Božidar Raičeva stoletnica. (¦Govot narodnega poslanca dr. H o h m j e c a 24. jul. t. I. povodom odkritja spominske plošče na Raioevem rojst- nem domu.) VeliM narodni proevetifdj škof Anton Martin Slomšek je v »Drobtinicah« 1. 1862 objavil spis »Slava rajnim rodoljubom in utemeljiteljem našega slovstva«, ki ga začenja. s temi besedamii: »Hvaliti svoje rajiie dobrotnikt^, povzdigovati njihova lepa dela in znamenite zasluge uam je ravno toliko dolžnost, kakor posnemati njihove slavne zglede. Kdor ne časti svojih slavnih prednikov, ne zasluži bitt njih vrli naslednik. Hvalimo torej, dragi prijatelji, slovece može, rodoljube naše, ponavljaje njihov spomin!« Letos obhajamo stoletnioo rojstva takšnega »rodoljuba našega«, rojenega 9. februarja 1. 1827 na Žvabu v župniji ^sv. Tomaža. Tega rodoljuba je že kot 251etnega mladega moža pohvalil sam Slomšek, ko mu je 1. 1851 poklonil po češkem izvimiku prirejeno delo »Temelji ruskoga jezika«. Slomšek se mu je v posebnem pismu za ta dar, ki ga imenuje >idelo izvrstno«, lepo zahvalil ter dostavil željo: »Daj Vam Bože mili ljubo zdravje in moč še mnogo lepega in koristnega izgotoviti za slavo naroda našega.« Ta naš rodoljub je B o ž i d a r R a i 5. Kar mu je škof Slomšek želel kot 251etnemu možu, to je o>n v svojem živIjenju storil in izvedel: mnogo lepega in koristnega je izvrsil za slavo naroda našega. Raič je bil preverjen, da slava sOovenskega naroda ni v številu njegovih olanov niti v njegovi gospodarski ali politični sili, marveč v njegovi narodni kulhiri, ali, kakor so se rodoljubi takrat izražali, v narodni omiki. Slomšek je propovedoval veliko važnost »zveličanske narodne omike«, za kojo »bodi prava vera luč, materin jezik pa ključ«. V tean smislu je tudi Raič pozdravil Slomšeka ob preselitvi škofijskega sedeža v Maribor 1. 1859 v imenu podravakih in pomurskih Slovencev s pe9mijo, sestavljeno v 5cstomerih in objavljeno v »Novicah«, v kateri med drugim ¦pravi: - • ¦¦'*'.l'M »Delo težavno sadu prinašalo bode obilo: Vrlim Slovencem kazalo poti v nebeške višine In dajalo moči krepivne obonej omiki«. Kulturne moči so v Ijudstvn bile še speče. Treba jih je bilo buditi. Tak buditelj je bil Božidar Rai<5. Kdor hoce drugega prebuditi k narodnemu ži^ljenju, ta mora sam to življenje imeti. jMrlič ne more mrliča obuiditi. In v Božidaru Radou je živela narodna zavest in plamtela iljubezen do slovenskega in slovansikega rodu že izza jnladih let njegovih. Raič kot pisatelj. Kot utSenec latinske šole v Varaždinu (1838—1844) in imodroslovja v Zagre^bu (1844—1846) je živel v ozračiu iliTistva ter se navdušil za idejo knjiižeme skupnositi Slovencev in Hrvatov, kateri je ostal zvest do smrti. Kot bogoslovec na graški bogoslovnici (1846—1850) se je v počitnicah zlasti 1. 1849 sestal s Stankoon Vrazom, poilirjenim Slovencem, ki ga je navduševal za rodoljubno delo med slovenskim Ijudstvoon. V slavnostnem govoru na Vrazovi igvečanosti v Cerovcu 8. septembra 1880 je Raič proslavljal Vrazove zasluge ter rekel: »Oisti kan Vrazu je bil, kraj&im potem dovesti nas Slovence v vilinsM raj sloge ijugoslovaniske«. V tem je tudi razlog, da je Raič izpočetka pisal »iliirski« ali »jugoslovanski«, pozneje pa se je oprijel čiste panonske slovenščine, kojo je 6blikoval v krepafc lin jedrnat slog, ki je nažel dosti hvale. Bil je tudi velik častilec staroslovenščine, na koje podlagi se je trudil sestaviti vseslovanski jezik (»Zora, jugoslovanski zabavnik za godhm 1853, v spisu »Uvod v slovnica vseslovenskaja«), Sedemnajst let pozneje je uvidel, da