199 2016 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 133.5:45(497.4)(091) Prejeto: 5. 11. 2015 Andraž Žvab dipl. etnolog in kulturni antropolog, Gogalova ulica 3, SI–4000 Kranj E-pošta: andrazzvab@yahoo.com Baročna alkimija na Kranjskem IZVLEČEK V pričujoči razpravi je predstavljena poznorenesančna in baročna alkimija v habsburških deželah, zlasti v vojvo- dini Kranjski, in sicer v kontekstu študija zahodne ezoterične tradicije. V razpravi so obravnavane različne teme, ki so vezane na alkimistično tradicijo na Kranjskem. Najprej so obrazloženi temeljni pojmi, povezani s študijem zahodne ezoterične tradicije. Zatem so na kratko predstavljene osnovne značilnosti alkimije kot ene od zahodnih ezoteričnih tradicij, vključno s kratkim zgodovinskim pregledom te enigmatične tradicije. Temeljni del razprave se osredotoča na alkimistično tradicijo v Habsburški monarhiji in seveda na Kranjskem. Razprava obravnava naslednje teme: poznorenesančno in zgodnjebaročno alkimijo v Ljubljani; povezavo alkimije z rudnikom živega srebra v Idriji; grad Strmol kot prestolnico kranjskih alkimistov in njegove baročne lastnike, ki so bili skoraj vsi vneti alkimisti; alkimistična prizadevanja našega najslavnejšega alkimista Janeza Friderika pl. Raina ter njegovo polemiko s češkim zdravnikom in alkimistom Dobrzenskim ter naposled malo poznana alkimistična in širše okultna zanimanja Janeza Vajkarda pl. Valvasorja. Razprava okvirno predstavi tudi alkimijo na Kranjskem v 18. stoletju in se zaključi s kratkim pregledom dosedanjega raziskovanja alkimije v Sloveniji. Podaja tudi prihodnje možnosti za raziskovanje te tematike. KLJUČNE BESEDE zahodna ezoterična tradicija, baročna alkimija, alkimija na Kranjskem, pridobivanje živega srebra, grad Strmol, družina Ruessenstein, Janez Friderik pl. Rain, Johann Ignatius Seitler, Janez Vajkard Valvasor, Ernest Freyer, raziskovanje alkimije na Slovenskem ABSTRACT BAROQUE ALCHEMY IN CARNIOLA The discussion presents the late-Renaissance and Baroque alchemy in the Habsburg lands and especially in the Duchy of Carniola, within the broader context of the study of Western esoteric traditions. The first part of the di- scussion describes the fundamental concepts related to the study of the Western esoteric traditions. Then follow a brief presentation of the basic features of alchemy as one of Western traditions and a short historical overview of this eni- gmatic tradition. The main part of the discussion focuses on the alchemical tradition in the Habsburg Monarchy and, of course, in Carniola. It addresses the following topics: the late-Renaissance and early-Baroque alchemy in Ljublja- na; the connection of alchemy and the quicksilver mine in Idrija; the Strmol Castle as the capital of alchemists from Carniola and its Baroque owners, all ardent alchemists; alchemical endeavours of Johannes Friedrich von Rain and his dispute with a Czech medical doctor and alchemist Dobrzensky and, last but not least, the little known alchemical and broader occult interests pursued by Johann Weikhard von Valvasor. The article also briefly presents alchemy in the 18th-century Carniola and concludes with a short survey of up-to-date research of alchemy in Slovenia. The discussion also indicates possible future research options of alchemy in Slovenia. KEYWORDS Western esoteric tradition, baroque alchemy, alchemy in Carniola, quicksilver mining, Strmol castle, family Ruessenstein, Johann Friedrich von Rain, Johann Ignatius Sietler, Johann Weichard Valvasor, Ernest Freyer, academic research of alchemy in Slovenia 200 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 ZAHODNA EZOTERIČNA TRADICIJA IN ALKIMIJA Za boljše razumevanje pričujočega članka je treba pojasniti nekatere temeljne pojme, ki so povezani s sodobnim študijem alkimije. Ti pojmi so ezoteričen, ezoterizem in zahodna ezoterična tradicija.1 Prav tako je treba na kratko predstaviti nekatere dileme, ki so povezane z raziskovanjem alkimije. Beseda »ezoteričen« (pridevnik) se pojavi v anti- ki. Pri piscih, kot so Klemen Aleksandrijski, Hipolit Rimski, Origen in Jamblih, je imela pomen skrivnega znanja, rezerviranega za elito. Samostalnik je veliko mlajšega datuma. V francoščini se pojavi v 19. stole- tju, in sicer prav tako v pomenu skrivnih učenj, re- zerviranih za elito. Čarovnik in okultni pisec Eliphas Levi ter teozof A. D. Sinnet sta besedo popularizirala in tako je prišla v besednjak sodobnih jezikov.2 V sodobni akademski rabi je izraz razumljen kot strokovni konstrukt, ki ima dva medsebojno različna pomena. Prvi pomen je tipološki. V kontekstu reli- gijskih študij se besedi »ezoteričen« in »ezoterizem« nanašata na določen tip religiozne aktivnosti, ki ga označujejo določene strukturne poteze. Pojem je po- vezan s skrivnostnostjo in pomeni prakse v različnih religioznih kontekstih, ki vsebujejo odrešilno znanje, dostopno eliti. Pojem se tako lahko uporablja svo- bodno v kateremkoli religioznem kontekstu, saj je odrešilno znanje, dostopno eliti, mogoče najti v vsej zgodovini, tako v pismenih kot predpismenih druž- bah, tako na Vzhodu kot Zahodu. Zelo podobno pojmovanje izraza je »notranja skrivnost religij«. Tak pristop promovira ezoterično ali notranjo dimenzijo religije kot njeno resnično jedro, v nasprotju z eksote- rično dimenzijo, izraženo v institucijah in dogmah.3 Drugi pomen je historičen. Glede na ta pomen ezoterizem ni razumljen kot tip religije oziroma njena strukturna dimenzija, pač pa kot krovni iz- 1 Namesto besede ezoterika uporabljam pojem ezoterizem, in sicer iz dveh razlogov. Temeljna tujejezična dela, ki se ukvar- jajo s to tematiko, uporabljajo samostalnik »esotericism« ozi- roma »l’esoterisme«, kar slovenim kot ezoterizem. Namesto ezoterizma bi bil mogoč samostalnik ezoterika, ki je dejan- sko pogosto uporabljan, tudi v nekaterih starejših akadem- skih delih, ki se ukvarjajo s to tematiko. Vendar ima beseda ezoterika zaradi pogoste rabe v neakademskih, poljudnih in zlasti novodobnih diskurzih nekoliko nejasen pomen. Dolo- čene struje, ki sodijo v kontekst zahodne ezoterične tradicije kot take oziroma v kontekst zahodnega ezoterizma – kot npr. moderna teozofija –, besedo ezoterika pogosto razumejo in uporabljajo v notranjskem (emskem) pomenu, kot sinonim za svoje učenje oziroma kot splošno in precej nejasno oznako za skrivno znanje na splošno. Samostalnik ezoterizem je bolj specifičen (kot je pojasnjeno v nadaljevanju), zato se držim rabe te besede in ne besede ezoterika. Dodaten razlog v prid rabi izraza ezoterizem namesto ezoterika je dejstvo, da tudi slovenski avtorji, ki se ukvarjajo s preučevanjem ezoterizma in novodobniške duhovnosti, uporabljajo izraz ezoterizem in ne ezoterika (glej npr. Ban, Novodobniška duhovnost). 2 Hanegraaff, Esotericism, str. 336–337. 3 Prav tam, str. 337. raz za določene specifične tokove v zahodni kulturi, ki so si podobni in zgodovinsko povezani. Zaradi tega se pogosto uporablja izraz zahodni ezoterizem. Ob- seg zahodnega ezoterizma je sicer predmet debate, vendar obstaja splošni konsenz glede struj, ki sodijo vanj. Te struje so: renesančna obuditev hermetizma in okultne filozofije v novoplatonskem kontekstu in njen kasnejši razvoj; alkimija in rožnokrižarstvo; kr- ščanska kabala in njen nadaljnji razvoj; teozofski in iluministični tokovi; preporod okultizma v 19. in 20. stoletju vse do gibanja new age. Če v kontekstu štu- dija upoštevamo tudi antiko, v zahodno ezoterično tradicijo sodijo tudi antični gnosticizem, hermetizem in novi platonizem ter odmevi teh struj v srednjem veku, ki so pripeljali do renesančne okultne sinteze.4 Od razsvetljenstva do srede preteklega stoletja so bili magija, astrologija in okultizem (vključno z alki- mijo) – torej struje, ki spadajo v kontekst ezoterizma oziroma zahodne ezoterične tradicije – pojmovani kot prežitki praznoverja in iracionalizma. Intelektu- alni status teh tematik je bil očrnjen. Podobno od- nosu etabliranih cerkva do herezij je razsvetljenstvo magijo in okultizem pojmovalo kot kršenje splošno sprejetega diskurza.5 Šele raziskovalci renesanse so opozorili na dej- stvo, da sta magija in okultna filozofija igrali veliko vlogo pri nastajanju moderne znanosti. D. P. Walker je s svojim delom Spiritual and demonic magic from Ficino to Campanella (1958) pokazal, da je bila magija v 15. in 16. stoletju del mainstreama in ne obskuren pojav. Tesno je bila povezana z religijo, filozofijo, ma- tematiko, glasbo in medicino. Zgodovinarka Frances A. Yates je s svojimi deli pokazala na pomen rene- sančnega hermetizma. Ta je bil predpogoj za znan- stveno revolucijo. Prav tako je predstavila fenomen rožnokrižarstva in njegove politične implikacije.6 Na pomen ezoteričnih in okultnih struj v evropski zgodovini so pokazali tudi avtorji t. i. religionistič- ne paradigme: Mircea Eliade, Carl G. Jung, Henry Corbin in Gershom Sholem.7 Vendar pa je trajalo do devetdesetih let 20. stoletja, da je bil študij zahodne ezoterične tradicije priznan in sprejet med akademi- ki. Velike zasluge za to ima Antoine Faivre s fran- coske Sorbonne. Faivre je deduciral šest značilnosti ezoterične duhovnosti.8 V širšem smislu jih določa 4 Prav tam, str. 337–338. 5 Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 4. 6 Prav tam, str. 4–5. 7 Hanegraaff, Esotericism, str. 339. 8 Faivre navaja naslednjih šest značilnosti, ki določajo zahodni ezoterizem: 1.) Korespondence. Celoten kozmos je povezan s korespondencami oziroma analogijami, ki pa niso vzroč- ne, temveč simbolne, glede na staro doktrino o analogiji med mikrokozmosom in makrokozmosom, izraženo v hermetični zapovedi kakor zgoraj, tako spodaj. 2.) Živa narava. Celotna narava je pojmovana kot oživljena, bodisi po anima mundi – svetovni duši – bodisi kako drugače. 3.) Vloga imaginacije in posredovanja. Za ezoterično duhovnost je ključnega pomena človeška imaginacija, kar je bistvena značilnost, ki loči mistič- no in ezoterično duhovnost. Mistika zanima predvsem abso- 201 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 tip ali modus ezoterične duhovnosti, kolikor se razli- kuje od drugih tipov ali modusov duhovnosti. S tem se je odprla pot za resno akademsko preučevanje struj in posameznikov, ki sodijo v kontekst zahodne ezo- terične tradicije.9 V času scientizma (nazora, ki nekritično pove- ličuje moč znanosti in priznava znanost za edino mogočo pot do vedenja, znanstveno resnico pa kot edino legitimno) je bila alkimija skoraj izključno poj- movana kot vraževerna in mistično-zmedena oblika protokemije, povrhu izražena v nerazumljivem jeziku ter prek bizarnih in grotesknih simbolov. Prve štu- dije o alkimiji so jo večinoma prikazovale zgolj kot predhodnico znanstvene kemije. Drugačen pogled je paradoksalno nastal v istem času. Gre za t. i. spiritu- alistično hipotezo, ki so jo povsem neodvisno posta- vili Mary Ann Atwood (1817–1910), Ethan Allen Hitchcock (1798–1870) in Eliphas Levi (Alphonse Louis Constant, 1810–1875). Temelj spiritualistične hipoteze je bil, da je bil smoter alkimističnega dela človek. Smoter alkimističnega dela naj bi bilo pobo- ženje10 človeka oziroma še več: šlo je za vednost o tem, kako postati nesmrten. To najpomembnejšo od vseh skrivnih vednosti so iniciati strogo varovali; po- stopek so ovili v kemično simboliko in nerazumljive metafore, da vednost ne bi prišla v roke neposveče- nim. Ta pogled na alkimijo je imel močan vpliv na viktorijanski okultni preporod, zlasti na dela Arthur- ja Edwarda Waita.11 Spiritualistična hipoteza je vplivala tudi na Carla Gustava Junga, ki je bil pri svojih analizah alkimije sicer previdnejši, vendar je poudarjal njen psihološki in mistični pomen. Njegova teza – ki je imela velik vpliv – je takšna: alkimistom je bila snov neznana in skrivnostna substanca; imela je značaj numinozne- ga. Med alkimističnim delom, ki so ga alkimisti zelo intenzivno doživljali, saj je šlo za sveto delo,12 ki je vključevalo tudi molitev, duhovno in duševno pred- pripravo, meditacijo itd., so alkimisti doživljali proces notranje preobrazbe, ki ga je Jung poimenoval indi- viduacija. Alkimisti so vsebine svoje duševnosti, torej material, ki je med opusom prihajal iz nezavednega lutno, za ezoterično duhovnost pa je ključen vmesni svet na t. i. Jakobovi lestvi. 4.) Pomen preobrazbe. Pojem preobrazbe igra pomembno vlogo tako v alkimiji kot pri ezoterični du- hovnosti nasploh. 5.) Konkordanca (soujemanje) ene ali več tradicij. 6.) Transmisija. Za zahodno ezoterično tradicijo je značilen koncept prenosa duhovnega znanja, bodisi z adep- ta na učenca prek iniciacije bodisi prek okultnih redov. Glej Faivre, Introduction I, str. xv–xx; Goodrick-Clarke, The We- stern Esoteric Traditions, str. 8–10; Hanegraaff, Esotericism, str. 337–338. 9 Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 8–10; Hanegraaff, Esotericism, str. 337–338. 10 Poboženje: iz grške besede »theopoesis«, kar pomeni pobo- žanstvenje. 11 Principe in Newmann, Some Problems, str. 388–395; Princi- pe, Alchemy I: Introduction, str. 13–14. 12 Alkimija se v starih spisih dejansko imenuje Ars Sacra, »Sveta Umetnost«, ali Ars Magna, »Velika Umetnost«. v zavest, projicirali v snov in njene spremembe. Al- kimija je tako pravzaprav »projicirana individuacija«: v snov so alkimisti projicirali to, kar se je dejansko dogajalo v njih samih. Tako so nastajale nenavadne in bizarne arhetipske podobe in simboli, ki so v alkimiji tako pogosti.13 Jungov pristop je bil sicer zelo vpliven, vendar ni ostal brez kritike. Kritizirali so ga predstavniki znanosti zaradi domnevne metodološke spornosti.14 Prav tako se z njegovo psihoanalitično interpretacijo niso strinjali nekateri ezoterični misleci, ki so trdili, da so se alkimisti dobro zavedali pomena simbolike in da ni šlo za projekcijo, pač pa za jasno poznano skrivno vedo, izraženo prek simbolov in prispodob ter namenoma prikrivano; pri Velikem delu pa je šlo za dobro poznan in namerno prikrit postopek ozi- roma za vednost in postopek, ki sta bila zaradi svoje narave izražena prek simbolov.15 Novejše raziskave so pokazale (in tudi sam sem tega mnenja), da je šlo pri alkimiji za večplasten fe- nomen. Stvar ni toliko v tem, da bi se motila Jung in Evola ali da bi se motili tisti, ki alkimiji priznavajo le vrednost v smislu protokemije. Pomota je v tem, da tako večplastnega fenomena, kot je alkimija, ni mogoče skrčiti na eno samo interpretacijo oziroma »veliko pripoved« (t. i. »grand narrative«). Alkimi- stična tradicija kljub nespornim skupnim načelom nikakor ni bila monolitna. Znotraj velike tradicije alkimije so obstajale posamezne šole in struje, pa tudi motivi posameznih alkimistov so bili različni.16 Med alkimisti so bili ljudje, ki so dejansko poudar- jali mistične in ezoterične vidike; bili so ljudje, ki so iskali Kamen modrih kot dejansko substanco in vse življenje posvetili temu, da bi jim uspela preobrazba kovin. Pri tem je nedvomno prihajalo do psihičnih projekcij. Bili so ljudje – kot npr. Paracelsus –, ki jih je stvar zanimala z medicinskega vidika. Nekateri pa so, nasprotno, poudarjali predvsem tehnične in na- ravoslovno-znanstvene vidike. Nekateri alkimisti so bili bolj teoretiki, drugi predvsem praktiki, tretji mi- stiki. Res je sicer, da je mistični pol po sami definiciji inherenten del alkimije – toda nekateri so ga močno poudarili, drugi so se posluževali le mističnega jezika. Ravno v tem je privlačnost alkimije: v njeni odprto- sti, nedoločljivosti in izmikanju jasne opredelitve – z drugimi besedami: v njeni skrivnostnosti. 