Upravništvo »Domovine v Ljubljani — Knafljeva ulica 6 Uredništvo »Domovine« — Knafljeva ulica štev. 5/11. telefon 3122 do 3126
Izhaja vsak četrtek
Naročnina za tuzemstvo: četrtletno 9 din. polletno 18 din, celoletno 36 din; za inozemstvo razen Amerike: četrtletna 13 din, polletno 24 ¿in. celoletno 48 din. Amerika letno 1 dolar. Račun poštne hranilnice, podružnice » LJubljani št. 10.71L
Kmetijsko gospodarstvo se ne rešuje s praznimi besedami
Po uradnih podatkih se je od leta 1921. do leta 1931. število družin v Jugoslaviji, ki žive od kmetijstva, povečalo od okroglo 1,741.000 na okroglo 1,963.000, torej v desetih letih za 222.000. V tem času je s pomočjo agrarne reforme, kolonizacije, izsušitve močvirij in drugih izboljšanj zemlje dobilo več ali manj plodne zemlje 50.000 družin. Iz tega sledi, da je nad 170.000 družin ostalo brez nove zemlje. Po letu 1931. pa se je število takih kmečkih družin še povečalo. Nujno življenjsko vprašanje Jugoslavije je, kako pomagati siromašnemu kmetu, ki se množi, a čedalje bolj leze v siromaštvo, ker nima zadosti življenjskega prostora.
Podgoriška »Zeta« piše: »Ako gledamo nazaj na nedavno preteklost, vidimo, da je naša vas kazala več volje in ljubezni do šole kakor naša mesta. Pred vojno se je šolalo 97 odstotkov mladine z dežele, a samo trije odstotki iz mest. V veliki večini šol se je izobraževala izključno kmečka mladina, medtem ko je danes žal prav narobe. Videti je, kakor bi vaška mladež izumirala. Po srednjih šolah je ni več in njeno mesto so zavzeli mestni otroci. Ako se vprašamo po vzrokih tega pojava, moremo reči z zanesljivostjo, da kmečki stan tega ni kriv. Kmečki stan je tudi danes zdrav in željam šole in napredka.
»Zeta« ne pove, kakše. je tisti vzrok razen
siromašnosti, da je število kmečkega naraščaja v šolah tako silno padlo. Ta pojav se opaža po vsej državi. Vzrok mu ni ie siromaš-nost, temveč tudi dejstvo, da se pri nas meščanstvo množi in da ie že meščanskih otrok preveč za šolanje. Povsod v državi ljudje vidi-po koliko je nezaposlenje izobraženstva. Kmet, ki mu je drago šolanje otrok žrtev, ne bo na slepo srečo šolal otrok, ki potem po končanih šolah ne morejo nikamor, a če dobe službe, v prvih letih sploh ne morejo izhajati zaradi majhnih plač.
Previšku kmečkega naraščaja se torej tudi šola ne izplača. Tako vidimo, da se zlo veča. Na nedavnem posvetu kmetijskih zbornic se je sprožila misel, da je treba pri nas preosno-vati vse gospodarstvo, zlasti kmetijsko, po določenem načrtu. Naš list že nekaj let pridi-guje to neizpodbitno potrebo. Naša država ima mnogo zemlje, vmes ^recej rodovitne, ne manjka nam rud in ne lesa, prebivalstvo ni gosto naseljeno, a kljub temu gospodarski voz ne more izpeljati na ravno cesto. To pač zato, ker se .pri nas še nihče ni resno lotil gospodarstva po določenem načrtu. Pri nas se mnogo politizira, imamo mnogo odličnih govornikov za shode, kjer se mlati prazna slama,. a prekleto malo gospodarskih delavcev. Napravimo načrt za petletko, če ne zadošča, pa za desetletko.
Sklepi na posvetit
kmetijskih zbornic
Pretekli petek se je v Beogradu končal po svet kmetijskih zbornic. Na posvetu so raz pravljali o vseh perečih vprašanjih, ki za nimajo naše kmetijstvo. Obširna je bila tudi razprava o potrebi, da se izdela državni načrt za pospeševanje kmetijstva, kar smo v našem listu neštetokrat že zahtevali. Naposled je bilo sklenjeno, da se ustanovi Zveza kmetijskih zbornic s sedežem v Beogradu Sklepi posveta so bili združeni v resoluciji, ki pravi med drugim:
Trošarine mestnih občin na kmetijske pridelke in na predmete, ki jih kupule kmet, se morajo znižati. Preden se trošarine odobrijo, naj se predlogi dostavijo kmetijskim zbornicam v izjavo.
Ustvariti je treba rezerve volne, in sicer na ta način, da se volna odkupi po ugodnejših cenah. V ta namen je treba izdati posebno uredbo. Kmetijsko ministrstvo naj že v juliju skliče posvet za ugotovitev cen oljnih semen iz letine 1940., tako da bodo kmetovalci ob pravem času vedeli, s kakšno ceno lahko računajo. Cene za oljno semenje je treba povišati. Država naj posreduje na trgu, da se dosežejo ugodnejše cene za žito, živino in sadje. Državne železnice naj dovolijo tričetrtinski popust za prevoz pšenice, turščice in moke v pasivne kraje na ta način, da se ugodnost prizna samo kmetijskim združenjem in občinam. Čim prej naj se zgradijo žitni silosi v pasivnih krajih. v Zbornice predlagajo, da se izdela gospo-
darski načrt za povzdigo vsega narodnega gospodarstva, ki naj bi na prvem mestu obsegal kmetijstvo, ker je kmetijstvo osnova vseh ostalih gospodarskih panog. Načrt industrializacije države naj bo sestavni del tega gospodarskega načrta. Pri sestavi načrta s» mora omogočiti sodelovanje kmetijskih zbornic in kmetijskih združenj, zlasti glede dobivanja sredstev državnega proračuna in sredstev državnih denarnih zavodov. Ker brez
združenja kmetov ni mogoče načrtno pospeševanje narodnega gospodarstva, zato naj sa kmetovalci s podporo države združijo v zadrugah in drugih društvih. Nujno je potrebno sodelovanje države v proizvodnji tvorni-ških izdelkov, ki so neogibno potrebni za vzdrževanje in pospeševanje kmetijskega pridelovanja, zlasti kmetijskega orodja in strojev, cepiv, umetnega gnojila, obrambnih sredstev proti škodljivcem, modre galice in cementa. Povsod, kjer je to mogoče, pa naj se daje prednost zadružnemu izdelovanju teh predmetov.
Zbornice ugotavljajo, da je treba znova preučiti vprašanje kmečkih dolgov in bodočega dajanja posojil kmetom. Zbornice bodo o tem vprašanju za prihodnji posvet zbrale potrebne podatke.
Potreba uvoza sladkorja je pokazala, da niso bile resnične trditve tvornic sladkorja glede stanja našega sladkornega gospodarstva. Zbornice protestirajo proti temu, ker se v letošnjem letu ni izvršilo povišanje cene za sladkorno peso. Nujno je treba rešiti vsa vprašanja v zvezi s sladkornim gospodarstvom in izvesti preiskavo proti činite-ljem, ki so povzročili sedanje stanje in potrebo uvoza sladkorja.
Dim iz naprav borskih rudnikov povzroča veliko škodo okoliškim kmetovalcem, zato predlagajo, da to škodo ugotovi neodvisna komisija.
Kmetovalcem v živinorejskih krajih naj monopolska uprava da na razpolago zadostne količine živinske soli.
Kadar se spreminjajo železniške tarife, se je treba posvetovati s predstavniki kmetijskih zbornic, zato naj v tarifnem odboru vsaka zbornica dobi svojega odposlanca. Ugotoviti je treba, zakaj doslei predstavniki kmetijstva še niso mogli prisostvovati sejam tarifnega odbora.
Zaradi uspešnega poslovanja kmetijskih zbornic je treba spremeniti nekatere določbe uredbe o kmetijskih zbornicah, in sicer v tem smislu, da so ministrstva in banovine dolžne poslati zbornicam v izjavo predloge zakonov, uredb in pravilnikov.
Z uredbo naj se izpopolnijo zakonski predpisi o sreskih kmetijskih odborih na ta način, da bo izvoljeni zbornični svetnik član sreskega kmetijskega odbora v svojem srezu.
Posvet je sklenil ustanoviti Zvezo kmetijskih zbornic s sedežem v Beogradu. Ustanovitvena skupščina bo 16. avgusta.
Ljudstvo kaže pot
političnim voditeljem
Pred tremi leti je prišlo v Rujanih v primorski banovini do krvavega spopada med ondotnim hrvatskim in srbskim prebivalstvom, naščuvanim od brezvestnih hujska-čev. V spopadu je bil kmet Blaž Peric ubit, mnogo oseb pa hudo in lahko ranjenih. Zaradi teh dogodkov je prišlo pred sodnike 27 kmetov iz Rujanov. Obravnava je bila nedavno pred okrožnim sodiščem v Splitu. Trajala je 15 dni, ker je sodišče zaslišalo 129 prič. Sodba je bila izrečena v začetku meseca. Sodišče je vseh 27 obtožencev oprostilo krivde in kazni, ker se kljub zaslišanju številnih prič ni moglo prepričati o njih krivdi.
Pri tej razpravi se je pokazalo, kako bi
preprosto katoliško in pravoslavno prebival-* stvo v najlepši slogi živelo med seboj, ako bi ga ne zavajali posamezni politični hujskači.
Na tej obravnavi je bil zaslišan kot priča' tudi rujanski župan Peter Pajčin, Srb. Ko je bil zaprisežen in preden je bil zaslišan, je nagovoril državnega tožilca: »Gospod državni tožilec, lepo vas prosim, vrzite tožbo proti 27 obtožencem v koš. Pred onim nesrečnim dogodkom smo mi Srbi živeli v naši vasi v najlepši slogi in dobrem prijateljstvu 8 Hrvati. Drug k drugemu smo zahajali, sa medsebojno spoštovali in imeli radi. Skupno smo se sestajali, se veselili in žalostili, drug drugemu smo kumovali. Zato naj bal
tistemu, ki je med nas vrgel baklo sovraštva in prepira, 'sodnik sam Bog. Mi smo se zda] jned seboj pobotali in hočemo v stari bratski ljubezni in starem prijateljstvu dalje živeti, ker nam to nalaga blagor vseh nas in naših rodbin. Zato vas, g. državni tožilec, še enkrat lepo prosim, vrzite svojo obtožbo v koš!«
Po njegovem zaslišanju je sodišče po vrsti zaslišalo še ostalih 128 prič. V svojih izpo-vedbah niso ne Srbi obremenjevali Hrvatov, ne Hrvati Srbov, ki so bili obtoženi. Na .sodnike je ta značilni dogodek napravil silen vtisk, ki jih je napotil do tega, da so vse obtožence oprostili. Ni dvoma, da so prav storili.
Obrtnemu naraščaju je strokovna izobrazba potrebna
Kako velikega pomena je strokovno na-obraženi obrtniški naraščaj, je razvidno iz poročila, ki ga je podal Franc Jereb na občnem zboru Zveze obrtnih društev dravske ■banovine. Iz poročila povzemamo:
Napredek in bodočnost obrtništva sta v marsičem odvisna od obrtniškega naraščaja. Dobro izurjen itn strokovno naobražen pomočnik je najmočnejša opora slehernega samostojnega obrtnika. Zato je tudi dolžnost obrtniških mojstrov, da se ob vsaki priliki zavzemajo za svoje poklicne naslednike.
Ureditev razmerja števila vajencev je v marsikateri stroki prinesla povoljne uspehe. Vendar razmere v nekaterih strokah še niso urejene. Z uredbo o številu vajencev v obrtih so najbolj prizadete kovinske obrti. Upoštevati je treba, da je dotok kvalificiranih delavcev za našo narodno obrambo in tudi v zasebna industrijska podjetja največ- i ji iz kovinske obrti. Banska uprava je to upoštevala in delno spremenila predpise o številčnem razmerju vajencev in pomočnikov v tej stroki, vendar nam kažejo razmere na delovnem trgu, da bo treba še spremeniti uredbo, če hočemo, da ne bo nastopila škoda za obrt, pa tudi za vse gospodarstvo.
V vsej državi je okrog 58.000 vajencev. Zelo potrebno je posvečati veliko pozornost njihovi strokovni izobrazbi. Po podatkih ministrstva za trgovino in industrijo je v državi 360 vajenskih šol z 42.000 učenci. Od tega števila je treba odšteti 10.000, ker so zaposleni v trgovinah. To pomeni, da vajenske obrtne nadaljevalne šole obiskuje le okrog 30.000 obrtnih vajencev, a približno polovica je brez vsakega šolskega pouka. Ta ugotovitev je žalostna za tiste, ki so odgovorni skrbeti za izobrazbo mladine.
Tudi v naši banovini je še mnogo krajev, kjer je vajencem onemogočeno obiskovanje obrtnih nadaljevalnih šol. Državne podpore za vajensko strokovno šolstvo so mnogo premajhne. Po obrtnem zakonu so občine dolžne vzdrževati obrtne nadaljevalne šole. Toda mnoge občine ne kažejo nobenega zanimanja za strokovno izobrazbo obrtniškega
naraščaja.
Razen tega pa šole za strokovno izobrazbo vajencev ne ustrezajo povsem svojemu namenu. Učni načrt je nepopoln. Kot strokovne učitelje bi morali nameščati tudi naše najsposobnejše obrtniške mojstre, ki bi iz prakse prinesli novega duha. A zanje bi morali uvesti tečaje iz vzgojeslovja. Šolski pouk je tudi pomanjkljiv, k«r primanjkuje potrebnih učnih knjig in "učil. Nujna in prva skrb nai nam bo, da dobimo čim prej primerne učne knjige.
Izpopolnitvi obrtnega nadaljevalnega -šolstva bi zlasti mnogo koristila samostojna poslopja za nadaljevalne šole vsaj v večjih krajih. Ugotoviti je treba, da nimamo dovolj šol, da je učnih moči, zlasti strokovno usposobljenih, premalo in da pogrešamo učne knjige, Y mnogih" ?krajih 'ne odpirajo vajenskih nadaljevalnih Sol, ker je premalo vajencev, ne prirejajo pa tudi ne vajenskih tečajev. Vse te pomanjkljivosti bi morali na pristojnih mestih upoštevati ter poskrbeti, da bi bile čim prej odpravljene..
Za povzdigo
domačega vrtnarstva
Našim čitateljem je znano po vsej Sloveniji delujoče 12.000člansko Sadjarsko in vrtnarsko društvo, ki že 18. leto z veliko vnemo in uspehom deluje, predvsem ,za napredek in razvoj sadjarstva. Že dalje časa pa se to društvo trudi, da tudi vrtnarstvo spravi na krepkejše noge, saj.Je zlasti, na kipetih potreba, po boljši hrani, a tudi potreba kraserija hiš in vrtov iz dneva v dan večja. V strahu pa, d^ ne bi zaradi skrbi za vrtnarstvo' bild oslabljena pri društvu skrb za sadjarstvo, se je vrtnarstvu doslej nudila le pičla podpora.
V Ljubljani že mnogo let deluje skupina mož in žena za povzdigo lepote v naših vrtovih. Ta skupina se je najprej zbirala v Klubu ljubiteljev dalij, pred nekaj leti je svoje delovno območje razširila na vse cvetlice in se zato preosnovala v Klub ljubiteljev cvetic. Lani pa "so pritegnili v svoj program tudi gojitev povrtnjne in se zato klub zdaj naziva vrtnarski Odsek. Po prizadevanju te skupine se je najprej okrog Ljubljane, nato pa lani in letos že tudi po 'Gorenjskem in Štajerskem osnovalo 15 vrtnarskih odsekov.
Najmočnejši temelj pa daje temu koristnemu gibanju sklep občnega zbora Sadjarskega in vrtnarskega društva v Celju z dne 21. maja letos, da se osnuj glavni vrtnarski odsek tudi pri vodstvu društva. Tako je misel vrtnarstva na najboljši poti, da se razširi v sleherno naselje naše Slovenije. 2e v Celju je bil ta glavni vrtnarski odsek tudi izvoljen. Načelnik odseka je priznani strokovnjak g. Josip Štrekelj iz Ljubljane. V odboru so ga. Andreja Ključenkova (Ljubljana), tajnik Jožko Vavpotič (Vič), Avgust Kuhar (Devica Marija v Polju) in blagajnik Ciril Sever (Črnuče).
Tako je led za načrtno povzdigo domačega vrta po letih obilne borbe in vztrajnosti zdaj le prebit! Smo na najboljši poti, da bomo že kmalu videli izboljšane naše domače povrt-ninske vrtove in polepšane naše cvetlične grede in okna. Na letošnjem jesenskem vele-sejmu bomo že videli krasne nove cvetice, prikazane v posebni razstavi cvetja kot plod prizadevanja ljubljanskega in okoliških vrtnarskih odsekov.	—že.
14
Andre! Solar
ROMAN IZ PREDVOJNIH DNI PO L. THOMI PRIREDIL B. R.
Akt št. 5. Prepis listine,, ki jo je prinesel župnik Hrastovec. Original je bil na prošnjo .vrnjen sedanjemu lastniku. »Gorenja vas, 16. junija ... Danes je bil že drugič pri meni pre-užitkar Ivan Šolar in se hudo pritoževal nad sinovim surovim ravnanjem. Pokazal mi je sledove tega ravnanja ...«
Kowatsch je bral te obdolžitve in zmajeval z glavo.
»Prav za prav se čudno sliši«, si je rekel. »Zakaj je možak to zapisal? Če so ljudje vse vedeli, bi bilo to odveč. Če ni vedel nihče, bi moral biti vesel, da se ni razvedelo.
Akt št. 6. Vdano sporočilo župnika Jakoba Hrastovca, da se kaže v občini velik odpor proti izvolitvi Andreja Šolarja za župana. Datum 28. novembra.
Akt št. 7. Nujna naknadna pritožba proti izvolitvi Andreja Šolarja. »Visoko okrajno glavarstvo naj volitve razveljavi. S spoštovanjem podpisani so vzgojeni v katoliški veri in gledajo s strahom, da je prišel na vodstvo občine očiten sovražnik cerkve.« — »Hm, ta stavek je prišel iz župnišča.« — »Podpisani nujno prosijo, da ne pridejo na vodstvo občine ljudje, ki bodo samo sejali prepir med ljudmi. Znano je, da je Andrej Šolar te dni javno napadel in>davil enega izmed uglednih vaščanov in da je splošno znan kot nasilen flovek.«
Potem podpisi.
