Anali za istrske in mediteranske študije
Annali di Studi istriani e mediterranei
Annals for Istrian and Mediterranean Studies
Series Historia et Sociologia, 29, 2019, 3
UDK 009                     Annales, Ser. hist. sociol., 29, 2019, 3, pp. 345-530, Koper 2019  ISSN 1408-5348

KOPER 2019
Anali za istrske in mediteranske študije
Annali di Studi istriani e mediterranei
Annals for Istrian and Mediterranean Studies
Series Historia et Sociologia, 29, 2019, 3
UDK 009               ISSN 1408-5348 (Print)
ISSN 2591-1775 (Online)

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
ISSN 1408-5348 (Tiskana izd.)     UDK 009  Letnik 29, leto 2019, številka 3
ISSN 2591-1775 (Spletna izd.)
UREDNIŠKI ODBOR/
COMITATO DI REDAZIONE/
BOARD OF EDITORS: 
Roderick Bailey (UK), Simona Bergoč, Furio Bianco (IT), 
Alexander Cherkasov (RUS), Lucija Čok, Lovorka Čoralić (HR), 
Darko Darovec, Goran Filipi (HR), Devan Jagodic (IT), Aleksej 
Kalc, Avgust Lešnik, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), 
Mateja Matjašič Friš, Darja Mihelič, Vesna Mikolič, Luciano 
Monzali (IT), Edward Muir (USA), Vojislav Pavlović (SRB), Peter 
Pirker (AUT), Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (ME), Andrej 
Rahten, Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak, Lenart Škof, Marta 
Verginella, Špela Verovšek, Tomislav Vignjević, Paolo Wulzer (IT), 
Salvator Žitko
Glavni urednik/Redattore capo/
Editor in chief: Darko Darovec
Odgovorni urednik/Redattore 
responsabile/Responsible Editor: Salvator Žitko
Uredniki/Redattori/Editors: Urška Lampe, Gorazd Bajc
Prevajalci/Traduttori/Translators: Petra Berlot (it.)
Oblikovalec/Progetto grafico/
Graphic design: Dušan Podgornik , Darko Darovec
Tisk/Stampa/Print: Založništvo PADRE d.o.o.
Izdajatelja/Editori/Published by: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica 
del Litorale - Capodistria© / Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in 
strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for Research, 
Development and Strategies of Society, Culture and Environment 
/ Istituto IRRIS di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura 
e ambiente©
Sedež uredništva/Sede della redazione/
Address of Editorial Board: 
SI-6000 Koper/Capodistria, Garibaldijeva/Via Garibaldi 18 
e-mail: annaleszdjp@gmail.com, internet: http://www.zdjp.si/
Redakcija te številke je bila zaključena 1. 9. 2019.
Sofinancirajo/Supporto finanziario/
Financially supported by: 
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije 
(ARRS), Mestna občina Koper, Luka Koper d.d.
Annales - Series Historia et Sociologia izhaja štirikrat letno.
Maloprodajna cena tega zvezka je 11 EUR.
Naklada/Tiratura/Circulation: 300 izvodov/copie/copies
Revija Annales, Series Historia et Sociologia je vključena v naslednje podatkovne baze / La rivista Annales, 
Series Historia et Sociologia è inserita nei seguenti data base / Articles appearing in this journal are abstracted and 
indexed in: Clarivate Analytics (USA): Arts and Humanities Citation Index (A&HCI) in/and Current Contents / Arts 
& Humanities; IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); Sociological Abstracts (USA); 
Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); 
Elsevier B. V.: SCOPUS (NL).
Vsi članki so v barvni verziji prosto dostopni na spletni strani: http://www.zdjp.si. 
All articles are freely available in color via website http://www.zdjp.si.

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
Izidor Janžekovič: Izvor in prenos ideje 
ravnotežja moči iz Italije v Evropo ......................... 345
L’origine e trasferimento dell’idea dell’equilibrio 
di potere dall’Italia all’Europa
The Origin and Transfer of the Balance-
of-power Idea from Italy to Europe
Avgust Lešnik: Komunikacija sociologije in 
zgodovine v zgodnji dobi sociološke misli: 
v znamenju metodološkega spora. 
Ob 180-letnici Comtovega poimenovanja 
sociologije za »znanost o družbi« .......................... 363
Comunicazione tra sociologia e storia nei primi 
tempi del pensiero sociologico: all’insegna del 
conflitto metodologico. 180 anni dalla 
designazione di Comte della sociologia 
come «scienza dell’umanità»
Communication Between Sociology and History 
in the Early Age of Sociological Thought: 
Indication of the Methodological Dispute. 
The 180th Anniversary of Comte‘s Designation 
of Sociology for »The Science of Society«
Boris Golec: Extinct Medieval 
Boroughs in Southern Slovenia .............................. 373
Borghi medievali scomparsi nella 
Slovenia meridionale
Ugasli srednjeveški trgi v južnem delu Slovenije
Tone Ravnikar: Usnjarstvo v srednjeveških 
mestih slovenske Štajerske ..................................... 393
Concerie nelle città medievali 
della Stiria slovena
Leather Tanning in Medieval Cities 
of today‘s Slovenian Styria
Tomaž Kladnik: Maribor in vojaška 
infrastruktura od sredine 19. stoletja 
do konca prve svetovne vojne ................................405
L‘infrastruttura militare a Maribor. 
Dalla metà dell‘Ottocento fino alla fine 
della Prima guerra mondiale
Maribor Military Infrastructure from the 
Middle of the 19th Centuryn to the 
End of the First World War
David Hazemali, Uroš Turnšek & Simon Očko: 
Nemška zasedba Rige in operacija Albion: 
prispevek k razumevanju vzhodne fronte 
prve svetovne vojne na Pribaltiku ........................... 425
L‘occupazione tedesca di Riga 
e l‘operazione Albion: contributo 
alla comprensione del fronte 
orientale durante la Prima guerra 
mondiale nelle regioni Baltiche
The German Occupation of Riga 
and Operation Albion: 
a Contribution to the Understanding 
of the Eastern Front of the 
First World War in The Baltics
Aleš Maver, Nataša Maver Šoba & Darko Friš: 
Med pobožnostjo in gradnjo socializma: 
Celjski koledar Družbe Sv. Mohorja 
med letoma 1945 in 1956  .................................... 437
Tra la devozione e la costruzione del 
socialismo: il Calendario della Società di 
S. Ermagora di Celje tra il 1945 e il 1956
Between Piety and Building of Socialism: 
the Calendar of the St Hermagoras 
Society in Celje during the Years 
from 1945 to 1956
Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
UDK 009                                  Volume 29, Koper 2019, issue 3                                  ISSN 1408-5348 (Print)
ISSN 2591-1775 (Online)

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies
Aleksandar Knežević: Maternji jezik kao 
determinanta etničkog identiteta u 
popisima stanovništva Srbije .................................. 455
Lingua materna come determinante 
dell’identità etnica nei censimenti della 
popolazione della Serbia
Mother Tongue as a Determinant of 
Ethnic Identity in Population 
Censuses of Serbia
Polona Tratnik: Umetnost kot investicija. 
Institucija umetnosti v službi 
umetnostnega trga ................................................. 473
Arte come investimento. L‘istituzione 
dell‘arte al servizio del mercato dell‘arte
Art as Investment. Institution of Art in 
Service of the Art Market
Duje Kodžoman: Pobuđivanje emocija 
dizajnerskim proizvodima: 
interakcija korisničkog iskustva s 
emocionalnim dizajnom ........................................ 487
Suscitare emozioni con prodotti di design: 
interazione dell’esperienza utente 
con il design emozionale
Evoking Emotions with Design Products: 
Interaction of User Experience with 
Emotional Design
Andrea Matošević: Pulski navozi 
moderniteta. Analiza dokumentarnog 
filma o brodogradilištu Uljanik na 
prelasku iz šezdesetih u 
sedamdesete godine XX stoljeća ............................ 499
Scalo di costruzione polesano e modernità. 
L’analisi del documentario girato 
nel cantiere Scoglio Olivi a cavallo tra 
gli anni Sessanta e Settanta 
del ventesimo secolo
Building Berths of Pula and Modernity. 
Analysis of Uljanik Shipyard Documentary 
Movie at the Turn of the Sixties into the 
Seventies of the Twentieth Century
Lada Marinković, Violeta Zubanov & Jasna 
Potočnik Topler: Assertiveness Scale as a 
Teamwork Aptitude Predictor ................................ 511
La scala di assertività come indicatore 
predittivo della prontezza a lavorare in un team
Lestvica asertivnosti kot napovednik 
pripravljenosti za timsko delo
Kazalo k slikam na ovitku ...................................... 522
Indice delle foto di copertina ............................... 522
Index to images on the cover ................................. 522
Navodila avtorjem ................................................ 523
Istruzioni per gli autori .......................................... 525
Instructions to Authors ........................................... 527
 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
405
received: 2019-03-23                  DOI 10.19233/ASHS.2019.27
MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA 
DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE
Tomaž KLADNIK
Slovenska vojska, Engelsova 15, Kadetnica, 2111 Maribor, Slovenija
e-mail: tomaz.kladnik@mors.si
IZVLEČEK
Avtor na podlagi proučevanja arhivskih virov in literature obravnava urbanistični razvoj mesta Maribor z vidika 
izgradnje in razvoja vojaške infrastrukture, njen vpliv na razvoj mesta ter na gospodarsko in vsakodnevno življenje 
na slovenskem ozemlju do konca prve svetovne vojne. Z izgradnjo Južne železnice in njenim prihodom v mesto leta 
1846 je Maribor s svojo lego v središču sodobnih cesarskih prometnih poti ob izjemnih možnosti gospodarskega in 
prometnega razvoja pridobil tudi pomembno vojaško-strateško vlogo. Kmalu je imel največjo vojaško infrastrukturo 
v tem delu Avstro-Ogrske. Prva svetovna vojna je mesto, s tem ko je postalo sedež poveljstva jugozahodne fronte, 
postavila v samo središče vojaško-političnih dogajanj.