13 Prim. Jung, Alchemical Studies; Jung, Psychology and Alchemy; Jung, Aion; Jung, Mysterium Coniunctionis. 14 Principe in Newmann, Some Problems, str. 404–408; Princi- pe, Alchemy I: Introduction, str. 14. 15 Prim. Evola, The Hermetic Tradition. 16 Prim. Principe in Newmann, Some Problems, str. 419–420. 202 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 TEMELJNE ZNAČILNOSTI ALKIMIJE17 Kot ugotavlja Mircea Eliade, ležijo izvori vseh treh velikih alkimističnih tradicij – kitajske, indijske in zahodne – v človekovi fascinaciji s pridobivanjem in predelavo kovin.18 Vendar pa se je alkimija kot ko- herentna ezoterična doktrina na Zahodu izoblikova- la v času od 2. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št., in sicer v helenističnem kulturnem okolju, zlasti v Ale- ksandriji. Na nastanek alkimije kot vede so vplivali grška naravna filozofija (zlasti Aristotelova metafizi- ka, fizika in kozmologija) ter gnostični in hermetični nauki – v nekoliko manjši meri pa tudi ideje pitago- rejcev in stoikov ter babilonska astrologija. Čeprav je alkimija v svojem dvatisočletnem obstoju prehajala skozi različne historične faze ter se je znotraj nje raz- vila cela paleta šol in posamičnih struj, je vendarle mogoče govoriti o koherentnosti in zato tudi o alki- miji kot specifični ezoterični vedi. Alkimija temelji na več medsebojno povezanih kozmoloških idejah. Nauk o štirih oziroma petih elementih je razvil Em- pedokles iz Agrigenta, prevzel in dopolnil pa ga je Aristotel. Nauk o temeljni polarnosti v kozmosu je značilen za starejšo grško filozofijo, v alkimiji pa se pojavi kot komplementarno nasprotje med Soncem in Luno19 oziroma kasneje kot nauk o dveh temelj- nih načelih, žveplu in živem srebru. Kot alternativa se včasih pojavlja nauk o treh načelih: žveplu, živem srebru in arzeniku oziroma soli.20 Prav tako pomem- ben je nauk o sedmih kovinah (svincu, cinku, srebru, živem srebru, železu, bakru in zlatu), ki so – upošte- vajoč hermetično načelo »višje je enako nižjemu« (in obratno) – v soujemanju s sedmimi klasičnimi plane- ti (Saturnom, Jupitrom, Luno, Merkurjem, Marsom, Venero in Soncem). Leitmotiv alkimije je ideja o preobrazbi iz nižjega v višje. Preobrazba v klasični alkimiji zajema pred- vsem kovine, vendar se lahko preobrazba v filozofski ali mistični alkimiji nanaša na karkoli, tudi na člove- ka ali celotno družbo. Ideja o preobrazbi sloni na ari- stotelski ideji o smotrnosti vsega, kar je: vse, vključno s kovinami, se giblje proti popolnejši obliki. Ključna 17 Ker gre le za kratek esejski prikaz, sprotnega citiranja v tem razdelku ne uporabljam. Posamezni avtorji so navedeni v se- znamu literature na koncu prispevka. Za daljši prikaz alkimi- stične strukture in zgodovine glej Žvab, Alkimija: struktura in zgodovina; Žvab, Tradicija alkimije na Zahodu in na Slo- venskem. 18 Eliade, The Forge and the Crucible. 19 Sonce in Luna kot simbola za temeljni komplementarni sili v kozmosu sta navzoča že v Smaragdni plošči, ki izvira iz helenističnega obdobja. 20 Nauk o treh načelih najdemo pri arabskem alkimistu Rha- zesu iz 9.–10. stoletja in v Summa perfectionis magisterii, pomembnem latinskem alkimističnem delu iz ok. 1280. Na novo ga je v 16. stoletju utemeljil Paracelsus. Odtlej je ta nauk v evropski alkimiji komplementarna alternativa nauku o dveh načelih. Tri načela se pogosto vzporejajo s telesom (sol), dušo (žveplo) in duhom (živo srebro). Glej Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 77 in Haage, Alchemy II: An- tiquity – 12th Century, str. 29. ideja alkimije (in alkimistov) je s pomočjo umetnosti (ars) doseči to, česar ni opravila narava (natura). Gre pravzaprav za zelo sodobno dilemo: razmerje med znanostjo in naravo. Preobrazba se izvrši z alkimističnim delom (opus). To je imelo dva vidika: praktičnolaboratorijskega in notranjemističnega. Razdeljeno je bilo na več faz: melanosis (črna faza), leukosis (bela faza), xanthosis (rumena faza) in iosis (rdeča faza) v helenistični in bi- zantinski alkimiji oziroma nigredo (črna faza), albedo (bela faza), citrinitas (rumena faza) in rubedo (rdeča faza) v latinski alkimiji. Kot vmesni fazi se zlasti v latinski alkimiji pojavljata viriditas (zelena faza, pred nastopom albeda) in cauda pavonis (pavji rep, zaradi mavrične palete barv). Ključna predpostavka alkimističnega dela je ko- vinam odvzeti specifično obliko in jih vrniti v stanje t. i. materie prime (prve snovi), ki ustreza stanju čiste potencialnosti in je ontološka podlaga vsega ustvar- jenega. Nato je mogoče s posebnimi postopki kovi- nam »vtisniti« novo specifično obliko. V alkimiji je tako močno prisotna simbolika smrti in ponovnega rojstva, kar je vplivalo tudi na vnos krščanskih mi- stičnih idej v evropsko alkimijo od 14. stoletja dalje. Že od samega začetka v tradiciji zahodne alkimije ne gre samo za preobrazbo kovin, pač pa za pripra- vo Kamna modrih oziroma Eliksirja. Kamen modrih deluje kot kozmično zdravilo, saj je tisti agens, ki zmore »odrešiti« kovine in jih preobraziti v srebro oziroma zlato. Poleg preobrazbe kovin ima Kamen modrih tudi druge čudežne učinke, npr. podaljševan- je življenja, zmožnost moralne in duhovne regenera- cije človeka itd. Ni naključje, da je Kamen modrih že od 14. stoletja dalje tudi metafora za Kristusa in za odrešeno stanje človeka. Alkimistični teksti podajajo vsebino na različne načine, zelo pogosto v metaforični ali kodirani obliki. Zlasti od 15. stoletja dalje je v latinski alkimiji vse pogostejša bogata tekstualna in vizualna metaforika. Baročni alkimistični kompendiji so včasih prave za- kladnice teh enigmatičnih podob, ki jih je mogoče pojmovati kot mandale zahodne ezoterične tradicije. V historiografiji alkimije se je uveljavila delitev alkimije na več obdobij. Helenistični alkimiji (2. sto- letje pr. n. št.–3. stoletje n. št.) je sledila faza bizan- tinske alkimije (5. stoletje–13. stoletje). Z arabskim zavzetjem precejšnjega dela vzhodnega Sredozemlja in zlasti Aleksandrije se je pričelo obdobje arabske oziroma islamske alkimije (8. stoletje–13. stoletje). Arabci so namreč prevzeli velik del grške oziroma helenistične filozofije; v sklop prevzetih znanj sodijo tudi hermetične vede: alkimija, astrologija in magija. Prek islamskih učenjakov je alkimija našla svojo pot v latinsko Evropo. Najpomembnejša središča preno- sa znanj so bila Toledo v Španiji ter Sicilija in juž- na Italija. Prva alkimistična dela, pisana v latinščini, so bila tako prevodi, prevajalci pa skoraj izključno menihi. Proti koncu 13. stoletja so se pojavila prva 203 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 neodvisna alkimistična dela. Med njimi velja zaradi njihovega vpliva na razvoj alkimije omeniti zlasti dve: Summa perfectionis magisterii21 in Pretiosa Margarita novella.22 Slednje je pomembno zlasti zato, ker je v zahodni latinski alkimiji prvo, ki v alkimijo vnese kr- ščanske mistične ideje. Za pripravo Kamna modrih je potrebna Božja Milost, Kamen modrih pa je vsaj implicitno enačen s Kristusom. Od 14. stoletja dalje postaja krščanska simbolika v alkimiji vse pogostejša: alkimistični opus se primerja s Kristusovim pasijo- nom (križanje, smrt in vstajenje), sam Kamen mo- drih pa postane metafora za Kristusa. Tovrstna mi- stična alkimija, katere namen je predvsem notranja preobrazba človeka in manj preobrazba kovin, se je razcvetela zlasti v času baroka. Odnos Cerkve in oblasti do alkimije je bil kom- pleksen. Dandanes velja nekaj takega kot truizem, da je bila alkimija preganjana kot heretična praksa. Temu še zdaleč ni bilo tako. Cerkveni učenjaki so ločili med naravno magijo, ki je bila pod določeni- mi okoliščinami dopustna, in ceremonialno ali »dia- bolično« magijo, ki pa je bila dejansko obsojana in preganjana. Alkimija je – tako kot npr. optika ali astrologija – spadala v domeno naravne magije in s strani Cerkve ni bila nikdar eksplicitno preganja- na, čeprav je res, da so številni cerkveni pisci do nje zavzeli odklonilno stališče. Hkrati je alkimija v času od visokega srednjega veka do baroka sprožala vrsto razprav o razmerju med znanostjo (scientia) oziroma umetnostjo (ars) in naravo (natura). Šlo je za disku- sijo o tem, kolikšni so moč, domet in vloga znanosti – kar je pravzaprav zelo sodoben problem. Ko se je alkimija v 15. stoletju razširila tudi med plemiče in meščane, so jo oblasti občasno prepovedovale, toda te prepovedi so imele predvsem namen preprečevanja zlorab, goljufij in nesreč, ne pa preganjanja alkimi- je kot heretične doktrine. Alkimija – kot ezoterična kozmologija – same sebe namreč nikdar ni pojmo- vala kot alternativno religijo ali filozofijo, pač pa kot njuno dopolnilo. Alkimija je doživela velik razcvet v renesansi, ki sovpada z renesančnim navdušenjem nad hermetiz- mom, kabalo in okultnimi vedami na splošno. Eden ključnih reformatorjev alkimije je bil Phillipus Aureo- lus Theophrastus Bombastus von Hohenheim, bolj znan kot Paracelsus (1493–1541). Postavil je doktri- no o tria prima: vse v naravi je sestavljeno iz žvepla, živega srebra in soli. Njegov vpliv je bil velik tako na razvoj tedaj porajajočih se naravoslovnih znanosti kot 21 Spis je nastal okoli leta 1280. Čeprav je za avtorja dolgo veljal Geber ( Jabir ibn Hayyan), novejša spoznanja govorijo v prid avtorstva italijanskega frančiškana Pavla iz Tarenta. Delo je pisano v treznem sholastičnem slogu. Pisec zagovarja kor- puskularno teorijo o snovi in teorijo o dveh oziroma treh temeljnih kozmoloških načelih: žveplu, živem srebru in arze- niku. Glej Buntz, Alchemy III: 12th/13th – 15th Century, str. 29. 22 Delo je bilo napisano okoli leta 1330 v Pulju v današnji Istri. Avtor je bil italijanski zdravnik Petrus Bonus iz Ferrare. tudi na mistično alkimijo, ki se je pričela oblikovati v poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju ter je bila v te- sni povezavi z rožnim križarstvom in krščansko teo- zofijo. Rožni križarji – najbolj znana zagovornika sta bila Michael Maier (1568–1622) v nemških deželah in Robert Fludd (1574–1637) v Angliji – so razvili tip filozofske alkimije, ki pa ni zanemarjala laboratorij- skega dela; predmet preobrazbe je bil predvsem člo- vek. Krščanska teozofija, katere začetnik je bil Jakob Böhme (1575–1624), je laboratorijsko alkimijo opu- stila in alkimijo pojmovala izključno mistično: alki- mistična preobrazba je preobrazba človeka iz padlega v bogoliko (ali kristoliko) stanje, Kamen modrih pa je prispodoba za Kristusa in odrešenega človeka. Vpliv obeh struj je bil velik zlasti v 17. in 18. stoletju. Ro- žnokrižarstvo in teozofija sta tvorila neke vrste »tretjo pot« med katoličani in protestanti; številni privrženci teh struj so se zavzemali za versko toleranco, napre- dek znanosti in splošni moralni dvig človeštva. 18. stoletje je bil v Evropi čas rožnokrižarskih in prostozidarskih skrivnih društev. Tudi simbolika spekulativnih prostozidarskih lož, ki so pospešeno nastajale v 18. stoletju, je prepletena z alkimistično simboliko. V 50. letih 18. stoletja je bil v nemških deželah ustanovljen red Zlatega in Rožnega križa (Gold- und Rosenkreutz). Člani, med katerimi je bil tudi pruski kralj Friderik Viljem, so preučevali ka- balo, alkimijo in magijo. Sredi razsvetljenskega 18. stoletja je alkimija paradoksalno doživela nov vzpon, alkimistične ideje iz tega časa pa so za nevajenega bralca precej bizarne. Vključujejo namreč tudi delo na človeških izločkih, saj je človeško telo najboljši al- kimistični laboratorij. Ob izteku 18. stoletja, zlasti pa v 19. stoletju, je alkimija postala predmet zasmeha. Bila je očrnjena kot praznoverje in njeno praktično vlogo je prevzela znanstvena kemija. Kljub temu so alkimijo pri življe- nju ohranjali posamezni entuziasti, ki so razumeli, da je na prvem mestu skrivni nauk o kozmosu in člo- veku. (Zanimivo je, da so bili številni alkimisti iz 19. stoletja tudi uspešni znanstveniki v modernem smi- slu!) Sredi 19. stoletja je prišlo do t. i. spiritualistične interpretacije alkimije. Carl Gustav Jung je alkimijo pojmoval kot obliko individuacije, projicirano v ke- mične spremembe; Mircea Eliade je poudarjal njen misterijski in soteriološki značaj, medtem ko so tra- dicionalisti njeno vlogo videli v odrešitvi človeka od podvrženosti smrti. V 60. letih 20. stoletja je alkimija – večkrat povsem iztrgana iz historičnega, družbene- ga in kulturnega konteksta – doživela vrsto interpre- tacij in preinterpretacij. Nekako v tem času so se pojavili tudi resni aka- demski poskusi, da bi alkimijo ugledali v realni luči. Nov zagon je sledil ob koncu 20. stoletja, z ustanovi- tvijo stolic za študij zahodne ezoterične tradicije na nekaterih prestižnih evropskih univerzah. Postajalo je vse bolj očitno, da alkimija kljub široki koheren- tnosti idej ni bila monolitna tradicija in da je treba 204 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 posamezna obdobja, struje, šole in posamične avtor- je obravnavati v njihovem historičnem, družbenem, kulturnem in tudi osebnem kontekstu; predvsem pa je treba izhajati iz branja alkimističnih del samih, in sicer v izvirnih jezikih. Ta pristop se je izkazal za zelo plodnega in je temelj vsem resnim sodobnim študi- jam te vede. ALKIMIJA V HABSBURŠKIH DEŽELAH 16. IN 17. STOLETJA 16. stoletje bi lahko po vsej pravici imenovali čas, ko se je oblikovalo to, kar je dandanes v akademskih krogih znano kot »zahodna ezoterična tradicija«. Za- četki segajo že v 15. stoletje, ko je Marsilio Ficino na pobudo firenškega kneza Cosima Medicija pre- vedel hermetične spise in s tem sprožil val navduše- nja nad hermetizmom, ki je imel odločilen vpliv na miselnost renesanse in baroka. Pico della Mirandola je približno v istem času utemeljil krščansko kaba- lo.23 Reformacija je pozornost za nekaj časa obrnila v drugo smer, toda po augsburški verski pomiritvi in tridentinskem koncilu je zanimanje za okultne vede ponovno oživelo. Velik pomen sta imela osebnost in delo Paracelsusa, ki je utemeljil novo smer tako v me- dicini kot v alkimiji, predvsem v Avstriji in nemških deželah pa je njegov nauk – in njegove izpeljave – za- stopalo veliko pristašev. Vsekakor velja omeniti tudi revolucijo v astronomiji, ki so jo izpeljali Kopernik, Kepler in Tycho Brahe. Navdušenje nad hermetič- nimi vedami je bilo tako eden od dejavnikov, ki je vplival na znanstveno revolucijo 17. stoletja. Prvo polovico 16. stoletja je v nemških deželah vsaj z vidika medicine in alkimije, pa tudi okultnih ved, zaznamoval Paracelsus (1493–1541). Njegovo razburkano, ikonoklastično, predvsem pa izjemno ustvarjalno in plodno življenje odraža barvitost in nemir dobe. Za seboj je pustil množico spisov. Nje- gov nauk je težko opredeliti, ker je izjemno komple- ksen in sega na področja medicine, antropologije, teologije, alkimije, magije itd. Je, skratka, oblika »to- talne filozofije«.24 23 Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 46. 