60379 po Božjim usmiljenji in po milosti sveliga apostoljskiga Sedeža Knežo-škof v Ljubljani i... d. V* im ljubljenim Terminu Ti j ulil jamske škofije zveličanje in blagoslov v Gospodu! jjlveti štirdesetdanski post se bliža, in v njegovim začetku bo duhoven kristjanu pepela po¬ tresel na glavo in poreče: „Prah si, in v prah se boi povernil. 44 Ta šega svete cerkve nas spominja strohljivosti našiga telesa, pa nas tudi resnobno opominja, z vso skerbljivostjo perzadevati si za cilj in konec, ki ga je Bog kristjanu odkazal, in brez odlašanja podati se na pot žive vere, k čemur sveta cerkev svojim vernim otrokam perjazno roko podaja, ker za sveti postni čas ne zapoveduje le del za¬ tajevanja in pokore, temuč tudi hoče, de v duhu zbrani premišljujemo in si k sercu jemljemo, kar koli naše posvečenje množi, in nas pelje proti večnimu življenju; pot k našimu posvečenju in proti nebesam nam pa kaže in razsvetljuje le prava živa vera. Po sklepu Božje previdnosti sim vaš vikši pastir, in me tedaj dolžnost veže, vas učiti, pa ne tega, kar današnjimu svetu dopade, in kar posvetni ljudje radi poslušajo, ampak učiti vas moram, kar je Jezus in kar so aposteljni učili, kar je Bog v svoji sveti katoliški cerkvi ko nauk Jezusov in njegovih aposteljnov, ko besedo večne resnice shranil, in po nji tudi nam oznanil. Z aposteljni in z vso keršan- sko katoliško cerkvijo vam moram ozitanovati Jezusa Kristusa, ko edinorojeniga Sina Boga Očeta, ko Odrešenika grešniga človeškiga rodu, in s svetim Petram (Djan. apost. 4, 12.) vam povedati: „V Je¬ zusu je zveličanje in v nikomur drugim!“ Posebno vas moram tedaj svariti, de se varujte nevere, krive vere in neumrljivosti v verskih resnicah; ker ravno te pregrehe so bile vselej, so zdaj, in bodo zlasti pregrehe tega sveta. Ako bi ne bila vera v Kristusa v naših časih tako' močno omerznila, kakor je, bi ne bilo toliko in takošnih nerodnost med ljudmi, kakor jih dan na dan vidimo; zakaj kakor po- mankanje prave žive vere človeka čedalje delj od Boga odvrača, in čedalje globokejše v brezno hudobije pogrezva, tako ga vera v Božjo besedo in v Kristusa k Bogu vrača, k Bogu perpelje, z Bogam v ljubezni zedini, in v Bogu zveliča. Zavoljo tega so pa tudi Kristus in aposteljni, in vsa Jezusova cerkev vselej in povsod k veri v Božjo besedo z vso gorečnostjo opominjevali. Če Kristus svari, za¬ deva njegovo svarjenje nevero, če koga pohvali, ga pohvali zavoljo njegove terdne vere; nevero iz¬ trebiti, vero pa vsaditi in razširiti, si vse perzadeva. Človek bi si mislil, de se vera med kristjani, ki so v Jezusovim imenu keršeni, in se v ker- šanskim nauku podučujejo, ne more pogrešati. Veči del jih sicer res ne dvomi, de je Jezus Kristus zveličar sveta, in tudi apostoljsko vero večkrat molijo; vender pa ta njih vera ni vselej tista živa vera, ki jo Kristus in aposteljni zapovedujejo. ,,Ako pričaš s svojimi ustmi, in v svojim sercu veruješ, boš zveličan 44 , pravi sveti apostelj Pavel (Rimlj. 