Poštnina plačana v gotovini.	Posamezna	številka	1*50	Din»
gielavsko* kmetski tist.
Izpustite s. Sedeja! Pre-
CTBSK7.	-	.	---
mesiite trboveljskega in
t-~	• .*	.V..	•	«
zagorskega orožniškega komandirja, uvedite preiskavo v Trbovljah skupaj z delavci! Izpustite delavce, ki so že 2 do 4 mesece v preiskavi brez vsake krivde! Zaprite morilce! Razpustite Orjuno!
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljan', Aleksandrova cesta št. 9/II.
Leto I	-	LJUBLJANA,	25.	septembra	1924.	Stev.	6.
Veliki delavski shod v Ljubljani.
Polno nabita dvorana Mestnega doma. - Delavstvo z navdušenjem pozdravlja govornikova izvajanja. - Delavstvo je pripravljeno vztrajati v boju do zmage. -Odprite ječe! - Obsodba klerikalnega režima.
Prvič po tretji obznani se je vršil 19. 'sept. protestni shod v Mestnem domu, ki ga je sklicalo razredno delavstvo, da da duška proti tafenju s strani prejšnjega in današnjega režima. Seveda vlada „zakona, reda in pravice11 je tudi ta shod prvotno prepovedala in vendar je na odločni protest zastopnikov delavstva morala v tem popustiti, zahtevala je pač izpremerabo dnevnaga reda, izgovarjajoč se, da delavstvu ni briga o splošnem položaju (ki se pa pod novo vlado ni niti za las izboljšal), temveč naj delavstvo govori samo
o	višini dnin in delavnem času. Že s samo to zahtevo je vlada pokazala, da želi tudi iiadalje gaziti ustavne pravice, ki bi jih moralo imeti delavstvo. S tem je danšnja vlada dokazala, da hoče od delavskega razreda zopet napraviti neko III. vrsto državljanov. Ali se ona v tem bridko vara.
V	polno nabiti dvorani Mestnega Doma je točno ob določenem času otroril protestni Bhod s. Čepeljnik. Burno in enoglasno je bil za predsednika izvoljen a. Cnljkar (ki je nedavno prišel iz ljubljanskih zaporov, bil je namreč obtožen po zakonu o zaščiti države), zapisnik je pa vodil a. Praprotnik, na kar je kot prvi govornik prevzel besedo s. Peterkovič, ki je uvodoma razložil položaj pri nas in drugod, poudarjal je orjaški boj med meščansko reakcijo in delavsko demokracijo. Zlasti je razrinkaval Mussolinijev malomeščanski fašizem in naš generalski fašizem, ki pod oficirsko kliko podržuje razne razbojniške tolpe kakor: Srnao, Or-juna, Hanao, (letniki, Narodna Odbrana itd. Torej v Jugoslaviji in sploh na Balkanu se je uvedlo režim korupcije, nasilja, ropa in požigov. Nadaljeval je: „In tak režim se opravičuje s tem, da imamo tu opravka z resno komunistično nevar-no»tjo. Kako pa izgleda ta nevarnost se lahko prepričamo iz enega nedavnega dogodka pred glavno pošto. Ata „Narod“ so pisali, da je hotela tajna komunistična oborožena organizacija UDU zasesti Ljubljano m zadušiti ateka „Narodu kar v postelji. Ta zarota da je bila sklenjena v Vdrishofnu. Jasno pa je bilo za vsakogar, da UDK niso niti komunistična organizacija, niti bojevno socialistična, temveč da jih je imel doslej
amerikanec Svetek za svoje lajbgardiste, ker so pa ata „Narodu v svojem „Verfolgungswahnsinnu še vedno Pisali o nevarnosti zarote v Vdrishofnu, j®, izšla v „Slovencuu slika „ zarotnikov11 v podobi nedolžnih otročičev. Pašič in tl* ,8U ai’izmislila tudi, da so de-a'3 ro 0Vn® organizacije komunistična zarotniška gnezdll i„ g0 jih Z!4pečatili.
Pasic »n P sta dobro vedela da ni res, pa tudi g. Zeriav i„ Uredniki _Morgen-8tern-a“ vedo dobro, da lažejo, ali oni morajo lagati, da bi na en način prikrivali resničen* namen svojih nasilstev. V njihovih rokah je ves finančni kapital, Tr-
boveljska družba. Oni so vršili celo razprodajo Jugoslavije potom Rade Pašiča in vse umazane odkrite in neodkrite afere itd. Demokrati in radikali so v glavnem gospodarji vseh bank, Trboveljske družbe, izvozniških družb itd. in oni bi hoteli že itak ogromen profit še povečati. Kako pa to storiti? Proglasiti one, ki delajo in zahtevajo za to plačo, za protidržavno zaroto, stavko na pr. za 30% zvišanje mezd za komunistično revolucijo in strokovne organizacije, ki vodijo ta boj — za prevratne organizacije. Režim je torej proglasil korupcijo, ode-ruštvo, navijanje cen, nasilstvo — za državotvorno delo; kruljenje lačnih delavskih želodcev pa je proglasil za bližanje prevratnega viharja. Tako je postalo par bankirjev, izvozničarjev; oderuhov, banditov — državotvorno— delavci in kmetje, t. j. 11 milijonov prebivalstva Jngoslavije pa — protidržavni. Če se pa pelje človek proti Beogradu, vidi posledice take „dr-ž*votvorneu politike. Povsod se vidi, da je vladajoča srbska buržuazija ravnala po geslu: „ Kradi, kolikor moreš!u Jugoslavijo «o dali ti državotvorni elementi enostavno na razprodajo in v Jugoslaviji bi se že davno vozili z osli, če ne bi dala Nemčija brezplačno lokomotiv. Nobena buržuazija še ni toliko zagrešila nad svojo lastno državo, kot jugoslovanska buržuazija. Kaj pa zahtevajo takozvani protidržavni elementi? Oni zahtevajo mir, svobodo in kruha onemu, ki dela, z drugimi besedami zahtevamo mi: „Kdor ne dela, naj ne je!u (Klici: Tako je:) Skozi dva tisočletja gre boj za uresničenje tega načela, ki »e je proglasilo v Jugoslaviji za protidržavno, čeprav so v SHS v večini kristjani. Kajti ta klic ni slišal svet najprej iz ust strašnega Lenina, temveč iz ust Kristusa, ki se je dal razpeti na križ. Rusko ljudstvo je pa izpremenilo to besedo v meso in kri, lili takozvani protidržavni elementi zahtevamo, da vlada kmet zemloj in delavec tovarno.
(Ba dobravanje.) Vojna pa je opu-stošila poljedelstvo i■■ inf5 istrijo, zato zahtevamo obnovo poljedels :i in industrije. Nevarnost Jugoslaviji torej ne preti od strani delavcev in kmetov, nevarnost Jugoslaviji preti od strani lastne buržu-azije in če delavno ljudstvo mesta in vasi ne bo kmalu prišle do zmage, do svojih pravic, je nevarnos da zapademo v poino barbarstvo. Sodrugi in sodružice! Sedaj vemo, zakaj se je ustavilo delovanje strok, organizacij. Buržuazija se zaveda njihove važnosti. Mi se mor,- .. > še bolj zave lati in zato smo sklicali današnji shod, da zahtevamo takojšnjo otvo; tev strokovnih organizacij in njihovih lokalov v celi Sloveniji in da zahtevamo svobodo njihovega delovanj «, t. j. nabiranja č!° ;ov, sklicevanja sho.’. >v in sestankov 1 vodenja
boja za izboljšanje gospodarskega položaja delavcev in nameščencev. Mi se pa ne zanašamo na novo vlado, da bi nam ona kaj dala, kajti nova vlada je tudi nmeščanska“ vlada, ki je milostna za bur-žuazijo in ki hoče rezati trd kruh delavstvu. Takoj par primerov. Vsi se Vi dobro spominjate, da nas je nekoliko so-drugov bilo nedavno obtoženo za prvomajske manifestaciie delavstva. Vsi se Vi dobro spominjate, da je „Slovenec“ v svoji štev. 171 od 27. julija t. 1. mnogo pisal
o	„osvobojenjuu. Dovolite, da ma'o preberem: „ . . . Glasila poštenega javnega mnenja bo se plenila, zamišljali so se atentati na opozicionalne voditelje in druge osebe, nameravala so se razpustiti razna društva, aretiralo se je na stotine mirnih delavcev brez vsake konkretne obtožbe in zaplenilo premoženje delavskih društev11 pravi „Slovenecu in nadaljuje : „ ... Zakon, mir in red se bodo vzpostavili, storjene krivice popravile, nato pa začelo korenito ozdravljenje političnega in „gospodarskega življenja11. To, sodrugi in sodružice, pravi „Slovenecu, poloficielno glasilo današnje vlade, ali se mi vsi tudi dobro spominjamo 3. septembra t. 1., ko je s. Delpin iz Vrhnike radi prvomajske manifestacije za en sam klic bil obsojen na 2 meseca ječe, vsi se mi dobro spominjamo, kako klerikalci popravljajo krivice, ako pogledamo, da je s. Sedej bil po starem režimu obsojen za prvomajsko manifestacijo kar na 13 mesecev, in vsi se mi dobro spominjamo, da je današnji režim, ki ga zastopa SLS, to obsodbo potrdil. Mi vsi dobro vemo za obravnavo 2. septembra proti 8 sodrugov, ko je „Slovenecu lepšal današnji režim in prinesel, da so vsi zaprti sodrugi bili izpuščeni, ali mi vsi dobro vemo, da je Slovenec kot poloficielno glasilo današnje vlade nesramno lagal, ker so ti sodrugi še danes v zaporu. In še to ni vse, vsi mi dobro vemo, da so v nedeljo občinske volitve v Mariboru in da so klerikalci na eni listi zvezani z Or-junaši, torej, sodrugi in sodružice, morilci Zaloške ceste in morilci v Trbovljah združili so se na grobu zavratno umorjenega s. Fakina!
(Pfej ! Pfej! Morilce na vislice!) Torej iz vsega tega sledi, kar si bomo izvojevali sami, to bomo dobili, mi zaupamo v svojo moč, v moč bojevnega delavskega razreda in v ničesar drugega. V tem se ločimo od nerazrednih organizacij, ki nimajo zaupanja v moč proletariata, ampak bi rajši plazili pred buržuazijo in podaljševali njeno gospodstvo. Govornik je razlagal pomen Radičevega vstopa v kmetsko internacionalo, nameravan vstop radičevcev v vlado in omenil: Tudi ta veli H prijatelj delavcev in kmetov, ki je mnogo lepih besed govoril o delavskem razredu in o Rusiji, je šel v današnjo vlado, da nosi soodgovornost za vsa nasilja, ki se vrše nad delavnim ljudstvom mesta in vasi.
Seveda mi se netrebamo zagrijavati z iluzijami, mi vidimo, da ta veliki g. Radič in njegovi kolege niso še pomislili, da bi zahtevali odpravo zakona o zaščiti države, ki šiba delavno ljudstvo. Ali kljub temu to ne pomeni, da bomo mi sovražniki radičevih seljaških mas, ali pa da se bomo mi od njih odtujili, ne mi se bomo skupno s temi seljaškimi masami borili za vse naše postavljene zahteve in jih pritegnili na našo stran, ker so interesi delavca in kmeta enaki. (Klici živela zveza delavcev in kmetov.)
Iz vsega tega končno vidimo, da v znamenju razredne zavesti gremo v boj za Bvobouno delovanje strokovnih organizacij. Seveda, te svobode pa še ni, ako ni politične svobode. Zato se mora danes celokupen proletariat boriti za splošne politične svoboščine. Ko bo celokupen proletariat dosegel splošne pogoje za svoj pravičen boj, bomo v poedinih strokah lahko izvojevali zboljšanje obupnega položaja, povišanje plač in zagotovljenje osemurnega delovnika, ki je povsod v nevarnosti.
Združimo se v tem boju vsi delavci, ker bolj kot kedaj je danes potrebna enotnost delavstva. Razcepljenost na političnem polju nas ne sme ovirati pri tem, da ustanovimo enotne strokovne organizacije in da prepričamo člane Amsterdama, da je treba vzpostaviti enotnost, čeprav to ni všeč gotovim vrditcljem. si	po-
stavili močne in enotne stii'1 <•,. -»i— zacije, se bo ob njihovi ^ ii razb'1 k naval podjetnikov. Oe se bomo pa prepirali in ne delali pozitivno, nam bodo delodajalci oropali še ono bore malo, kar imamo.
