QUOUSQUE TANDEM?
Dne 7. X. 1964 je bilo med »Pisma bralcev« v Delu objavljeno tudi krajše pismo dr. J. Grampovčana pod naslovom: »Zagrmeli so štirje topovi«, v katerem pisec podaja k članku Saše Vuge (ki je bil pod istim naslovom objavljen v Delu nekaj dni prej) jezikovne pripombe glede besed »luogen« oz. »lugen« in »antrum« (ne: atrum).
»Anlrum« je sicer res izposojenka iz grščine, toda v tej obliki je vendarle latinska beseda, grška se je glasila »to antron«. Pomenila pa je ta beseda jamo oz. votlino sploh, ne pa samo luknjo v drevesu. — Vendar je mnogo važnejše, kar je dr. J. Grampovčan napisal o nemškem »luogen«, češ da je to keltska beseda, ker je bil »Lugh« keltski bog luči. Že enkrat sem v Delu, v »Pismih bralcev«, opomnil, da prevelika ljubezen do Keltov še ,ni dokaz, da je ta ali ona beseda oz. krajevno ime keltskega izvora. Resnici na ljubo je treba povedati, da je »luogen« pristna nemška beseda, kajti nemški uo je lahko nastal, kakor kažejo tudi številni drugi primeri, samo iz dolgega o ali a. Zato je osnova oz. germanski koren za »luogen« (v dialektih še danes »lugen«)* log. Indoevropski koren "lak je verjetno v zvezi, s poznejšim bretonskim »lagad« oz. starokornijskim »lagat« {= oko), toda ti dve besedi sta se (v kolikor sta se sploh razvili iz omenjenega indoevr. korena) razvijali samostojno, neodvisno od germanskih. Nemški »luogen« je namreč do neke mere soroden tudi z angl. »look«. Sorodnost pa v nobenem primeru še ne pomeni, da se je nemški »luogen« razvil iz kake keltske besede!
Dovolite mi, da navedem še nekaj primerov docela zgrešenih etimologij, kajti teh je v zadnjih letih po raznih člankih (ne samo v Delu in Naših razgledih, ampak tudi drugje) vse več, saj si že prav vsakdo domišlja, da lahko »etimologizira«, ne da bi pomislil, da mora zato temeljiito poznati pravila jezikoslovja, dialektalne posebnosti jezika, pa še lep ščepec kulturne in socialne zgodovine naroda —¦ in ne upoštevati samo oblikovne in druge posebnosti zemljišča itd. Tudi številni stari zapiski so izredno važni — seveda v kolikor in če jih sploh imamo na razpolago. Kajti vsaka beseda oz. vsako krajevno ime se razvija po posebnih zakonih, kar je v jezikoslovju že davno znano, in teh zakonov pač ni mogoče ignorirati oz. jih sploh ne upoštevati.
Dr. J. Grampovčan je pred časom objavil knjižico Berilo in Bearla, v katerem med drugim domneva — da navedem le ta primer — da sta krajevno ime Vintgar in rodbinsko ime Finžgar pravzaprav isti imeni, da »Finžgar« izvira iz »Vintgar«. Taka »etimologija« je seveda nevzdržna, saj se »t« pred »g« nikoli ne spremeni v »ž«, prav tako (v slovenskem jeziku) »v« ne v »f«. Najvažnejše pa je, da je že davno dokazano — in dr. J. Grampovčan se sploh ni potrudil, da bi ta dokaz našel, ampak svojo domnevo enostavno postavlja v taki obliki — da ime Finžgar izvira iz »Vintschgauer«, iz česar se je po jezikovnih pravilih razvilo ime Finžgar. Takih oznak za prihajače iz tujih krajev jc izredno mnogo po Koroškem (Uggowitzer, Seebacher, Guggenberger, Grintschacher, Saifnitzer, Krainer, Laibacher itd.), a tudi pri nas (npr. Govekar = tisti, ki je prišel iz Govejka, Vodičar, Dolenc, Bohinjc, Tavčar, Ponikvar, Osredkar itd.). Da je ime Finžgar nastalo iz Vintschgauer (= doseljenec iz Vintschgaua, doline severno od Ortlerja), je zapisal celo sam pisatelj Finžgar v Letih mojega popotovanja (ime doline pa je napačno zapisal: Fintschgau). Takih priseljenih družin (ki so jih pri nas naseljevali npr. briksenski škofje) je pri nas in na Koroškem precej. (Imeni Erlach in Cop npr. izvirata iz Švice).