10, 9.). V sercu mora biti zapisana vernimu kristjanu resnica: Le en Bog je, in ta edini Bog nas hoče zveličati po enim živim Kristusu. V serce morajo človeku biti vtisnjene besede večne resnice, de Kristus živi, in de živi tudi za nas. Duša se mora po besedah svetiga Pavla (Hebr. 11, 27.) nevidljiviga (Boga) deržati, kakor de bi ga vidila. Kristjan mora tedaj v Jezusa tako živo verovati, kakor de bi ga s Tomažem vidil, z Janezam na njegovih persih slonel, z Marijo per njegovih nogah sedel. Misel na Kristusa mora biti serčna; vanj moramo misliti, kadar v hiši sedimo, in kadar popotvamo, kadar sevlegamo, in kadar vstajamo; ona nas mora spremljati per vsili naših delih in opravilih, per vsim našim djanji in nehanji. Taka je vera praviga kristjana; kako pa si jo človek perdobi? Stvarjene reči nas sicer močno spominjajo Boga, stvarnika, od Kristusa, odrešnika, pa nam celo nič ne povedo; natura, ki jo imamo pred očmi, nam tedaj vere ne more dati; zakaj kar moramo verovati, je delječ nad vidnimi stvarmi. Svet, ki na njem živimo, nam vere tudi ne more dati; zakaj verovati moramo v večno kraljestvo, ki ga ne vidimo. Naš um nam vere ne more dati; zakaj vera preseže vsako človeško razumnost. Kristus, ki v njega verujemo, je izšel od Očeta, in je na svet prišel (Jan. 16, 28.), nauk, ki ga je učil, je iz Boga ( Jan. 7, 17.); tedaj zamore tudi keršanska vera le od Boga priti, le on nam jo zamore v serce dati. Resnično, le od Boga, od Očeta svetlobe, od kteriga je vsak dober dar in vsako popolno darilo, pride tudi dar svete vere (Jak. 1, 17.); zakaj ko je Peter Kristusu na vpra¬ šanje: ,,Vi pa, kdo pravite, de sim? 44 odgovoril: „Ti si Kristus, Sin živiga Boga! 44 je Jezus rekel: „Meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih 44 (Mat. 16, 17.); in ko je Kri¬ stus Jude opominjal, de naj ne delajo za jed, ktera mine, ampak za jed, ktera v večno življenje ostane, in ko so ga na to vprašali, kaj naj delajo, de tisto jed dosežejo, ki večno živi, jim je odgovoril: „l’o je delo Božje, de verujete v njega, kteriga je on poslal 44 (Jan. 6, 22.). Tudi že iz pervih zgodb ker- šanstva se vidi, de vera pride od Boga; desiravno so namreč aposteljni tri leta z Jezusam hodili, tri leta njegove nauke poslušali, njegove čudeže in njegovo sveto življenje z lastnimi očmi gledali; desiravno se jim je po svojim vstajenji večkrat perkazal, in so ga poslednjič vidili v nebesa iti: vender niso bili per vsim tem ne dovolj razsvetljeni, ne dovolj uterjeni v veri, de bi bili brez strahu med ljudstvo sto¬ pili, in jo pred vsim svetam oznanovali, dokler ni prišel binkoštni praznik sveti Duh v podobi gorečih jezikov nad nje, dokler niso bili keršeni s svetim Duham in v ognji. Tadaj se je bila cerkev Božja v aposteljnih in v pervi keršanski občini spočela, takrat je keršanska vera z vso svojo močjo in lepoto med ljudi prišla. Odslej so spoznali v Bogu svojiga Očeta, v Kristusu svojiga Odrešenika, v svetim Duliu svojiga Učenika in Tolažnika, ki vse verne zedini v sveti cerkvi. Živa vera je tedaj res, kakor katekizem prav lepo pravi, dar Božji, čeznaturna luč, od Boga nam vlita čednost. Akoravno nam pa le Bog zamore vero v serce vliti, in serce za njo ogreti, je vender ravno tako gotovo, de je per tem tudi naše dobre volje in našiga resničniga perzadevanja po¬ treba, in de ondi, kjer je lastno perzadevanje, tudi Božje gnade ne bo mankalo. Ali morebiti ni res v naši moči, pridige z veseljem poslušati, ali pa se jim odtegovati, zaslišano besedo Božjo premišlje¬ vati, ali pa jo vnemar pušati, Boga za živo vero prositi, ali pa za ta dar Božji nič ne marati? Naj bo tedaj, ljubi moji! vselej in posebno v tem svetim postnim času vaša nar imenitniši skerb, de nič ne pregledate, nič ne zamudite, kar vas zamore bolj perpravue in voljne storiti za Božjo besedo, in vas v nji poterditi. Varujte se mlačnosti in lenobe v službi Božji, zavoljo ktere