302	Socialno delo. 27. 1988/4
DELOVNA PRIZADETOST KOT SOCIODINAMICNI PROCES
MARGINALIZACIJE V SODOBNI NORMATIVNI DRU2BI
Tone Brejc
Eden najbolj očitnih paradoksov pri sedanji rehabilita-
cijski obravnavi ljudi, ki jih označujemo kot "delovno pri-
zadete". je nedvomno v tem, da tovrstna obravnava prispeva k
njihovi marginalizaciji. Ta paradoks se kaže v tem, da
delovno prizadetost, ki jo Štejemo za odstopanje od veljav-
nih norm delovnega oziroma socialnega vedenja, najprej
opredelimo kot nelegitimni status v normalni storilnostni
družbi, potem pa jo skušamo z rehabilitacijskimi postopki
odpraviti in jo, kar pa nam praviloma ne uspe več. legitimi-
zirati v normativnem socialnem sistemu (Brejc, 1983, 1). Ali
kot pravi Berkovitz (1979. 29)-. "Delovna prizadetost sili
delavca, da zapusti trg delovne sile, kamor naj bi se kasne-
je vrnil. če bo opravil 'test zaposljivosti'." Razlogi za
delovanje tega paradoksa, ki ga lahko poimenujem kot "izlo-
čanje zaradi vključevanja" in ki na svojevrsten način raz-
kriva nesposobnost primerno odgovoriti na probleme in na-
sprotja sodobne družbe, so Številni. Zadržali se bomo pri
tistih. ki kažejo, kako je marginalizacija neizbežen rezul-
tat prevladujočih sociodinamičnih odnosov, ki se uveljav-
ljajo v zvezi z opredeljevanjem "delovne prizadetosti.
Najprej se moramo vpražati. ali ima lahko tradicionalna
vsebina pojma "delovna prizadetost", ki temelji na "norma-
tivnem" modelu vrednotenja, po katerem gre za obliko odklona
od družbeno pričakovanega vedenja, sploh sinergistični vpliv
na rezultate rehabilitacijske politike? Tovrstna označevalna
praksa namreč nujno ustvarja določeno količino "patogene
napetosti" (Parsons. 1954. 453) med "delovno prizadetimi" in
"delovno sposobnimi": prvih ne sprejemamo več kot člane
druge skupine, ki jo tvorijo vsi ostali ljudje, vključno z
rehabi1itatorj i. hkrati pa jim s tem, ko jih označujemo kot
"deviantne". nalagamo odgovornost tako za dokazovanje, da so
"delovno prizadeti" kot tudi za odpravo tega stanja; pri tem
pa izvzamemo našo lastno odgovornost in jo pogojujemo le z
njihovo pripravljenostjo, da kaj storijo zase. Vendar se
delovno prizadeti ljudje ob tem srečujejo z latentno ano-
mijo, kajti vrednostni sistem, ki preskriptivno deluje nanje
in ki ga predstavljajo vplivni strokovnjaki. odstopa od
"Prispevek za tretjo mednarodno konzultacijo o svetovanju
prizadetim ljudem in njihovim družinam (Third International
Consultation on: Counseling Disabled People and their
Farnilies), Dunaj. 4.-7. julij 1987
303	Socialno delo. 27. 1988/4
njihovih dejanskih družbeno spoznanih možnosti. da delujejo
v skladu z njimi. Priznati je pač treba, da prizadevanja na
področju poklicne rehabilitacije doslej niso bila dovolj
uspeSna pri spreminjanju prizadetega funkcionalnega statusa
oziroma da je bila doslej politika zaposlovanja prizadetih
oseb v glavnem neučinkovita pri "pospeševanju izhoda iz
socialnoekonomske slepe ulice, v kateri so prizadete osebe"
(Coudroglou/Poole)i vse to pa ustvarja dodatne negativne
predstave o (ne)do8egljivosti norme, to je njihovega
primernega delovnega vedenja.