Isto velja tudi za »lakev« oz. »lokev« iz članka Podrta Gora in Tolminska lakev pod njo, ki ga je ing. St. Dimnik objavil 1. 1961 v Planinskem vestniku.
Beseda »lokev« (in njena množ. oblika »lokve«) ni, kakor napačno misli ing. Dimnik, nastala iz nemškega »Lache«, ampak je sorodna z latinskim »lacus«, na kar hi sicer kazalo tudi dejstvo, da so bili nekoč vsi naši kraji dolga stoletja pod rimsko oblastjo. Iz romanskih elementov izvirajočih imen je pri nas precej, zlasti na Primorskem. Se važnejše kot to pa je, da se ing. Dimnik v svojem pretiranem navdušenju za Kelte ni pozanimal, odkod je »lacus«, ampak enostavno ugotavlja, da je to keltska beseda. Virov za to pa je vendar toliko na razpolago! »Lacus« je res soroden z irskim in škotskim »loch« (ne; »loche«, kar je nekaj čisto drugega) valižanskim »Uwch«, a tudi z grškim »lakkos« (nastalo iz lakyos) — toda besedo so Rimljani poznali, še preden so prišli v stik s keltskimi Galci; prav tako so Grki imeli svoj »lakkos«, še preden so spoznali Kelte okrog 1.250 pred našim štetjem. To pa pomeni, da so se te besede samostojno razvijale (vsaka v svoji jezikovni skupini) iz skupnega indoevropskega korena, ne pa druga iz druge. »Lacus« je bil torej v keltskih ustih šele, ko so se ti porimljanili. — Nemški »Lache« (starovisokonem. »lahha«), ki po mnenju jezikoslovcev ni soroden z latinskim »lacus« izvira iz indoevropskega korena »leg-«  (kapljati, počasi teči), iz katerega
102
samostojno izvira tudi staroirski »legaim« (= topim se) ter »logaim« (= trohnim). Tudi škotski »latch« (močvirje) je soroden z nem. »Lache«, važno pa je, da Nemci te besede niso prejeli od Keltov. Francoski »lac«, naj navedem še to, da bo stvar bolj jasna, se je v franc, jeziku pojavil razmeroma pozno, in sicer je bil prevzet iz latinščine v 12. stol. (to besedo pozna že Chr. de Troyes), ko je nadomestil ljudsko obliko »lai« (prav tako ;z lat. »lacus«). Tudi v mestnem imenu Interlaken je latin, »lacus« in ne »Lache«.
V istem članku je ing. Dimnik izrazil (v.opombah pod vrsticami) domnevo — da omenim iz imenovanega članka samo še to in nič drugega — da smo dobili besedo »uta« neposredno od Keltov. In vendar smo besedo, kar je že davno znano, dobili neposredno od Nemcev, kajti Kelti te besede sploh niso imeli. Stvnem. oblika je bila »hutt(e)a«, kar je nastalo iz german. »huthjön« — (iz indoevr. korena »(s)keua = pokriti, iz tega je po drugi strani po podaljšanju z »s« nastal Haus!). Iz nemške besede pa so izposojene med drugimi dan. »hylte«, Šved. »hytta« in franc, »hutte« — iz te pa angleška beseda »hut«! Nemškemu izrazu najbližja je grška beseda »keutho« (= skrivam) — »Utor« pa nima nič opravili z besedo »uta« — nastal je iz »utreti« — in pomeni (v primeru, ki ga navaja ing. Dimnik) od živine shojena tla na planini. Tudi »utik« nima nič opraviti z imenovano besedo (»uta«). Ta beseda je nastala '-z »lutik« (vrsta podrasti).
Kako površna in neresna je labko etimologija, če se ne potrudimo in pregledamo ¦vse fiajmodernejše vire (kajti viri in slovarji iz 19. stoletja so večinoma že davno zastareli in jih je treba zaradi najnovejših dokazov in izsledkov uporabljati le z največjo previdnostjo), naj pokažcta sledeča dva primera.