v človeku vera peša, in ne vstavljajte se spoznani keršanski resnici, temuč nastopite skerbno mnoge pota, po kterih se k pravi in živi veri pride, in tacili potov je toliko, de po njih lahko sveto vero najde, kdor je pošteno in z dobrim sercam iše. Če le poverhama sveto pismo pregledamo, najdemo, de so pobožni pastirji, ki so okoli Bet¬ lehema čede pasli, ravno tisto Božje Dete po angeljevim oznanilu spoznali, ki so ga modri iz .Jutroviga našli po prečudni zvezdi, ki se jim je bila na nebu perkazala. Priprosta vera je pastirje, visoka uče¬ nost pa modre k Jezusu perpeljala; oboji pa so imeli dobro, pobožno serce, ki Boga iše, in zato so našli, kogar so iskali. V svetim pismu beremo, de je dvornik, mogočen služabnik etiopske kraljice Kandace po branji preroka Izaija in po prijaznim razlaganji učenca Filipa na vozu sede ravno tisto vero in tisto modrost zadobil, ktere se je ljubljeni učenec sveti Janez na Jezusovih persih slone navzel; de je stotnik Komeli ravno tistiga Kristusa spoznal po pridigovanji svetiga Petra v Cezareji, kteriga se je učil moliti svetovavec Dionizi po svetim Pavlu v sredi Areopaga v Atenah. Beremo, de so — Ni- kodem po noči per luči, Samarijanka per Jakopovim vodnjaku, ječar v Filipah v ječi, škerlatarica Lidija pa pred shodnico per reki — vsi ravno tistiga Kristusa našli; de je Magdalena per grobu po glasu: Marija, de so učenca v Emavsu po lomljenji kruha, Tomaž po ranah Jezusa spoznali, sveti Štefan pa ga je vidil na desnici Božji v nebeški svetlobi. Znano nam je, de se je sv. Avguštin dolgo časa s seboj vojskoval, de je v grehu, v zmoti in v temi taval, dokler ni slišal besede Božje iz ust svetiga škofa Ambroža, dokler ni zaslišal glasu, ki mu je rekel: ,,Vzemi in beri“, in dokler ni v roke vzel listov svetiga aposteljna Pavla, in zadel na besede, in jih je bral: „Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nevošljivosti; temuč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, in ne strezite mesu v poželenji^ (Rimi. 13, 13). Ta beseda Božja mu je tako globoko v serce segla, de se je ves ginjen veselja zjokal, ker je v Kristusu Boga, in v Bogu večno življenje našel. Mnoge so tedaj pota, mnogi perpomočki, po kterih človek vero v Kristusa zadobi, in po kterih naša vera oživi. Kristus, ki je za vse umeri, de bi vse zveličal, vsaciga sprejme, kteri s pobožnim sercam po njem p oprašuj e, in ga zvesto iše. Za slehernim skerbno hodi, slehernimu zamore oči odpreti, kakor jih je odperl sleporojenimu. Slehernimu zamore serce giniti in ga za dobro ogreti in vneti, sle- herniga tako ali tako raniti in ozdraviti, sleherniga tako ali tako na se potegniti in ga seboj skleniti, če se mu le ne ustavlja, ampak ga z ravnim sercam iše. Tedaj je zlasti v naši moči, de na vsak tak glas skerbno čujemo, de ga ne preslišimo, de nebeške luči, de zvezd svete vere, kadar ktera v nas za¬ sveti, ne ugasnemo, temuč de se je poprimemo, in zvesto za njo hodimo, tako dolgo, de nas k Jezusu perpelje, in vera v nas oživi. Blagor jim, ki so Jezusa našli, le oni umejo veliko srečo žive vere v našiga Odrešenika; zakaj samo v Jezusu je zveličanje in v nikomur družim. Vender naj ne obupajo tudi tisti, kteri ga še le išejo, ali pa ga še niso začeli iskati. Išite! pravim vsim takim, in bote najdli; zakaj glas Božji vas še zmirej mnogoterno kliče, ali po vesti, ko vas ta notranji glas svari, toži in obsodi, ali po terpljenji, ki vam daje čutiti vašo