»Osem ljudi! Gospod Hrastovec je moral imeti dosti dela!«
Še kaj? Potrdilo podžupana Krasnika. V zadevi spravnega poizkusa se je župan Andrej Šolar tako razjezil, da je posestnika Potočnika dejansko napadel in grdo ravnal z njim.
»Hm, nazadnje le nekaj prijemljivega! Če gre stvar tako daleč, da se ljudje že pretepajo ..,«
Kowatsch je spet stopil k oknu.
Tam spodaj je stal še zmerom čevljar Prah. Stisnjeno pest je držal na čelu.
In okrajni glavar je rekel sam pri sebi:
»Nič ne bo škodovalo, če bodo ljudje malo čutili uzdo. Odklonil bom potrditev ...«
XI.
Silvester Markič je bil tih in skromen človek. Vdajal se je volji tistih, ki so imeli pravico do njegove pokornosti in ni dosti mislil na svoje želje.
Ni se vprašal, ali je duhovniški poklic primeren zanj. Nič drugega ni vedel kakor to, da mora študirati bogoslovje.
Tako je bilo določeno že od začetka. Od tistega dne, ko je stara Veronika Markičeva obljubila svojemu bratrancu bogatemu -Sparili z Brda, da bo šel njen rnali Silvester v bogoslovje in pel novo mašo. , ,	*
Silvester se je pogosto spominjal tistega dne. Kako je bila mati ponosna! Takojje pohitela povedat veselo novico1 sosedam.
In kako je Sla potem z niim h krojaču, ki mu je moral umeriti dve'obleki. Ena izmed njiju je bila črna, ~o posebni želji strica, da je bila videti bolj duhovniška. To je bilo str-
menja in občudovanja, ko je bil črni suknjič izgotovljen!
Visel je Silvestru čez kolena in rokava sta mu segala čez prste. Povsod je bil suknjič preširok in predolg. Toda krojač je dejal, da to mora biti, ra njegova je obveljala. Tesni suknjiči so bili ^o njegovem mnenju preveč vetrnjaški L- to se ne spodobi za ljudi, ki hodijo v šole.
Tedaj se je tudi Veronika Markičeva za«-smejala in se veselila -svetega malega sina v velikem suknjiču, in potem je moral iti Silvester še* na obisk k župniku Kolarju.
Ta se 'je zasmejal, ko je videl novega latin« ca. Rekel je:	<'f	* > ; >
' »Saj si že zdaj kaker kakšen prošt! Le ne izgubi poguma! .Ko ti bo postal suknjič tesen, boš že učenjak.« - r
Vzel-je svojo najljubšo knjigo o čudežih prirode.	i	•
»Tole ti bom podaril, deček«, mu je rekel. »Ta knjiga, ki. jo najrajši berem, ti bo povedala, kako lepo. in. modro je.bqg uredil svet.« .Potem je napisal na prvo stran: . »Perfer et obdura; labor hic tibi proderit olim.. Vzdrži in delaj, mali Silvester; pozneje ti bo to koristilo.. Časih misli na svojega duhovnega učitelja Šolarja!«
Res je pogosto mislil na dobrega moža, ki ga je pozneje vp.rašal, ali čuti dovolj moči za duhovniški poklic.	, „
' *Nr zmerom lahko hoditi po samotni poti. Marsikdaj človek ustavi korak in bi se rac| obrpil,«
Takrat je lahko Silvester na njegovo vprašanje še pritrdil. Rad se je učil m ni mislil na nič drugega kakor na šol.o.
Ali pa samo toliko, da se je veselil počitnic,
DOMOVINA si. 24
STRAN 283 1
Politični pregled
Na podlagi odobrenja ministra za notranje posle, izdanega 14. t. m., je ban dravske banovine odredil,
da se banski svet dravske banovine sestane 26. junija
ob pol 10. k izrednemu zasedanju. Dnevni red zasedanja bo: zaslišanje banskega sveta o načrtu viničarskega reda.
Te dni se je sestalo v Beogradu predsedstvo poslanskega kluba Jugoslovenske radikalne zajednice z ožjim odborom, ki je razpravljal o položaju, nastalem v stranki zaradi interpelacije dr. Milana Stojadinoviča in tovarišev proti vladi v zadevi sporazuma s Hrvati. Klub je ugotovil, da je pomenila ta interpelacija najhujšo prekršitev discipline v stranki. Po sporočilu, ki je bilo izdano o seji kluba, so na seji sklenili predložiti glavnemu odboru stranke, naj
se izključijo iz kluba in Jugoslovenske radikalne zajednice
Momčilo Jankovič, dr. Niko Novakovič, dr. Vlada Matošič, prof. Jovan Radulovič, inž. Svetolik Stankovič, Djura Mikašinovič, Djura Jankovič, Panta Jovanovič, Dobrivoje Stošo-vič, dr. Ljuba Popovič, Dragomir Stojadinovič Vladimir Kazimirovič, Nikola Kabalin, dr. Milan Stojadinovič, Cvetko Jelič, Krsta Novakovič, Dragotin Matošič, Ili j a Popovič, Cvetko Zotovič in Dragomir Samokresovič. Nadalje se izključijo člani kluba, ki v stranki niso bili včlanjeni: Adam Marin, Stevan Radjenovič, dr. Bogdan Stopar, dr. Ladislav Hanžek, Miloš Vidakovič, Milan Dobrovoljac, Ante Kovač, Josip Cvetic, Zvonimir Čelikovič ter končno še dr. Branko Kaludjerčič, dr Mile Mijič, dr. Jovan Miluškovič in Djura Stankovič.
Vlada v Pragi je izdala več odredb za ohranitev javnega reda in miru. Med drugim je bilo prepovedano prepevanje nacionalnih bojnih pesmi po javnih krajih in zabaviščih. »Times« je objavil daljše poročilo
o položaju v češko-moravskem protekto-ratu.
V članku pravi, da so nemška oblastva zelo v skrbeh za nadaljni razvoj prilik, ker je češko prebivalstvo čedalje upornejše. Število
k( se je potikal po travnikih in gozdovih s častitim gospodom Kolarjem.
Ta ga je zmerom izpraševal po raznih živalih in rastlinah, ki so bile opisane v podarjeni kniiffi.
Silvester je vse preizkušnje častno nrestal. So4 je tudi njemu prirasla župnikova knjiga k srcu In potem mu je moral pripovedovati, kako rapieduje v učenju.
Starec je smehljaje se poslušal, če se je deček razvnel in začel govoriti o lepoti učenosti
»Tako je prav, parvule! Le drži se šole in ne izgubi svoje vneme!« — »Prišli bodo suhi časi«, je rekel pri neki drugi priložnosti, »in takrat se boš moral učiti iz knjig, ki ne bodo tako prijetne kakor knjiga prirode. Toda tudi takrat ne smeš pozabiti tega, kar te zdaj veseli.«
In nekega dne se je Silvester zlasti rad spominjal. Bila je neka nedelja v avgustu. Po blagoslovu sta šla Kolar in on čez polja proti Dobravi. Žito je zorelo. Od griča do griča je valovelo tekoče zlato in na vrhovih se je klasje stapljalo s sinjino neba. Tedaj je <<<-lar snel klobuk in pogledal z žarečimi očmi v lepi božji svet.
»Tako si najrajši zamišljam Jezusa«, je rekel, »ko hodi blagoslavljajoč po polju. In prav takšno polje mora biti, kakor je tole, da gre kakor dih čez klasje, ki se spoštljivo priklanja pred sirom človekovim.«
Pred prijateljem ljudi, parvule, ki je blagoslovil siromaštvo «n bogatinom zaprl nebesa. Saj je najlepše na njem to, da je zjasnil življenje malih in delo.
Ljudje tega seveda ne vedo več, in najmanj tisti, ki širijo besedo vladarja in gospodarja sveta. Tudi ti tega danes še ne razumeš,
ljudi, ki beže iz Češke in Moravske na Poljsko, narašča dan za dnem. Po vseh krajih, kjer je le za pest Nemcev, prevzamejo ti občinske uprave. Posledica odpora je, da prevzema oblast bolj in bolj nemška tajna policija. Sudetski Nemec dr. Frank je postal pravi gospodar dežele.
Veliko pozornost je zbudila vest »Sunday Timesa«,
da je zunanji minister Halifax zagrozil z ostavko, če bi se pogajanja z Rusijo razbila.
Lord Halifax je po vesti lista odločno za to, da se čimprej ugodi ruskim zahtevam in ne-mudno sklene pogodba z Rusijo, ker smatra, da je to glede na razvoj mednarodnega položaja neogibno potrebno. Odločni nastop Hali-faxa je napravil v vsej javnosti velik vtisk.
Kakor poroča glasilo bivšega zunanjega ministra Edena »Yorkshirepost«, je moskovska vlada v svojem odgovoru na zadnje angleško-francoske predloge glede sklenitve vojaške pogodbe predložila razširjenje jamstva za varnost v Evropi.
Rusija se zavzema za to, da bi se skupno jamstvo Anglije, Francije in Rusije razširilo na vse države, ki meje na Nemčijo in ki bi mogle biti izpostavljene kakemu napadu s strani Nemčije.
V Londonu in Parizu zdaj ta predlog podrobno preučujejo. Značilno je, pripominja list, da se ruski predlog nanaša samo na sosede Nemčije, ne pa tudi sosede Italije. V Londonu trdijo, da se pogajanja med Anglijo, Francijo in Rusijo bližajo koncu in da bodo ugodno zaključena ob koncu tega tedna.
Sredi julija bosta potekli dve leti, odkar se je začela vojna na Kitajskem. Voditelji japonske vojske so objavili obširno spomenico o bodočem razvoju japonskega vojskovanja na Kitajskem v tretjem letu vojne.
Spomenica poudarja, da bodo potrebna še tri leta, preden bo premagana kitajska vojska.
Za uvedbo novega reda v Vzhodni Aziji Pa bo potrebnih še nekaj nadaljnjih let. Japonski načrt mora računati z 20 do 30 leti. Spomenica zahteva, da morata Japonska in Mandžurija računati s tem dejstvom in se ———————rw»t mm»—imihtmi
parvule. Ne, ne! Kdaj pozneje, ko ti bo jasna globoka učenost, da je iz starega prekletstva nastal blagoslov. V potu svojega obraza boš moral jesti kruh!«
Silvester starca ni razumel, pa si je mislil, da bo že res, če govori to gospod Kolar.
Z vernim oboževanjem je visel na njem, in nobena novica ga ni tako zadela kakor materino sporočilo, da je gospod Kolar umrl.
To je bilo le nekaj mesecev po tisti nedelji.
Ko je prišel Silvester za Veliko noč domov, je bila njegova prva pot na pokopališče. Tam je bilo na razkošni plošči zapisano župnikovo ime. Pod njim pa stavek: »Živel je samo svojemu bogu in le v molitvi je našel svojo tolažbo.«
Kolar jeva premožna sestra mu je dala postaviti ta spomenik.
Silvester z njim ni bil zadovoljen. Najmanj z napisom. Bolj kakor mnogi drugi je vedel, da veseli mož ni iskal utehe samo v molitve-niku. Pogosto je slišal iz njegovih ust krepke besede, ko je hvalil ta svet, ki so ga samo tepci razkričali za slabega. Neki vnet kaplan je celo podvomil, ali gospod Kolar bere vsak dan iz brevirja. Saj je nosil zmerom sveto knjigo s seboj, kadar je bil na vrtu, a le redkokdaj jo je vzel iz žepa.
Sicer takrat Silvester ni imel nikakšnih pomislekov proti molitvi; čutil je le, da ta vsakdanja pohvala za njegovega dobrotnika ni bila" primerna, in da prihodnjim rodovom ne bo ničesar povedala o najlepših lastnostih pokojnika.
Napisati bi bili morali na spomenik, da ni nikogar sovražil, da je v vsem iskal dobro in da je ljubil siromake po odrešenikovem vzoru. Tako bi bilo prav in potrebno.
9hmagaj 3 verjemi otroku,
da ohrani kolikor mogoče dolgo prve zobe!
SARGOV
PROTI ZOBNEMU KAMNU
pripraviti vojaško, politično in gosopdarsko za to dolgo razdobje. Seveda pa je danei več kakor dvomljivo, da bo Japonska sploh zmagala. Če pa bo zmagala čez tri leta, bo' tako izčrpana, da zmage ne bo mogla izko-ristiti.
Položaj na Daljnem vzhodu je že nekaj časa zelo napet, ker je nastal
hud spor med Anglijo in Japonsko za- /
radi Tiencina.
Tam imajo Angleži in Franccfei tako zvane koncesije, ki so nekake kolonije. Angleški in francoski del Tiencina pa sta že nekaj časa pod japonsko upravo. Japonci namreč trdijo, da se na ozemljih obeh koncesij skrivajo Kitajci, ki izvršujejo atentate na Japonce in Japoncem naklonjene Kitajce. Ko so Japonci zahtevali izročitev nekih osumljencev, so Angleži izročitev odklonili. Kakor kaže, se Anglija ne namerava ukloniti Japoncem, ki pri tem pač zasledujejo tudi smoter, čisto ugonobiti vpliv Anglije v Kitajski in kratko malo zasesti te koncesije evropskih velesil.
Silvester je z žalostjo opazil, da so skriti vplivi začeli že prve mesece po smrti kaliti pokojnikov spomin.
Njegova lastna mati je zamišljeno zmajala z glavo, ko je rajnega hvalil, in menila je, da je že vse lepo, da pa ne ve, ali je bil gospod župnik res tako dober kristjan.
Jezen je planil kvišku in je skoraj surovo vprašal, kje je to slišala.
In stara Veronika Markičeva ga je komaj potolažila. Rekla je, da je le ona tako mislila, da pa noče rajnemu očitati nič hudega. Ve pa, d aje sam odsvetoval rajnemu Pavlicu, ki je hotel dati tisoč goldinarjev za misij on, ki naj bi ga imeli kapucini v Gorenji vasi. Da, gospod Kolar je takrat rekel, da je bolje, če da denar za bolnišnico ali kaj podobnega. Samo zaradi tega je tako mislila ...
Da se je za temi govoricami skrival tudi novi župnik, je rajši zamolčala.
Toda Silvester je to slutil in si je mislil, da ne more biti brez zveze to, da mu je mati povedala isto, kar je tudi drugje slišal.
Prvič je zdaj spoznal nehvaležnost in površno sodbo ljudi. V njegovem navdušenju se mu je zdel ta greh še večji kakor je bil v resnici, in razočaranje je še huje občutil, ker mu je manjkalo izkušenj.
Žalosten se je vrnil v šolo. Tudi tu je ša hudo čutil izgubo. Prav v tem zadnjem polletju, ki ga je še prebil na gimnaziji, je moral zmerom znova misliti na očetovskega prijatelja.
Pogrešal je njegovega dobrega nasveta in njegovega veselega obraza, ko je z odliko končal šolo.
Pač z večjim veseljem bi se bil lotil učenja za poklic, ki si ga je bil izbral, če bi bil imel
si
Iz Hongkonga javljajo,
da vrše Japonci v raznih kitajskih pokrajinah velike priprave za nove ofen-i zivnene podvige.
t s-
Počni oddelki japonske vojske so se izkrcali T$a dveh krajih blizu Svatova na južnovzhod- ■
kitajski obali. Ker ni bilo skoro nič odpora, so Japonci začeli mesto zasedati. Zatem hameravajo Japonci začeti novo ofenzivo ob reki^Jangceju.
Gospodarstvo
Tedenski tržni pregled
t
; GOVED. Na mariborskem sejmu so se tr-govSli za kg živS teže: debeli voli po 3.75 dO 5, poldebeli voli po 3.25 do 4, plemenski1 Voli po 4.50 do 6, biki za klanje po 3 do 4, klavne krave debele po 3.50 do 4.25, plemenske krave po 3.25 do 4.50, krave kloba-''^arice po 2.25 do 3, molzne krave po 4 do 5.50, breje krave po 3.50 do 4.50, mlada živina po 4 do 5.50, teleta po 4.50 do 6 din. Mesne cene: volovskemu mesu I. 10 do 12, II. 8 do 10, mesu bikov, krav in telic 6 do 12, J^lečjemu mesu I. 10 do 12, II. 8 do 10, Svinjskemu mesu svežemu 10 do 14 din. ^ VINO. V Slovenskih goricah se dobe pri vinogradnikih lažja vina po 3.50 do 4', srednja po 4 do 5, ljutomerčan in pekrčan pa j» 5 do 6.50 din za liter. Fina vina so tudi 'flražja. Kako bo letožna letina, se ne more Je nič reči. Nekatere kraje je že obiskala' ■ toča in opravila svoje. Dolgo deževje tudi ni jfcofistilo trti. Odvisno pa je vse še od na-1 daljnjega vremena.
Sejmi
26. junija: Vinica v Beli krajini (samo blagovni), Št. Janž na Dolenjskem; 87. junija- Kotoriba, Radeče pri Zidanem mestu, Sv. Lovrenc na Drav. polju, Šmartno 1 pri Litiji;
89. junija: Jesenice;
80. junija: Mirna peč, Rakek, Mala gora, Sv.
Peter (ljutomerski srez), Zagorje ob Savi,i t i . Rajhenburg, Mozelj pri Kočevju, Zreče, Sv. Bolfenk;
julija: Jurklošter, Podčetrtek;
2. julija: Kočevska Reka, Petrovče. Ptujska
fora, Rakičan, Št. Gotard pri Trojanah, t. IIj pod Turjakom.
Vrednost denarja
Na naših borzah smo dobili dne 20. t. m. v devizah (prve številke so službeni tečaji, druge številke v oklepajih pa tečaji na svobodnem tržišču):
1 angleški funt za 206.10 do 209.30 (za 256.40 do 259.60) .din. . t	_
100 francoskih frankov za 116.37 do 118.67 (za 144.83 do 147.13) din;
1 ameriški dolar za 43.84 do 44.44 (za 54.58 do 55.18) din;..
100 italijanskih lir za231.85 do 234.95 din.
1 holandski goldinar za 23.38 do 23.76 (za 29.09 do 29.47) din;
1 nemško marko za 17.70 do 17.88 din.
