410
Kmet Jernej Pintar,
veliki sadjerejec in lep izgled drugim.
„Novice" imajo od nekdaj častitljivo navado, da zapisujejo v svoje predalčke rojake naše, ki so umrli, pa so za domovino si pridobili-zasluge na kakošnem polji.
Naj v ta predalček vvrstijo tudi za sadjerejo veli-kozasluženega Jerneja Pintarja pri sv. Tomažu v selški fari — brata izvrstnega sadjerejca fajmoštra L. Pintarja, ter povedo svojim bralcem nektere Črtice iz življenja njegovega, ki se je le prehitro končalo letošnjo spomlad možu še le 50 let staremu.
Jernej je bil prvi tistih štirih Gorencev, ktere so njegovi sosedje šaljivo ,,4 sadjerejske evangeliste" imenovali zato, ker so sadjerejo po deželi učili z besedo in djanjem. Ko je umrl, zapustil je nad 10.000 sadnih dreves, kajti poldrugi grunt je zasadil z drevesi in sadjerejo tako širil pri sv. Tomažu, da ima zdaj vsaka hiša svojo drevesnico. Pa tudi po druzih vaseh je mnogim kmetom on drevesnice vredil in jih o tej reči podučeval. Drevesa je daleč okoli prodajal. Celo v lavantinsko dolino na Koroško jih je vozil. Selška dolina, Poljane, Bohinj, polje med Loko, Tržičem, Kamnikom in Ljubljano ima veliko veliko njegovih žlahnih dreves. Posebno rad je nove sorte iz drevesnice fajmoštra Pintarja zarejal in razširjal. Ker je sina izredil, kteri je prav pridno grunt obdeloval, to je že kakih 5 let, in Jernej skoraj nič druzega delal, kakor samo sadjerejske reči in z nepopisljivim veseljem. Pozimi je hodil sem ter tje in drevesca prodajal, jeseni in spomladi jih je sadil in cepil.    Na tisoče je  on sam  ljudem  dreves  zasadil,
kajti to je najrajši sam storil, da so drevesa bolj gotovo rastla. Več let sem je Jernej vsako spomlad sebi in drugim s pomočjo svojih dveh sinov in zeta svojega po 20.000 drevesec požlahnil; to se je godilo po sveto-duharskih, loških in drugih drevesnicah. Pred kakimi petimi leti spomladi je s svojo roko 10.000 divjakov pocepil, sebi 6000, gosp. Grrbcu, županu v Loki, pa 4000. Tudi Martanovo drevesnico v Medvodah je on vredil, kjer je letošnjo spomlad za žolčno mrzlico zbolel in žalibog! 19. majnika umrl. Jernej po vsem tem zasluži, da se njegovo ime, čeravno je bil preprost kmetic, ohrani zaznamcem našim. Jernej je zmiraj, koder je hodil, lepo sadje zapazoval in nikamur mu ni bilo spomlad predaleč po cepiče. On je precepil sebi in drugim veliko starih dreves, ki so bila za nič. Stare veje je požagal, potlej čez leto pa nove mladike z na-kladom gosto pocepil. Taka drevesca že tretje leto rode. Veliko zanikernih dreves bi si ljudje tako lahko prav hitro zboljšali! Da-siravno Jernej ni znal ne pisati ne brati, vendar je vedel veliko reči, ktere so „Novice" naznanile, in jih je rad poskušal. Tudi se je vsake ljubljanske sadne razstave vdeležil; na vsaki se je videlo obilo njegovega sadja; imel je dve svetinji. Vsake razstave je šel gledat in je potem iskal cepičev lepega sadja daleč okrog. Tudi ta misel ga je zmiraj navdajala, da bo šel spomladi z žlahnimi cepiči v torbi okrog po vsem Slovenskem grajščinam, farovžem in kmetom sadnih dreves cepit. Pa čas mu ni nikdar tega dopustil. Morda izpelje kdo drugi to misel? Ko je izvedel, da misli kmetijska družba popotne učitelje sadjerejske okrog pošiljati, ga je to tako veselilo, daje rekel: „jaz bi pa šel koj pomagat takim učiteljem".
Sadjereja pa mu tudi ni bila prazno delo, temuč mu je, posebno zadnji dve leti, lepe denarce neala. Leta 1869. je skoraj za 505 gold. drevesec prodal. Ali ni to za revnega kmeta lep dohodek? Njegovih lepih in žlahnih drevesec se dobi po ceni na tisoč pri njegovemu^ sinu Petru, pri sv. Tomažu blizo Loke.
Se naj povem, da je z Jernejem tudi umrlo veliko narodnega blaga. On je vedel toliko storij, da bi jih en teden vseh ne bil povedal; rad jih je in pre-rad ljudem pripovedoval. Tista „o ribčevem sinu" bila je iz njegovih ust; zapisana je v ,,Slovenijiu. Pripovedovati pa je znal tako izvrstno in mično, da se ga ljudje niso z lepo naveličali poslušati.