24 Paracelsusov sestoji iz več medsebojno povezanih idej. Lumen naturale je človekova intuitivna zmožnost spoznave, pomensko blizu antični gnozi, vendar predvsem v kozmološkem in na- ravoslovno-spoznavnem smislu. Luči narave je komplemen- tarna lumen Christi. Paracelsus tako vzpostavi dva spoznavna reda: red narave in red vere oziroma Milosti. Koncept Yliaster (iz hyle – snov in aster – zvezda; torej »zvezdna snov«) pomeni stanje sveta pred stvarjenjem. Je matrica, iz katere je nastal svet, in do določene mere ustreza starogrškemu pojmu Kao- sa. Archeus je uravnavajoče in kreativno načelo, delujoče tako v posameznih rečeh kot v svetu vobče. Archeus v človeškem telesu se imenuje Vulcanus; ima bolezni nasprotujočo vlogo. Veliko vlogo Paracelsus pripisuje Gestirnu oziroma nevidne- mu mediju, prek katerega se udejanja vpliv planetov in zvezd. Gestirn je učitelj, ki prekaša vsakega človeškega učitelja razen Kristusa. Ključna za nadaljnji razvoj alkimije je njegova teorija o tria prima: žveplu, živem srebru in soli. Naloga alkimije ni toliko v transmutaciji kovin, temveč bolj v pripravi arcan – Paracelsusova dela so po smrti zbrali njegovi učenci. Nastalo je več izdaj, ki so vključevale tudi psevdoepigrafske spise.25 Med njimi je bila najob- sežnejša in najbolj avtoritativna Huserjeva izdaja, ki je izšla v Baslu leta 1589. Paracelzianizem – naravo- slovno in filozofsko gibanje, temelječe na Paracelsu- sovem nauku – je močno zaznamoval čas zgodnjega baroka v nemških in avstrijskih deželah. Kakor je bil ikonoklast Paracelsus sam, je bilo ikonoklastično tudi gibanje, ki je dobilo ime kemiatrija oziroma ja- trokemija. Paracelsusovo poudarjanje nove alkimije in nove medicine, velika vloga magičnih teorij in praks ter njegove lastne, sicer izjemno lucidne, toda za ne- vajenega bralca skrajno bizarne teorije so povzroči- le, da je biti privrženec Paracelsusa pomenilo nekaj takega kot biti intelektualni disident. Paracelsus je leta 1596 prišel na indeks prepovedanih knjig, zato so privrženci njegovega nauka prihajali predvsem iz protestantskih dežel, toda tudi katoliških učenjakov prepoved ni motila, da ne bi preučevali Theophrastie sancte.26 Gibanje je ostalo močno, se v zgodnjem 17. stoletju občasno povezovalo z rožnim križarstvom in imelo določen vpliv na krščansko teozofijo, nato pa postopno postalo intelektualna kurioziteta, dokler niso na pomen Paracelsusa znova opozorili antropo- zofi, zlasti pa Carl G. Jung.27 Že od časa Maksimiljana I. je bila za Habsburžane značilna naklonjenost okultnim vedam, zlasti alkimiji, tudi zaradi njene praktične uporabnosti.28 Okultnim vedam, zlasti alkimiji, je bil še posebej naklonjen habsburški cesar Rudolf II. (1552–1612). Rudolf II. je leta 1575 postal češki kralj, naslednje leto pa rimski cesar. Svoj dvor je z Dunaja preselil v Prago. Za poli- tiko se ni veliko zanimal, pač pa je bil velik pokrovitelj umetnosti in znanosti. Na njegovem dvoru so delovali številni slikarji in znanstveniki tistega časa, med njimi Johannes Kepler in Tycho Brahe. Čeprav katoličan, je slovel po strpnosti do različnih veroizpovedi tistega časa. V svojem kabinetu čudes na praških Hradčanih je zbral izjemno zbirko knjig in umetnin. Njegovo poglavitno zanimanje pa je veljalo alkimiji. Imel je skrivnih zdravil. Alkimija je eden od štirih stebrov medicine: drugi trije so filozofija, astronomija (oziroma astrologija) in etika. Paracelsus je zavrnil antično učenje, da bolezni povzroča nepravilna razporeditev štirih človeških sokov. Namesto tega je v svojem zgodnjem delu Volumen Paramirum navedel pet dejavnikov bolezni: ens astrorum, ens venendi, ens naturale, ens spirituale in ens Deale (Soukup, Chemie in Österreich, str. 237–241). V svojih delih je Paracelsus alkimijo iz pretežno ezoteričnega naravoslovja povzdignil v filozofsko doktrino, ki zajema tudi človeka. V tem pojmovanju alkimije se skrivajo nastavki za mistično alkimijo, ki se je – v precejšnji meri pod vplivom Paracelsusove misli – postopno razvila v drugi polo- vici 16. stoletja, zlasti pa je cvetela v 17. in 18. stoletju. 25 Šele Andreas Libavius (ok. 1550–1616) je pričel razlikovati med spisi Paracelsusa samega in t. i. novoparacelzističnimi spisi. 26 Moran, Paracelsianism, str. 915–922; tudi Soukup, Chemie in Österreich, str. 251–307. 27 Jung, Alchemical Studies, str. 109–189. 28 Evans, Das Werden, str. 257–259. 205 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 lasten alkimistični laboratorij, na njegovem dvoru pa so delovali alkimisti Martin Ruland, Heinrich Khun- rath, Michael Maier, Michael Sendivogius, Nicholas Bernaud in Oswald Croll. Prago, ki je v tistem času slovela kot središče okultnih ved par excellence, sta obiskala tudi angleški učenjak in mag John Dee in njegov pomočnik Edward Kelley, ki ga je cesar pov- zdignil v plemiški stan.29 29 Godwin, Rudolf II. of Habsburg, str. 1021–1022; tudi Sou- kup, Chemie in Österreich, str. 343–389. Nič nenavadnega ni, da se je cesarjevo zanimanje za okultne vede preneslo na druge plemiče in podlo- žnike. Če k temu prištejemo še Paracelsusove ideje, pojav rožnokrižarskih manifestov in posledično ro- žnokrižarsko »mrzlico«, ki je zajela celotno Evropo, je mogoče čas pred tridesetletno vojno imenovati zlato dobo alkimije in okultnih ved. Iz že omenjenih razlogov je bilo to navdušenje še posebej izrazito v nemških in habsburških deželah, katerih del je bila tudi Kranjska. Tridesetletna vojna, ki je namesto ru- dolfinske strpnosti prinesla fanatično sovraštvo in v Ena od klasičnih alkimističnih simbolnih podob iz dela tirolskega paracelzista Stephana Michelspracherja Cabala: Spiegel der Kunst und Natur: in Alchymia (prvič izdano leta 1615 v Augsburgu). Michelspacherjevo delo sodi v sklop filozofske in mistično-paracelzistične alkimistične usmeritve. Podoba je izjemno kompleksna in prikazuje t. i. »goro filozofov«. V njej je »palača filozofov«, do katere vodijo stopnice, na katerih je naznačenih sedem ključnih (al)kemičnih procesov. V palači sta Sončni kralj in Lunina kraljica, simbola za žveplo in živo srebro, pa tudi za rdečo in belo obliko Kamna modrih (in lahko tudi za marsikaj drugega…). Na pobočju gore stojijo planeti, in sicer na desni strani gore solarni (Venera, Mars, Sonce), na levi strani gore lunarni (Saturn, Jupiter, Luna). Na vrhu gore stoji Merkur, ki je prikazan kot androgin. Palačo obkrožajo znamenja zodiaka in simboli za kemične spojine. Alkimist z zavezanimi očmi išče pot v palačo modrih, do katere vodi (prečudno dovolj!) zajčja luknja (Michelspacher, Cabala, str. 25). 206 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 nemških deželah povzročila neizmerno opustošenje, je povzročila sicer začasno prekinitev, vendar pa je navdušenje nad okultnimi vedami trajalo še celoten barok. Če je bil čas na prelomu iz 16. v 17. stole- tje alkimiji najbolj naklonjen, pa je vrhunec (tudi na Kranjskem) doživela v drugi polovici 17. stoletja. Morda ni naključje, da je bil to čas množičnih čarov- niških procesov.30 Alkimija, astrologija in t. i. učena magija so bile omejene na višje sloje in meščanstvo, čarovništvo pa je bilo pretežno v domeni prepro- stega ljudstva. Na razmah magije med preprostim ljudstvom in posledične čarovniške procese je morda mogoče gledati kot na izraz splošnega zanimanja za okultne vede v tej dobi, ki so, kadar so bile v domeni nižjih slojev, pri višjih slojih povzročile preplah, med- tem ko so med plemiči in višjimi sloji imele povsem legitimno mesto. V 17. stoletju je bila v katoliških deželah cerkvena dogma pogoj sine qua non.31 A medtem ko je prepro- sto ljudstvo sledilo kodeksu stroge katoliške discipli- ne, ki jo je udejanjala duhovščina, je elita sledila svo- jemu lastnemu kodeksu, ki seveda ni bil nezdružljiv s katolištvom. V 16. in 17. stoletju je nastala izrazita plemiška kultura. Plemiči so vse večje mesto dajali izobrazbi, ki je postala vsaj tako pomembna kot vo- jaška spretnost v prejšnjih stoletjih. Številni plemi- či so si omislili bogate knjižnice. Med knjižnicami je seveda prednjačila dunajska, ki se je po nakupu knjižnice Fuggerjev še povečala. Bila je svojevrsten odraz moči in veličine habsburškega dvora. Vendar pa knjižnica marsikaterega plemiča ni zaostajala za dunajsko. Velike reprezentativne knjižnice so zbrali plemiči Lobkowitz, Liechtenstein, Eggenberg, Kir- chberg in Sternberg. V teh knjižnicah okultna dela niso bila redkost – na knjižnih policah so stala skupaj z deli o teologiji, pravu, matematiki in naravoslovju.32 Poleg knjižnic so postali popularni tudi t. i. ka- bineti čudes: t. i. Wunderkammer, Kunstkammer ali Shatzkammer.33 V teh predhodnikih današnjih mu- zejev so bile zbrane različne kuriozitete: poleg knjig so bile razstavljene antične starine, slike in umetno- stni predmeti; minerali, rastline in živali (v skladu s pojmovanjem o treh naravnih »kraljestvih«: mineral- 30 Košir in Tratnik-Volasko, Čarovnice, str. 160, 186–187. 31 Nekoliko drugače je bilo v protestantskih deželah: v predelih današnje osrednje in severne Nemčije, na Nizozemskem, v Angliji in deželah severne Evrope. Toda tudi tam je včasih prišlo do pojavov verskega fanatizma, kar npr. lepo izpričuje primer mistika Jakoba Böhmeja (1575–1624), ki je imel za- radi svojih nekonvencionalnih idej precejšnje težave s prote- stantskimi verskimi predstavniki. Glej Goodrick-Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 95. 32 Evans, Das Werden, str. 227–230. 33 Sprva so kabineti čudes nastajali v renesančni Italiji, v 16. in 17. stoletju pa tudi v Franciji, Angliji, na Nizozemskem in Nemškem ter v habsburških deželah. V slednjih je naj- bolj slovela zbirka cesarja Rudolfa II. na Hradčanih v Pra- gi. Znane so bile tudi druge: tako npr. zbirka Ferdinanda II. Tirolskega na gradu Ambras pri Innsbrucku. Glej Hudales, Slovenski muzeji in etnologija, str. 33–39. nem, rastlinskem in živalskem); orožje in zanimivi tehnični predmeti (tehnične kuriozitete); etnograf- ski predmeti in eksotične zanimivosti – npr. samoro- gov rog. Kabineti čudes so bili svojevrstno obeležje renesančnega in baročnega pojmovanja identitete mikrokozmosa in makrokozmosa, saj je zbirka pred- stavljala svet v malem.34 Tovrstne zbirke so nastale tudi na Kranjskem: med njimi sta bili najpomemb- nejši zbirka grofov Turjaških na gradu Turjak, v Žu- žemberku in v Auerspergovi palači v Ljubljani ter Valvasorjeva zbirka na Bogenšperku. Manjše zbir- ke so si v času baroka omislili tudi nekateri drugi kranjski plemiči.35 Kolikšen delež so v teh zbirkah zavzemali predmeti, eksplicitno povezani z alkimijo in okultnim, je vprašanje: vendar pa sam zasnovni koncept tovrstnih zbirk med drugim odraža tudi hermetični pogled na svet. Značilnost baročne kulture je tudi razvoj nove znanosti. Na univerzah tega časa sta še vedno kralje- vala Platon in Aristotel, vendar pa je renesančni her- metizem pomembno oblikoval baročno misel. Nauk o analogiji med mikrokozmosom in makrokozmosom je po pravici mogoče imenovati leitmotiv filozofske misli tega časa.36 Nova znanost se je uveljavljala postopno. Trajalo je kar nekaj časa, da se je revolucija, ki jo je v astronomiji izpeljal Kopernik, prijela. Ptolomejski geocentrični sistem se je še dolgo obdržal. Tako neka grafika v Kircherjevem delu Iter extaticum37 iz leta 1671 prikazuje šest alternativnih modelov sončnega sistema: ptolomejskega, platonskega, egiptovskega, sistem Tycha Bracheja, delni sistem Tycha Bracheja in kopernikanski sistem.38 Med naravoslovci, ki so izpeljali to, kar danes imenujemo »znanstvena revo- lucija«, so bila okultna stremljenja zelo pogosta. V določenem obdobju svojega življenja se je nad ro- žnokrižarstvom navduševal celo trezni Rene Descar- tes (sic!), a ko mu rožnih križarjev ni uspelo najti, je okultnim vedam obrnil hrbet in se posvetil raciona- listični filozofiji.39 Vendar pa je pojmovanje, ki bi v okultnih strem- ljenjih znanstvenikov in učenjakov tega časa hote- lo videti le prežitek napol minule dobe, neke vrste praznoverno ostalino srednjega veka, ki spričo nove znanstvene revolucije še ni povsem izginila, povsem napačno. Okultna filozofija je bila integralni del ba- roka in pogled, ki bi želel v Newtonovi alkimiji videti praznoverno hibo tega velikega moža, dela krivico Newtonu samemu, ki je alkimijo jemal zelo resno – o tem pričajo njegovi zasebni dnevniki in dejstvo, da je rezultate svojih poskusov razkrival le zaupnim 34 Prav tam, str. 33–44. 35 Prav tam, str. 49–51, 58–70. 36 Evans, Das Werden, str. 233. 37 Delo je izšlo že leta 1656 kot Itinerararium Extaticum, v na- slednjih dveh izdajah (1660 in 1671) pa kot Iter Extaticum. 38 Roob, Alchemy & Mysticism, str. 49. 39 McIntosh, The Rosicrucians, str. 50. 207 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 prijateljem.40 Veliko bolj upravičeno je pojmovanje Yatesove, ki v okultni filozofiji vidi poglavitno gonilo znanstvene revolucije in njen integralni del.41 Tudi odnos Cerkve do okultnih ved in alkimije ni bil tako enostranski, kot se običajno prikazuje. Na eni strani je šlo za to, da so cerkveni učenjaki ločili med t. i. naravno magijo, kamor je v širšem smislu spadala tudi alkimija in ki je bila dopustna, in diabolično magijo, ki je bila obravnavana ne samo kot herezija, pač pa tudi kot zločin.42 Hkrati je bilo, kar se okultnih ved tiče, v tem času prisotno že omenjeno razlikovanje med viš- jimi sloji in učenjaki na eni ter preprostim ljudstvom na drugi strani. Kar se tiče prvih, je bilo ukvarjanje z okultnimi vedami vsaj dopustno, v primeru preproste- ga ljudstva pa je bilo ukvarjanje s čarovništvom poj- movano kot zločin in temu primerno kaznovano. Med cerkvenimi učenjaki so bili taki, ki so se ukvarjali z okultnimi vedami. V času baroka je kot nesporna avtoriteta na tem področju slovel jezuit Athanasius Kircher (1602–1680). Bil je poliglot in polihistor, ki se je ukvarjal z vsemi tedanjimi vedami: astronomijo, matematiko, mineralogijo, jezikoslov- jem itd. Bil je pionir egiptologije, zanimali pa sta ga tudi alkimija in magija. Čeprav ga je zanimala, o al- kimiji ni imel najboljšega mnenja.43 Obsojal jo je tudi španski jezuit Martin del Rio.44 Kljub obsodbam nekaterih cerkvenih učenjakov je popularnosti alkimije v avstrijskih deželah v času baroka botrovalo dejstvo, da so se za okultne vede in zlasti za alkimijo zanimali tudi Habsburžani. Med habsburškimi cesarji je bil po zanimanju za okultno najbolj znan Rudolf II., v nekoliko manjši meri pa so to zanimanje gojili tudi Ferdinand II., Ferdinand III. in Leopold I. Zanimanje za alkimijo so gojili tudi številni plemiči.45 Alkimija je postala ne samo sestavni del baročne kulture, pač pa tudi del reprezentacije avstrijskega (habsburškega) dvora. Plemiči in vladarji so bili po- gosto pokrovitelji alkimije in meceni alkimistov, ki so delovali na njihovih dvorih. Na dvoru Leopolda I. so tako delovali avguštinski menih Wenzel Seiler (1648–1681), ki je meniško haljo zamenjal z alki- mističnim laboriranjem; skrivnostni adept Johannes De Monte Snyders; Johann Joachim Becher (1635– 1682), ki se je izkazal tudi kot gospodarstvenik; in neapeljski pustolovec Domenico Emanuele Caetano, samozvani »grof« Ruggiero (ok. 1670–1709), ki je, potem ko so ga razkrinkali kot goljufa, končal na z umetnim zlatom oblepljenih vešalih.46 Pokrovitelj- 40 Dobbs, The Foundations, str. 6–24. 