nezmožnost, nečimernost in minljivost vsiga posvetniga blaga, terpljenje namreč vas budi, de bi svoje oči k Bogu povzdigovali. Sploh vse, kar koli je s keršanstvam v zvezi, boljšimu kristjanu na glas govori, ter ga spominja in spodbuduje k živi veri v Kristusa. Vsaka cerkev, ki je posvečena Jezusovimu imenu, kaže kristjanam njih Gospoda in Zveličarja. Vsaka očitna Božja služba, per kteri se kristjani zbirajo, de Boga v Kristusu molijo; pastirji keršanskiga ljudstva, ki po svojim poklicu svojim čedam vero v Kristusa oznanujejo, jo v njih bude, oživljajo in poterdujejo; vsakdanje svete maše, nedelje in drugi prazniki cerkve Božje, ki nas spominjajo vsiga, kar je Kristus za nas storil; pridige in keršanski nauki, ki se ob teh dneh imajo; in sveti zakramenti, ki jih Kristusovi slu¬ žabniki vernim dele, so obilni in močni glasovi, ki v slehernim kristjanu vero bude in oživljajo, če le tem glasovam svojih ušes in svojih oči nalaš ne zatiskuje. Memo tega so pa še tudi v naših dneh svetle zvezde, so angelji med ljudmi, ki vam kažejo pot, ki derži k živi veri v Kristusa. So modri, so pobožni in sveti ljudje, ki so po preiskovanji in po veri Kristusa našli, ki vas z besedo in zgledi k njemu vabijo. Njim se perdružite, po njih se dajte peljati k Kristusu. So tudi bukve in pisma, v kterih zvezde svetijo, v kterih nam angelji govore, v kterih modri kažejo zveličanje vesoljniga sveta; jemljite te bukve v roke, in po njih se dajte peljati k Kristusu. V cerkvi Božji je živa beseda, ki vam je namesti angeljev, namesti zvezd in namesti vodnikov po potu tega življenja. Sveti evangeli je tisti veliki zvon v stolpu (turnu) svete cerkve, ki vas vse k Kristusu kliče. Kar je v njem zapisano, je k našimu pridu zapisano. Vse obljube so nam v obujenje, vse pretenja ali žuganja so nam v svarje¬ nje, vse razodenja so nam v poduk, vse djanja Božjih mož so nam v zgled, vse tolažila so nam v spodbudo zapisane. Berite te bukve in premišljujte v njih, in Bog vam bo oči in serce odperl, de naj¬ dete v njih živo vero v Kristusa. Ne obupajte, ako precej ne najdete; zakaj Bog še zrniram živi, ki v vsim vse dela, ki je poslal na vse kraje svoje angeije, svoje zvezde, svoje namestnike, de nam kažejo pravo pot v življenje. Bog hoče, de ga išemo, in le njim, ki ga išejo, se da najti. Naj vam ne upada serce; zakaj ni ga tako oterpnjeniga človeka, de bi ga Bog ne mogel spreoberniti in si ga perdobiti, kakor je spre- obernil zdivjaniga Savla, ter gaje sebi perdobil. Bodite tedaj serčni in išite, tode nikar se ne motite, ter ne mislite, de ste vero v Kristusa našli, dokler se ne kaže v vašim življenji, dokler po veri ne živite, dokler živa vera vašiga serca ne prevzame in ne poboljša; zakaj prava keršanska vera ne more biti brez dobrih del; kdor ima tedaj živo vero v sercu, ona se gotovo tudi v njegovim življenji razodeva, sicer je vera mertva, mertva vera pa nam ne zamore k čednosti in k zveličanju pomagati, kakor mertvo truplo ne premore siromaku milošnje podeliti. To je tista lepa prilika, ki jo pove sveti Jakop v svojim listu, de bi z njo pojasnil svojo veliko pridigo: „Vera brez del je mertva“ (Jak. 2, 26.). Saj nam vsim Kristus kliče: Kdor hoče zveličan biti, naj hodi za menoj, naj sam sebe zata¬ juje, naj zadene svoj križ na ramo, naj voljno nosi breme, ki mu je naloženo, naj zatera poželjivost svojiga serca, naj se uči biti ponižen in krotak, kakor sim jez; naj govori in molči, kakor