Beseda slovenskemu uciteljstvu. (Dopis z Goriškega.) ^^fbenhochov šolski predlog mora predramiti tudi še tako mlačnega Jpp|» ali nezavednega učitelja, da prevdari, kakošne namene imajo v ^ klerikalci z učiteljstvora. Po tem predlogu bi iraeli naši nasprotniki vedno in povsod odločevalno besedo. Učitelj, jedini strokovnjak v ljudskošolskih zadevah, bi bil samo tovorno živinče, ki bi vleklo šolski voz naprej, kadar in kakor bi ga nasprotniki prosvete in napredka naložili. On bi nikjer ne imel veljavne besede, ko bi se govorilo o šoli in njeni uredbi; bil bi sarao šolski hlapec. Klerikalci hočejo imeti gospodovalno besedo pri odgoji mladine; ta jim pa ne tiče. Pri šoli iraajo odločevati stariši, davkoplačevalci in strokovno izučeni učitelji. Klerikalnim voditeljem, ki ne poznajo družinskih težav in nadlog, ki ne vedo, koliko morajo stariši trpeti za svoje otroke, ne tiče nikakošen upliv na šolo. — Klerikalci se oglašajo kot zastopniki starišev in šolske mladine, ne da bi imeli za to pravico. Prihodnjost mladine imajo odločevati stariši; ti pa ne potrebujejo nikakoršnjih varuhov, posebno takih ne, ki hočejo že mladino napojiti s srednjeveškim fanatizmom, ki nam hočejo torej ljudsko šolo pokvariti. Da, pokvariti! Ti šolski »osrečevatelji" (?) hočejo iz- *) Odbor ,Slov. učit. društva" je že potrebno ukrenil. Vredn. bacniti iz ljudske šole realijo ter jej pustiti skoraj samo abstraktne predmete; izročati hočejo kolikor mogoče kraalu šolsko mladino kapitalističnim izkoriščevalcem. — Realije delajo šolo mično. Otrok opazuje reoi, se vadi o njih pravilno misliti, govoriti in pisati ter spoznavati vsemogoonost Stvarnikovo. Ge se nam učiteljem odvzamejo realije iz šole, treba je nemudoma vpeljati v šolo palico. Nasprotniki naši hočejo govoriti o šoli, pa so preošabni, da bi pozvedeli, kaj se je do sedaj v njej učilo na podlagi državnih in deželnih šolskih postav. Oni ne vedo, ali pa nočejo vedeti, da se je že do sedaj učilo v ljudskih šolah saino najpotrebnejše in najvažnejše iz realij in da bi bilo drugače učiti sploh nemogoče pri toliki obilici tvarine. Cloveški duh ima razne potrebe, katerim je treba ustreči, ako hočemo, da doseže kolikor mogoče visoko stopinjo. Otroku moramo podati potrebne znanosti in vzbuditi ter ojačiti v njem duševne moči, da postane značajen in pošten človek ter koristen ud človeške družbe. Ker je v Avstriji vec veroizpovedanj in narodnostij, in če hočemo v slogi in miru živeti med sabo v blagor naše Avstrije, zato ne smerao nikogar zaničevati in preganjati ter mu kratiti državljanske pravice, če ni naše vere ali naše narodnosti. Boriti se smemo le s tistim, kdor bi nam hotel s silo vzeti ali kratiti naše verske in narodne pravice. Zgodovinska resnica je, da je verski separatizera provzročil cloveštvu že brezmejno gorje. Katoličani in protestantje so se raed seboj klali 30 let in podivjali, predno se je razglasila med njimi verska svoboda. In gromade! In ječe! Koliko bi znale one povedati, da prinaša verska nestrpnost brez števila nadlog in nesreč. Prav take nesreče nara prinaša tudi narodna nestrpnost. Cemu naj bi se otrokom verskih manjšinj zapirale ljudske šole? Saj plačujejo njih stariši davke kakor mi, v denarju, delu in s krvjo, če je treba. In učiteljstvo? Naj li drži roke križem v tako resnih časih ter fatalistično čaka, da mu bodo klerikalci gospodarili? Nel — Organizujmo se učitelji vse Avstrije ter skladajmo za našo šolskopolitično propagando. Najprej moramo ustanoviti skupen list avstrijskega učiteljstva. Ta naj bode šolskopolitičen ter naj