Ing. St. Dimnik je v Naših razgledih (št. 232, 233 in 234, jeseni 1961) objavil neikaj člankov o naših geografskih imenih. Med drugim — omenjam samo par iprimerov — poskuša dokazati, da je gorsko ima »Stol« keltskega izvora, navaja, da ljudstvo to ime izgovarja »Stou« (popolnoma nepotrebna pripomba, saj ljudstvo tudi sicer »1« v takih položajih izgovarja kot »u« — zato pa reče »na stoleh«) ter to povezuje s celo vrsto imen iz Grčije, Anglije itd. Pri tem predvsem pozablja, da so krajevna imena danes (čeprav v različnih deželah) lahko čisto enaka ali podobna, četudi docela različnega izvora (kakor bom ob koncu še pokazal). Poleg tega pa ne ve, da so v srednjem veku ljudje določene gore primerjali — s sodnikovim ali celo kraljevim stolom. Od tod imajo ime naši Stoli, zato na severnem Koroškem Königsstuhl, na Salzburškem Hochstuhl itd.! Grški »Stauros«, angl. »-stöw« (naseljen oz. svet kraj) itd., pa nimajo z našim Stolom nič opraviti. Naš Stol — tako kot Baba in Kuk — ie prav lepo in pristno slovensko ime. Saj ]e znano, da so naši predniki imeli izreden čut za poimenovanje krajev in gora, kar so nam priznali (in to ne enkrat!) celo Nemci.
V hitrici in nepremišljeno je ing. Dimnik poskušal v omenjenih člankih v Naših razgledih spraviti latinski »infantius« (tako piše besedo ing. Dimnik) v zvezo z irskim oz. keltskim »paintain«, kar je seveda docela zgrešeno. Prvič se je latinska beseda glasila »infans, -ntis« (če navedemo še drugi sklon) in ne »infantius«, ki ga latinščina sploh ni poznala (pridevnik je infantilis). Beseda je nastala iz for, fari, fatus (= govoriti) In nikalnega prefiksa »in«. Torej pomeni beseda: (otrok) ki še ne govori, kot subst. pa: majhen otrok. Sestavljenke so: infandus, infantia ter infantulus. Z latinskim ior je soroden grški »phemi« oz. femi (iz korena »bha-« = govoriti), v zvezi s ior so fama, fabula in — tudi slovenske besede baje, bajati, basen itd. so sorodne. Ing. Dimnik bi bil lahko pomislil na franc, enfant, na besede kakor: infante, infanterija itd.
Samo par primerov, kako varljiva so etimološko npr. krajevna imena, čeprav bi jim danes glede na današnjo obliko prisodili isti koren! S tem bi rad opozoril, kako previden in oprezen mora biti etimolog in kako malo ga sme nase prikleniti ljubezen do tega ali onega naroda oz. jezika, če hoče biti res objektiven in v svojih trditvah točen. Tako npr. imena Mirje, Mirca (potok in vrh nad Jesenicami) in Mirna, da omenimo samo to, nimajo istega korena. Koron imena Mirje je treba iskati v latin, »murus« (starostov. myr = zid). Isto velja za Koroško Mirišče. Koren zadnjih dveh imen pa je »nyr-«; »nyreti« pomeni v stcsl. »vreti na dan« (o vodi). Mirna peč (na Dolenjskem) pa je nastalo iz »medtna pečb«. Vse to nam kažejo številni zapiski iz preteklih stoletij. Mirni npr. so Nemci rekli Neyring, v prejšnjih stoletjih pa se imenuje (v zapiskih) Nerein, Neyerin, Nirina (1. 1016 in 1018!), Niringa (1130) (po Fr. Bezlaju) itd.
Drug tak primer so imena Trenta (dolina in potok v Julijskih Alpah), Trent (reka v Sev. Angliji), Trento (nem. Trient — del Južne Tirolske). Imen s to osnovo je še več, toda dovolj naj bodo ta tri imena. Medtem ko slovensko ime ni pojasnjeno in je po vsej verjetnosti predslovanskega izvora, pa za južnotirolski Trento (nem. Trient) vemo, da je nastal iz nekdanjega latinskega »Tridentum«. Ime angleške reke Trent je že v rimskem tasu zabeleženo kot »Trisantona« (pozneje Treanta, Treenta, Treontan, Terente). Nastalo
103
je iz keltskega tri {= skozi, čez) in saMön, ki je soroden z valiž. »hynt« (= cesta) in staroir. »set« {= popotovanje), je torej keltskega izvora. In vendar so danes vsa tri imena skoraj enaka!