41 Yates, The Rosicrucian Enlightenment; Yates, Giordano Bruno. 42 Fanger in Klaasen, Magic III: Middle Ages, str. 726–727; glej tudi Newmann, Promethean Ambitions. 43 Evans, Das Werden, str. 230. 44 Južnič, O zgodnjih, str. 102. 45 Evans, Das Werden, str. 257–259. 46 Prav tam, str. 259–262; tudi Soukup, Chemie in Österreich, str. 438–451. stvo vladarjev je imelo več razlogov: privlačnost alki- mije kot take, upanje na pridobitev zlata in praktični interesi. Številni alkimisti so namreč posedovali zna- tno kemično in metalurško znanje, ki je prišlo prav v rudarski tehnologiji, razvijajoči se kemični industriji, farmaciji in še marsikje. Posebna značilnost baročne alkimije so poročila o uspešnih preobrazbah. Ena najbolj znanih se je do- godila v Pragi leta 1648. Johann Konrad Richthau- sen je v prisotnosti cesarja Ferdinanda III. tri funte živega srebra z rdečim praškom preobrazil v dva in pol funta zlata. Del zlata je bil uporabljen za izdela- vo spominske medalje, na kateri je na eni strani po- doba Hermesa z liro in kaducejem, na drugi strani pa je napis: Raris haec ut hominibus nota est ars. Ita raro in lucem prodit. Laudetur Deus in aeternum qui partem infinitae suae scientiae abiectissimis suis crea- turis communicat.47 Richthausna je cesar Ferdinand III. povzdignil v plemiški stan z nazivom »baron von Chaos«. Postal je vodja kovnice na Dunaju in kasne- je nadzornik rudnikov na Ogrskem.48 Leta 1660 je potujoči alkimistični adept Johannes de Monte Sny- ders na Dunaju z enim zrnom svoje tinkture en funt svinca preobrazil v zlato. Monte Snyders je uspešne preobrazbe leta 1666 demonstriral v Lyonu (tej je bil priča tudi Valvasor) in leta 1667 v Aachnu. Johannes de Monte Snyders je bil eden najbolj znanih alkimi- stov baročne dobe in avtor dveh kemičnih traktatov, ki so jih brali tudi kranjski alkimisti.49 Že omenjeni menih alkimist Wenzel Seiler je leta 1677 v priso- tnosti cesarja Leopolda I. v zlato preobrazil sedem kilogramov težak srebrn medaljon, ki je še danes na ogled v Kunsthistorisches Museum na Dunaju.50 O uspešnih preobrazbah je poročal tudi Nizozemec Jo- hann Baptista van Helmont. Alkimistične preobraz- be so bile svojevrsten dokaz resničnosti alkimije, ki je v času, ko je že izgubljala svoj numinozni naboj, potrebovala take otipljive dokaze. Hkrati so bile te preobrazbe del baročne kulture, ki je ljubila teatralič- nost, dramo in vse, kar je dišalo po čudežnem. BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM V drugi polovici 16. in v začetku 17. stoletja je bila Kranjska s priključenimi pokrajinami, Krasom, Slovensko marko, Metliko in avstrijsko Istro,51 kot 47 »Ta umetnost je redko poznana ljudem in redko pride na dan. Hvaljen naj bo Bog na veke, ki jo po svoji neskončni vednosti svojim ponižnim stvaritvam posreduje.« 48 Soukup, Chemie in Österreich, str. 429–430. 49 Prav tam, str. 439. 50 Prav tam, str. 438. 51 V času od 14. do 17. stoletja (in morda tudi kasneje) je bila alkimija zelo živa tudi v Istri. Nedvomno ima častno mesto med istrskimi alkimisti Petro Bono iz 14. stoletja. Petro Bono je avtor dela Pretiosa margarita novella, ki skupaj z Gebrovo Summa perfectionis magisterii velja za klasično delo alkimi- stične literature. Delo je napisal, ko je bil zdravnik v Pulju v provinci Istri, kasneje pa je doživelo več izdaj. Bonovo delo je v historiografiji alkimije pomembno zato, ker je prvo, ki v la- 208 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 del Svetega rimskega cesarstva nemške narodno- sti v okviru posebne habsburške dinastične tvorbe Notranje Avstrije (1564–1619). Sem so spadale še Štajerska, Koroška, Goriška ter mesti Trst in Reka. Notranjeavstrijska prestolnica je bil Gradec, kjer so bili ustanovljeni posebni centralni uradi. Zunaj tega dinastičnega okvira je bilo le slovensko prebivalstvo v Beneški republiki in Prekmurju.52 Omenjene dežele so torej sodile v srednjeevropski kulturni krog. Ven- dar so bile razmere v slovenskih deželah v primer- javi z nemškimi deželami in ostalo Avstrijo nekoli- ko specifične. 16. stoletje je bilo za slovenske dežele zelo buren čas. To je bil čas turških vpadov, ki so vsaj na Kranjskem prenehali šele ob koncu 16. stoletja. Dežele so zaznamovali tudi veliki kmečki upori ter reformacija in z njo povezana protireformacija, ki je bila dokončno izvedena šele leta 1625. Svoje je pri- spevala tudi gospodarska kriza, ki je na začetku 17. stoletja zajela vse avstrijske dežele.53 Morda v burnih dogajanjih tega časa tiči dejstvo, da so o alkimiji v slovenskih deželah v 16. stoletju podatki skopi. Veliko več podatkov je iz druge polo- vice 17. stoletja. Po zaslugi alkimističnega zanimanja cesarja Ferdinanda III. in zlasti cesarja Leopolda I. je alkimija postala modna tudi v slovenskih deželah. Žalostno dejstvo tega časa pa je, da v drugi polovi- ci 17. stoletja tudi čarovniški procesi na Slovenskem dosežejo svoj višek. Medtem ko so se plemiči in me- ščani pridno ukvarjali z okultnimi vedami, je bila vsakršna tendenca preprostega ljudstva v smeri okul- tnega strogo preganjana. Pri tem se mi zdi smiselno opozoriti na dvoje. Najprej: slovenski prostor je bil (z vidika okultnih ved, pa tudi sicer) neke vrste periferi- ja. Pomembna središča preučevanja okultnih ved tega časa – in zlasti alkimije – so bila rudarska središča, predvsem velika mesta osrednje, zahodne in južne, nekoliko manj tudi severne in vzhodne Evrope. Al- kimija se je v teh mestih razvijala pod okriljem boga- tih mecenov, za kar v historiografiji alkimije obstaja tinsko alkimijo uvaja pojem Božje Milosti in Kamen modrih enači s Kristusom (Paušek-Baždar, Alkimija, str. 119–121). V zgodnjem 15. stoletju je v Kopru deloval slovničar Dani- el iz Justinopolisa (tj. Kopra), ki je napisal pesem o Kamnu modrih (Paušek-Baždar, Neka alkemijska, str. 149). Kopr- čan Ivan Bratti je leta 1590 v Benetkah objavil delo Discorso della Vechia et Nuova Medicina, Nel quale si ragiona delle cose ritrouate a nostri secoli, et particolarmente dell' Oro Artificiale. Dell'Eccelentis. D. delle Arti M. Giovanni Bratti Iustinopoli- tano. V svojem spisu Bratti razpravlja o napredku znanja in dragocenosti medicinske veščine ter o zdravilnih lastnostih naravnega in umetnega zlata (Paušek-Baždar, Alkimija, str. 123). Z alkimijo so se ukvarjali tudi v Trstu, kjer je nastal spis Opera Nuova molto utile et piacevole, que si continueno quattro Dialoghi, composti per l'eccelentisimo dottor dell arte et medico laureato Messer Angelo da Forte, Vinegia 1532 (Zalar, Slava alkimije istrske, str. 134). Vsekakor je alkimija v (slovenski) Istri manj raziskano področje, tudi zaradi kulturne navezave na Italijo. Čeprav je Istra formalno spadala pod Kranjsko, jo v prispevku le omenjam. 52 Reisp, Kranjski polihistor, str. 9. 53 Prav tam, str. 9 in 12. poseben izraz: Fürstenalchemie (»knežja alkimija«).54 Hkrati so bile »višje« oblike okultnih stremljenj lažje sprejete s strani tako Cerkve kot tudi intelektualne elite, saj (kot že povedano) niso pomenile heretične alternative, pač pa prej dopolnilo – ali, recimo temu: alternativno razlago – obstoječemu nauku in misel- nim tokovom.55 Plemiči, izumitelji, zdravniki in knjigotržci Z alkimijo se je v 60. letih 16. stoletja ukvarjal Janez Krstnik Seebach, sin ljubljanskega škofa Petra Seebacha. Ohranjeni so računi ljubljanskega trgovca Roringerja, ki mu je v letih 1566–67 priskrbel veliko steklenih posod »per alchimistiche wasser«, žvepla, vitriola, solitra in galuna.56 Vizitacija škofa Bizancija leta 1581, ki je po župniščih na Kranjskem iskala he- retične knjige, je v Šmarju odkrila dve knjigi Kornelija Agrippe,57 ki sta obravnavali okultne vede, v Šentru- pertu pa Antisbergerjevo Geomantijo. Za kabalo se je zanimala mekinjska opatinja Suzana Gornjegrajska. V prvih desetletjih 17. stoletja se je za okultne vede zanimal nekdo iz družine Turjaških, o čemer priča Trithemiusova Steganographia58 v turjaški knjižnici.59 Alkimija se je prilagajala tedanjim gospodarskim in vojnim potrebam. 20. septembra 1596 je Gregor Corissa iz Ljubljane nadvojvodi Ferdinandu in vi- cedomu v Ljubljani poslal dopis na treh straneh o izumu ognjene krogle Joachima Turekha, ki je bil verjetno prav tako Ljubljančan. Ognjeno kroglo naj bi bilo mogoče uporabiti na sto miljah razdalje, po- stavili pa bi jo lahko tako, da bi delovala po 24 urah. Od sebe je dajala močan ogenj.60 Za alkimijo se je zanimal tudi Valvasorjev stric Adam pl. Valvasor. V lasti je imel tri knjige španskega poznavalca magije in demonologa Martina del Ria,61 54 Prim. Smith, Fürstnealchemie, str. 140–143. 55 Kot pravilno pripominja Francois Bonardel, alkimija same sebe ni nikdar pojmovala kot nadomestek za velike svetovne religije ali duhovne tradicije – prej je mogoče reči, da je ves čas hodila ob njihovi strani in njihovo razodetje dopolnjevala s svojim pogledom na svet (Bonardel, Alchemical Esoteri- cism, str. 74). 56 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 163. 57 Heinrich Cornelius Agrippa iz Nettesheima (1486–1535), znan čarovnik in kabalist. Verjetno gre za njegovo delo De occulta philosophia libri tres iz leta 1533. Glej Goodrick-Clar- ke, The Western Esoteric Traditions, str. 56. 58 Johannes Trithemius (1462–1516) je bil opat benediktinske- ga samostana v Sponheimu. Zanimal se je za alkimijo, kabalo in magijo. Delo Steganographia (izšlo leta 1606) se ukvarja s tajnopisjem in prenosom sporočil na daljavo. Glej Goodrick- -Clarke, The Western Esoteric Traditions, str. 50–52. 59 Žvanut, Od viteza do gospoda, str. 163. 60 Južnič, O zgodnjih, str. 100. 61 Martin Del Rio se je rodil v španski družini v tedaj špan- skem Antwerpnu. Zaradi inteligence, poznavanja jezikov in velike izobraženosti je veljal za »čudežnega mladeniča«. Kot jezuit je deloval predvsem na Nizozemskem. Bil je cerkvena avtoriteta za področje okultnih ved in je do vseh okultnih fe- nomenov tedanjega časa, vključno z alkimijo, nastopal močno kritično. Glej Južnič, O zgodnjih, str. 101–102. 209 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 v katerih je ta obsodil delovanje alkimistov. Njegov sodobnik Martin Adam Kunstl je imel leta 1646 na Kranjskem v lasti vseh šest Riovih del.62 David Verbec (Werbezius) se je rodil leta 1577 ali 1578 v Ljubljani in je umrl leta 1643 v Speyerju. Štu- dij je leta 1600 končal v Baslu, kar je gotovo vplivalo na njegovo usmeritev v Paracelsusovo filozofijo in ja- trokemijo. Kot prepričan luteranec je po končanem študiju ostal v Nemčiji in se ob protireformaciji kljub vabilom deželnih stanov ni hotel vrniti v domovino. V času bivanja v Nemčiji je kot zdravnik in medi- cinski pisec deloval v Tübingenu, Ulmu, Augsburgu, Stuttgartu in Strassburgu. Med njegovimi deli o kugi in drugih boleznih izstopajo razprave iz kemiatrije (tj. alkimije, uporabljene v medicinske namene).63 Zanimiv je Verbčev portret, delo slikarja bakro- rezca L. Killiana iz leta 1618. Na sliki je v levem zgornjem kotu alkimistični simbol krilatega Herme- sa (Merkurja), kar verjetno pomeni, da jatrokemiku Verbcu alkimija ni bila neznana. Zato ga lahko upra- vičeno štejemo med zdravnike paracelziste oziroma jatrokemike. Killianov bakrorez je zanimiv tudi zaradi drugih dodatkov. Na sliki je perunika (Iris illyrica) – mogoče kot simbol slovanskega izvora –, z drugo roko pa se Verbec – Carno Lubeanus (Kranjec Ljub- ljančan) – dotika lobanje.64 V Verbčevem seznamu oziroma zapuščinski listi- ni (inventarju) je več kemičnih in alkimističnih knjig. Verbčeva imovina je skupaj s knjižnico prešla v last Janeza Krstnika, fizika kranjskih deželnih stanov. Knjižnico naj bi po nekaterih virih kupil Valvasor, kar pa se najverjetneje ni zgodilo, ker v njegovi bo- genšperški knjižnici ni Verbčevega ekslibrisa.65 V času Davida Verbca je deloval tudi zdravnik paracelzist Lavrencij Rebek (Repikh, Recbeck). Kot mlad zdravnik, ki je zagovarjal Paracelsusove nauke, je med ljubljanskimi starejšimi zdravniki, privrženci Hipokrata in Galena, zbudil nemir in prepir. Iz le- karn je jemal njihove recepte in jih – povsem v slogu svojega učitelja Paracelsusa – javno zasmehoval. Raz- mere so se tako zaostrile, da bi moral Rebek zapustiti Ljubljano, a se je temu upiral. Ko pa so mu povišali plačo,66 je vendarle odšel. Rebek je bil lastnik rudni- ka svinca in bakra v okolici Škofje Loke. Obratova- nje rudnika je opustil, ker je ruda vsebovala preveč »vitriola«. Pridobivanje svinca in bakra govori v prid domnevi, da se je Rebek poizkušal tudi z alkimijo. Zanimanje zanjo potrjuje tudi dejstvo, da NUK hrani 62 Južnič, O zgodnjih, str. 101; Minařik, O alkimiji na Kranj- skem, str. 347. 63 Mušič, Slovenski alkimisti, str. 18. 64 Prav tam, str. 18. 65 Prav tam, str. 19. S pazljivim preučevanjem ekslibrisov bi bilo morda mogoče prepoznati poprejšnje lastništvo Verbčevih knjig, ki so prešle v Valvasorjevo last in so danes v Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagrebu. 66 Zveni sicer precej nelogično, da bi odšel ravno po povišanju plače, vendar gre verjetno za to, da je za pot v tujino potrebo- val finančna sredstva, ki jih je pridobil s povišano plačo. več alkimističnih knjig, ki nosijo Rebekov ekslibris.67 Za alkimijo se je zanimal tudi zdravnik Boštjan Rechberg. Spisal je delo Arcana Chymica.68 Tudi za Kranjsko druge polovice 16. in 17. stoletja je bil zna- čilen nastanek specifične plemiške kulture. Plemstvo je imelo v tem času knjižne zbirke, ki jih je mogo- če preučevati predvsem po zapuščinskih inventarjih. Za prva desetletja 17. stoletja jih je analizirala Maja Žvanut. Ugotovila je, da so bile v tem času grajske knjižnice razmeroma bogate, plemiči pa so knjige pogosto prinesli s svojih kavalirskih potovanj, ki so bila del tedanje omike. V knjižnicah je bilo tako po- leg latinske in nemške tudi precej italijanske in fran- coske literature.69 Največja knjižnica baročne dobe na Slovenskem je bila prav gotovo knjižnica grofov Turjaških. Knjige so zbirali že njihovi predhodniki, grof Volf Engelbert, ki je včasih kupoval kar cele knjižnice, pa je knjižnico napolnil s 3257 knjigami. Zanimalo ga je predvsem naravoslovje. Podobno velja za njegovega brata Janeza Vajkarda Auersperga, ki je sodeloval celo pri Gue- rickovih vakuumskih poskusih v Regensburgu.70 Turjaško knjižnico je v letih 1655–1663 popisal Volfov prijatelj, dr. Schönleben. Nekoliko kasneje so knjige razdelili na osemnajst področij: bogoslovje, pravo, politika, etika, zgodovina, medicina, matema- tika, filozofija, humaniora, poezija, filologija, arhitek- tura, gospodarstvo, lovstvo, glasba, romani, viteške igre ter kipi in ikone.71 V knjižnici grofov Turjaških je bilo tudi precej knjig o okultnih vedah, ki so bile uvrščene v razdelek o medicini, astrologija pa v raz- delek o astronomiji.72 Leta 1678 je na povabilo ljubljanske stanovske uprave v Ljubljano prišel Janez Krstnik Mayr, ki je deloval kot tiskar in knjigotržec v Salzburgu. V Ljubljani je ustanovil podružnico. Svojo ponudbo je Ljubljančanom predstavil predvsem na sejemskih katalogih. Ohranila sta se dva – za sejem v Linzu leta 1664 in za ljubljanski Elizabetin sejem leta 1678. Predvsem je zanimiv katalog iz leta 1678.73 Med knjigami je ponujal tudi dela, povezana z alkimijo, astrologijo in magijo. V razdelku Libri medici, torej »medicinske knjige«, najdemo številna dela, ki obrav- navajo alkimijo ali okultne vede na splošno.74 67 Mušič, Slovenski alkimisti, str. 19. 