L i s t e k. Sola in dom. (0 d 1 o m k i.) trok pride v šolo. Govori se tam o domu. In glej! Celih sedem let je prebil doraa, a nikdar ni znal, kaj je dom. Zdaj šele, ko bi rad poklical raater ali očeta, sestro ali brata, zdaj vidi, da je tamkaj lepo, tako lepo, da mora jokati, ker ne gleda ob sebi znanih obrazov. znanih sten, znanega pohištva. Tista hiša torej, kjer ni inoral sedeti po cele ure na jednem in istem mestu, kjer je skakal, pel, igral se, tekal za raaterjo, zalagal svoj želodček s slast.nimi založki — tista hiša je torej njega dorn! 0, da mora od tod! Bodisi! Tudi doma bi tako-le sedel, ves ljubi dan se ne bi niti ganil, storil bi vse, kar mu bi kdorkoli vedel, da bi bil le doma! Toda mlademu ubupancu se kmalu razvedri čelo in z odprtimi usti posluša resne vender toli prijetne besede učiteljevel ,,Kdo li je, ki zate skrbi, otrok moj ljubi? Po ves dan se trudi, da te obleče, da ti pripravi kos dobrega kruha in še cesa drugega, da ti more zvečer postlati mehko posteljco! Guj, to je mati, oče! Tvoja roditelja sta, ki živita le zate, ki storita vse, da ti je lepo in dobro, da nisi lačen, raztrgan. In takrat stopi pred otrokovo oko ljubi materin in očetov obraz, in v tistem drobnem srčeci se vzbudi nekaj, čemur otrok jie ve imena, in morda prvi sklep zacrta v dušo svojo sklep, da ne bode svoj živ dan z najmanjšo stvarco žalil starišev! Saj je čul: ,,Bog sam je ukazal, da ne žali očeta in raatere, ker on bi te moral zato kaznovati!" Take besede niso povod otrokovi ljubezni, ker bi ona potlej izvirala iz strahu pred kaznijo, bila bi torej sebična, kriva ljubezen. Ta ljubezen je — rekli bi — del otrokove duše, vsaj nekaka kal, ki leži v nji na videz mrtva. Treba je le sile, katera jo vzbudi — in ta sila je prvi pouk v ljudski šoli. Tista zapoved božja je najvišji dokaz, da je opraviceno otrokovo hrepenenje po rnaterinem objetji in po tihem, blaženem očetovem domu! Ne zameri torej otroku nihče, ako si želi očeta, matere! — In tako se zgodaj stori, da se prikuje srce na sroe in pravi, plemeniti ljubezni! Dom druži z roditelji otroke a veriga, ki nerazrušno sklene te ude oloveštva v svojo, posebno celoto, začne se variti pod rodnim slemenoin, a dokuje se v prvih letih ljudskošolske dobe! In take spone padajo neved-6 in brez hrupa po oloveštvu sploh in dasi nevidne, pleto današnji vzgoji in ljudski šoli dostojen venec zaslužene slave! In tak doin! — On je košček raja, v katerem je domoval prvi naš oče, noč, ki rairna in tiha trosi v dušo blažene, osrečujoče sanje, ki požive človeka kot rosa vrtni cvet! Tak dora je dom ljubezni, in srečen oni, kogar ni skrb in zapuščenost pognala po svetu iz tega svetišča, v katerera biva* Bog in človekl — Oprosti ini, srečni oče, da odstiram zaveso s tvojega okna! Poglejmo! V raaterinem naročji počiva nje ljubljenec in z drobno ročico ji gladi lice in rdeča usta veže z materinimi poljubec, kakor bi hotel srečni par preliti v jedno samo bitje! In oče pri starejšem sinu resno govori in svaril A oemu beseda. V očesu mu bere, kar čuti v srci in na lici se mu kaže mirna, plemenita duša! In ko bi raogel mož tako naravnost kazati svojo Ijubezen, tedaj bi prijel oče sina nase z vso silo svojih rok, da bi se duša prelila v dušo! A on jo kaže drugače! Gil, vesel in skrben vstano drugo jutro na delo in trudi se, kakor bi inu bilo sojeno, da bo moral večno skrbeti za svojo družino. In vsi: mati, sin, hči delajo zato, da njih delo porodi očetu veselje in to veselje zopet njim veselje! 0, resnično: to so ljudje, kateri ne zapirajo svoje roke in svojega srca, kadar je treba pokazati, da ni v tej sreči zamrlo človekoljubje! Saj vidimo zopet drug dom, v katerem vlada jednaka ljubezen. A težka bolezen je vrgla očeta na posteljo. Kdo delaj? Nihoe ne vzmore toliko, kolikor mož — oče! Podpore je treba, dokler ne ozdravi. In te gredo iskat k onim, o katerih vedo, da ni surovosti, neprijaznosti med njimi. In kdo jim jo bi odrekel? Dvakrat, trikrat več dobe, nego so prosili, saj ne daje roka, daje srce! Žal, da ne moremo o tem več povedati, ker bi predaleč zašli. Dokazano je, da so ljudje, ki povsem zaslužijo to irae, in da vzgoja v ljudski šoli stori ranogo, premnogo, da ne razmelje mogocni a propali svet vladajoči dub človeških srcl Hvala Bogu, ostale nam niso same pravljice! ... E. Gangl. (Dalje prih.)