Vojna škoda se je trgovala v Beogradu po 460 do 463 din. Sedemodstotno investicijsko posojilo je bilo v Zagrebu po 100.50 din. Nemška klirinška marka je stala 14.30. Če-1 ške klirinške krone so se ponujale v Ljubljani po 1.52 din. >	k
Drobne vesti
"= Izvoz vina iz Slovenije. Iz Slovenije je > bilo v tujino izvoženo od začetka, januarja do konca aprila letos 401.310 litrov vina. Vse i to vino je šlo v Nemčijo. V mesecu maju je bilo izvoženo na Češko 20.422, v Holandijo 891, v Nemčijo pa 5213.585 litrov vina.
— Rudnik Stanovsko drugič na dražbi. Te dni je bil drugič na dražbi rudnik Stanovsko. Pred meseci ga je izdražil zagrebški in-dustrijec Kosta MiMnov. Proti dražbi" se je pritožil dosedanji lastnik inž. Ključenkb. Toda tudi pri drugi dražbi je dobil rudnik za najnižji ponudek 68.450 din Milinov. Rudnik cenijo na okroglo 200.000 din. Inž. Klju-čenko bo spet vložil pritožbo. Zaradi dražbe bo izgubila bratovska skladnica svoje terjatve, ki znašajo velikansko vsoto. Lastništvo rudnika ni namreč prispevajo nobenih prispevkov v bratovsko skladnico, tudi tistih ne, ki jih je v ta namen odtegovalo rudarjem.
=° Lastniki obveznic Vojne škode, ki svojih obveznic še niso zamenjali po pravilniku ministrstva za finance z dne 7. junija 1. 1934., se opozarjamo, da poteče rok za zamenjavo 31. julija t."l. Po' tem roku izgube stare obveznice vsako vrednost.
"=" 60.000 slovaških brezposelnih v Nemčiji.. Iz Bratislave poročajo, da je doslej šlo iz Bratislave v Nemčijo že 33.000 kmečkih in 5200
industrijskih delavcev. Po nemško-slovaškem sporazumu je določeno, da bo Nemčija zaposlila v celoti 60.000 slovaških delavcev in sicer 43.000 kmetijskih in 15.000 industrijskih' delavcev. Kmetijski delavci bodo zaposljeni le sezonsko.
Dopisi
BERKOVCI. Gasilska četa priredi v nedeljo 25, t. m., v primeru slabega vremena pa na Petrovo 29. t. m., na vrtu g. Jožefa Zajde-le v Berkovcih veliko javno tombolo. Glavni dobitki: fino moško kolo, 1000 din, vreče pše-nične moke, moška obleka, vreče semenske ajde, ženska obleka, dva kubična metra drv, lepa posteljna odeja, svileni robec, 10 m belega platna in še nad 300 drugih lepih dobitkov, kakor blago, kuhinjske potrebščine, gospodarsko orodje in drugo. Cena tombolski karti samo 2 din. Pred tombolo in po njej ljudska zabava s plesom. Igrala po malone-deljska godba. Za prvovrstno ljutomersko kapljico "kakor tudi* za topla in mrzla jedila je preskrbljeno. Prijatelji gasilstva od blizU in daleč, vljudno.vabljeni! ». J ,
BIZELJSKO. Ko so se vračali Sokoli v nedavni noči od svojih vaj, je sokolski načelnik br. Brkovič Vinko iz Nove vasi tako nesrečno padel po škarpi pri Osojnikovem mlinu, da se je zelo hudo, poškodoval. Obležal je nezavesten. V žgodnih jutrnih urah so ga našli1 mimo idoči. Prvo pomoč mu je nudil br. dr. Vilimek, ki mu je temeljito izpral hude rane. Br. načelnik je zdaj v domači oskrbi. Želimo mu, da bi kmalu ozdravel in se vrnil spet zdrav v našo sredo.
BRUSNICE PRI NOVEM MESTU. V nedeljo 25. t. m. bo pri nas četrti češnjev dan, to je razstava in sejem za naše slavne brus-niške hrustavke, ki jim ni kmalu para. Dopoldne ob pol 10. bosta pred šolo sprejem gostov in otvoritev po zastopniku banske uprave. Naša dolina, ki skozi tri tedne lahko dobavlja dnevno do 10.000 kg lepih debeHh! češenj, bo goste sprejela po domače in ljubeznivo. Razstava bo odprta ves dan do 18v ure. Vstopnina se ne bo pobirala. Kdor hoče yideti na enem prostoru nad 3000 kg češenjj in si jih poceni nabaviti tako rekoč z drevesa, naj pride ta dan k nam v dolino češenj.
pred svojimi očmi živ vzgled gospoda Kolarja. Če bi bil mogel dobiti pri njem izpodbude.
Ko pa je zdaj vse postalo čisto drugače!
Po maturi je šel v župnišče.
Zdelo se mu je, da bo zdaj zdaj zagledal med grmovjem sivolasega gospoda Kolarja in slišal njegov glas: »O, zdaj si pa prišel, par-yule!«
Toda blaga usta so bila za zmerom zaprta. Ni bilo več dobrih oči, k iso se tako srečno smehljale.
Dvoje drugačnih oči je srečalo Silvestra. Dvoje hladnih oči z zelenkastim lesketom, in miren trd glas ga je vprašal:
»Tako? Vi ste tukajšnji študent? Slišal sem že o vas. Duhovnik mislite postati?«
»Da.«
»Rekli so mi, da vas je moj duhovni prednik podpiral.«
»Za marsikaj se mu moram zahvaliti.« i »Ali vam je pomagal tudi z denarjem?« *< »Ne.«
»Samo zaradi tega sem to vprašal, ker sem hotel povedati, da tega jaz ne bi mogel.« ..
»Hvala vam, gospod župnik. To, kar potrebujem, že imam.«
»Vaš stric...« f »Da, on plačuje zame.«
»Potem seveda ne potrebujete pomoči. Saj se tako pogosto dogaja, da je treba komu pomagati. Na svoji prejšnji župniji sem moral podpirati — kolikor sem seveda mogel — dva uboga dijaka, pa le od časa do časa. Saj človek že kaj odrine, če je mogoče. Ali ostanete čez počitnice tu?«
»Da.«
Zelenkaste oči so med pogovorom prežeče gledale Silvestra. Drsele so po njem in če jih je s pogledom ujel, so se mu plašno izmuznile. Potem je segla vlažno mrzla roka med Silvestrove prste in se spet odmaknila. Brez1 stiska, gladka kakor jegulja.
Silvester se je poslovil.	y «
Pošteni fant je imel solze v očeh, ko je zapuščal hišo. Iz vseh kotov so ga pozdravljali spomini.
Zdaj je bilo pa vse tako čisto izpremenjeno. Grenak občutek osamelosti ga je obšel.	j
In v vseh naslednjih tednih ga ni več zapustil ta občutek. Raztresen je poslušal, če mu je mati govorila o bodočnosti. O prvi sveti maši, pri kateri bo srečna Veronika Marki-čeva dobila blagoslov svojega sina; o veli-t kem župniku, kjer bo Veronika Markičeva doživljala poslednje dni svojega življenja in o srečni smrti, ki bo zdaj Veroniki Markičevi usojena po božji milosti.
Časih se je moral smehljati, če je starka tako sanjarila v prihodnja leta in se poglabljala v yprašanje, kaj je bolje: dati posestvo v najem ali ga obdelovati. Toda vesel pri tem ni bil. In potem je šel Silvester v Monakovo. Sam je ostal v velikem mestu. Večina njegovih tovarišev je ostala v Ljubljani, druge je spet. zaneslo kam drugam.
Dolgina iz Gorenje vasi — tako so mu pravili — so hoteli pridobiti za razna katoliška društva. Toda za takšne reči ni čutil veselja. In v semenišču tudi ni stanoval vzlic želji; svoje matere. Tudi dolge suknje in kolarja ni nosil.	i
Pred leti so imeli na Dobravi »lemenatar-ja«, ki je pogosto prihajal v Gorenjo vas. Ka-
dar je z mahedrajočo suknjo stopal skozi vas, je Veronika Markičeva spoštljivo gledala skozi okno invSi v duhu slikala, kako lep bo nekoč njen sin v taki obleki.
Morala pa se je odreči temu hrepenenju, kajti Silvester se je branil takih okraskov in je živel rajši sam, a svoboden v svoji sobici.
V	prvih dneh svoje vseučiliške svobode si je obotavljaje se, a vendar gnan od nepremagljive želje, kupil nekaj knjig, pred katerimi so ga kot dijaka zelo svarili.
Bila so dela nevernih pesnikov, ki l>i utegnila v-mladih srcih vzbuditi dvome in nemir. Profesor je rekel, da jih lahko brez nevarnosti bere samo tisti, ki si je z leti pridobil trdno vero. Imena nemških pesnikov Lessin-ga, Wielahda in Kleista na pobožni gimnaziji' niso bila preveč cenjena; Schiller ni imel dobrega ugleda, Goethe je bil pogan.
Zdaj;se je Silvester s sprejemljivimi čuti opajal ob mislih teh zaničevanih velikanov.
V	njegovo občudovanje-pa' se je vsilil tesnoben občutek.
Zakaj so bili njegovi svetovalci v rani mladosti tako ozkosrčni s svojo sodbo?
Ničesar tistega, kar so grajali, ni videl, ni razumel, kako so mogli v lepoti iskati slabo in kako so mogli to slabo najti.
Potemje doživel še druga razočaranja. V, šoli ni našel tega, kar je iskal. Ni ga zadovo ljila znanost, ki je s suhoparnimi zaključki1 iskala bistva večnih skrivnosti in zmerom ostajala na polovici poti, pri tem pa se izgovarjala, da spada vse, česar ni mogla razložiti, v »božje ¡sklepe«.
Vse to je.bila trda preizkušnja zanj, ki je hotel poznati razlago za vse.
-*■ - — -	(Dalje prihodnjič)
domovina St. IS
GORJE PRI BLEDU. Dne 25. t. m. bo praznovala gasilska četa v Gorjah 451etnico in četin prapor 401etnieo. Prapor pojde s tem dnem izrabljen v zasluženi pokoj. Nadomesti ga nov prapor, ki se bo tega dne sloves» no razvil in blagoslovil. Četa šteje okoli 80 delovnih članov ter razpolaga z lepo izbiro gasilnega orodja. V četi služijo še trije gasilci od početka društva, po 40, 30 in 20 let pa jih je večje število. Da se je društvo ustanovilo, je dal povod leta 1894. velik požar v Sp. Gorjah, ki je upepelil 14- domačij. Naša četa ima tudi godbo na pihala in pevski zbor. Prireditev obeta biti zelo lepa, zato vabi četa gosilce in prijatelje gasilcev, da se potrudijo v nedeljo v lepe Gorje. Pri vlaku, ki pride z Jesenic, in pri vlaku Ibohinjcu bodo pričakovale goste na postaji Bledu jezeru gasilska konjenica, narodne
noše in godba, ki jih povede v Gorje, kjer bo pred Sokolskim domom glavni sprejem. Po ureditvi čet odkoraka sprevod v Zg. Gorje k maši. Po maši bodo blagoslovitev in razvitje prapora in na trgu pred cerkvijo odlikovanje zaslužnih članov, govori, mimohod, razhod in kosilo po nizki ceni. Po kosilu ogled okolice, popoldne ob 15. pa pričetek velike narodne veselice pred Sokolskim domom in v njem. — Te dni smo pokopali zvestega člana gasilca g. Janeza Pretnarja lz Poljšice^U^orila je v, lepi" .moški' dobi 40 let zavratna pljučnica. Pogreb je pričel, kako je bil pokojnik priljubljen. Bil ie občinski odbornik, član šolskega sveta in raznih društev. Gasilska četa ga je spremila na zadnjem potu v lepem številu, godba pa mu j.e igrala žalostinke. Blag mu spomin!
10 letnica smrti
dr. Gregorja Žerjava
V Poljčah pri Bledu je pred 10 leti 27. ¡junija zastalo srce našega velikega naprednega in nacionalnega borca in voditelja dr. Gregorja Žerjava, ki ga ne štejemo samo mi Slovenci, temveč vsa Jugoslavija med svoje največje može. Ni bil samo mož pobude, temveč tudi mož neumornega dela že izza svojih dijaških let. Nesebično in plemenito se je ves žrtvoval nacionalnemu in prosvetnemu delu, čeprav se je hkratu moral dolgo .vrsto let boriti z zavratno boleznijo,-ki mu je naposled pretrgala nit življenja. ■
Le redki so mogli do vseh podrobnosti yi-cleti v njegovo delavnico, te redki so po-znali njegovo življenje in žrtvovanje. Ko je
umrl, smo vsi začutili veliko vrzel v javnem življenju. Pred nobeno oviro ni klonil. Pred vojno in med vojno nas je pripravljal na veliko Jugoslavijo in nas vodil vanjo. Avstrijska oblastva so ga preganjala, a to ga ni strlo, temveč nasprotno še podžigalo v delu. ' Ko smo se oprostili avstrijskega jarma, se je njegovo delo Se povečala. Nikdar ni omahoval, nikdar se ni vdajal malodušnosti, čeprav je bilo začetno življenje Jugoslavije 'združeno s tolikimi težavami.
Za danes naj zadostujejo le te vrstice, opozarjamo pa bralce, da bo prihodna številka »Domovine« posvečena življenju in delu na-< šega velikega pokojnika.
o vice
* Mladi kralj na počitnicah v Miločeru.
Na potovanju v avtu na počitnice v Milo-Čer se je ustavil -Nj. • Vel. kralj Peter II. v, spremstvu kraljice Marije v Sarajevu. Kralj si je ogledal najprej staro pravoslavno cer-., kev nato pa mohtoledansko džamijo, kjer,, ga je pozdravil reis-ul-ulema (vrhovni po-
glavar mohamedanske cerkve v Jugoslaviji) dr. Fehim Spaho. Iz džamije je kralj šel v trgovino senatorja Hasanoviča, kjer je že bila tudi kraljica Marija. V trgovini je senator Hasanovič sam postregel s čajem. Kralj Peter II. si je zatem ogledal muzej. Nato sta se kralj in kraljica odpeljala proti Ilidži ter se ' ustavila pri izviru Bosne, kjer sta tudi kosila.
* Odkritje spomenika dr. Ivanu Laha. Od-
,bor za postavitev spomenika dr. Ivanu Lahu javlja vsem darovalcem, prijateljem in Če-
stilcem pokojnega književnika in nacionalnega borca, da bo njegovo poprsje v bronu na granitnem podstavku na tih in skromen način odkrito na pokopališču pri Sv. Križu na Vidov dan 28. t. m. ob pol 18. uri. Pisateljev lik je ukodobil akademski kipar g. Nikolaj Pirnat, z nasveti pri arhitektonski zamisli je sodeloval inženjer arhitekt g. Vladimir Šubic. Odlitje v bron je izvršil livar g, Franc Mostar na Galjevici, kamnoseška dela pa tvrdka Fran Kunovar pri Sv. Križu. Odbor prisrčno vabi k udeležbi vse, ki spoštujejo pokojnikovo slovstveno in nacionalno delo,
*	Nenadna smrt voditelja srbskih zemljo-: radnikov. Na svojem agitacijskem potovanju je v Ohridu nenadno umrl zadet od srčne kapi bivši minister in vodja srbskih zem-ljoradnikov g. Joca Jovanovič
*	Sokolski pokrajinski zlet v Ljubljani odpovedan. »Sokolski Glasnik« objavlja: »Zlet-ni odbor za jubilejni zlet ljubljanske sokolska župe, ki bi moral biti letos na Vidovdan v. Ljubljani, je sklenil zlet zaradi tehničnih tež-koč odložiti. Vršila se bo samo svečana akademija na Vidovdan kot proslava 751etnice obstoja Ljubljanskega Sokola. Jubilejni pokrajinski zlet bo ob priliki 801etnice obstoja Ljubljanskega Sokola, torej leta 1944.«
*	50. velika skupščina Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani bo v nedeljo 2. julija ob' 9. dopoldne v Ljutomeru v dvorani Sokolske-ga doma z običajnim dnevnim redom.
» * Velik dar za jeseniške mestne ubožce. Nedavno je obiskal Jesenice gosp. dr. Fran Košmerl, odvetnik iz Chicaga v Ameriki. Po 57 letih, odkar je šel kot študent z Jesenio v Ameriko, je prišel obiskat grobove svojih! staršev, ki počivata na starem jeseniškem pokopališču pri cerkvi. V spomin na blago« pokojno mater go. Marijo Košmerl je ustanovil sklad s 100.000 din za jeseniške ubožce. Na nedavni seji je občinski odbor sprejel ustanovo in odobril ustanovno pismo. Isto« časno je podelil občinski odbor g. dr. Košmerl u častno članstvo jeseniške občine za zasluge, ki si jih je g. dr. Košmerl pridobil za Slovence v Ameriki, in v znak hvaležnosti za ustvarjeno ustanovo.
*	Zaradi neprestanega deževja zadnjih dni so pred dnevi spet narasle reke po Sloveniji, Ponekod so imeli letos že tretjo povodenj. Sd kraji, kjer so po prvi povodnji na novo posadili in posejali njive, a je bilo vse njihovo delo zaman, ker jim je znova povodenj' spet vsq uničila. Pri nas na Slovenskem, kjer se v
Lychdorff-J. M.:	2
OB MEH
Zgodovinska povest
' »Bridko se motite, gospod! Se enkrat vas; in vašega spremljevalca v imenu cesarja pozivam, da takoj zapustita vozilo. Ce se temu pozivu ne bosta pokorila, bom naročil obmejnim stražnikom, da vam vaša konja ustrele. Aretirani ste in poizkus bega lahko plačate z glavo!«-I M	'.
»Za božje ime,; oče, kaj pa se dogaja? -Ta gospod te vendar ne bo dal zapreti, saj nisi ničesar zakrivil Stokrat smo se že brez vseh sitnosti peljali čez mejo.«	v v
Iz kožuhovine se je izluščila vitka, neznar 'dekliška postava in se plašno oklenila grofa.
»Zapustiti morava vozilo, Ilona, aretiran sem in kje bom prebil noč, je. odvisno od te-/ ga gospoda, ki se hoče zdaj zahrbtno maščevati nad menoj.« je rekel grof z zagrenjeno jezo in s svojo spremljevalko izstopil. • »O zahrbtnem maščevanju ni govora,« je odvrnil Henrik. Vi sami ste mi rekli, da je moje mesto pri carinski zapornici. Zakaj se zdaj čudite, ko me vidite tu? Zakaj mi zdaj očitate t is to,.kar ste mi uro; poprej .označili za mo j o i dolžnost?«	- '71 •
Ilona je prestrašena, gledala govorilca s svojimi velikimi črnimi- očmi. Henrik je stal vzravnan pred grofom; službeno čepico je bil snel in počasi padajoče snežinke so se mu zapletale v lase in se* tam svetile ko demanti. Trda. odločnost se je kazala okoli njegovih
stisnjenih ustnic, oči so se mu bliskale in na čelii se mu je videla debela žila. Moška, krepka postava ni zgrešila učinka na mlado komteso, ki je imela komaj zapustivša dekliški penzionat še polno glavo sanjavih misli.