68 Steska, Dolničarjeva, str. 165. 69 Dular, Valvasorjeva knjižnica, str. 262. 70 Južnič, Kopernik, str. 9. 71 Prav tam, str. 12. 72 Južnič, Fizikalne knjige, str. 43. 73 Dular, Živeti od knjig, str. 91–92 in 97. 74 V Mayrjevem knjižnem katalogu iz leta 1678 zasledimo dela, ki so eksplicitno ali implicitno povezana z alkimijo in okultnimi vedami vobče: Agricola: De re metallica; Albinei: Bibliotheca Chemica; Becher: Physica subterranea libri duo, Ex- perimentum Chymicum novum, Acta Laboratorii Chymici Mo- nacensis; Boyle: Tractatus de Aere, Specimen de Origine & Viri- tutibus Gemmarum, Tractatus de Cosmicis Rerum Qualitatibus; Bracesci: De Alchimia Dialogi duo; Flamelli: Zwei Außerleßne Chimiche Bücher; Glaser: Chimische Wegweiser; Pantaleonis: 210 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Iz števila knjig v Mayrjevi ponudbi, ki obravna- vajo dotično tematiko, je razvidno, da so imeli Ljub- ljančani in prebivalci Kranjske na razpolago precej alkimističnega in okultnega čtiva. V Mayrjevi po- nudbi so namreč ključni alkimistični avtorji 16. in 17. stoletja, vključno z alkimističnim kompendijem Theatrum Chymicum, ki je vseboval več sto alkimistič- nih spisov. Zemlja rojeva kovine: idrijski rudnik živega srebra in alkimija Med letoma 1470 in 1550 je evropsko rudarstvo doživelo velik vzpon. Njegovega pomena so se za- vedali tudi plemiči. Pred očmi so imeli kapital, ki so ga potencialno vsebovali rudniki. Ti so prinašali bogastvo, s katerim so plemiči opremljali svoje ka- binete čudes, soda in arzenik pa sta bila pomembna pri pridobivanju stekla. Še bolj so se pomena rudne- ga bogastva zavedali vladarji. Vzpon Habsburžanov med svetovne sile v 15. in 16. stoletju ne bi bil mogoč brez srebrnih rudnikov na Tirolskem, pri čemer je pomembno vlogo igrala družina bankirjev Fuggerjev, ki so imeli rudnike v zakupu.75 Plemiči in vladarji so skušali na vse načine povečati donos rudnikov, kar je pomenilo, da je bilo treba izboljšati rudarsko tehno- logijo. Pri tem so se posluževali tudi tehnik, ki so jih razvili.76 V avstrijskih deželah je bilo več nahajališč rud. Najpomembnejši so bili srebrni rudniki v Schwazu na Tirolskem. Začetki tamkajšnjega rudarjenja se- gajo že v 14. stoletje, velik razvoj pa so tamkajšnji rudniki doživeli v 15. in zlasti 16. stoletju. Investitorji so bile bogate meščanske družine in seveda Fuggerji. Tirolski srebrni rudniki so bili v 16. stoletju najpo- membnejši evropski rudarski revirji.77 Rudniki pri Rotgüldnu v zgornjem Murtalu so bili stoletja najpomembnejši v Evropi. Arzenik in iz arzenika pripravljena preparata realgar in auripi- gment so bili dolgo najpomembnejši salzburški izvo- zni izdelek, ki so ga uporabljali pri proizvodnji stekla, pa tudi kot afrodiziak. Njegovo strupeno učinkova- nje so odkrili šele mnogo kasneje.78 Pomembni so bili tudi rudniki svinca v Pliberku in okolici.79 Zlasti pa so sloveli rudniki v St. Joachimstalu (tj. Jáchymovu) na Češkem. Na tem območju so rudo Examen Alchymisticum, Alchimistische Tractatlein, Bifolium Metallicum; Sachs: Oceanus Micro-Macrocosmus, Gemmaralo- gia sive Cancrorum Consideratio Physico-Medico-Chymica; Von Suchten: Mysteria Gemina Antimonij; Theatrum Chymicum IV. vol. in Valentini: Chymishe Schriften alle, Triumfwagen deß Antimonii (Mayr, Catalogus librorum). 75 Ogromno bogastvo je španski veji Habsburžanov prineslo tudi naropano zlato in srebro iz novega sveta (tj. obeh Ame- rik) ter izkoriščanje tamkajšnjih (predvsem srebrnih) rudni- kov. 76 Soukup, Chemie in Österreich, str. 126, 132. 77 Prav tam, str. 133. 78 Prav tam, str. 149. 79 Prav tam, str. 152–155. izkoriščali že v 13. in 14. stoletju, do pravega razcveta pa je prišlo v 16. stoletju. V tem času je v St. Joa- chimstal prišel mladi Georg Bauer, čigar latinizirano ime je bilo zdravnik in lekarnar Georgius Agricola. Bil je avtor prelomnega dela Bermannus sive de re me- tallica oziroma De re metallica libri XII. Agricolovo delo je epohalno, saj zavrača preobrazbeno alkimijo, namesto tega pa veliko pozornosti namenja nastanku kovin in tehnološkim inovacijam. Lesorezi v knjigi omogočajo uvid v tehnologijo tistega časa.80 Rudarska območja so se razvila v središča alkimi- stične aktivnosti. Metalurške tehnike so imele veliko skupnega z alkimističnimi prizadevanji. Tudi pripra- ve so bile podobne: peči, posode, retorte, klešče, fiole itd. Ne nazadnje je bilo tudi stremljenje podobno: želja pridobiti plemenite kovine. Rudarjenje, meta- lurške tehnike in alkimija so se medsebojno oplajale. Tako ni nič nenavadnega, da so rudarska središča po- stala romarski kraji alkimistov.81 V teh rudarskih središčih je nastal poseben žanr alkimističnih spisov, t. i. Künstbuchern. Ti spisi, ki so dostikrat krožili anonimno v obliki rokopisov, so alkimistično teorijo in prakso združevali z recepti, kako narediti zlato, poleg tega pa so vsebovali števil- ne tehnične napotke za preiskavo čistoče rud, njihovo čiščenje, pripravo zmesi, amalgamiranje zlata in sre- bra in podobno. Eden takih, zaradi svoje simbolike zelo zanimivih spisov je bil Speculum Metallorum. Na eni od grafik v tem delu je prikazan križani Kristus, nad njim Sonce, pod njim Luna, v ozadju pa je prika- zanih sedem kovin, vsaka v njej odgovarjajoči barvi. Grafika ponazarja vzporednico med trpljenjem Kri- stusa in trpljenjem kovin.82 Eden glavnih rudnikov v habsburških deželah je bil idrijski rudnik živega srebra. Ne glede na to, kdo je v Idriji dejansko odkril živo srebro, so ga pričeli iz- koriščati že leta 1493. V Idriji se nahaja t. i. »deviško živo srebro«, ki je bilo zaradi svoje čistoče zelo cenje- no. Živo srebro so uporabljali predvsem pri prido- bivanju plemenitih rud, in sicer zaradi njegove spo- sobnosti amalgamiranja z zlatom in srebrom. Velike količine idrijskega živega srebra so z ladjami vozili v Južno Ameriko. (Uporabljali so ga za amalgamiranje tamkajšnjega zlata in srebra.) Največji tekmec Idriji je bil španski Almaden. Zaradi želje po izboljšanju pridobivanja živega srebra je v Idriji prišlo do svoje- vrstnega spoja rudarskih in alkimističnih tehnologij, ki pa so bile predvsem praktične narave.83 Metode pridobivanja živega srebra z začetka 16. stoletja so bile zelo primitivne. Rudo so žgali v majh- nih lončenih posodah. Za enkratno žganje so rabili kar tisoč takih posod, v katere so dali po 1,5 kg rude. Spodnji del posode so zakopali v pesek, na zgornjega 80 Soukup, Chemie in Österreich, str. 174–179. 81 Prav tam, str. 128–129. 82 Soukup, Chemie in Österreich, str. 131–139. 83 Prav tam, str. 156. 211 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 pa naložili drva in kurili, dokler ni vse živo srebro prehlapelo v spodnji, hladnejši del. Ohlajali so ga nekaj dni, nato odprli posode in iz njih pobrali živo srebro.84 Leta 1575 je idrijski rudnik prešel v dvorno last. Avstrijska dvorna komora je skušala izboljšati pro- izvodne postopke, da bi postal konkurenčen špan- skemu Almadenu. Kljub poskusom industrijske špi- jonaže in sorodstvenim vezem s španskim dvorom Dunaju ni uspelo dobiti tehnologije iz Almadena, ki so jo zakupniki tamkajšnjega rudnika Fuggerji ljubosumno čuvali. Zato so sklenili v Idrijo povabiti inovatorje, med katerimi so bili alkimisti, lekarnar- ji in zlatarji, pa tudi različni pustolovci.85 Prvi med temi inovatorji je bil italijanski alkimist Antonio de Galli, ki je z delom začel leta 1583. Predlagal je, da bi zgradili peč, v katero bi namestili najmanj 50 retort za skupno 263 kg rude, za kar bi porabili manj kuriva kot pri žganju na prostem, vendar poskus ni uspel, saj je iz 16 funtov rude dobil le 1,5 funta živega srebra, medtem ko so ga po stari metodi dobili 6 funtov. Do- bil je strog ukor in skoraj bi ga zaprli.86 Višji rudarski mojster Hans Hübmayer je tri leta kasneje poizkusil nove metode žganja rude. Za zgled so mu služile metode žganja, uporabljene v čeških ru- dnikih. Tako kot pri topu bi litoželezne cevi napolnili z rudo in jih zaprli z železnimi zapirali, tako da hlapi živega srebra ne bi mogli uhajati. Po končanem žga- nju in ohlajanju bi živo srebro odtočili. Poskusi pa so bili neuspešni.87 Leta 1605 je po posredovanju neke kranjske družbe na graški dvor prišel neapeljski alkimist Ales- sandro Pazzi in predstavil svojo zamisel. Poskuse je izvajal v strogi tajnosti (pomagali so mu lahko le nje- govi italijanski delavci) in v dragih steklenih retortah. Za en večji poskus je porabil več tisoč dragih stekle- nih posod. Kljub veliki začetni podpori so v Gradcu sčasoma le spoznali, da so njegovi poskusi predragi, in moral je neslavno oditi. Delo je nadaljeval njegov pomočnik Giuseppe de Piasy. Tudi njegov postopek je bil predrag in prenevaren za zdravje, zato z njim niso nadaljevali. Svoje usluge je graški komori ponu- dil tudi škofjeloški lončar Mihael Ratajc, ki je hotel z različno oblikovanimi posodami preprečiti izgubo živega srebra med žganjem, a brez uspeha.88 Zelo resni in uspešni pa so bili poskusi cesarske- ga stotnika in inženirja Hansa Steinmanna iz Zuga. Leta 1605 je nadvojvoda Ferdinand z njim sklenil pogodbo. Steinmann je za žganje cinobaritne rude uvedel zaprte peči. Vanje je namestil 60 do 70 posod, od katerih je vsaka zdržala več kot deset žganj, kar je bilo veliko v primerjavi z obstoječim postopkom na prostem, kjer so posode zdržale le tri, največkrat 84 Kavčič, Živo srebro, str. 85. 85 Prav tam, str. 87. 86 Prav tam. 87 Prav tam. 88 Prav tam, str. 87–88. pa samo eno žganje. Deželni knez je zato pogodbo z njim podaljšal še za deset let. Vendar je bilo Stein- mannovo delo leta 1606 prekinjeno, saj je rudniški sodnik Hans Kuchler skupaj z višjimi rudniškimi uradniki naščuval rudarje proti njegovi žgalni meto- di, češ da bo njegov postopek škodljiv zdravju in da bo ukinjenih veliko delovnih mest. Steinmannu in njegovim sodelavcem so grozili s smrtjo ter ga hoteli sežgati v njegovi žgalnici. Upornike so sicer utišali, vendar so do leta 1620 za žganje uporabljali obe me- todi. Staro je podpiral upravnik Prevenhueber, ki je imel pri tem svoje inovatorske interese, za novo pa se je navduševal novi rudniški sodnik Andrej Wieser. Naposled so novo metodo opustili in delali po starem še tri desetletja.89 S poskusi so ponovno pričeli leta 1637. Vodil jih je predstojnik kovnice denarja in rudarski strokov- njak Melchior Putz. Pri delu sta mu pomagala zlatar Johann Lehrnmichen in Georg Lindner, ki je bil kot laborant zaposlen pri štajerskem plemiču Volfu Stu- benbergu. Ta se je kot številni tedanji plemiči ukvar- jal z alkimijo. Putz je v Idriji opravil 31 poskusov, ki pa niso prinesli izboljšanja.90 Odločilno novost je prineslo leto 1644. Ljubljan- ski zdravnik dr. Konrad Widerholt pl. Weidenhofen in lekarnarjev pomočnik Avgust Petraeus sta upora- bila retorte iz litega železa in jih, napolnjene z rudo, postavila v peč. Vendar sta, prav tako kot nekaj deset- letij prej Hans Steinmann, naletela na velik odpor rudarjev. Ti so poškodovali retorte, zaprli Petreausa v njegov obrat, njegovemu sodelavcu pa grozili s smr- tjo. Tokrat se je komora odločila za ostro ukrepanje: pisar Nottenbacher je moral Widerholta na kolenih prositi odpuščanja za obrekovanje. Ukazali so, da se v Idriji postavijo še štiri take peči, ki so bile dokončane leta 1656. Z različnimi izboljšavami so se obdržale do leta 1750, ko so v Idriji uvedli modificirano obliko španskih Bustamentejevih peči, ki so jih bili v Alma- denu uvedli že sto let prej.91 Prikaz poskusa vpeljave inovacij v Idriji kaže predvsem na to, da so alkimija oziroma postopki, izvedeni iz nje, igrali pomembno praktično vlogo v kontekstu rudarstva in metalurgije. Kot sem zapisal v uvodu, je bila alkimija večplasten fenomen, ki se je dotikal številnih področij. Eno od njih je bila vpe- ljava novih rudarskih tehnologij. Pri tem gre manj za alkimijo in ezoterično tradicijo, pač pa za razvoj določenih tehnik, ki so vodile v razvoj znanosti in praktično uporabnih kemijskih veščin. Tudi o prisotnosti alkimije v Idriji v 18. stoletju so podatki skopi. Idrijske alkimiste omenja Balthasar Hacquet, ki jih zbadljivo imenuje »Goldwürmer und Alchimisten« (»zlati črvi in alkimisti«). Piše o veri v moč samorodnega (deviškega) živega srebra, ki da 89 Prav tam, str. 88. 90 Prav tam. 91 Prav tam, str. 88–89. 212 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 ga že v jamah zlivajo v zaprte posode, da ne bi pod vplivom sončne svetlobe izgubilo svoje domnevne moči.92 Svojevrsten pokazatelj prisotnosti alkimije v Idriji so t. i. »alkimistične bukvice«, ki nosijo naslov Sa- pientia vera. Bukvice, ki obsegajo dvesto strani, so nekoliko poškodovane. Na tretji strani je alegorična podoba alkimije, na naslednji strani pa pelikan, ki s krvjo hrani mladiče, kar je alkimistični simbol za Kamen modrih (in hkrati za Kristusa). Na naslednji strani je naslov Welt Weissheit oder Kurzer Begriff der Verwandlungs Wissenschaft von einer Wahren Freund ohne allen zweideütlichkeiten ganz klarr entdecket. Pi- sane so v gotici, delno s črnilom, delno z rdečilom, popisane so do 121. strani. Pisec med drugim veliko piše o izdelovanju zdravil iz živega srebra.93 Bukvice naj bi hranil Niko Sadnikar iz Kamnika, vendar moja poizvedovanja niso obrodila sadov. V drugi polovici 18. stoletja je v Idriji deloval lekarnar Ernest Freyer, ki se je za alkimijo zanimal tako živo, da ga je mogoče imenovati zadnjega prave- ga kranjskega alkimista. V svoji zbirki ni imel le veli- ko alkimističnih in rožnokrižarskih knjig, od katerih je v veliki vnemi nekatere lastnoročno prepisal, tem- več je tudi sam pisal alkimistične spise (v nemščini in latinščini), ki so žal slabo čitljivi. 92 Mušič, Alkimisti, str. 22. 