Sicer je članstvo strokovnih organizacij silno padlo. Padlo je pa predvsem zato, ker so gotovi amsterdamski birokrati do danes napenjali vse sile, da ne pride do enotnosti. Temu moramo sami odpomoči na ta način, da poiščemo, ustvarimo med delavstvom po tovarnah in delavnicah, da pa razne birokrate po pisarnah pustimo pri miru, ker delajo zgago. Govornik je dokazal, da je po ustavi člen 15 in 33 ter po zakonu o zaščiti delavstva člen 36 dovoljeno, pravo organiziranja, da pa v vsakem kraju vlaila drugi policaj po svoji volji. Režim s takim postopanjem zapušča legalno pot ter gazi vse buržuazne zakone, ki jih je sam postavil. Na ta način objavlja režim delavskemu razredu formalno meščansko vojno. Bivša vlada in današnja vlada s tem v stvari samo izzivajo delavski razred in vse člane NDSJ. Na to provokacijo in na to naBilje ima delavski razred, kateremu so oropane strokovne organizacije, premoženje in domovi in kateremu je prepovedana njegova stranka, samo en odgovor: boj! In teinu delavskemu razredu ne more nihče predbacivati, ako on pove:
Boj za vsako ceno.
(Burno odobravanje.) Delavstvo, ki je oropano svojih strokovnih organizacij, svo-
Resolucija
sprejeta na javnem delavskem shodu v Ljubljani v Mestnem Domu dne 19. septembra 1924.
Ljubljanski proletariat, zbran na svojem shodu dne 19. septembra 1924, konštatira enodušno siedeče:
1. Delavske strokovne organizacije so kolektivne ustanove delavskega razreda, katere so potrebne delavcem ne samo kot sredstvo za obrambo proti kapitalu, ampak tudi radi boja za zboljšanje gospodarskih, socialnih in kulturnih življenskih pogojev.
2. Kljub temu, da imajo delavci na podlagi ustave in zakona pravico, da se strokovno organizirajo, vendar gazijo državni organi to osnovno pravico in še vedno nočejo dovoliti svobodnega delovanja delavskih strokovnih organizacij, ki so bile razpuščene v času Pribičevičijanskega terorja, ne odpre se niti njihovih lokalov, niti se jim ni vrnilo premoženje.
3. Kljub temu, da je Neodvisna Delavska Stranka Jugoslavije zakonita zastopnica delavskega razreda Jugoslavije, se ji ne dovoljuje nobenega delovanja, za kar ni nobene zakonite podlage.
4. Zadruga Delavski Dom v Ljubljani je še vedno zaprta. Polno delavcev že več mesecev ječi brez obtožnice v zaporih.
Orjuni se dovoljuje svobodno razvijanje praporov in izzivanje, dočim se delavstvu zabranjuje vsako sestajanje.
Delavstvo proti temu z naj večji m ogorčenjem protest ra in odločno zahteva:
1. Takojšnjo otvoritev vseh delavskih strokovnih in kulturnih organizacij in svobodno delovanje Neodvisne Delavske Stranke Jugoslavije;
2. takojšnjo izpustitev sodruga Sedeja in vseh delavcev, ki se jih brez zakonite podlage drži v preiskovalnem zaporu;
3. postavitev komisije, ki naj takoj pregleda in ugotovi krivce za 1. junijsko pobijanje rudarjev v Trbovljah; pri tej komisiji morajo sodelovati rudarji -,
4. da se strogo izvajajo odredbe zakona o zaščiti delavstva;
5. da se nemudoma razpišejo volitve v delavsko zbornico in bolniško blagajno.
Diplomatski uspehi Unije sovj. republik.
V	Rusiji se vse obnavlja. Pravzaprav samo v Rusiji se obnavlja, kajti povsod drugod se razdira, tako v diplomaciji kot v industrijskem in gospodarskem življenju.
Dolgo časa izolirana (osamljena) Rusija obnavlja po malem zveze s ka-
pitalističnimi državami. Toda na popolnoma drugih temeljih kot caristična Rusija. V tem oziru se pravzaprav več ustvarja novo, kot obnavlja staro.
Ruska diplomacija dela na podlagi dveh temeljnih načel; ona nosi na sebi pečat delavsko-kmetske vlade, ki je izšla iz protikapitalistične revolucije; na drugi strani pa se mora unija SSR
— kot socialističen otok sredi kapitalističnega oceana — ozirati na režim, ki vlada v onih državah, s katerimi ustanavlja diplomatične zveze.
Medtem ko je v Londonu ameri-kanski kapitalizem pod pretvezo likvidacije zasedbe nemškega Porurja vrgel sidro v Evropo in jo balkanizira (spravlja v svojo odvisnost), so reprezentanti Unije socialističnih republik po dolgih debatah in zahvaljujoč pritisku angleškega proleiariata na „delavsko“ Macdonaldovo vlado dosegli pogodbo, proti kateri so konservativci in liberalci — 10 so stranke veleburžuazije
— že protestirale in sicer vehementno protestirale.
Podpis angleško-ruske pogodbe v Londonu in poravnanje nemško-ruskega spora (Rusija je z ozirom na napad nemške policije na njeno trgovsko zastopstvo dobila zadoščenje) sta dva fakta, o katerih se je mnogo govorilo, ker sta se zgodila v Evropi. Mi smo še preveč omejeni na naše evropsko obzorje in ne opazujemo dovolj dogodke in gibanja na drugih velikih kontinentih. In moč sovjetske diplomacije je ravno v tem, da ne vodi le evropske politike, ampak zares svetovno.
Predstavniku USSR v Pekingu, Ka-rahanu, se je posrečilo, da je premagal vse ovire, ki so se stavile na pot tesnim zvezam med Kitajsko in Rusijo in zlasti, da je prekrižal rovarjenje kapitalističnih držav, zlasti Japonske, Anglije, Amerike in Francije. O kitajsko-ruski pogodbi, ki je bila nedavno sklenjena, je pisal nek velik nemški list popolnoma piavilno, da predstavlja „vzor neimperialistične pogodbe". V tem pogledu stoji ob strani rapalski rusko-nemški pogodbi.
Značilno je, da po kitajsko-ruski pogodbi tudi Japonska, od katere ni bik) pričakovan, slopa v'pogajanja z željo urediti normalne in tesne zveze z Unijo SSR. Pač rezultat dejstva, da Amerika ni hotela podpirati načela o enakosti vseh narodov v versajski „po-godbi“ in rezultat ameriške prepovedi vseljevanja Japoncev! Na drugi strani pa je tudi konec japonsko-angleške zveze prisilil Japonsko, da se je vrgla na azijsko politiko. Moskva je zelo dobro razumela situacijo in vse nas sili k domnevi, da bo sovjetska diplomacija obdržala pozitivne rezultate v tem, da bo zrastel njen ugled in njene moči.
Če zapustimo Azijo, najdemo še eno zmago ruske diplomacije: obnova zvez zMeksikansko republiko, sosedom
jih domov, kultirnih in ostalih organizacij, delavstvo, ki mu je prepovedana njegova razredna zavedna stranka, razrešuje tako počenjanje buržuazije v obrambi svojih pravic vseh obzirnosti. Delavski razred hoče, da se legalno bori, ali nasilniški režim, v katerega štejemo tudi današnjega, pravi: Ne! Ne dam ti, da se boriš legalno, ne priznam ti nobenih pravic! Torej se je režim postavil sam na ilegalno pot. Vlada je plunila na svoj lastni zakon, ona je hladno in s cinizmom gazila zakonske pravice enega celega razreda, kateremu je uničila gospodarske, kulturne in druge organizacije, kateremu je uničila njegovo stranko. Ali ta vlada za svoje nasilstvo nuj pripiše posledice sama sebi. Razredno zavedni proletariat nadaljuje boj kljub ječam, zaporu in preganjanju, ne smemo šteti žrtve, niti jih meriti, žrtve so noizogibne, ker brez njih ni zmage. Naša prava in odločna zahteva je :
Odprite ječe, odprite neodvisne delavske strokovne organizacije, povrnite delavstvu njegove domove, povrnite vse pogažene postavne in ustavne svobode, za katere je oropan delavski razred! Od-pritev njegov.) razredno stranko!
Živele neodvisne delavske strokovne organizacije!
Živel nepomirljivi razredni boj!
Živela neodvisna delavska stranka Jugoslavije!
Delaci Jugoslavije! Ne pustite, da se Vam gazijo pravice, branite svojo NDSJ, z bojem izvojujte ji svobodno delovanje! (Burno odobravanje in dolgotrajno ploskanje.)
Kot drugi govornik se je priglasil s. Pokovc, ki je v bistrih besedah orisal položaj na Balkanu in vsa nasilja buržuazije nad delovnim ljudstvom, nakar je s. Tome poudarjajoč, da so se sestali razredno zavedni delavci in k današnjemu shodu pripravili resolucijo, ki jo prečita in ki je bila enoglasno sprejeta. Ob splošnem odobravanju je sodrug predsednik zaključil ta velieanstven manitestacijski in protestni shod. Buržuazija in njeni podrepniki so pa žalovali, da so zopet videli pred sabo disciplinirano in organizirano maso, ki se zaveda svojega razrednega boja. Resolucijo prinašamo spodaj.
Delavstvo demonstrira pred zapori za izpustitev sodrugov.
Po shodu je šlo delavstvo samo spontano pred justično palačo, kjer še vedno drži klerikalni režim zaprte delavce, med njimi h. Leme/.a. Delavstvo je pelo internacionalno himno in vzklikalo: „Odprite ječe! Živel s. Lemež! Živela Rusija! Proč z Orjuno!“ Policija je aretirala s. Tometa in Lukeka ter sodružico Magerle. Vendar so bili na intervencijo vsi trije drugi dan izpuščeni.
Shod v Mestnem domu je navdal ljubljanski proletariat z novim pogumom in ta »hod kliče tudi ljudstvu v ostali Slovenji, da strne svoje vrste za boj za de-lavsko-kmetsko stvar._______________________
Darujte za zaprte sodruge in njih družine!
M. Barthel.
Smrt zadnjega ruskega carja.
Car je bil ujet v Tobolsku. Ko so se v Sibiriji pričeli prvi opori, so ga prepeljali v Jekateringrad na Uralu. S svojo usodo se je sprijaznil, samo večkrat ge je penil in besnel, ko se je spomnil na zeleno samoto v Carskom selu ali na zlati ■ijaj zimske palače in na velike parade. Sedaj je zmagala revolucija, ta nepojmljiva revolucija in zaman so bile vse »mrtne obsodbe, ki jih je podpisal on v dolgih letih svojega vladanja. Najprej je bil umorjen R sputin, prišel je Kerenski, bil je poražen in sedaj so imeli boljševiki oblast v svojih rokah.
Dolge mesece je že sedel car s svojo družino v Jekateringradu. Okrog njega je bil mal dvorni zbor s služabniki in udanimi dvorjani. Malo, žalostno marionetno gledališč«.
Vstaje v Sibiriji so bile zmagovite. Čehi so se uprli in se zvezali s Kolčakom, ki je prodiral proti Uralu. Koder je šel, so ležali postreljeni delavci in kmetje, za njim so se kadile razvaline upepeljenih hiš in porušenih tovarn. Kolčak je nosil na svojem praporju dvoglavega carskega orla. On je bil upanje imperialistov vse?* sveta, ki so se borili proti sov;«..u '■•..jl-kirji v Parizu in generali v Tokiu so to-
liko stavili na njegovo zmago kot veliki generalni štab v Berlinu ali petrolejski „kraljiu v New Vorku.
Že nad eno leto je bil car v jetništvu. Postal je utrujen, čemeren, otožen. Mnogo je molil in vodil je dnevnik, v katerega je vestno zapisoval male doživljaje dolgih mesecev. A sedaj ni hotel več pisati, nemirno se je sprehajal v svojem velikem kabinetu v hiši Ipatjev. Hišo je obdajal visok plot, skozi eno špranjo je mogel videti ujetnik na trg pred hišo.
Ujetnik je hodil po sobi gor in dol.
V	dolgočasju je zapisal poleg okna s svojo raztreseno pisavo svoje ime: „Nikolaj II., car vseh Rusov in pravovernih. Jekateringrad, 28. junija 18.“ Strmel je v črke in vzdihnil. Smrtne slutnje so ga mučile.
Tudi nadaljnje tedne je bil vedno otožen. Ni ga več veselilo življenje, dolgo je ostajal v postelji, malo je jedel in delal ni nič.
