Hvaležni poslušalci največja nagrada
Marijan Dečman, vodja saveljskega vokalnega kvarteta Zora, o sebi in ostalih treh pevcih
»Petje je najlepši instru-ment, s pesmijo se da izraziti vsako razpoloženje, od potrto-sti, žatosti do veselja, sreče,-je začel pogovor naš sobesed-nik Marijan DeČman, po pokli-cu strojni inženir, zaposlen v Iskri - Avtomatiki, sicer pa vo-dja amaterskega vokalnega kvarteta Zora iz Savelj. ki že deset let nastopa na različnih prireditvah tako v domači beži-grajski kot v drugih Ijubljan-skih občinah.
¦•V zadnjih mesecih smo na-stopili v devetih Ijubljanskih, domžalskih in kamniških do-movih za ostarele ter v Soči, Zavodu za rehabilitacijo invali-dov. 2 domačimi narodnimi pesmimi smo povsod naleteli na topel sprejem. V marsikate-rem domu so se nam v pesmi pridružili tudi poslušalci. Kaj je iepša nagrada za pevce, ki ni-so profesionalci, ampak Ijubi-telji, ki ne prepevajo zaradi za-služka?«
Marijan je star 44 let, poro-čen, oče dveh sinov šolarjev. ki sta stara 15 in 10 let. Glasbo ima rad Že od mladih nog. Ta-krat so se fantje \z sedanjega kvarteta bolj ogrevali za instru-mentalno glasbo, klarinet, tro-bento, saksofon in harmoniko in nekaj let igrali, ne da bi zra-ven peli. Šele pred desetimi le-ti so se po prvih poskusih, ko so inštrumentom priključili še petje, končno odločili samo za petje. Poleg Marijana, ki poje drugi tenor, so v kvartetu še njegov brat Anton DeČman, strojni tehnik (bariton), Božo Sfovenc, monter (prvi tenor) in Ivo Kunstelj. strojni tehnik (bas). Na harmoniki |ih sprern-Ija upokojenec Janko Rotar, konferansje je Miro Šubelj, umetniški vodja pa je upokoje-ni profesor Janez Žnidar.
»Vsi Štirje smo Bežigrajčani, vsi približno enakih let, tenorja imava po dva sinova, bariton in bas po dve hčeri. Prijateljstvo nas veže že iz otroških let. predvsem pa glasba oziroma petje, naša lepa narodna pe-sem. Kvartet je ravno pravšen, da vsi glasovi izstopajo, že pri kvintetu bi se ravnotežje izgu-bilo. Zato bomo tudi vnaprej
ostali v sedanji sestavi. Na va-jah se sestajamo pri meni do-ma, dva do trikrat tedensko. Včasih so nas precej vabiii, naj ob različnih proslavah nastopi-mo vtem ali onem podjetju, ustanovi. Zadnje čase pa je teh povabil čedalje manj, ker je za-radi stabiltzacije tudi proslav manj.«
Škoda, pravijo kvartetovci, ki jim je ploskanje navdušene-ga občinstva na nastopih naj-Ijubša glasba. zato so pa njiho-ve družine potihem kar zado-voljne, da imajo očete več do-ma. Kaj imaš od tega, si misli marsikatera žena, ne rečem. da bi zatisnila oko, te bi prina-šal domov mastne honorarje kot drugi pevci. zastonj pa lah-ko prepevaš tudi doma.
»Občutek niti pribltžno ni enak,« pravi Marijan. ki skupaj z drugimi tremi kvartetovci že-li, da bi izdali kaseto sloven-skih narodnih pesmi, takih sta-rih domaijih, med katerimi jik je že nekaj napol pozabljenih, so pa še vedno lepe. Fantov-ske podoknice na primer. Va-dili bo.mo doma. Prve posluša-ke bodo žene. Zaželimo jim, da bi fantom uspelo.            M. U.    .