REFLEKSIJE
S I N T E Z E  O  S V E T O V NI  U M E T N O S T I
Velike sinteze v zgodovini umetnosti niso zelo pogoste, vendar pa tudi niso tako redke, kakor bi se na prvi pogled zdelo. Vsako področje in vsaka doba je lahko predmet osebnega pregleda in obračuna. Ugovori so ob takih poizkusih raznovrstni, predvsem pa je učinkovit naslednji: znanost o vseli področjih, tudi o tako proučenih, kot sta umetnost antike ali umetnost renesanse, je tako napredovala in prinesla toliko novih podatkov in problemov, da je zelo tvegan poizkus dokončnega obračuna in pogleda celo na manjši izsek, kaj šele na večjo celoto. Danes je čas kontrole in analize, drobnega dela specialistov in specialističnih teamov. ne pa vidikih prijemov s širokih vidikov, ki so vedno osebni, vedno prizadeti in nujno vedno — v tem je protislovje — v svoji dozdevni širini omejeni, tako da so izsledki izkrivljeni in končna slika samo približna ali celo zmotna.
Osebno sem drugačnega mnenja, saj je velika zmota včasih plodnejša od neznatne resnice . ker odpira dinamične možnosti diskusije in ob sintezi na ploskvi, ki velja v tem trenutku za dokončno in trdno, že kaže naprej in više na drugo raven, ki se bo na osnovi te začasne dokončnosti in iz. nje izvirajoče nadaljnje diskusije in analize oblikovala kasneje. Na ramah preteklih težakov in genijev znanosti stojimo v vsaki naslednji generaciji in vedno je naše delo oboje — konec in začetek, žetev  in kal.
Druga stvar je seveda možnost velike sinteze. Le redki so \Vinckelnianni. Burekhardti. Dvoraki. Panofskvji. Tudi v manjšem svetu in ob manjših zahtevah je pogostokrat — če ne vselej — laže prinesti v zitnieo vede vejavnico drobnega zrnja, ki se izgubi v množini zbranega gradiva, kot pa pregnesti velikansko kopo nakopičenih dejstev in dati gmoti obliko ter akcente. Zato je razumljiv razmik med teoretično upravičeno zahtevo po sintezi vede hic et nune  in med možnostjo  njene taktične uresničitve.
Po drugi poti prihajamo laže do univerzalnega cilja: s širokopotezno zasnovanimi serijami knjig zgodovine umetnosti' v enotnem konceptu in redakciji in z osebno svobodo avtorja posameznega sektorja v okviru splošne zasnove. Taka je npr. skoraj  lirezbrežna serija     Univers des  Formes .  ki  jo je po    Gla-
420
sovih tišine in spremnih esejih zasnoval Andre Malraux in naj bi obsegala šestdeset ali osemdeset ali več zvezkov. Prvi (Andre Parrot. Sumer) je izšel pred skoraj desetimi leti (v nemščini prvič 1960. v drugi izdaji 1962) in v vzporedni nemški izdaji pri založbi C. H. Beck v Miinchnu je izšlo do sedaj deset zvezkov (Stari Vzhod štirje, Grčija eden. zgodnji srednji vek dva, renesansa dva, primitivna umetnost eden) — približna celota bi naj bila torej predložena okoli leta 2000... Ali bo generacija tistega časa imela tako historično delo še za potrebno? Ali bo sinteza še pravilna? Koncept celote še upravičen?
Bolj spretno so se omejili Nemci. Založba Propvlaeu Verlag v Berlinu (v okviru velikega Springerjevega koncema) je sklenila ponoviti svoj znameniti uspeh pred drugo svetovno vojno in ponovno izdati svojo Propilejsko Zgodovino Umetnosti v osemnajstih knjigah, in to v devetih, desetih letih. Trije zvezki so pred nami: I. Kari Schefold (profesor v Baslu): Grki in njih sosedje; II. Theodor Kraus (direktor Nemškega arheološkega inštituta v Rimu): Rimska svetovna država: XI. Rudolf Zeitler (profesor v Lppsali): Umetnost devetnajstega stoletja. Objavljen je tudi prospekt celote, po katerem zavzema klasična antika dva. srednji vek štiri, novi vek šest zvezkov, in — ločeno od Evrope — prazgodovina en zvezek. Stari Vzhod dva, Azija dva in Stara Amerika en zvezek. Vsaka knjiga obsega uvodno študijo-sintezo (kakih 100 strani), sledi nad 400 celostranskih, deloma barvnih slik zelo izbrane kvalitete s tehničnega in strokovnega vidika, ki jih spremlja kot dodatek znanstveni aparat več specialistov s kratkimi podatki o prikazanih umetninah, z literaturo in kronološkimi okviri. Z vidika splošne uporabnosti celote je Nova propilejska zgodovina umetnosti daleč najboljša stvaritev te vrste in se seveda bistveno razlikuje in distancira od slikanic . s katerimi je konjunkturni trg umetnostnih publikacij tako zelo preplavljen. Gotovo je Malranvov Univerzum umetnosti bolj duhovit in bleščeč: tam se tekst in slika prepajata v avdiovizualno predstavo, \ zanosen in duhovit sprehod po imaginarnem muzeju — tu celota slike, tam nov obrat, nov vidik, pa detajl in še enkrat večji detajl, z elegantno. globokoumno in širokopotezno parafrazo. Postavimo npr. Andreja Chastela prispevek za zadnjih štirideset let italijanskega cpiattrocenta v dveh knjigah. Romana Ghirshmana za stari Iran v dveh knjigah. Jeana Guiarta za primitivno umetnost Oceanije. To je vsekakor izjemno, čudovito, skromnejša propilejska metoda pa vendar omogoča trajnejše in trdnejše srečanje z umetnino in svojo skromnejšo nalogo bolje opravlja.