Na večer noči, ko je bil ustreljen, je bil zbran okrog njega zbor dvornikov. Car je s trudnim glasom pripovedoval o svojem poslednjem sestanku z nemš!'‘m cesarjem. Carica, ki je bila N^^Ka, je jokala. Potem so govorili o revoluciji. Ujetnik se je bridko pritoževal, da so ga klicali vojaki, ki so ga stražili, „državljan Romanovw in da često sploh niso nič odgovorili, ko jih je nagovoril. Poklical je hišnega komandanta. To ie bil neki pe-trograjski kovinar.
„Komandantu, je dejal, „komandant, kdaj sc bo nehalo naše jetništvo11. Moj sin je bolan, tudi carici ni dobro, hočem na Krim ali v inozemstvo.“
„Na Krimu je revolucija zmagovita11, je odvrnil delavec.
„Star mož sem, komandantu, je dejal car, „imejte usmiljenje z menoj. Vedno sem bil dober oče svojega ljudstva.“ Delavec ni nič odgovoril. Mislil je na krvavo petrograjsko nedeljo 1. 1905.1
„Govori vendar in povej, to je car, ki s teboj govori, ti pasji sin!“ Njegov truden, bled obraz je postal temnordeč. „V Sibirijo 1“ je zakričal. Jetnik je razbesnelo tekal po sobi. Carica in hčerke so ga mirile. Služabnikom in dvorjanom je zastala sapa.
Komandant je pričel: ^Državljan Romanov . . .“
Car je besnel: „Državljan, a, državljan 1 Pride čas, pride !u Obrnil se je in šel k cknu, naslonil je vročo glavo ob hladno šipo.
In prišel je Čas. Na trgu so zadonela vojaška povelja. Odprle so se duri in v sobo je stopilo nekaj delavcev in vojakov. „Pripravite se vsi, ki ste tukaj zbrani!14, je dejal poveljnik. Jetniki so se postavili skupaj. nPripravljef• »-nou,
1	Tedaj je dal car postreliti okrog
1000 ljudi.
Združenih držav Amerike, katere vlada se opira na male kmete. Ta ima mnogo večji politični pomen kakor gospodarski. General Calles, ki bo kmalu naslednik Obregona kot predsednik me-ksikanske republike in ki se sedaj mudi v Nemčiji, je izjavil, da se poda tudi v Moskvo. Ta poset bo imel velik pomen, kajti to bo prvič, ko bo aktiven državnik oficielno posetil sovjetsko Rusijo in njeno vlado.
Sovjetska Rusija se ravno tako kot za proletariat interesira za zaostale narode, kolonialne in polkolonialne ter za revne kmete. Tudi poset Radiča in pristop njegove stranke v kmetsko internacionalo spada med uspehe sovjetske diplomacije.
Pregled teh važnih faktov nam kaže, kako sovjetska Rusija postaja vedno bolj in bolj pomemben svetovni faktor in angleški pisatelj Garvin ni pogrešil, ko je dejal, da se svet danes vrti okrog dveh mest, dveh vlad: VVashington in Moskva.
Washington in Moskva. To sta oba pota svetovne politike in diplomacije: prvi je trdovratno imperialističen, drugi odločno proletarski.	H.	G.
Delavec!
Ko prečitaš list, ga ne strgaj, ampak ga daj dalje svojim tovarišem v tovarni!
Kmet!
Ko prečitaš list, ga daj svojemu sosedu! Tako boš- širil svojo idejo, pridobival nove somišljenike in naročnike !
Proti izigravanju socialnega zako-nodavstva!
Socialno zakonodavstvo v tej državi kot tudi vse inštitucije, ki stoje z njim v zve/i, izigravaj) kapitalistični krogi. Ne izvaja se v praksi niti ena odredba, ki je v korist delavstva. Vlada je popolnoma odgovorna za tako početje svojih organov. Pod klerua no „socialno“ politiko se ni prav nič tzpremenilo.
Osemurni čas se povsod tep>a, čeprav je zakonsko določen. Vg,e šikane podjetnikov n id delavci s j neiu j v/c.
V	tej d.živi j * kazen samo za delavca in kmeta.
Delavske zb:>rn>ce, uradi za zavarovanje delavcev, bratovske skladnice, b)lniš*e bhgajne in posredovalnice za delo (srbska vhda j m je dala ime „borze dela"), ki so poklicane za to, da izvršujejo socialno zakonodajo, se danes ne nahajajo v rokah delavstva, niti pod njegovo kontrolo. V teh inštitucijah sede ljudje, ki nimajo nobenega zaupanja pri delavstvu.
Zato zahtevamo razpis svobodnih volitev v uprave delavske zbornice, uradov za zavarovanje delavcev, bolniških blagajn, bratovskih skladnic in posredovalnic za delo!
je dejal car. Mislil je, da bo gotovo zopet neumna preiskava, smešna preiskava, že stotera.
Jetnike, trinajst oseb, so vodili skozi sobe hiše v spodnje prostore. »Postavite se k ziduu, je ukazal poveljnik. Že je bila noč. Prostor je razsvetljevalo mnogo bakelj, ki so metale svojo luč na jetnike in slikale groteskne sence po stenah.
Poveljnik je dvignil svoj glas: „V imenu revolucionarnega ljudstva... Tedaj so jetniki zakričali, da je odmevalo. Hipoma so razumeli, da bodo ustreljeni. Delavci in vojaki so nabasali puške.
In mož, ki je v dolgočasju podpisal mnogo tisoč smrtnih obsodb, ne da bi mignil s trepalnicami, ta mož se je v kriku in joku zgrudil. Padel je na tla in bil z rokami okrog sebe. Smrtni strah je razjedel njegov obraz. Princesinj« so kričale. Carica se je naslonila na steno in držala prestolonaslednika, ki je molčč gledal na može z velikimi otroškimi očmi. Dvorjani »o trepetali, ali s svojimi krivimi lakajskimi telesi so zakrili carsko
rodbino.
Delavci in vojaki ao stopili nazaj in dvignili puške. Počili so streli. Obsojenci so se zgrudili. Prostor je bil poln dima in grmečega ognja . . .
. . . Ljudstvo je krstilo prostor, kjer je stala hiša, v kateri je bil n-*— car, z „Mesto ljudskega ^a6čevanja.“
Politične vesti.
Inženir Kranjc aretiran.
Prošli teden so odvedli v celjske zapore orjunaškega kolovodjo inženirja Kranjca. Ali s tem delavstvo nikakor ni zadovoljeno. Delavstvo zahteva kaznovanje vseh Fakinovih morilcev, pobijalcev rudarjev in požigalcev Rudarskega doma. Kranjca nadomešča sedaj pesnik Vladimir Levstik, ki je poznan danes ne po pesništvu, ampak po or-junski surovosti. Bomo videli, kako se bodo Orjunci obnesli pod vodstvom »pesnika".
Pogajanja o vstopu Radičevcev v vlado.
Že ves teden se vršijo obojestranska pogajanja o vstopu Radičevcev v današnjo vlado. Pogajanja se mnogo bolj zavlačujejo, kot se je prvotno mislilo. Po izjavi ministra Pečiča »vprašanje vstopa HRSS v vlado ni lahak posel." Vlada hoče namreč, da bi se Radičeva stranka odrekla republikanstvu in zahtevi po samostojnosti Hrvatske in da bi šla pri bodočih volitvah skupno z današnjimi vladnimi strankami. Če bo HRSS ustregla tem zahtevam vlade, bo brezdvomno izgubila vsako zaupanje pri delavstvu in pri nul h kmetih. Kajti tak umik HRSS bi bil ugoden za gospodo, škodljiv pa za delavce in kmete.
Drugi listi pa javljajo, da je že sporazum gotov.
Vse za kanone!
»Avtonomist" piše v 39. številki sledeče:
»Ljubljansko »Jutro" poroča, da bo zahteval vojni minister za prihodnje leto
4	milijarde dinarjev za vojaštvo. Štiri milijarde dinarjev je 16 milijard ali 16 tisoč milijonov kron. Če računamo, da
stane prav lepo kmečko posestvo 1 milijon kron, vidimo, da bi država za ta denar spravila lahko skupaj samo v enem letu
16	tisoč kmetij, in če računamo, da na vsaki taki kmetiji lahko dobro živi pet o<eb, bi' bilo torej samo v enem letu lahko dobro preskrbljenih 80 tisoč oseb! S hišicami in s kosom zemlje preskrbljeni ljudje bi pa državo vse drugače branili kot ljudje, ki se še ob nedeljah ne smejo ganiti iz vojašnic. Ali razumete sedaj, kakšna dobrota je militarizem? Štiri milijarde dinarjev ali 16 tisoč kmetij pojde enostavno v zrak! Otroci nimajo vzgoje-vališč in šol, brezposelni nimajo dela, starci nimajo zavetišč in bolniki nimajo bolnišnic, vse to pa le zato, da kupujemo vedno nove kanone! Tako izgleda »kultura11 v dobi militarizma.11
»Avtonomist" pa ne pove, da sede »kulturni" klerikalci v vladi, ki daje tidiko ljudskega premoženja za kanone, ki so naperjeni proti delavcem in kmetom. Nas seveda prav nič ne preseneča, da klerikalci tako utrjujejo militarizem, ker SLS je navadna meščanska stranka. Žal še tega mnogo kmetov in delavcev ne ve. Naj jim služi v dokaz to novo dejstvo iz klerikalne politike v praksi. In obenem morajo vedeti kmetje, da militarizmu ne bo strla glava, dokler se bo pustil kmet voditi za nos gospodi in dokler se ne bo združil s svojim tovarišem v tovarni —- z delavcem.
Včerašnji ministri — jutrišnji are-stanti.
Proti bivšima ministroma Lazi Markoviču in Velizarju Markoviču je bila v parlamentu izročena obtožnica. Parlament bo sklenil, da se oba ministra izroči sodišču, da se tam zagovarjata za svoje mastne korupcije, s katerimi sta si nagrabila milijonsko premoženje.
Strok, vestnik.
Kongres angleških strokovnih organizacij.
(Konec).
Stari socialist Ben Tillet je pa izjavil, da oprošča boljševikom njihov ostri govor, ker so napravili revolucijo, katera je čudežna. Predlaga, da predstavniki angleške strok, organizacije še naprej vodijo nepomirljiv boj proti reakcionarnemu delovanju amsterdamskih strok, organizacij Francije, Belgije, Nemčije, Poljske itd. (dobra lekcija našim srcial-izdajalcem!) brez nezaupanja napram boljševikom.
Sledili so mnogi socialpatriotski govorniki, ki so dosegli, da se je diskusija o vprašanju enotne strokovne internacionale končala brez rezultata in da je kongres prešel na prihodnjo točko dnevnega reda. Kongres je sprejel z ogromno večino razširjenje polnomočij Centralnega Sveta (prej so imele centrale posameznih organizacij pravico voditi štrajke, zdaj je prešla ta na Centralni Svet).
Nadalje je bila sprejeta lista delavskih zahtev glede socializacije zemlje, rudnikov, železnic, glede kontrole delavcev nad produkcijo, glede minimalne mezde in 44 urnega tedna, glede pobijanja brezposelnosti, stanovanjskega vprašanja, vzgoje in pokojnine delavcem.
Pollitt je vprašal kongres, kako je mogel glasovati za socializacijo železnic, ne da bi se s posebnim sklepom obrnil proti načrtu izvedencev ki predvideva, da preidejo železnice Nemčije iz državnih v privatne roke. Odgovorili so mu, da se njihova zahteva tiče angleških ne pa nemških železnic. (Socialimperializem!)
Na to je prišel na dnevni red od Precejšnjega števila delegatov podpi-sa”j Predlog za zedinjenje Amsterdama z Moskvo. Predlog se glasi:
oiha”ni^n8res v Hullu pozdravlja novo združenje internacionalnega Odobrava zadržanj angleške delegacije na dunajskem kongresu. Natega Centralnemu Svetu, da sklice internacionalno konferenco vseh strokovnih organizacij, tako amsterdamskih kot drugih. Ta konferenca naj izdela podlago za enotno strokovno internacionalo, da se enkrat združijo
organizirani delavci celega sveta pod enotno internacionalno vodstvo v svojem boju proti kapitalizmu." Nastala je o predlogu ostra diskusija. Tu je dobil besedo tudi sodr. To m s ki, predsednik vseruske strokovne zveze:
»Prvič pošilja rusko delavsko gibanje svoje delegate, da izrazijo mnenje ruskih delavcev na kongresu angleških delavcev. Poslan sem semkaj kot predstavnik Vseruskega Sveta Strokovnih organizacij in vam govorim v imenu šestih m lijoncv ruskih delavcev. (Odobravanje) . . .
