Januš Golec: $!l»a za framom. Z g. dekanom sva se peljala iz Ptuja. Srečala sva Vnukovega Lojzeka, ki je gnal kobilo h kovaču. G. dekan je puStil postati in vprašal: »Lojz, kako pa kaj pri Vas? Že bogzna kedaj nisem videl Tebe in ne starega!« Nagovorjeni je skočil 3 kobile, poedravil gospoda in pojasnjeval: »G. dejlekan, Vi ste krivi, da se ne vidimo, ker nas ne obiščete. Vas imajo oŁe najrajši, Vas spoštujejo in ste jim že od nekdaj vse. Meni doma ni nič dobro. Pred vojno po materini smrti sem bil hlapec pri rojstni hiši. Danes po 10 letih, ko sem se vrnil od vojakov, ni nič boljše — še slabše! Že pred izbruhom vojne sem bil eden najstarejših fantov, še danes nimam kot edini sin grunta. Župan bi že bil, sem v resnici pa le blapec! Oče mi vedno zabijajo v uho ono trmasto: Ti meni luč in jaz tebi ključ! Če tudi bi doživel, da bi lahko podržal očetu svečo ob smrtni postelji; ključ bo dobil pri nas nekdo drugi in ne — jaz!« G. dekan ni razumel mladega Vnuka. Kašljal je v zadregi in se zanimal za Eadevo z besedami: »Kaj stari še ni na UŽitku? Še nisi gospodar in kdo naj bo dediS?« Lojzek je nadrobno razložil, kako je •^ekdaj pametni oče ob pragu smrti zaajal v ljubezni. Zagledal se je v mlado Jeklino, ki je resnično pri hiši že go»podinja. Ljubezen osleni mlajšega, starega zmeša ter ponori. Do ušes zaljubljeni oče je postal liki drenova grča trmast, razborit in sovražen vsem; le napram svoji Nežiki ^ ' ^čeplazno jagnje. Dekle ga je že premotilo, poročil jo bo. Kako in kaj se bo rodilo iz tega zakona po očetovi smrti, je jas$» ko beli dan. Razmerje med njim in edfciim sinom je postalo zadnji čas ž"e ne več blapievsko, da — suženjsko neznosno! G. dekan je kašljal na vozu vedno glasneje, pljunil iz nevolje po tleh, Lojze ga je po sinovsko prijel za roko pro(ječ, naj se oglasi še danes na domu. On kot očetov pobraf ¦> ga naj -^osvari, ker slcer bo prepozno in v sramoto celi ugledni Vnukovi žlahti. Po slovešu od jahača nisva nič govorila z gospodom. Vidno je dirnila Lojzova usoda dobrosrčnega dekana, Kašljal je, pljunil in predel načrte, kako bi razklal staro Vnukovo grčo, da ne bo pogubil sebe in edinega sina. Zavili smo z glavne ceste na stran — znak, da se bo lotil g. dekan takoj težavnega posla: izpreobračanja starega in od ljubezni zakrknjenega crrešnika. Starega Vnuka sva čula že od daleč, kako se je zadiral po dvorišču. Ko jč zagledal dekanov voz, se je odkril od daleč, mahal in vabil na dvor. Smehljajoča radost se mu je razlila po sicer zadrezastem obrazu, ko je stiskal roko dolgoletnemu pobratimu. Morala sva z voza in na kupico ter prigrizek. Radi soparice naju je peljal stari >na svoj vžitek, kakor je razlagal v desno stran hiše, ki še ima leseni strop In je bila prijetno hladna. Nežiko je klical stari Vnuk, da je odmevalo daleč na okrog ter iskal ključe od kleti in jedilne shrambe. Nežika je pribrzela ter prijela res milo zaupana naročila za led in pijačo. G. dekan je kašljal, ko je sedel in brundal s prsti po stari javorovi mizi. Gospodar je umival kozarce, Nežika je ropotala po kuhinji, g. dekan je odprl parkrat usta, nič rekel in gotovo spletal korobač, s katerim bo švignil po starem zaljubljenem mačku. Pili smo in jedli. G. dekan še vedno ni držal v rokah pravega konca, s katerim je hotel lopniti uspešno po pobratimu, ki ga je izpraševal vse mogoče o gospodarstvu in o politiki. Nežika je morala parkrat