Ključne besede: Maribor, vojaška infrastruktura, gospodarski razvoj, vojaško življenje, slovensko ozemlje, 
Avstro-Ogrska
L‘INFRASTRUTTURA MILITARE A MARIBOR. DALLA METÀ DELL‘OTTOCENTO FINO 
ALLA FINE DELLA PRIMA GUERRA MONDIALE
SINTESI
Basandosi sull‘analisi delle fonti d‘archivio e della letteratura l‘autore descrive lo sviluppo urbano di Maribor 
in termini di costruzione e sviluppo delle infrastrutture militari, il loro impatto sullo sviluppo della città e sulla vita 
economica e quotidiana sul territorio sloveno fino alla fine della Prima guerra mondiale. Con la costruzione della 
Ferrovia meridionale e il suo arrivo in città nel 1846, Maribor, con la sua posizione al centro delle moderne rotte di 
trasporto imperiali, aveva acquisito un importante ruolo militare-strategico, con eccezionali opportunità di sviluppo 
economico e dei trasporti. In questa parte dell‘Austria-Ungheria acquisì ben presto la più grande infrastruttura 
militare. Diventando il quartier generale del fronte sud-occidentale durante la Prima guerra mondiale la città fu posta 
al centro degli sviluppi militari e politici.
Parole chiave: Maribor, infrastruttura militae, sviluppo economico, vita militare, territorio sloveno, 
Austria-Ungheria

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
406
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
UVOD: MARIBOR IN VOJAŠTVO
Sredi 19. stoletja se je v Mariboru zaključila starej-
ša etapa njegovega urbanističnega razvoja. Konec leta 
1850 so se mestu priključila vsa tri predmestja: Gra-
ško, Koroško in Taborsko (Magdalensko) ter vas Melje, 
tako je imelo mesto 243 hiš s 4168 prebivalci. Glavne 
prometne žile v mestu so bile Kärtner Strasse (danes 
Koroška cesta), Grazer Strasse (danes Partizanska 
cesta), Mellinger Strasse (danes Meljska cesta), Triester 
Strasse (danes Tržaška cesta), Windenauer Strasse (da-
nes Betnavska cesta) in Josef Gasse (danes Ruška cesta) 
in nato še železnica. Zaradi neobvladovanja mesta kot 
prostorske celote se je pričela urbanizacija njegovih 
posameznih delov. Tako se je v Koroškem predmestju 
leta 1843 oblikovalo območje, ki je obsegalo mestno 
pokopališče, vojaško vadišče, Langerjev nasad, v 
Graškem je leta 1846 zrasel kompleks ob železniški 
postaji, južno od Drave pa se je parcialni urbanizem 
pričel z gradnjo prve pomembne mariborske arhitektu-
re historičnega sloga, Kadetnice in aleje Franca Jožefa. 
Tem so se kasneje pridružili novi železniški kompleksi 
(1861–1874), delavnice in stanovanjska kolonija ter 
vojaški kompleksi, „kavalerijska“ vojašnica leta 1864. 
Hiter gospodarski in demografski razvoj mesta je 
zahteval vedno večje regulacijske površine, zato so v 
letih 1875, 1878 in 1885 nastali še trije načrti, ki med 
seboj niso bili povezani. Mesto so pričeli postopoma 
komunalno urejati šele z ustanovitvijo hranilnice leta 
1862 in jo izvajali tako dosledno, da so bile do konca 
prve svetovne vojne kanalizirane vse obzidane ulice 
na levem bregu Drave. S konsolidacijo svoje gospo-
darske osnove je mesto v tem času razvilo gradbeno 
dejavnost izrazito javnega značaja. Tako je nastala 
vrsta javnih zgradb, med katerimi so prevladovale 
vojašnice ob Mellinger Strasse in Triester Strasse, ob 
Perko Strasse (danes Ulica pariške komune) ter Eisen 
Strasse (danes Ulica Ob železnici). Najbogatejše in 
najplodnejše gradbeno dogajanje v Mariboru je bilo 
v času županovanja Aleksandra Nagyja (1886–1902), 
gradbenega inženirja, ki je med drugim projektiral 
pehotno vojašnico na Triester Strasse. Vojaški kom-
pleks je bil zgrajen na pobudo mariborske mesne 
občine med letoma 1894 in 1903. Do leta 1895 so na 
vzhodnem robu vzporedno s Triester Strasse zgradili 
častniški paviljon in nato še ostale objekte. Maribor je 
nato prvo svetovno vojno dočakal v upravnih mejah 
iz leta 1850 in je leta 1910 štel 1269 hiš in 27.994 
prebivalcev (PAM, MOM, 32; Curk, 1991, 535–544; 
Sapač & Lazarini, 2015, 226; Skitek, 2017, 895–896; 
Radovanovič, 2005, 79–298).
Od leta 1817 je v Mariboru svoj domicil kot stalna 
posadka dobil 47. pehotni polk, kateremu so za na-
borno območje dodelili mariborsko in celjsko okrožje, 
ki sta bili razdeljeni na naborne okraje. Polk je bil 
ustanovljen leta 1682 in je v vmesnem času velikokrat 
spremenil tako ime kot mesto nastanitve. Leta 1767 
so mu dodelili njegove razpoznavne znake, jekleno 
zelen ovratnik in bele gumbe, leta 1769 pa številko 
47. Polkovno ime, ki je bilo vezano na njegovega 
imetnika, pa se je še naprej menjalo. Od leta 1817 je 
bil njegov imetnik polkovnik baron Ludvik Vogelsang, 
nato od leta 1827 general grof Anton Kinsky, od 1864 
general vitez Ernst von Harung, od leta 1879 general 
baron Edvard von Litzelhofen in od leta 1883 do 
konca prve svetovne vojne, general grof Friderik Beck-
-Rzikowsky. Polk je v mestu odprl svojo „konskrip-
cijsko“ naborno pisarno, ki je imela svoje prostore v 
dvoriščnem traktu hiše na Viktringhof Gasse 14 (danes 
Vetrinjska ulica), ter v svoje upravljanje prevzel na-
slednje objekte: vojašnici v nekdanjem minoritskem 
samostanu in leta 1820 v Frajovžu, leta 1824 vojaško 
bolnišnico v starem, leta 1840 povečanem vetrinjskem 
pristavnem dvoru v Goethe Strasse (danes Prešernova 
ulica), pritlično živilsko in seneno skladišče na Dom 
Platz (danes Slomškov trg) ter vojaško vzgajališče v 
nekdanjem jezuitskem konviktu, ki so ga leta 1841 
preselili v novo skladišče za les in seno na Židovsko 
njivo, ležečo vzhodno od Heu Gasse (današnja Strma 
ulica). Sodišče z zapori je bilo v nekdanjem Žičkem 
dvoru, vojaško vadišče pa na Lebarjah (Curk, 1999, 
302; Radovanovič, 2007, 142; Curk, 1991, 543). 
Z izgradnjo Južne železnice in njenim prihodom 
v mesto leta 1846 je Maribor, kakor tudi druga mesta 
na slovenskem ozemlju ob njej, s svojo lego v sre-
dišču sodobnih cesarskih prometnih poti ob izjemnih 
možnostih gospodarskega in prometnega razvoja 
pridobil tudi pomembno vojaško-strateško vlogo ter 
kmalu imel eno največjih vojašnic v tem delu cesar -
stva. V mestu so bili tako sedeži nabornega okraja že 
omenjenega pehotnega polka številka 47 in 26. do-
mobranskega polka, v tem času pa so zgradili tudi več 
novih vojaških stavb. Vsekakor je najpomembnejša 
med njimi Kadetnica, ki je bila ob vselitvi leta 1856 
kot „k.k. Kadetteninstitut“ namenjena usposabljanju 
in vzgajanju gojencev, kadetov, bodočih častnikov. 
Zgrajene so bile še domobranska vojašnica v Melju, 
konjeniška vojašnica, topniška vojašnica, živilsko 
skladišče in vojaška bolnišnica. V njih so delovali 47. 
pešpolk, 26. domobranski polk, 5. dragonski polk in 3. 
polk poljskih havbic (Curk, 1991, 535–544; Sapač & 
Lazarini, 2015, 225). 
Mesto oziroma njegovi gospodarski subjekti pa 
niso bili samo pobudniki in izvajalci gradnje vojaških 
kompleksov, ampak so lahko sodelovali tudi pri oskrbi 
vojašnic, tako so Novice gospodarske, obrtniške in 
narodne objavljale razpise za oskrbo enot v le teh. 
Vojna „intendanca“, logistika cesarsko kraljevega 3. 
korpusa s sedežem v Gradcu je na primer junija leta 
1897 posredovala Trgovinski in obrtniški zbornici v 
Ljubljani razpis za oskrbo stalnih in domobranskih 
vojaških enot, katere so imele sedeže v Gradcu, Ptuju, 
Mariboru, Celju, Celovcu, Beljaku, Trbižu, Ljubljani, 
Toplicah, Trstu, Kopru, Gorici, Pulju in drugje za do-

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
407
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
bavo pšenice, rži, ovsa, kruha, sena, slame, trdih in 
mehkih drv ter premoga za leti 1897 in 1898 (NGON, 
1897, 245). Junija leta 1898 pa so se na vojaških 
oskrbovalnih postajah v Gradcu, Mariboru, Ljubljani, 
Celovcu, Pulju, Trstu in Gorici vrstile zakupne obrav-
nave za dobavo sena, slame, drv, premoga in koksa za 
leti 1898 in 1899 ter kruha in ovsa do konca decembra 
1898 v Gradcu, Mariboru in Celovcu. Interesenti za 
zakup so morali na posebnem obrazcu do 10. ure 
dopoldne na dan izbora zakupnika pri vojaških oskrb-
nih skladiščih oddati količinsko ponudbo za dostavo 
razpisanega blaga (NGON, 1898, 248). Za leti 1899 in 
1900 so bile razpisane tudi potrebe po dobavi otrobov 
in rešetine ter za „čiščenje volnene robe za valjalnico 
in posteljne oprave s pranjem in krpanjem [...] pri 
ugodnih cenah tudi za daljše obdobje“ (NGON, 1899, 
386). Podobni razpisi in pozivi so bili nato objavljeni 
še za naslednja leta (NGON, 1900, 216, 260). 
