poljskih državnih institucij v obdobju t. i. drugega, »evropskega« vala neoli- beralizacije. ravno v tem obdobju pa je med drugim prišlo do pomemb- nega prevrata v razvoju poljskega gospodarstva, ki ga pričujoče delo ne omenja, in tako ne problematizira enega ključnih vidikov zastavljenega teoretskega horizonta, tj. družbeno- -politično vlogo tujih vlagateljev pri vzpostavljanju neoliberalne hegemo- nije na lokalni ravni. četudi je res, da je diskurz v prid tujim investitorjem igral pomembno vlogo pri sistemskih spremembah na prelomu 1990, pa so multinacionalna podjetja pri pre- strukturiranju gospodarstev Srednje in Vzhodne Evrope igrala obrobno vlogo vse do konca prejšnjega sto- letja, ko so tuja vlaganja šele začela množično pritekati v regijo. Vse do- tlej so si voditelji držav Višjegrajske skupine, z izjemo Madžarske, priza- devali za vzpostavitev nekakšnega »nacionalnega« kapitalizma, ki bi pri- vilegiral domače akterje in gospodar- stvenike. podobno bi lahko dejali tudi gle- de upoštevanja vloge »podrejenih« družbenih akterjev in njihovih poli- tičnih strategij. četudi Shields na več mestih opozori na slabšanje položaja poljskih delavcev, zlasti z vidika na- raščanja brezposelnosti in revščine, pa globalni fokus njegove analize ostajajo družbene elite, bolj malo pa zvemo o konkretnih spremembah družbenih odnosov med različnimi družbenimi sloji oz. razredi in o trans- formaciji politične in strukturne moči poljskega delavskega razreda. Ekono- micistično branje vzpona politične desnice, ki ga pričujoča razprava po- sledično nehote privzame, je zlasti problematično v konteksu aktualne- ga dogajanja znotraj EU, kjer je desni- čarski populizem najšibkejši ravno v državah na južni periferiji evro ob- močja, kljub primerjalno najvišjemu porastu brezposelnosti v času krize. Z drugimi besedami, v The Inter- national Political Economy of Tran- sition: Neoliberal hegemony and Eastern Europe’s transformation iz- vemo veliko o mednarodnih vidikih postsocialistične tranzicije, bolj malo pa o neoliberalnem prestrukturiranje poljskega gospodarstva in državnih institucij kot takega ter o vzrokih lo- kalne »specifičnosti«. Analitično kri- tična svežina, ki jo vnaša pričujoče delo v razprave o politični ekonomije post socialističnih držav, ostaja tako bolj grenkega priokusa. Marko HOčEVAr Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani Stephen Edgell The Sociology of Work: Continuity and Change in Paid and Unpaid Work (2nd Edition) Sage, Los Angeles, London, New Delhi, Singapore in Washington DC 2012, 279 strani, 30.99 £ (iSBN 978-1-84920-413-2) V zadnjih desetletjih se tako nara- va dela kot tudi razumevanje le-tega spreminjata. Vse manj je »klasične- ga« (mezdnega) dela, torej dela za 693 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 3–4/2017 694 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 3–4/2017 nedoločeni in polni delovni čas, hkra- ti pa se – tudi pod vplivom procesov globalizacije, tehnološkega razvoja in utrjevanja neoliberalnega konsenza – povečujejo netipične, nestandardne in prekarne oblike dela. Temelje za razumevanje teh in podobnih proce- sov lahko najdemo v knjigi Stephena Edgella, The Sociology of Work: Con- tinuity and Change in Paid and Un- paid Work. Gre v bistvu za učbenik, ki je zelo dobro strukturiran in raz- deljen na deset poglavij, v katerih av- tor predstavi ključne avtorje, ideje in koncepte, ki so povezani z razumeva- njem in razvojem dela v kapitalizmu. V prvem poglavju Edgell na krat- ko predstavi transformacije dela skozi zgodovino. Našteje pet različ- nih tipov družb, odvisno od načina produkcije in same narave dela: (1) družbe, utemeljene v lovu in nabi- ralništvu; (2) hortikulturne družbe; (3) agrarne družbe. V drugem de- lu poglavja avtor obravnava četrti tip družb – družbe, ki so se razvile z vznikom industrijskega kapitalizma v 19. in prvi polovici 20. stoletja – ter analizira bistvene značilnosti dela v industrijskem kapitalizmu in razume- vanje dela kot osrednje aktivnosti za družbeno (re)produkcijo. peta oblika družbe, ki je sicer ne tematizira v tem poglavju, temveč jo zgolj shematsko predstavi, je postindustrijska kapitali- stična družba, značilna za pozno mo- dernost, ki jo zaznamuje drugačna or- ganizacija dela in tudi regulacija same družbe. Drugo poglavje obravnava odnos med delom v industrijskem kapitaliz- mu in odtujitvijo. Edgell na