Velika sila pa mala poinoč. . Ge si je v stari Grški izposodil kmet denarja, postavil se je kamen na njegovo njivo in na kamen se je zapisalo ime upnika in svota, katero je posodil kmelu. Ce bi bilo to tudi pri nas v navadi, gotovo bi bilo na mnogih njivah toliko teh spominkov, da še kmet z oraloiu in brano ni bi mogel vmes. Saj verao, da je koncem 1. 1886. bilo nad 2100 mil. gold. v Avstriji vpisanih na kmečkih posestvih. Ako pa pomislimo, da naraščajo vsako leto dolgovi za 20-—24 milijonov, lahko zračunimo, koliko ga je zdaj. Da bi zasledovali uzroke propadu kmečkega stanu, našli bi jih dovolj. Na mnogih krajih se je n. pr. delalo naravnost na to, da se kmečka zemljišča razkosajo, da tem ložje padejo v žrelo velikega kapitala; velikokrat je tudi lahkomiselno zadolževanje gr-obokop trdnim kmečkim posestvom, nadalje nepremišljene ložbe, veliki davki, zapuščanje domačifi šeg in navad, noše i. t. d. Vse to in mnogi drugi uzroki bi se dali našteti. Pravl uzrok vsemu temu pa lahko iraenujemo pogubni liberalizem, ki je s svojo navidezno prostostjo vklenil vse stanove v okove, iz katerih se bodo — če sploh kedaj — zopet rešili s težavami. Da je to žalostno stanje odprlo oči tudi takim, ki so do sedaj mirno gledali z višjega stališča na nenaraven boj kmeta za svoj obstanek, je pač lahko umevno, saj upije la beda do nebes. Na višjih mestih so začeli resno misliti, kako bi se dal zadržati, če ne popolnoma ustaviti ta neizogibni propad, zakaj donel je že tem velikim gospodom na uho glasen krik socijalnih demokratov, ki hrepenijo tudi kmeta zvabiti v svoje vrste. Bati se je, da če ne začnejo reševati tega silnega vprašanja, se bo najbrž rešilo brez njih in proti njim. Da se pa to ne da kar tako čez noč napraviti, uvideli so tudi, in zato se sedaj zapazi tu pa tam pametno prizadevanje v prid ubogemu Ijudstvu. Resno se premišljuje po različnih zbornicah, kaj in kako bi se dalo narediti, da se odvrne preteči pogin. Umevno je, da se nasledki najložje odpravijo, ako se odstranijo uzroki. In zato je prav velike važnosti misel o iako zvanih stalnih kmečkih domovih. Ti naj bi namreč zabranjevali kosanje posestev v majhne parcele in tudi zadolževati bi se smelo le do neke meje. Nadalje kmečke zadruge, ki so pokazale povsod po znanem izreku: >V slogi je moč« sad svojega plodonosnega delovanja. Na Kranjskem se je deželni zbor že bavil z vprašanjem, kako bi se dalo zakonito zaprečiti lahkomiselno zado)ževanje, ali kako oprostiti dolgov zadolžena posestva i. t. d. In z veseljera moramo pripoznati, da tudi visoka državna zbornica na Dunaju v tem oziru ni čisto zaspala. Ravno v zadnjem času so razpravljali državni poslanci na Dunaju predlog prejšnje vlade o posojilih za zboljševanje zemljišč. Čez dolgo časa so se gospodje pogovarjali resno o stvari, pri kateri se ni bilo treba kregati za različne nazore, liberalne ali druge, in — čast, komur čast — pokazali so, da res še kaj morejo, ako hočejo. V imenovanem predlogu gre se za to, da se posestnikom zemljišč da priložnost, vzeti na posodo denar pri vladi, ki se pa sme le rabiti zares za izboljševanje zemljišč. To je čisto kaj novega in poljedelski rainister, grof Ledebur, je posebno poudarjal, da je s tem in z določbo, da se dolg ne bo vpisal ali vknjižil na zemljišoe posestnika, lemveč na rento, ki bo prihajala iz zboljšanega zemljiSoa in da je vlada s tem primorana čakati na povračilo, ako zboljšano zemljišče vsled drugih nezgod ne daje pričakovanega dobička, da je s tem, pravi, omejil ono absolutno, brezmejno prostost zadolževati posestva. Sploh se je grof Ledebur vrlo potegnil za to postavo in za kmečki stan, kar je tudi že pri svojerp nastopu pokazal. Ko je priporočeval to postavo, govoril je med drugim: »Tukaj (v zbornici) sicer ni mesto, da bi na dolgo in široko razkladal prednosti poljedelskih melijoracij (zboljševanja zemljšč), toliko pa smem povedati in mislim, da mi bo pritrdil vsak gospodar, da je vprašanje o posuSenju ali namakanju naših zemljišč — in tukaj ne mislim samo na travnike, arapak tudi na njive — da je to vprašanje začetek in konec vsakega pametnega poljedelstva in pravi pogoj vsakega napredka. Nehote mi silijo v spomin oni tisoči in tisoči hektarov dobre zemlje našega cesarstva, ki dandanes vsled vedne vode komaj seme vrnejo, ki se je vsejalo. Med temi posestniki, ki imajo taka zemljišča, se morajo tudi iskati najštevilnejše žrtve sedanje gospodarstvene krize, ker pridelki ne poplačajo ogromnih stroškov, ki jih ima posestnik....« Minister je nadalje rekel, da postava ni samo veleposestnikom v korist, ampak posebno manjšim posestnikom; zakaj tem do sedaj ni manjkalo razumnosti za to stvar, da bi si namreč zboljšali svojo posest, tenaveč le denarja ali kredita. In ta pomanjkljivost naj bi se s to postavo odstranila. Minister upa veliko doseči za povzdigo prej nerodovitne zemlje, kakor za njiva, tako za travnike in tako tudi za živinorejo, katera v slabejših deželah more le tedaj oživeti, ako je priskrbljeno zadosti zdrave in dobre krme. Poročevalec o tej postavi, Poljak Milevvski, je zahvalil ministra za te priporočevalne besede in mu že naprej obljubil podporo vseh gospodarskih krogov pri njegovi skrbi za povzdigo kmečkega stanu ter nadaljeval: >Naša naloga je, da ohranimo kmetovalca na njegovem posestvu, domačijo, katero |e podedoval po svojih očetih, ohraniti svojim potomcem. Ako mu pod težo sedanjihslabih časov ni več mogoče plačevati obrfestij od svojih dolgov in velike dače, moremo lim, -gomagsti le s teni, da povzdignemo rodovitnost iijego#ga zemljišča. Vemo sicer, da s tem ni rešeno celo gospodarsko vprašanje, ali pri praktični postavi gre se le za posamezne določbe in ne za rešitev celega vprašanja,' pri katerem se le počasi lahko napreduje.« Predlog je bil potem sprejet tudi pri drugem branju. To bi bila torej vsaj nekolika pomoč v hudi sili in s tem večjim. veseljem jo moramo pozdraviti, ker je kaj takega pri nas zelo redko, in v hudi sili se človek prijeinlje in lovi tudi za najslabšo bilko, da ne utone. Bog daj, da bi tej postavi sledile druge, ki bi vsaj rešile to, kar še je ter znova podprle in popravile steber, ki se nevarno maje na vseh straneh. ' Milijoni in milijoni pridnih pa revnih gospodarjev bodo z vedno hvaležnostjo gledali na Dunaj, od koder bi imeli pričakovati toliko in toliko, a čakajo skoro navadno zastonj. S.