Podroben opis vojaških objektov, zgrajenih ob 
koncu 19. in v začetku 20. stoletja v Mariboru, je 
nastal ob primopredaji vojašnic s strani mesta novim 
vojaškim oblastem Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slo-
vencev. Leta 1920 so posebne komisije, v katerih so 
bili zastopnik vojaškega „erarja“ oziroma državnega 
premoženja, gradbenik Ubald Nassimbeni iz Maribo-
ra, sodno zapriseženi izvedenec in mariborski mestni 
stavbeni mojster Julij Glaser ter zastopnik mestne 
občine Maribor Karl Steinbrenner, ki je bil imenovan 
pod „županovanjem“ vladnega komisarja dr. Josipa 
Leskovarja (Friš, 2018, 191–216), vojašnice večkrat 
pregledale ter ocenile njihovo vrednost. Cenitev 
objektov se je „vršila na podlagi uradno ugotovljenih 
zidarskih stroških z uvaževanimi današnjimi materijal-
nimi in delavnimi stroški ter normalne obrabe od časa 
zidanja“. Tako je komisija ocenila vrednost zemljišč in 
stavb vojašnic in sicer: 
• artilerijske vojašnice v višini 56,176.509, 00 kron,
• pehotne vojašnice v višini 24,583.375,00 kron in 
• domobranske vojašnice v višini 40,244.300,00 kron.
Iz te cenitve izhaja, da je bila skupna vrednost 
mariborskih vojašnic, brez Kadetnice,121,004.184,00 
kron (PAM, UGRM, 688).
Ob izgradnji vojašnic so vodili tudi natančne de-
lovne tedenske liste, v katerih so vodili in obračunava-
li prisotnost delavcev na gradbišču in s tem povezano 
plačilo zanje ter na osnovi teh izdajali račune za 
plačilo izvedbe gradbenih del (PAM, UGRM, 688). 
KADETNICA – K. UND K. KADETTENINSTITUT 
– KEISER FRANZ JOSEF-KASERNE - K. UND K. 
INFANTERIE KADETEN SCHULE
Z namenom izboljšanja znanja in usposobljenosti 
bodočih častnikov monarhije so avstro-ogrske vojaške 
oblasti ustanovile 24 pripravljalnic za poznejše gojen-
ce vojaških šol, poleg njih pa štiri kadetske inštitute, 
med njimi tudi v Mariboru (k. k. Kadetteninstitut). V 
njih so vzgajali gojence (kadete) za poznejše častni-
ke, ki so bili predvsem sinovi državnih uslužbencev, 
predvsem častnikov in to po končani osnovni šoli, ka-
teri so se v štirih letih pripravili za sprejetje v vojaške 
akademije različnih rodov vojske. Mesto samo si je 
zelo prizadevalo za pridobitev vojaške šole na svojem 
območju, saj so od njene gradnje in delovanja priča-
kovali tudi gospodarske koristi. V ta namen je mestna 
občina kupila zemljišče pod Pohorjem in ga podarila 
državi. Ta je začela graditi stavbo za kadetski inštitut 
julija 1853 in jo dokončala aprila 1856 (Hartman, 
2010, 14; Bele & Ravnikar, 2017, 750; Curk, 1991, 
535–544). 
Kompleks Kadetnice v Mariboru se lahko na 
slovenskem ozemlju po velikosti in ambicioznosti 
primerja le s knjezoškofijskim Zavodom sv. Stanislava 
v Šentvidu pri Ljubljani in Semeniščem v Gorici in 
je zraven nekdanjega Kolizeja v Ljubljani ena prvih 
historičnih arhitektur na našem ozemlju. Objekt so 
načrtovali na podolgovati talni ploskvi v obliki črke 
H z dolgim 29-osnim vzdolžnim glavnim traktom 
Slika 1: Bobnar (A) okoli 1820 in častnik (B) okoli 1840. 
Narisal: Sergej Vrišer (Curk, 1999, 273).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
408
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
in kratkima in 11 x 4-osnima prečnima traktoma ob 
straneh. „Strogo učinkujoče zgodnjehistorične fasade 
s prevladujočim neoromanskimi elementi so razčlenili 
s polkrožno zaključenimi okenskimi odprtinami in 
konzolnim podstrešnim vencem“. Načrtovala naj bi jo 
znana dunajska aritekta August Sicard van Sicardsburg 
in Eduard van den Nüll, gradbena dela pa je opra-
vilo podjetje graškega stavbenika Karla Ohmayerja, 
kamnoseška dela pa podjetje ptujsko mariborskega 
gradbenega podjetnika in kamnoseka Johanna Stichla 
(Sapač & Lazarini, 2015, 166–527).
Gradnjo in stavbo je v graškem listu Der Aufmer-
ksame opisal mariborski zgodovinar Rudolf Gustav 
Puff: 
Stavba je bila zgrajena približno na sredini travni-
ka, ki je meril 28 hektarjev in 44 arov. Pozno jeseni 
1854 je bila vsa pod streho, vzhodno krilo pa so 
dokončali že decembra 1853. Nato so stavbo dve 
leti dograjevali in opremljali. Od tal do slemena 
strehe je merila 32,24 metra. Vsa okna na hodnikih 
so bila obrnjena proti Pohorju, okna sob in drugih 
prostorov pa proti mestu. Podolžno krilo stavbe 
je merilo 148 metrov, na obeh koncih pa sta bili 
pravokotno nanj pozidani prečni krili, dolgi vsako 
47 metrov in pol. Talna površina stavbe je znašala 
3765,4 kvadratnega metra. Stavba je imela dva 
privoza in šest vhodov. Vhodna veža v sredini 
stavbe je bila dolga 28,5 metra in široka 11,4 
metra. Med 153 uporabnimi prostori je bilo poleg 
12 dvoran še dvoje čudovitih glavnih stopnišč in 
dvoje stranskih stopnišč. Po vseh nadstropjih so 
bili speljani široki, svetli hodniki. V celotni stavbi 
je dajalo svetlobo in dovajalo zrak 598 oken. Iz 
magdalenskega predmestja na desnem bregu Dra-
ve je vodil širok drevored čez vojaško vadišče proti 
glavnemu pročelju inštituta (Puff, 1856a).
Na sredini pročelja je bilo v prvem nadstropju 
četvero, v drugem petero in v tretjem šestero oken, ki 
so se na vrhu končala s polkrožnim lokom. 
Vsi okraski na napuščnih zidcih in drugod so bili 
iz rdečega nepregornega glinenca, obdelanega v 
tovarni v Wagramu pri Dunaju. Desno in levo od 
vhodne veže, ki jo je nosilo deset stebrov, sta bili 
dve veliki dvorani; svetlobo jima je dajalo po 22 
oken. Desno je bila jedilnica, poleg nje kuhinja 
in shrambe. Na levi je bila telovadnica, sledili sta 
kopalnica in pralnica (Puff, 1856a).
Iz vhodne veže je bil izhod v zvezdni drevored, 
urejen po francoskem vzoru, iz njega pa se je prišlo v 
angleški park. V prvem nadstropju so bila stanovanja 
poveljnika Kadetnice in vzgojiteljev, v drugem nad-
stropju pa je bila kapela z velikimi barvnimi okni, v 
tretjem velika risalnica, učilnice in podobno. „Štiri 
dolge spalnice s po desetimi okni in petdesetimi poste-
ljami ter ustreznim številom posteljnih omaric in drugo 
opremo so bile neposredno povezane z umivalnicami 
in sobami nadzornikov“. Nasproti velike izpitne 
dvorane je bila orožarna, nad katero je bil na pod-
Slika 2: Tedenski delovni list izgradnje artilerijske voja-
šnice (PAM, UGRM, 688).
Slika 3: Kadetnica kot pehotna vojaška šola, iz obdobja 
pred prvo svetovno vojno (PAM, ZFR, 15).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
409
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
strešju velik vodni zbiralnik, iz katerega so vsi prostori 
dobivali po ceveh svežo pohorsko studenčnico. Voda 
je pritekala iz tričetrt ure oddaljenega Antonovega 
studenca po 3034 metrov dolgem cevovodu. „Štirim 
strešnim terasam so namenili tedaj najmodernejši 
portlandski cement, uvožen iz Anglije, streha je bila 
prekrita z bavarskim skrilom“. Okolje je bilo porašče-
no s topoli in divjimi kostanji, ki so se z leti razrasli in 
strnili z že obstoječim gozdom iglavcev; dodali so še 
listavce, grmičje in cvetlične nasade. Na južni strani 
parka so načrtovali plavalni bazen, ki so ga pozneje 
res zgradili, na severu pa botanični vrt (Puff, 1856a, 
351; Hartman, 2010, 20; Curk, 1999, 291–370). 
Puff je zapisal, da je bil pogled s parka na notranje 
pročelje še bolj veličasten, in sicer 
na vseh vogalih so se vzpenjali v zrak stebrasti 
stolpiči, podobni minaretom; osnovna barva stav-
be je bila temno siva, vogale in zidec so zaljšali 
široki pasovi iz kovinsko svetlikajoče se mešanice 
glinenca in groha; velika okna kapele, s skrilom 
prekrita streha, vse to je bilo postavljeno v bujno 
zelenje. Še prijetnejši vtis je naredilo to, da celotni 
kompleks ni bil ograjen z zidom; obdajala ga je le 
veselo poganjajoča živa meja, ki pa so go kasneje 
obdali z ograjo (Puff, 1856b, 370).