Takšne okoliščine ustvarjajo pri "delovno prizadetih"
amblvalentno motivacijo do ponujenih mehanizmov družbene
pomoči. Ta problem razrešujejo bodisi s potlačevanjem nega-
tivnih vidikov delovne prizadetosti in pokoravanjem zahte-
vam. ki jih doživljajo kot "tuje" (družbene, strokovnjaške),
bodisi s strogim nadzorom nad njimi, kar vodi v odtujitev
njihovih dejanskih pričakovanj v zvezi z uveljavitvijo soci-
alne vloge. Takp se ustvarja začarani krog vedno večje ambi-
valentnosti. ki deluje dezorganizirajoče na obe strani: na
delovno prizadete in na sistem pomoči, ki ni kos takemu
vedenju.
Razumijivo'je tedaj, da takšne sociokulturne sestavine
odgovora na "delovno prizadetost" vstopajo v izkušnje priza-
detega človeka in ga tako oskrbi jo s pomeni, ki imajo za po-
sledico neko obliko adaptivnega odgovora. Najpogosteje sta
to konformizem ali umik - to pa sta odgovora. ki vodita na
rob.
Vpliv normativističnega vrednostnega sistema na takšno
določanje delovne prizadetosti, ki vodi v marginalizacijo.
je razviden tudi iz tega, da imamo opraviti v ocenjevalnih
postopkih z Interpretacijami, ne pa z jasnimi operacional-
nimi definicijami in konsistentnimi merili za njeno odkri-
vanje in opredeljevanje. Te interpretacije lahko temeljijo
na težnji po strogem medicinskem funkcionalizmu, na socialni
dimenziji posledic omejenih sposobnosti ali pa na pravni
normi (npr. "nesposobnost izvajati zadovoljivo pridobitno
dejavnost'), vendar je njihova vrednostna podlaga, čeprav se
to skuša včasih prikriti, še vedno zavarovalniška (aktuar-
ska): gre za tehtanje upravičenosti do odškodnine bodisi v
obliki denarnega nadomestila (invalidnine) bodisi do rehabi-
litacije bodisi do upokojitve, "Delovna prizadetost" se pač
absolutizira kot nesposobnost delati, a ne kot spodnji konec
kontinuuma stanj v obsegu delovne sposobnosti, zato vodi
delovanje na načelu "vse ali nič" pri obravnavi delovne
prizadetosti. torej delovanje na načelu dihotomičnega
zoperstavljanja "popolne sposobnosti" proti "popolni nespo-
sobnosti" k prikriti finančni in posredno socialni diskrimi-
naciji v odnosu do delovnih možnosti. Zaradi takšnega
mišljenja nastaja "notranja omejenost sistema pomoči delovno
304	Socialno delo. 27. 1988/4
prizadetim. saj s tem, ko pogojuje pomoč s preteklimi pri-
spevki v družbene blagajne" (Coudroglu. Poole. 38) impli-
citno opredeljujejo delovno prizadetost kot socialno
nezaželen pojav. ki ga je treba odpravljati. Zato se
srečujemo tudi z manipulacijami definicije "delovne prizade-
tosti", ki se lotevajo odpravljanja te "nezaželenosti" tako.
da zmanjšujejo vlogo invalidskega zavarovanja pri nudenju
pomoči "delovno prizadetim" in jo prenašajo v delovne
situacije*. Marginalizacija je tedaj posledica tega. da se v
teh okoljih dostrikrat ne morejo uspešno lotiti rehabilita-
cijskih ukrepov.