Pomisleki pa nastajajo pri zasnovi celote in pri rešitvah posameznih avtorjev. Propilejska zgodovina umetnosti je nova samo glede na predvojno edicijo iste založbe in nova je po izredni tehniki slikovitih prilog, njen koncept pa je star. Le težko se bomo danes še sprijaznili z razdelitvijo svetovne umetnostne zgodovine na evropsko in na izvenevropsko serijo. Nedopustno je začenjati z Grčijo, prazgodovino ter Stari vzhod pa pomakniti zadaj za umetnost 20. stoletja v dodatno serijo. Ali pa končati delo z umetnostjo stare Amerike, primitivno umetnost Oceanije. Afrike in perifernih predelov Arktike, kar iz programa sicer ni posebej razvidno, pa najbrž strpati v zvezek o Zgodnjih stopnjah umetnosti«.
Konservativna ev ropocentričnost zasnove postaja jasnejša iz uvodne spremne priloge lastnika založbe Axela Springerja. ki pravi, naj se izhajanje takega dela v Berlinu, tik ob zidu. ne pojmuje le kot dokumentacija kulturne življenjske sile Berlina, temveč kot poziv kulturnemu svetu, naj stoji
421
duhovnim živim silam tega mesta in cele Nemčije v miroljubni i/menjavi najvišjih duhovnih in umetniških vrednot prijateljsko, da. zavezniško ob strani/.
Pomisleke imamo tudi pri posameznih zvezkih, pri tem pa seveda ne moremo iti v podrobnosti in bi en sam ocenjevalec zaradi raznovrstnosti snovi tudi ne mogel povsod kaj točnejšega povedati. Krausova Rimska umetnost je najbolj enotna in ulita, material trezno izbran in solidno, morda celo preveč solidno prikazan. Od spomenikov z ozemlja današnje Jugoslavije je pred-stavljen en sam: slika 99 prikazuje peristil Dioklecijanove palače v Splitu (s tlorisom str. 194). kjer pa ni na\edena nobena jugoslovanska študija, a bi pričakovali zaradi ilustrativnega gradiva vsaj pomembno delo: C. Fiskovič, Prilog proučavanju zaštite Dioklecijanove palače u Splitu. Kad 279. Zagreb 1950. Slika 201 prikazuje lep nagrobni relief s sceno iz Iliade (mrtvi Hektor, privezan za Patroklov voz), vzidan v cerkvi Gospe svete na Koroškem, stilno soroden spomenikom v Šempetru pri Celju. Tudi druge province imperija so razmeroma skromno zastopane. Če je celotna Propilejska umetnost evropocen-trična. je Krausova umetnost rimske svetovne države >romocentrična«. To pa ne ustreza naslovu, še manj pa dejanskemu stanju in procesom umetnostnega razvoja v državi cesarja Avgusta in naslednikov. S to resno omejitvijo pa je Krausova knjiga prav dobra in ilustrativni del naravnost izreden.