Zakaj sem napisal vse to? Vsekakor ne samo zato, ker bi rad dokazal, kako nespametno je ignorirati vsa že davno dokazana in potrjena dejstva in etimološke vire, ampak predvsem zaradi naše javnosti, ker take nestrokovne etimološke razprave in razpravice ne jemlje kritično, ampak jih sprejema kot gotova dejstva, kot resnice, češ »saj je ta in ta tako rekel oz. zapisal in nihče ni ugovarjal.« Ker se jezikoslovci vse premalo oglašamo, kadar kdo kaj nepravilnega zapiše, se nam upajo reči še več. Tako sem svoj čas bral celo to-le: »Preprosti ljudje včasih bolje pogruntajo izvor besede kot pa jezikoslovci.« Spet drugi (npr. geografi) nam očitajo, da premalo upoštevamo strokovno literaturo. Morda je to tuintam res, res pa je tudi, da je v strokovni literaturi dosti napak, ki so jih zagrešili nepoklicani etimologi — in tega ni mogoče upoštevati kot dognano dejstvo.
Naj navedem še tri ali štiri primere (čeprav je takih napak precej). Na zemljevidu Slovenskega ozemlja, ki ga je izdala kmalu po prvi svetovni vojni Slovenska matica, je v Karnijskih Alpah južno od Smohorja naznačen vrh Gornica in severovzhodno od njega Gorniške Skale (= nemško Gartnerkofel). Ziljski Slovenci pa pravijo vrhovoma Kmiški vrh in Krniške Skale. Napaka je nastala, ker se tisti, ki je ime zapisal, ni pozanimal pri Slovencih, kako gorama rečejo, ter je poskušal »etimologizirati«, iz nemškega Garnitzen najti slovensko ibesedo. Ker ni bil strokovnjak, ni vedel, da Nemci slovenski začetni »k« pogosto spreminjajo v »g« (npr. Görtschitz = Krćica, Gurk = Krka, Gößnitz = Koznica, Gotschuchen = Kočuha, Greutschach = Krčanje, Gugg = Kuk, Gutta-ring = Kotarče, Glanz = Klanec itd.). Posledica take etimologije je, da je Gornica (in z njo Gorniške Skale) dosledno tudi na povojnih zemljevidih Slovenije. Ker so Krniške Skale znane po rastlini Wulfenia Carinthiaca, jih najdemo tudi v Ključu za določevanje cvetic in praprotnic dr. A. Piskernikove. Sploh se med botaniki v tej zvezi (čeprav rastlina raste tudi po bližnjih gorah, tudi na italijanski strani) omenjajo le Gorniške Skale.
Drug tak primer je v povojnem zemljevidu Slovenije (turistični zemljevid S'ove-nija in sosednje pokrajine, priredila dr. V. Bohinec in Fr. Planina). Tu se je za vrh nad Osojskim jezerom, za katerega je bilo dotlej vedno navedeno ime Osojščica (1919 m) (nem. Görlitzen), naenkrat pojavilo ime Visoščica, kar je seveda docela zgrešeno. Vsi domačini v Domačalah, Zg. Vogličah, pri Skoparju in v Kostanjah pravijo Osojščica oz. v dialektu (V)Oso(j)š(či)ca. Nestrokovnjak, ki ni vedel, da Korošci kakor Gorenjci radi postavljajo v pred začetek besede, ki se začenja z o (kakor npr. so rekli Osojam Vosoje in kakor na Gorenjskem rečejo voča = oče, vosu = osel, vosa = osa, vog,>n = ogenj itd.) in da se / pred skupino konzonantov in tudi sicer pri hitrem govoru rad izgubi, je seveda mislil, da je prav Visoščica in da je ime v zvezi s pridevnikom visok. Ko sem sodeloval pri knjigi »Tlie World Among the Summits« (Jaka Cop), sem napako zadnji trenutek še preprečil. Take napake pa je težko preprečiti, kakor prav dobro kaže ime Višarje. Domačini pravijo Vušarje = Lušarje, ker 1 pred u, a, o v koroško-ziljskeni in gorenjskem dialektu preide v w! Da bi bilo prav Lušarje, lepo kažejo furl, ime Lušarie (ital. Lusciaria), nem. ime Luschariberg ter etimol. izvor besede (Luciaria). Tudi tu je nestrokovnjak videl v imenu pridevnik »visok« in se napačno ravnal po "tem. Toda ime je danes ustaljeno! —¦ In ikončno Višelnik in Višelnica pri Gorjah nad Bledom. Ljudje rečejo »Wšey.nk« in »Wseunca«. Ime je izvedeno iz »olša« oz. »jelša«. (»Olša« je zlasti na Koroškem precej pogosta v krajevnih imenih in priimkih!) Takih in podobnih napak je pri nas, v naši nomenklaturi na pretek.