razpravlja razne zadeve z našega skupnega stališča. Ako bi dal vsak avstrijski učitelj v sklad za našo propagando samo 1 gld. na leto, priderao kmalu do močnega zaloga in skupnega stanovskega dnevnega lista. Iznebiti bi se pa morali v ta namen kot udje zaveze avstrijskega učiteljstva vsake verske in narodne nestrpnosti. — Poleg te bi morali učitelji vsake dežele ustanoviti tudi deželno učiteljsko društvo, katerih vsako bi bilo na omenjenem stališču ter imelo svoje glasilo in zalog za stanovsko propagando. Učiteljska društva posameznih dežel naj bi razpravljala samo stanovske zadeve; za šolske reči so že tako krajne, okrajne in deželne konference. Razne šolske oblastnije so za to, da skrbijo za šole 11* in da učiteljstvo izvršuje svoje dolžnosti. Za naše osebne stanovske razmere ne bode nihče skrbel, če ne mi sami. — Klerikalci, naši nepoboljšljivi nasprotniki, imajo staro internacijonalno organizacijo; s posameznimi društvi in majhnirai šolskimi listi se ne ubranirao njih jarmu, pač pa združeni in organizovani v povedanem sraislu. Stan, ki hoče v sedanjih časih kaj veljati in doseči, mora biti organizovan in iraeti politično moč. On mora imeti po raznih zborih svoje zastopnike. Avstrijski učitelji raznih kronovin ne priderao po sedanjem poti nikoli do potrebne politične veljave in do takih zastopnikov. Na delo tedaj, da ustanovimo zavezo avstrijskih učiteljev in posamezne deželne zaveze v povedanera smislu. Naše vodilo pa naj bode: ,,Vsak zavedni avstrijski učitelj mi je brat, vsaka zavedna avstrijska uciteljica sestra. V združenji je moč." Delujmo z geslom: ,,Vse v blagor Avstrije in našega stanu!"*) Tržiški, nadučitelj. *) Udje nemške avstrijske učiteljske zveze že zbirajo darove za političen učiteljski list. Nabrali so že okoli 1000 gld. List bode zastopal le učiteljske interese, zato bi bilo prav, če bi se tudi slovanski učitelji pridružili temu podjetju. Prosimo slavni direktorij naše nZaveze", da stopi v ta namen čim preje v dotiko z vodstvom neraške avstrijske učiteljske zveze, katera naj tudi slovanske učiteljske zveze pozivlje, da se pridružijo nabiranju darov za političen list vseh avstrijskih učiteljev. rViribus unitis!" — bodi naše geslo! Uredn. 0 uredbi učiteljskih plaC na Kranjskem. ii. 3. Učiteljice. '^^ržavni ljudsko-šolski zakori se peča v §§ 14, 15 in 16 z uporabo učiteljic na ljudskih šolah. V tedanji dobi je bila uciteljica še silno redka prikazen v šolah. — Kaj čuda, da si je raislil postavodajalec uciteljice praviloraa le na dekliških šolah ali razredih. To je že iz tega razvidno, ker ni izključena možnost, da bi bila dekliška šola izročena zgolj moškira učiteljem (§ 15. drž. lj. š. zak.). Uporabo učiteljic na deških ali po spolu mešanih šolah je prepustil zakon deželam. Pri nas določuje § 15. dež. postave z dne 29. malega travna 1873. 1.: Za poučevanje dečkov, bodisi da so v posebnih razredih ali združeni z dekleti, smejo se ženske jemati le za prva štiri leta. Postavno se sraejo učiteljice vporabljevati: v vseh razredih dekliskih šol, v 1. razredu vseh večrazrednic, v 2. razredu tri-štiri- in petrazrednih in v 3. razredu štiri- in petrazrednih deških in po spolu mešanih šol. Izključene so pa iz jednorazrednih šol, dalje od poučevanja v 2. razredu dvorazrednih, 3. razreda tri- in štirirazrednih, 4. in 5. razreda petrazrednih deških in po spolu raešanih šol. Kakor razvidno, je tedaj postava uciteljicam odmerila velik delokrog in dosti jih je bilo, ki so z glavarni zmajevali, ceš: to ne bo koristno. Prišlo je drugače. Učiteljice iz poklica so se