132902 GOVOR pri SLAVNOSTI PETDESETLETNICE gospoda MATIJE KADERŽAVEKA DNE 27 . JUNIJA 1875 . FESTREDE gesprochen bei der. ^OJAHRIGEN jfuBELFEIEF^ des Herrn MATHIAS KADERŽAVEK am 27 . ^Tuni 1875 . V • J Tisk „Narodne tiskarne" v Ljubljani. — Založilo tiskarsko društvo. 1 32902 Čestiti navzoči! \ /en veselja in radosti denes je napočil nam, den ko malo mu jih je jednakih — den slavnostnega spomina na proteklo polstoletje, katero je pre¬ koračil jeden iz naše srede, s trudapolnim delovanjem, s mnogo zalimi, pa tudi s mnogo prav veselimi urami navdano, neogibno se deržeč prava. Naš slavljeni tovariš in prijatelj gospod Matija Kaderžavek, kateri je tu v našej milej domovini pred 43 timi leti nov dom našel, je rojen bil v grajščini Lovnovici pri Pragi, kjer je njega oče bil opravitelj. Leta 1825 vstopil je ko učenec v knjigotiskarno Jovana Spurne-ga v Pragi. Oproščen, podal se je leta 1831 v tujino, bival črez jedno leto v Linču in po kratkem zadržku v Celovcu došel 30. avgusta 1832 v Ljubljano, kjer je bil kot član tiskarne Blaz- nik-ove sprejet — in od tistega časa do denašnjega dne neprenehoma on dela tam. Petdeset let je proteklo od takrat, ko je pristopil k knjigotiskarstvu. — Petdeset let se svojimi cvetapolnimi spomladi — vročimi poletji — sadu- nosnimi jeseni — in — nemilimi, mrzlimi zimami. Petdeset let! Lepa množica polna krasnega, pa žalibog tudi tužnega spomina! Kaj mimo njega vse se je podilo: časi tihi, mirni — časi kervoločnih bitek, sovraštva — čas, kateri ožarel je v žaru novo izbujene svobode — in zopet čas temote, propada krasnih nad — in on je stal neogibno pri svojem tiskalu, neutrudno delal in skrbel za svoje drage. In ko napočila je doba nam zjedinenja, omike in napredka, udeležil on se je ko mladina navdušeno prednostnega gibanja; in tako tudi zdaj še stoji mej nami se sivimi lasmi, a mladim srcem in krepko dušo in Bog ga varuj, da še dolgo stoji — da še dolgo kaže svojim tovarišem izgled pridnega, mar¬ ljivega delalca, da da znak svetu, da v sredi ljudstva je zdrava korenina, močni temelj občnega življenja, da tu je živo čutje za dobro, pravo in lepo, na katero samo se more nerazrušljivo postaviti prostranim poslopje svobodne vladne uprave. Mi pa, kateri denes osnovimo to slovesnost, imamo namen pokazati, da vemo ceniti vrednost polstoletja v občnem življenju stoječega svetjana, kateri je, ravno kako drugi v svojem stanji, marljivo deloval, kot ud človeštva na občnem blagostanji. Čeravno je izginljivo majhen vspeh jednega samega — združen pa z množico, se pokaže, kot velikanska vplivapolna stvar. Čas bode napočil, v katerem bo združeno delavstvo — ljud — pod zastavo omike in napredstva svobodno stanje dospelo, katero zdaj v daljavi omegleno vidi — kateremu pa s krepkimi korakami se bliža. Dolžnost vsakega od nas je, to gibanje z vso močjo podpirati in se udeležiti združenja vseh delavskih stanov in neomagljivo delati na tako početem prednostnem stvarjenji — potem bode lehčeje našim prijateljem, ki osivijo v takem življenju, svečan den napraviti — in veliko njih ga bode tudi doživelo — ne bode jih potem več toliko obležalo na pol pota od truda in skrbi omamljenih — veselejši bode koračil vsak, spolnovaje svojo dolžnost, in v starosti našel zasluženi počitek in mir. Želimo, da kmalu se vresniči lepo, pravično mišljenje in da še naš svečani tovariš toliko časa med nami zdrav in krepak stoji, da njega oči to gledajo. Navdušen te želje povzdignem čašo in zakličem iz globočine srca našemu tovarišu Matiju Kaderžaveku trikrat gromeče „ Slava!