Stran, ki je bila v svetovni vojni premagana — to je delavski razred celega sveta. (Dolgo odobravanje.) Zmagala pa je mala peščica vojne industrije v vseh deželah. In delavci so se začeli zavedati tega fakta in so spoznali, da so bile vse lepe besede o interesih narodov izgovorjene med vojno — hinavske. Delavci so spoznali, da ne morejo omejiti svojega delovanja na male spremembe (reformizem) zakonov kapitalističnega razreda, temveč da morajo zavladati. Ko so se delavske mase Rusije uprle, so jim govorili, da so neumne in prenapete in da bodo velesile uničile delavsko državo. Toda one niso verovale, da bodo angleški in francoski delavci vzeli orožje, da uničujejo svoje brate v Rusiji, in imeli so prav. (Navdušeno odobravanje.)
V	imenu organiziranih delavcev in kmetov se zahvaljujem angleškim delavcem, kajti da se je sovjetska država mogla obdržati proti tako močnim sovragom, ni rezultat edinole boja ruskih delavcev in kmetov, temveč v velikem delu angleških delavcev, ki so svoji vladi, ko se je oborožcva’a in pripravljala za napade na delavsko Rusijo, klicali: Proč roke 1“
lomski je nato izpravljal o načrtu izvedencev, katerega rezultati, znižanje življenskega nivoja nemškega delavstva, povečana konkurenca med Anglijo in Francijo, znižanje življenskega nivoja angleškega delavstva ali pa naraščanje draginje v Angliji jasno kažejo, da Da-vvesov načet ne more upostaviti svetovnega miru, ampak učinkuje nasprotno in je končal z upanjem, da bodo angleški delavci zaklicali onim, ki drže nemški proletariat za vrat: Proč roke!
Nato odgovarja na napade nekaterih predgovornikov na boljševike in preide na vprašanje enotne strokovne internacionale:
»Med nami je mnogo razlik in jaz jih ne nameravam tajiti in skrivati. Toda, ali bi se našel en sam delavec, ki bi se v imenu enotnosti internacionale drznil zahtevati, da se ruski delavci odpovedo idejam, za katere so zmagovali, se bojevali in prelivali svojo kri?
Delavci Velike Britanije in Rusije in celega sveta imajo skupne interese v svojem boju proti izkoriščevalcem. Ustvarimo edinost in borimo se skupaj, a pridržimo si naše različne nazore! Mi si ne smemo stavljati predpogojev in zahtevali prej, da se ena ali druga stran odreče ene ali druge stvari, temveč temelj naše diskusije in naše enotnosti morajo bili skupni interesi delavstva. Strokovno gibanje delavstva Rusije je prepričano, da bodo angleški delavci, ki so že na Dunaju napravili prve korake k internacionalni enotnosti, tudi v nadalje šli po tej poti naprej. Delavstvo Rusije želi, da proklamiram njihovo željo po popolni enotnosti in skupnem delovanju kljub razlikam v idejah. Čas bo dokazal, katere ideje so pravilne."
Tomski je končal s klici: Živela enotna internacionala! Živel enoten in bojevni proletariat! Živeli sovjeti!
Predsednik Purcell je nato prečital nekaj brzojavnih pozdravov kongresu, med drugimi od Internacionale transportnih delavcev in C.O.T.V. (Zveza rdečih strokovnih organizacij Francije) in je izvajal v prilog enotnosti:
»Mislim, da moramo to priliko izrabiti, da opozorimo kongres, da smo prejeli skoro od vseh narodov Evrope, kjer je strokovno gibanje razcepljeno, jasne dokaze, da polagajogdelavci vse svoje nade na naš kongres, da ustvari enotnost. Iz Italije in Nemčije"in sedaj iz Francije je izrazilo delavstvo svojo željo po enotnosti. Zdi se mi, da je sveta naloga tega kongresa, da brez vsakih formalnih resolucij in brez vsakega p »navadi brezkončnega prerekanja napravi potrebne korake za ujedinjenje strokovnega gibanja v Evropi in za vzpostavljanje delavske solidarnosti, ki je edina zmožna napraviti mir in prenovili svet.
Ravno zalo predlagam, da naš kongres poveri Centralni odbor, da napravi vse potrebne korake skupaj z Amsterdamsko Internacionalo za združenje in zedinjenje strokovnega gibanja."
Kongres je ta predlog sprejel. Zmaga levice na kongresu angleških trejdjun-ionov je očividna. Karakteristično pa je, da ljubljanski socialpatriotski »Delavec" o tem kongresu piše zelo na kratko. Menda si ne domišlja par birokratov okrog Strokovne komisije, da bo zavrlo gibanje za enotnost strokovnih organizacij. Priporočamo jim, da se kaj nauče iz kongresa angleških stro-* kovnih organizacij in da se poboljšajo.
Živilski delavci.
»Delavec" z dne 10. septembra 1924 prinaša poročilo o lepo uspelem shodu pekovskih pomočnikov. Nadalje poroča, da je Uratnik govoril o ujedinjenju. Resnici na ljubo moramo tukaj mi prinesti nekaj cvetk o tem shodu in o osrednjem društvu, odnosno o generalu Magušarju, centralnemu blagajniku. — Dnevni red je bil: 1. Izključitev Magušarja. 2. Ujedinjenje. 3 Slučajnosti. Naj-ptvo govori Uratnik, ki pa govori le o Amsterdamu in Moskvi, čeravno ve, da se o tem ni moglo govoriti na tem shodu podružnice. Nadalje govori o ujedinjenju in pravi, da mora priti le od zgoraj na vzdol. Po njegovem se morajo ujediniti najpivo generali; članstvo, to je postranska stvar. Zamišlja si ujedinjenje na ta način, da imajo peki, pivovari, usnjarji in oblačilni skupno tajništvo, to tajništvo bi vodilo agitacijsko in sploh vse delo o organizacijah teh strok. Pravi, če bi se zjedinili z ostalimi živilskimi delavci v Jugoslaviji, ne bi imelo tistega uspeha, kakor pa če imamo s tem strokami skupno tajništvo. Vemo, zakaj da je proti ujedinjenju z ostalimi živilskimi delavci Jugoslavije; toda Člani bodo sami odI<čili, ne pa generali in strokovni birokrati. Glede Magušarja je rekel pač, da so to le osebnosti. Isto bomo tukaj še enkrat dokazali, kaj dela Magušar, centralni blagajnik. Podružnični člani so ga že dvakrat izključili iz organizacije
vsled tega, ker je delal proti interesom živilskih delavcev. Odpustil je sedem sodrugov, ki so se borili za odpravo nočnega dela, za osemurni delavnik in za izplačilo nadur. Gospod delovodja
1.	Delavske pekarne odpove delo in jih vrže na cesto in doseže, da policija odstrani s. Mraka. Vse te stvari smo iznesli pred centralo in zahtevali, da se skliče plenarna seja, da se g. Magušarja razreši dolžnosti in da se mu vzame blagajniško funkcijo. Na prvi seji se je predložilo pismeno obtožbo, toda zastopnik pivovarne je rekel, da so v tej obtožbi le zapisane izmišljene njegove pogreške, ki so le na papirju. Vsled tega se je sklenilo, da se ustmeno zaslišijo vsi prizadeti sodrugi; toda na drugi seji ni bilo zastopnika pivovarne »Union", da bi slišal na lastna ušesa vse grehe, ki jih ima g. Magušar in ki je sam priznal, da je obvestil policijo. Zopet ni bila seja sklepčna, to je bilo zopet maslo gotovih ljudi. In na tem shodu se je še enkrat to obravnavalo, ker so člani zahtevali odstranitev Magušarja. Toda, glej čudo, tu nastopi g Svetek in ga prične braniti, kar pa je še bolj razburilo pekovske pomočnike, tako da je moral Svetek utihniti. Izvolilo se je tričlansko komisijo, da še enkrat preišče to stvar in pri tem so delegati zapustili sejo, ker so videli, da je to samo izigravanje in da pač vladajo samo generali in strokovni birokrati proti volji članstva.
Toda pekovski pomočniki bomo vodili borbo še naprej in šli preko vseh birokratov, Svetkov, Magušarjev, e tutti quanti in si bomo upostavili močno enotno živilsko organizacijo cele Jugoslavije, ki bo vodila razredni boj za interese živilskih delavcev.
Živela enotna strokovna organizacija!
Proč z birokrati!
Zavedni pekovski pomočniki.
Orjunaško izzivanje v Zagorju preprečeno.
Orjunaši so se že dolgo časa pripravljali na pohod v Zagorje 21. t. m. Mi smo v svojem listu vedno zahtevali, da se ne sme pustiti, da gredo orjunaši izzivat v Zagorje, kjer je še v spominu strašni umor Fakina, pobijanje rudarjev, požig Rudarskega doma in druga orjunska grozodejstva. Po prvotni prepovedi je oblast zopet dovolila orjunaški pohod. Na odločno zahtevo delavstva je bil orjunski pohod končnoveljano prepovedan.
»Jutro" in »Slovenski Narod" sta ves teden poživljala vse orjunaše v Zagorje in zagotavljaja, da orjunaši ne bodo izzvali incidentov, da bo orjunaški pohod mirno potekel itd. Ob “enem pa je pisalo sobotno »Jutro", da morajo priti vsi člani pred odhodom v Zagorje v areno Narodnega doma gotovo zato, da dobijo zadnje morilne direktive.
Ali ko so orjunaši izvedeli za prepoved, so izlili vse svoje orjunaštvo v nedeljsko »Jutro", ki je ob enem objavilo uradne razloge za prepoved. In tisto »Jutro", ki je prej vse dni govorilo, da bo vse mirno, tisto »Jutro" ve naenkrat v nedeljo, da so imeli pripravljene bombe, dinamit, pline in ne vem kaj še vse — komunisti. To je silno čudno! In to baš dokazuje, da so bili orjunaši pripravljeni na po-kolj, ki so ga javno sicer prikrivali, ali so dokazali v nedeljskem »Jutru", da so imeli pripravljene strašne stvari proti rudarjem. Kajti rudarji, ali kakor jih imenuje »Jutro" — komunisti — so mislili vsi do zadnjega bojkotirati orjunaško slavlje in niso niti mislili na sredstva, ki jih našteva »Jutro". Ta sredstva so imeli orjunaši v Trbovljah in so jih v veliki množini pripravljali za Zagorje. Delavstvo je za te tajne orjunaške priprave vedelo že prej. Delavstvo je tudi vedelo, da so orjunaši poslali v Zagorje »izvidniške patrulje" in da so formirali dva sanitetna oddelka. O vsem tem so delavci obvestili kompetentne. Ena poštena organizacija ne pripravlja za svoje slavlje patrulj in sanitete — to morejo samo orjunaši.
Orjunaši so hoteli povzročiti krvave nemire — da bi zopet spravili Pribi-čeviča na vlado.
Njihovi zločinski nameni so preprečeni — in zato tako prostaško bruhajo v „Jutru“. Žerjavovcem se je zopet hotelo rudarske krvi in ker se njihovi nameni niso izpolnili, se penijo divje, orjunaške jeze.
Naj se penijo!
Eno pa je gotovo: Orjuna je obsojena za svoje trboveljske zločine ne samo od proletariata, ampak od vseh poštenih ljudi. Orjuna je doigrala in ne bo nikdar več prelivala delavske krvi, kot jo je 1. junija. Zato naj se jo krat ko malo razpu ti!
„Jutro“ hoče podtakniti delavcem, da so hoteli orjunaše napasti. To dela „Jutro“ zato, da bi obrnilo oči javnosti proč od zločincev v napačno smer.
Ali ta trik orjuncev ne bo pomagal. Poskrbeli bomo za zakonito kaznovanje vseh krivcev za 1. junijske dogodke, katerih krivcev se je doslej še ni zaprlo. In z dokazi bomo potrdili, da so imeli orjunci za Zagorje iste namene. Posvetili bomo neizprosno v orjunsko gnezdo. In krik „Jutra“ se bo izpremenil v stok.
Proti lažnjivi demokraciji.
Pod današnjo »demokratično1* vlado je bila potrjena obsodba sodruga Sedeja na 13 mesecev težke ječe, ker je govoril rudarjem 1. maja o pomenu tega mednarodnega delavskega dneva in o nalogah proletariata ob 1. maju 1924. V Ljubljani je bil obsojen pod tiovo vlado sodrug Delpin na dva meseca težke ječe, ker je vzkliknil »Dol zakon o zaščiti države11, v Celju in Ljubljani in Mariboru so zaprti delavci.