»Gospod«; je odgovorila Henrika, »moj oče in jaz sva v vaši oblasti. Ali ne bi hoteli biti toliko velikodušni, da se ne bi tako natančno držali predpisov? Prav prisrčno vas prosim.«
Šele zdaj je Spliigel natančneje pogledal mlado damo. Med govorjenjem je bila vzdignila roke proti njemu, da ji je težki kožuhovi-nasti plašč zdrknil z ram. Sredi snega je stala v plesni obleki z razgaljenimi ramami in rokami in v finih čeveljčkih iz atlasa.
Spliigen je zastrmel v ljubko bitje, ki je bilo videti, kakor bi bilo prišlo iz pravljičnega sveta. Pobral ji je plašč in jo ogrnil z njim. nato pa je odprl vratca vozila ter velel njej in njenemu očetu, naj vstopita.
»Gospod grof me je razžalil in mi ni hotel dati zadoščenje«, je rekel. »Zaradi vas bom pozabil razžaljen je in bo meni ostalo za zmerom v-,bridkem spominu, ker sem vam zdaj t vile zakrivil neprijetno minuto. Prosti ste, ukažite vozniku, naj pelje dalje.«
Grof in njegova hči sta vstopila. Henrik je pomagal komtesi v sani, in ko ji je podal roko, mu jo. je lahno stisnila. To ga je pogrelo, kakor bi bil ogenj šinil v njegove žile, porabil je temo in pritisnil nežno roko na ustnice.
Grof-je; še-pogledal iz okna in rekel Splii-gnu: - »Poslušajte, mladi mož,- povedati vam moram še nekaj, da se beste znali ravnati. Tam, kjer stoje belo-rdeče-zeleni mejniki, 'se začenja moja oblast. Tam sem sodni gospod, sodnik in tožnik v eni osebi. Pazite se, da ne
boste prekoračili te meje, varujte se, da vas ne primejo na moji zemlji. Vi še ne poznate ogrskega pravosodstva. Tam vam ne bo pomagal nikak angel varuh, kakor je danes meni!«
Konja sta na polglasen poziv voznika potegnila, vozilo je zdrsnilo po gladki cesti in izginilo v temi.
Henrik je še dolgo časa stal na istem mestu in gledal za sanmi. Lepa komtesa je zapustila v njegovem mladostnem srcu globok, neizbrisen vtisk.
To noč spanec ni hotel zatisniti njegovih oči. Nemirno se je premetaval po ležišču, dokler ga naposled le ni premagala vročična zaspanost. Ko se je pozno dopoldne zbudil, je bil ves pobit.
Čemeren je stopil v svojo uradno sobo. Nizki, od dima počrneli strop ga je neprijetno motil. Zdelo se mu je, da ga od črnila obrizga-na pisalna miza s kupom listin in razne na straneh nalepljene odredbe na orumenelem, pri robovih raztrganem papirju zasmehujejo. Naslonil je glavo na roke in nekaj debelih solz mu je zdrknilo po licih.
3.
Prišlo je poletje. Travniki in polje so zeleneli in cveteli, toda kolikor veseleje so pele in žvrgolele ptice, toliko mračneje je bilo Spliig-nu v duši. Prenehal je tudi občevati z lekar-narjevimi in živel osamljen kakor Robinsort na skalnatem otočku v Tihem morju. Edin njegov odpočitek so bili sprehodi ob potoku Jaricu. Podnevi in ponoči je videl lepo Ilono pred seboj, še zmerom je čutil stisk njene nežne roke in videl njene globoko črne oči proseče vprte vase. Ni imel prijatelja, ki bi mu
številnih krajih ponavljajo leto za letom, bo treba odločno misliti na temeljito regulacijo yseh nevarnih potokov in rek.
*	Poljske delavce nabirajo za Francijo. V
Osijek je prispel zastopnik francoskih veleposestnikov v spremstvu z uradnikom ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje iz Beograda, da najame okrog 200 delavcev za poljska dela na francoskih vele-posestvih v okolici Strasbourga. Delavce je najemal predvsem za obdelovanje sladkorne pese.
*	Po mesecih razkrit politični umor v Zagrebu. V Zagrebu je bil pred meseci na skrivnosten način umorjen mestni nameščenec Josip Presečki. Preiskava ni mogla umora pojasniti. Pred dnevi pa je zagrebška policija aretirala nekega Milana Ivekoviča in razkrila ob tej priliki ne samo ozadje umora Presečkega, temveč še vrsto drugih zločinov. Po izpovedbah Ivekoviča je bilo aretiranih še pet sokrivcev, med njimi neki Zdravko Linič, ki je priznal, da je postavil lani 30. novembra in 8. decembra ter letos 1. februarja na raznih krajih Zagreba peklenske stroje. Linič in Ivekovič sta bila pripadnika skrajnih hrvatskih separatistov in sta se odločila lani za strahovalno akcijo. Ivekovič je Sestavil prvi peklenski stroj, ki sta ga položila 30. novembra pri Jugoslovenski akademiji, kjer se je tudi razpočil. 8. decembra sta hotela postaviti peklenski stroj v prostore banovinskega odbora JRZ za savsko banovino. V zadnjem trenutku sta se premislila in ga položila pred prostore Zbora, kjer se je razpočil in ubil neko 131etno deklico, ki je šla po hodniku. Dne 8. februarja pa se jima je posrečilo položiti bombo v prostore banovinskega tajništva JRZ v Zagrebu, kjer se je tudi razpočila, a ni naredila večje škode. Isti dan zvečer sta šla na dom Josipa Presečkega, katerega sta se bala, da jih ne bi izdal, ker je vedel za njuno početje, a se je z njima hudo spri. Čakala šta ga, da je prišel domov, in ga nato ustrelila z revolverjem. Po umoru sta se odpeljala z avtomobilom, katerega šofer in lastnik sta bila zdaj aretirana, ker nista prijavila zadeve policiji.
*	Most v Sodni vasi pri Pristavi je poplava močno poškodovala in so ga morali uradno zapreti. Zato vozi zdaj celjski mestni avtobus na progi Celje—Sv. Peter pod Sv. gorami skozi Slivnico in Loko pri Zusmu. Čas odhoda in prihoda v Celje je ostal neizpre-menjen.
mogel zaupati svoje občutke, in tako se je skrbno gojena strast čedalje bolj razraščala v njegovem srcu.
Spočetka je upal, da bo kdaj videl grofico na nasprotnem bregu potoka Jarica. Toda tam ni bilo poti. Pašnik, po katerem so se preganjala neštevilna grofova goveda, je segal prav do potoka, in njegova pamet mu je velevala, da se mlada dama pač ne more sprehajati sredi pasoče se živine.
Pokopal je to upanje. Globoka žalost se ga je polastila. Delo v uradu je bolj in bolj zanemarjal, in če je prispel kakšen službeni ukor, se skoro ni zmenil zanj.
Posvetil se je živalim. S starim psom, ki je imel pred carinarnico svojo hišico, je sklenil prijateljstvo. Jemal ga je na svoje samotne sprehode, in živali, ki je imela lepo vrlino potrpežljivega poslušanja in zanesljivega molčanja, izpovedal vse svoje tegobe.
Nekega popoldneva se je Henrik spet sprehajal ob potoku Jarica. Stari Sultan je veselo lajajoč skakal okoli. Splugen je naglo hodil, ker je čutil potrebo telesne, utruditve. Ker ni gledal okoli sebe, ni opazil, da so ga na drugem bregu spremljali štirje pastirji in pazili na vsako njegovo kretnjo. Grof je bil razpisal nagrado sto goldinarjev za tistega, ki bi prijel uradnega predstojnika iz Boglajena na ogrskem ozemlju. Od sv. Treh kraijev dalje so Henrika neprestano opazovali, ne da bi bil sam o tem kaj slutil.
Splugen je zatopljen v svoje misli in včasih govoreč s psom neskrbno korakal dalje. Za Sultana prepoved prestopa ogrske meje ni veljala, zato je tekal zdaj po levem, zdaj po desnem bregu potoka. Če je Splugen po naključju opazil psa na ogrski zemlji, ga je po-
*	Gostilničarji v Zenici ne smejo dajati delavcem Jugoslovenskega čelika ob plačilnih dneh nobenega alkohola. Na prošnjo direkcije zeniške železarne je izdala tamkajšnja ban-ska uprava preko sreskega načelstva poseben odlok, ki se nanaša na vse gostilničarje v Zenici. V tem odloku je rečeno, da noben zeni-ški gostilničar delavcem Jugoslovenskega čelika ob dneh, ko prejemajo plače, to je 15. in 30. vsakega meseca, ne sme dati kakršnekoli alkoholne pijače, ob 22. uri pa mora svoj lokal zapreti. Direkcija zeniške železarne je svojo prošnjo utemeljila s tem, da nekateri delavci ob takih dneh zapijejo ves svoj zaslužek, potem pa njihove rodbine stradajo, Razen tega pa so še delavci sami nesposobni za delo.
*	Vojni oškodovanci, državljani Jugoslavije, ki so utrpeli za časa vojnih dogodkov na Koroškem v letih 1918 do 1920 kakršnokoli škodo, se pozivajo, da škodo nemudno ponovno prijavijo z navedbo predmetov in brez cene podpisanemu odboru, oddelku za Koroško na Prevaljah, ker je edino ta odbor pristojen za urejevanje vojnih oškodovancev iz Koroške in za dajanje pojasnil. Za odbor vojnih oškodovancev, oddelek za Koroško na Prevaljah: predsednik Rozman Alojzij, Prevalje; tajnik Mauchler Franc, Žerjav pri Črni.
*	Idrijski rudnik naprodaj. Nek zagrebški list je objavil vest, da nameravajo idrijski rudnik, ki je bil 350 let last nekdanje Avstrije in po vojni Italije, prodati nekemu zasebnemu podjetju. V poštev prihajajo od države podpirana družba, ki izkorišča labinske in sardinske premogovnike, družba Monte Ami-ato in neko nemško podjetje. Če bo zdai rudnik prešel v zasebne roke, bo treba računati z nižjimi plačami delavstva.
*	Poštnina za Češko in Slovaško. Za pisemske pošiljke iz Jugoslavije v češki in mo-ravski protektorat in v Slovaško je še v veljavi dosedanja tarifa, in sicer 3 din za pisma do 20 gramov teže in 1.50 din za dopisnice. Za telefonske razgovore s protek-toratom preko Nemčije so v veljavi nove znižane takse, in sicer 0.30 zlatega franka za enoto.
*	Vremenske nezgode pustošijo Slovenske gorice. Vsi nižji kraji v območju potokov Pesnice, Velike Ročice, Drvanje in drugih so hudo trpeli od poplav. Najhuje sta bili prizadeti Pesniška in Ščavniška dolina. Večji deli Pesniške doline postajajo zaradi stalnih poplav zamočvirjeni. Za poplavami je
klical nazaj, a po večini se ni brigal zanj. Tudi danes je bil Sultan na sovražnem ozemlju. Splugen je opazil to šele, ko je zaslišal psa glasno zatuliti: žival se je ujela v lisičjo past.
Ne da bi bil trenutek pomišljal, je Splugen preskočil ozki potok in šel reševat psa iz pasti. Sredi njegovega samaritanskega dela so ga zdajci obstopili štirje moški z divjimi obrazi in eden izmed njih ga je prijel zadaj in ga vrgel po tleh. Splugen je bil krepek mož; z enim sunkom se je otresel nasprotnika in z močno pestjo udaril najbližjega v obraz, da je ta preklinjajoč omahnil nazaj. Tedaj pa je že tudi njega zadel močan udarec s fokošem, ogrsko kljukasto palico, čez čelo. Vroča kri se mu je pocedila čez oči in začutil je, da so ga začeli čez roke vezati z vrvjo. Bil je v oblasti svojih sovražnikov.
Udarjeni možak je s težavo vstal. Pastirji so se nato posvetovali, kaj naj nadalje store. Previdno so Spliignu zvezali roke na hrbtu, in tako so ga med suvanjem in udarci gnali proti gradu ošabnega grofa Mogoshazyja.
Dospevši v grad so privezali ujetnika k stebru vodnjaka sredi prostranega dvorišča, nato pa so vriskaje pohiteli k upravitelju, da mu naznanijo srečni lov in dobe obljubljeno nagrado. Gospod Sary, sicer udobnost ljubeč in počasen gospod, je mladostno naglo vstal s svojega udobnega oblazinjenega stola, da se osebno prepriča o resnici naznanila. Hlapci in dekle so v gostem krogu obstopili ujetnika, ki je negibno stal privezan k stebru. Sary je razpodil radovedneže ter jih nagnal na delo. zagrozivši jim s hudo telesno kaznijo, če se bodo približali ujetniku ali pa z njim govorili. Prepričal se je osebno o zanesljivosti vezi, zaradi varnosti napravil še en vozel in sto-
obiskala Slovenske gorice toča, ki je zlasti opustošila Sv. Ano in Sv. Benedikt. Ljudje so nujno potrebni pomoči.
*	Lokomotiva je pregazila koleselj. Znano križišče železniške proge z državno cesto v. Medlogu pri Celju, kjer se je decembra 1. 1931. pripetila strašna prometna nesreča, ki je terjala 13 človeških življenj, je bilo nedavno zvečer spet pozorišče nesreče. 40-let-ni posestnik Jože Golavšek iz Šešč pri Št. Pavlu pri Preboldu in 41-letni tkaninski delavec Kuder Franc sta se peljala s kolesljem iz Celja proti domu. Ko sta prispela do križišča, je pravkar vozil iz Celja večerni osebni vlak. Ko sta vozila s kolesljem čez progo, je lokomotiva treščila vanj s tako silo, da je razbila predni del koleslja. Golavška je vrglo čez progo, Kuder pa je priletel na odbijač lokomotive, ki ga je nato z zadnjim delom koleslja vred vlekla kakih 400 m s seboj. Nato se je vlak ustavil. Kudru je zdrobilo lobanjo in zlomilo desnico, dobil pa ie poškodbe tudi po prsih in trebuhu. Golavšek je bil ranjen na glavi in ima zlomljenih več reber. Lokomotiva je tudi konju zlomila zadnjo levo nogo in so ga morali pozneje ubiti. Kudra in Gologlavška je reševalni avto prepeljal v celjsko bolnišnico.
*	Zaradi deževja velika škoda na sadju. V zgodnji pomladi je kazalo, da bo letos izredno dobra sadna letina. Sadjarji so računali, da bodo letos mnogo prodali. Neprestano deževje je ta račun močno zmanjšalo, kajti sadje je začelo močno odpadati. Lani smo izvozili nad 2000 vagonov jabolk v vrednosti 50,000.000 dinarjev.
*	Neurje s točo nad Negovo. Nedavno neurje s točo je hudo prizadelo Negovo. Toča je nekatere vinograde, med njimi tudi šolskega. silno oklestila. Voda je drla po cesti kakor po potoku. Strela je udarila v šolski strelovod, odkoder se je odbila v kamenit nasip ob cesti, ki ga je razdrla, nato pa v bezeg v šolskem vrtu, kjer je odtrgala plaz zemlje in zasula cesto.
*	Požar. Pri posestniku Ivanu Seidlu v Lut-vercih pri Gornji Radgoni je kratek stik električnega toka zanetil požar v gospodarskem poslopju, ki je pogorelo do tal. Rešili so le živino.
*	Požig v Hajdini. Posestnik Franc Vrb-njak v Hajdini pri Ptuju si je letos prizidal hišo in gospodarska poslopja, a vse to njegovo delo je bilo zastonj, saj mu je nedavno ponoči požigalec uničil hišo z gospodarskimi poslopji vred.
pil nato h grofu, da mu naznani ulovitev, uradnega predstojnika iz Boglajena na ogrskem ozemlju.
Grof Mogoshazy je vstal, divje veselje je zažarelo v njegovih brezsrčnih očeh. »Torej se le niste izognili gostoljubnosti gradu Sv. Nikolaja? Ali vas nisem kot očetovski prijatelj svaril pred ogrsko mejo? Zakaj ste omalovaževali svarila, ki so bila le v vašo korist? Vi ste sami poznavalec postav in bi gotovo ne bilo v soglasju z vašim pravnim prepričanjem, če se ne bi jaz poslužil svojih hišnih postav.«
Splugen se ni zganil. Gledal je mračno v tla. Vedel je, kaj ga čaka. Maščevanje madžarskega magnata ga bo brez usmiljenja zadelo. Bil mu je brez obrambe izročen na milost in nemilost.
»To je lahkomiselnost mladine«, ga je znova začel zasmehovati Mogoshazy, »lahkomiselnost mladine, ki se ne boji nevarnosti! Glejte nevarnosti le pogumno v oči, saj ne bo terjala življenja. Tako krepak mlad mož, kakor ste vi, bo brez težav in brez posebno zlih posledic prenesel petindvajset udarcev!«
»Janos«, je rekel nato grof poleg stoječemu slugi, »pokliči naša dva pandurja. Prineseta naj takoj potrebne priprave. Čez pol ure se bo kazen izvršila.«
Oba zastavna pandurja, oblečena v nekako huzarsko uniformo, sta prišla. Eden je prinesel dolgo leseno klop, drugi pa povezek leskovih palic. Klop so postavili na sredo dvorišča, jo krepko zasidrali v pesek in nato še preizkusili, ali se ne ziblje.' Janos je na grofov mig vzel leskove palice in jih vrgel v čeber z vodo.«
»Prav za prav«, je spet začel grof, »prav za prav bi se morale leskovke polne tri ure na-
STRAN 7 lin iiiiiiiiiiiiiiiiH niiiiiiumu
*	Utonil je v Vipavi 13-letni Ciril Cerne iz Prvačine, ki je pri otroški igri padel z mosta v vodo.
*	Smrtna nesreča pri obiranju češenj. 37-letna delavčeva žena Marija Podrepškova, stanujoča na Cesti na grad v Celju je obirala doma češnje. Na drevesu je izgubila ravnotežje in padla osem metrov globoko. Prepeljali so jo v celjsko bolnišnico, kjer je umrla.