sim jez govoril in molčal; naj zaupa v Očeta, kakor sim jez zaupal; naj potrebnim pomaga, kakor sim jez pomagal; naj dela in moli, kakor sim jez delal in molil. Kdor tedaj ta glas sliši, pa se po njem ne ravna, temuč dela to, kar se njegovim počutkam perlega, in ne zatajuje samiga sebe; kdor svoj križ otresa, in ga voljno ne nosi; kdor streže poželjivosti svojiga serca, in je ne zatera; kdor se v nečimernih mislih zgublja in v svoji nečimernosti povzdiguje, in ne ponižuje; kdor se nad svojim bližnjim mašuje, in mu ne odpuša; kdor govori, kjer bi mogel molčati, in molči, kjer bi mogel govoriti; kdor je prez!o'žen in preboječ, de bi se za resnico in pravico potegnil, ter se preganjanja boji; kdor le v ljudi zaupa, v Boga pa ne zaupa; kdor je terd do svojih potrebnih bratov, in se do njih pohlevno ne obnaša in jim ne pomaga; kdor v lenobi živi in pohajkva, ter se s praznimi rečmi peča, in pridno ne dela, svojih dolžnost ne spolnuje in ne moli, od taciga človeka se v resnici ne more reči, de ima živo vero v Kristusa. Prava keršanska vera se razodeva po skerbnim perzadevanji vse tisto zboljšati, kar človek nad seboj pomankljiviga in grešniga vidi. Zatorej bo krivičnik, ako zadobi živo vero, gotovo tudi storjene krivice poravnal, in bo slehernimu dajal, kar mu gre, čast komur gre čast, spoštovanje cesarju, pokoršino postavi, vsakimu toliko čislanja, kolikor ga peršoni, službi in zasluženju gre. Keršanska vera pusti vsacimu, kar je njegoviga, ona per prodajanji ne zakriva slabiga blaga, ne goljufuje svojiga bližnjiga, ne zatera revnih in slabih, tudi ne s terdnim in zaničljivim obnašanjem do njih. Zatorej si bo premožni človek, ki mu je Bog bogastvo dal, ako ima pravo keršansko vero, gotovo tudi perzadeval, de si bo s pravim obračanjem svojiga premoženja tudi zaklade v nebesih nabiral. On se bo le za zvestiga hišnika Božjiga imel; kar sam vživa, bo s hvaležnostjo in zmerno vžival, in ubogim od svojiga premoženja toliko dajal, kolikor premore. Zato bo on, ki veruje, de je zvesto spolnovanje naloženih dolžnost pravo počešenje Božje, gotovo tudi z voljo delal vse dobro, kar v svojim stanu premore storiti in je dolžen storiti. On bo skerbno spolnoval dolžnosti svojiga poklica, naj si bo že sam ali vpričo družili ljudi, naj si ga že ljudje vidijo ali ne vidijo, bodi si majhno ali veliko, naj si ga že svet očitno hvali ali zaničuje, bodi si ob času obilnosti ali pomankanja, on bo opravljal svoje vsakdanje delo po svoji moči z vednim pogledam v Boga, ki je Gospod vse žetve. On, ki je dosihmal svoji poželjivosti stregel, ako resnično v Kristusa veruje, bo gotovo začel, svoje hudo poželenje v sebi krotiti, ter ga bo svojimu duhu pod pokoršino dfeval; saj je verni kristjan ves Kristusov, in naj le njemu živi, ki je zanj umeri. On naj podobo Božjo nad seboj poveličuje, in naj svojiga telesa z nečistostjo nikar ne oskrunja. De keršanska vera vse to premore v človeku storiti, spričuje tudi zgodovina. Kakor hitro je ta vera na svet peršla, je posvečevala zakone, je dajala možu le eno ženo, in kar je Bog združil, tega ni smela poželjivost razvezati, ker zveza večne zvestobe je oba zedinila; kakor je keršanska vera zakone posvečevala, ravno tako je tudi posvečevala sad iz zakonov. Sinovi in hčere so cveteli v svoji nedolžnosti in v svoji neomadežarii, čisti lepoti; divja nesramnost se je mogla sveti veri umakniti; čistost, sramožljivost in spodobnost so peršle ko