V	Beogradu je bil obsojen na pol leta ječe sodrug Kosta Novakovič, ker je napisal brošuro o najbolj perečem vprašanju na Balkanu — o rešitvi makedonskega vprašanja. Tako zapira delavske borce, režim, ki se hvali, da je zrušil Pašičevo in Pribičevičevo reakcijo.
Prihod današnje Davidovičeve vlade so označili klerikalci, demokrati in zemljoradniki kot pravi demokratični preporod, skoro kot revolucijo, ki da je uničila najhujšo reakcijo in uvedla demokracijo, politično svobodo, zakonitost in red. NajČrnejši Pribičevičev-ski (Žerjavovi) in Pašičevi reakcionarcii
pa trobijo v svet, da je Davidovičeva vlada odvisna od komunistov-boljše-vikov! Radikali in demokrati seveda dobro vedo, da je Davidovič tak prijatelj komunistov, kot hudič z bogom, ali oni trobijo to v svet, da bi prepričali kraljevi dvor, da je monarhija v nevarnosti in da bi kralj zato zopet izročil vlado najzvestejšima monarhistoma Pašiču in Pribičeviču.
V	dejanjih (in pregovor pravi: Ne sodite jih po besedah, temveč po dejanjih!) se trudi »boljševiška11 Davi-dovič-klerikalna vlada, da se niti za las ne loči od Pašič-Pribičevičeve reakcije, prizadeva se, da ohrani v veljavi zakon o zaščiti države in vse izjemne odredbe proti delavskim strokovnim organizacijam in neodvisni delavski stranki. Klerikalci v Sloveniji se vztrajno trudijo, da ohranijo vso Žerjavovo zapuščino in da postopajo proti delavstvu po Žerjavovem testamentu. Na vse delavske zahteve in napade klerikalni »Slovenec11 trdovratno molči in se dela naumnega. Saj pa tudi ne more odgovarjati, ker edin mogoč in zadovoljiv odgovor delavstvu more biti — otvoritev vseh strokovnih organizacij, politična svoboda, izpustitev vseh zaprtih delavcev in kaznovanje Orjune na ta način, da se jo kratkomalo razpusti.
Delavstvo se ne bo dalo prevarati po nobenem odgovoru na papirju, delavstvo zahteva popolno ukinjenje zakona o zaščiti države v praksi. Kajti ta zakon, ki so ga izdali Pribičevičevci, je podlaga vseh preganjanj delavskega razreda Jugoslavije.
In na vse te vnebovpijoče krivice, katere nadaljuje današnja vlada, molči ne samo vsa meščanska javnost, ki vsa boleha na reakcionarnem sifilizu, ampak tudi takozvane kmetske stranke: zemljoradniki in Hrvatska Republikanska Seljačka Stranka. Ali mar ne vedo, da se ne da ničesar izdatnega napraviti za delavce in kmete, dokler je v veljavi ta zloglasni zakon, steber najhujše balkanske reakcije.
Delavski razred zahteva ukinjenje tega zakona. Ali delavski razred ne more in ne bo čakal, da bi se ta zakon ukinil po kakšni milosti, uvidevnosti ali neuvidevnosti. Proletariat stopa v boj, v akcijo za uničenje tega čuda, ki je podlaga nasilja nad delavskim razredom.
Vršili so se tozadevni shodi v vseh važnih mestih Jugoslavije. Delavski
shodi proti reakciji so prva stopnja boja delavstva za politično svobodo.
V	tej akciji bo proletariat razvil svojo energijo in bo preko neizogibnih žrtev priboril svobodo.
Ob 60 letnici ustanovitve I. delvaske internacionale.
28. septembra bo preteklo 60 let, odkar seje ustanovila 1 proletarska internacionala, ki jo je vodil Karl Marx. Prva internacionala (obstojala je od leta 1864—1872) je položila temeljni kamen za mednarodno organizacijo delavcev v svrho pripravljanja svetovnega napada delavstva na kapital. Prva internacionala je pod vodstvom Marxa in Engelsa položila temelj za boj internacionalnega proletariata za socializem. Prva internacionala je začela zbirati razkropljene delavce po poe-dinih deželah s klicem: »Proletarci vseh dežel, združite se!11
Prva internacionala je započela moderno proletarsko razredno gibanje na podlagi programa, ki ga je izdelal K. Marx. Ta program se glasi v kratkem sledeče:
Osvoboditev delavskega razreda je delo delavcev samih; zmaga delavskega razreda nad kapitalom pomenja uničenje vseh človeških razredov in vstajenje enotnega, delovnega človeštva. Bistvo današnje sužnosti proletariata je to, da si je kapital gospodarsko za-sužnil proletariat, od tega gospodarskega zasužnjenja zavisijo vse druge oblike sužnosti: socialna beda, politična zavisnost, kulturna itd. Zato je vsako politično gibanje proletariata sredstvo za popolno strmoglavljene kapitalističnega gospodarskega sistema. Če hoče proletariat zmagati, se mora združiti v poedinih deželah in iz vseh dežel skupaj v eno internacionalno organizacijo. Osvobojenje delavstva obsega vse dežele in se more doseči le, če se skupno bori proletariat vseh dežela brez ozira na verske in narodnostne razlike.
Mednarodni generalni svet, sestavljen iz zastopnikov najvažnejših držav, ie vodil to prvo mednarodno delavsko
organizacijo, ki je »dala proletariatu pogum in moč, sovražnikom pa strah11, kot pravi Engels. V teh besedah je povedano notranje bistvo delavske internacionale. — Ona ni neka tajna
zveza par zarotnikov, temveč je mogočna sila, ki navdušuje, krepi in vodi celokupno delavstvo v boju proti kapitalu do končnega osvobojenja.
Prva internacionala je v kratkem času vzbudila delavsko gibanje v vseh najvažnejših državah. Ali monarhisti pod vodstvom Bakunina so razbili 1. internacionalo.
L. 1889 se je ustanovila 11. internacionala, ki je bila mednarodna organizacija proletarskega gibanja, ki je šlo zelo hitro na široko, kar je oslabilo revolucionarno zavest in ojačilo oportunizem, ki je dovedel 1. 1914 do sramotnega kraha te internacionale, ki je pod vodstvom nemških socialpatri-otov izdala proletariat, ko je glasovala za imperialistično vojno.
Zato je zavedni proletariat še v svetovni vojni ustanovil 111. internacionalo, ki ima izpolniti nalogo, ki jo je začrtal Marx v programu 1. internacionale, t. j. osvoboditev proletariata vseh dežel. Ona je prevzela sadove druge internacionale in iztrebila vse oportunistične, socialpatriotske, meščanske in malomeščanske izrastke ter je uresničila deloma svoj program v uniji ruskih sovjetskih republik. S tem je ona storila novo dobo v svetovni zgodovini človeštva.
Danes ima svetovno moderno delavsko gibanje 60 let za seboj; kako malo pomeni v svetovni zgodovini pol stoletja! In vendar se je proletariat v tej kratki dobi razvil v tako silo, ki je ne more nihče več užugati. In to svetovno delavsko gibanje ima zmagati ; še bo doživelo težke ure, ali zmaga proletarske stvari je gotova in blizu. Skupaj s proletariatom bo zmagal tudi kmet, bo zmagalo delovno človeštvo.
Svetovno delavsko gibanje je Ireba gledati v splošnem, v njegovih zgodovinskih odnošajih in se ga ne šmč presojati po enem dnevu ali po enem dogodku. In kdor gleda pravilno to gibanje, mora priznati, da se je silno razvilo delavsko gibanje kljub ogromnim težkočam in se približalo svoji zmagi. Tako hitro in mogočno se more razviti le samozavestni proletarski razred, prost vseh meščanskih, verskih, nncionalištičnih in drugih zmot.
Osvobodilni boj modernega delavskega razreda je najslavnejši in največji osvobodilni boj v zgodovini. Zato gačim bolj okrepimo in mu pripomorimo do zmage tudi mi proletarci Slovenije!
Internacionalni pregled.
Poostritev položaja v Bolgarki. Teror Cankovove vlade — Todor Aleksandrov kot zaveznik Cankova ubit. — Krvavi boji.
V	zadnji številki našega lista smo prinesli daljši članek našega posebnega poročevalca, da postaja položaj v Bolgariji vedno bolj napet in da stoji Bolgarija pred vstajo delavcev in kmetov proti krvavi današnji Cankovovi vladi.
Dogodki v zadnjem tednu so potrdili, da smo imeli popolnoma prav.
Da so mogli Cankovovi fašisti priti na vlado, se imajo predvsem zahvaliti takozvani revolucionarni makedonski organizaciji pod vodstvom I odor Aleksandrova. Todor Aleksandrov je dal neusmiljeno morit delavce in kmete, ki niso mogli biti zadovoljni s Can-kovovim režimom. Ali v makedonski organizaciji sami so bili vedno številnejši nasprotniki Todora Aleksandrova in so zahtevali, da se postavi oiga-nizacija na stran, delavcev in kmetov in da ne podpira več vlade. Todor Aleksandrov je pa kljub temu držal s Cankovom. Zato so člani makedonske organizacije preko svojega vodstva sklenili prijateljsko zvezo s komunisti in zemljoradniki ter se približali sovjetom, ki so se odkrito izrekli za svobodo Makedonije. Todor je začel pobijat svoje nasprotnike. Temu so člani organizacije napravili konec s tem, da so Todora Aleksandrova 31. avgusta ubili, ali o njegovi smrti se je izvedlo šele sredi septembra. Moral bi biti ubit tudi najzvestejši Todorov pristaš Protogerov, ali ta je ušel smrti.
Cankov in pristaši Aleksandrova so dali ubiti več revolucionarnih članov
makedonske organizacije, med njimi splošno priljubljenega komunističnega poslanca Hadžidiinova in Kovačeva. Cankov je poslal na pomoč Aleksan-drovovim privržencem vojsko. Vršijo se hudi boji okrog Džumaje, kjer je bil ubit Aleksandrov. Okrog 200 ljudi je mrtvih, lzgleda, da bo zmagala v makedonski organizaciji revolucionarna struja, katere voditelj je Čanlev. Bolgarsko ljudstvo je veselo, da se je rešilo krvnika Aleksandrova in s simpatijo pozdravlja Čanleva.
Vlada je poostrila teror proti komunistom in zemljoradnikom. Kljub temu je delavsko-kmetsko gibanje vedno močnejše. Dnevi krvave meščanske Cankovove vlade so šteti.
Kaj je z Georgijo?
Kapitalistično in socialpatriotsko časopisje dela velikanski hrušč zadnje dni proti sovjetski Rusiji, češ, ljudstvo v Georgiji (na Kavkazu) se je sovjetom uprlo. Kljub temu, da so poročevalci raznih evropskih meščanskih veleča-sopisov, ki se nahajajo v Rusiji, že zdavnaj poročali o kratkem poteku nemirov v Georgiji — trajali so namreč par ur — se širijo iz Pariza od georgijskih menševiških beguncev in pa iz amerikanskih listov (ki razne vesti izmišljajo popolnoma na svojo roko) razne vesti, da se v Georgiji širi zmagovito prava ljudska vstaja. Naše »Jutro11, »Slovenec11 in drugi listi so izrabljali lepo priložnost, da začno na novo napadati oblast sovjetov in z vse mogočimi izmišljotinami polnijo svoje kolone. Poglejmo, kako je bilo v resnici s temi nemiri.
Slavni georgijski menševiki, ki jih
je georgijsko delovno ljudstvo za njih zločine pregnalo, so živeli v Parizu z bogato podporo francoske vlade. Ko je Macdonald na pritisk angleškega proletariata pr znal Sovjetsko Rusijo in je po francoskih volitvah 4. maja postalo jasno, da bo tudi Francija isto storila — so se ti ljudje zbali, da bi izgubili zaupanje in podporo francoske vlade in evropskih kapitalistov, ker bi jih ta ne mog'a več smatrati za »prave zastopnike georgij^kega naroda.11 Njihov poglavar Jordanija je napisal cirkular na svoje maloštevilne pristaše, da morajo sprovocirati oborožene nemire, »kajti to je edini način, da ohranimo zaupanje tujine11 (čitaj: evropskih kapitalistov). Ta dokument je dobila pozneje v roke tudi geor-gijska Čeka in iz njega se vidi, da je bilo prvotno nameravano, izzvati nemire za časa angleško-ruskih pogajanj, da bi se ta razbila. Ker pa niso georgijski menševiki našli med georgij-skim ljudstvom nobene opore in nobenih simpatij, niso mogli napraviti vstaje določenega dne, temveč so se omejili pozneje na nekaj izoliranih (osamljenih) poskusov nekake vstaje v štirih mestecih zapadne Georgije dne 28. avgusta. Ti štirje »upori11 so bili neposredno zatrti od kmetov in delavcev istih mest. Pokazalo se je namreč takoj, da so se menševiki združili z raznimi aristokrati, bivšimi veleposestniki, da so najeli za denar nekaj banditskih tolp in ko so delavci in kmetje videli jasni kontrarevolucionarni značaj teh poskusov menševikov in carističnih oficirjev ter aristokracije, so jih sami od sebe zatrli in ujetnike predali sovjetskim oblastem.