93 Dolenc, Bibliografija, str. 42. Prestolnica kranjskih alkimistov: alkimisti z gradu Strmol Grad Strmol leži na Gorenjskem ob vznožju Dvorjanskega hriba, med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje. V 15. stoletju je grad prešel v roke rodbine Rain. V času bojev s Turki so Raini sloveli predvsem kot humanisti in učenjaki. V svoji hiši v Ljubljani, predvsem pa na gradu Strmol, so brali knjige, se ukvarjali z glasbo, posebej s petjem, ter se vsestran- sko izobraževali.94 Ljubezen rodbine Rain do knjig prikazuje celo podoba gradu iz 17. stoletja: pred gra- dom je prikazan krošnjar z velikim tovorom knjig na hrbtu. Raini so vzdrževali dobre odnose s slovenski- mi protestanti: Franc pl. Rain je bil osebni prijatelj Primoža Trubarja.95 Ko so protestantski plemiči po letu 1628 morali zapustiti Kranjsko, je prvi od dveh sinov Franca Jurija, Franc Krištof, zapustil Kranjsko in se preselil v Regensburg, drugi sin Franca Jurija, Jurij Jakob, pa je sprejel katoliško vero in ostal na Str- molu.96 Grad je leta 1634 za krajši čas prešel v last rod- bine Schwab-Lichtenberg, leta 1643 pa ga je kupil Konrad baron Ruess pl. Ruessenstein. Konrad je bil Valvasorjev krstni boter in vnet naravoslovec.97 Za časa Valvasorja se je gradu držal nenavaden sloves: »V gradu je lepa kapela, ki je strašna za satana, v njej 94 Slana, Grad Strmol, str. 166. 95 Prav tam, str. 165–166. 96 Prav tam, str. 167. 97 Prav tam, str. 167–169. Valvasorjeva podoba gradu Strmol na Gorenjskem (Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae modernae, št. 252). 213 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 sta bili namreč odrešeni že dve osebi, ki ju je obsedel zli duh /…/«, in: »Pred približno tridesetimi leti se je pri- petilo, da so že vsi legli k počitku, ko je gospodična Cae- cilia Renata v tej kapeli slišala zelo blagozvočno glasbo. Takoj je odhitela k očetu, gospodu Konradu, baronu von Ruessensteinu, in ga povabila, naj gre poslušat to glasbo, ki se je oglasila sama od sebe. Toda kmalu potem je ta go- spodična morala zapustiti ta svet«.98 Sloviti polihistor še piše, »/…/ da na sveti večer ali ob prazničnih večerih ponoči v gradu slišijo rogoviljenje strašil, ki včasih šte- jejo denar, včasih pa mečejo kak predmet sem ter tja«.99 V okolici gradu je bilo mogoče videti modre sopare 98 Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske - III, str. 561. 99 Prav tam, str. 561. ali mineralne žveplove izparine, ki so se ob mokrem vremenu dvigale v bližini izvira oziroma vodnjaka. Nad gradom so opazili tudi meteorite in ognjene plamenčke, iz česar so sklepali, da mora biti obmo- čje bogato z rudami. Konrad Ruessenstein je res dal kopati v Dvorjanskem hribu za gradom in je naletel na bogato zlato rudo. Zlata žila pa je kmalu izginila. Ljudje so izginotje pripisali škratu, toda Valvasor to mnenje zavrača.100 Barona Konrada je zelo zanimalo naravoslovje.101 Da se je ukvarjal z alkimijo, je razvidno iz alkimistič- nega traktata, ki ga je spisal in ki nosi naslov Dialo- 100 Prav tam, str. 561. 101 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 191. Drittes Buch: Von denen zusamenn getragenen Schriften des Herrn Alexi Freiherrn von Ruessenstein (»Tretja knjiga: Iz le-teh skupaj zbranih spisov gospoda Aleksija pl. Ruessensteina«). Naslovna stran. Poglavje je naslovljeno Universal Tinctur ex Terra Cimterrii (»Univerzalna tinktura iz pokopališke zemlje«). Spis hrani Frančiškanski samostan Ljubljana-Center. 214 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 gus, in quo auri et argenti conficiendi nova exponitur ratio.102 Baron Konrad Ruessenstein je bil v pristni alkimistični maniri tudi velik dobrotnik. Med le- toma 1646 in 1660 je dal z ženo Felicito sezidati frančiškansko cerkev v Ljubljani (na Prešernovem trgu pri Tromostovju). O tem pričata njun grb nad preklado cerkvenih vrat in pod njim napis CON- RADUS LIBER BARO DE RUESSENSTAIN F(ACIENDUM) F(ECIT) ANNO 1646 (Konrad baron, plemeniti Ruessenstein, je dal napraviti leta 1646).103 Glede na to, da je bil baron Konrad Ruessenste- in dobrotnik frančiškanov, sem domneval, da njegov spis hrani frančiškanska knjižnica samostana pri Tro- mostovju. Vendar spisa nisem našel in zaenkrat mi tudi ni znano, kje se nahaja. Baron Konrad je umrl leta 1668. Zanimanje za naravoslovje in zlasti strast do ukvarjanja z alkimijo je podedoval njegov sin Henrik Konrad. Ob popisu njegovega imetja so našteli štiri naravoslovna dela, poleg njih pa še »75 kemijskih knjig«, dve »bakreni peči« in nekaj »kemijskih steklenic«, ki jih niso pose- bej popisali.104 Leta 1685 je za laboranta vzel k sebi Janeza Petra pl. Cattina, ki se je izkazal za goljufa in francoskega vohuna.105 Ko so se alkimistični poskusi izjalovili, je pl. Cattin naščuval podložnike v okolici Smlednika, da jim ni več treba plačevati starih daja- tev. Zaradi tega je bila proti Ruessensteinu in Catti- nu sprožena preiskava. Ruessenstein, ki je bil takrat star enaintrideset let, Cattina pri njegovem početju vsaj ni oviral.106 Zaradi svoje obsedenosti z alkimijo se je Ruessenstein pričel zadolževati, zaradi česar je naposled moral upniku prepustiti tudi grad Strmol, ki ga je leta 1702 zapustil.107 Kakor oče in ded je bil alkimist tudi sin barona Henrika Konrada Aleksander baron Ruessenstein. Njegov spis v rokopisu v dveh izvodih hrani ljubljan- ski frančiškanski samostan pri Tromostovju. Datiran je z letnico 1694, naslovljen pa Drittes Buch: zusam- men getragenen schriften des Herrn Alexi Freiherrn von Ruessenstein. Več kot tristo strani dolg rokopis piše o pripravi različnih tinktur. Predvsem zanimivo in z vi- dika alkimije nenavadno je prvo poglavje z naslovom Universal Tinctura ex Terra Cimeterii,108 v katerem av- tor piše o pripravi tinkture iz pokopališke zemlje.109 102 Steska, Dolničarjeva, str. 165. 103 Kopriva, Ljubljana skozi čas, str. 147. 104 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 191. 105 Prav tam, str. 193. 106 Minařik, O alkimiji, str. 348; Minařik, O stermolskih alkimi- stih, str. 356. 107 Žvanut, Valvasorjev boter, str. 193. 108 Če gre res za alkimistično pripravo tinkture iz pokopališke zemlje, je to nekaj posebnega in pravzaprav bizarnega v zgo- dovini alkimističnih prizadevanj. 109 Ruessensteinovo rokopisno delo hrani frančiškanski samo- stan Ljubljana-Center. Je brez navedbe signature. Isti samo- stan (kot tudi nekateri drugi samostani na Slovenskem) hrani kar nekaj starejših alkimističnih del, in sicer rokopisnih, pred- vsem pa tiskanih. Glej Južnič, Prvih 800 let, str. 3–18. Ker je bil na gradu Strmol leta 1613 rojen tudi najslavnejši kranjski alkimist Janez Friderik pl. Rain, je grad Strmol po vsej pravici mogoče imenovati pre- stolnica kranjskih alkimistov. »Zanikanje Kamna modrih je žaljenje veličanstva!« – Janez Friderik pl. Rain Leta 1613 je bil na gradu Strmol rojen Janez Fri- derik pl. Rain. Pripadal je katoliškemu delu rodbine Rain, ki je ostal v deželi. Po letu 1634, ko je njegov oče prodal grad Strmol, se je Janez Friderik preselil v Ljubljano. Bil je dvorni in pokrajinski sodni prise- dnik ter družinski oče s petimi ali šestimi otroki.110 Leta 1680 je v Pragi na Češkem izšlo delo s pol- nim naslovom Praeservativum Universale Naturale: Augustissimo Romanorum Imperatori Leopoldo I. humi- lime oblatum, s podnaslovom Saliva, Contra Omnem in Aere Serpentem Contagionem Praeservativum Opti- mo (»Univerzalno naravno zaščitno sredstvo, najbolj vzvišenemu cesarju Rimljanov Leopoldu I. ponižno podeljeno«; s podnaslovom »Slina, najboljša zaščita proti vsem boleznim, ki se prenašajo po zraku«). Av- tor spisa je bil Jakob Janez Venceslav Dobrzensky de Nigro Ponte. Jakob Janez Venceslav Dobrzensky s Črnega mo- sta (de Nigro ponte) se je rodil leta 1623, umrl pa je v Pragi leta 1697. Že njegov oče (sicer uradnik v skladišču soli) se je ukvarjal z alkimističnimi posku- si. Dobrzensky je na praški univerzi postal doktor filozofije. Študiral je tudi medicino. Po študiju se je kot zdravnik izpopolnjeval v Ferarri, Padovi, Bolo- gni, Parmi in drugih mestih. Na povabilo svojega mentorja in prijatelja Marka Marcija, znamenitega češkega zdravnika in učenjaka, se je vrnil v Prago, kjer je leta 1663 postal doktor zdravilstva. Po krat- kem bivanju v Karlovih Varih, kjer je izvajal kemične in terapevtske poskuse, je pričel leta 1664 predava- ti na praški univerzi. Večkrat je bil dekan, dvakrat celo rektor univerze. Bil je privrženec Paracelsusove- ga nauka in je imel zaradi tega precej neprijetnosti. Ukvarjal se je tudi z alkimijo. V letih 1670–75 je imel laboratorije v petih praških hišah, kjer je z velikimi stroški izvajal poskuse. Dopisoval si je s številnimi kemiki in alkimisti, tudi z znamenitim jezuitom Athanasiusom Kircherjem. Za dober izid svojih al- kimističnih poskusov je obljubil različna pobožna in dobra dela.111 Dobrzenskyjev spis je pravzaprav medicinski traktat o človeški slini. V njem Dobrzensky razpra- vlja o univerzalnem zaščitnem sredstvu, ki človeka varuje pred vsemi nalezljivimi boleznimi. Pravi, da je v človeškem telesu kisel in grenko-slan sok, ki ga izločajo jetra in trebušna slinavka. Njegova naloga je, 110 Južnič, O zgodnjih, str. 105. 111 Južnič, O zgodnjih, str. 105–106; Minařik, O stermolskih al- kimistih, str. 355. 215 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 da pospeši fermentacijo hrane v želodcu in trebuhu. V želodcu ta sok pomaga hrano razgraditi v spiritum vitae, ki omogoča življenje. Da pa bi hrana v člove- škem trebuhu lažje fermentirala, je Bog človeka pre- skrbel s slino. Slina pa je »praeservativum universale naturale«, univerzalno zaščitno sredstvo. Vse bolezni se namreč prenašajo z nevidnimi semeni, ki jih izloča bolno telo s sapo in telesnimi izločki. Ko zdrav člo- vek pride v bližino bolnega, vanj pridejo ta semena z vdihavanjem bolnikove sape, pa tudi prek telesnega stika s predmeti, ki se jih je dotikal bolnik. Človeška slina je torej univerzalno zaščitno sredstvo, ki presega celo univerzalno zdravilo (tj. Kamen modrih), vsaj dokler ta ne bo jasneje dokazan.112 Dobrzenskyjev spis bi lahko bil satira, vendar je bil mišljen kot povsem resen medicinski spis. Janez Friderik Rain je v odgovor spisal in leta 1680 izdal drobno, 113 strani dolgo knjižico z dolgim naslo- vom Praeservativum Universale Naturale. A natura & arte depromptum in omni morborum genere, Est Lapis Philosophorum, Cujus possibilitas, realitas, existentia is solus sit unicus morborum debellator Hercules (»Univer- zalno naravno zaščitno sredstvo, pripravljeno iz na- rave z umetnostjo za vsako vrsto bolezni, je Kamen modrih, čigar možnost, resničnost in obstoj so en sam in edini premagovalec vseh bolezni, Herkul«). Delo je izšlo pri ljubljanskem založniku in tiskarju Janezu Krstniku Mayrju. Tako kot Dobrzenskyjev spis je posvečeno habsburškemu cesarju Leopoldu I., saj so bila posvetila vladarjem najboljša pot za gmo- tno podporo knjig.113 Knjiga je sestavljena iz dveh delov. Prvi del vse- buje dve krajši alkimistični razpravi. Prva nosi naslov »Kaj soditi o imenu, snovi in pripravi snovi Alkahest in 112 Dobrzensky, Praeservativum, str. 375–386. 113 Južnič, O zgodnjih, str. 106. ali je mogoče tega in živo srebro modrih pripraviti po vlažni poti?« Druga razprava nosi naslov »Kaj soditi o pitnem zlatu in ali ga je mogoče napraviti s tekočino Alkahest?« Drugi, daljši del knjige je Rainov lastni prikaz alkimistične teorije in prakse.114 Alkahest v kontekstu alkimističnega diskurza po- meni univerzalno topilno sredstvo, ki vsa telesa (mi- neralna, rastlinska, živalska) radikalno raztopi. Gre za t. i. reductiam ad matariam primam, povratek v prvo snov, ki je prva stopnja v alkimističnem delu. Prvi je besedo alkahest uporabil Paracelsus, in sicer kot zdra- vilo za jetra. Koncept je razvil Johannes Baptista van Halmont. Alkahest je primerjal s peklenskim ognjem, ki se mu ne more upirati nobena snov. V 17. stoletju je alkahest postal ena osrednjih skrivnosti alkimije in z njegovo pripravo so se ukvarjali znameniti naravo- slovci tega časa, med njimi Isaac Newton in Robert Boyle.115 Rain v svoji razpravi alkahest enači z živim sre- brom modrih. Živo srebro modrih pridobimo iz navadnega ali vulgarnega živega srebra, očiščenega z antimonom. Tako pripravljeno živo srebro mo- drih je istovetno z alkahestom in predstavlja žensko načelo pri izdelavi Kamna modrih. Odgovarjajoče moško načelo je žveplo modrih, ki ga pridobimo iz zlata. Živo srebro modrih ima namreč to zmožnost, da zlato raztopi tako, da ohrani njegovo radikalno vlažnost, kar pravzaprav pomeni, da zlato raztopi tako, da ohrani svoje najbolj notranje seme oziroma ostane živo.116 Za izdelavo Kamna modrih sta pomembni in potrebni obe načeli, žensko in moško, živo srebro in žveplo modrih. Ti dve načeli je treba v pravilnem razmerju dati v filozofsko jajce, nakar steče alkimi- stični proces, ki ga Rain zelo nazorno opisuje. Potem ko preide sosledje barv od črne prek zelene, modre, bele in naposled rdeče, je »rojen sin sonca ali kamen Modrih, glede na vrsto svojega žvepla. Tak izpopolnje- ni kamen je najostrejši premagovalec vseh bolezni brez razlike /…/«.117 V drugi razpravi Rain opisuje pripravo pitnega zlata. Njegova teza je, da je aurum potabile Kamen modrih kot tak, toda v tekoči, za zdravljenje bolezni primerni obliki.118 Sledi precej zapleten kemični opis priprave univerzalnega menstruuma,119 ki naj zlato raztopi na tak način, da to ne izgubi svoje moči, pač pa ohrani radikalno vlažnost. Pisec se v veliki meri 114 Rain, Praeservativum. 115 Principe, Alkahest, str. 40–41. 116 Rain, Praeservativum, I. 117 Prav tam, I, str. 1, 4–17, 19. 118 Prav tam, I, str. 25. 119 Menstruum ali univerzalno topilo se pogosto enači z živim srebrom modrih. Gre za pasivni agens oziroma topilo, ki je zmožno raztopiti zlato na tak način, da se ohrani njegovo najbolj notranje seme ali radikalna vlaga (humidum radicale), iz katerega lahko nato v varnem okolju retorte postopno do- zori zlato ali Kamen modrih. Glej Abraham, A Dictionary of Alchemical Imagery, str. 124. Naslovna stran Rainove knjige Praeservativum Universale Naturale. Bakrorez je nastal v Valvasorjevi bakroreznici na gradu Bogenšperk, vrezal ga je bakrorezec Peter Mungersdorff (Mugersdorff ). 216 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 naslanja na delo srednjeveškega alkimista in filozofa Ramona Lulla.120 V glavnem delu knjige, ki obsega triinosemdeset strani, Janez Friderik pl. Rain najprej ostro odgovarja Dobrzenskemu. Pravi, da bi bilo bolje, ko bi svojo neslano slino zadržal v ustih (sic!) kot pa žalil Kamen modrih ter si nakopal jezo vseh gojiteljev spagirič- ne121 umetnosti, tako umrlih kot še živečih. Dobr- zenskemu očita žaljenje veličanstva, in sicer zato, ker je učenje hermetične filozofije še posebej primerno knezom: tako kot ti svoje podanike presegajo po roj- stvu, jih morajo presegati tudi v poznavanju narave in umetnosti.122 V dokaz resničnosti alkimije Rain našteva števil- ne primere uspešnih javnih alkimističnih preobrazb (transmutacij), ki so bile sploh značilnost baročne dobe. Navaja preobrazbo, izvršeno leta 1627 na Du- naju; preobrazbe, ki jih je izvršil Joannes de Mon- te Snyders; preobrazbo, ki jo je izvršil Franciscus Mirandulanus; preobrazbo, ki jo je leta 1603 izvršil Gastenhoffer; preobrazbo, ki jo je vpričo Leopolda I. izvršil »neki menih« (verjetno je s tem mišljena pre- obrazba Wenzla Seilerja leta 1677);123 in naposled Richthauisenovo preobrazbo vpričo cesarja Ferdi- nanda III. v Pragi. Sklicuje se tudi na Helmontovo pričevanje.124 V glavnem delu knjige je obrazložena Rainova al- kimistična teorija in praksa. Rain piše o dveh načelih, moškem in ženskem, ki sta potrebni za pripravo Ka- mna modrih. Moško načelo je žveplo modrih, žensko načelo pa je živo srebro modrih. Žveplo modrih pri- dobimo iz zlata, očiščenega z antimonom, živo srebro modrih pa iz prav tako očiščenega »vulgarnega« žive- ga srebra. Za pripravo obeh načel obstajata dve poti: vlažna in suha. Na straneh 21–23 drugega dela knjige Rain obširno opisuje živo srebro modrih ter razliko med njim in vulgarnim živim srebrom.125 Ko sta obe načeli pripravljeni bodisi po mokri bo- disi po suhi poti, ju je treba dati v jajce (tj. retorto) na določeno stopnjo ognja, tako da pride do t. i. kemične poroke med Gabritiusom in Beyo, do spoja moškega in ženskega načela. Nato nastopi znano sosledje barv, ki je navzoče domala v vseh alkimističnih tekstih: črna barva (nigredo), bela barva (albedo) in rdeča barva (rubedo). Bela barva pomeni belo žveplo, rdeča barva pa rdeče žveplo. Pojav bele barve označuje tudi rojstvo Belega kamna, pojav rdeče barve pa rojstvo Rdečega kamna in veličastni zaključek filozofskega dela.126 Posebnost Rainovega spisa je vpletanje mito- 120 Rain, Praeservativum, I, str. 25–30. 