Se en tak primer: na vseh zemljevidih Slovenije oz. slovenskega ozemlja beremo (v kolikor upoštevajo tudi slovenska imena) Velka ves (pri Beljaku) ter Velikovec (za nemški imeni Völkendorf oz. Völkermarkt). »Etimologi« iz druge polovice preteklega stoletja, ob času narodnega prebujenja, so iz Völkendorf napravili Velka ves, iz Völkermarkt pa Velkovec (tako je npr. zapisal že M. Cigale v znanem Wolfovem nemško-slovenskem slovarju: Velkovec, Velkovčan, adj. velkovšk), iz česar je nastal Velikovec. Vse to seveda zato, ker so v obeh imenih videli pridevnik »velik«, kar je docela napačno. Starejši ljudje, domačini, namreč še danes Velikovcu pravijo »Blekovec« oz. »Bo-likovec«. »Blekovec« so rekli stari ljudje tudi na Gorenjskem; ker so v stari Avstriji precej hodili na Koroško, so ime pač poznali. Nemci so pred davnimi stoletji prevzemali slovenska imena tako, da so začetni b substituirali s / (npr. Villach == Beljak, Feistritz = = Bistrica, Friesach = Breze, Vellach ^= Bela, Ferlach = Boro vije, Flattach = Blate, Verlosnitz — Brložnica, Vassach      Baše, Feffernitz = Bob(e)rnica, Faak = Bače, Fö-
104
bing : : Bobice, Furnitz =r Brnica, Veldes = Bled, itd.); slovenski »v« pa z »v« in »w« (npr. Walschig Vočiče, Waisach = Više, Wangenitz --^ Vogelnica, Weisbriach = = Višprije, Werda =- Brdo, Witsch = Viča itd.). Ce si ogledamo taka in podobna imena, hitro vidimo, da se je sloven, b spreminjal v nemški / in w,_ v pa predvsem v w oz. glas je v nem. ostal enak. Toda slovenski naglašeni o se je spremenil v nemščini navadno v o (preglas!) (ali tudi v e pri nedosledni izgovorjavi ali pisavi): WöUtatratten, narečno WöUau Voljava, Föderlach ---^^ Podravlje, Förlach = Borovlje, Pöllan(d) = Poljana, Pörtschach . : Poreče, Dellach, Döllach = Dole, Kötschach = Hoče itd. Namesto slovenskega »e« pa zelo redko najdemo »Ö« (npr. Pöckau r..- Peče, vendar v nem. kor. dialektu tudj Peckach). Pa še nekaj — Nemci (v.dialektu) izgovarjajo: Völggendorf ne: Völkendorf (kakor; Ragga = Raka, Guggenberg = Kuk, Rangersdorf : Rankova vas, Presseggen = Preseka, Riegerbach =: Reka, Wiggisch = Vikoš, Goggau Kokova itd.). V osnovi obeh imen je torej ime Boliko (= Boleslav) in pravilno bi kraja morali imenovati Bolikova ves in Bolikovec, ali vsaj Blekova ves in Blekovec (kakor imamo Blekovo vas pri Logatcu itd. — pri obravnavanju imen nekega naroda je pač vedno treba upoštevati celotno sedanje in prejšnje ozemlje tega naroda!). Toda danes sta že ustaljeni imeni Velka ves in Velikovec in jih najbrž ne bo več mogoče spreminjati._ Etimološko pa so nestrokovnjaki seveda obe imeni napačno izpeljali.
Pa naj bo dovolj. Z vsem navedenim sem hotel javnosti povedati, da je prav, če jezikoslovje oz. etimologijo prepustimo jezikoslovcu, saj je ta edini pravi strokovnjak za to. Kaj bi rekli npr., če bi jezikoslovci kakorkoli posegli na področje, za katero je strokovnjak inženir? Po drugi strani pa: kaj bi se zgodilo, če bi inženir skušal z delavci opravit; kako važno delo (npr. zgraditi novo železniško progo) brez temeljitih poprejšnjih priprav, merjenj itd.? Ali če bi sodnik nekoga obsodil za umor, ne da bi poprej zbral vse možne dokaze in stvar pretehtal z vseh strani? Kako bi bilo, če bi zdravnik bolniku predpisal zdravila, ne da bi ga pregledal in ugotovil bolezen?
Ali ni prav tako nespametno, če nestrokovnjak brez temeljitega študija in raziska-vanja skuša samo na podlagi podobnosti trditi, da ta ali ona beseda izvira iz druge tuje besede (imena), ne da bi za to imel le najmanjši dokaz? Etimologija je namreč tudi znanost, in to ne prav lahka!
Dušan Čop