Uradna izjava sovjetskega komi-sarijata za zunanje zadeve s 13. septembra izjavlja, da po dveh dneh že ni bilo več niti sledu teh konfliktov v nobenem delu Georgije in na podlagi dokumentov razkriva, da so georgijski menševiki nameravali s svojo oboroženo avanturo prvič vplivati na angleške liberalce, da bi glasovali v parlamentu proti angleško-ruski pogodbi, drugič p eprečiti, da bi Francija priznala sovjetsko vlado in tretjič, da nudi strankam druge internacionale material za protiboljševiško propagando. Pokazalo se je, da so nade svetovne buržuazije in druge internacionale, da bi se delovno ljudstvo Rusije moglo nafarbati od imperialistov in njihovih agentov menševikov in se boriti proti delavsko - kmetski, proti svoji vladi popolnoma prazne.
Beli teror v Nemčiji.
Kako se sodi komuniste v Nemčiji!
13. sept. se je končala v Leipzigu sodna razprava proti komunistom, ki so bili obtoženi veleizdaje in prepovedane nošnje in uporabe orožja. Ob-soj ni so bili: Micbels na 12 let, Plemm 12 let ječe in 300 zlatih mark, Schuiff na 7 let in 200 zlatih mark, Becker 5 let, Rusch 10 let, Salevski 4 leta in 200 zlatih mark, Zins 4 leta, Elbers 10 let ječe.
To je meščanska »pravica* proti delavstvu 1
Protidraginjske demonstracije v Pragi.
V	sredo 17. septembra je v Pragi sklicala komunistična stranka proti-dragiujski shod, na katerega je prišlo
50.000 delavcev. Delavske mase so zapustile delo v tovarnah in se valile proti mestu shoda. Ob 10. uri dopoldan se je otvoril shod s pevanjem »Internacionale". Ta veličastna delavska demonstracija ni bila všeč so-cialpatriotom in narodnim socialistom, ki so izposlovali, da se je postavilo proti delavstvu 1000 policajev, s katerimi je prišlo v več uiicah do spopadov. Šele ob 2. uri popoldan je bil zopet mir. Ta demonstracija je vlila delavcem novega poguma, buržuaziji pa strah.
Imperialisti prelivajo kri po vsem svetu.
Istočasno, ko blebetajo meščanski diplomati o miru, uprizarja meščanstvo krvave spopade na vseh koncih sveta. Ni še potihnila državljanska vojna na Kitajskem, že so vzplamteli krvavi boji v Egiptu, kjer hoče Mussolini zasužnjiti narod italijanskemu imperializmu. V Mali Aziji so proglasili Angleži obsedno stanje in mečejo na mesta bombe iz zrakoplovov.
Konec kovinarske stavke na Dunaju.
18. septembra ponoči je prišlo do sporazuma med socialpatriotskimi zastopniki kovinarjev in med industrialci. Plače delavcem se zvišajo samo za 10%. Kovinarji bi lahko dosegli vse svoje zahteve, če ne bi socialpatrioti izdali njihovega boja. Med kovinarji vlada radi tega veliko ogorčenje. Komunistični kovinarji se po sporazumu še niso vrnili na delo; priredili so demonstracije proti socialpatriotom.
Vse države obnavljajo stike s sovjetsko Rusijo.
V	tem tednu je Madjarska priznala unijo sovjetskih republik in začela z njo pogajanja.
Pogajanja med Japonsko in sovjeti se bližajo uspešnemu zaključku.
Le mala monarhija SHS noče obnoviti odnošaje, čeprav to zahteva večina delovnega ljudstva.
Poraz Špancev v Maroku.
Krvavi diktator Španije general Plimo de Rivera je hotel popolnoma zasužnjiti Maroko (veliko pokrajino v severozapadni Afriki) in se je tam dolgo vojskoval. Končno je doživela njegova vojska popolen poraz. Vojaški diktaturi v Španiji se bliža s hitrimi koraki neslaven konec.
Občinske volitve v Mariboru.
Dne 21. septembra so se vršile občinske volitve v Mariboru. Rezultat njihov je tak, kot ga je bilo pričakovati: v volivni boj so šli klerikalci, orjunaši, radikali, nar. socialisti — torej vsa buržuazija enotno. Na drugi strani so pa socialpatrioti odklonili enoten nastop proletariata. Proletariat je videl neslogo v svojih vrstah in tako je glasovalo mnogo nezavednih delavcev za ujedinjenega sovražnika, za »nacionalni" meščanski blok.
Rezultat volitev je:
glasov mandat.
..Nacionalni blok“ .... 2410 32 Nemci..............................  5
soc. patrioti	960	4
naša »Delavska iišta“ 193	1
(Ciril Razboršek) ’
Gospodarska lista ....	34	0
Doslej je bil Maribor v rokah socialistov, torej deloma v delavskih rokah, sedaj pa je prešel v roke bur-žuazije. — To so rezultati socialpatri-otske taktike cepljenja delavskih vrst. Ce bi delavstvo šlo enotno v volitve pod »delavskim blokom", kot smo mi predlagali, bi delavstvo čutilo svojo enotnost in bi oddalo svoje glasove za delavski blok. Sedaj je obratno. Delavstvo je izrinjeno iz mariborskega občinskega sveta.
Mi ne polagamo mnogo važnosti na volitve. Vendar so volitve merilo razpoloženja, i e volitve niso točen izraz ljudskega mnenja, kajti meščanske stranke imajo tiskarne, liste, svobodo, a delavstvo je brez vsega in leži nau njim zakon o zaščiti države, ki zab> ..juje svobodo agitacije. Vendar nas r-’ultat teh volitev mnogo,
predvsem pa to, da bo treba mnogo sistematičnega organizacijskega in izobraževalnega vztrajnega dela, da se prebije led, da se prebije fronto reakcije in uniči iluzije, ki jih še goji mnogo delavcev v klerikalce.
193 glasov je malo. Ali pomisliti moramo, da je dobila v Mariboru tudi komunistična stranka Jugoslavije pri volitvah v konstituanto 1. 1920, v dobi splošnega revolucionarnega razpoloženja, le 186 glasov. Mi še nimamo v Mariboru svojega lista, nam je bila vzeta vsaka svoboda agitacije, zato lahko rečemo, da je teh 193 zavednih delavcev, ki so vdani proletarski stvari in ki vedo, kaj hočejo. »Volksstimme" je pisala pred volitvami, da imamo v Mariboru le tri pristaše, no, 21. sept. se jih je izkazalo 190 več. In teh 200 delavcev bo z vztrajnim delom prebilo led in osvojilo večino mariborskega proletariata.
Mnogo še povedč mariborske volitve, ali o tem v prihodnji številki. Eno je gotovo: da bo moral mariborski proletariat razkrinkati do golega socialpatriote, ki so pripravili 21. sept. In mariborski proletariat bo poskrbel, da imajo meščanske stranke zadnjič v svojih rokah mariborsko občino.
Mariborski delavec.
Zakaj potuje Vander-velde po Balkanu?
Da nam ne bodo velecenjeni gospodje socialpatriotje očitali, da po krivici pišemo proti n|im in razkrinkavamo njihovega belgijskega kraljevega ministra Vandervelda, dobesedno prinašamo izjave, ki jih je dal Vandervelde radi-kalskemu dnevniku »Vreme". On je dejal:
„ . . . Balkanski problemi so bili vedno zamotani. Oni so zamotani tudi danes. V igro prihaja nov činitelj: Moskva. Nasproti tretji moskovski internacionali, ki je element nereda na Balkanu, hoče druga amsterdamska internacionala, ki se hoče tudi sicer izogniti revolucij — da se tudi na Balkanu doseže to, da se zberejo in organizirajo vse sile, ki so za mir. Balkan predstavlja središče pazljivosti druge internacionale, ki bo uporabila ves svoj vpliv, da se bodo dogodki razvijali mirno in ne revolucionarnim potom." S tem je Vandervelde jasno razodel, da hodi on po Balkanu kot agent II. ministrske internacionale, da podpre kontrarevolucijo. Vandervelde je s tern pc trdil, da
II.	internacionala odobrava to, da jugoslovanski socialpatrioti podpirajo centralizem in reakcijo, da niti ne zintjo proti 'izjemnemu protidelavskemu zakonu „o zaščiti države", da so bolgarski socialpatrioti pomagali krvavim fašistom na vlado. Zato je jugoslovanska buržuazija sprejela tako blagohotno Vandervelda, predstavnika II. internacionale. Zato se je „Slov. Narod" tako navduševal zanj.
In če je g. Vandervelde sploh ke-daj živel v zmoti, da bo žela II. internacionala uspehe na Balkanu, se bo sedaj zelo hitro prepričal o nasprotnem. Edini rezultat njegovega potovanja more biti in bo — da bodo delavci še bolj jasno spoznali, da je II. ministrska internacionala kontrarevolucionarna in da se je za vedno udinjala zločinskim načrtom kapitalizma proti proletariatu.
In zato bo delavstvo tudi vedelo, da so pripravljajoče se »manifestacije" naših socialpatriotov proti vojni navadien švindl, kajti socialpatrioti so podpirali svetovno vojno 1914/18 in podpirajo pripravljanje novih vojn.
»Slovenski Narod“ razburja delavska zahteva po kaznovanju Fakinovih morilcev.
»Slov. Narod", glasilo demokratov, oziroma orjuncev, se zelo razburja, da je ljubljanski proletariat klical po shodu
v	Mestnem domu: »Dol Orjuna! Dol z morilci Fakina!" in zahteva, da se takoj zapre vse delavce, ki bi še to glasno zahtevali.
Mi vemo, da senca Fakinova straši med demokrati in orjunci. In gospodje, vedite, da delavstvo ne bo prej odnehalo, dokler ne bodo kaznovani Fakinovi morilci in tisti, ] '■ ^alno odgovorni za zločine nad ruuarji.
William M. Brown:
Socializem in krščanstvo. 1
Socializem in krščanstvo sta sorodna drug drugemu toliko, kolikor imata oba za cilj — dvignenje našega teptanega bednega življenja. Ali pri vsem tem so njihove težnje tako nasprotne, da sta eden od drugega tako oddaljena, kot je daleč vzhod od za-pada. Da, med njima zija globok, nepremostljiv prepad.
Marx, največji učitelj socializma, uči: »Prišel sem, da razglasim svetu telesno in duševno življenje na svetu. Zato živite, črpajte vse življenske vire v medsebojni kooperaciji (skupno delo), odkrivajte prirodne zakone, ki bodo pokorni sluge človeka in ga bodo hranili in oblačili, mu gradili stanovanja, čuvali zdravje in vse udobnosti telesa in ki bodo dali duhu dovolj hrane, da se bo mogel razvijati."
Jezus, ustanovitelj krščanstva, pa uči: »Prišel sem, da razglasim ljudem življenje duha in telesa v nebesih. Zato pojdite, oznanjujte vsem ljudem vero
v enega vsevednega osebnega boga, vero, ki so jo oznanili proroki in sv. pismo po razlagi svete matere cerkve
— in vaše je nebeško kraljestvo."
Mene v resnici preveva melanholično, ali nepremagljivo prepričanje, da če bi se združilo krščanstvo z marksističnim socializmom, kot hočete to
vi in Kingsley,2 da bi se potem najbolje pokazala resničnost dveh pregovorov: »Hiša, v kateri vlada razdor, ne mora obstati" in »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema".
Jaz mislim celo, če bi pustil marksistični socializem odprta vrata krščanskemu socializmu in preko njega ortodoksnemu krščanstvu, da bi se potem skrhale vse revolucionarne težnje tlačenih razredov in da bi na zemlji zopet zavladal vek mračnjaštva in teme kot tedaj, ko je rimski cesar Konstantin prestopil v krščanstvo in ko so kristjani postali lojalni državljani in hrabri branitelji cesarstva.