*	Kolesje vlaka mu je vzelo življenje. 16-letni vajenec Franc Zupan, sin upokojenega železničarja v Logu pri Kranjski gori se je vsak dan zjutraj z vlakom vozil na Jesenice, kjer se je pri g. Teršanu učil ključavničarstva. Domov se je največkrat vračal z vlakom, ki odhaja z Jesenic ob 18.18. Te dni se je v delavnici nekaj več zamudil, zato je prišel na postajo, ko je vlak že odhajal. Pognal se je na spredne stopnice zadnjega vagona. Ker je imel fant v rokah aktovko, je zgrešil ročaj in omahnil pod kolesje vlaka. V vlaku je nastalo veliko razburjenje in vse je hitelo k ponesrečencu, ko je strojevodja ustavil vlak. Bila pa je vsaka pomoč zaman in je fant med prevozom proti domu izdihnil.
*	Roparski napad. V Gorenji pri Mozirju stanuje v lepi hišici 751etna posestnica Zol-nirjeva s 151etno vnukinjo Berto in 701etno služkinjo. Zolnirjeva je bila svojčas v Ameriki in si je pridobila precejšno premoženje. To je prišlo na uho tudi neznanim zlikov-cem, ki so sklenili Zolnirjevo oropati. Nedavno okoli polnoči so vdrli trije neznanci v njeno stanovanje. Prišli so tako tiho, da jih ženske niso slišale, dokler niso odprli sobe in jih napadli. Roparji so se lotili najprej služkinje in mladega dekleta, od katerih so hoteli zvedeti, kje je denar. Ker pa jim nista povedali, so staro ženo zavili v rjuho in jo pretepli. Nato so pobrali okrog 4000 dinarjev denarja in zlatnine za približno 2000 din. Nato so kmalu izginili. Zolnirjevo so roparji tako pretepli, da je njeno življenje v nevarnosti. Orožniki so brž odšli na poizvedovanje ter so prijeli deset oseb. Najbolj sumijo nekega brezposelnega delavca, ki se je zadnje čase klatil tam okoli. _____
*	Občni zbor »Ljudske samopomoči« v Mariboru bo po delegatih v nedeljo 2. julija ob 10. uri v lastni palači.
*	Rekruti, rezervisti in njih starši, pozor! Z nestrokovno izvršeno prošno sta izgubljena čas in denar. Zato ne nasedajte vsakomur s tako važno zadevo. Obrnite se le do konce-
le kovač zna skovati podkev
•"kakor more perilo čisto oprati le dobro milo., ^Terpentlnovo milo Zlalorog da gosto belo! peno, ki z lahkoto odstrani vsako umazanijo. Le malo truda - in perilo je snežno belo, | prijetno poduhleva in ostane dolgo lrdno.
TERPFNTIN0V0 MILO
sionirane in strokovno preizkušene pisarne kapetana Franca Pera, Ljubljana, Maistrova ulica št. 14, ki Vam pove, ali je prošnja sploh izvedljiva ali ne. Ce je izvedljivo, Vam za malenkosten znesek vloži prošnjo in uredi zadevo. Ne zamujajte časa in pohitite z zadevami!
Iz naših krajev
Dvojni roparski umor v Medlogu pri Celju
Celje, junija
V hišici blizu levškega mostu v Medlogu sta imela v najemu gostilno 471etni Anton Ocvirk in njegova 321etna žena Rozalija. Pri Ocvirkovih je bivala tudi Terčičeva Julijana iz Makol, ki sta jo Ocvirkova vzela za svojo. V ponedeljek čez dan Julijane ni bilo doma, in se je vrnila domov šele zvečer. V gostilni je našla samo še enega gosta, ki je bil nekoliko vinjen. Šli so nato vsi v kuhinjo, kjer je Julijana večerjela, po večerji pa so gosta odpravili iz gostilne. Julijana je šla spat v drvarnico, katero je zanjo gospodinja zaklenila.
Kakšne pol ure nato je Julijana zaslišala korake okoli gostilne. Oglasil se je tudi domači pes, ki ga je neznanec takoj ustrelil.
Kmalu zatem se je slišalo še nadaljnih šest strelov. Terčičeva je čula gostilničarko Ro-zalijo klicati na pomoč. Kakšno uro zatem je nastopila tišina, nato pa je nastal ropot s steklenicami in drugimi predmeti, kar je kazalo, da so roparji začeli pleniti po gostilniških prostorih. To je trajalo skoro vso nd& Julija se seveda vso noč ni upala iz drvarnice. Zapustila jo je šele zjutraj in hitela k sosedom, da jim je povedala, kaj se je ponoči dogajalo pri Ocvirkovih. Sosedje so vlomili najprej v gostilniške prostore in šli v spalnico, kjer se jim je nudil strašen pri" zor: gostilničar in njegova žena sta ležala v mlaki krvi na tleh ob postelji, pokrita z rjuhami in ostalo posteljnino. Po hiši so na-šsli vse razmetano, iz česar se vidi, da so razbojniki iskali denar.
O strahotnem zločinu je bilo obveščeno orožništvo, ki je takoj začelo iskati sledov za roparskimi morilci. Zdi se, da je na delu večja razbojniška tolpa. Strašni zločin je razburil vso Savinjsko dolino, ki nestrpno čaka, da bodo zveri v človeških podobah v rokah pravice. Zločini, ki so po vojni na dnevnem redu, kličejo oblastva na čim strožje kazni. Ljudje pravijo, da bi bilo treba uvesti smrtno zaken ne le za glavne krivca-takšnih zločinov, temveč tudi za sokrivce in pomagače. Ne gre toliko za kazen po načelu zob za zob, kakor za to, da se naš narod očisti teh izvržkov
Pred vojno so bili taki zločini na primer pri nas v Savinjski dolini redki ko bele vrane, zdaj pa se kar vrstijo.
makati, da bi bile zadosti gibke. Tako tudi terjajo postave. Toda ne maram, da bi vi tako dolgo čakali. Pol ure bo danes zadosti. Počakal bom samo še na prihod dveh gospodov, katerima bi rad napravil zabavo gledanja. Torej potrpljenje, mladi gospod, ne zgražajte se nad našim pravosodstvom, ki ga boste v polni meri deležni!«
Grof se je nato okrenil in odšel z dvorišča. Oba pandurja sta si poiskala senco in legla. Njima tak postopek ni bil nič novega. Zato sta bila mirna in nebrižna.
Spliigen je skrajno napenjal svoje mišice, da bi se otresel vezi, ki so se globoko zarezo-vale v sklepe njegovih rok. Ko je spoznal neplodnost svojega početja, se je na videz vdal v usodo. Za trdno pa je sklenil, da bo začel boj na življenje in smrt, kakor hitro bo rešen vezi.
Tedaj je zaslišal nad seboj ropotanje odpi-rajočega se okna. Pogledal je navzgor in spoznal mlado grofico, ki se je sklonila iz okna. Gotovo je bila slišala o tem, da so prijeli Spliigna, kajti njene ljubke poteze so kazale izraz presenečenja.
Prijazno je pokimala Spliignu in izginila od okna. Henriku je tako umrl zadnji up.
Nekaj trenutkov pozneje je prišel eden izmed služabnikov. Privedel je osedlanega konja in obstal z njim pri odprtih graščinskih vratih. Tam je skrbno pregledal sedlo in uzdo, nato pa položil vajeti na prednji vrh sedla. Nato je služabnik stopil k obema pandurjema, ponudil vsakemu izmed njih cigaro in se začel z njima pogovarjati. Med pogovorom je znal tako ravnati, da je bil ujetnik kmalu za hrbtom svojih stražnikov.
V tistem trenutku se je okno spet odprlo in .vrtnarski nož z zakrivljenim rezilom je padel
v travo pred Henrikove noge. Henrik se je sklonil in z zvezanimi rokami prijel nož. Njegove oči so bile polne vroče ljubezni in hvaležnosti, ko je pogledal svojo rešiteljico. Okno se je spet zaprlo, a na šipi je bral z velikimi črkami zapisano »konj«.
Brez težkoč se mu je z nožem posrečilo prerezati vezi. Ko je bil z nožem v roki spet prost, ga je prešinila odločnost. Ko je pogledal proti vratom in videl tam privezanega konja, je razumel besedo na oknu, Skočil je proti živali, prerezal vrvco, s katero je bila privezana, se zavihtel na sedlo in usmeril konja skozi vrata.
Pandurja in služabnik so zagnali krik in vik. Z vseh strani so tekli hlapci skupaj in gori iz svoje sobe je gledala lepa Ilona z raz-bijajočim srcem cesto, kjer se mora vsak trenutek pokazati jezdec. Minute so se ji zdele ure. Mučila jo je misel, da Spliigen morda ne zna jahati in da ga bo plemeniti konj, ki :nu ga je poslala v rešitev, vrnil naravnost spet v ujetništvo.
Tedaj je pri jahal Henrik okoli ogla. Pustil je, da je konj le lahno dirjal. Ilona ni megla razumeti, zakaj ga ni bil pognal v tkok, t-da sedel je tako dobro in zanesljivo na sedlu, kakor sedi le dober jezdec. Opazila je tudi, da je krenil s trde ceste na mehko stransko pot.
Spliigen je moral, ako je hotel doseči mejo, objahati močvirje, ki se je v širokem loku raztezalo okoli gradu. Čez zamočvirjeno zemljišče je držala pot za pešce, ki ni bila porabna za konje, ker so se njih kopita ugrezala v mehko prst. Ilona je videla, kako je prešel iz lahnega dirjanja v galop. Zdaj- je razumela njegovo namero. Očitno je hotel dati konju, ki je ves dan stal, priložnost, da je svoje mišice počasi napel in počasi začel zajemati zrak
s polnimi pljuči. Henrik je pač opravičeno domneval, da ga bodo zasledovali. Kot izurjen jezdec je vedel, da je treba spočetka konja varovati, da lahko v zadnjem trenutku terjaš od njega polno delo.
Pogledal je nazaj. Njegova domneva se je uresničila. Kar je bilo moških v gradu, je sedlo na konje. Brez sedel in celo brez uzd, ker ni bilo časa.
Divja gonja se je začela. Zasledovalci, ki so dobro poznali vse poti, so se razvrstili v obleko pahljače in so hoteli beguncem odrezati pot do mostu čez potok Jaric. Henrik ni imel ..ostrog in ne biča, plemeniti dirkač, ki ga je nosil, je razumel njegov jezik tudi brez teh sirovih sredstev in je tekel z njim čez ravno ozemlje.
Čedalje bolj so ga obkrožali Madžari, od zgodne mladosti navajeni na konje, so mu bili enakovredni nasDrotniki. Divie veselje se ga je lotilo. Pognal je konja v divji dir in kakor puščica švignil naravnost proti mostu. Most je dosegel mnogo časa prej, preden so dospeli, do njega zasledovalci.
Obmejni stražniki so opazovali divji lov, toda ker niso poznali razmer, niso vedeli, kaj je vse to pomenilo. Henrik je na tej strani še pustil konja nekaj časa počasneje teči, nato ga je ustavil in razjahal ter žival peš povedel do carinarnice, čeprav mu je rana na čelu krvavela in so ga od vrvi ožu-ljene roke bolele, je zahteval takoj slame, vzel konju s hrbta sedlo ter začel potno in zmučeno žival drgniti. Ko je bil konj čisto suh, ga je spet osedlal, poljubil plemenito žival, ki ga je tako zmagovito rešila iz nevarnosti, na čelo in poklical enega izmed gro-fovih hlapcev, ki so obstali ob meji, na] odvede konja nazaj.	(Dalje prihodnjič)
r STRAN 8
is^ i ni«—.....hm um 11 wnnmniiiwrwwi mhhiii
Ženski vestnik
Za kuhinjo
Svinjsko meso z zeljem. Pol kile svinjskega mesa zreži na tenke koščke. V kozi raz-beli žlico masti in prepraži štiri žlice drobno zrezane čebule. Na čebulo stresi meso, osoli in dodaj žličico sladke paprike, premešaj in pokrito duši, da se sok poduši. Medtem pa zreži na drobne rezance glavico presnega zelja. Ko se je sok pri mesu podušil, potresi po mesu žlico moke, in ko se moka porumeni, dodaj zelje, premešaj in zalij z vodo, da dobiš bolj redko jed. Kozo pokrij in. duši dalje, d£ s$ meso zmehča in sok po-kuha. Med dušenjem dodaj še noževo konico stolčene k umne in malo popra. Daš z va-Ijanci na mizo.
Jetrni cmočki. 16 dek jeter nastrgaj. Eno žemljo namoči v mleku, nato iztisni in pretlači z jetri vred skozi sito. Primešaj eno jajce, malo soli in osem dek drobtin. V kozi segrej šest dek masti ali sirovega masla, prepraži žličico sesekljane čebule in istotoliko sesekljanega zelenega peteršilja. Nato primešaj k jetrom, dodaj še malo majarona in še enkrat dobro zmešaj. Oblikuj drobne cmooke, jih zakuhaj v krop in naj vro 12 minut. Kuhane poberi v kozo in nalij nanje vrele goveje juhe. V juhi naj stoje še kakih pet minut, da se napijejo juhe.
Juha iz ovsenih kosmičev. V kozi segrej tri deke sirovega masla, primešaj eno de-ko moke in zalij s pol litra vode. Ko zavre, zamešaj v juho štiri žlice ovsenih kosmičev in naj juha počasi vre pol ure. Osoli in dodaj še malo juhana in za oreh sirovega masla. Ta juha je zelo priporočljiva za otroke kakor tudi za bolnike in starejše ljudi.
Ovseni kosmiči kuhani v mleku. V pol litra vrelega mleka zakuhaš štiri žlice kosmičev. Dodaš kocko ali dve sladkorja, ščep soli in naj vro pol ure. Ko so kosmiči kuhani, dodaj še za oreh sirovega masla, a ni neogibno potrebno, ker so brez masla tudi zelo okusni. Ta jed je zelo redilna za otroke in za stare ljudi. Otroci jo tudi rajši uživajo kakor pa mlečni zdrob.
Praktični nasveti
Če si ti zaleze klošč (klop) v kožo, je to zelo neprijetno. Da klošča hitro in brez bolečin izvlečeš iz kože, pokapaj dotično mesto z alkoholom, malo počakaj, pa boš klošča z lahkoto potegnila z glavo vred iz kože. Če ga pa kar tako izvlečeš, se kaj rado dogodi, da glava ostane v koži, kar povzroči, da dotično mesto kože oteče, zaradi česar čutiš neprijetne bolečine in srbenje. Preglej večkrat tudi živino in psa, če ima klošče. To takoj vidiš, če je živina nemirna in se neprestano drgne ob jasli. Pri psu pa opaziš to, ker ni niti minuto pri miru in se praska z nogami. Pri psu kakor pri živini namaži dotična mesta s petrolejem. Klošči bodo kar sami odpadli, a moraš jih pobrati in uničiti, sicer spet zlezejo na žival, ko jih omam-ljenje od petroleja mine.
Tudi pes potrebuje nego. Ne pusti psa, posebno še, če ga imaš na verigi, da bi ga bolhe žrle. Pri psu se bolhe kaj hitro žare-de. Zato ga potresi vsaj enkrat na teden s praškom za mrčes. Vdrgni prašek dobro v kožo in potem spusti psa na prosto, najbolje v gozd ali na polje. Tako odpadejo vse bolhe in poginejo v travi. Če imaš pa tekočo vodo v bližini, ga naženi v vodo in znebil se bo sitnih bolh. Čudila se boš, kako hvaležen ti bo za tvoj trud. Glej pa tudi, če imaš psa, da mu daš redno jesti; a nikdar vroče jedi. Pazi tudi na to, da ima pes vedno svežo vodo. OČistr md; tu in "tam tudi kočo. Če drugega ne, mu daj vsaj vsak mesec sveže slame, da bo imel čisto ležišče.
Stekli naočnikov se ne orose, ako zmešaš .nekoliko glicerina in mazavega mila, nama-žeš s tem stekli in jih z usnjeno krpico do i čistega zbrišeš.
Naši na tujem
; Smrt rojaka v Sancoskem rudniku
Pas de Calais, junija Ob koncu maja se je v rudniku pri Pas de Calaisju zgodila silna nesreča, ki je terjala življenje šele 38 let starega rojaka Ivana Či-ča, doma iz Št. Jurija pod Kumom. Ni še popolnoma pojasnjeno, kako je nesreča nastala. Ivan Čič je moral v jami razstreljevati kamenje. Nenadno pa ga je eksplozija na mestu ubila in ga grozno razmesarila. Tovariš, ki je z njim delal, je dobil po vsem životu zelo hude poškodbe.
Rajnki je zapustil bridko prizadeto vdovo in devetletno hčerkico. Ivan je bil med izseljenci zelo priljubljen kot zaveden Slovenec
Bilo je v tistih časih, ko je bila Amerika še obljubljena dežela, v kateri so podjetni ljudje lahko v kratkem času obogateli. Ko so Jakobu Rojšku tam nekje blizu Vranskega umrli starši, je prodal podedovano posestve-ce in šel v Ameriko. Sprva je kakor vsak naš izseljenec trdo delal zdaj tu zdaj tam, nato Pa je zašel med iskalce zlata. Ni poteklo še deset let njegovega bivanja v Ameriki, ko je že postal sam majhen podjetnik. Bogastvo se mu je večalo, zlasti za časa svetovne vojne. Iz majhnega trgovca je postal veletrgovec, ki je kupčeval skoro z vsem svetom.
Nekoč je naneslo, da je moral po trgovinskih poslih v Indijo. Ob tej priliki je sklenil, da obišče tudi svojo domovino, ki je ni videl več odkar se je bil izselil. Ko je opravil v Indiji svoje delo, se je vkrcal na parnik, namenjen v Le Havre v Franciji. Na parniku je naletel na neko rojakinjo in ugotovil, da je bila žena trgovca Bergerja, po rodu Du-najčana, ki je imel v Indiji razsežno trgovino in bil tudi z njim v poslovnih stikih. Gospa Bergerjeva ni mogla prenašati indijskega podnebja, pa se je vračala v Evropo, da si popravi zdravje. S seboj je imela dva otro-čiča. Z njima je bila gospe Bergerjeve oddaljena sorodnica Zora Strojanškova, mlado in čedno dekle, ki je bila tfaručka ift hkratu vzgojfevalka obeh otrok. '' f <"
Ko je gospa Bergerjeva izvedela od Roj-' ška, da potuje domov v Savinjsko dolino, mu je izročila v varstvo svojo sorodnico Zoro, prav tako sovinjsko rojakinjo iz Žalca, češ da bosta imela skupno pot medtem ko se sama odpelje iz Le Havra naravnost na Dunaj.