angelji Božji prebivat med družine, ter so olepševale hišno življenje. — Ako so te lepe čednosti, ki bi mogle naše družine lepšati, v naših časih bolj redke, ako se zakonska zvestoba pogreša, ako je neomadežana nedolžnost bolj redka, nesramnost pa bolj pogostna; ako se ta nečista pregreha pred ljudmi nič več ne skriva, ako je ni nič več sram, povejte mi, ljubi moji! ali ni vzrok vsiga tega v neveri, ki se v naših dneh zmiram bolj in bolj razširja? ali se ne množi toliko bolj ta hudobija, kolikor bolj Omerzuje vera v Kristusa? ali se ne vidijo te nesramnosti nar bolj pogostama nad tacimi ljudmi, ki se za vero malo pečajo? Zatorej nar poprej opominjam vas, starši, gospodarji, gospodinje in predpostavljeni! skerbite, de vaši otroci, služni in podložni pravi keršanski poduk preje¬ majo, dajajte jim vso mogočo perložnost, de se uče keršanskiga nauka, učite jih keršanske vere iskati in po nji živeti, in vidili bote, de se bodo z njo in le z njo čistost, sramožljivost in spodobnost v naše družine spet povernile. Tako tedaj se razodeva živa vera v Kristusa, po opušanji vsiga nečistiga djanja, po pobožnim in spodobnim djanji, to je po dobrih delih, in le samo taka vera zamore zveličati. Hude so sicer skušnje, ki jih mora keršanska vera preterpeti, pa močni so tudi pomočki, po kterih se ravno ta vera v nas poterduje, in kdor hoče svoj namen, večno zveličanje doseči, se mora k temu tudi pomočkov poprijeti. Ljubeznivi Zveličar, ki je zavoljo nas vse težave, britkosti, preganjanje in grenko smert preterpel, je opominjevaje govoril, rekoč: „Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hodi za menoj u (Mat. 16, 24.). De se pride skozi ozke vrata, ni druziga pota ko ta, ki ga je učil Kristus, večna Resnica. Vse, kar je veliko in veličastno v očeh Gospodovih, poganja le iz zatajevanja samiga sebe, in le zatajevanje samiga sebe dela človeka perpravniga za sprejemanje gnade Božje, in ravno k temu zatajevanju samiga sebe nas prav posebno opominja štirdesetdanski postni čas, ter nam tudi nar močnejši pomočke ponuja, de se zatajujemo, de svojo vero v Kristusa poterdujemo, oživljamo in živo ohranimo. Zatorej, ljubi moji! molite pridno in pobožno k Bogu, de vam vero pomnoži; obiskujte pridno hiše Gospodove, kjer se vam beseda Božja oznanuje, skerbno poslušajte besede svete katoliške vere, in perzadevajte si, de njene nauke, ki jih v cerkvi in v obhoji s pobožnimi kristjani slišite, in iz branja dobrih bukev zajemate, v sercu ohranite, jih premišljujete in svojo voljo nagnete, po njih svoje življenje obravnati; pridno se poslužujte skrivnost svete vere, zlasti svetih zakramentov svete pokore in presvetiga rešnjiga telesa, ki so nar močnejši hrana duhovniga življenja, in ki se vam v cerkvi ponujajo; opravljate dobre dela usmiljenja sleherni po svoji moči, in deržite se nepremakljivo Božje cerkve, kije steber in podslomba resnice, in je ravno zato nezmotljiva učenica prave vere, in kažite svojo vdanost cerkvi zlasti s spolnovanjem njenih zapoved, med kterimi je tudi zapoved se postiti, spolnujte jo tedaj po duhu svete cerkve; zajemajte si pa tudi po vedni molitvi v duhu in resnici, bodisi 'v cerkvi ali v tihim domačim hramu, ob prazničnih dneh in ob delavnikih, novo duhovno moč iz studenca življenja; zakaj slabiga človeka, ki ga njegova poželjiva natura tako močno k tlam tisi, zamore le samo Bog kviško vzdigniti, slabi človek zamore le po Bogu minljivo premagati