Grofov jager. Povest iz domačih hribov. Dve sto let je že od tistih mal, kar se Je to zgodilo, kar vam bo ta povest pripovedovala. Bilo je konec julija. Noč je bila soparna. Nad Smarjem so se nabrali črni oblaki. Zdaj pa zdaj se je zabliskalo in v belem žaru so se zasvetili zidovi slovite Marijine cerkve, ki je stala kakih sto korakov nad krajem. Vse je spalo. Le v cerkvi je bdela večna luč. Čuj! Nekaj hodi po cerkvi. Temna, zagrnjena postava je švignila proti oltarju in obstala pred Marijino podobo, ki se leskeče od zlata in dragih kamnov. ' ®te&$¦Ł¦***>¦ Ali je moški? Ali ženska? ¦ ^&MM**'-! ¦-' 5 Izginila je za oltarjem, prišla z druge strani in odšla h klopera. Tu se je ulegla. Zunaj bliska huje in huje. Drug za drugim se bliski vžigajo, da so hribi po nekaj trenutkov razsvetljeni in grozni v tej bledi svetlobi. V daljavi votlo grmi. »Vraga!« zaškriplje postava na klopi in dviga glavo. Tedaj je treščil vihar v duri, da ep žajeeale. Zdaj je prišel! ^r';: + ¦ ^** Nak! Ni ga še. Veter j&. Kalcb, da ga še ni?! Ura je odbila enajst, četrt, pol dvanajst. Bliže in bliže je grmelo. Ali je prav nocoj treba take nevihte! Njega pa ni. Vše bo narobe! Postava je planila iz klopi in se skrila zadaj za spovednico. Tedaj je udarilo na stranska vrata: enkrat — še enkrat in še tretjič. Ko mačka je švignila postava izza spovednice. »Ali si ti?«' je vprašala. Bil je ženski glas. »Jaz!« je zunaj odvrnil globok moški glas. Ženska je s težavo odrinila okovani zapah in odprla. Ta hip se je vžgala svetla kača na nebu in posvetila na moškega, ki je bil zavit v plašč in mu je kapuca skrivala obraz. Za njo se je zapeljaJ bobneč grom. . • »Ti, pustiva!« je sopihala ženska. »Strašno vreme je.« »Kaj me briga vreme?! Ali te je strah, če malo zaropoče?« je moški jezno zagodrnjal. »Ne. Dolgo pa ne bo in bo prišel mežnar, protf nevihti zvonit. Zalotil naju bo.« »Tako hitro ne pride. Nevihta je še na oni strani. — Medtem bova že opravila. Na, vzemi piščalko in idi ven na stražo! Če koga zagledaš, zapiskaj — pa močno! Potem beži gor v goščo; pri tistih treh hojkah zgoraj se dobiva.« . »Grmenje bo ljudi zbudilo; nocoj ni varno.« »Kaj se zdaj umikaš? Prej si me naganjala in vso r^č spletla. Zdaj pa jaz ne pustim, ko sva že začela. Beži ven in napni oči!« Potisnil jo je skozi vrata in jih zaklenil za njo. Nato je naglo šel k velikemu oltarju, stopil nanj in zlezel še toliko višje, da je segel do Marijine podobe. Dež je škrabljal po oknih, veter je pognal kapIjice, da so močneje zapljuskale. Dva rezka bliska sta zapored razsvetlila Marijin obraz; bil je videz, da gleda zločinca resno in svareče. Grozno je zabobnel grora in napolnil vso cerkev. Toda ropar se ni zmenil za nič. Snel je sveti podobi zlato kronico, strgal ji dragoceno tenčico, pograbil še zlato verižico, v katero so bili vtkani cekini, da je bila kakor rožni venec. Potem je drknil nazaj na oltar, skočil na tla in prisluhnil. Hitro se je odločil in šel še k puščici, vzel iz žepa kladivo in dva, trikrat močno udaril po ključavnici, da je izpustila. Dvignil je železni pokrov in s pohjepno roko pobral denar, ki so ga nanosili verniki za Marijino svetišče. Zunaj je brez prestanka bliskalo in grmelo in dež je v pljusku udarjal po strehi. Ropar je planil k vratom, zažvižgal in zaklical: »He! Hitro!« Ko je ženska pritekla, ji je velel: »Daj ruto, da zavijeva in zaveževa, kar imam, da se kaj ne izgubi!« Se preden je sama utegnila, ji je strgal ruto, ki jo je imela čez ramena, in jo razgrnil po tleh. Usul je nanjo vse, kar je nagrabil, in zavezal culico. »Tako, to sva opravila! Zdaj pa naglo odtod, v gozd tja!« Zaloputnil je cerkvena vrata, potem sta odhitela po dežju, ki je lil kakor iz škafa. Bliski so se kar vezali eden za drugim, grmelo je brez prestanka. Ko sta dospela v gozd, sta iz vasi spodaj začula glasove. »Čuj! Za nama so.« »Ne čenčaj! Naju noben hudir ne ulovi več.« Močno se je zabliskalo in kakih sto korakov pred njima je udarila strela, da sta kar oglušela. »Ježeš!« je zastokala ženska. >To je strašno vreme!« »Boljšega si ne moreva želeti,« je mrmral moški; »še pes v takem ne bi hotel za nama in dež ti opere vsako sled.