Prvi poveljnik šole je bil stotnik Carl von Rothau-
scher. Pri izobraževanju in vzgoji mu je v pomoč bilo 
15 častnikov, profesorjev in vzgojiteljev ter 20 nad-
zornih podčastnikov in še drugo osebje. Z delom so 
pričeli spomladi leta 1856. 17. aprila se je v Maribor 
z vlakom pripeljalo prvih petdeset gojencev, nato pa 
v razmiku dveh dni še druge skupine. „Častniki so jih 
z bobnarji pričakali na mestni železniški postaji in jih 
pospremili v novi inštitut. Tega so slovesno odprli 27. 
aprila 1856“ (Puff, 1856b, 370; prim. Hartman, 2010, 
24; Curk, 1999, 291–370). 
Kadetski inštitut je deloval do leta 1870, saj so 
leta 1869 razpustili vse njemu podobne vojaške šole. 
V stavbi je nato bila navadna pehotna vojašnica z 
imenom Vojašnica cesarja Franca Jožefa (Kaiser 
Franz Josef-Kaserne). Mariborski občinski svet pod 
vodstvom župana dr. Matthäusa Reiserja je na seji 
23. novembra 1876, v sklopu preimenovanja ulic, 
preimenoval tudi široko cesto, ki je iz magdalenske-
ga predmestja vodila naravnost pred vhod v pehotno 
vojašnico, v Franc Josef Strasse (Cesto Franca Jožefa, 
danes Gorkega ulico) (Maver & Ravnikar, 2017). 
Leta 1878 so vanjo začasno namestili pomožno 
vojaško bolnišnico, vendar pa so Mariborčani želeli, 
da Kadetnica ponovno postane vojaška šola, zato 
je župan Ferdinand Duchatsch na začetku svojega 
Slika 4: Kadetnica, območje zgradbe z okolico iz leta 1856 (PAM, UGRM, 688).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
410
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
županovanja leta 1883 zaprosil cesarja za avdienco, 
v kateri mu je posredoval željo Mariborčanov, da 
bi mogočna stavba pod Pohorjem spet služila svo-
jemu prvotnemu namenu. Vendar je bilo to možno 
šele leta 1894, ko je mariborska mestna občina na 
svoje stroške pozidala pehotno vojašnico ob Triester 
Strasse in s tem sprostila Kadetnico, da se je lahko 
vanjo vselila pehotna pripravljalna šola za bodoče 
častniške pehote. Leta 1913 se je pehotna kadetnica 
začela spreminjati v vojaško višjo realko s tremi 
letniki, katere namen ni bil le priprava kadetov za 
vstop v vojaške akademije, ampak tudi povišati sto-
pnjo izobrazbe častnikov. Program je bil podoben 
običajni trirazredni višji realki, s tem, da je bil pro-
gram razširjen z vojaškimi predmeti. Večina kadetov 
je bila nemške narodnosti, posamezniki pa so bili 
tudi Slovenci in Hrvati. Med prvo svetovno vojno je 
bilo izobraževanje močno okrnjeno, saj so kadete 
že pred koncem šolanja vključevali v aktivno služ-
bo s činom praporščakov, prav tako so premeščali 
učitelje, kar je oviralo proces izobraževanja. Samo 
območje zavoda pa so v pol stoletja še izboljšali in 
polepšali. V parku so zrasli drevoredi in gozd, ob 
njem je bil ribnik. Imeli so plavalni bazen in igrišča, 
svojo ekonomijo z živino, vrtovi, čebelnjakom in 
svojo elektrarno (PAM, MOM, 32; Bele & Ravnikar, 
2017, 750; Hartman, 2010, 24; Skitek, 2017, 895; 
Curk, 1991, 535–544). 
KONJENIŠKA VOJAŠNICA NA TABORU – K. UND K. 
KAVALLERIE KASERNE
Kavalerijsko vojašnico na Taboru so zgradili leta 
1864, v času župana Andreasa Tappeinerja, in je bila 
prva načrtno zgrajena vojašnica v mestu (Mirnik, 2013; 
Hozjan, 2017). Stala je na pravokotnem območju, ob 
Reiter Gasse (danes Jezdarska ulica) in Feld Gasse 
(danes del Žolgarjeve ulice), ki so ga na vsaki strani za-
mejili s simetričnima pravokotnima enonadstropnima 
bivalnima stavbama. Med njima pa so zgradili veliko 
pritlično štiritraktno poslopje, v katerem so bili konjski 
hlevi. Vsa poslopja so dobila historično oblikovane 
fasade. Do leta 1903 so zgradili še skladišča in lope 
za vozove, na jugozahodni strani pa dvonadstropno 
zgradbo za skladišče (Sapač & Lazarini, 2015, 534). 
Vojašnico je postavil grof Brandis, lastnik gospostva 
mariborskega gradu in je z letom 1867 postala sedež 
5. dragonskega konjeniškega polka, ki je bil v lasti 
ruskega carja Nikolaja I. Ob enoti in njenem štabu, pa 
je bil v njej tudi sedež njemu nadrejenega poveljstva, 
to je 3. konjeniške brigade (Mirnik, 2013, 61).
MESTNA ARTILERIJSKA VOJAŠNICA – K. UND K. 
ARTILLERIE KASERNE
Kot je razvidno iz popisa vojašnice iz decembra 
leta 1920, je vojašnica stala na parceli številka 392, 
Slika 5: Kadetnica, prerez profila iz leta 1856 (PAM, UGRM, 688).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
411
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
katastrske občine Sv. Magdalena, ki je bila last ma-
riborske mestne občine. Vojašnica je bila umeščena 
južno od Stritarjeve ulice, na vzhodu je mejila na Lissa 
Gasse (danes Jadranska ulica), na zahodu na Custozza 
Gasse (danes Beograjska ulica) in se na jugu naslanja-
la na Wilhelm Strasse (danes Focheva ulica). Zemljiški 
kompleks je bil na vseh štirih straneh obdan z leseno 
ograjo z zidanimi stebri, v kateri je bilo osem uvoznih 
vrat. Zemljišče pa je bilo komunalno opremljeno s 
kanalizacijo in odtočnimi rovi (PAM, UGRM, 688; 
Jenuš, 2017; Radovanovič, 2005, 79–298). V času 
župana dr. Johanna Schmidererja so med letoma 1904 
in 1908 pod vodstvom stavbenika Rudolfa Kiffmana 
zgradili paviljonsko zasnovan kompleks vojašnice 
z več stavbami, katerih jedro sta bili bivalni stavbi s 
historično oblikovanima pročeljema in talnima plo-
skvama v obliki črke E (Sapač & Lazarini, 2015, 535; 
Curk, 1991, 535–544; Skitek, 2017, 895).
Na zemljišču so se nahajali naslednji objekti: stra-
žnica in zapori, skladišče opreme, topovska in vozna 
remiza št. I in II, dve topovski remizi, poslopje št. I 
in II za nastanitev moštva, baterijski hlev št. 1, 2 in 
4, štabni hlev št. 3, kovačnica za podkovanje konjev, 
remontni hlev, hlev za težko bolne konje, hlev za 
sumljivo bolne konje, prosta streha, pokrita jahalna 
šola ter vozna remiza. Nadalje so bila na zemljišču 
še štiri stranišča, dva velika gnojišča za baterijske 
hleve, malo gnojišče za štabni hlev, dva manjša gno-
jišča za hleve za bolne konje, pralni prostor ter dva 
napajališča ter dve zidani smetišči. Posebni poslopji 
sta bili namenjeni za stanovanja in pisarne častnikov 
ter podčastnikov. Na zunanjem prostoru vojašnice, na 
dvorišču so bili telovadni prostor v izmeri 500 m
2
, 
formacijski prostor namenjen za postroje moštva v ve-
likosti 10.800 m
2
 ter prostor za jahalno in vozno šolo 
v izmeri 5760 m
2
. K vojašnici je sodilo še skladišče 
streliva s stražnico, ki se je nahajalo izven mesta, v 
Bohovi, v velikosti 1886 m
2
 (PAM, UGRM, 688; Sapač 
& Lazarini, 2015, 535; Curk, 1991, 535–544; Skitek, 
2017, 895). 
Pri opisu konstrukcije posameznih poslopij bi se 
najprej ustavili pri podrobnejšem opisu obeh poslopij 
za moštvo. Prvo stavbo, katere zazidana ploskev je 
merila 889 m
2
, so tvorili: podpritličje, klet, nadpritli-
čje, 1. in 2. nadstropje ter podstrešje in je v dolžino 
merilo 66 metrov. Z izjemo obeh stranskih, po 13,34 
metra dolgih pomolov, se je pod celotnim poslopjem 
razprostirala klet, kjer so se nahajali podpritlični pro-
stori, v katerih so bili eno večje in dve manjši skladišči 
za kurivo, štirje skladiščni prostori ter širok po dolžini 
vodeč hodnik, stopnišče ter betonirana greznica. V 
nadpritličju je bil glavni vhod, stopnišče in široki 
hodnik, tri velike sobe za moštvo, ena manjša soba za 
lahko bolne vojake, pet manjših prostorov za računske 
podčastnike in kovače za konje ter kadersko, častni-
ško, pisarno, pisarno zdravnika, rokodelsko delavni-
co, kuhinjo za vojake s pomivalnim prostorom, dve 
umivalnici ter stranišče, ki so ga tvorili predprostor, 
pisoarji in štirje „kloseti“ (stranišča). V 1. in 2. nad-
stropju so bili ob stopnišču in hodniku še štiri velike 
in dve manjši sobi za moštvo, pet manjših pisarn za 
podoficirje in rokodelce, dve umivalnici, kuhinja za 
moštvo s pomivalnico ter stranišče. Na podstrešju so 
bili ob stopnišču še trije veliki podstrešni prostori, ka-
teri so bili ločeni z ognjevarnimi zidovi. Konstrukcijo 
stavbe je tvorilo masivno zidovje iz opeke. Iz kleti do 
podstrešja so se vzpenjale ravne stopnice iz granita 
s polnim zavitim zidom. Kletni strop je bil obokan 
iz opeke med železnimi nosilci v obliki dvojnega T. 