in k neminljivimu se povzdigniti, ter Boga v svoje serce sprejeti; zatorej pa tudi le v Boga zaupajmo, ter pogostama prav pogostama svoje glave in svoje serca povzdigujmo k edinimu Bogu, ker v njegovim imenu smo keršeni, njegovo ime spoznavamo, in ker le v njegovim imenu je vse zveličanje bilo vselej, je zdaj, in bo vekomaj. Milost našiga Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vami! Amen. ■mar zadeva dovoljenje mesnih jedi, velja za lelašnji štirdesetdanski post in za druge postne dni skozi leto vse to, kar sim vam bil v lanskim pastirskim listu od 6. svečana 1857 za pretečeno leto oznanil; zatorej to z ravno tistimi besedami tukaj nasledva. A. Postiti se samo ua sebi, to je, v jedi si pertergovati, ostane zapove¬ dano, in le enkrat na dan do sili ga se najesti je perpušeno naslednje dni: t. Vse dni štirdesetdanskiga posta, (zunaj samih nedelj, ob kterih je perpušeno, večkrat do sitiga se najesti); 2. vse srede in petke v adventu; 3. vse kvaterne srede, petke in sabote ; 4. v saboto pred binkoštmi (22. vel. travna), ob predpražnikih ss. aposteljnov Petra in Pavla (28. rožnika), Mariiniga vnebovzetja (14. vel. serpana), vsili Svetnikov (30. kozoperska), Mariiniga spočetja (7. grudna), in Rojstva Gospodoviga ali pred Svetim dnevam (24. grudna). ■t. Mesne jedi vživati je prepovedano: 1. Vse petke celiga leta; 2. vse kvaterne dni; 3. vse sabote v štirdesetdanskim postu, pepelnično sredo in veliki četertik ; 4. binkoštno saboto in vse dneve pred velikimi prazniki, kteri so bili ravno poprej imenovani. Kdor se pa tega polajšanja ne bo poslužil, temuč se bo po stari keršanski katoliški navadi vse zapovedane postne dni, kakor tudi vse sabote skozi leto mesnih jedi zderžal, bo imel pred Bogam in sveto cerkvijo posebno zasluženje, ako bo to iz bogoljubne gorečnosti storil, in ne bo zaničeval tistih, kteri se poslužijo cerkveniga polajšanja te zapovedi. Kakor je pa slehernimu na voljo dano, si po svojim notranjim nagibu veči pertergovanja v duhu prave ponižnosti in pokore nakladati; ravno tako se pa tudi tistim, kteri bi se tega polajšanja poslužili, posebej zaterdi, de ob unih zapovedanih postnih dneh, ob kterih se vživanje mesnih jedi dopuša, namreč ob vsih perlajšanih dnevih štirdesetdanskiga posta (zunaj nedelj , v kterih je meso tudi zvečer perpušeno) in ob adventnih sredah se sme meso le opoldne vživati zvečer pa od mesa le sama juha (župa). Le ako bi zavoljo starosti, ubožnosti, težkih del ali slabiga zdravja komu potrebno bilo, bi smel tudi zvečer še eno mesno jed vziti. Stanovitno prepovedano pa ostane, ob tacih perlajšanih dneh, ribe in mesne jedi ob enim vživati. Vsak tudi, kdor bi se tega cerkveniga polajšanja poslužil, si ima z obilniši gorečnostjo perzadevati, de z zateranjem počutljivosti, s premagovanjem hudiga nagnjenja, s hvaležnimi mislimi v terpljenje in smert našiga Odrešenika Jezusa Kristusa in z deli radodarne ljubezni do bhžnjiga doseže namen postne zapovedi svete cerkve, kteri namen je naše posvečenje. Takim, ki so v posebni revšini, ali še clo od usmiljenja družili žive, ali so sicer zastran živeža popolnama v oblasti druzih, zamorejo spovedniki in duhovni pastirji tudi obširniši polajšanje podeliti; drugi pa, ako bi kje zavoljo svojih okolišin taciga perlajšanja potrebni bili, naj ga per škofijstvu prosijo. Dano v škofijskim sedežu v Ljubljani 1. svečana 1858. Anton Alojzi m. p. knezo - škof. Natisnil Jožef Blaznik.