« Prispela sta blizu onih treh hojk, ki so rastle tesno ena ob drugi iz ene same korenike. Tedaj jima je grozen žar vzel vid, treščilo je in zatulilo, ko da so se peklenska vrata odprla. Strela je udarila v srednjo, najvišjo, hojko in jo razčesnila, oni dve pa sta v hipu zagoreli. Roparja je vrglo, da sta obležala kakor mrtva. Čez nekoliko časa je moški, ki cule z ugrabljenimi dragocenostmi ni izpustil, dvignil glavo in se skobacal pokonci; kakor pijan se je opotekel. Tudi ženska je skušala vstati, pa se je zopet zgrudila. Ropar ji je pomagal na noge in jo je s trudom zavlekel od gorečega drevja na majhno jaso. Minilo je nekaj minut, da sta prišla zopet k sebi. Nov blisk je usekal in treščil v goreči hojki. ,* »Ti, ti, ti — zaženi tiste reči v kraj!« je zajecala ženska. »Bog naju bo ubil.« ; »Tiho dej in pojdi! Mudi se nama,« je bevsknil moški. »Bog naju bo ubil, ubil, ubil. Zaženi to v kraj! To je božji rop.« »Molči! To ni božji rop. Saj si sama rekla, da Mariji zlatnine ni treba..« »Ce naju dobijo, naju obesijo.« »Ce ne boš bolj hitela, bodo tebe dobili. Mene ne ulovijo ne.« Tedaj je spodaj z vsemi zazvonilo: mala dva sta bingljala, ko da ihtita, srednji je donel otožno, veliki pa je zvonil resno in grozeče. »Proti nevihti zvonijo. Zdaj že vejo.« »Naj cingljajo in zvonijo — z zvonovi naju ne bodo ulovili.« Tedaj je z vsemi utihnilo in le posamič je udarjalo kratko in trgoma. »Ali čuješ? Plat zvona bijejo.« »Pa že kje gori.« »Ne! Zaradi naju! Ljudi kličejo, da bi šli za nama.« »Še vrag naju ne dobi, če boš pametna. Pojdi naprej!« Prišla sta na stezo in pot jima je šla še dovolj hitro izpod nog. Potem sta zopet zavila kar po celem v gozd. Nevihta je ponehala, bliskalo je bolj medlo, grmelo bolj poredko. Dež pa je še zraeraj lil in je potepuha vsa premočil. Dolgo sta blodUa in sta nazadnje le prišla na pravo pot. »No, zdaj sva na Slemenu,« si je oddahnil iroškir >Tu se morava ločiti.« »Zakaj?« je vprašala ženska, ki je že spe<; postala pogumna in drzna. »Ker nimam časa, da bi s teboj coklal. — Pojdi zdaj tu dol; četrt ure je do Jurčkovega senika. Tam se ulezi v seno in počakaj jutro!« »Kaj pa ti?« »Jaz zase že vem.« >Dobro. Poprej si bova pa še razdelila. Polovica je moja; daj mi!« »Tako nor nisem. Ti bi se stokrat izdala, ker teh reči ne bi znala skriti. Vse babe so neumne in gizdave. Zaupati ne moreš nobeni.« »Ali mi torej nočeš ničesar dati? Moj čragi, tedaj ti bom pokazala.« »Svoj delež boš dobila, ko bo prišel čas zato. Zdaj je treba reči skriti in eno leto jih ne sme nihče videti. Potem bom žc našel koga, ki jih bo kupil. Denar si bova razdelila na pol.« »Goljufati me hočeš.« ^Reci mi še enkrat! Nikogar še nisem goljufal.« »Zanesti se ne morem.« »Na mojo besedo se lahko zaneseš. Kar obljubim, to držim — česar pa ne držim, tega tudi obljubim ne. Dobila boš svoj del, toliko, kolikor jaz.« »Dedi hočete vedno, da vaša obvelja,« je še zagodrnjala, toda že manj osorno. »Kje se jutri dobiva?« »V krčmi. Prišel bom še prej, preden bo kdo drugi tam... Glej, da te kateri ne ulovi! če te kdo vidi, po pameti se izgovori!« »Toliko soli imam že sama v glavi.« Ločila sta se, ne da bi se poslovila. # * * Nevihta ponoči ni razsajala le nad Šmarjem in nad bližnjim trgom Kaplo, ampak po vsej belski dolini in je napravila obilo škode tudi v Rutah, Gorenčah in Pokrčah. Pa tudi dalje tam okoli DobrovIja je divjala. Ko se je unesla, se je ulil dež v debelih curkih. Na kraju dobrovljskega trga, kjer so bile hiše tesno druga ob drugi, je stala čedna bela hišica. Zgoraj okoli se ji je vil ob dveh stenah lepo izrezljan hodnik. Na tem se je v zgodnji uri, ko je s farnega zvonika udarilo šele tri, prikazal moški, ki ga v mraku še ni bilo mogoče prav spoznati. Nekaj časa je prisluškoval in se ogledoval, kako je kaj vreme; »Bogu hvala za deževje, delj ko lije, delj nedel je, in če lije do nedelje, večje moje je ^eselje. Voda, ta pač mora biti, hoč'ta vol in človek piti.« Tedaj se je na drugi strani ceste odprlo okno in ženski glas je zarenčal: »He, sosed, kaj razgrajate in budite poštene ljudi sredi noči? Podgana naj se vam v grlo zatakne!« »Dobro jutro želim, gospa soseda!« je zaklical možak. »Kaj vas jezi? Ali ste z levo nogo vstali?« »Sitnež ste! Ali ne čujete, kako se mi derejo otroci? Vso noč so se drli, in zdaj, ko so vendar že zaspali, ste jih s svojim rjovežem zbudili.« »Nak, tega pa nisem hotel, gospa Lucija. Zapel bom kako sveto, potem bojo otroci takoj spet zaspali.« In že je znova zahretil: »Vstani, vstani, človek, zdaj, Bogu čast in hvalo daj! Glej, za hribom se dani, kure kliče kikriki.« je zastokala ženska na drugi »Otrok nima,« strani. »Dvajset bi mu jih privoščila; tedaj bi ga že minilo.« (Dalje sledi.)