Najbrž je eden izmed poglavitnih razlogov za tako
ravnanje v tem, da še vedno nimamo razvite problemske
teorije rehabilitacije, ki bi pojave in procese opredelje-
vala na konceptualni ravni na osnovi njenega antropološkega
in teleološkega umevanja. Zato je v ozadju metod pri
opredeljevanju "delovne prizadetosti" mogoče jasno razbrati
medicinski način mišljenja, ki mistificira probleme, ki so v
osnovi družbene, pravne in etične narave. Gre za dominacijo
ideologije, ki je pretežno usmerjena v patologijo in ki
ohranja tisto obliko strokovnega gospostva, v kateri sta
nujno ogroženi enakovrednost in "normalnost" "delovno priza-
detih". Pristop "ad defectum" predstavlja namreč semantično
in stvarno oviro pri iskanju uporabnih rešitev za delovno
kariero tako označenih oseb, kajti odvzame jim moč biti
subjekt lastne usode. saj na osnovi takšnih enostranskih
informacij ne morejo primerno reflektirati svojega položaja
znotraj socialne organizacije in odnosov, ki iz njega
izhajajo. Strokovno gospostvo, ki navaja na "enostran-sko
odvisnost in socioekonomsko nepomembnost v procesu odlo-
čanja" (Coudroglu. Poole. 38). utrjujeta tudi prevladujoči
pozitivizem in funkcionalizem pri ocenjevanju "delovne pri-
zadetosti". ki se skuša opreti na čimveč "objektivnih"
podatkov o funkcionalnih sposobnostih, s tem pa se izvaja
neka oblika "tehnokratske kontrole" (Habermas). ki prezre
dejstvo, da zahteva fenomen rehabilitacije kritično metodo
oziroma dlaloško Interpretativnost številnih resničnosti
obeh strani: "delovno prizadetega" in reprezentanta družbe,
ki ga ocenjuje. Namesto tega pa se srečujemo s hierarhičnim
odnosom, ki računa na konformizem in oportunizem "delovno
"Primer take manipulacije je mogoče razbrati v veljavnem za-
konu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. ki je uve-
del pojera "spremenjena delovna sposobnost" kot obliko
delovne sposobnosti, ki izhaja iz delavčeve nesposobnosti
opravljati dosedanje delo ob hkratni ohranitvi sposobnosti
izvajati brez rehabilitacijske pomoči neko drugo delo v DO.
Tako sta bili odgovornost in stroški za zagotovitev uslug
pri tej skupini delovno prizadetihv celoti preloženi na
ramena DO.
305	Socialno delo. 27. 1988/4
prizadetih". S tem se ustvarja njihova notranja nepotešenost
(saj v takem odnosu ne morejo uveljaviti svojih dejanskih
potreb in želja), ki lahko preide v ravnodušnost ali celo
cinizem, vsekakor pa vodi v čakanje na pobude in usmeritve
pri reševanju problemov "od zunaj". torej v marginalizacijo
pričakovanj.
Prav v odnosu med ocenjevalci in "delovno prizadetimi"
se oblikuje psihodrama slednjih in proces oblikovanja njiho-
ve (marginalne) usode. Ta odnos med drugim določa prevladu-
joči etos ocenjevalcev, ki je organizacijska in vrednostna
podlaga pri obravnavanju "delovno prizadetih". V njem je
mogoče razbrati bistvene psihodinamične konflikte in obrambo
sodobne zapadne družbe, ujete v tradicijo judovsko-krščanske
ideologije o zdravju (sposobnosti), pred tistim, kar delovna
prizadetost predstavlja, to pa je krfiltev rezldualnih pravil
v zvezi z uveljavljanjem posameznika v moderni družbi
(Stein. 1979). "Delovno prizadeti" se pač ne more več, pa
čeprav samo začasno. legitimirati kot sposoben z lastnim
delom skrbeti zase. kar je dolžnost, torej moralna obveza
vsakega odraslega človeka. "Delovna prizadetost" dobiva tako
pomen moralnega neuspeha oziroma "sekundarne devlaclje"
(Lamert). ki se je nacepila na telesno in/ali duševno nespo-
sobnost zadovoljiti delovne standarde. Kršitev moralnega
načela je seveda znamenje "sindroma socialne neadekvatnosti"
(Cimsning. 1963, 723) in postane znak devlantnostl. ker
velja v očeh reprezentantov družbe - strokovnjakov, ki-
dajejo ocene - kot dokaz pomanjkljivosti.