Jakob Rojšek, čeprav že štiridesetih let, se še ni utegnil ukvarjati z ženskami, zato je to varstvo le nerad sprejel. Ni vedel, kaj naj govori z živahnim dekletom, ki je štelo šele dvajset let: * ^
Toda prav kmalu se je pobliže seznanil z Zoro. Nekega večera, ko je gospa Bergerjeva že Šla z otrokoma spat, je naletel na Zoro na krovu. Sama je sedela tam in gledala v zvezde, ki so se neobičajno močno svetile. Rojšek se ji je hoteLizogniti, tedaj pa ga je ona nagovorila. "'nv '
»Gospod Rojšek, ali lahko po zvezdah do-ženete, kje je smer proti severozapadu?« »Zakaj pa?« je menil Rojšek. Zora ga je očitajoče pogledala.' Doslej še ni bil opazil, kako bistre, lepe oči je imela.
»Vedela bi "samb rada, v kateri smeri je moj dom.« *' "
Glas, s katerim je to rekla, j'e ganil Roj-ška, ki na domovino ni bil toliko navezan, saj je imel v njej le oddaljene sorodnike, s katerimi je izgubil vsak stik. Mislil si je: Ta otrok, ki prihaja iz siromaščine in se spet vrača vanjo, hrepeni p» svoji domovini.
Pokazal ji je smer, v kateri je Jugoslavija, in Zora mu je povedala, da ima doma mater, brata in dve sestri, ki žive na čisto majhnem posestvu.
in vnet borec za delavske pravice. Njegovo priljubljenost je izpričal veličasten pogreb,, kakršnega še ni bilo med tukajšnjimi našimi rojaki. Krsto so dobesedno zasuli s kras-1 nimi venci in cvetjem. Pred hišo žalosti in na pokopališču je pevski odsek Društva »Cankarja« zapel pretresljive žalostinke. Z ginljivimi besedami se je poslovil od pokojnika prvi francoski delavski zaupnik. Nato so govorili tovariši gg. Zidar v imenu Podpornega društva »Vesne«, Štruc in naposled Lenič v imenu izseljencev. Govori so globoko ganili vse pogrebce in malokatero oko je ostalo suho ob pogledu na nesrečno vdovo in hčerko.	a
Ob tej priliki ponovno prosimo odločujoča činitelje v domovini, zganite se, da se bo uveljavila medsebojna pogodba med Franci« jo in Jugoslavijo, po kateri bi uživali s tukajšnjim domačim delavstvom enake pravice. Izseljenci drugih narodov že te pravice uživajo.	S
»Ali vas muči domotožje?« jo je-vprašal Rojšek.	J
»Ne, ne,« je odgovorila in si obrisala solzne oči. »Ob šumu morja me je tako nenadno prijelo. Prav za prav nimam niti vzroka, veseliti se doma. Prijaznih obrazov na bom našla v domači hiši. To se pravi, domači ljudje me bodo tako dolgo veseli, dokler bodo trajali moji prihranki. Smo namreč zelo siromašni.«	I
»Kako pa ste prišli v Indijo tako mladi?« je vprašal Rojšek dalje.	i
»Gospa Bergerjeva je bila tedaj, ko je pričakovala drugega otroka, v Žalcu, pa me ja kot oddaljeno sorodnico vsela v službo za otroško vzgojiteljico. Prav tedaj sem bila napravila izkušnjo za otroško vrtnarico. Ah, to je bila dobra služba ...«
Nenadno pa je nastal na ladji čuden nemir in napravil konec njunemu pogovoru. Jakob je vprašal nekega mornarja, kaj se je zgodilo, a mornar je kratko odgovoril, da; nič, in šel hitro dalje,- To je bilo sumljivo.
»Gospodična Zora, ostanite tu na mestu, dokler se ne vrnem,« je dejal Jakob, »videti moram, kaj je.«
Stopil je naglo proti prostoru, kjer je opazil gručo moštva, in zagledal na sprednjem; krovu dim, valeč se iz skladiščnega prostora. Mornarji so privlekli brizgalno napravo in začeli brizgati vodo v plamene. »Nikar ne plašite potnikov,« je menil poleg stoječi kapitan, »saj bo v četrt ure zadnja iskra poga-šena.«
Jakob je šel nazaj k Zori in ji rekel: »Ne ustrašite se, požar imamo na ladji. Mornarji ga bodo najbrž kmalu pogasili. Toda pameten človek se mora na vse pripraviti. Zbudite gospo Bergerjevo, pa ji recite, naj se nikar ne vznemirja. Obleče naj se. Tudi otroka' naj bosta oblečena.«
Zora ni začela vzdihovati, temveč je mirno šla k svoji gospodinji v kajuto, da opravi naročeno. Njen pogum je ugajal Rojšku.
Gospa Bergerjeva je v strahu takoj zagnala krik in vik, tako da so v nekaj trenutkih" vedeli vsi potniki za nesrečo, ki je doletela', parnik. Kapitan pa je še zmerom tolažil ljudi, da ne bo nič hudega. Rekel jim je, naj' gredo spat, le oblečeni naj ostanejo. Vsak potnik je tudi dobil svoj rešilni jopič. Jakob' je zdaj vedel, da gre za res. Kot mož izkušenj je vse križem tolažil potnike, da je za; rešitev vse pripravljeno. Poiskal je spet Zoro. Našel je jo z otrokoma v damskem salonu. Otroka sta oblečena spala na divanu.
»Le naj spita,« je menil Rojšek, »da ne bosta kričala. Zora, ostanite kar tu, da vas bom lahko spet našel.«
»Tukaj bom čakala na vas,« mu je zagotovila mladenka. Ko se je Rojšek obrnil, da odide, ga je. vprašala: »Ali bomo morali kaj dolgo časa bloditi v čolnih po morju, preden bomo naleteli na rešilno ladjo?«
Striček Jakob in nečakinja Zora
kmalu rešeni, saj smo na takem kraju, ki je zelo prometen. Le pogum!«
»Ne bojim se,-« je tiho odgovorila. Ko je Rojšek šel, je Zora legla na preprogo in si dala pod glavo rešilni jopič. Toliko je bila trudna, da je kljub vsemu nemiru na ladji
Ko se je Rojšek vrnil, je ni zbudil. Poiskal je stolček in se vsedel poleg nje. Gledal jo je. Bila je kakor vrtnica, ki se je pravkar razcvetela. Čudno mu je bilo -pri srcu. ¡Vse življenje doslej se ni kaj dosti zanimal za ženske, sedaj pa je našel eno, pri kateri se mu je porodil občutek, da bi skrb zanjo pomeniia višek sreče, četrt ure je tako sedel, ne da bi bil mislil na nesrečo.
Zdajci je zatulila sirena. V trenutku je bil na krovu. Gorelo je dalje. Gasilci so bili že opustili neplodno delo. Signalne rakete so sik a le v zrak, a odnikoder ni bilo odgovora. Brezžična brzojavna naprava je klicala na pomoč. Potniki so nosili svojo prtljago na krov. Stopil je h gospe Bergerjevi in ji pomagal znositi prtljago na krov. Medtem je prihitela Zora z otrokoma.
Spustila so v morje prvi čoln in spravljali vanj ženske. Morje je bilo mirno, zato vkr-cavanje v čoln ni povzročalo težav. Čoln je bil že do polovice zaseden, ko je prišla na vrsto gospa Bergerjeva z otrokoma. Toda Zore ni bil nikjer. Najbrž je bila kaj pozabila, pa se je vrnila v kajuto. Rojšek se je ponudil, da pojde ponjo. Kapitan pa ni hotel čakati in je vztrajal na tem, da gospa Bergerjeva ali takoj vstopi v čoln ali pa po-'čaka na drugega. Seveda se je gospa takoj odločila za prvo in spravili so jo z otrokoma vred v čoln.
Medtem je Rojšek našel Zoro v kajuti, kjer je mirno spravljala svoje reči v kovčeg. .Vzdignila je oči in ga vprašujoče pogledala.
»Dovolite,"id^ vam pomagam,« je rekel.
»Ali se gospa zelo vznemirja?« je vprašala.
»Najbrž. Zdaj je z otrokoma že v čolnu.«
Vsa prestrašena je hotela Zora zdirjati . proč, toda Rojšek jo je pridržal: »Le mirni bodite, gospodična! V ta čoln vas ne bodo več sprejeli. Bom že skrbel, da boste v drugem čolnu dobili dober sedež.«
Neodločno je stala pred njim. ; »Ali boste vi z menoj?« je vprašala. f »Gotovo. Saj vendar ne morem dopustiti, Ha bi vi sami nastopili takšno nočno vožnjo,«
Medtem sta vse reči zložila v kovčeg in se napotila na krov. -Čez deset minut sta sedela v dragem čolnu. Prvi čoln je bil že nekaj sto metrov oddaljen.
»Smer severozapad!« je vzkliknil kapitan.
Začela se je pot v negotovost. Čedalje bolj se je čoln oddaljeval od gorečega parnika. iVse okoli je bila tema, le zvezde so sijale z neba. Čolii, v katerem je sedela gospa Ber- ' gerjeva z otrokoma, se ni več videl.
Mornarji so postavili jadrnik in -pripeli nanj jadro. Veter je bil slab in čoln se je le počasi pomikal dalje. Morje je bilo skoro čisto mirno, le zdaj pa zdaj je lahen brizg pljusknil čez predni del čolna. Zrak je bil • vroč, kakor zmerom v tem kraju. Zaenkrat ni bilo vzroka za obupavanje. ' '
Zora je prisluškovala šumenju morja. »Poslušajte, gospod Rojšek,« je rekla, »ali ne1 zveni kakor godba?«
»No, seveda,« je menil Rojšek. »Sicer pa nimam mnogo razumevanja za to vrsto glasbe. Ljubše bi mi bilo piskanje lokomotive, ki bi me vlekla proti Savinjski dolini.«
Vozili so se kakšno uro, ko so zapazili, da je ves zapuščeni parnik zadaj za njimi gorel z visokimi plameni. Kmalu nato niso videli . ničesar več: nedvomno se je železni trup lad- , - Se pogreznil v morje! ,
Bilo je zgodaj zjutraj. Na vzhodu se še na začelo svetlikati. Vsi so.sj želeli dneva, vendar pa so se, mornarji bali sobica, ker so vedeli, kako strašni,,so solnčni žarki v tem, vročem podnebju.
Tedaj se je na obzorju za njimi pokazala bela luč. »To je pamik,« je-veselo pojasnil eden izmed mornarjev.; Vrhna luč - parnika.«
Kratko zatem so se videle tudi stranske barvaste luči bližajoče vse ladje,- »Ko prispejo do "nas, bo vdan,« je menil krmilar.
Parnik, ki je bil pod nizozemsko zastavo, jih je kmalu opazil. Ujel je bil brezžično brzojavko. Vzel je ponesrečence na krov in na njih opozorilo začel iskati drugi čoln. Toda dobre četrt ure zatem so opazili tam v dalji drugi parnik in videli, da je ta vzel potnike iz drugega čolna v svoje varstvo.
Nizozemski parnik, na katerem sta bila Jakob in Zora, je plul v domovino, v Amsterdam. Ker Rojšku manjkalo denarja, sta bila zmerom dobro postrežena.
Nekega jutra, pluli so baš po Rdečem morju, je Jakob zgodaj vstal in spredaj na krovu opazil .gručo moštva. Ko-je stopil bliže, je videl, da so spuščali mrtveca v vodo. V naslednjih dneh se je pogreb še dvakrat ponovil. To se mu je zdelo sumljivo. Povpraševal je tako dolgo, kaj naj pomeni toliko število mrtvecev v nčkaj dneh, da mu je eden izmed mornarjev izdal vzrok: ladja je okužena., ljudje obolevajo za kolero.
Jakob je naglo napravil sklep. Ko je ladja pristala v Aleksandri]i, je z Zoro pobegnil z nje. Zdaj šele je Zori povedal, v kaki nevarnosti sta bila.
»Ali smem ostati z vami?« je plašno vprašala Zora.
»Drago dete, kako pa si morete misliti, da vas bom kar tako na lepem zapustil na tujem svetu? Počakala bova na kakšen parnik, ki bo odplul v Le Havre.«
»Kako ste dobri, gospod Rojšek!«
»Prevzel sem vas od gospe Bergerjeve in vas ne zapustim, dokler vas ne izročim vaši materi. Toda zdaj nekaj drugega: izdajala se bova za strica in nečakinjo, da bova bolj nemoteno lahko skupaj potovala. Ta način je, mislim, najpreprostejši. Pa tikati se morava. Imenoval te bom kratkomalo Zoro, ti pa mi boš rekala stric Jakob.«
Jakob je v pristanišču naročil avto in peljala sta se v hotel »Mehemed Ali«. Lastnik je bil Dunajčan.
Ko sta »stric« in »nečakinja« vstopila, nista zbudila baš zaupanja pri hotelskem osebju. Njuna obleka je bila vse prej kakor'za solidna evropska prosvetljenca. Šele, ko je Jakob pokazal denar, se je nezaupanje malo poleglo. Ko sta v hotelski sobi odložila prtljago, sta krenila v mesto zaradi nabave novih oblek.
Mnogo je moral Jakob pihati Zori na srce, da mu je dovolila zanjo kupiti obleko. Zaleglo je šele, ko ji je rekel, da kot njegova nečakinja ne more- biti slabše oblečena od njega.
Kuhinja hotela »Mehemeda Alija« ni bila napačna. Celo prav dobro vino so imeli. Le vrata v njuni sobi se niso zaklepala. Zato sta jih zvečer založila z razno ropotijo, in Jakob si je dal revolver pod blazino, ko se je vlegel v posteljo.	•
Oba sta kmalu zaspala. Nekaj ur pozneje pa se je Jakob spet zbudil. Tako čudno neprijetno mu je bilo. Prva njegova misel je bila, če mu ni bil hotelir morda primešal strupa v vino. Poizkušal je vstati, pa ni šlo. omotica se ga je lotevala, omahnil je nazaj na blazino in tožeče zavzdihnil.
Minuto zatem je stala pred njegovo poste- • ljo Zora.
»Hudo sem bolan, Zora,« je komaj izdavil besede iz sebe. »Vzemi moj denar, če se kaj zgodi, in ga skrij. Denarnica je v notranjem žepu telovnika. Če ti bo kdo hotel kaj zlega, se posluži revolverja. Če umrem, poišči ju-gosiovenskega konzula, ki se bo pobrigal zate...«
Povedal je še, da je zbolel za kolero. Okužil se je gotovo na parniku. Kar se je potem z njim zgodilo, je izvedel^ šele pozneje iz Zo-rinih ust. Zora je poklicala hotelirja ter zahtevala zdravnika m prevoz bolnika v bolnišnico. Ko je hotelir slišal besedo kolera, je odločno odklonil prevoz y bolnišnico, češ da bi njegov hotel preveč trpel na slovesu. Rekel je, da mora vsa zadeva ostati prikrita. Poslal pa je Jakobu nekakega padarja, ki je prinesel neko tekočino, jp izročil Zori, pa spet šel. lv '	>.	...
Medtem se je zdanilo. Zora je postala lačna. Pritisnila je na gumb električne zvonil-ne naprave, a žive duše ni bilo blizu. Stopila
Je K vratom, a ta so bila od zunaj zaklenjena. K sreči je imela še s seboj nekaj živil.
Dan je počasi mineval, in nastala je spet noč. Bolniku je stregla, kolikor je mogla. Sredi noči se je Jakobu stanje poslabšalo in Zora je že mislila, da je po njem. Začela je biti po vratih in klicati na pomoč, a se ni nihče oglasil. V skrajnem strahu in obupu je izvlekla Izpod ¡blazine revolver, odprla okno, nekajkrat ustrelila v noč in zaklicala na pomftč.
Četrt ure zatem je vdrla v sdbo policija in našla na postelji bolnika na videz v zad-*' njih zdihljajih, a poleg postelje onezavešče-no dekle.
■i:* ___
Počasi so ttekli dnevi v bolnišnici. Ves čas je Zora požrtvovalno stregla bolnemu stricu. Dolgo dni je viselo Jakobovo življenje na nitki, a naposled je zmagali' JškobdVa močna narava.
Ko sta se spet peljala s parnikom proti domu, je bil videti Jakob zelo žalosten.
»Kaj je, striček,« ga je sočutno vprašala Zora'in pritisnila svoj obraz k njegovemu.
»Veš, zelo te bom pogrešal, Zora, ko te ne bo več pri meni. Če bi bil nekaj let'mlajši, bi ti stavil predlog... Toda saj sem dolgočas-než...«	1
Živahno mu je Zora segla v besedo: »O ne, striček Jakob, to pa že ni res... Jaz te bolje poznam. Ti si...«
»No, kaj sem?«
Vsa zmedena se je Zora obrnila vstran in ni odgovorila.
»Ne, ne poznaš me. Doslej sem se malo brigal za druge ljudi, le sam sebi sem vse privoščil. Ti si prva, ki je zbudila v meni pravo veselje do življenja in katero bi tako rad imel za zmerom v svojem varstvu.«
»Striček, kako srečna sem, da si mi rekel to...-«	,	i
»Pa ostaniva skupaj, Zora. Če ne gre drugače, kot stric in nečakinja ...«
Zora se je spet nagnila k njemu. Ti si, ti si...« Naglo ga je pobožala in zbežala od njega.
Pripeljala sta se z vlakom do Celia. V Celju sta vzela avto in krenila proti Žalcu. »No, kaj sem, Zora?« jo je vprašal Jakob. »Nisi-taPšedo konca povedala.«
Ti bom že še rekla...«
V	Žalcu sta skupaj šla proti mali Strojan-škovi domačiji'. Ko sta stdpila na dvorišče, je mlad moški baš sekal drva.
»Jože,« je vzkliknila Zora.
Počasi se je obrnil poklicani In prišel bli" že.
»Kje »je mati?« je vprašala Zora.
Jože je plašno pogledal sestro. »Stopita V hišo,« je rekel.	i
V	sobi sta se jima skrili dve deklici. Zore že štiri leta ni bilo doma, pa je sestrici niti spoznali nista.
»Kje je mati?« je ponovila Zora vprašanje.
