I. B. (Dalje.) In krčmarji in gostilničarji? Ne boj se, ne bo jim še treba vezati culice! Res so potrebne gostilnice in krčme za potnika, tujca, da se more odpočiti, pokrepčati. Ali pa so vse potrebne in odgovarjajo svojemu namenu? So li v gnezdih, kjer je več gostilnjc kakor hišnih številk, res vse potrebne? Pa jih obereš mogoče polovico in nedobiš dostikrat niti kruha, še manj kako drugo jed. Da ima nekateri le malo brozge v kleti, pa že misli, da ima gostilnico. Bilo bi naj jih manj, pa baljše. Tako pa — kakor pajek — ima alkohol povsod nastavljene mreže — in muhe se love. Saj ni mogoče mimo, kjer »Bog roko ven moli«. 2e konj ve, koliko postaj ima gospodar. In koliko živali se pokvari na ta način! Voznik sedi v topli sobi in se zaliva, razgreta žival pa mora stati brez odeje in hrane. Da nadotnesti nepotrebno zamujeni čas, alo z bičem po konju — do bližnje postaje. Nazadnje pa le kasno ponoči pripelje svojo barko na vozu domov, pa zahvaliti bi se moral človek — živali. Kakor rečeno, gostilnice morajo biti. a mnogo je takih, ki so le v izkušnjavo in zavajanje lahkomiselnim ljudem. O žganjarnah sploh škoda vsake besede. Nekateri gostilničar ali krčmar zna pač dobro napeljevati vodo na svoj mlin. V obraz ti ne bo nikdar povedal svojega mnenja o tebi, ker bi bila pri tebi zamera irt njemu škoda. Če bo čutil kaj imetja, ti bo dajal z največjim veseljem na kredo. Račun bo dosegel hitro neverjetno višino. In po gostilnicali toliko hvaljeni gospodar bo postal suh, pred hišo pa zapoje bobea Tedaj pa ti bodo brusili v brk, kar so prej govorili za tvojim hrbtom, da si pijanec, zapravljivec in podobno. Sedaj šele izveš resnico, ko je prepozno. Sladki gostilničar, prej najboljši prijatelj, te bo sedaj vrgel čez prag in še kako psovko za teboj. Ljudem itak silno prija hvala in laskanje, pijancu pa sploh moraš kaditi, sicer sta kmalu navzkriž. Znano pa je med ljudin\ da je siromak tisti, kogar hvali krčrnar. Kak^ pa žive ljudje, ki rriso gostilničarji in krčmarji? Delati motajo, kakor bi morali oni, ko Li zmanjkalo muh. — Sicer pa vedi, da največ tvojih žuljev pobaše v žep tujec, ki fabricira razne brozge in jih uvaža pod domačimi in bobnečimi imeni. Toliko vprašanj in izgovorov ima, za vse mogoče se briga, seveda dozdevno, da olepša svoje dejanje, sebe. Kaj pa s sirotami, nesrečneži, ki jim je alkohol ugrabil, uničil najdražje, vse? Tega vprašamja ne stavi, ker bi se rnu zbudila vest. Hoče tudi apelirati na Boga, češ: Tvoje darove zatirajo! — Le počasi, prijatelj, s svojo vero in pobožnostjo! Čemu pa imaš pamet in prosto voljo? Morda samo za to, da obe zasužniš demonu alkoholu?! Se li ne da grozdje drugače uporabljati, konservirati? Bog je ustvaril grozdje, a ne vina. Potenitakem je tudi ustvaril pivo, žganje, »Florijana«, Boštjana« i. t. d. Zakaj pa ne ješ volčjih črešenj, strupenih gob in drugih strupov, saj je tudi te ustvaril Bog? Zakaj ubijamo kače, zveri, saj je tudi te ustvaril Bog? Ker nam škodujeio. Praviš prav. Sedaj pa primerjaj, kako malenkostna ie v primeri škoda, ki jo napravijo te živali, z ono škodo, ki jo provzroča alkohol. Kako ncznatno je število žrtev strupenih kač in divjih zveri — dasi znaša več tisoč na leto — napram tisočim in stotisočim žrtev alkoholia. (Dalje.)