je nemogoče ustvariti skupnega jezika vseh Slovanov, ker so slovanski narodi v svojih razlianostih prevec napredovali ter Lmajo lepo razvrita slovstva. Zato je meniil, da se naj štiri slovatiska narečja priznajo kot samostalna in književna: rusko, poljsko, čcško in jugoslovansko, med temi je napraviti prijateljsko zvezo. Kar se tiče jugoslovanskega narečja, je Raič mislil, da moramo Slovenci se nagibati k jugoslovangkemu središču, v Zagreb, Bolgari pa v Beograd: »Kadar oboji onamo dospejemo, gotova je slovstvena edinoisit jugoslovanska«. Kljub svoji jugoslovanski orientaoiji Božidar Raič ni omalovaževal 9kxvenšoi:ne kot lcnjiževnega jezika. Izjavil je nasprotno, da ne sme nikdo od nas zahtCTati, da že sedaj popustimo od svojega jezika; mi moramo narod omikati in doseči, »da bo vsak na Slovenskem kruh troseči uradnik in učitelj dobro znal slovenski, in potle se smemo misliti na daljni napredek«. Na Modrhijakovi slavnosti v Središou 25. septembra 1881 je priporocal im naglašal, d& je treba netiti in razplameinjevati ljubezen do slovenske domovine, osobito pa »do lepega slovenskega jezika, katenl je du^a narodu, zircalo običajev, merilo uma, duše in narodnilh lastnosti«. In v slavnostnem gorvoru na proslavi Miklošioeve sedemdesetletnice v Ljutomeru 2. septembra 1883 je vzkliknil: »Slava kraenemu jeziku slovenskemui« Iskreino in goreče slovansko rodoljubje je v njem tudi irodilo in hraatiilo vnemo za Oiiril-Metodovo idejo. Že v II. letniku »Jugoslovanske Zore« je objavil spis o »Cirilu in Metodu, prvih verouoiteljih slovanskih«. Ta spis končuje z 'besedami: »Bratje slovaTiski! Bodi nam vselej mil spomin na prvra veroučittelja slovamska, naj nam služita za zgled v mnogoterem oziru. Ostanimo verni po njunem zgledu veri in narodu svojenm, da potomcem prLpravimo ugodnejši in udobnejši položaj«. Ko se je deset let pozneje (1863) z velikim sijajem v Mariboru praznofvala tisočlctnica Cirila iiii Metoda, je bil Raič presreoen. Proti koncu svojega življenja se je trudil, da bi češko fenjigo o CLrilu in Mefodu, sestavljeno na podlagi najnovejših raziskovanj, prireddl v slovenski izdaji. Ta njegova knjiga pa ni zagledala belega dne. Raičevo pisateljevanje je ibilo mnogostransko, največ se je baivil z jezikoznanstvom in z zgodovino. S laijigami, s spisi in članki po raznih znanstvenih in političnih časopisih je vrail nalogo narodnega učitelja in buditelja. Svoje narodno-buditeljsko delo pa je še odličnejše izvrševal z živo besedo. Rai^ kot narodni buditelj. Božidar Raič je bil rojen govornik, mož velikega in krepkega stasa, močnega glasu in plamteče zgovornosti. Sloveaija ni imela dosti govornikov, ki bi se mogli z njim primerjati. Med ljudskimi govomiki zavzema v našem narodu mesto med prvimi. Lfudstvo je kar viselo na njego\iih ustnicah. Njegova domača beseda je užigala, je ljuui ganila, ocarjala, pretresala. Najvecje govorniške uspehe je žel na ljudskih taborih. 0 navdušenju, ki ga je n. pr. vzbudil njegov govor na taboru v Ormožu, poroča dr. Josip Vošnjak v svojih »Spominih« to-le: »Bil sem na mnogih taborih in shodih, pa takega splošnega navdušenja, kakor pri tean govoru, nisem doživel. Po govoru smo ga drug za drugim objemali in solze so nam silile v o*5i. In zdaj smo zapazili in tudi Božidara opozorili, da mu kri kaplje od desne roke. Iz deske na odru je žrebelj molel, s katerim se je ranil na roki, ne da bi to čutil v svoji navdušenosti«. (»Spomini«, II. zvezek, str. 80.) Tabori so bili najsijajnejša manifestacija probujajoče se narodne zavesti med Slovenci