povsod priljubile. Kako tudi ne! Kako krasen vzor iraajo odrasle deklice na svoji dobri, značajni učiteljici! S kakim zaupanjem in ljubeznijo zro mali začetniki na svojo ,,gospodično", ki jim v šoli nadomestuje ljubo mamico. Kako visoko ceni tudi najpriprostejša ženica neizraerno važnost pouka v ženskih ročnih delih, ki bi imela biti deklicam prav tako glaven predraet, kakor n. pr. čitanje, pisanje ali računstvo. Tudi nam učiteljem so se s svojim kolegijalnim vedenjem omilile. Učiteljice so se na naŠih šolah udoraačile ter si pridobile ria njih domovinsko pravico. Zanimivo je tudi zvedeti, kako razne dežele svoje učiteljice plaoujejo. Z učitelji jednake plače imajo učiteljice razun pri nas v sledečih deželah: Avstrija nad Anižo, Bukovina, Galicija, Moravska, Slezija, Štajerska. Temeljno plačo, kakor učitelji, toda z manjšimi petletnicami: Ceško; 100 gld. manj kakor učitelj istega plačilnega razreda in manje kvinkvenije: Tirolsko. Poseben status: Avstrija pod Anižo z Dunajera. 8O°/o: Dalmacija, Goriška, Istrija, Koroška, Solnograško, 6O°/o: Predarelsko. Kako je pri nas z jednakirai plačami, ve vsakdo. Ze v 3. plačilni razred pride malo učiteljic. Drugje je pa še slabše, ker imajo druge dežele še kategorijo podučiteljev in podučiteljic, katerira je plača, kakor bodemo pozneje dokazali, zelo nizko odmerjena ter poleg tega še čestokrat kvinkvenij nimajo. Največ učiteljic pa obsedi na takih podučiteljskih mestih. In to je tudi naravno. Na jednorazrednice ne raorejo, dekliških šol je pa priraeroma jako malo. Drugo mesto na dvorazrednicah in jedno mesto na trirazrednicah je podučiteljsko, isto tako celo dve taki raesti na 4 razrednicah. Naša dežela plačuje tedaj učiteljice primeroraa prav dobro. Pri uredbi plač se bode morala na vsak način vsprejeti postavna določba, kako učiteljice plačevati, zato hočerao poskusiti tudi to vprašanje povoljno rešiti. Ni pa naš naraen, priti do kontroverz, kakor so po drugih deželah nastale med kolegi in koleginjami ob jednakih prilikah. Vprašanje je lahko rešiti na postavni podlagi. Za merilo nara mora tudi tukaj služiti § 55. državnega ljudsko-šolskega zakona. Ta pa govori, kakor že povedano, le o učiteljih. Govori pa tudi o dveh vrstah uciteljskih služb: o takih, ki imajo zadostno dohodkov, da živi cela rodbina in o takih, ki živijo stanu in kraju priraerno samca. Ker pa ni misliti, vsaj dosedaj ne, da bi morala učiteljica svojo družino živiti, bilo bi gotovo nesmiselno, ako bi se zahtevalo, naj se da uciteljicam isto plačo, kakoršno zahteva postava za učitelja z družino. Uciiteljice bi se morale tedaj uvr- Prostorocno risanje na peirazrednih ljudskih šolah. (Poročal pri konferenciji ljubljanskih šol M. Josln.) (Dalje in konec.) II. Stopnja (3. in 4. razreda). i^j|j;čilo: Popir, svinčnik, gumi. Zvezki po 4 kr. imajo 8 listov, torej za 1 kr. 4 strani, kar je ceno. Po stigmah se lahko porišejo v 1 uri do 3 strani, tu pa rabijo zlasti v višjih razredih za 1 stran časih 2 uri. Torej že to priporoča prostoročno risanje, zakaj naši učenci so vecinoraa ubožni. Da se ne razmažejo dokončane risbe, priložimo še 1 kr. za svileni popir, kar zadostuje za 1 zvezek. Ko je zvezek porisan, se preloži lahko ta popir v novi zvezek, s tem obvarujemo učenca večjih stroškov. Pod zvezkom naj irna vecjo podlago. Dobri so rjavi, nebarvani svinčniki, pa dozdevajo se mi premehki, za to priporočam rdeče svinonike po 2 kr.