»Umrla je pred nekaj meseci. Posestvo sem zdaj prevzel'j^z.'Ti p~a se boš morala izjaviti, da se odrečeš vsakemu deležu, ker sem prevzel s posestvom tudi vzgojo obeh sestric ...«
Zora si je z obema rokama zakrila obraz in tihp zaihtela.	f
»Pojdiva,« ji je zašepetal Jakob v uho. »Tvoj, dom je pri meni.«
Ko sta'se spet peljala z avtom, je Zora naslanjala glavo na Jakobovo ramo, a Jakob jo je .božal po licih. Počasi se je umirila in si obrisala solze.
»Zora...«1	v
»Že vem, kaj hočeš vprašati...« oči so ji bile spet vesele, t. •	'
»Ti si, ti si slep, striček,»* sem ti bila že davno hotela povedati, pa se nisem upala.
»Zakaj?«	' "
»Zato, ker ne vidiš. Kaj misliš, da si se samo ti. navadil mene?«
Jakob ni dolgo pomišljal, prijel jo je za glavico in jo po tolikih tednih skupnega živ-ljanja prvič poljubil prav na usta. Zora pa se ga je oklenila z rokama okoli vratu in mu vrnila poljub.
Vilko Hriba®
NAPISAL MIRKO BRODNIK
33
okovi
ROMAN
Izgovorila je besede, ki se jih je Zora tako bala. Toda premagala se je. »Tako?«
Začudeno jo je pogledala. Nobena črta na njenem obrazu ni izdajala, da je to začudenje samo hlinjeno in da je prav dobro ve-» dela to, kar je pravkar čula.
»Komaj pred dobro uro se je odpeljal. Vse dotlej te je čakal. Mislila sem, da se prej vrnete, in sem mu prigovarjala, naj počaka, toda vas ni bilo ...«
»Kako da je že danes prišel?«
»Kaj nisi vedela, da pride? Rekel mi je, da ti je brzojavil.«
»Brzojavil? Ah, saj res.«
Ta trenutek so ji zadrhtele ustnice in pre-bledela je, toda notarka tega ni opazila. Potem se je spet zavedla.
»Seveda sem dobila brzojavko. Toda razumela sem jo, kakor da pride šele jutri. Zato ga tudi nisem čakala. Če' bi bila vedela.«
Izgovorila se je. Mati ji je verjela. Težak kamen se ji je zvalil s srca.
»In prosil me je, naj ti sporočim, da se kmalu vrni, pa sem mu rekla, da moraš ostati nekaj časa pri nas, ker te tako dolgo ni bilo. Nekako sem ga pregovorila.«
»Prav si naredila,« je odvrnila Zora. »Prav nič rada se ne bi vrnila. Preveč dolgčas je tam in ...«
Toliko da se ni izdala. Zagrizla se je v ustnice, da jo je zabolelo. »Škoda,« je rekla potem brezbrižno in skusila obrniti pogovor na druge reči.
Marko ji je spal v naročju. To ji je bil najboljši izgovor, da je lahko želela materi lahko noč in odšla v spalnico. Malčka ni hotela prebuditi. Kar oblečenega ga je položila v posteljico.
*
Četrti dan je že tekel, kar je bila doma. Sobota je bila in čakali sta Vinka, ki je obljubil, da pride na obisk.
Kregar ji je pisal, da jo je iskal in da se mu zdi prav čudno, ker je ni bilo. Ko je pre-čitala njegovo pismo, ga je raztrgala in mu odgovorila tako, kakor je rekla materi.
Marko se je bil že popolnoma navadil Zo-rinega doma. Z notarjem sta postala najboljša prijatelja in kar ločiti se nista mogla. Malček se je vsako opoldne in vsak večer peljal s šoferjem v trg. Pred hišo, kjer je imel notar pisarno, sta počakala in Marko je zatrobil s hupo. Notar je prišel in peljali so se domov.
Zora se je izpremenila. Nekaj kakor upanje jo je prešlo. In tudi Verina družba je dosti pomagala. Ker Vinko ni dobil dopusta, sta poroko preložila za štirinajst dni. Veri je bilo to skoraj všeč, saj je imela še polne roke dela s pripravljanjem. Šivilja ji ni o pravem času napravila obleke in marsikaj še ni bilo gotovo. Zora ji je pri delu pomagala.
Popoldne sta sedeli na vrtu. Proti večeru je že šlo in pogovarjali sta se. Tedaj so se odprla vrtna vrata. Vinko je prišel.
Vera mu je skočila naproti. Objel jo je in pritisnil k sebi. Zoro je zbodlo v srce in nehote ji je ušel vzdih. Marko se je prestrašen obrnil k njej:
»Mamica, kaj ti je?«
»Nič, dragec,« mu je rekla tiho. Potem je vstala in pozdravila Vinka.
Vera je vsa žarela od sreče. Ko je za trenutek obvisel njen pogled na Zorinem obrazu, ji je bilo žal, da ni pred njo prikrila svojega veselja.
»Zora, zdaj bova morda zvedeli kaj novega,« je dejala v zadregi, da bi jo premotila.
»Vinko je opazil njeno zadrego, toda napravil se je, kakor ne bi bil ničesar videl.
»Da,« je rekel, »izvedel sem nekaj reči, ki bi vas utegnile zanimati.«
Prisedel je.
»Najprej vam moram povedati, da sem včeraj poizvedoval za slugo, ki ste mi o njem pravili. Bil sem na njegovem domu, toda povedali so mi, da se ni vrnil...«
Zoro so zadele te besede kakor udarec s kolom. Upanje, ki je nanj gradila vse, se je podiralo.
»Ni se vrnil?« je zajecljala.
Vinko je odkimal.
»Vprašal sem njegovega očeta. Povedal mi je, da so ga pogrešili prav takrat, kakor poročnika. Eden izmed vojakov, ki je bil v isti četi, mu je to povedal.«
»Ko bi mogli dobiti tega vojaka ...«
»Poiskal sem ga,« je naglo odvrnil Vinko. »Takoj zvečer, ko sem se vrnil v Ljubljano, sem šel k njemu, in od njega sem zvedel nekaj zanimivih podrobnosti. Pred vsem takih, ki se tičejo vašega moža. Ne vem, ali vam smem povedati...«
»Povejte,« ga je poprosila.
»Dobro, čujte,« je nadaljeval. »Po njegovih besedah prav dobro vem, da je bil vaš mož kriv tistega poraza. Ali iz nerodnosti, ali nalašč, ne morem reči. Ljudje šepečejo, da nalašč.«
Zoro je zabolelo srce. Takega moža ima ... S prstom morajo kazati ljudje za njim. In morda tudi za njo kažejo.
»Cul sem,« je nadaljeval Vinko, »da je bila njegova krivda, da niso rešili ranjencev, med katerimi je bil tudi poročnik. Tovariši so hoteli tako narediti, pa je rekel, da je za to še dovolj časa. V tem so Rusi spet napadli in umakniti se je moral s svojo četo. Ko so potem spet zavzeli stare postojanke ...«
»Moj Bog,« je vzdihnila Zora. Te besede, ki jih je morala čuti, so zbudile v njej spomine na vse, kar je potlačila in pregnala iz svoje duše. Spet se je spomnila dni obupa in čakanja, dni, ko je morala pristati na Kre-garjevo prošnjo, da postane njegova žena, na vse, vse ...
»Povejte, kaj ste že zvedeli?« je rekla tiho z ubitim glasom. Močna je hotela biti in za-treti v sebi vse slabosti, ki so jo tiščale kakor skalam'
»Takrat niso dobili nobenega ranjenca več živega. Rdeči so napravili z njimi, kakor je bila njihova navada.«
»Moj Bog, ranjenega so umorili in mu ni hotel pomagati! In potem se je vrnil k meni in mi prisegel, da ... O, Vera!...«
Zaihtela je.
»Pomirite se, gospa,« je rekel Vinko sočutno. Pogled na nesrečno ženo, ki je drhtela v nemi grozi in obupu, je tudi njega prevzel. »Poslušajte me, saj še ni vsega konec. Poslušajte me ...«
»Ne, ne, dovolj mi je. Vem, kaj mi hočete reči, o predobro vem ...«
Omotica se je je lotevala. Z vsem naporom svoje volje se je morala upirati, da se ni zgrudila nezavestna. In kakor iz daljave je čula Vinkove besede:
»Poslušajte me! Ko so se vrnili, so zbrali trupla. Dveh niso našli, poročnikovega in še enega. Sluge ni bilo nikjer!«
Široko je odprla oči:
»Kaj pravite?«
Skočila je k njemu in ga pograbila za rame.
»Povejte še enkrat! Ali me ne varajo ušesa? Ali ste res rekli, da njega ni bilo med mrtvimi? Ali je to res?«
»Da, tako sem čul,« je prikimal. »Vojak, ki mi je to pravil, je sam vse videl. Dobro je poznal poročnika. Zaklel se mi je, da govori resnico.«
»Če je to res ...«
Oči so se ji mrzlično zasvetile in vsa je drhtela.
»Moj Bog, da bi bilo res!«
In potem se ji je spet zmračil obraz.
»Toda, zakaj se potem ni vrnil?«
Vinko je skomignil z ramo.
»Ostane nam samo še tolažbd, da so ga rdeči ujeli in da se še ni mogel vrniti. Dosti je še takih. Vsak mesec se vračajo in pripovedujejo, kako težak in nevaren je beg iz Rusije. Morda pride dan, ko se vrne tudi on...«
Kako malo verjetne so bile te besede in vendar so ji spet vrnile vero v usodo, ki jo je zdaj tako kruto tepla. Dala mu je roko.
»Hvala vam, hvala . ..«
Nič drugega ni mogla reči. Solze upanja so jo oblile. Zdaj je vsaj vedela, kako je bilo v resnici, nič več ni blodila v negotovosti, ki jo je prej mučila bolj kakor vse drugo.
»Pa to še ni vse, kar sem zvedel,« ji je rekel.
»O njem, o Branku?« ga je hlastno vprašala.
Odkimal je.
»Ne, o njem nisem mogel zvedeti ničesar več. Šele predvčerajšnjim sem utegnil dati oglase v liste in doslej sta se oglasila samo dva, ki pa nista nič vedela. Morda pride še kdo. Kar sem zvedel, je o vašem možu. Stvari, ki bodo zanj... hm ... nerodno bo, če se razve, da je z njimi v zvezi. Zgodilo se je pred nekaj dnevi v Ljubljani.«
»Povejte, govorite, vse moram vedeti,« je tedaj vročično vzkliknila Zora. Premagala je samo sebe, vdušila boj v svoji duši.
Vinko je hotel začeti, tedaj pa je prišla notarka, ki je šele zdaj zagledala novega gosta.
Enaindvajseto poglavje tli ČUDNE VESTI
Vinkova odkritja so Zoro pošteno presenetila, saj so prišla tako naglo, tako nepričakovano, da se sprva niti zavedla ni, kako važna in odločilna so. To presenečenje je komaj prikrila pred materjo in le malo je manjkalo, da se ni izdala.
Najrajši bi bila zapustila družbo in na samem vse še enkrat premislila in pretehtala. Zato ji mati ni mogla bolj ustreči, ko ji je povedala, da se je Marko pravkar zbudil in da jo kliče.
Šla je v spalnico. Sinček je bil res že buden in je sedel na posteljici. Ko je odprla vrata in jo je zagledal, je zlezel na tla in pohitel k njej:
»Mamica!«
»Kaj je dušica? Ali si dobro spančkal?«
Zvedavo jo je pogledal in vesel prikimal. Potem se ji je obesil na roko.
»Mamica, ali greva ven?«
Oblekla ga je in šla z njim v drugi konec vrta, kjer ni bilo nikogar.
»Marko, igraj se malo.«
S seboj je imela knjigo, ki jo je mimogrede vzela v salonu. Odprla jo je in se zagledala vanjo, toda čitala ni. Pač, čitala je, silila se je z branjem, od vrste do vrste so ji hitele oči, toda njene misli so bile čisto drugje. Vse novice, ki jih je bila pravkar zvedela, so jo prevzele. Začela se je zavedati, da je njena dolžnost, da stori vse, kar je v njeni moči, in razkrije podlo sleparijo, ki jo je nad njo in njenim zaročencem zagrešil njen sedanji mož, Kregar. Kako je bila Vinku hvaležna! Kako je zavidala Veri, da bo dobila takega moža!
In kaj naj zdaj stori? Ali se po Vsem tem še more in sme vrniti na svoj dom, ki je tudi njegov? Ali mu sme sploh še priti pred oči, ne da bi se morala od sramu pred samo seboj vdreti v tla? Srce ji je velelo, ne, toda razum ji je ukazoval, da mora to storiti, da se mora vrniti v samotno graščino, kjer je preživela že toliko žalostnih dni. Prav zato, da pazi nanj, da ga nadzoruje in poskusi razkrinkati. Kot njegova žena bo to laglie storila. Spomnila se je, kaj je Vinku obljubila. Da poišče dnevnik svojega moža, ki ga on tako ljubosumno skriva pred vsakomer. Če bi bila njegova vsebina tako nedolžna, tega ne bi bii delal. Spet ji je stopil pred oči njegov obraz, ko je takrat nepričakovano stopila preden j. Da, dnevnik mora dobiti v roke in morda odkrije pri tem še kaj drugega, kar bi ji kdaj utegnilo prav priti. Vsaka malenkost se ji je zdela važna.
In kaj potem? To vprašanje se ji je zasekalo tisti mah. Kam naj se potem obrne? Domov? Ne, ne bi je razumeli in morda je celo ne bi marali. Nasmehniti se je morala pri misli, kakšen obraz bi naredila oče in mati, če bi se nekega dne pripeljala s sinom in jima povedala, da noče več ostati pri možu. Kaj bi ji rekla? Kaj bi rekli drugi? Ne, domov ne sme. Izginiti mora — a kam?
(Dalje prihodnjič)
.i- 9 <•<".
Nevarna razbojniška tolpa
v Braziliji ugonobljena
' Oblastvom v Braziliji se je po večletnih naporih posrečilo v hudem boju ugnati največjega razbojnika Brazilije, ki je nastopal zlasti v pokrajini Mattu Grossu.
Silvino Jacques, kakor se je imenoval, se je iz majhnega tatica razvil v poveljnika močne razbojniške tolpe. Matto Grosso je najbolj redko naseljeni del Brazilije. Na pet ¡kvadratnih kilometrov pride komaj ,po en ¡prebivalec. Življenje v tej pokrajini jç težavno; fCle redko naseljeni iskal,ci zlatà in diamantov poživljajo goste prerije in njih kojibe so skoro edine naselbine v prostrani džungli- Dežela je bila znana po svoji poštenosti, zato so jo tudi imenovali deželo brez tatov. To edino tu tudi omogoča življenje, ker danes siromak je jutri že lahko bogatin, in bi se vse podrlo,, ako bi drug drugemu trgali iz rok zaklade, ki jih je mogoče dobiti samo z velikimi žrtvami. S tatom je prebivalstvo samo kaj hitro obračunalo. Se ipreden, je oblastvo izvedelo za tatvino, so mu pognali kroglo v hrbet. Ta neizprosnost je privedla do takega spoštovanja tuje lastnine, da so iskalci zlata in diamantov mirno puščali svoje vrečice po gostilniških sobah, pa se jih "nihče ni dotaknil.
Pa se je pojavil Silvino Jacques in prevrnil vsa stara pravila in nazore o poštenju, ki so edini omogočali življenje v teh zapuščenih pokrajinah. Silvino Jacques je dobro vedel, da se. kot osamljen tatič ne bi mogel dolgo držati. Zato je že po prvih tatvinah začel ustanavljati razbojniško tolpo. Zbral je okrog sebe četo postopačev, ki so se natepli v Brazilijo iz vseh delov sveta, jih dobro oborožil in začel z njimi strahovati pokraji-
no 200 km daleč naokrog. Vsi pošteni ljudje so mu morali plačevati nekak davek. Farmar, ki se mu je uprl, je dobil prvo naslednjo noč obisk: prišla je' oborožena tolpa in , vso živino odgnala iz hlevov; ako je kdo pri-, "šel branit svojo imovino, je obležal na dvo- , rišču. Ta tolpa je.umorila mnogo iskalcev , ¿lata in diamantov ter jim v?ela dragocene vrečice. Tako se je v preriji' razvila prava razbojniška oblast,, ki je segala' čedalje bolj , na široko in pred katero Je vse trepetalo. Silvinove tolpe so imele odlične konje, bile so dobro oborožene. Imele so celo prepon > ljive radijske aparate, na katere so v svojih ( taboriščih zvečer poslušali, kako se svet , zgraža nad njihovimi grozodejstvi, in kak- ( šne nagrade so. razpisane na njihove glave.
Vsi napori oblastev, da bi se v daljni pokrajini napravil red, so se izjalovili, ker so , Silvinove tolpe majhne čete orožnikov redno premagale, močnejšim pa so se spretno izmikale. Naposled se je vojaški poveljnik te pokrajine odločil, da proti razbojniku pošlje pravo vojsko. Vlada v Rio de Janeiru 1 je 3000 km daleč poslala posebne oddelke, ; ki so imeli na razpolago oklopne vozove in | plinske bombe. Tem četam so se še pridru- , žili številni iskalci zlata, in diamantov. V džungli sta se razvili dve srditi bitki, ki sta • se sicer končali s popolnim porazom razbojniške druhali, toda tudi redna vojska je utrpela velike izgube. Prišlo je še do tretje bit- ; ke, v kateri je padel tudi Silvino sam. Raz- ' bojnike so po večini pobili. Kolikor jih je ostalo, so se razpršili na vse strani. Dežela Matto Grosso bo zdaj lahko spet dobila vrnjen priimek dežela brez tatov. r
X Francoska podmornica se je ponesrečila.
V razmeroma kratkem času se je pred dnevi ponesrečila že tretja podmornica. Prva je bila ameriška »Squalus«, druga angleška »The-tis«, a zdaj je postala žrtev nesreče francoska podmornica »Phénix«, ki je bila dodë-Ijena primorskim oporiščem v Indokini. Podmornica- se ¡je med vajami 15. junija zjutraj pred Kamramhom potopila ter ni prišla več na površje. Pomorska oblastva na Daljnem vzhodu in vojne ladje so jo začele takoj iskati. Kraj nesreče je blizu francoskega pomorskega oporišča, ki ga zdaj grade v Kamram-hu, naravni trdnjavi na vzhodni obali Indo-kine, približno 350 km od Saigona. V zalivu je morje globoko nad 100 metrov. Ko se je podmornica potopila in legla na morsko dno, je vodai pritisk podmornico stri. Podmornica ni imela .pri odhodu na vaje nobenih reševalnih ipripra v.