121 Spagirika, spagiričen sta izraza, ki sta pogosto identična z ja- trokemijo. Gre za novo smer v alkimiji, ki jo je utrl Paracelsus ter se je uveljavila v 16. in 17. stoletju. Njen namen je bil predvsem priprava kemičnih zdravil s pomočjo alkimije. 122 Rain, Praeservativum, II, str. 1–2. 123 Prim. Soukup, Chemie in Österreich, str. 438. 124 Rain, Praeservativum, II, str. 3–5. 125 Prav tam, II, str. 21–23. 126 Prav tam, II. loških tem. Tolmačenje antičnih mitov kot alkimi- stičnih metafor je bilo v alkimiji pogosto. Antična mitologija kot prispodoba za alkimistične procese je pogosta v delih Michaela Maierja (1568–1622), ki ga navaja tudi Rain, slabo stoletje za Rainom pa je antične mite kot alegorije alkimističnega procesa tol- mačil benediktinec Antoine-Joseph Pernety (1716– 1796).127 Navajam odlomek iz Rainovega dela, ki je v tem pogledu ilustrativen: »Poimenovanje, substanco in bistvo kamna Modrih so stari naslikali v bajki o Sfingi. To je bila pošast, ki je imela obraz device, ptičja krila in levje noge. Ta pošast je požrla vsakogar, ki ni znal odgovoriti na vprašanje, kaj naj bi namreč bila žival, tako dvonožna kot tronožna in štirinožna. To vprašanje je Ojdip razrešil takole rekoč: je namreč človeški otrok, kajti dokler je otrok, stopa po štirih, namreč po dveh ro- kah in prav toliko nogah; moški po dveh nogah ter starec po dveh nogah in s palico. Sfinga je Kamen Modrih, ki je sestavljen iz žvepla in merkurija modrih, ko je v svojem otroštvu; potem ko je izpopolnjen in starejši s fermen- tacijo zlata, sestoji naposled iz treh, zlata, merkurija in žvepla modrih; ko pa je zelo star, so v njem prav tako štirje elementi, vroče, suho, mrzlo in vlažno. Sestoji iz telesa, duše in duha in je trojen, ima v sebi štiri elemente in je tako četvoren.«128 V Rainovem delu je veliko citatov iz del drugih alkimističnih avtorjev, tako klasičnih avtoritet, kot sta bila Geber in Ramon Lull, kot tudi novejših avtorjev, kot so bili Bernard Trevisan, Michael Sendivogius, Philalethes in Michael Maier. Rain se pogosto skli- cuje tudi na Paracelsusa. Iz tega je razvidno, da Rain ni bil nikakršen diletant, pač pa dober poznavalec al- kimistične literature. Povsem utemeljeno je mogoče sklepati, da je poznal druge alkimiste svojega časa. Zelo verjetno je, da Valvasor z odlomkom v Časti in slavi vojvodine Kranjske, kjer piše, da so mu alkimi- sti na Nemškem kazali pisma in knjige alkimistov s Kranjske, katerih imena pa Valvasor zamolči,129 misli tudi na sorojaka Raina. Rainov tekst je zanimiv še z drugega zornega kota. Na str. 50 v drugem delu knjige Rain zapiše: Hoc unico remedio Austria Cunctis dominaberis terris (»S tem edinstvenim zdravilom bo Avstrija gospodovala vsem deželam«).130 Tu lahko govorimo o »politični alkimiji«. Gre namreč za to, da Rain Kamen modrih pojmuje kot dokaz vladarske moči. S tega vidika je mogoče razumeti njegov očitek Dobrzenskemu, da je zanikanje Kamna modrih žaljenje veličanstva. Tako pojmovanje alkimije sicer ni edinstveno, je pa zelo redko. Prisotno je v spisu Buch der heiligen Dreifaltig- keit frančiškanskega meniha Ulmannusa, kjer dvoj- ni orel na simbolni upodobitvi odgovarja dvojnemu orlu Habsburžanov.131 127 Prim. Coudert, Alchemy IV: 16th–18th Century, str. 48. 128 Rain, Praeservativum, II, str. 35. 129 Prim. Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – I, str. 415. 130 Rain, Praeservativum, II, str. 50. 131 Prim. Soukup, Chemie in Österreich, str. 105–108. 217 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 V tej Rainovi ideji se pravzaprav skriva zelo staro pojmovanje, da je vladar tudi svečenik in mag ter kot tak imetnik Kamna modrih. Ni torej naključje, da je Rain svojo knjigo in številna druga dela posve- til Habsburžanom: ti so kot vladarji po Božji volji upravičeni do najvišjih okultnih skrivnosti, do same- ga Kamna modrih. Povezanost vladarskih rodbin z okultnim je zelo zanimivo in skrivnostno poglavje, ki odstira povsem nove poglede na koncepcijo človeške družbe. Janez Friderik Rain je bil avtor številnih alkimi- stičnih del, ki jih hrani Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju (Österreichische National Bibliothek). Med njimi velja omeniti Apokalypse des Hermes, Theo- rie und Praktik des Steines, Sieben Siegel der Philosophen in Rainovo glavno delo Philosophia naturalis hermeti- co-chemico-magica. Vsa dela so posvečena Habsbur- žanom.132 To velja tudi za njegovo posthumno delo z naslovom Apologia lapidis veri philosophorum ante et post diluvium usque ad hodierum diem. To delo je nje- gov sin in dedič Volf Vajkard pl. Rain († 1724), ki je bil od leta 1721 tržaški škof, osebno dostavil cesarju Leopoldu I.133 Rainov opus je torej izjemno velik in pušča prostor za nove raziskave, ki bi našemu naji- zvirnejšemu in najplodnejšemu alkimistu odmerile zasluženo mesto v historiografiji zahodne alkimije. V približno istem času kot Rainov Praeservati- vum Universale Naturale je nastal kratek spis Ljub- ljančana Jakoba Ignacija Seitlerja z naslovom Lux Septuplex Astralis id est: triumphans sapientum Mer- curius etc. Dedicavit Adamo a Lebenwald. Labaci 6. 8. 1684. V latinščini pisan rokopis obsega 24 listov. Spis opisuje živo srebro modrih, njegove kvalitete in lastnosti ter razlike med naravnim srebrom in živim srebrom modrih. Opisane so tudi filozofska posoda (vitro philosophorum), filozofska peč in več stopenj priprave živega srebra modrih. Jakob Ignac Seitler je rokopis posvetil nekaj let starejšemu Adamu Johannu Christophu Lebaldtu von Lebenwaldu (1624–1696), ki je polemiziral proti alkimiji, rožnim križarjem in Paracelsusu. Spis se nahaja v Arhivu Republike Slovenije,134 v zapuščini idrijskega lekarnarja in alki- mista iz druge polovice 18. stoletja Ernesta Freyerja. Dejstvo, da je spis v Freyerjevi zapuščini, je zanimivo zato, ker kaže na morebitno kontinuirano alkimistič- no tradicijo slovenskega prostora, vsaj v razdobju od 17. do 18. stoletja. »Najplemenitejša in najdražja norost«: Valvasor in alkimija Janez Vajkard pl. Valvasor se je rodil leta 1641. Njegov krstni boter je bil Konrad Ruess von Rues- 132 Za navedbe Rainovih rokopisnih del glej Evans, Das Werden, str. 265–266 in Soukup, Chemie in Österreich, str. 441. 133 Soukup, Chemie in Österreich, str. 441. 134 ARS, AS 863, fasc. 1: Seitler, Lux septuplex astralis. senstein s Strmola.135 Mogoče je torej reči, da mu je bila alkimija položena že v zibko, še toliko bolj, ker se je zanjo zanimal njegov stric Adam pl. Valvasor.136 Valvasor je zaradi svoje empirične metode pri razi- skovanju v času, ki je bil obseden z okultnim, pogosto pojmovan kot človek razsvetljenstva. Pri tem se po- gosto prezre Valvasorjevo vero v okultne in sorodne pojave ter njegovo fascinacijo z različnimi skrivnimi vedami. Raziskovalci, ki so se ukvarjali z Valvasor- jem, to dejstvo pogosto prezrejo ali tiho odrinejo na stran, največkrat z opravičilom, da je bil Valvasor pač »otrok svojega časa«.137 Res je sicer, da je Valvasor živel v času, ko je fa- scinacija z okultnim dosegla višek. Vendar tak pri- stop do njega ni pošten. V tem pogledu je namreč primerljiv z Isaacom Newtonom, čigar ukvarjanje z alkimijo in kabalo je prav tako malo znano in pogo- sto zamolčano.138 Valvasorjev odnos do okultnih ved na splošno je kompleksen. Bil je izrazit empirik in je marsikaj, kar so njegovi sodobniki imeli za domeno magičnega, pojasnil kot naravni pojav ali razkrinkal kot prazno- verje. Hkrati pa se je na potovanjih srečal z različnimi okultnimi praksami in nekatere od njih tudi preizku- sil. V Časti in slavi vojvodine Kranjske omenja kar ne- kaj dogodkov, ki sodijo v sklop hermetičnih ali ma- gičnih znanj. Tako je npr. goltanje srca proti kačjemu piku, ki sodi v domeno simpatične magije.139 Za hojo po vodi140 ga je izuril neki holandski najemniški vo- jak v Gradcu. (Kasneje je hojo po vodi prakticiral tudi sam.) Med taka magična znanja sodi tudi skok s stolpa.141 Valvasor je imel taka znanja za povsem naravna, seveda v okvirih naravne magije. Številne magične pojave je sprejemal kot samoumevne ter jih razlagal z delovanjem simpatije in antipatije.142 O alkimiji se je Valvasor razpisal na mestu, kjer piše o idrijskem rudniku živega srebra. O alkimiji kot vedi in o Kamnu modrih ni imel dobrega mnenja: »Sicer mi je dobro znano, da se dajo mnogi veliki go- spodje od nekaterih domnevnih zlatotvorcev pripravi- ti do tega, da si iz merkurja obetajo dobrega srebra; pa da se celo mnogi učeni in preimenitni ljudje ukvarjajo 135 Reisp, Kranjski polihistor, str. 71. O Valvasorju gl. predvsem, Golec, Valvasorji. 136 Južnič, O zgodnjih, str. 101. 137 Barbek, Valvasor, str. 127. 138 Prav tam, str. 132–133. 139 Valvasor, Častin slava vojvodine Kranjske – I, str. 459–460. 140 Valvasor hojo po vodi razlaga s tem, da sta za to veščino po- trebna srčen pogum in odsotnost vsakega strahu. Strah in groza človeka namreč naredita mnogo težjega in ga kot svi- nec vlečeta proti dnu. Glej Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – III, str. 87–88. 141 Prav tam, str. 89–90. 142 Barbek, Valvasor, str. 132–133. Simpatija in antipatija sta poj- ma, ki v magičnih praksah različnih kultur (tudi v nekdanji zahodni in v sedanji moderni magiji) igrata pomembno vlo- go. Gre za prepričanje, da so določeni pojavi in predmeti med seboj povezani po skrivnih zvezah, ki niso vzročne, ampak prej simbolne. Prim. Willis, Magic, str. 341. 218 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 z brezupnim in prazen zrak lovečim trudom, kako bi iz merkurja naredili ne le srebro, temveč celo Lapidem Philosophorum ali kamen modrosti; o tem kamnu mo- drosti pa narava ničesar ne ve in temelji le na varljivi utvari; potemtakem ga neki učeni mož upravičeno šteje med najplemenitejše norosti, še pravilneje pa po mojem mnenju – med najdražje.«143 Valvasor se je z alkimijo srečal na svojih poto- vanjih. Ko je bil star 25 let (l. 1666), je nekaj časa živel na Dunaju. Stanoval je v Arnoldovi hiši blizu Rdečega stolpa. V tej hiši je bil na hrani tudi alkimist Johann de Monte Snyders z ženo, ki je bila preo- blečena v moža. Kot piše Valvasor, je ta alkimist »s svojimi rokami brez kakršnekoli sleparije tingiral funt svinca z enim granom144 tinkture v najčistejše zlato«.145 Johann de Monte Snyders je stotnika Franza Wir- tenbergerja, ki je dolga leta ležal bolan s kontrak- turo146 in podagro,147 z nekim zdravilom hitro in uspešno pozdravil. Prav tako je vodenice ozdravil lakaja gospoda Kirchberga.148 Ker ni mogel izpolniti pričakovanj, je moral Johann de Monte Snyders z ženo bežati z Dunaja, a z Valvasorjem si je dopisoval do svoje smrti.149 Dejstvo, da si je Valvasor dopiso- val z Johannom de Monte Snydersom, kaže, da ga je alkimija zanimala, pa naj bo njegovo mnenje o njej takšno ali drugačno. Valvasor je bil transmutaciji priča tudi v Franciji: »/…/ v letu 1670 je v Lyonu, na velikem trgu Bellaco- urt, v hiši, ki jo imenujejo Smrekov storž ali Jelov češa- rek (la maison du pin), neki Anglež poldrugi funt bakra z enim granom tinkture tingiral v najčistejše zlato brez kakršnekoli sleparije«.150 Valvasor je bil prepričan, da take preobrazbe na- stanejo po zaslugi zlate tinkture ali koncentriranega ekstrakta zlata, vendar pa ne prinesejo nobenega do- bička, kvečjemu gre nekaj zlata v izgubo. Ni namreč mogoče, da bi se prav toliko tingiralo, kolikor je bilo poprej zlata, ker se ob tingiranju vedno precej zlata porazgubi.151 Valvasor o kemični veščini sicer piše zelo spoštljivo, ker se da z njo napraviti neverjetne zanimivosti in najdragocenejša zdravila, toda člove- ka, ki bi mogel delati zlato in ki bi imel kamen mo- drosti, mu sreča še ni prinesla pred oči – in piše, da 143 Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – I, str. 414. 144 Gran je stara lekarniška utežna mera, ki pomeni zelo majhno količino, običajno šestdeset miligramov (ni pa nujno). 145 Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – I, str. 415. 146 Kontraktura izhaja iz latinske besede contractio – krčenje – in pomeni otrdelost sklepa oziroma omejeno gibljivost v sklepu. Nastane zaradi skrajšanja mišic in vezi ter zmanjšanja sklepnih ovojnic. Kontrakture povzročajo omejitve gibanja in bolečine. 147 Podagra je arhaično ime za vrsto akutnega vnetnega artritisa. Povzroča ga zvišana raven sečne kisline v krvi, ki kristalizira in se nabira v sklepih in veznem tkivu, lahko pa tudi v samih ledvicah v obliki ledvičnih kamnov. 148 Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske – I, str. 415–416. 149 Prav tam, str. 415–416. 150 Prav tam, str. 415. 151 Prav tam. jih bo prej zatisnil v večni pokoj, preden bodo uzrle takega čudodelnika.152 Posebej zanimiv je odlomek, kjer Valvasor nava- ja, da so mu med potovanjem po Nemčiji tamkaj- šnji ljubitelji alkimije kazali knjige in pisma njegovih rojakov.153 Valvasor odstavek zaključi s treznimi be- sedami: »Ampak pri meni se ta vera ni hotela prijeti, ker jaz, ki mi takšne osebe kot rojaki niso le vselej dobro znane, temveč nekoliko tudi prijatelji, najbolje vem, tako kot tudi celotna dežela, kako daleč je segala ali še sega njihova vednost.«154 Valvasorjevo navajanje je zanimi- vo zato, ker kaže na povezanost alkimistov s Kranjske z drugimi alkimisti tedanje Evrope (Nemčije). Avtor Časti in slave vojvodine Kranjske sicer ne navaja imen ne enih ne drugih. Valvasor je zbral bogato knjižnico. Ta se danes nahaja v Narodni in univerzitetni knjižnici v Zagre- bu. Tja jo je bil Valvasor prisiljen prodati po svojem finančnem zlomu. Vsebovala je kar 10.000 knjižnih enot: knjig, grafičnih del in skicirnih knjig155 – med drugim tudi veliko del o magiji, mistiki, alkimiji in astrologiji.156 152 Prav tam. 153 Prav tam. 154 Prav tam. 155 Barbek, Valvasor, str. 138. 