Spominčica na grob A.ndreJTi .Praprotniku umrlemu dne 25. rožnika 1895. ¦*|a možem raož . . . Prav kot v jesenski dobi, Ko z zadnjim cvetjem se odeva grič, Za drobnim ptičem nas zapušča ptič, Da zimskih viher se umakne zlobi: Tako izginja nam pod hladno rušo Za možem mož, ko vse moči življenja, Radosti zlate dni in dni trpenja Posvetil doraovini z vso je dušo. Seve, seve - nekdanjih lepih dnij, Ko še Sloven je spoštoval Slovena, Krepila rod ljubavi moč jeklena In ni ljubezen prazna bila pena — Teh zlatih hipov, žalibog, več ni . . . Junake pa minolih dnij in d6b, Može častite, nara zasipa grob; Njih blage duše iz solza doline Tja gori selijo se k božji zori, Kjer nehajo vsi trudi in napori, Kjer reva in slabost človeška mine. Osulo komaj enkrat se je cvetje, Odkar, mladina, vzet ti bil vrtnar, A danes, glej, že drug ti varih vzei je, Ki ljubil te prisrčno je vsekdar. Beseda njemu sladka — doinovina Izginila nikdar ni iz sporaina — A v domovini vsej najdražja stvar To bila njernu ti si, o mladina! Učitelj bil je tvoj in bil ljubitelj, Do časne, večne sreoe zvest voditolj. Zdaj pogled v svet ti v zgodbi je ogrinjal, Zdaj pesmi te učil in opominjal — Oj pesmi te! . . . Pastir jih peva v gori, Prepevajo ob vodi jih perice, Glase iz ust vesele se terice, Učencev pevajo jih glasni zbori, Popotnik peva jih na prašni cesti, Prepeva pevec jih na svetem mesti. V svetišči, da! Ob lire sladkih glasih Pred skrinjo je zaveze v davnih časih Kraljevi David peval mile speve: Prošnje in želje v njih je razodeval, Jehovi svoje, ljudstva tožil reve; Takisto mož, ki šel je v kraj mirii, Kot David-pevec našega rodii, Pred skrinjo nove je zaveze peval, Ko v večno čast je matere Marije Posvetil cvetje svoje poezije . . . A ni le pevec bil in odgojitelj, Bil naroda je svojega buditelj Iz mladih krepkih dnij do sivih las; Preglej probuje naše častne liste, Kar mesto hrani jih in trg in vas — Tam so zacrtane naraere čiste, Začrtano je vse, kar on je storil, Kar mislil, upal, delal in govoril. Dovolj! Kako v trenotju pevec naj opoje, Kar storil raož je vse življenje svoje, Kako oriše trude naj in boje, Kar jih prebil je iz ljubezni zgolj? — 0 blagi mož, Pod cvetjem rož Lahka ti rodne zemlje bodi ruša, Pri Bogu izpočij se, zlata duša, Od tamkaj duh nas blagoslavljaj tvoj! 0 zdaj še-le, ko več te ni med nami, Prebritko vsi spoznavamo s solzarai, Kak biser izgubili srno s teboj. Počivaj v miru! — Ti pa, dobri Bog, Ki Te Ooeta kliče zemljo krog, Ki večno vodiš narodov usode, Dodeli nam, da vsak raed nami bode V življenja odločilni borbi tej, Kot bil služabnik Tvoj je — naš Andrej! »Vrtec«.