X Redni letalski promet med Ameriko in Evropo. Ameriško letalo »Atlantic Cleeper« je krenilo 17. t. m. na prvi redni prekomor- ; ski polet. Z letalom je potovalo 29 oseb, in ; to 12 članov posadke in 17 predstavnikov tiska Letalo se je spustilo na več krajih Evrope.
X Nemčija šteje 86 milijonov ljudi. Po < podatkih nemškega statističnega urada zna- I Ša število nemškega prebivalstva po ljudskem i štetju 17. maja letos skuDaj s Klajpedo okoli 79.800.000 ljudi. Če se k temu prišteje 6.8 milijona prebivalcev češkega in moravske- . ga protektorata, znaša celotno število prebi- , valstva na<,področiu Nemčije 86.6 milijona.
X Kako je, pobegnil iz Češke Benešev brat. Brat bivšega predsednika češkoslovaške republike -Viojteh Beneš je te dni pobegnil s svojo družino preko meje na Poljsko. Poljski rte&ti prinašajo o begu zanimive podrobnosti. . V.-'spremstvu Vojteha Beneša in njegove rodbine so prišli tudi trije generali ! bivše češkoslovaške vo.iske, katerih imena pa ne izdajo. Češki carinski uradniki so splavili pred dnevi begunce v tovorni vagon na neki majhni češki postaji. Oskrbeli so jih z živili jji posteljnino, ,nato pa so vagon plcyn- _ birali in ga kot za Poljsko določeno carinsko blago priklopih nekemu tovornemu vlaku. Vagon je brez težkoč prešel poljsko mejo.
Odprli so ga šele v Tješinu, ko so poljski železniški uradniki slišali klice iz njegove notranjosti.
X Ženska volilna pravica V Belgiji. Belgijski minister za notranje zadeve je predlo- : žil zakonski predlog, da se volilna pravica i za volitve v oblastne zbore razširi tudi na žene. Dozdaj so imele žene volilno pravico samo za državnozborske volitve.
X Atentator je izumil stroj zoper atenta- ' te na vlake. Silv. Matuška je po vsem svetu i postal znan zakadi svojih atentatov na žele- j zniške proge pri Jiiterbogu, Ansbachu in Viatorbagyju, ki so vsi povzročili veliko škodo in zahtevali mrtogo človeških žrtev. Prišel je pred sodišče, ki ga je dbsodiio na do- i smrtno ječo, -katero pfestaja na Madžar-1 skem. Te dni pa je Matuška jetniškemu ravnatelju sporočil, da je čas v zaporu rabil za preučevanje, kako naj bi se preprečili taki atentati, in da je iznašel napravo, ki take železniške' nesreče povsem onemogoča. Zločinec, p katerem so se vodile srdite razprave, ali iej^iri pravi pameti ali ne, je tudi že predložil za tako napravo kup risb z vsemi potrebnimi razlagami. Menda bo res on sam najbolje vedel, kaj bi mu moglo pred leti preprečiti njegove strašne zločine.
X Ribje olje je med navažnejšimi donašalci' vitaminov. Dobivajo ribje olje iz jeter rib.1 Najboljše'olje nam dajejo mršave ribe, ki ko- i pičijo \v nasprotjii1 i' debelimi ribami svoio ' mast skorc) samo V jefrih. Najdragocenejše' olje pride'od"tršk£ kamor soada tudi pole-novka. Moderne ribiške ladje izgotavljajo olje že takoj na kro'vu.'Prej pa so' ribe predelavah Šele na suheifl. 01 u
X Nemško ženstvo in lepotičenje. Nemški delovni minister dr. Ley je posetil nedavno v Berlinu Hišo lepote, ki je namenjena' negi lepotičenja. Minister je imel ob" tej priliki govor, v katerem ie dfejal, da Dosvečaio Nemci, posebno tudi Nemke, premalo nazor- . nosti nesi telesa in lepote; Med idrueim ie ' dejal: »Za moške smo zgradili vojašnice, ki so zavodi aa lepšanje' lepote nemških mož, i tik nemške žene na smo pozabili.' Treba bo mnogo-dela, da povečamo ljubkost in lepoto nemških žensk, ki so se doslej v tem ozi-
■	y »
s wuii»«Er. JEU*»
i diona ^
ss»

ru skoro'^zanemarjale. Nemške ženske bodo morale v bodoče posvetiti več -časa negi svoje »lepote. Nemški možje si žele nS samo dobrih, temveč tudi lepih žen-. Naziranja starih profesorjev in mrziteljev žensk, da nerr -ška ženska ne sme rabiti pudra in šmink s, je treba prav odločno .odpraviti. Nastopil čas, da se tudi nemške ženske lepšajo s pr-drom in šminko. Želimo pa, da bi bile naš-nemške žene malo bolj umerjene pri nabavljanju novih oblek in klobukov. Moda je s -cer lepa in zanimiva reč, toda draga. Nemške ženske se bodo morale odreči modnim norostim. i-r
X O vplivu kajenja na povečano umrljivost je predaval na mednarodnem shodu zdravniških zavarovalniških strokovnjakov v Parizu idr. Hilding Bergstrand iz Stockho"-ma. Opozoril je najprej, da ugotavljajo zavarovalnice tm'življenje'zadnje čase poveč--no umrljivost strastnih kadilcevt: 'Ugotovi- -no pa je, da zmerni kadilci-dosežejo norm" -no starost. Ameriški učenjak dr. Raymor' Pearl ijd ttogHSMani, da je umrljivost hudi t. kadiieev v starosti'od 3G~do' 50 let za 10 odstotkov višja kakor pri • zmernih kadilcih. Zanesljivo seveda ni mogoče dokazati, ali Je bila umrljivost v1 vseh. teh primerih viš a zgolj zaradi vpliva nikotina'. Zanimivo je, dia je umrljivost kadilcev po 50. letu sp<= ~ običajna. Morda pomeni to, da človeku, ki prenese večje količine nikotina tako dolgo, pozkeje''tobak ne škoduje več. Povsem z~-riesljivb pa je, da je "obolenje za rakom, -n sicer na ustnicah, dlesnih in grlu pri kadi"-cSh pogosto zvezano s kajenjem. Zanesljiv > seveda ni ugotovljeno, koliko odstotkov ob--Ipnj za'rakom v ustih je treba pripisovati nikotina' m koliko drugim vzrokom. Ed-~ • obolenje za rakom, povzročeno neposred'--> s kajenjem, je rak na ustnicah in dlesnr Rak na ustnicah dobe navadho' kadilci, kade pipo, na dlesnih pa^ani, ki ki žveči tobak, toda trebaj^e--naglasi ti, da te vrs » rakastega obolenja ne zakrivlja niko'' , temveč draženje zavoljo pipe ali žveeen'-.
X Prepir, kdo je odkril novo rcpatir^. Precej tiskarske barve se je porabilo zaradi ugibanja, kdo ie prav za prav odkril repa+ -co, ki so jo oklicali za Hasslovo repaticoi F a podlagi dokazov, ki jih je zdaj prejela Mednarodna zvezdoslovska zveza, je določeno, c a se bo 'nova,j?^iiatica imenovala repatica Ju— lfiva, Ahmarova in Hassla. Rusa Jurlov in Ahmarov sta namreč odkrila repatico 24 ur pred Hasslom.
DOMOVINA št, 25
"T'~"!P''Tr~flliiTWi illCTBIi ITWI TžaMBr>ii|ii|i MI f i M. M
cd 25. junija do 2. julija
Nedelja, 25. junija: 8.00: Ruski sekstet. 9.00: Napovedi, poročila. 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz trnovske cerkve. 10.15: Verski govor (msgr. Viktor Steska). 10.30: Nedeljski koncert radijskega orkestra. 12.00: Za dober tek bodo igrali Adamič, Golob, Hubad in Pešl. 13.00: Napovedi, poročila. 13.20: Pi-lihovi harmonikarji. 17.00: Kmetijska ura: Podedovanje spola pri živalih (inž. Sadar Jože). 17.30: Cimermanov kvartet in zbor Narodne čitalnice iz Šiške. 19.00: Napovedi, poročila. 19.40: Nacionalna ura: Čuvanje narodnih običajev, nošenj in arhitektur pospešuje turizem in narodno blagostanje (dr. Mi-1 osla v Stojadinovič). 20.00: Večer romantične glasbe (Sonja Ivančičeva in Demšar Zlat-ko; pri klavirju prof. Lipovšek). 21.00: Spored ■priljubljenih skladb (radijski orkester). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Za ples in dobro voljo (plošče)
Ponedeljek, 26. junija: 12.00: Iz čeških operet (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra. 14.00: Napovedi. 18.00: Moderno zdravljenje duševno bolnih (dr. Ivan Kanoni). 18.20: Slovaške pesmi (plošče). 18.40: Glavni momenti v zgodovini prekmurskih Slovencev (prof. Jože Mavčec). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Zanimivosti. 19.40: Nacionalna ura: Slovensko kresovanje ali Ivanje (Rudolf Dostal iz Ljubljane). 20.00: Harmonika in citre. 20.30: Koncert operne glasbe (Lup-ša, Kogejeva in radijski orkester). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Nekaj veselih in nekaj žalostnih bosta zapela Jožek in Ježek.
Torek, 27. junija: 12.00: Mojstri plesne glasbe (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra. 14.00: Napovedi. 18.00: Samospevi in dvospevi ob spremljevanju klavirja: (Dragica Sokova, Štefka Korenčanova, prof. Marijan Lipovšek). 18.40: Pomen narodne svobode in blagostanja (prof. Boje). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Deset minut zabave. 19.40: Nacionalna ura: Književni pregled (Zivko Miličevič iz Beograda). 20 00: Vesela dijaška zabava (plošče). 20.20: Fran Bevk: Partija šaha, komedija (člani narodnega gledališča). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Zdai pa veselo (radijski orkester).
Sreda, 28. junija: 9.00: Šolska ura: Vidov-danska proslava (II. deška in II. dekliška meščanska šola). 12.00: Jugcslovenske pesmi in plesi (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Koncert radijskega orkestra. 14.00: Napovedi. 18.00: Mladinska ura: Spoznavaj domačo zemljo (prof. Fran Vodnik). 18.15: Naši biseri (plošče). 18.40: 550 let Kosovske bitke (inšpektor Silvo Kranjec). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Prirodopisni. kotiček (prof. Fran Pengov). 19.40: Nacionalna ura: Vidovdan. 20.00: Slovan na plan (plošče). 20.30: Tri srca — ena misel: Jugoslavija (koncert radijskega komornega zbora in radijskega orkestra; dirigent Šijanec). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Akademski pevski kvintet.
Četrtek, 29. junija: 9.00: Napovedi, poročila. 9.30: Prenos cerkvene glaisbe iz cerkve sv. Petra v Ljubljani 10.20: Verski govor (dr. Ignacij Lenček), 10.40: Skladbe Bacha (plošče). 11.00: Iz opernega carstva (tenorist .Tože Gostič, radijski orkester, dirigent Šijanec). 12.30: Zborovske točke (plošče), 13.00: Napovedi, poročila. 13.20: Salonski trio (No-vak, Comelli, Borštnik). 14.00: Kar imamo, to va mdamo (plošče po željah). 17.00: Vnov-čevalne zadruge — izboljšanje kmetijstva (inž. Rado Lah). 17.30: Zbor narodne čitalnice iz Šiške. 18.15: Veseli trio. 19.00: Napovedi, poročila. 19.40: Nacionalna ura: Predavanje ministrstva za telesno vzgojo naroda. 20.00: V razvedrilo (radijski orkester) 21.15: Klavirski koncert Jad vige Štrukelj-
Poženelove. 22.00: Napovedi, 22.15: Pesmi iz zvočnih filmov (Vida Rudolfova; spremljal jo bo prof. Lipovšek).
Petek, 30. junija: 12.00: Naša pesem (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Kmečki trio. 14.00: Napovedi. 18.00: Ženska ura: Prvo sadje (Ivanka Velikonjeva). 18.20: Pisan drobiž (plošče). 18.40: Prodajanje je umetnost (Stanko Megušar). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Pomen kongresa za gasilsko vodstvo (inž. Jože Dolenc). 19.40: Nacionalna ura: Sveta gora in samostan Hilen-dar (Branko Mašič iz Zagreba). 20.00: Komorni trio (Šušteršič, Gregorc in Svetel). 20.45: Grieg: Prva in druga suita Peer Gynt (plošče). 21.15: Samospevi Marije Tuttove (pri klavirju prof. Lipovšek). 22.00: Napovedi, poročila. 22.20: Angleške plošče. 22.50: Esperantsko predavanje o kongresu Kristusa Kralja.
Sobota, 1. julija: 12.00: Ploščo za ploščo zdaj zavrtimo. 12 45: Poročila. 13,00: Napovedi. 13.20: Ploščo za ploščo zdaj zavrtimo. 14.00: Napovedi. 17.00: Otroška ura: a) Sel-ma Lagerloff: Kako je Niels Holgerson pepo-toval z divjimi gosmi (povest v nadaljevanjih); b) Dogodivščine miške Miki (članice narodnega gledališča. 17.50: Pregled sporeda. 18.00: Za delopust (radijski orkester). 18.40: Stari slovenski ljudski plesi (Boris Orel). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Beseda o kongresu Kristusa Kralja. 19.40: Nacionalna ura. 20.00: O zunanji politiki (dr. Alojzij Kuhar). 20.30: Dve zgodbi o krompirju za pouk in zabavo (pisan večer; prizore napisal inž. Oto Muck; izvajali bodo člani radijske igralske družine; sodelovali bodo Fantje na vasi; vodil bo inž. Ivan Pengov). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Za vesel konec tedna bo igral radijski orkester.
SREČEN ZAKON
Urša: »Kako se počutiš v zakonu?«
Neža: »O, prav dobro! Moj mož je nočni paznik. Podnevi mene ni doma, ponoči pa ni njega.«
ODLOČNA ŽENA
Bojevita žena nahruli svojega ponižnega moža, češ da se ni dostojno vedel v družbi. Mož potrpežljivo sedi in molči.
»Ne sedi tako grozeče in ne žugaj mi s pestmi v žepih!« zakriči žena.
ŽE VE
Učitelj: »Kaj razumemo pod mrtvo sezono?«
Mihec (zdravnikov sin): »Kadar je vse zdravo.«
VELIKA SKRB
Dolžnik (na smrtni postelji): »Oh, da bi mogel še toliko časa živeti, da bi poravnal svoje dolgove.«
»Potem bi moral pač večno živeti,« mu odvrne prijatelj.	J
oglasi
LEPO POSESTVO	. -
ki meri 11 ha, 87 a in 57 m2, poleg župne cerkve, prodam. Naslov se izve v podružnici »Domovine« v Celju.	650
ŽELIM SE OŽENITI
z dekletom, starim od 20 do 30 let, z doto 30.000.— za prevzem lepega posestva. Dopise s slikami na podruž. »Domovine« v Celju pod značko »Dobra gospodinja«.
203
POSOJILO NA VKNJIŽBO NA POSESTVA
na hiše v sreskih mestih, vložne knjižice, trgovske kredite kakor tudi kmetom za gospodarske potrebe na dolgoročno odplačilo po 6 odstotnih obrestih nabavlja Central, Zagreb, Tomičeva 7, telefon 46-07
204
VSAKI OSEBI — DRUŽINI
nudi stalen zaslužek »Mara« Maribor, —• Orožnova S. Celje, Slomškov trg 1. Ple-tilnica — razcošilialnica	71'
ČEVLJE
ostanke raznih fazon, poceni prodaja Stermecki, Celje
NOV RED1LEN PRAŠEK
»REDIN« za prašiče. — Vsak kmetovalec si lahko hitro in z malimi strošit zredi svoje prašiče. Zadostuje že 1 zavitek za 1 prašiča ter stane 1 zav« 6 din, po pošti 12 din, 3 zav. po pošti 24 din, 4 zav. po pošti 30 din. Mnogo zahvalnih pisem.
MOSTOVA ESENCA MOSTIN
Z našo umetno esenco Mostin si lahko vsakdo z malimi stroški pripravi izborno, obstojno in zdravo domačo pijačo Cena
1	stekl. za 150 litrov din 20.—, po pošti din 35.—,
2	steklenici po pošti din 55.—, 3 steklenice po pošti din 75.—.
Pazite, pravi »Redin« ln »Mostin« se dobi samo z gornjo sliko in ga prodaja za kranjski del Slovenije drogerija RANČ, Ljubljana, židovska ul. 1 a.
i Za štajerski del Slovenije in Prekmurje pa samo drogerija KANC, Maribor — Gosposka ulica 34.
JABOLČNIK »JABLUS«
Poletno delo se bliža. Ali boste imeli dovolj pijače za domačo rabo? Ako ne, naročite še danes priznano snov Jablus, iz katere napravite izvrsten jabolčn k ali hru-škovec, četudi nimate nič pravega sadjevca. Je zelo zdrava in okusna pijača in se poljubno lahko meša z vsako drugo pijačo. S poštnino stane 50 litrov 39.50, 75 lit— trov 53, 100 litrov 69, 150 litrov 98, 300 litrov 182 din. Stotine pohvalnih pisem. Glavno zastopstvo: Franc Renier, Podčetrtek.	191
LEPO POSESTVO
z živim in mrtvim inventarjem, v Savinjski dolini, 20 minut od železniške postaje, vse v dobrem stanju, zaradi starosti prodam za gotovino. Pojasnila daje Franc - Kapus, trgovina in gostilna, Sv. Pavel pri Preboldu.	198
NAGROBNE
SPOMENIKE
s starega pokopališča sv Krištofa (in nove spomenike) po nizki ceni dobite, dokler traja zaloga, pri kamnoseku Kuno-varju l< ranju, pokopališče pri Sv Križu v Ljubljani.
SAMO
l)in 98.—
63719 Po ceni in dobra zapestna ura Shocls Proof, lepo kromirano ohišje s svetlečimi številkami in kazalci . Din 98.— 63796 Ista z anker kolesjem na kamne tekoča s sekundnim kazalcem . . Din 185.— 63710 Ista s prima anker kolesjem na 15 kamnov s sekundnim kazalcem
Din 266.—
Zahtevajte cenik, zastonj in poštnine prosto*
H. SUTTMEE, Ljubljana b
Lastna protokolirana tovarna ar v Švici.