*) Svinčniki naj ostajajo v šoli, zato je na vsakera lastnikovo ime. V prvih urah kažemo in vadimo pravilnega urezovanja. Vedno pa mora biti svinčnik dovolj dolg, zakaj on je risarju jedina pomoč in mera, katere se sine posluževati. Gumi naj se kolikor moči malo rabi. Učence je treba vedno opominjati, naj kolikor raoči rahlo rišejo pomočne črte. Napačne poteze naj se prej popravijo, potem šele izbrišejo. Prve ure samo preme črte v robu! Sedaj se prične prava vaja za oko. Rob se poloviči, dokler je mogoče, in črte vlečejo (L. 6. in 7.) 6. 7. 3 ' 3 3 3 3 *) Izvrstni so svinčniki družbe sv. Cirila in Metoda, katere priporočamo kar najtopleje za šolsko rabo. Uredn. Pri poševnih crtah se potegneta dijagonali, jedna se potem raz- deli na več jednakih delov in k drugi vlečejo vsporednice. (L. 8.) Ne g, smejo nas pa ostrašiti prvi izdelki! Nekateri učenci bodo res zelo nerodni in naj bodo mesece dolgo! Nerodnežev bo vedno raanj in tem lepši koncni uspeh. Nekateri se nara bodo zdeli popolnoma nesposobni za prostorocno risanje. Tako imam takih letos v IV. razredu, kjer poučujem ta predraet, kakih 10, v svojem t. j. v V. razredu pa le 4. Sicer dobimo pa raazače tudi pri stigm. risanju, kakor vsakdo ve. Ko se privadijo učenci povoljnega risanja črt, pričnemo s za to stopnjo odločenim risbami. V III. razredu ostanemo lahko pri kvadratu in v IV. razredu preidemo na druge like. III. Stopnja (5. razreda). Ista učila kakor pri II. stopnji. Ker je blok predrag, naj ostanejo prej omenjeni zvezki. Vstopili so ucenci različnih razredov, torej je treba prve ure ponavljati in vaditi preme črte in ostane naj se pri ravnočrtih likih vsaj 1. četrtletje. Pri tej stopnji se lahko rabi tudi tinta, kar pospešuje gotovosti v črtanju. Učenec je narareč prisiljen, da malo prenehava in kolikor moči dolgo vlece. Zase pa raislim v prihodnje opustiti risanje s tinto, zakaj precej je truda, da se privadijo učenci pravilnega držanja peresa in črtanja, in ko se kažejo prvi uspehi, se nagiba šolsko leto h koncu. Zatorej rnislim, da je bolje, da ostanejo pri svinčniku, katerega so že dobro vajeni. Katere predloge pa naj rabimo? Najbolj znane so: Tretau,*) Pellner in Steigl, Grandauer, Eichler II. Theil. Izmed teh rai najbolj dopada Eichler. Letos sem se seznanil z ,,Andel: Das geom. Ornaraent". Risbe so zelo lepe, vendar si jih mora učitelj šele prirediti za svojo rabo. Že urejeno učno tvarino in sicer po razredu od 1. do 5. nara podajejo predloge: Bayr in Wunderlich in od 1. do 8. razeda: Blachfelner, Bohra, Eichinger in Wachter. Ker ima pa vsakdor svoj okus, zdi se rai, da je najbolje, da se ne drži učitelj samo jednih predlog, ampak da si sam prireja snov zdaj iz te, sedaj iz one zbirke. Meni sta izmed imenovanih najbolj ušeč: Eichler II. Theil in Andel. Končno še omenjam: *) Tretau ni odobren za rabo v ljudskih šolah. Pis. Nasprotnikov ima prostoročno risanje vedno manj. Res se mu upira še marsikak dober učitelj in največkrat radi tega, ker še ni poskusil risati brez stigem. Prepričan sem pa, ako začne, gotovo več ne opusti tega, zakaj videl bo, kako zanimive so potera risarske ure, kako se kažejo polagoma lepi uspehi in kako zavedni v svojo sposobnost postajajo učenci pri tem pouku. Da pa ne zaostaja napredek, treba je, da se vsaj na isti šoli riše prostoročno. Zakaj, ako dobi učitelj v novem šolskem letu kakih 15 repetentov, ki so prej risali le po stigmah, ga to gotovo zelo ovira, v nasprotnem slučaju pa jako pospešuje pouk. Izkušnja me namreč uči, da so oasih za drugi pouk neraarni in leni učenci izvrstni risarji. Tako sem n. pr. imel lansko leto v 5. razr. velikega lenuha za učenje, a risanje ga je veselilo tako, da je prostovoljno obiskoval vsako nedeljo risarski pouk na obrtni šoli. Z ozirom na navedene vzroke in v prospeh risanja, katerega potreba za vsakdanje življenje, se kaže in pripoznava vedno bolj, predlagam: Današnja konferencija naj sklene, da se v prihodnjem šolskem letu popolnoma opusti na slov. mestnih ljudskih šolah stigm. risanje in od 2. razr. dalje uvede prostoročno risanje brez stigem. (Sprejeto.) Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) L. Ustavno življenje v Avstriji od leta 1867. do sedanjih dni. 2. Od ogerske pogodbe do Taaffejevega rainisterstva. (1867-1879). fotocki je hotel posaraeznim deželam privoliti vecjo samostalnost ter se je pogajal s Cehi in Poljaki, a brezuspešno. Cesar razpusti državni zbor in deželne zbore. Češki deželni zbor zahteva velike pravice in Ogerski slično samostalnost in noče voliti poslancev v državni zbor. Ministerstvo pa je po Bvolilnem zakonu za silo" razpisalo neposrednje volitve za Geško, vsled česa je prišlo 24 ustavovernih poslancev iz Češke v državni zbor, a češki poslanci vendar niso prišli. Početkom svečana 1871 je odstopilo Potockijevo ministerstvo. Grof Karol Hohenwart je postal predsednik novemu ministerstvu in prevzel ministerstvo za notranje reči, Jireček nauk in bogočastje, Hai>ietinek pravosodje, Holzgethan finance, Schaffle trgovino in poljedelstvo, in Scholl deželno brambo. To ministerstvo ie bilo federahstično ter je hotelo posameznim deželam zlasti Galiciji in Ceški privoliti večjo samostalnost in razširiti pravice deželnih zborov. Hohenwart je razpustil nekaj pozneje državni zbor in one deželne zbore, v katerih so imeli večino ustavoverci. V novera državnem zboru je bila ministerstvu dvetretjinska večina gotova. Velike važnosti je bil češki deželni zbor, kateremu je došlo dne 12. kimovca 1. 1871. cesarsko pismo, v katerem so se priznale pravice češkega kraljestva. Deželni zbor je po izstopu nemških poslancev zahteval velike pravice v 18 osnovnih (fundamentalnih) olenih. Geška bi bila država za se ter irnela z drugimi avstrijskimi deželami le nekatere skupne reči. Zahtevali so tudi, da venčajo cesarja kot češkega kralja. Te zahteve so raočno razburile Nemce, in grof Beust je predložil cesarju spomenico, v kateri se je jako nepovoljno izrazil o politiki Hohenwartovi. Tudi Madjari z ministrom Andrassyjem so bili nasprotniki Hohenwartovernu ministerstvu. Vsled teh razraer je odstopilo ministerstvo koncem vinotoka 1871. Kmalu potem je tudi odstopil Beust in grof Andrassy je postal minister za zunanje reči. Knez Adolf Auersperg je koncera listopada 1871 sestavil novo (ustavoverno) ministerstvo, v katerem so bili Lasser (za notranje reči), Glaser (za pravosodje), Stremayr (za nauk in bogočastje), Banhans (za trgovino), Chlumetzky (za poljedelstvo), Holzgethan (za finance), Horst (za deželno brambo) in Unger (minister brez portfelja). Cesar je sklical deželne zbore 18. grudna, državni zbor pa 27. grudna. Prestolni govor pravi, da bode treba neposrednjih volitev v onih deželah, v katerih deželni zbori nočejo voliti državnih poslancev. Andrassy je sprijaznil našo državo z Nemčijo in Rusijo. Cesar Franc Jožef I. je potoval kimovca leta 1872. v Berolin, kjer je bil sestanek z nemškim in ruskira cesarjera. Sklenila se je prijateljska zaveza med tremi vladarji. Državni zbor se je zopet sešel 12. grudna 1872 in meseca svečana 1873 je predložil minister Lasser državnemu zboru szakon o volilski prenaredbi", kateri je zadobil 2. mal. travna 1. 