“ Verehrte Festgenossen! /Jeit Langem schon ist’s Brauch in allen Standen, dass man dem aus seiner Mitte, der ein halb Jahrhundert lang gescliafft am allgemeinen "VVirken, zur Erinnerung daran und zum Zeichen der Anerkennung und Wiirdigung seiner Verdienste ein freudig Fest bereitet. Audi an uns ist nun diese schone Aufgabe herangetreten, und wir fanden uns heute liier zusammen, um einem Veteranen unserer Kunst und dem Prinzipe der Arbeit selbst unsere Huldigung darzubringen. Fiinfzig Jahre sind dabingezogen, seitdem unser verelirter Jubilar Herr Matbias Kaderžavek liinausgetreten in des Lebens lehr- und friichtereiche Schule, um als Buchdrucker seine Pflidit als Weltbiirger zu erftillen — und 50 Jahre bat er ebrlich und unermttdlich gearbeitet und gekampft mit allen Wiederwiirtigkeiten derselben; er bat in scinem Wirkungskreise durdi ange- strengten Fleiss, nieerlahmenden Thatigkeitsdrang, treue Hingebung und richtiges Verstandniss fiir sein Fach unter seinen Genossen eine geachtete Stellung errun- gen, bat sicli und den Seinen ein bescbeidenes, ehrliches und eines Arbeiters -vvtirdiges Dasein bereitet. Mit Stolz kann er nun zuriickblicken auf ein halbes Jahrhundert. — Ein halb Jahrhundert! Wie kurz erscheint’s, wenn voriiber es gezogen — und wie eivig lang der Jugend, die es vor sich sieht in unergrundeter Zukunft. Was bracht es alles und wie vieles nahm es wieder auf Nimmenviedergeben. Hinaus zog der hoffnungsvolle Jiingling in die grosse weite Welt, und fand hier in unserem lieben Krain Freunde und Liebe und schuff sidi unter ihnen ein neues Heim; dodi die Freunde sind alt ge\vorden mit ihm, sind dahin gezogen ins Land der Ruhe und ein neues junges Geschlecht umgibt ihn nun mit Verehrung und Liebe. — Wie viel Leid und Harm und doch audi reiner Freude hat es in das Herz des Mannes aus dem Volke gestreut, der durch seiner Hande Arbeit, durch sein Konnen und seinen Fleiss sich seine Existenz schaffen muste. Ein helires Gefiihl mag des Mannes Brust erfiillen, der zuriickblicken kann in eine so lange Reihe von Jahren, durch die er unermiidet gearbeitet und kampfend mit des Lebens Miihen und Sorgen sich als College und Mensch in der Mitte seiner Genossen und der Gesellschaft eine achtungsiverthe Stellung errungen hat. — Heute ist der unsichtbare Merkstein der Zeit erreicht, wo unser gefeierter Jubilar, ein halb Jahrhundert schliessend, ein neues, wir alle wollen wiinschen, freuderreiches, in seinem Wirken beginnt, und wir bereiten ihm aus Achtung und Verehrung und damit die vielleicht auftauchenden weh- miithigen Erinnerungen von freudigen verdriingt werden, ein frohlich Fest — erklaren ihn zum Zeichen der Anerkennung seiner Wirksamkeit als Vereinsmitglied von allen Beitragsleistungen an die Kassen, unbeschadet seiner Redite, fur enthoben und Uberreichen ihm den so vielfach verdienten immergriinen Kranz, damit er sich an den heutigen Tag und an seine Freunde freudig erinnere !