V	onem času je razpadalo primitivno suženjsto, kot propada danes mezdno suženjstvo. Srednji vek je bil strupeni sad krščanstva. Krščanstvo je držalo svet v temi daleč od civilizacije, mesto da bi ga vodilo k njej.
Pokristjanjenje marksističnega socializma po vzoru Kingsleya in naše »Socialistične Cerkvene Lige“ bi po-menjalo nov vojni despotizem zato, da se podaljša to drugo suženjstvo, katerega dnevi so danes šteti. Ali če osvobojenje proletariata propade pod koraki »Železne pete",3 potem se nahajamo na pragu novega mračnega veka in mimo nas ne bo šla bridka časa srednjeveštva.
Jaz bi bil zelo naklonjen radikalnemu in revolucionarnemu gibanju krščanskega socializma v naši cerkvi, če ne bi videl, da sta kršč. socializem, kateremu ste vi posvetili svojo mladost, in marksistični socializem, kateremu sem jaz posvetil svojo starost, žalibože dve bistveni nasprotji, katerih skupni obstoj in delo je absolutno nemogoče.
Nepomirljivo nasprotstvo med krščanskim in marksističnim socializmom je v tem, da je prvi imperialističen, a drugi v jedru demokratičen. Bistvena
1 Leta 1920. je izšla v Združenih državah Severne Amerike knjiga pod omenjenim naslovom, b slikom Brpa in kladiva in s geslom: „Spodit« bogove z nebes in kapitaliste s sveta!“ Knjiga je v zelo kratkem času doživela sedem izdaj največ radi pisca knjige. Knjigo je namreč spisal škof, član vrhovnega škofijskega sveta v državi Ohio in eden najuglednejših mož v protestantski cerkvi Amerike. Vojne grozote so povzročile nemir v njegovi duši in škof je videl vso laž krščanstva in spoznal pravilnost Marxovega znanstvenega socializma. In kakor je bil prej najvne-tejši oznanjevalec krščanstva, je postal potem najgorečnejši propovednik »o^alizma. Pred enim letom je bil izključen iz cerkve.
— Prinašamo odlomek h te slavne knjige.
2 to je škof, kateremu je namenjena knjiga.
8 „Železna petau je naslov romanu Jacka Londona, kjer popisuje boj med delom in kapitalom; v tem boju igra glavno vlogo „Železna petau = fašizem.
resnica je, da niti ena vera, pa bila ona krščanstva, židovska, mohamedanska ali budistična, ne more biti drugo kot nadneravna in tradicionalna (se opira na »ustna sporočila"), dočim je marksizem v svojem bistvu znanstven in naraven kot darvvinizem (— nauk Damina, ki je dokazal pravi izvor človeka).
Da vam bo jasnejša razlika, ki obstoji po mojem mnenju med osnovnimi vprašanji marksističnega in krščanskega socializma, hočem v glavnih potezah navesti nasprotstva, ki obstoje med obema:
1. Marksistični socializem je naturalističen (naraven), a versko krščanstvo je nadnaravno. Dosledni socialist pravi: »Jaz imam vse svoje življenske sposobnosti v sebi." Dosledni kristjan pa pravi: »Moja moč je v bogu."
2. Marksistični socializem je brezrazreden, a krščanstvo je razredna vera, po kateri je ves svet razdeljen na razreda: na razred pravičnih in razred grešnikov. Dosledni socialist pravi: »Vsak človek je moj brat." Dosledni kristjan (kot vsak vernik, naj si bo žid, mohamedanec, budist itd.) pravi: »Vsak pravoverni je moj brat, a oni, ki ne verujejo, so šele potencialno moji bratje."
3. Marksistični socializem je zemeljski, a krščanstvo je nebeško. Dosledni socialist pravi: »Zemlja je moja domovina." Dosledni kristjan pravi: »Nebo je moja domovina."
4. Marksistični socializem je materialističen, dočim je krščanstvo spiri-tualistično (duhovno). Dosledni socialist pravi: »Osnovne potrebe življenja in prva skrb človeka je hrana, obleka, stanovanje, udobnost." Dosledni kristjan pa pravi: »Verujte pred vsem v boga in pokoravajte se njegovim zapovedim, vse drugo je postransko."
5. Marksistični socializem je v jedru proletarski, a krščanstvo je v jedru buržujsko. Dosledni socialist pravi: »Jaz sem po svojih prednikih človek, ki se radi gotovih družabnih razmer nahaja na gotovi družabni stopnji, a po svojem izvoru in usodi enak vsem drugim ljudem, pa celo živalim.“ Dosledni kristjan kot vsak vernik pa pravi: »Jaz sem (zahvaljujoč se svoji veri, krstu . . .) knez nad knezi, sin (hči) najvišjega kralja, boga.“
6. Marksistični socializem je v jedru demokratičen, a versko krščanstvo je v jedru imperialistično. Dosledni socialist pravi: »Živim, kot hoče večina." Dosledni kristjan pa pravi: »Živim, kot hoče bog."
7. Marksistični socializem je skoz in skoz pacifističen,1 a versko krščanstvo je skoz in skoz bojevno.
Dosledni socialist pravi: »Vi ste človek in jaz sodelujem z vami." Dosledni kristjan pa pravi: »Vi ste brezverec, jaz se bom boril z vami."
8. Marksistični socializem je prost vsega sektaštva. Dosledni socialist pravi: »Ves svet je moja domovina, a moja vera je želja, da koristim človeštvu." Dosledni kristjan pa pravi: »Samo krščanstvo je moja domovina in moja vera je želja, da služim bogu".
9. Marksistični socializem je po svojem izvoru in po svoji praksi vseskozi znanstven, a krščanstvo je vseskozi tradicionalno. Dosledni socialist pravi: »Rešitev sveta zavisi od naravnega izkustva, opažanja in preiskovanja zakona materije (snovi) — prirodne sile." Dosledni kristjan pa pravi: »Rešitev sveta zavisi od razodetja, tradicije in volje troedinega boga očeta, sina in sv. duha."
10. Marksistični socializem razlaga človeško zgodovino po naturalistični teoriji, ki uči: Način proizvajanja materialnih dobrin določa zgodovino vsake dobe. Krščanstvo razlaga zgodovino po supranaturalistični (nadnaravni) te-
1	To velja za marksistični socializem tedaj, ko zmaguje, a ne ko je preganjan. Socialistična Rusija je zahtevala vedno mir, ne zato, ker je bila preslaba za brambo, temveč ker je že sam njen socializem človečanski. Kapitalizem napada soc. Rusijo, ker pomenja življenje soc. Rusije smrt kapitalizma. Kapitalizem in socializem ne moreta skupno obstojati: osvoi!*.’ -riora svet eden ali drugi. Tako se tudi pri vsem človeštvu potrjuje pregovor: „Hiša, v kateri vlada razdor, ne more obstati.14
oriji, ki uči: Navodila troedinega boga določajo zgodovino vsake dobe. Dosledni socialist pravi: „Recite mi, kako je narod proizvajal, kako se je hranil, oblačil, stanoval, in jaz vam bom v glavnih potezah povedal njegovo zgodovino^ Dosledni kristjan pa pravi:. „ Recite mi, kaka je bila božja previdnost napram enemu narodu in jaz vam bom povedal, kaka je bila njegova zgodovina."
11.	Marksistični socializem je izdal svoje geslo. „Svoboda“. Krščanstvo pa je zapisalo geslo: „Pokorščina“. Dosledni socialist pravi: „To geslo je simbol moje svobode, da kot človek živim, proučavam in odkrivam prirodne zakone, da spoznam življenje in da živim zemeljsko življenje, zavestno o-sebno življenje, ki obstoji samo v mejah organske narave." Dosledni kristjan pa pravi: „To geslo je simbol moje pokorščine najvišjemu bogu, katerega vero, objavljeno po prerokih v starem in novem zakonu moram sprejeti in izpovedati, ako nočem izgubiti večnega življenja v nebesih, ki me čaka po tem zemeljskem življenju."
(Konec prihodnjič.)
»Delavsko-kmetska Matica11.
V slovenskem jeziku je neverjetno, skoraj sramotno malo marksistična literature in proletarskih leposlovnih del. Pred vojno je izhajala revija „Naši Zapiski", ki pa so po vojni zaspali. Slovenski proletariat črpa tako skoro vso svojo razredno izobrazbo le iz svojih tednikov, ki pa so še za aktuelre dnevne dogodke premajhni, da bi mogli podati globoko in temeljito marksistično analizo vsakodnevnega razvoja v državi in svetu. Kljub temu, da je prav za prav manj srbskega proletariata kot slovenskega, je v srbskem jeziku mnogo več izvirne in prevedene marksistične literature. V Srbiji je izšlo tudi po vojni mnogo marksističnih knjig, čemur je vzrok ta, da izkoriščajo žal srbski so-drugi dohodke centralistično urejenih organizacij večinoma le za gibanje v Srbiji.
Temu stanju je treba napraviti konec in omogočiti vsemu slovenskemu delavstvu, da dobi vsa važna in velika marksistična dela v svojem jeziku, ki ga obvlada. Treba je zopet redno izdajati 14 dnevno ali mesečno revijo, ki bo dajala splošne smernice delavskemu gibanju na političnem, strokovnem, kulturnem in zadružnem polju.
V ta namen so se zbrali zavedni delavci in kmetje in so se posvetovali, kako začeti z delom in kako omogočiti vzpričo današnjih visokih cen v tiskarski industriji redno izdajanje knjig in revije. Prišli so vsi do enodušnega sklepa, da je treba Btvar postaviti na zadružno podlago. Zato *o ustanovili registrovano zadrugo z omejeno zavezo „Delavsko-kmetska Matica".
Namen zadruge je glasom njenih pravil:
1.) zalaga in izdaja za svoje člane strokovne, leposlovne in politične knjige in časopise ter druge v to stroko spadajoče predmete;
2.) izdaja in zalaga literarne proizvode svojih članov;
3.) nabavlja pod točko 1. navedene predmete;
4.) izvršuje v dosego svojih namenov tiskarsko in knjigoveško obrt in si oskrbi ” ta namen potrebne tehnične napravi • koncesije.
Deli iša samo 50 Din in s^ lahko plača v dveh obrci.ih. ^sak član zadruge ima brez ozira na levilo deležev samo en glas, zadruga je torej osnovana na popolnoma demokratični podlagi.
Proponentski odbor zadruge si je stavil za nalogo, da čim pre začne izdajati revijo „Naši zapiski" h poedine knjige. Kot prve knjige naj bi izšle: Marx, Kapital (najslavnejše Marxovo delo), nadalje Marx, Mezdno delo in kapital, svetovno slaven leposlov' 1 roman od ameriškega slovitega proletarskega pisatelja Sinclaira (izg varjaj: Sinkler) „Jim mil Higginsu in od nič manj siavnega proletarskega pisca Jack Lond t (izgov.: Žek Londn) „Železna peta"! „Delavsko-k netska Maticr“ bo
torej izdajala najznamenitejša proletarska dela.
Da bo ona v svojem prepotrebnem hvalovrednem delu čim b ~»>j napredovala, jo moramo podpirati vsi delavci in kmetje s tem, da postanemo njeni člani! Član zadruge postane oni, kdor plača 10 Din vstopnine in vsaj polovico (25 Din) deleža, ker pa je delež tako nizek, bodo mnogi lahko podpisali več deležev.
Načelstvo zadruge je prevzel sodr. inženir Štebi in njegova oseba nam daje jamstvo, da je zadruga v pravih in sposobnih rokah.
Postanimo vsi člani Delavsko-kmet-ske Matice!
Vsak naj pridobi najmanj 10 deležev!
"Delavsko-kmetska Matica11
Ljubljana, Aleksandrova c. 9 II.
Socialistični shod proti vojni.
V	nedeljo 21. t. m. so priredili so-cialpatriotje v Ljubljani shod proti vojni. Na shod so prišli v večini naši somišljeniki, ki so mirno poslušali govorjenje Likarja in blebetanje Golma-jerja, ki je bral škofove pastirske liste z 1. 1914, pozabil pa na socialpatriot-ske. Kot tretji je dobil besedo sodr. P e t e r k o v i č, ki ga je delavstvo burno pozdravljalo. Peterkovič je dokazal, da je sklicevanje socialpatriotskih shodov proti vojni navaden švindel, ker socialpatrioti so hujskali na svetovno vojno 1. 1914/18 in danes kot kraljevi ministri v raznih državah delajo za' nove vojne. Vse to je dokazal trdno, da mu socialpatrioti niso mogli pobiti izvajanj. H koncu je s. Peterkovič zaklical med burnim odobravanjem: Konec vojn bo tedaj, ko bo konec kapitalizma! Delavstvo je vedno s ploskanjem odobravalo izvajanja Peter-koviča. Potem se je shod zaključil in socialpatrioti so razkrinkani šli domov.