1873. najvišjo potrditev. Vsled tega zakona so se uvedle namesto prejšnjih volitev iz sredine deželnih zborov neposrednje volitve v zbornico poslancev avstrijskega državnega zbora. Poslanska zbornica je dobila 353 poslancev, od katerih voli veleposestvo 85, mesta, trgi, trgovinske in obrtniške zbornice 137, in kmetske občine 131. Tako je po dvanajstletnern ustavnem prepiru zadobila poslanska zbornica samostalnost. Tudi v neposredno voljenem državnem zboru ni bilo čeških poslancev. Minister Streraayr je predložil cerkveno-politične zakonske načrte, katere sta sprejeli obe zbornici, in cesar jih je potrdil vel. travna 1. 1874., vendar pa odrekel potrditev zakonskemu načrtu o samostanih. Vel. travna 1875. je izstopil iz rainisterstva dr. Banhans, Chlumecky je postal trgovinski minister, grof Mansfeld pa rainister za poljedelstvo. Leta 1874. je odstopil vojni rninister Kuhn, katerega je zamenil Češki namestnik Koller, in za njim 1. 1876. baron Bylandt, namesto Holzgethana pa je postal državni financni rainister pl. Hofmann. Madjari so 1. 1873. se nekoliko približali Hrvatom ter jim dovolili od skupnih dohodkov večjo svoto za hrvatske potrebe in jira dali za bana Mažuraniča. Na Ogerskem je postal 1. 1875. Tisza rainisterski predsednik, kateri se je že 1. 1876. začel pogajati z Avstrijo zaradi nove pogodbe. Po dolgotrajnem pogajanju se je 1. 1878. ponovila pogodba z Ogersko zlasti o zadevah banke, finančnih- in obrtnih carin. Vsled Andrassyjevega vpliva je berolinski shod 1. 1878. naročil naši državi, da zasede in upravlja Bosno in Hercegovino, Turčija pa je dovolila Avstrijsko-ogerski državi upravo v sandžaku novipazarskem. Ustavoverna stranka se ni strinjala s to Andrassyjevo politiko ter nasprotovala 1. 1879. v državnem zboru pri razpravi o berolinski pogodbi in vojnem proračunu. S tera postopanjem se je ustavoverna stranka zamerila višjim krogora in omajala stališče Auerspergovega rainisterstva, iz katerega je izstopil Lasser. Ker pa je vlada le s poraočjo nasprotnih strank zmagala v tera vprašanju, podalo je ministerstvo svojo odstavko. Sedaj sta hotela baron Pretis in za njira grof Taaffe sestaviti novo ministerstvo, kar se pa jima ni posrečilo. Stremayr je sestavil novo prehodno rainisterstvo, v katerem je bil Taaffe minister notranje reči. Cesar je razpustil državni zbor, Taaffe pa se je pogajal s Cehi, kateri so zopet volili v deželni zbor in prišli v državni zbor in se udeležili razprav s pridržkom, da se ne odpovedo češkemu zgodovinskemu pravu. V novi poslanski zbornici so iraeli večino Slovani in konservativni Neraci. Ministerstvo je odstopilo, in cesar je naročil grofu Taaffeju, da sestavi novo rainisterstvo. Dne 12. mal. srpana 1. 1879. je cesar poveril predsedstvo v novem ministerstvu grofu Taaffeju. (Dalje piih.) Kulturne slike s Kranjskega. (Spisal Jos. Ciperle.) 18. Konec slovenske samostojnosti. jjbri se pa niso umaknili za vselej. Kraalu po Saraovi smrti so jeli zopet nadlegovati in napadati Slovence. Po teh večnih bojih s terni divjaki bil je pa s časora tako oslabljen naš narod, da je moral tedanji njegov knez Borut 1. 748 Bavarce na pomoč poklicati. Ti so res prišli, ter premagali s Slovenci vred Obre; a njih vojvoda Tesel III. prisilil je ob jednem Boruta, da ga je priznal kot vrhovnega poglavarja čez Karantanijo. Z letom 748. tedaj je bilo konec slovenske samostojn o s t i. — In ko so si leta 788 Pranki podvrgli Bavarce, so prišli tudi Slovenci pod jarem frankovski. Tudi ti so s početka še pustili Slovencem lastne kneze, tudi slovenske uprave se niso dotikali. Bili so frankovski vladarji ravno tako le vrhovni poglavarji Karantanije, kakor poprej Bavarci. A ko se jira 1. 