Najvažnejši dejavnik pri opredeljevanju "delovne
prizadetosti" je torej personalizirani družbeni odziv, v
katerem je razbrati tudi sestavine tistega. kar je Foucault
označil kot "panoptlčnl dispozitlv". Gre za obliko oblasti
"potentnih". ki gradi na učinku, ki ga prinaša ločevanje med
"oceniti" (opaziti) - "biti ocenjen" (opažen) in ki povzroča
pri ocenjenem (deviantnem) takšno zavestno in nenehno
stanje označenosti (in opazovanosti). ki zagotavlja samodej-
no potrjevanje stališč ocenjevalcev. V družbeno vidno polje
potisnjena "delovna prizadetost" pomeni torej nujno tudi
prevzemanje vrednostnega sistema "potentnih". ki pa se
nikoli ne more v resnici uresničiti. Prav ta nemoč pa je
temeljni (dis)kvalifikativ "delovno prizadetih". Priznanje
nemoči pa pomeni tudi prilagoditi se stigmi s tem, da se
prevzame vloga blažiIca napetosti, ki nastajajo v sodobnem
življenju v svetu dela in v medčloveških odnosih; namesto
konfrontacije s problemi, ki povzročajo te napetosti in
poseganja po primernih gospodarskih, političnih, socialno-
medicinskih in ekoloških sredstvih za njihovo odpravo, imamo
opraviti z nadomestno simbolično in simptomatično operacijo,
ki prevaja te probleme v osebni neuspeh prizadetega posamez-
nika. Seveda se je mogoče na tak način osvoboditi večine od-
govornosti za življenjska spotikanja in nesporazume sodob-
306	Socialno delo. 27. 1988/4
nega Človeka. katerih značilen odraz je prav "delovna
prizadetost".
Poleg opisanih "tradicionalnih vzrokov" pa je dejstvo,
da narcistična samopreokupiranost sodobne družbe na prehodu
iz tretje v četrto tehnološko revolucijo, katere znaki so na
primer tehnični perfekcionizem. informacijskii univerzalizem,
aerobični in joggerski kult. poudarjanje specializacije in
superspecializacije v strokovnih pristojnostih, samo Se
poglablja proces marginalizacije oziroma dihotomije med
delovno potentnimi in "delovno prizadetimi".
Verjetno je poseg v tako sociodinamiko mogoč le. če ne
iščemo odrešilnega modela, zlasti ne v okviru medicinskega
pristopa. pač pa če poskušamo spremeniti odnos do delovne
prizadetosti. torej tudi do njenega ocenjevanja, na osnovi
razumevanja družbene determiniranosti obravnave "delovne
prizadetosti". Podlaga za tako spremembo pa je ustvarjanje
kritične zavesti pri rehabilitacijskih delavcih o njihovi
vpetosti v protislovja, zakonitosti in razvojne procese
globalne družbe, katere determinirani in determinirajoči
člen so. To pa je pogoj za redifiniranje izkušenj in iskanje
novih odgovorov.
Glede na razmišljanje, ki smo mu sledili v tem
prispevku. se zdi. da pomeni sprememba odnosa do delovne
prizadetosti predvsem pristanek na novo paradigmo
socialnega vključevanja (social mainstreaming). ki temelji
na novi družbenosti oziroma na "neprodukcijski orientaciji"
v medčloveških odnosih, na katero naj bi bili zasnovali
življenje in delo. Kajti družbeno povsem sprejemljiv
kriterij mora postati obstoj sposobnosti za vsako obliko
delovanja, ki prispeva k osebni in družbeni blaginji:
delovna sposobnost je veliko več kot produktivnost oziroma
sposobnost za kompetitivno delo v industriji. Uspeh politike
do "delovno prizadetih" je pač odvisen od tega, koliko
poudarka daje njihovim sposobnostim, ne pa nesposobnostim.
