P a š n i k. Učitelj sem! Stan učiteljski je imeniten in častitljiv. Učitelj izreja cerkvi pobožne in dobre kristijane, deržavi pa po- korne in pridne deržavljane. Učitelj tako rekoč človeka počloveči, ker mu bistri njegove duševne moči, blaži serce, ter mu tako pripomore k časni in večni sreči. Ali ni ta služba imenitna za cerkev, deržavo in dom ? Stan učiteljski je pa ludi težaven in trudapoln. Večino svojih prijetnih dni mora učitelj darovati na korist nježni mladini. Skerb in žalost ga skoraj vedno in povsod spremljate, ker od ene strani vidi le preziranje in zaničevanje, od druge pa gerdo nehvaležnost za ves njegov trud in za vso njegovo prizadevnost. Premišlevaje take žalostne resnice, polaste se ga veckrat tužne in žalostne niisli in občutki, in čudo je, da mu duh ne omaga ter popolnoma ne umerje pod nemilo osodo. Da se gorečnost oživlja, serčnost vnema, da se toliko potrebna poterpežljivost vterjuje in veselje do novega zbuja, da učitelj nevtrudljivo dela za Boga in domovino, potrebuje njegov duh posebnih moči. Pokrepčanja in dušnega uirii pa mu donaša zvesto premišljevanje, kako imeniten je njegov poklic. Učitelj sera! Bog me je v ta stan poklical, predniki so me za to odločili, soseska nie za to plačuje, in sam sem z obljubo poterdil, da bom prav učil in izrejal mladost, da ne boru učilelj le enemu ali dvema otrokoma, atupak celi šoli, kjer se število šolo zapustivših otrok vedno z drugimi namestuje. Kolikor več imam učencev, toliko več imam tudi dolžnosti. Ičitelj sem! Naniestujem starše, kteri mi svoje otroke v šolo pošiljajo. Pri izreji moraiu staršem po moči pomagati in jih nadomestovati, kar oni ali ne morejo, ali nočejo storiti. Očetovsko serce, očetovsko skerb morem tedaj imeti, ker sem namestovavec staršev! Učitelj sem! Izrečeno mi je srenjsko sadišče, da ga obsajam. Kakoršna setev, taka bo žetev! Sveto moram ravnati z vsakitn otrokom, ker pri sv. kerstu mu je vtisnjeno neizbrisljivo znamenje; skerbno ga hočem tedaj učiti in dobrega vaditi, da bode pokoren svojim staršem, priden in zvest v službi, dober ud svete cerkve in koristen v deržavi, moder gospodar, krotek sosed. Do vsega tega inoram jaz pervi kamen vložiti. Ali bi si mar zavoljo toliko imenitne naloge, biti oskerbnik srenjskega sadišča, ne prizadeval na vso moč, da bi jo izverševal sebi in drugim na čast, pa tudi na časni in večoi blagor sebi in svojemu bližnjemu! Učitelj sem! Bog me je postavil mladini vidnega angela. Izročil mi je skerb za njih zveličanje; varovali jo moram in na rokah nositi, da se ne zadenejo ob kamen pohujšanja. Kar jim angel nevidoma stori, naj jim jaz delam vidoma. Naj jim bom usta, po kterih jih zveliear podučuje, roka, po kteri jili on napeljuje k svetosti in zveličanju. Da bodera pred božjim obličjem vrednega spoznan, da sem varh izročeni mladini, ali si mar ne bodem prizadeval satn pobožno in sveto živeti? Učitelj sem! Vediti moram, da so učenci tempeljni sv. duha, da vedno čisti ostanejo, in so prijetno prebivališče njegovo; odvračevati pa moram vse, kar bi vtegnilo ta posvečeni tempelj skruniti. Kako čist vsakega greha moratu biti tedaj jaz, oskerbnik posvečenih tempeljnov božjih! Učitelj sem! Obljubil sem, stopivši v učiteljski stan, da bom voditelj in kažipot veliko mladim, nevednim in neskušenim popotnikom na poti v pravo domovino. J^a ravno in pravo pot jih moram napeljevati, od krive iu neprave pa odvračevati. Po pravi poti nioram iti vedno pred njiini z besedo in zgledom, da vsi srečno dospemo do svojega pravega namena. Gorje meni, ako sem jim slep voditelj! gorje, tisučkrat gorje, ako sem celo izdajavec ali zapeljivec! Premišljevanje učiteljskega stanu, donaša mi veliko znotranjega veselja in dušnega miru, in sicer 1. misel, da smo si vse prizadevali in delali za božjo čast in na korist svojega bližnjega; 2. svest, da je padlo seme na rodovitno zemljo, da trud ni zastonj, ker vidim, da so učenci v šoli lepo pazljivi in pridni, doma delavni, šolo zapustivši pa še vedno priljudni in pobožni, da tako vsaki spozna, koliko je vredna šola; 3. veselje, če vidim, da je v soseski vedno več pokorsčine, zvestobe, pridnosti, spravnosti, nesebičnosti, ljubezni do bližnjega, prave bogaboječnosti, mirii in zadovoljnosti, kar je podlaga pravi sreči; 4. misel na konec življenja, na smert. Ko bode na večer življenja poklical gospod delavca iz vinograda svojega, mu bodo še serčnost in pogum dajale besede sv. Pavla: ^Dobro sem se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil. Zdaj ini je pripravljen venec pravice, kterega nii bo dal Gospod, pravični sodnik tisti dan, — pa ne le meni, ampak tudi tistim, kteri Ijubijo njegov prihod". 2. Tim. 4, 7. 8. Ako pa učitelj zaneniarja svoje dolž- nosti, svoje delo le slabo in poverhno opravlja, obhaja ga le groza in strah spomnivši se Jmenitnosti in odgovornosti svojega stanu. Kdor je nezvest svoji obljubi, nepokoren prednikom, in se veliko zadolžuje, dočaka le žalost intugo že v življenji, žalost in tugo o smerti, o prihodu sodnikoveni, žalost in tugo po sodbi. Bog nas varuj kaj takega! Le izobraževati hočemo tedaj duha mladini, ker je podoba božja, in vsako učenost, — sestro večne Iuči — moramo zbujati iu oživljati. Delo naše jevedna služba božja, poklic naš, je svet poklic. Spoštljivo, Ijubeznjivo, zvesto in goreče hočemo tedaj delati v vinogradu Gospodovem, pričakovaje plačila o izteku našega življenja!