V nadstropjih pa so bili stropi iz lesenih brun, ki so 
bila vpeta med železne nosilce z ognjevarno sipino. 
Hodniki, stranišča in kuhinje so bili v vseh treh nad-
stropjih obokani z opeko, streha pa je bila pokrita z 
rezano opeko. Zidovi so bili ometani tako z notranje 
kot tudi z zunanje strani. Podpritlični prostori so imeli 
betonska tla, tla prostorov v nadstropjih pa so bila iz 
mehkih lesenih desk, z izjemo stranišč, hodnikov in 
kuhinj, katerih tla je pokrival ploskovni tlak. Častniška 
pisarna in delovna soba zdravnika sta imeli na tleh 
trde deščice, ogrevali pa so ju z lončeno pečjo. V 
Slika 9
Slika 6: Mestna konjeniška vojašnica, iz obdobja pred 
prvo svetovno vojno (PAM, ZFR, 15).
Slika 7: Mestna artilerijska vojašnica, iz obdobja pred 
prvo svetovno vojno (PAM, ZFR, 15).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
412
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
umivalnicah so bila umivalna korita iz betona, celotno 
poslopje pa je bilo opremljeno s plinovodno ter vodo-
vodno in kanalizacijsko napeljavo. Prostore, razen že 
omenjenih, pa so ogrevali s pomočjo železnih peči 
(PAM, UGRM, 688).
Druga stavba za moštvo je bila glede dimenzij in 
strukture identična prvi, nekoliko drugačna pa je bila 
namembnost prostorov. V podpritličju so bili: umival-
nica za vojake, tri skladišča za kurjavo, dva skladišča, 
klet za zelenjavo in klet za vojaškega branjevca, 
kopalnica, ki so jo tvorili predprostor, oblačilnica, 
prostor za „prsno kopel“ in kurilnica ter stranišče in 
betonirana greznica. V nadpritličju so bili ob glavnem 
in stranskem vhodu, stopnišču in širokem hodniku še: 
telovadnica in „borilnica“, soba za borilne rekvizite, 
orožarska soba z delavnico, soba za telovadno orod-
je, podčastniška soba, dve kadetski sobi, skladišče za 
živila, podčastniška soba za goste, manjša in večja 
točilnica, stanovanje za vojaškega branjevca s kuhi-
njo in tremi sobami, mizarska delavnica ter stranišče. 
V 1. nadstropju je bilo ob stopnišču in hodniku še šest 
velikih sob za moštvo, pet majhnih prostorov za ča-
stnike, podčastnike in rokodelske delavnice, kuhinja 
za moštvo s pomivalnico, dve umivalnici in stranišče. 
Podstrešje pa je bilo enako kot v prvem objektu. 
Prav tako je bila enaka konstrukcija objekta. Oprema 
je bila prav tako podobna, s tem, da je bil podzid 
obdan z Lovrenškim kamnom z opombo v oklepaju: 
„Lorenzer Bruchstein“. Podpritlični prostori so imeli 
betonska tla, tla v prostorih v drugih nadstropjih pa 
so bila iz mehkih desk, medtem ko so bila stranišča, 
hodniki, kuhinje in umivalnice tlakovane s smirkovi-
mi ploščami. Kadetska soba in soba vojaškega pro-
dajalca sta imeli tla iz trdih deščic in sta se ogrevali 
z lončenimi, ostali prostori pa z železnimi pečmi. K 
opremi umivalnic so sodila betonska korita z vodovo-
dnimi pipami. Ob vodovodu in kanalizaciji pa je bila 
napeljana tudi plinska napeljava (PAM, UGRM, 688; 
Sapač & Lazarini, 2015, 535; Curk, 1991, 535–544; 
Skitek, 2017, 895). 
V vojašnici je bila tudi pokrita jahalna šola, ki jo 
je tvorilo pritličje z jahalno šolo in stranskimi prostori 
v dolžini 67,05 metra z zazidalno ploskvijo 1544,60 
m
2
. Tvorili so jo naslednji elementi: glavni vhod, 
čakalnica za šest konj, učna soba, častniška soba, 
dva peronska prostora, shramba, stranišče in jahalni 
prostor dimenzij 22,50 x 50 metrov. Masivni zidovi 
stavbe so bili zgrajeni iz opeke, mejne stene pa so 
bile podprte s stebri. Strop nad čakalnico je bil obo-
kan iz opeke z železnimi nosilci, drugi prostori pa so 
imeli strope iz lesenih brun z ognjevarnim posipom. 
Jahalnica je bila pokrita z dvokapno streho z železno 
konstrukcijo in pokrita s skrilavci. Tla v njej so bila 
pokrita z deset centimetri debele plasti žagovine, na 
katero je bila položena petnajst centimetrov visoka 
plast čistega gramoza. Vozna in topovska remiza sta 
bili dolgi 26,53 oziroma 23,70 metra in ju je tvoril 
en prostor. Tlakovani sta bili s kremenovim kamnom. 
Slika 8: Načrt Mestne artilerijske vojašnice iz leta 1904. Pritličje stavbe za stanovanja in pisarne častnikov 
(PAM, UGRM, 688).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
413
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
Štirje baterijski hlevi so bili sestavljeni iz pritličja, 
podstrešja in strehe. Zazidalna ploskev vsakega po-
slopja je obsegala 585,75 m
2
, skupaj pa 2343 m
2
. V 
osrednjem delu hleva sta bila dva hlevna prostora, 
s po 24 ločenimi stojišči za konje ter shrambami za 
sedla in oves. Na podstrešju pa so bila skladišča za 
seno in slamo. Sledi podroben opis opreme hleva, in 
sicer: 
Vhodi v hlev so tlakovani s kremenovim kamnom, 
srednji hodniki s pridruženim odtokom za gnojnico 
imajo brezhiben s padcem opremljen ploščati tlak 
izborne kakovosti. Krmilna korita so napravljena 
iz emajliranega umetnega kamna, stoječi stebri in 
letveni drogi so iz lesa okovani z železom, konjska 
stojišča sama imajo ilovnata tla, hlevni prostori se 
zračijo z ventilacijami, vodečimi skozi streho in 
imajo železna okna (PAM, UGRM, 688).
V štabnem hlevu, ki je bil v drugi zgradbi, je bilo 
prostora za 18 konj, v hlevu za težko bolne konje za 
osem in v hlevu za sumljivo bolne konje za šest konj 
(PAM, UGRM, 688). 
Poslopje, kjer so bila stanovanja in pisarne za ča-
stnike in katerega zazidalna plošča je merila 491 m
2
, 
je imelo klet, pritličje, prvo nadstropje in podstrešje. 
V pritličju so se nahajali pisarne za upravno komisijo, 
pomočnikov poveljnika in njegovega pribočnika, tu 
so bili še hodnik in stranišče ter častniško stanova-
nje, ki je obsegalo kuhinjo, dve sobi, predprostor in 
stranišče. V prvem nadstropju je bilo stanovanje za 
stotnika, ki je obsegalo kuhinjo, tri sobe, shrambo, 
jedilno shrambo, predsobo in stranišče. V tem nad-
stropju so bile še častniška, šolska in jedilna soba, 
stranska soba, knjižnična soba, častniška kuhinja in 
jedilnica ter stranišče. Kletni prostori so bili tlakovani 
s kremenovim kamnom, tla v pisarnah in stanovanjih 
so bila iz trdih deščic, v stranskih prostorih, kuhi-
njah in predsobah iz desk, v hodnikih in straniščih 
pa pokrita s „Terrazzo tlakom“, na podstrešju pa z 
opeko. Stanovanjsko poslopje za podčastnike, ki je 
imelo tako kot stavba za častnike, klet, pritličje, prvo 
nadstropje in podstrešje je imelo zazidalno ploščo v 
izmeri 315,20 m
2
. V pritličju in v prvem nadstropju so 
bila po štiri podčastniška stanovanja, od teh po dve s 
sobo in kuhinjo, dve pa s predsobo, kuhinjo in sobo, 
v vseh pa je bilo stranišče „na vodo“. Stanovanja so 
imela lesena tla, hodniki in stranišča pa tla „Terrazzo“ 
nad betonom. Sobe so ogrevali z lončenimi pečmi, 
kuhinje pa so imele ločena ognjišča (PAM, UGRM, 
688; Sapač & Lazarini, 2015, 535; Curk, 1991, 
535–544; Skitek, 2017, 895).
K vojašnici je sodilo še skladišče streliva v Bohovi, 
ki je imelo stražnico in skladišče ter bilo obdano z 
leseno ograjo. V kolikor so bile vse zgradbe v vojašni-
ci v popisu označene, da so bile v dobrem oziroma 
zadovoljujočem stanju, pa to ni veljalo za skladišče. 
Namreč stražarnica je bila popolnoma uničena in 
izropana, prav tako je izginila ograja. Samo skladišče 
streliva, katerega zazidalna plošča je merila 168,40 
m
2
, pa je bilo v dobrem stanju. Vsebovalo je en sam 
velik prostor za shranjevanje streliva. Zidovi so bili iz 
opeke, prosto postavljena dvokapna streha pa je bila 
prekrita z „eternitovim škrljem“. Celotno poslopje je 
bilo opremljeno s predpisanim strelovodom po „Fran-
klinovem sistemu“ (PAM, UGRM, 688).