začetku povzame Marxovo razumevanje od- tujitve v kapitalizmu: odtujitev od produkta dela, odtujitev od delovne- ga procesa, odtujitev od generičnega bistva človeka (Gattungswesen) in odtujitev delavcev od drugih delav- cev (družbena odtujitev). V nada- ljevanju predstavi pionirsko in tudi najbolj znano empirično raziskavo odtujitve v 20. stoletju, ki jo je v prvi polovici 60. let prejšnjega stoletja v ameriških tovarnah izvedel robert Blauner, in sicer s ciljem, da potrdi ali ovrže Marxovo tezo o odtujitvi v industrijskem kapitalizmu. Blauner je analiziral štiri različne veje industrije, za katere je značilen različen tip dela: tiskarska industrija, v kateri prevladu- je obrtniško delo; tekstilna industrija, v kateri stroji prevladujejo v produk- ciji; avtomobilska industrija, v kateri je najbolj razširjeno delo za tekočim trakom; kemična industrija, v kateri je delovni proces popolnoma podrejen tehnologiji. Odtujitev je operaciona- liziral prek štirih spremenljivk: ne- moč (svoboda in nadzor), nesmisel (razumevanje in smisel), družbena izolacija (pripadnost in identiteta), samoodtujitev (vpetost in samoizra- žanje). Največ odtujitve je zasledil v avtomobilski (tekoči trak) in tekstilni (nagnjenost k avtomatizaciji) indu- striji, medtem ko naj bi bila odtujitev v obrtniškem delu, ki je prevladova- lo na začetku industrializacije (v tem primeru tiskarska industrija) in v no- vih produkcijskih procesih, v katerih popolnoma prevladuje tehnologija, a vendar delavci pridobijo nadzor nad stroji in si s tem povrnejo tudi dosto- janstvo, manj izražena. Tako je prišel TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 3–4/2017 695 do zaključka, da gre v bistvu za obr- njeni zgodovinski trend odtujitve in za tendenco zmanjševanje odtujitve. V tretjem in četrtem poglavju av- tor predstavi dve nasprotujoči si te- zi, ki izhajata iz različnih teoretskih predpostavk, obe pa sta vezani na analizo in razvoj dela v Združenih državah Amerike (ZDA). prva je teza o zmanjševanju veščin in spretnosti delavcev, ki jo je, izhajajoč iz Marxa, uveljavil in razvil Harry Braverman v knjigi Labor and Monopoly Capi- tal: The Degradation of Work in the Twentieth Century. Braverman pravi, da taylorizem in mehanizacija dela prinašata vse bolj standardizirano in poenostavljeno delo, za katero posebne veščine niso niti potrebne niti zaželene. Ob tem pa se zaradi avtomatizacije povečuje nadzor ma- nagerjev in zmanjšuje nadzor delav- cev nad samo produkcijo. Druga, nasprotna teza od Bravermanove, je teza o tendenčnem povečevanju veščin in spretnosti delavcev, ki jo je predstavil in razvil Daniel Bell. Bell išče potrditve za svojo tezo v zmanj- ševanju »proletariata«, povečevanju profesionalnega in storitvenega dela, kjer se ljudje pogovarjajo med seboj, upadu hierarhičnih delovnih orga- nizacij in tudi nebirokratskih struk- turah novih delovnih organizacij. Za Bella je bistven premik od industrij- ske k postindustrijski družbi. Ob tem je Bell opažal povečanja števila štu- dentov, predvsem v naravoslovju in tehniki. Zaradi tega naj bi bila nova družba utemeljena na povečevanju veščin delavcev. četrto poglavje av- tor sklene s poskusom približevanja obeh tez in izpostavi tezo o polariza- ciji veščin – v določenih geografskih prostorih in produkcijskih sektorjih velja Bravermanova teza, v drugih pa gre za prevlado Bellove teze. Tisti, ki so že zaposleni v storitvenih dejavno- stih, bodo prej kot industrijski delavci izkusili povečanje veščin, povezano z dodatnim izobraževanjem. peto in šesto poglavje sta name- njena analizi in primerjavi industrij- skega in storitvenega dela v fordizmu ter neo-/postfordizmu. izhajajoč iz re- gulacionistične šole, Edgell predstavi ključne značilnosti fordizma: gre za množično produkcijo in množično potrošnjo, hkrati pa tudi za specifični družbeno-politični način regulacije, ki ju podpira. Avtor izpostavi ključne značilnosti industrijskega dela v for- dizmu: razdeljene in poenostavljene naloge (taylorizem); delo za tekočim trakom; standardizacija in nizka ka- kovost produktov. V 70. letih je for- dizem doživel veliko krizo, po kateri se je marsikaj spremenilo tako v sferi produkcije kot tudi v načinu regulaci- je družbe. Tako pridemo do prehoda v novo obdobje, ki ga eni opredelju- jejo kot neofordizem, drugi pa kot postfordizem. Avtor naslovi obe tezi prek ključnih sprememb in značilno- sti industrijskega