v sobo na izrecno povelje starega in nam streči z narezki. Stari bi jej bil lahko trikrat oče, tako je bila ta deklina mladostna. Gledala je plaho, sramežljivo in to jo je delalo prikupljivo. Po temeljitem ogledu starega in Nežike so mi letele oči okrog po izbi, koje stene so bile okrašene z vsemi mogočimi svet-ci. Izpod trama, ki je držal leseni strop, se je vzpenjala nad mizo od prahu, dima in starosti čisto počrnela — debelo spletena brezova šiba. Ko je odrsal gostitelj v pivnico po novi liter, sem pokazal g. dekanu na šibo za tramom. Skočil je po koncu, premeril šibo za tramom z očmi od enega konca do drugega, sedel, zabrundal s prsti po mizi in siknil: »Le čakaj, trmoglavost zatelebana, jo že imam ta pravo!« S svežo kapljico nalitimi kozarci smo trčili, ko je vprašal g. dekan: »Kaj še imaš deco pri hiši, da nam grozi brezovka izpod trama?« »Ha-ha«, se je nasmehnil hreščeče stari Vnuk in začel: »Ta dobra*brezova dekla je že od bogzna kedaj pri naši hiši. Moj oče so me strahovali z njo. Pomagala je peti novo mašo mojemu sinu župniku. Feldvebelske zvezde je našila pri vojakih Lojzeku. Sedaj je še samo spomin na strah božji pri hiši.« Ni še končal razlage o dobri dekli strahu božjega, ko je g. dekan vstal, segel po Sibo za tram, zakašljal in pomolil strah božji staremu Vnuku pod nos z grmečim opominom: »Misliž, da je že res opravila brezovka svoj posel pri tej hiši? — Strast je rodila pod to streho za vse pametno, dobro in očetovsko dostojanstveno popolnoma slepega otroka in ta si — Ti stara grča! Od Ptuja do hrvaške meje se vse smeji temu otroku, ki saslušl ob robu groba udarce z brezovko, ker sicer boš pogubil sebe in. lastnega — edinega otroka!« Dekanova roka je spustila parkrat šibo po plečih starega Vnuka, ki je prebledel na mah, nekaj ga je streslo, skril je glavo v obe dlani, javorovo mizo so orosile solze moškega kesanja na starost ! Nepoplsno mučen je bil zame dog<v dek med obema pobratinoma, Zmuzal sem se k vozu in po pregledu dvorišča čakal zunaj na g. dekana, ki ga še precej dolgo ni bilo. Vračala sva se brez besed razlage 9 obisku pri starem Vnuku. G. dekanu je bilo čitati z obraza, da je opravil svoj posel dobro in žel v obljubi zagotovilo poboljšanja in predaje posestl priletnemu sinu. Dober teden za tem je vodil g. dekan iapred Vnukove hiše mrtvaški sprevod, Sferega gospodarja je zadela kap. LojZ8 je poljubljal po pogrebu solznega ob« raza roko g. dekana s toplo zahvalo: »Vedni dolžnik Vam bom, dobri g(h spod. Drugi dan, ko ste se odpeljali od nas, so me vzeli oče seboj v Ptuj. Vsa so pustili prepisati name in mi reklU »Sedaj sl ti gospodar in bom jaz hlapec, da me ne bo tepla z brezovim božjim strahom na starost duhovniška roka< Šibo za tramom pa čuvaj v hiši, da na boš zapravil pameti, kakor sem jo jaa za par let!« — »Za tem so bili oče kakor, spremenjeni. V svoji izbi so tiCali, videl sem jih le še parkrat. Nežika je kri-. knila v soboto jutro, ko jim je nesla zajutrek. Oče so ležali na hrbtu v po« stelji in široko odprta usta so oznanjala njihovo smrt!« In šiba za Vnukovim tramom? G. dekan mi je povedal, da jo je on vtaknil na staro in za vsako krščansko hišo pristojno mesto, kjer jo bo čuval tudi mladi Vnuk. Vidni strah božji mora biti pri hiši, ker vzgaja dobre gospodarje, skrbne gospodinje, novo mašo poje, vojaške zvezde našiva in je reseu opomin k poboljšanju pri starostnih zablodah.