Dopisi.
Labinj-Vines. Dragi „l)elavsko-kmet-
ski list!u Dovoli mi s. urednik, da se tudi jaz oglasim v listu.
Ne morem popisati, s kakšnim veseljem sem Te prejel in prečital do. zadnje besedice. Hočem popisati nekoliko svojih in tukajšnjih razmer.
Po izgonu iz Jugoslavije sem se podal v domovino in nedomovino Italijo.
Ko sem prišel v domači krai, nisem dobil nobenega dela, moral sem iti h trebuhom za kruhom v Trst in okolico, kjer tudi ni bilo nič. Taval sem kaki poldrugi mesec sem ter tja- brezuspešno.
Ko sem zopet slučajno prišel domu in nedomu v Idrijo, sem zvedel, da se potrebuje 18 rudarjev v Labinju. Takoj sem se odločil, da grem. Šlo nas je 14 so-drugov iz domačega kraja Idrija v drugi kraj Labinj poskusit srečo.
Prišedše sem, se nas je še precej dobro sprejelo. Dobili smo delo v jami, kjer kopljemo premog za 16—18 Lir na 8 ur. Tukajšnji ljudje so jako dobri in smo takoj dobili poznanstvo s tukajšnjimi sodrugi. Prijetno je od njih poslušati, kako so 1920 okupirali rudnik ter ga držali tri tedne v oblasti. Nato pa je prišlo vojaštvo kot se to zgodi povsod, kjer hoče delavec svoje vzeti v roke, tako tudi tu je vojaštvo zatrlo b silo to okupacijo. Nekaj so jih zaprli, nekaj je bilo ubitih, drugo se je razbeglo. Po tistem je federacija rudarjev silno padla. Vzeli so jim tudi njih lastni delavski dom. Sedaj se federacija zopet počasi dviguje in upam, da pride enkrat čas, ko pridejo do svoje pravice. To pa se bo zgodilo le takrat, ako se delavci močno oklenejo svoje organizacije in stranke, ker brez organizacije je sploh nemogoče priti do svobode.
Življenje tu v Istri ji je še precej dobro, vendar bi moralo biti boljše. Federacija rudarjev je precej močna, a vendar je še preslaba za mezdno gibanje.
Vsake tri do pet mesecev pridejo Vines obiskat fašisti. Vines je najbolj razredno zaveden kraj, zato fašisti n" hodijo radi aena. V nedeljo 14. t. m. so se pa zopet skorajžili ter prišli na Vines. Bilo je tako: Slo nas je 10 Idrijčanov po Vinesu zvečer. Naproti nam gre neka gruča ljudi, ki poje italijanske pesmi, mi smo peli sloven-
ske. To še ni bilo nič. Nato oni zapojejo „bandiera rossau, mi misleč, da so to sodrugi, zavpijemo „viva bandiera rossau, pa kakor da bi jih hudič vpičil, so skočili na nas. Bili so fašisti, ki so nas na ta način prevarili. Takoj so odpeli žilovke ter po nas. Eden jih je dobil po glavi in jaz sem tudi imel srečo držati eno a pestjo po ustih, dve po glavi in z žilovko po desnem ramenu tako, da nisem mogel roke dvigniti. Nato seveda smo ušli, ker fašistov je bilo triindvajset, a nas deset s praznimi rokami. Za drugič bomo znali, ter jim pokazali po „kranjsko“. Od njih je bilo tri Italijani, a drugi Istrijani. Tako se je končalo. Sedaj pa dragi „Delavsko-kmetski list“ : le naprej tako po začrtani poti, ki si jo začel. Pomagal Ti bom kolikor mogoče linancielno ter tu po možnosti zbiral tiskovni sklad za Tebe. Pozdrav vsem rudarjem Zagorja, Trbovelj, Hrastnika. Živela zveza radarskih delavcev celega sveta! Živel delavsko-kmetski blok in razredni boj!
S sodružnim pozdravom M. Nehar.
Mežica. O b Č i n s k a p o 1 i t i k a „S o-cialistovu. Kako razumejo naši socialpatrioti izvajati socialistično politiko v občinah, kjer imajo absolutno večino, nam kaže slučaj v naši občini. Občinski za-stop je kupil seveda z občinskim denarjem tukajšnemu gasilnemu društvu društveno zastavo, katera je stala skoro 50.000 K. Nočemo s tem zadirati v naše gasilno društvo kot tako, ampak povedati moramo široki delavski javnosti, naj ona oceni korak tukajšnega „socialističnega“ odbora. Vseh
17	socialističnih odbornikov pa vprašamo, ali je kupovanje zastav za razne nepotrebne paade, kjer se razliva alkohol v potokih, res na programu občinskega gospodarstva. Ne bi se čudili, ako bi kaj takega sklenilo kako buržuazno občinsko zastopstvo, ampak da tako razmetavajo z javnim denarjem socialisti, mora vsak trezen proletarec obsoditi. Ali ne morete in ne znate obrniti denarja v kake druge javne in kulturne svrhe? Ali je vas tako naučil Bernot? Gasilno društvo bo razumelo, da se ga ta izjava ne tiče, ker je njemu kot takemu pač vseeno odkod dobi zastavo podarjeno.
Orjunsk -sokolska vzgoja! Dne
18. septembra seje peljal s kolesom mlad, 16 let stari zidarski delavec od dela ob peti uri mimo barake Kodelove. Tu je stal realec tretjega razreda Franc Tubo, tirJunaS in sbkolaS, In začel bTSf' povoda klicati nad tem delavcem, naj stopi s kolesa. Ker se delavec ni zmenil za te klice, je začel F. T. metati kamenje in ga zadel na uho in glavo. Seveda je potem ta mladi junak pobegnil in se skril. Delavca so potem obvezali, ker je močno krvavel. On je tudi slučaj naznanil policiji. Mislimo, da bo policija ukrenila, da bo mir pred takimi orjunaškimi študenti. Pozivali bi pa tudi vodstvo realke, da pove temu fašistu, da še nismo v Albaniji, kjer se lahko pobija, kakor se kateremu zljubi. Vodstvo realke mora tega študenta eksemplarično kaznovati. To zahtevamo delavci, ki se ne bomo pustili pobijati od teh fašistovskih divjakov.
Književnost
S. E. Burroughs: Tarzan, sin opice, roman, poslovenil -z-. Splošna knjižnica št. 29 v Ljubljani 1924. Izdala in natisnila Zvezna tiskarna in knjigarna. Strani 302. Cena broš. Din 30, vez. 36.
Tarzanove knjige, ki so izšle v nemškem izvirniku, kakor tudi v drugojezičnih prevodih, so se razširile v velikanskih izdajah. Teh Tarzanovih povesti je več. Vsaka knjiga je zase zaključena in posebna enota, tako, da se lahko bere vsako posebej brez zveze z drugimi. Prva taka knjiga je izšla sedaj v slovenskem prevodu v okvirju „Splošne knjižnice1* kot 29. zvezek.
Dejanje je zanimivo in napeto in se razvija v okvirju pragozdnih prizorov, kakor jih je komaj opisal kak pisatelj. Tarzan je' sin angleškega lorda, ki je bil s svojo mlado ženo o priliki uradne misije izpostavljen od uporne ladjine posadke na afrikansko pragozdno obal, kamor ni še prestopila človeška noga. Pod največjimi nevarno»tmi se mladi par vzdržuje nekaj časa v boju « prebivalci divjega pragozda. Mali deček — kasneje Tarzan — se porodi v grozovitostih džungle. Komaj eno leto star, izgubi mater vsled bolezni in očeta vsled nenadnega napada orjaške človeško opice. Dete odnese velika opica
—	samica, ki ji je po naključju poginil njen mladič in ga neguje, redi -in vzgoji po svoje. Radi tega:	larzan, gin opice.
Sam 8koro opica, doživi Tarzan v svojem divjem okrožju nebroj pustolovščin. Ničesar mu ni znano o človeku, a njegi v človeški razum rasle in ga dvij;« n id njegovimi tovariši — opicami. Pripravi si primitivno orožje, s katerim prevladuje vsled svoje orjaške moči vse zverine džungle in slednjič prodere do prvih ljudi, do ubeglih kanibal.>v, ljudožreev. Iz njih naselbin pridobiva neopažen po zvijači nadaljnja pomožna sredstva. Medtem se mu posreči pod nepopisnimi težavami naučiti se brati in pisati, ker je našel v koči ob obali knjige pokojnega očet*. A divji pragozd ga vedno in vedno zvabi v svoje naročje.
Zla usoda vrže na divjo obal belokožce.
On jih instinktivno rešuje iz največjih nevarnosti in vedno jim izginja izpred oči kot gozdni bog, ker ne razume kulture človeka z njegovimi krutostmi in ker 8e čuti napram njemu nesvobodnega. Njemu manjka kulture, njemu manjka daru govora.
A tudi tega si po mnogih mukah in mujah pridobi. Tarzan gre z enim rešenim be-lokožcem v kulturni svet svojih starišev. Zapusti pragozd, ker hoče poiskati mlado, lepi Američanko, ki jo je svojčaa med izstavljenimi belokožci rešil iz groznega zobovja orjaške opice in katere sliko si je utisnil neizbrisno v srce. Tudi med kulturnim svetom doživi Tarzan marsikaj nepričakovanega in nezapopadnega.
L. Lipovec: Spodobni ljudje. I. Čisto rodoljubje, enodejanka. Splošna knjižnica št. 30 v Ljubljani 1924. Založila Zvezna tiskarna iu knjigarna. Strani 36. Cena broš. Din 6.
Pod skupnim naslovom „Spodobni
1	j u d j eu izide v založbi Zvezne tiskarne in / knjigarne v Ljubljani v okvirju „Splošne knjižnice11 ciklus petero enodejank: Ves ciklus „Spodobni ljudje11 je idejno — enotna skupina četvero komedjic — enodejank, ki se vrši pred svetovno vojno, in eno(J« anskega epiloga, v katerem nastopajo osebe iz prejšnjih komedjic po svetovni vojni.
Iz praktičnih razlogov in ker je vsaka teli petero enodejank zase zaključena enotar ki se lahko tudi samostojno uprizori, je založba uredila izdanje tega cikluza tako, da izide pod skupnim naslovom : Spodobni ljudje v«aka teh petero enodejank v posebnem zvezku s svojim lastnim podnaslovom in sicer v nastopni vrsti: I. Cisto
rodoljubje, II. Boka roko III. Živeti!
TV. TsT<reila ljubezen iti 'ppiiog. rreKV»S«ni svet v tekočih zvezkih nSplošne knjižnice11 št. 30 do 34. Vseh petero zvezkov bo vezanih v skupno knjigo, a broširana se bo dobivala vsaka enodejanka posebei.
Prva teh komedjic — enodejank „Čiato rodoljubje11 je pravkar izšla kot 30. zvezek ^Splošne knjižnice11. Enodejanka je drastična slika naših predvojnih političnih in socia nih razmer, ki v mnogem obstojajo še danes. Kakor čujemo, bo te enodejanke uprizorilo v letošnji sezoni tudi gledališče v Ljubljani. Neznatna cena Din 6 za knjižico bo omogočila vsakomur nabavo potrebnih izvodov. Omenjamo še, da avtorjeve pravice, posebno glede dovolitve vsakršnega uprizarjanja, zastopa zakžništvo „Zvezna knjigarna11 v Ljubljani.
Popravek.
Gospod Emil Stefanovič nam je poslal izjavo, da nima on s celjskim procesom proti Šuntajsu nič opraviti, kakor je bilo to pisano v dopisu v 4. štev. našega lista.
S	tem objavljamo ta popravek.
Predavanje.
V	nedeljo 28. t. m. ob 10. uri dopoldan, ob 60 letnici ustanovitve I. delavske internacionale prirede študentje marksisti v veliki dvorani
Mestnega doma
tozadevno predavanje. Predavatelj bo natančno obrazložil nastanek, razvoj in program L internacionale, ki jo je vodil Karl Marx, oče modernega socializma. Obrazložil bo bistvo problema internacionale. Vstop prost.
Delavci in delavke! V nedeljo ob
10.	uri vsi v Mestni dom!
Izdajatelj in lastnik: Konzorcij v Ljubljani.
Tiskarna Josip Pavliček, Kočevje. Odgovorni urednik Josip Pezdir, sedlar,.