Slika 9: Načrt Mestne artilerijske vojašnice iz leta 1904. Stavba za nastanitev moštva, vojakov (PAM, UGRM, 688).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
414
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
MESTNA DOMOBRANSKA VOJAŠNICA - K. UND K. 
LANDWEHR KASERNE
Kompleks vojašnice je začel nastajati po letu 
1863, ko je občina Maribor za časa župana Andre-
asa Tappeinerja odkupila opuščeni Kircherjev parni 
mlin ter zemljišče namenila vojaštvu (Mirnik, 2013, 
61). Tako so sprva mlin, ki je bil na zahodnem delu 
zemljišča, prezidali in povečali, kasneje pa v letih 
od 1892 do 1895 ter od 1900 in do 1911 na njenem 
območju zgradili številna poslopja, ki so tvorila leta 
1911 gradbeno zaključen vojašnični kompleks (Sapač 
& Lazarini, 2015, 535). 
Zgrajena je bila na treh parcelnih številkah: 63, 195 
in 194 v katastrski občini Grajska vrata, na zemljišču 
velikem 29.721 m
2
, na katerem je bilo 15 poslopij, in 
sicer: dve pisarniški, dve za moštvo, dve skladiščni, 
zapor, skladiščno in poslopje za moštvo, poslopje za 
moštvo s podčastniškimi stanovanji, šolsko in mena-
žno, kuhinjsko poslopje, bolniško poslopje ter vozna 
remiza in mrtvašnica. Pisarniško poslopje je tvorilo 
pritličje, prvo nadstropje in podstrešje, v dolžino je 
merilo 19,50 metra ter stalo na zazidalni ploskvi 263 
m
2
. V kleti je bilo devet različno velikih kletnih pro-
storov, v prvem nadstropju so bili soba za inšpekcij-
skega častnika, blagajniška soba, trisobno stanovanje 
ter kuhinje in stranišče. V prvem nadstropju je bila 
velika predsoba ter pet pisarn in stranišče. Poslopje 
za moštvo so sestavljali klet, pritličje, nadstropje in 
podstrešje, dolžine 70,40 metra s ploskvijo 993,60 
m
2
. Poslopje je bilo podkleteno v treh četrtinah celote. 
V pritličju sta bila dva velika prostora za moštvo, tri 
podčastniške sobe, šest sob za desetnike in obrtnike, 
umivalnica, kuhinja za moštvo in stranišče. V nadstro-
pju so bile štiri velike in dve manjši sobi za moštvo, 
dve podčastniški sobi, marodna soba, dve umivalnici 
in stranišče. Na podstrešju so bili provizorično urejeni 
prostori s poševnimi zidovi, in sicer ena zelo velika 
soba za moštvo (29,20 metra dolžine), štiri velike sobe 
ter dve umivalnici in stranišče (PAM, UGRM, 688; 
Sapač & Lazarini, 2015, 535; Curk, 1991, 535–544; 
Skitek, 2017, 895). 
Skladiščna prostora sta merila 329,20 oziroma 
359,30 m
2
. Imela sta zidove iz opeke z obojestranskim 
ometom, na sredini pa so bili betonski stebri, ki so no-
sili lesene podporne stebre, ki so podpirali dvokapno 
streho pokrito z opeko. Tla so bila cementna, okna 
lesena, z lesenimi, s pločevino zaščitenimi „oboknica-
mi“, na katerih so bile mreže, okoli skladišč pa žična 
varnostna ograja. Zapor je imel pritličje, nadstropje in 
podstrešje, bil je dolg 25 metrov in je stal na ploskvi 
361 m
2
. V kleti so bili trije kletni prostori in greznica, 
v pritličju pa stražnica, dva skupna in šest posame-
znih zaporov, dva podčastniška zapora, shramba ter 
stranišče. V prvem nadstropju sta bili dve enosobni 
in eno dvosobno podčastniško stanovanje ter dve 
Slika 10: Načrt Mestne artilerijske vojašnice iz leta 1904. Poslopje pokrite jahalne šole (PAM, UGRM, 688).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
415
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
podčastniški sobi, shramba in stranišče. Podkleteno 
pisarniško poslopje je v pritličju in v dveh nadstropjih 
imelo vsako dve predsobi, sedem pisarn in stranišče 
ter bilo postavljeno na plošči 445,35 m
2
. Skladiščno 
in poslopje za moštvo je v dolžino merilo 55,85 
metra. V pritličju sta bili dve stopnišči ter manipula-
cijski prostor, tri velika in tri srednja ter eno majhno 
skladišče, mizarska delavnica in stranišče. Nadstropje 
so sestavljali trije veliki in deset manjših prostorov 
za moštvo ter dve podčastniški sobi. Stanovanjsko 
poslopje za moštvo in podčastnike je bilo sestavljeno 
iz dveh v topem kotu stikajočih se traktov s pritličjem, 
nadstropjem in podstrešjem, pri čemer je daljši trakt 
meril 58,14, krajši pa 37,52 metra, s skupno zazidalno 
ploskvijo 673,77 m
2
. V objektu so bila stanovanja za 
podčastnike, kopalnice s tuši za moštvo, skladišča ter 
stranišča. Hlev sta sestavljala pritličje in podstrešje, 
v katerem sta bila veliki hlev za 12 konj in mali hlev 
za šest konj, shramba za sedla ter sobi za strežnika, 
na podstrešju pa je bila shramba za krmo. V šolskem 
in menažnem poslopju s ploskvijo 288,50 m
2
, so bili 
v pritličju velika knjižnica, velika soba za kandidate 
za častnike, kuhinja s pripravljalnico hrane, jedilnica, 
garderoba in stranišče. V nadstropju pa so bili velika 
jedilnica, sprejemnica, garderoba, pripravljalna soba, 
ki je bila z dvigalom za hrano povezana s pripravljal-
nico hrane v pritličju, in stranišče. Kuhinjsko poslopje 
na zazidalni ploskvi 463,84 m
2
 je bilo sestavljeno iz 
kleti, pritličja in prvega nadstropja, je v dolžino merilo 
30 metrov. V kleti je bil prostor za kurjavo, skladišča 
za hrano ter betonirana greznica. V pritličju so bile tri 
velike kuhinje za moštvo in dve telovadnici, v nadstro-
pju pa skladišče, stranišče in šest sob za podčastnike 
(PAM, UGRM, 688; Sapač & Lazarini, 2015, 535; 
Curk, 1991, 535–544; Skitek, 2017, 895). 
Poslopje za moštvo zgrajeno na zazidalni ploskvi 
v izmeri 1348,76 m
2
 je bilo sestavljeno iz kleti, dveh 
nadstropij ter podstrešja in je v dolžino merilo 100,80 
metra. V kleti so bila skladišča za kurjavo in hrano, 
velika kuhinja ter ločene kantine za moštvo (vojake), 
podčastnike in častnike. V pritličju, prvem in drugem 
nadstropju so bile po štiri velike in dve manjši sobi za 
moštvo, šolska soba, osem manjših prostorov za pod-
častnike in obrtnike ter dve umivalnici in dva stranišča. 
Marodno poslopje oziroma vojaška bolnišnica je bila 
sestavljena s kleti, pritličja, nadstropja in podstrešja na 
zazidalni ploskvi 399 metrov. V pritličju so bile sobe za 
glavnega zdravnika in drugega zdravnika, dve bolniški 
sobi za dva bolnika, skladišča, shrambe, kopalnica in 
kuhinja. V nadstropju pa so bile: dve sobi za po dva, 
ena za tri in ena za pet bolnikov, soba za štiri strežnike, 
podčastniška soba, kopalna soba in stranišče. V vozni 
remizi s tremi prostori velikosti 638,20 m
2
 je bila tudi 
podkovna kovačnica. Mrtvašnica z eno mrliško vežo 
Slika 11: Mestna domobranska vojašnica, iz obdobja pred prvo svetovno vojno (PAM, ZFR, 15).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
416
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
12: Načrt Mestne domobranske vojašnice iz leta 1911. Razporeditev objektov (PAM, UGRM, 688).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
417
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
je merila 54,28 m
2
. Konstrukcija in oprema prostorov 
pa je bila podobna kot pri artilerijski in pehotni voja-
šnici (PAM, UGRM, 688; Sapač & Lazarini, 2015, 535; 
Curk, 1991, 535–544; Skitek, 2017, 895). 
MESTNA PEHOTNA VOJAŠNICA – K. UND K. 
INFANTERIE KASERNE
Kompleks vojašnice je nastal na pobudo mari-
borske mestne občine med letoma 1894 in 1903 po 
načrtih gradbenega inženirja in mariborskega župana 
Alexandra Nagya in vodstvom stavbenika Rudolfa 
Kiffmanna. Najprej so leta 1894 zgradili enonadstro-
pni častniški paviljon ter dve veliki dvonadstropni 
simetrično postavljeni nastanitveni stavbi za vojake 
s talnima ploskvama v obliki črke E. V času do leta 
1903 so dogradili še skladišča in lope za vozove ter 
dvonadstropno živilsko skladišče, ki je bilo na južni 
strani kompleksa (Sapač & Lazarini, 2015, 534). 
Zgrajena je bila na parcelni številki 254 v katastrski 
občini Sv. Magdalena na skupni površini 31.606 m
2
. 
Sestavljale so jo naslednje zgradbe: dve poslopji za 
Slika 13: Načrt Mestne domobranske vojašnice iz leta 1900. Poslopje za namestitev moštva, vojakov (PAM, UGRM, 688).
Slika 14: Načrt Mestne domobranske vojašnice iz leta 1900. Razmestitev prostorov v poslopju za namestitev moštva, 
vojakov (PAM, UGRM, 688).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
418
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
Slika 15: Mestna pehotna vojašnica, iz obdobja pred prvo svetovno vojno (PAM, ZFR, 15).