Osvoboditi se je torej treba tako paternalizma kot
"socialnega inženiringa", ki poskuša prilagajati "delovno
prizadete" družbi in začeti uveljavljati solidarnost z njimi
na osnovi skupnih humanih interesov. S tem bomo izpostavili
pravico delovno prizadetih, da sodelujejo v družbenem
življenju ne oziraje se na njihove sposobnosti, pač pa v
skladu z njihovimi notranjimi potrebami, ki se pojavljajo
tudi kot odziv na prevladujoče družbene standarde v njihovem
življenju. Na ta način bodo lahko občutili svojo polnovred-
nost in upoštevanost v družbi in doživeli, da imajo nadzor
nad oblikovanjem svoje socialne identitete (dobili "notranji
locus kontrole"), s tem pa bo mogoče tudi odpraviti stigma-
tizacljo in posledično marginalizacijo, ki spremlja sedanji
način obravnave "delovno prizadetih oseb".
307	Socialno delo. 27. 1988/4
Na ravni praktične socialne politike bi to pomenilo, da
je potrebno obravnavo delovno prizadetih vključiti v splošno
politiko družbenega razvoja, zlasti politiko socialne in
tehnološke prenove in polne zaposlenosti. Relativno povečani
stroški za zagotavljanje njihove dobrobiti, ki bi obremenili
sklade. bi se kompenzirali s kakovostnimi socialnopsiholo~
škimi in posredno tudi materialnimi koristmi, ki bi prispe-
vale k družbenemu ravnovesju in napredku. Dokaz, da tako
pričakovanje ni utopično, sta na primer Dutsch Experiment on
Social Employment of the Handicapped. pri katerem so vsi
prizadeti ne glede na stopnjo delovne prizadetosti dobili
normalni delovni status s povprečnimi osebnimi dohodki glede
na dela. kot so jih opravljali in to ne glede na njihovo
dejansko produktivnost, in PUSH (People United for Self Help
Inc.) model pri oblikovanju uspešnega sodelovanja med stro-
kovnjaki in klienti na področju socialnega varstva, ki ga
uveljavljajo v Arizoni.
Izgubljeno dostojanstvo njenih članov zaradi vrednot,
ki so dediščina preseženih zgodovinskih okoliščin v razvoju
družbe, v katerih so se ustvarili medčloveški odnosi,
temelječi na ideologiji uspeha, storilnosti, koristnosti, je
največja izguba, ki jo lahko družba utrpi. "Delovno prizade-
ti" bodo to ceno plačevali, dokler bodo ujeti v paradoks, da
morajo biti izločevani kot odstopajoči (deviantni), da bi
jim lahko pomagali, oziroma dokler bo k njihovi zmajšani ali
izgubljeni sposobnosti pridana še stigma ali celo "žalitev"
(Coudroglou. Poole. 35). Prav toliko časa pa bodo tudi
neizbežno vključeni v proces marginalizacije.
Llteraura
Brejc Tone. Delovna (ne)sposobnost kot psihodinamični proces
marginalizacije v normativni slovenski družbi, 4. Kongres
psihoterapevtov Jugoslavije. Bled. 27.9-1.10. 1983, str. 1
Berkovitz (ed.). Disability Policies and Government
Programs, New York, Praeger, 1979, str. 29
Parsons T., Illness and the role of psysician: A sociologi-
cal perspective, American Journal of Orthopsychiatry. 21.
1954, str. 452
Coudroglu A.. Poole. D.L.. Disabi 1 ity. Vfork and Social
Policy, Models for Social Welfare. Springer Publ. Company.
New York 1985. str. 5
Stein. H.: Rehabi 1 itation and chronic illness in ainerican
culture: The cultural psychodinamics of a medical and social
problem. The Journal of Psychological Anthropology, 2, 1979.
2
308	Socialno delo. 27. 1988/4
Curraning J.: The inadequacy syndrome. Psychiatric Quarterly,
34. 1963, str. 723
mag. Tone Brejc. višji predavatelj. Univerzitetni zavod za
rehabilitacijo invalidov. Linhartova 16. 61000 Ljubljana