828 upre slovenski knez Ljudevit, ki je pa bil premagan, storili so Franki to, po čeraur so že dolgo hrepeneli. Razrušili so popolnem slovensko upravo, pregnali kneza, ter jeli neoraejeno gospodariti po deželi slovenski. Njih prvo delo je bilo to, da so razkosali staro Karantanijo. En kos je dobil ime Karintija; Gorenji Korotan je bil krščen po reki nSteyer" vSteierraark; v savinjski doliniso jeli gospodariti Celjski grofi; gornjo stran sedanje Kranjske, t. j. Gorenjsko so imenovali ,,Creina marcha". Glavno mesto njeno je bil Kranj. Dolenjska stran je dobila ime wWindische Mark"; južni in jugozapadni del Karantanije je pa prišel pod oblast goriških in furlanskih grofov. Iz te dobe pa sledi priseljevanje Nemcev in Lahov na slovensko zeraljo. 19. Nemška oblast. Žilav narod so morali biti naši pradedje. Ni jih vničila niti rimska, niti longobardska, niti bavarska oblast, ako ravno je postopala z njimi surovo in kruto. Vse te oblasti niso v teku premnogih stoletij prizadele toliko ran našemu narodu, kakor frankovska in pozneje nemška sila v jako kratkem času. Šele omenjeni ti sili vgonobili ste na tisoče naših pradedov; še le Franki in Nemci stisnili so narod slovenski med one tesne meje, v kojih se nahaja dan danes. In treba je še dan danes narodu velike pozornosti, velicega napora, da se mu še bolj ne zože njega raeje. Med sosednirai narodi niraa naš narod prijatelja, nikjer ni za-nj sočutja, nikjer pravice. Poznajo ga le tam, opirajo se na-nj le tara, kjer velja izkoriščati njegove sile v prid tujira žepom. Dežele, koje so bile pred prihodom Frankov čisto .slovenske, ponašajo se sedaj s tem, da so trdnjave nemštva. Slovenec je sedaj tam tujec, kjer je bil nekoč gospodar. Da, v grmanizovanji so bili in so še sedaj Nemci nedosegljivi mojstri. Pocetek grmanizaciji so bile marke, v koje je krojil Karol Veliki in njegovi nasledniki podjarmljene dežele. Namestniki cesarjevi v teh markah so bili tako imenovani mejni grofi, v začetku Franki, pozneje Nemci. Njih prvi ali prav za prav prvotni nalog je bil ta, da so baje čuvali meje frankovske države. A kraalu pripal jim je še drug, jako pomenljiv in usodepolen nalog, da potiskajo nemško mejo kolikor mogoče v slovanski svet. S tem je pa bila podpisana narodna smrt premnogim slovanskim narodom, in osobito narodu slovenskemu. Ta nalog so izvrševali ti mejni grofi tako iskreno, kakor bi veljalo iztrebljati Bog zna kako opasen in škodljiv narod. Meč in prognanstvo sta bila tu na dnevnera redu. Nemška domovina se mora širiti! — to geslo je veljalo takrat tako, kakor velja še dan danes. Pri vsem tem so pa bili Pranki goreči kristjani, in Karol Veliki prišel je celo med svetnike. Se s tem se ne mogo opravičiti te grozovitosti, da so bili morda Franki in Nemci v onih dobah bolj izobraženi, nego tedanji Slovenci. Morda je bilo celo ravno nasprotno. Na nižji stopinji kulture pa gotovo niso bili takrat Slovenci, kakor Neraci. Saj vemo, da se je celo Karol Veliki na svoje stare dni še le učil čitati in pisati, in da nemški vitezi, ki so bili vendar cvet neraškega naroda, tega še v poznejših dobah niso znali. Niti olika, niti oraika neraška iri upognila Slovencev, arnpak le močnejša nemška pest strla in vničila je po dolzih bojih z raznimi vragi oslabljeni narod slovenski. (Dalje prih.) stiti v 2. plačilni razred. To je logiško izvajanje iz postave. Nihče pa ne bo nasprotoval, ako hoče dežela učiteljicam jednako plačo dati kakor učiteljem, da bonio le mi res to.liko imeli, kakor smemo po postavi zahtevati. —ič. (Dalje prih.)