Slika 16: Načrt Mestne pehotne vojašnice iz leta 1894. Vzhodno-zahodno pročelje glavnega skladišča (PAM, UGRM, 664). 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
419
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
moštvo, podčastniško poslopje, hlev, baraka, častni-
ško in šolsko poslopje, skladiščno poslopje in vozna 
remiza. Poslopji za moštvo sta bili zgrajeni na zazidal-
ni ploskvi velikosti 898,60 m
2
 in so ju sestavljali klet, 
pritličje, prvo in drugo nadstropje ter podstrešje in sta 
v dolžino merili 58,10 metra. V prvi so bila v pritličju 
soba za častnike in njihove pomočnike, stražnica, 
zapor za kadete in narednike, veliki zapor in sedem 
posameznih zaporov, nadalje kuhinja in jedilnica za 
moštvo ter ustrezni skladiščni prostori s stanovanjem, 
nato soba za zdravnika ter večja in manjša bolniška 
soba s stranišči. V drugi pa dve podčastniški sobi, 
skladišča s kuhinjo, pralnico, sušilnico, oblačilnico, 
„prsno kopeljo“ ter stanovanje za vojaškega branjevca, 
nato častniški in podčastniški gostinski lokal, gostinski 
in jedilni lokal za moštvo ter stranišče. V prvem in 
drugem nadstropju obeh poslopij so bile: štiri velike in 
štiri manjše sobe za moštvo, tri sobe za podčastnike, 
rokodelska delavnica, umivalnica in stranišče. V pod-
častniškem poslopju so bila štiri stanovanja, častniško 
in šolsko poslopje pa je imelo v pritličju veliko šolsko, 
jedilno sobo in kuhinjo za častnike, ustrezne shrambe 
in stranišča ter eno častniško stanovanje, v nadstropju 
pa še dve. Skladišče, ki je imelo zazidalno ploskev v 
velikosti 762,30 m
2
, je bilo sestavljeno iz pritličja in 
prvega nadstropja z dolžino 57,80 metra ter srednje 
10,40 metrov dolge stavbe, ki je imela zraven tega še 
drugo nadstropje. 
V pritličju je bil manipulacijski prostor, dva prosto-
ra za čiščenje preprog in odej, velik prostor za orožje 
s posebnih zunanjim vhodom ter skladišče za konjsko 
opremo in monturo. V nadstropju so bili prostori za 
konjsko opremo in za monture, v drugem pa je bilo 
skladišče za opremo potrebno za izvajanje vojaških 
vaj. Vozna remiza je bila dolga 32,90 in široka 21,90 
metra. Konstrukcija in oprema prostorov je bila po-
dobna artilerijski vojašnici (PAM, UGRM, 688; Sapač 
& Lazarini, 2015, 535; Curk, 1991, 535–544; Skitek, 
2017, 895). 
MARIBOR IN VOJAŠTVO MED PRVO SVETOVNO 
VOJNO
Sarajevski atentat 28. junija 1914 in ultimat Srbiji 
23. julija ter delna (25. julija) in splošna mobilizacija 
(28. julija) moških od 21 do 42 let, ki je zajela tudi čr-
novojniško službo, so v javnosti povzročili ogorčenje in 
hkrati navdušenje ter pričakovanje hitrega konca vojne 
in slave, ki temu sledi (Hazemali, 2017, 176). Vojaki, ki 
so odhajali iz Maribora na fronto, so si okrasili vlake s 
cvetlicami in venci; kot so zapisali v Straži so „kaj radi 
imeli na vozovih slike presvitlega cesarja, za katerega so 
z navdušenjem šli na bojišče.“ V ta namen je tiskarna Sv. 
Cirila za vse vojaške vlake, ki so odhajali iz Maribora, 
darovala „umetne girlande in cvetlice“, ravnatelj tiskar-
ne, dr. Jerovšek, pa je na lastne stroške kupil nad 30 slik 
„presvitlega cesarja“ in jih podaril navdušenim vojakom 
(Straža, 14. avgust 1914, 5).
Po mobilizaciji ob začetku vojne se je mobilizira-
nje za vojsko sposobnih moških nadaljevalo ves čas 
vojne. Tako se je „prebiranje črnovojnikov od 43. do 
50. leta“ izvajalo v Celju od 29. julija do 10. avgusta, 
Slika 12
Slika 17: Načrt Mestne pehotne vojašnice iz leta 1894. Načrt pritličja glavnega skladišča (PAM, UGRM, 664).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
420
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
v Mozirju 12. in 13. avgusta, v Hrastniku 15. avgusta, 
v Trbovljah 16. avgusta, v Brežicah od 18. do 20. 
avgusta, v Kozjem od 22. do 24. avgusta, v Sevnici 
25. avgusta, v Konjicah 27. in 29. avgusta, v Rogatcu 
od 31. avgusta do 1. septembra, na Ptuju od 3. do 
9. septembra, v Ormožu 11. in 12. septembra, v Lju-
tomeru od 14. do 17. septembra, v „Sovenjgradecu“ 
od 19. do 23. septembra, v Velenju 25. septembra, 
v Nemškem Lonču od 12. do 19. avgusta, v Lipnici 
od 21. do 29. avgusta, v Radgoni od 31. avgusta do 
4. septembra, v Mariboru od 6. do 13. septembra, 
v Slovenski Bistrici od 14. do 15. septembra, v Sv. 
Lenartu v Slovenskih Goricah 17. in 18. septembra in 
v Mariboru od 20. do 24. Septembra (Straža, 26. junij 
1915, 3). Ob tem je bilo še „naknadno prebiranje čr -
novojaških zavezancev, pristojnih v Maribor“, in sicer 
rojstnih letnikov 1897–1866 25. julija, v Mariboru 
stanujočih tujcev nabornih letnikov 1880–1866 27. 
julija ob 8. uri zjutraj v dvorani Gabrinus, Schillerjeva 
cesta 29 (Straža, 26. maj 1916, 6). 
Vpisovanje gojencev v kadetnice je kot pred tem 
potekalo tudi v vojnem času, in sicer sredi meseca 
septembra. Kot pogoj za sprejem v prvi letnik se je 
zahtevalo, da je moral „prošnjik dovršiti štiri razrede 
kake srednje šole, avstrijske in hrvaške meščanske 
šole nimajo iste veljave kot srednje. Gojencem 
nenemške narodnosti je dovoljeno, da smejo napra-
viti sprejemni izpit tudi v svojem materinem jeziku“. 
Prošnje za sprejem je bilo potrebno vložiti do 20. 
julija. V kadetnice niso bili sprejeti tisti, ki so že 
bili „asentirani, kakor tudi črnovojniški zavezanci“ 
(Straža, 9. april 1915, 4). 
V vojašnicah in vadiščih v mestu so potekala 
urjenja in usposabljanja enot, ki so bile namenjene 
na fronte oziroma so se z njih vračale. Tako so na „te-
zenskem vežbališču izvedli zaprisego vojaštva v obeh 
deželnih jezikih“; sveto mašo in nagovor pred prisego 
je imel „prevzvišeni gospod knezoškof“, hkrati pa so 
posameznim častnikom in vojakom razdelili odli-
kovanja (Straža, 5. marec 1915, 4; prim. Ščavničar, 
2018). Častniki, ki so se bolni ali ranjeni vrnili z boji-
šča in se zaradi zdravljenja oziroma dopusta nahajali 
v Mariboru in okolici, so se morali redno javljati na 
mestnem vojaškem „postajenačelstvu“, Schmidplatz 
Slika 18: Nadvojvoda Evgen, poveljnik Poveljstva jugozahodne fronte v Mariboru pred sedežem poveljstva v 
Scherbaumovi vili leta 1915 (PAM, ZFR, 15).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
421
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
Slika 19: Načrt mesta Maribor okrog leta 1905. Vojašnice so v legendi in na načrtu označene s številkami od 21 do 25 (PAM, ZKZ, 1804).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
422
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
štev. 1. Če se zaradi zdravstvenega stanja niso mogli 
javiti osebno, so morali dostaviti vojaško zdravniško 
spričevalo (Straža, 18. januar 1915, 3; prim. Ščavni-
čar, 2018).
Največjo spremembo na vojaškem področju pa je 
za mesto pomenila namestitev poveljstva jugozahodne 
fronte. Po vstopu Kraljevine Italije v vojno je bil v 
Mariboru, od maja leta 1915 do marca leta 1916 in 
nato še v letu 1917 in to od marca do novembra, sedež 
poveljstva fronte proti le-tej. Naloga poveljstva, ki je v 
poveljniški liniji vojske poveljevalo armadam na zaho-
dnem bojišču, je bila koordinacija bojnih aktivnosti ter 
oskrba le-tega, od logistične do napotitve nadomestne-
ga moštva za v vojni ranjene ali ubite vojake. Ob tem 
je imelo, na osnovi obsežnih političnih pristojnosti, 
pooblastila za ohranjanje reda in miru v zaledju fronte. 
Njegovo območje odgovornosti in pristojnosti je bilo 
izredno obsežno, saj je segalo od tromeje med Švico, 
Italijo in Avstro-Ogrsko do izliva reke Timav v Jadran-
sko morje in s tem postalo eden od najpomembnejših, 
ne samo vojaških poveljstev na slovenskem ozemlju, 
ampak je bilo tudi pomembna notranje politična 
ustanova. S sedežem poveljstva, ki je štelo okoli 300 
pripadnikov, je Maribor postal eno najpomembnejših 
mest v monarhiji (Rahten, 2017, 977; Antoličič, 2018, 
119–133; Bizjak, 2017, 863; Grafenauer, 2017, 890, 
892–893; Antoličič, 2017, 911, 913–914; Torkar & 
Kuhar, 2018, 44–52; Ščavničar, 2018, 661–685). 