in zato jih smerao imenovati nailepšo dobo narodine politike. Pobuda za njihavo prireditev je prišla od voditeljev štajerskih Slovencev, ki so v tej dobi narekovali smer narodnemu delu. Uvideli 3O, da politiziranje po čitalniških prostorih ne zadostuje več, da je treba po češkem vzoru torišče politionega udejstvovanja razširiti ter ljudsike množice pritegniti k postavljanju in uveljavljaiiju slovenskega narodnega programa. Glavna tocka ljudskih taborov je bila Zedinjena Slovenija. Ta ideja sega nazaj do Napoleonove Ilirije (1809— 1813), ki je združevala silovenske dežele — razen Štajereke in vzhodne Koroške — s Hrvaško do Save in z Dalmaci>jo. Revoluoijsko leto 1848 je to idejo formuliralo kot slovenski narodni program, ki je zahiteval, da se vse pokrajine, kjer stanujejo Slovenoi, torej Štajerska, Koroška in Kranjska ter Primorska, kakor tudi zemlja beneških in ogrskih Slovencev, zdnižijo v eno upravno skupino z imenom »Slovenija«, ki naj ima isvoj zakonodajni zbor v LjubIjani. Na tem zboru se naj razpravljajo in sklepajo vsa vprašanja, ki se ticejo narodnega življenja Slovencev, — državnemu zboru na Dunaju, v kojem bodo imeli zastopnike vsi narodi, pa so pridržane vse stvari, ki so avstrijskiim narodom slcupne. Za slovenski jezik se zahteva enako pravnost v šoli in uradu; slovenšoina naj ima v sloven&kih ikrajih iste pravice, kakor nemščina v nemških; zahtevajo se slovenske šole od majnižjih do najvišjib., to je do sloveniskega vseucilišča s sedežem v Ljubljani. To je bila prva in poglavitna točka, o koji se je razpravljalo in sklepalo in za kojo se je navduševalo na vseh taborih, ki so se tekom štirih let (1868—1871) vršili po vseh slovenskih pokrajinah, po ŠtajerSkem, Koroškem, Kranjsikein in Primorskem, in na katerih je bilo na tisoče ud&leženoev (največ v Vižmarjih pri Ljubljani, kjer se je zbralo nad 30.000 Ijudi). GlavnLh taborov je bilo 18: 1868. 1. 3, 1869. 1. 5, 1870. 1. 8, 1871. 1. 2. Potem je vlada tabore prepovedala. Na Štajerskem so bili naslednji tabori: v Ljutomem in Žalcu I. 1868, v Sevnici in Ormožu 1. 1869, pri Kapeli blizu Radgone 1. 1870. V Liutomeru je Božidar Raič 9. avgusta na taboru, ki je Ml prvi vseh sloven9kih taborov, množioi kakšnih 7000 Ijudi govoril dvakrat, najprej o šolskem vprašanju, potem pa o »Zedinjenem Slovenskem«. Eden mesec kasneje (6. septembra) je na taboru v Žalcu pred poslušalci, ki se jih je cenilo na 15.000 oseb, fovoril Kopet o šolah. Rekel je med drugim: »Šola je neka vsemogočnost. Ako je stari modrijan Arihimed rekel: Dajte mi prostor sunaj zemje, in jaz jo bom iz njeniih tečajev v-dif- nil, smemo mi reči: Dajte nam narodne šole, in to bo tisti prostor, s katerega si bomo ramopravnost pridobili in nemškuiarijo vzdignili iz teoajev.« Naslednje leto je 8. avgusta govoril na taboru v Ormožu. Povdarjal je važuost zahteve po zedinjeni Sloveniji, posebno obširno pa je govordi o važnosti šol in mladinsike vzgoje. »Blago srce«, taiko je naglašal, »prebrisani in razviti um in zdravo krcpko tdo delajo človeka sreSnega m tkoristnega sebi in oloveškemu društvu«. Obrnil se je do navzoče mladine ter jo je magovoril: »Mladež! Narod te postavlja za vernega stražnika svojih pravic, grobov svojih miliih očetov in praočetov, da jih oe bo tlačila tujčeva peta, gazila sovražniška noga. Izrocil ti je najdražjo dedino, jezik in narodnost, da oboje tavesto in neoslminjeno ohraniš. Mladež, oteri in obriši solze materi Slovenijl, povzrokovane od nevrednih in nevernih sinov. Prosim vas v imenu slovenskih prednikov, katerim je bela žena že davno .postlala pod težko grudo, v imenu vaših roditeljev, kateri vas presrečno ljubijo, želeči vam ugodno bodocnost, v imenu Bašega zatiranega slovenskega naroda, ki se od vas nadeja pomoci, v im^nu matere Slave, da jo razveselite, v imenu vašega poštenja in časti, v imenu vaše boljše bodočnosti. Mladež, bodi stalno naša, bodi narodna, bodi znacajna, nikoli ne popusti od naše slovenske zastave!