Veliko resnejše ugovore bi imel ob Schefoldovi Grški umetnosti. Avtor je izpustil kretsko in mikensko umetnost, čeprav je danes jasno, da je treba umetnost Grčije in Grkov začeti z genialno marmorno plastiko tretjega tisočletja p. n. š. s kikladskih otokov, niti ne šele s Kreto in Mikenami. Ob Grkih se nato gnetejo periferne umetnosti prazgodovinske evropske železne dobe, ki bi bile morda bolje prikazane v drugačni zvezi, v zvezku prazgodovine . Grška umetnost sama se avtorju zdi kot že v njegovih prejšnjih delih (npr. v rowohlts deutsche enzvklopadie 9S, Reinbek bei Hamburg 1959: Grška umetnost kot religiozni fenomen) najbolj tipičen izraz religioznosti grškega človeka in šele v tem okviru kot del njegovega odnosa do kosmosa in božanskih sil, ki jih kosmos predstavlja. »Misleci so iskali resnico za stvaritvami pesnikov in prek njih in na njihova vprašanja je dal zadnji odgovor šele evangelij (str. 15). V začetku grške umetnosti se čutimo blizu začetku stvarjenja — -slutnja vseprežemajočega smisla bo nekoč zakonito privedla k monoteiznm... Grki so ostali politeisti samo zato. ker so čutili tako globoko spoštovanje pred stvarstvom, v katerem so srečavali svoje bogove/ (str. 56). Na srečo je Sche-ioldovo velikansko znanje v podrobnostih bolj konkretno in manj subjektivno. Vsekakor bi človek nasproti Schefoldu laliko postavil avtoriteto R.Bianchi Bandinellija (Eneiclopedia delVarte antica flT. Roma 1960, 1005—1055, geslo: Greca arte), ki vidi v grški umetnosti zakonitost humanizacije. osvoboditev od mitičnih sil, proces znotraj grške družbe kot celote med tradicijo in svobodo, med »vezanostjo; in človeško samoodgovornostjo. Ker med tradicijo in svobodo, med »vezanostjo in človeško samoodgovornostjo. Ker je ta proces humanizacije tako zakonit in tako uspešen, je grška umetnost tako vsebinsko živa in stilno tako »lepa«. Njeno enkratno lepoto je torej mogoče odkrivati prav v nasprotni smeri, kot misli spekulativni Schefold. Kot primer še drugačne, predvsem stilno-razvojno usmerjene sinteze pa naj bo navedeno izvrstno delo: German Hafner. Geschichte der griesehisehen Kunst, Ziirich 1961.
O Zeitlerjevem Devetnajstem stoletju je takoj po izidu (zvezek je izšel kot prvi v seriji) npr. Werner Hoffmann (direktor Muzeja 20. stoletja na Dunaju)
422
•
objavil uničujočo kritiko v Spieglu (12/1967). »Revolucionarna predigra je zamolčana, stoletje zapade restavrativnim predznakom«. Delacroix naj bi bil po Zeitlerju tradicionalist. ljubeznivi Waldmiiller pa revolucionar, filistrski Spitzvveg veliki, največji humorist med slikarji. Daumier pa risar brez srca. Recenzent zaključuje: 5>Naše spoznavanje .notranje podobe' stoletja se za svojo obogatitev ne more zahvaliti tej knjigi. Pač pa bo utegnila koristiti metodičnemu zresnjenju umetnostne vede kot svarilen primer .
P. S. Mimo propilejske sinteze z njenimi dobrimi in tudi problematičnimi dosežki je z izidom zadnjega zvezka 1957 že končana tudi enciklopedična sinteza Enciclopedia universale dellarte — Encvclopedia of World Art v 14 mogočnih knjigah v organizaciji in izvedbi (od leta 1958) Istituto per la colla-borazione culturale, Venezia-Roma, in v koprodukcijski angleški izdaji založbe McGraw-HiIl Book Companv. New York. Zadnji zvezek prinaša tudi geslo Yugoslavia (col. 882—954). Tekst spremljajo načrti, zemljevidi in obsežna bibliografija. V kartah so poleg Koprskega in Istre tudi drugi obmorski in črnogorski kraji po nepotrebnem označeni z domačimi in italijanskimi imeni: Cres-Cherso, Krk-Veglia. Trogir-Traii. Split-Spalato, Ston-Stagno. Cetinje-Cettigne. V informativni preambuli (col.882) beremo: federativna ljudska republika Jugoslavija je bila razglašena leta 1945 in obsega slo\anska področja, ki so. vsebujoč kot svoji jedri kraljevini Srbijo in Črno goro. razglasila svojo neodvisnost leta 1918 ])o razpadu avstro-ogrskega in turškega cesarstva: kasneje so bili dodani deli Dalmacije in Istre«. Za oceno vsebine prispevkov se ne čutim poklicanega. Ugledni avtor (Grga Novak) in sodelavci pa niso imeli najbolj srečne roke pri končni redakciji teksta in kontroli angleškega prevoda. Pri podatku o Ljubljani (col. 901) na primer beremo, da je Plečnik -zgradil cerkev sv. Franje v predmestju Šiško«, da je med glavnimi stavbami magistrat z lepim imenom Grad-ska Koča«, da imamo neko cerkev, ki se imenuje , Križev Niška,< in da stoji tu neki spomenik Franca Smerduja z nemškim imenom Denknial des Illegalen« (torej: »spomenik ilegalnega«). In s temi veselimi podatki o naši. jugoslovanski »sintezi« naj bo končana ta skromna refleksija.
Jože   Kastelic
423