dela (japonske ino- vacije in toyotizem oziroma Japanese lean production – japonska vitka pro- izvodnja) in storitvenega dela. V sedmem poglavju Edgell izpo- stavi porast in širjenje nestandardne- ga dela ter analizira štiri področja, na katerih je mogoče zaznati de- standardizacijo. prvič, deregulacija trga delovne sile in individualizacija TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 3–4/2017 696 pogodbenega razmerja odpirata pro- stor za širjenje različnih oblik samo- zaposlitev. Drugič, prostorska destan- dardizacija pomeni, da se delo opra- vlja na več mestih, predvsem pa se je razširilo delo od doma. Tretjič, ne- stalno in tudi delo za nepolni delov- ni čas je seveda obstajalo tudi v času fordistične hegemonije, a je bilo za- nemarljivo, danes pa je, pod vplivom deregulacije trga delovne sile ter ob spremenjenih strategijah kapitala in ob preferencah zaposlenih, vse bolj razširjeno. Osmo poglavje obravnava nega- tivne posledice brezposelnosti v kapi- talizmu. Avtor najprej analizira depri- vacijsko tezo, ki jo je postavila in raz- vila Marie Jahoda s svojimi sodelavci, izhajajoč iz terenske študije v meste- cu Marienthal v Avstriji v letih 1931– 1932. Jahoda je s sodelavci prišla do sklepa, da problem pri brezposelno- sti ni le umanjkanje plače/dohodka, temveč obstajajo tudi druge škodljive posledice brezposelnosti: umanjka- nja družbenega stika in stalne dejav- nosti, izguba smisla in identitete ter tudi presežek prostega časa. Hkrati je Jahoda trdila, da različne skupine različno občutijo specifične negativ- ne posledice brezposelnosti. Zaradi tega se Edgell v nadaljevanju ukvarja s trikotnikom razred, starost in spol ter skuša identificirati najbolj ogrože- ne skupine, ki v času (cikličnih) kriz v kapitalizmu ostanejo brez zaposlitve. V devetem poglavju avtor ana- lizira gospodinjsko delo (domestic work), ki je feminizirano, spregleda- no in neplačano. prek štirih empirič- nih spremenljivk, ki jih je uporabil že Blauner v lastni študiji o odtujitvi, izpostavi, da različna gospodinjska dela različno prispevajo k odtujitvi – materinstvo prinaša dosti večje za- dovoljstvo kot, recimo, neko drugo gospodinjsko delo. V nadaljevanju Edgell predstavi tezo o simetrični družini Younga in Willmotta. V 18. stoletju naj bi v predindustrijski dru- žini moški in ženske delali skupaj kot enota produkcije. V 19. stoletju je s pojavom »industrijske« družine prišlo do delitve dela med moškimi in žen- skami. V drugi polovici 20. stoletja se je ta delitev in tudi segregacija zmanj- šala, da bi v 21. stoletju imeli več raz- ličnih tipov družin, od nesimetričnih do simetričnih, kjer so tako moški kot tudi ženske zaposleni, oba partnerja pa tudi opravljata gospodinjsko delo. V zaključnem, desetem, poglavju Edgell poudari pomen in vpliv globa- lizacije na spremembe pri plačanem in neplačanem delu. Avtor izpostavi štiri gonilne sile procesov globaliza- cije. racionalizem, tip mišljenja, ki ni omejen na nacionalne meje, reli- gije, rase, temveč opredeljuje »misli- ti globalno«; kapitalizem kot pose- ben način organiziranja produkcije; tehnologija, ki omogoča aplikacijo znanstvenega vedenja, ki je usmer- jeno k reševanju praktičnih proble- mov (hitrejša in varnejša potovanja ter transport blaga); regulacija, ki se nanaša na pravni in politični okvir, ki omogoča širjenje in poglabljanje globalizacije (mednarodne organi- zacije – OZN, iMF ipd.). V sklepnih pripombah Edgell na kratko povza- me osnovne poteze prevladujočega razumevanja mezdnega dela: gre za TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 3–4/2017 697 delo, ki je povezano s kapitalizmom, industrializacijo, modernostjo in pa- triarhatom, ki pa se pod vplivom neo- liberalnih javnih politik, globalizacije, tehnološkega napredka, feminizma, fleksibilizacije trga delovne sile in drugih dejavnikov spreminja. Velika prednost učbenika je v tem, da v njem lahko najdemo veliko tabel in razpredelnic, kar še dodatno pri- bliža ključne poante bralki oziroma bralcu. Na koncu knjige je tudi slo- var pojmov, ki odpira vrata za vstop v konceptualno polje družboslovja in specifično sociologije dela. Kljub do- ločenim spregledanim temah, kot je, recimo, vpliv rasizma na delitev dela in zaposljivost, moramo poudariti, da je knjiga več kot primerna za vse, in ne samo za študentke in študente, ki hočejo spoznati ključne teme in probleme na polju sociologije dela.