S tem je moralo mesto zraven vojaštva, ki je skozi 
mesto odhajalo na fronte oziroma prihajalo z njih, 
poskrbeti tudi za nastanitev in oskrbo delovanja po-
veljstva jugozahodne fronte. Mariborsko županstvo je 
v januarju in tudi kasneje razglasilo, da 
bo tekom meseca januarja in februarja 1915 
prišlo v Maribor večje število častnikov in vo-
jaštva, kateremu bo treba poskrbeti primernih 
prostorov. Ker je za nastanjanje moštva že itak 
poskrbljeno, bo treba nastaniti le še častnike in 
njih sluge. Ker so razni hoteli in gostilne v Ma-
riboru že itak prenapolnjeni z vojaštvom, se bo 
moralo nastaniti častnike in njih sluge v zaseb-
nih stanovanjih v hišah mariborskih meščanov, 
katerim je županstvo že dostavilo tozadevna 
obvestila. Dolžnost hišnih gospodarjev je, da 
pravočasno skrbijo za primerno nastanjanje 
častnikov in njih slug, da se sporazumijo s 
strankami hiš in da ne bo nobenih tozadevnih 
nedostatkov pri nastanjenju, na kar se pravoča-
sno opozarja (Straža, 25. januar 1915, 4).
Obstoječe vojašnice zaradi prenatrpanosti z voja-
škimi enotami niso bile sposobne, pa tudi ne ustrezno 
opremljene, da bi lahko vanje namestili tako pomemben 
vojaško politični organ, kot je bilo poveljstvo jugozaho-
dne fronte, zato so za delovanje le-tega v mestu dodelili 
tudi nekatere civilne stavbe, ki so se s tem spremenile 
v vojaške objekte. Tako je Scherbaumova vila (danes 
Muzej narodne osvoboditve) ob mestnem parku postala 
sedež poveljstva, stavba današnje Prve gimnazije je slu-
žila za nastanitev operativnega dela poveljstva, dvorana 
Pivovarne Götz (danes Unionska dvorana) pa je postala 
častniška jedilnica. Kot je razvidno iz zgornjega spo-
ročila mestnega županstva, je poveljstvo za nastanitev 
svojih pripadnikov najelo tudi druga poslopja v mestu, 
ki je tako samo po sebi postalo neke vrste vojašnica, ki 
je dodobra spremenila njegovo podobo in utrip, saj je 
Poveljstvo s svojo prisotnostjo močno vplivalo na vsak-
danje življenje številnih meščanov (Antoličič, 2018, 
119–133; Torkar & Kuhar, 2018, 44–52). 
ZAKLJUČEK
Od srede 19. stoletja pa do prve svetovne vojne je 
Maribor postal eno največjih vojaških središč v tem 
delu monarhije. Vzroke za to gre na eni strani iskati 
v njegovi osrednji strateški legi ob Južni železnici, 
na drugi pa velik interes mestnih oblasti za to, da bi 
državne oblasti v mestu gradile večje infrastrukturne 
objekte. Od izgradnje le-te si niso obetali samo krat-
koročnih dobičkov mestnih gospodarskih subjektov, 
ki so bili načrtovalci in izvajalci gradnje vojaških 
kompleksov, ampak jih je vodila misel na dolgoročne 
dobiti od namestitve vojaštva v mestu, ki so izhajale 
iz sodelovanja pri oskrbi vojašnic in vojakov z najra-
zličnejšimi dobrinami. Mesto je tako tudi po zaslugi 
izgradnje obsežne vojaške infrastrukture doživljalo 
urbanistični in gospodarski razcvet. S tem, ko je med 
prvo svetovno vojno ob vseh drugih enotah v njem 
mesto postalo še sedež poveljstva jugozahodne fron-
te, spremeni svoj značaj in postane samo po sebi neke 
vrste vojašnica. 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
423
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
MARIBOR MILITARY INFRASTRUCTURE FROM THE MIDDLE OF THE 19TH CENTURY 
TO THE END OF THE FIRST WORLD WAR
Tomaž KLADNIK
Slovenian Armed Forces, Engelsova 15, Kadetnica, 2111 Maribor, Slovenia
e-mail: tomaz.kladnik@mors.si
 
SUMMARY
Based on the study of archival sources and scholarly literature, the paper discusses the urban development of 
the city of Maribor, specifically the construction and development of military infrastructure and its impact on the 
development of the city and the economic and daily life on the Slovenian territory until the end of the First World 
War. With the construction of the Southern Railway and its arrival in the city in 1846, Maribor, with its location as the 
centre of modern imperial transport routes, gained an important military-strategic role, with exceptional economic 
and transport development opportunities. It soon had the largest military infrastructure in this part of Austria-Hun-
gary. The First World War placed Maribor at the heart of military and political developments, as the city became the 
headquarters of the Southwestern Front Command.
Keywords: Maribor, military infrastructure, economic development, military life, Slovenian territory, Austria-
Hungary

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 3
424
Tomaž KLADNIK: MARIBOR IN VOJAŠKA INFRASTRUKTURA OD SREDINE 19. STOLETJA DO KONCA PRVE SVETOVNE VOJNE, 405–424
VIRI IN LITERATURA
PAM, MOM – Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond 
Mestna občina Maribor (MOM).
PAM, UGRM – PAM, fond Uprava za gradnje in regu-
lacijo Maribor, 1840–1963 (UGRM).
PAM, ZFR – PAM, fond Zbirka fotografij in razglednic 
(ZFR).
PAM, ZKZ – PAM, fond Zbirka kart in zemljevidov 
(ZKZ). 
NGON – Novice gospodarske, obrtniške in narodne. 
Ljubljana, 1856–1902.
Straža – Maribor, 1909–1920.
Antoličič, G. (2017): Avstro-ogrska vojska v senci 
vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Acta Histriae, 25, 
4, 899–918.
Antoličič, G. (2018): Maribor in poveljstvo jugo-
vzhodne fronte med prvo svetovno vojno. Doktorska 
disertacija, Univerza v Mariboru.
Bele, M. & T. Ravnikar (2017): Othmar Reiser, 
mariborski župan v letih 1850–1861. Studia Historica 
Slovenica, 17, 3, 741–760. 
Bizjak, M. (2017): Vojni načrti Kraljevine Italije proti 
Avstro-Ogrski do vstopa v prvo svetovno vojno. Acta 
Histriae, 25, 4, 863–882.
Curk, J. (1991): Urbana zgodovina Maribora. Maribor 
skoti čas. Maribor, Obzorja.
Curk, J. (1999): Dr. Rudolf Gustav Puff in njegov mari-
borski čas. Rudolf Gustav Puff, Maribor. Maribor, Obzorja.
Friš, D. (2018): Maribor po prevratu in vladni komisar dr. 
Josip Leskovar. Studia Historica Slovenica, 18, 1, 191–216.
Grafenauer, D. (2017): Centralne sile ter vstop Italije 
v prvo svetovno vojno: v luči korespondence med avstro-
-ogrskim in nemškim generalštabom. Acta Histriae, 25, 
4, 883–898.
Hartman, B. (2010): Zgodovinski oris. Kadetnica. 
Maribor, Defensor.
Hazemali, D. (2017): The Battle of Galicia: The Disin-
tegration of the Austro-Hungarian Land Forces on the Ea-
stern Front in the First World War, With Special Emphasis 
on the Role of the Graz‘s III Corps and Slovenian Soldiers. 
Studia Historica Slovenica, 17, 1, 161–196.
Hozjan, A. (2017): Manj znano in neznano o 
rodbini, zasebnosti in karierni poti mariborskega žu-
pana Andreasa Tappeinerja. Ob 150. obletnici njegove 
smrti (1868–2018). Studia Historica Slovenica, 17, 3, 
761–800.
Jenuš, G. (2017): ‚Ljubi Bog, kako varovati, česar 
ni; saj vendar pri vseh koncih in krajih sili v Mariboru 
slovenski značaj na dan!‘: Johann Schmiderer – zadnji 
župan avstrijske dobe. Studia Historica Slovenica, 17, 3, 
901–927.
Maver, A. & T. Ravnikar (2017): Ein echter deut-
scher Biedermann: Matthäus Reiser in njegovo župa-
novanje v Mariboru. Studia Historica Slovenica, 17, 3, 
819–836. 
Mirnik, R. (2013): Življenje in delo mariborskega 
župana Andreasa Tappeinerja (1810–1868). Studia Histo-
rica Slovenica, 13, 1, 47–74. 
Sapač, I. & F. Lazarini (2015): Arhitektura 19. stoletja 
na Slovenskem. Ljubljana, Muzej za arhitekturo in obli-
kovanje.
Skitek, V. (2017): Aleksander Nagy – župan mestne 
občine Maribor na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Studia 
Historica Slovenica, 17, 2, 889–896. 
Ščavničar, D. (2018): Pravice in dolžnosti vojaka 
v prvi svetovni vojni. Studia Historica Slovenica, 18, 
3, 661–685. 
Puff, R. (1856a): Das k. k. Kadeten Instituts Gebäude 
in Marburg. Der Aumerksame [Priloga Grätzer Zeitung. 
Graz], 69, 88, 350–351.
Puff, R. (1856b): Das k. k. Kadeten Instituts Gebäude 
in Marburg. Der Aumerksame [Priloga Grätzer Zeitung. 
Graz], 69, 93, 370–371. 
Radovanovič, S. (2005): Mariborske ulice. Maribor, 
Kapital. 
Radovanovič, S. (2007): Ponovno doma. Maribor, S. 
Radovanovič.
Rahten, A. (2017): Slovenska politika od sarajevskega 
atentata do vstopa Italije v vojno. Acta Histriae, 25, 4, 
977–992.
Torkar, B. & M. Kuhar (2018): Zadnja bitka na Soči 
1917. Celovec, Mohorjeva.
Veliki slovar tujk (2002): Ljubljana, Cankarjeva založba.