36                                                —b—: Zvon j en je,
Kar vplenil je Bolgarjev v bitvi ljuti, Oslepil vse je Bizantinec kruti — Nazaj pošilja zdaj jih v zemljo milo, Bolgarskemu vladarju za vezilo.
Nikoli konca ni! Za kopo kopa Molče, otožno mimo carja stopa; Petnajst tisoč tovarišev ljubljenih, Petnajst tisoč vojakov oslepljenih!
Noč carju sivemu oči pokrije, Iz prsij divij stok se mu iz vije, Na tla se zgrudi Samuel ponosni In srce v boli poči mu neznosni.
Opomnja. Samuel, sin Sišmana L, bil je car zapadne bolgarske države (976—1014\ Alalo svoje carstvo je razširil kmalu daleč okoli. Hude boje je imel s cesarjem bizantinskim, Bazilijem II. Iz početka mu je bila sreča mila, a pozneje se mu je izneverila. Jeseni 1. 1014 so napali Grki Bolgare ob gori Belasici. V noči je obšla grška vojska goro Belasico, prijela Bolgare tudi za hrbtom ter jih potolkla; 15.000 jih je bilo pa ujetih. Car Samuel je umrl še isto leto.                                                                                                      Krilan.
Z vonj enje.
^^Mvonjenje vetrovi po zraku neso                Ljubila srčno sem sirota ga jaz,
«Cez širno dolino, čez tretjo goro             Rosila solze mu na bledi obraz,
Do borne, razpale že koče.                       Rosila i svojega ž njimi!
O naj le neso je; saj vem, kdo ta svet        In v hudi bolezni sem bila pri njem,
Ostavil trpeč je, trpeč in pa bled,          Klečala, jokala, molila pri njem,
In srce umreti mi hoče!                           Sedaj pa tam mrtev leži mi!
Da, mrtev tam daleč za tretjo goro,
Od koder zvonjenje vetrovi neso
Do borne, razpale že koče.
O naj le neso je, saj vem, kdo ta svet
Ostavil trpeč je, trpeč in pa bled,
In srce umreti mi hoče !                                           —b—