« Nato je na Raičev poziv mladina s prisego islove&no obljubila, da bo marljiva in delavna na korist svojemu narodu, da bo pravična in poštena ter nravnega vedenja, da bo po zgledLh častnih mož branila pravo, istino in svobodo do zadnjega vzdiha, da se bo vselej upirala tujemu in krivičnemu gospostvu nad slovenskim narodom, da hoče iskreoio in brez strahu ljubiti dom in rod do črnega groba. Ta veličastni prizor je vzbudil ono splošno navdušenje, katero sem preje omenLl po porodilu dr. Josip Vosnjaka. Na mladino, katero je stafao imenoval »zlato upanje bodoče sreče slovenskega naroda«, je ^polagal veliko važnost, dobro vedoč, da je preporod naroda nemogoc brez prebujene, umsko in imotralno jake mladine. Kot proiesor za slovenskl in zgodovinski poduk na gimnaziji v Mariboru (1853—1860) je hil mladini vesč učitelj in skrben voditelj. Ko je moral vsled odtoka minisfrstva za uk m bogo«3astie, »da učitelji s takimi (to je slovensko rodoljubninu) na?x>ri ne morejo službovati na srednjih solah«, zapustih priljubljeni mu -učitelj-gki poklic, ni prenehal s svop skrbio za slovensko mladino. Kot kaplan in kot zupnik pn Bv Bnrbari v Haloatih (od L 1860 do 1. 1870 kot kapluL, pozneje kot župnik) je kljub oddaljenosti od modernih prometnih sredstev našel prilike in sredstev dovolj, da je bodisi z živo ibesedo, bodisi s spisi in filanki budil in dramil, podu»5eval in vzgojeval mladino, »zlato upanje bodoče sreoe slovenskega roaroda«. Raič kot politik. Za politiko se je Raič zanimal že izza mladih let. Že zarana je stopil na politično bojno polje. Njegov prijatelj^ učeni jezikoslovec Caf, mu je to ooital ter mu prigovarjal, naj se rajše bavi samo z jezikoznanstvom ter popolnoma pusti politiko. Raič pa mu je odgovoril: »Klanjam se, prijatelj, tvojemu vzvišenemu delovanju, toda če bomo vsi le samo jezikosloviili, čez 20 let tudi ti ne bos več imel slovenščine m Slovencev.« Svoja politična nacela je Raič raztolmaCil v posebnem episiu, !ki je izšel kot knjižica v Mariboru 1. 1869 pod naslovom »K. Havliček Borovsky. Životopis in politični nazori.« V tej knjižici Raič najprvo nakratko opisuje življenje iin delovanje velikega češkega prvoboritelja K. Havlioka. Opisujoč češke razmere, dostalja željo: »Kamo sreče za nas Slovence, ako bi dotle dognali, da bi ne kakor na Ceškem vsak kmet prebiral politični časnik slovenski, ki razpravlia dnevna vprašanja, nego vsaj vsaka va3 in občina!« Kot glavno tooko narodnega programa Slovencev to kot prvi in poglavitni cUj slovenskega strHailjenja oznaouje Zedinjeno Slovenijo. »Mi Slovenci«, tako povdarja Raič, »moramo na vse kriplje delati, da se brže bolje zedinimo v ono zemljepisno in politično skupino ter da Ijudstvo primerno izobrazimo, brez dostojne ljudske omike bi vsi skisnoli.