[     • OB RAZSTAVI FOTOGRAFIJ PETRA KOSMAČA
Notranja dinamika
Ob pogledu na nove foto-grafije Petra Kosmača, ki nam jih predstavlja na to-kratni razstavi, sem bil veselo presenečen, kajti avtoija sem poznal iz nekaj poprejšnjih skupinskih razstav in foto oprem tednika Mladina, kjer se je od svojih kolegov razli-koval predvsem z uspešnim spojem domiselne ideje in tehnične izvedbe. Vendar je bilo v teh fotografijah, kljub njihovi kakovosti, še vedno čutiti spoznavanje s fotograf-skim medijem, njegovimi osnovnimi obrazci in vezanost na že videne fotografske iz-delke znanih avlorjev.
Kot pa nam kaiejo fotogra-fije na tokratni razstavi, je osnovno študijsko potovanje skozi medij končano — pri-šel je čas za osamosvojitev, možnost za osvoboditev (od »klasičnega« fotografskega jezika in zgledov), prišel je čas za polno izživetje svojih idej, za eksperiment in prav ta svežina, otroška navdušenost nad novim, neprisiljeno ek-sperimentiranje in poigrava-nje z naučeno fotografsko go-vorico je tisto najbolj ra-dostno doživetje na tej rasta-vi.
Kosmač brez zadržkov po-dira klasično fotografsko kompozicijo, najbolj radi-kalno prav v fotografijah, ki so nastale sprotno ob obliko-vanju ovitka za ploščo sku-pine Begnagrad.
Tu avtor kompozicijo razstav-Ija, ji odvzame nekatere dele, jih osamosvoji ali pa naredi novo sintezo. S tem ustvarja novo di-menzijo, še nek dodaten prostor, hkrati pa osredotoča pogled na posamezne trenutke v sliki. Ti rezi pa nikakor ne učinkujejo grobo ali prisiljeno. vse je nare-jeno premišljeno, pa vendar igra-je. S tem si je avtor odprl nove možnosti izraza, nove možnosti nadaljnjega raziskovanja foto-grafske govorice.
Zanimivost fotografij je tudi njihova dinamika. ki je izrazito notranja dinamika fotografij samih, saj slikani objekti (motivi) niso dinamični, so v bistvu zelo statični. Tako Kosmač dosega di-namiko fotografij s čisto medij-sko govorico (npr. s postavlja-njem kontrasta zaprte forme — pozavna — in odprte forme — pokrajina — z že prej omenje-nimi rezi idp.) V seriji fotografij s potovanj ustvarjajo dinamiko li-nije (poševnice v stiku z vertikal-nimi in horizontalnimi), pa tudi uporaba širokokotnega objekti-va. Prav te likovne elemente Ko-smae spretno izkorišča za gradnjo občutkov, ki nam jih da posa-mezno mesto (ozkosti ulic nekega npr. starega obmorskega mesta ne doseže tako, da bi nam ulico direktno pokazal, ampak tako, da kompozicijo gradi na dveh po-ševnicah — v bistvu stranici hiš, ki potekata druga proti drugi in tako ogrejujeta prostor, nastajajoč med njima; ta občutek pa še po-tencira s pahljačasto razprtimi poševnicami stopnic v spodnjem delu formata). Taka analiza slike (ki jasno ni edina) pokaže avtor-jev velik smisel za kompozicijo, prefinjen občutek za perspektivo in izbiro pravega motiva.
Ob ogledu teh fotografij pa sem imel še občutek, da si je Ko-smač odprl pot v nove dimenzije folografske govorice in v vsaki sliki je čutiti, da bo v naslednji napravil še korak naprej.
JANEZ ZALAZNIK