« Iz navedenih besed je razvidno, kako visoko je cenil Božidar Raič Ijudsko izobrazbo in omiko. Globoko je bil preverjen, da je samo izobražen narod nosilec vellldh idej ter da se prva in poglavitna točka narodno-politionega programa slovenskega: Zedinjena Slovenija, ne da oživotvoriti brez izobraženega slovenškega ljudstva, kateremu mora ta ideja prešiniti duha in srce, prodreti v krv in mozeg, da smatra to idejo kot svojo ter se za njo bori kot za svojo živlpnsko zadevo. . Ker je Raič bil pravilnega mnenja, da foi brez dostojne Iiudske omike »vsi skisnoli«, ae je največ trudil za probuienie priprostega naroda.Za ta namen je potrošil najvež gmotnih in duševnih sil in na tem polju je unel tudi najve^ uspehov. Porabil je vsako priliko, da je Ijudstvo zbt* wd ekoli »ebe, f« podu6ev«il, bodrii in mAvduševal u le^« slovengke ideale. Z vsem zaoosom svoje rodoljubne duše in z vsem hrepenenjem svojega plemenitega srca je govoril o Zedinjeni Sloveniji. Omenil sera že prej, kako je na Ijudstoiih taborih IJudske mnozioe navduševal za ta voliki slovenski ideal. Pripominjam še, da je porabil vsaiko prililko, ko je videl zbranega veliko množico ljudstva, da je povzdigniJl svoj glas za zedinjenje vseh Slovencev. Na Kopitarjevi slavnosti v Repnjah 22. avguista 1880 je o tem predinetu tako navdušeno govoril, da se je navdušenost polastila vseh poslušalcev. Na Modrinjakovi slavnosti v Središču 25. septembra 1881 je o tej stvari rekel: »Potreba rzedinjenja vseh Slovencev mora se Ijudstvu kazati o vseh prilikah; vsakega prostaka, vsakega pastirja, vsakega pametnega otroka mora prešiniti ta misel. ZedLnjenje vseh Slovencev mora biti neprestamo na dnevnem redu.« Tako je Božidar Raič <vneto doloval za uresničenje minimatoega slovenskega programa, to je Zedinjene Slovenije, ki bi naj prinesla slovensikemu Ijudstvu narodno avtonomiijo in s fom možnost za vecji tkuiltumi in gospodareki napredek. Vedno pa m-u je tudi bil pred oomi maksimalni program: združenje s Hrvati in Srbi v oikvirju nekdanje avstrijske države kot zvezne države; tako bi Slovonci postali narod tudi v političnem oziru. V tem smislu je zapisal v imenovanem delu »K. Havliček Borov9ky« te bes&de: »Dovršivši (zedinjenje Slovencev v eno skupino) smomo se pripravljati na koristmo združenje z južnimi brati. Vsaka politiška stopinja, učinjena na Sloven^kem, mora se ozirati na jugoslovansko skupaiogt«. V smislu tega programa se je Božidar Raič kat državm poslanec na Dunaju potegoval za to, da se ustanovi Jugoslovaiiski iklub, iki bi obsegal poleg glovenskih tudi hrvatske in srbske poglance. Za državnega poslanca je bil na mesto umrlega Mihaela Hermanna v ptujskem okraju izvoljen 31. januarja 1884, in sicer s 318 glasovi proti 42, ki jih je dobil njegov nasprotaik. Dne 19. avgusta 1884 je bil izvoljen tudi v štajerski deželni zbor. Delovanje v obeh zbornicah je bilo narekovano od njegovega starega gesla »Rodu pravico«. Za pravice slovenskega rodu in slovonskega jezika v šolah in uradiJi se je boril z inierpelacijami, predlogi in govori dosledno in neustrašeno. Po vrsti je mašteval vse slučaje krivic, ki se godijo Slovencem. Bil je kot politik do kraja odkrito9rčen in odločen, ni pa bil diplomat. Zaželjeniih u&pehov ni dosegel. In to je prej krepkega in zdravega moža telesno in duševno potrlo. Po zadnjem svojem govoru v dunajskem parlamentu 19. marca 1886, ki se je konoal z neuspehom, je obolel. Njegove preroške besede o priliiki, ko so mu ptujski rodoljubi ponudili kandidaturo: »Vem, da idem v smrt, ker pa hočete, bodi za narod«, so se že oez dve leti obistinile. Umrl je 6. Juirija 1886 v Lfubljani, kjer počiva na pokopališču sv. Krištofa v družbi slavniih slovensikih mož. Slovensko Ijudsivo sc ob stoletnici njegovega rojstva s hvaležinostjo spominja 9vojega nadarjenega in plemenitega sina, marljivega buditelja in odloonega prvoiboritelja. Slava spominu BožiJara Raiča!