156 Pregled popisa Valvasorjeve knjižnice odkrije naslednja dela (navajam po abecednem redu): Georg Agricola: De re me- tallica; dve deli nemškega alkimističnega mistika Johanna Arndta; štiri spise Arnolda iz Villanove (ok. 1240–1311), zdravnika, alkimista in astrologa; delo alkimista Bazilija Valentina: Fr. Basilii Valentini Offenbarung /…/; dvanajst del Johanna Joachima Becherja (1635–1682), avstrijskega alkimista, kemika in gospodarstvenika (zagovornika flogi- stonske teorije); delo renesančnega pravnika in preganjalca čarovništva Jeana Bodina (1529/30–1596): Johannis Bodini Beschreibung deren Dingen, die sich am Himmel und der Lufft, auf Erden und in der Erden zugetragen; dvanajst del »temne- ga mistika« in teozofa Jakoba Böhmeja (1575–1624); osem del Roberta Boyla (1627–1691); delo o geomantiji z naslo- vom Fasciculus Geomanticus; Robert Fludd (1574–1637): Robertti Flud alias de Fluctibus De anime intellectualis scien- tia seu Geomantia; več kot petindvajset del nizozemskega alkimista, kemika in gospodarstvenika Johanna Rudolpha Glauberja (1604–1670); Kabalo denudato Christiana Knorra von Rosenrotha (1636–1689); več kot dvajset del Athanasi- usa Kircherja (1602–1680), med njimi Oedipus Aegyptiacus; štiri dela nemškega kemika, lekarnarja in alkimista Johanna Kunckla (1630–1703); devet Paracelsusovih del; štiri Phila- lethova dela (verjetno gre za dela ameriško-angleškega alki- mista Georga Starkeyja (1628–1665), ki je pisal pod psev- donimom »Eireneius Philathes«); štiri dela Gimabattista della Porta (1635–1715), ki večinoma obravnavajo naravno magijo; več kot trideset del Johanna Praetoriusa, nemškega pisca iz 17. stoletja, ki so obravnavala različne teme, od astro- logije prek medicine do alkimije; Disquisitionem magicarum libri VI. Martina del Ria (1551–1608); Chymische Schriften angleškega alkimista Georga Ripleyja iz 15. stoletja; več al- kimističnih in hermetičnih spisov, ki so v popisu knjižnice označeni kot »Rosenkranz-Hermetischen«; Johann Schrö- der (1600–1664): Pharmacopoeia medico-chymica /…/; Tobias Seiler (16/17. stoletje): Daemonomania; Michael Sendivogius (1566–1636): Der verlangte dritten Anfang der mineralischen Dinge, oder vom Philosophischen Salz /…/; delo o hiromantiji Tabule Chiromanticae ter delo zdravnika, alkimista in kaba- lista Johanna Baptista van Helmonta (1580–1644) Aufgang 219 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Za boljše razumevanje Valvasorja in njegovega znanja, zlasti tistega o okultnih vedah, je neprecen- ljiva škoda, da se niso ohranili tisti rokopisi, ki so za- radi njegovega finančnega zloma ostali nenatisnjeni. Od njih bi bili najzanimivejši deli: Lumen naturae (Naravna luč) in Flos physico-mathematicus (Fizi- kalno-matematični cvet). V prvem je avtor govoril o steklu, testu, barvi, ličilu, zdravilstvu ter simpatiji in antipatiji, drugo delo pa je vsebovalo predvsem Valvasorjeve iznajdbe s tega področja. O vsebini teh del je nekaj drobcev posredoval le Erazem Francisci, glavni urednik Časti in slave vojvodine Kranjske, ki je nakazal interesna področja: tavmatopoetika, nauk o rokohitrosti, pnevmatika, nauk o duhovih in njihovi naravi, sili in učinku ter o naravni magiji. Iz tega je razvidno, da so omenjena dela med drugim vsebo- vala dobršen del Valvasorjevih spoznanj o okultnih vedah.157 Janez Vajkard Valvasor je v času, ko je bila alki- mija še vedno legitimna veda, z empirično metodo in zavračanjem vsakršnega »praznoverja« sicer že gla- snik nove dobe, razsvetljenstva, vendar je tudi zanj značilna baročna fascinacija z okultnim. Alkimija na Kranjskem v 18. stoletju Alkimija na Kranjskem se je ohranila do konca 18. stoletja,158 vendar bi bil za tovrsten prikaz potre- ben samostojen članek.159 V tem članku naj razvoj alkimije nakažem le v skopih obrisih. Raziskovanja Janeza Friderika pl. Raina je nada- ljeval njegov sorodnik, Ljubljančan Ferdinand Rain (1674–1742). Pri sedemnajstih letih je vstopil k je- zuitom na Dunaju. Na kolegiju v Ljubljani je pou- čeval v letih 1694–1695, 1712–1716 in 1724–1726. Ljubljanske študente je učil fiziko, kar je v tistem času vsaj implicitno pomenilo tudi okvirno seznanjenost z alkimijo. To je še toliko bolj verjetno, ker je bil soro- dnik našega najbolj znanega alkimista Janeza Fride- rika pl. Raina. Neposrednih podatkov, da bi se Fer- dinand Rain eksplicitno ukvarjal z alkimijo, pa ni.160 17. in 18. stoletje je bil čas, ko so znanost (in tudi politiko) v veliki meri krojili jezuiti. Ker je Ignacij Loyolski jezuitom izrecno prepovedal ukvarjanje z der Arzney-Kunst (o okultni medicini). Za polne naslove del z alkimistično, astrološko, kabalistično in magično vsebino v Valvasorjevi knjižnici glej Kukolja in Magić, Bibliotheca Val- vasoriana: Katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja. 157 Barbek, Valvasor, str. 138. 158 Po nekaterih virih še dlje, vsaj do prve polovice 19. stoletja. Glej Južnič, O zgodnjih, str. 110–111; Minařik, O alkemiji, str. 344–345; Minařik, O alkimiji, str. 352. Vsi trije pisci se sklicujejo na Dimitzov rokopisni osnutek zgodovine alkimije na Kranjskem, nastal leta 1861 (ARS, AS 1080, fasc. 16/3, spis 619: Dimitz, Zur Geschichte der Alchemie in Krain, decem- ber 1861). 159 O Ernestu Freyerju in njegovem zanimanju za alkimijo je ob- širno pisal Stanislav Južnič (Voltov sorodnik in njegov idrij- ski lekarnar). 160 Južnič, O zgodnjih, str. 107. medicino, alkimistične študije pri njih niso bile po- goste. Vendar se je za alkimijo zanimal ljubljanski jezuit Gabrijel Gruber (1740–1805), ki je poučeval na ljubljanskem liceju. Zanimalo ga je zlasti nastaja- nje žlahtnih kovin. Prepričan je bil, da lahko v vodi, zbrani v plasti ilovice ali modre gline, dobimo enake razmere kot ob biblični povodnji (tj. vesoljnem poto- pu). Z umetno reaktualizacijo stanja ob potopu (npr. v retorti) lahko vzpostavimo enake razmere kot ob bibličnem potopu in tako je mogoče ponoviti na- stanek žlahtnih kovin.161 Gruberja je javno kritiziral Balthasar Hacquet (1740–1815). Med drugim mu je javno očital ukvarjanje z alkimijo.162 V času razsvetljenstva je alkimija vsaj med izobra- ženci dobila prizvok vraževernega hokus-pokusa. Ni- kakor pa ni izginila. Pri življenju so jo ohranjali po- samezni entuziasti, pietisti in iniciatorne ezoterične skupine, predvsem na nemško govorečem ozemlju,163 do določene mere pa je preživela tudi v samostanih, kar je razvidno iz podatka, da je cesarica Marija Tere- zija leta 1777 z dekretom Decretum Aulicum adversus Alchimistas strogo prepovedala kakršnokoli laborira- nje v samostanih.164 S tem je bilo verjetno konec al- kimističnega delovanja v samostanih na Kranjskem. O raziskovanju kabale se je v ARS ohranil roko- pis o kabali z naslovom Unterrich Dieser Cabala165 domnevno iz leta 1760.166 Vendar gre po mojem mnenju za navodilo o tajnopisju in prerokovanju gle- de prihodnosti – ljubezni, denarja, prijateljstva itd. Ne gre torej za kabalo v pravem pomenu besede: v tem času je bila kabala (»cabala«) neke vrste splošno ime za vse skrivne vede. V drugi polovici 18. stoletja je v Idriji deloval le- karnar Ernest Freyer (1730–1795), sicer po rodu iz Žatca (Saatz) v čeških Sudetih. V času, ko je alki- mija kot ezoterična veda iz znanstvenega okolja do- mala izginila, je Ernest Freyer gojil klasično alkimijo srednjega veka in renesanse. Med knjigami, ki jih je imel, je bilo namreč poleg številnih sodobnih nara- voslovnih (zlasti kemičnih in mineraloških) del veli- ko klasičnih alkimističnih in rožnokrižarskih spisov. Med alkimističnimi knjigami Ernesta Freyerja (ki jih hrani NUK) najdemo dela Raimunda Lulla, Johanna Joachima Becherja, Wilhelma von Schröderja, Jo- 161 Gruber se je še posebej navduševal nad deli katalonskega al- kimista in filozofa Ramona Lulla (živel na prelomu 13. v 14. stoletje), ki jih je izdatno opremil z opombami. Glej Južnič, Prvih 800 let, str. 4. 162 Hacquet v svoji Ortografiji na Gruberja meče tale očitek: »Velike vsote denarja, ki so bile Gruberju zaupane pri zanj novem udejstvovanju, so moža zapeljale v divjanje zlatotvor- stva.« Glej Mušič, Alkimisti, str. 20. 163 Seveda se je avtentična alkimistična tradicija ohranila tudi v Franciji, Angliji, Italiji, Španiji, Osmanskem cesarstvu ozi- roma Turčiji in morda še marsikje. Ne smemo pozabiti, da imata svojo bogato (od Sredozemlja in Evrope neodvisno) alkimistično tradicijo tudi Indija in Kitajska. 164 Mušič, Alkimisti v samostanih, str. 15. 165 Rokopis c. 10 strani; ARS, signatura št. 159-r. 166 Južnič, O zgodnjih, str. 110. 220 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 hanna de Monte Snydersa in še nekatera druga dela paracelzistične in rožnokrižarske usmeritve.167 Med deli Ernesta Freyerja je tudi knjižica, ki je naslovljena Das gesamte Buch des langen Leben und wolkomenden Reichtum. To delo je poznano tudi kot Hermaphro- ditschen Sonn- und Monds-Kind. Izšlo je v Mainzu leta 1752 in kasneje tudi v Berlinu v alkimističnem kompendiju Hermetisches A.B.C. Zanimivo je, da je v Freyerjevi zapuščini tudi spis Lux Septuplex Astralis id est: triumphans sapientum Mercurius etc. Dedica- vit Adamo a Lebenwald. Labaci 6. 8. 1684. Spis je v času Janeza Friderika pl. Raina v Ljubljani napisal Jakob Ignacij Seitler. Očitno je bila Freyerju do dolo- čene mere poznana starejša alkimistična tradicija na Kranjskem. Freyer je tudi sam pisal alkimistične zapiske in ARS hrani nekaj njegovih spisov, vendar so težko berljivi.168 Njegovi zapiski so opremljeni s skicami kemičnih procesov. Na nekaterih mestih je Freyer dodal alkimistične embleme (simbolne podobe).169 V drugi polovici 18. stoletja se je v nemških in avstrijskih deželah razširilo rožnokrižarstvo, ki je bilo včasih povezano z velikim razmahom prostozidar- stva. To je ob koncu 18. stoletja z ustanovitvijo lož v Trstu, Gorici, Ljubljani, Mariboru in Gradcu dose- glo tudi slovenske dežele.170 Glede na to, da je Ernest Freyer gojil izrazito zanimanje za alkimijo in da je med njegovimi deli kar nekaj takih, ki jih je mogoče označiti kot rožnokrižarska, je mogoče domnevati, da je bil idrijski lekarnar v stiku z rožnokrižarskimi tokovi svoje dobe. V odsotnosti trdnejših dokazov pa to ostaja le sklepna domneva. ZAKLJUČEK Kot sem skušal nakazati v uvodu, doživlja študij t. i. zahodne ezoterične tradicije velik vzpon. Botru- je mu več dejavnikov, med njimi pristno zanimanje za historične, filozofske, znanstvene in religiozne pojave, ki so bili dolgo pozabljeni in z vidika usto- ličenega znanstvenega diskurza odrinjeni. Vse več akademikov pa tudi spoznava, da gre za znanje, ki je lahko potencialno zelo močno. Smoter raziskovanja alkimije – in zahodne ezoterične tradicije nasploh – vidim tudi v opozarjanju na bogastvo zahodne, tj. evropske in ameriške ezoterične dediščine. Predvsem v sedanji poplavi vzhodnjaških ezoteričnih tradicij in 167 Južnič, Voltov sorodnik, str. 111–112. 168 Freyerjeva avtorska alkimistična dela so naslednja: Curiositam cujus generis seu curiosa naturae miracula, 1751; Compositio Al- chimiae seu vera destructio metallorum et nova generatio Philo- sophorum seu Lapidis Sapientum, 1751; Synagoga seu collectanea Chymica tam propria Experientia probata quam ex Authoribus recentioris collecta, 1753; Lapidis Philosophorum Unshätzbarer Unterricht in De Lapide Philosophorum. 169 Prepisi knjig Ernesta Freyerja, njegovi lastni alkimistični za- pisi in skice ter rokopis Jakoba Ignacija Seitlerja Lux Septu- plex Astralis /…/ so v ARS, AS 863, fasc. 1–3. 170 Košir, Prostozidarstvo. njihovih izpeljav je tako vračanje k lastnim ezoterič- nim koreninam smiselno. Kot je opozorila Tina Ban, je imela alkimija – ali vsaj njene kasnejše teozofske, ezoterične oziroma okultne in psihoanalitične inter- pretacije v smislu metanaracij – precejšen vpliv na fenomen novodobništva (new age). Številnih sodob- nih novih religijskih gibanj ni mogoče docela razu- meti brez poznavanja zahodne ezoterične tradicije.171 Prav tako so elementi zahodne ezoterične tradicije (in alkimije) – resda včasih na nekoliko prikrit način – prisotni v številnih kulturnih pojavih moderne in postmoderne dobe. Alkimija na Slovenskem je bila obravnavana večkrat in v različnih kontekstih. Med njimi izsto- pajo kulturno-zgodovinski pristop starejših avtorjev (Avgust Dimitz, Peter pl. Radics, Franc Minařik), pristop v kontekstu zgodovine znanosti (Stanislav Južnič in Sandi Sitar), psihoanalitični pristop ter pri- stop z vidika religijskih študij (Igor Škamperle, Anja Zalta, Tina Ban). Doživela je tudi nekaj literarnih upodobitev. Sam se zavzemam za prikaz z vidika zahodne ezoterične tradicije, ki lahko vključuje vse navedene pristope. Smoter raziskovanja alkimistične tradici- je vidim najprej v tem, da raziščemo, spoznamo in predstavimo ta na naših tleh še vedno razmeroma malo poznan kulturni pojav. Plod takega raziskova- nja je ali naj bi vsaj bilo bolj poglobljeno poznavanje manj znanih vidikov kulturne dediščine na Sloven- skem. Študij alkimistične tradicije na naših tleh je tudi prispevek k poznavanju zahodne alkimistične tradicije vobče, saj so bili alkimisti z našega ozemlja aktivno vključeni v sočasna alkimistična prizadevanja in tokove v Evropi. Tretjič, študij alkimije je navseza- dnje študij pristne ezoterične tradicije, ki v povezavi s študijem drugih ezoteričnih tradicij oziroma okul- tnih ved utegne prinesti nova spoznanja o človeku. Seveda pa ta tretji vidik sodi bolj v domeno filozofije in ezoteričnih znanosti. Tudi pri študiju alkimije (in sorodnih ezoteričnih tradicij) je potrebno troje. Prvič, treba je zavzeti kritič- no stališče do »velikih pripovedi« (ezoteričnih, teozof- skih, psihoanalitičnih), ne da bi pri tem podcenjevali njihovo vrednost. Drugič, izhajati je treba iz kulturno- -zgodovinskega in filozofskega konteksta, kar pomeni temeljito seznanitev z alkimističnim tekstom samim, z njegovim avtorjem in okoliščinami, v katerih je do- tični tekst nastal. In tretjič, če je le mogoče, moramo izhajati iz tekstov samih, branih v izvirnikih. Področje zgodovine alkimije (in okultnih ved na- sploh) na Slovenskem zaradi majhnosti ozemlja sicer ni obširno, vendar pušča prostor za nove raziskave in novo delo na tem področju. Vidim ga v obliki posa- meznih študij, prevodov (tako domačih kot tujih al- kimističnih del), pa tudi v obliki morebitne muzejske predstavitve. 171 Prim. Ban, Novodobniška duhovnost. 221 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranj- sko, Muzejskega društva za Slovenijo in Histo- ričnega društva za Kranjsko, fascikel 16/3, spis 619: Dimitz, Avgust: Zur Geschichte der Alchemie in Krain. MHK, rokopis, december 1861. AS 863, rodbina Freyer, fasc. 1: Seitler, Jakob Ignacij: Lux Septuplex Astralis id est: triumphans sapientum Mercurius etc. Dedicavit Adamo a Le- benwald. Labaci 6. 8. 1684; fasc. 2 in 3. Frančiškanski samostan Ljubljana-Center Ruessenstein, Alexis Freiherr von: Drittes Buch: zusammen getragenen schriften des Herrn Alexi Freiherrn von Ruessenstein, 1694 (rokopis, brez signature). LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Abraham, Lyndy: A Dictionary of Alchemical Imagery. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. Atwood, Mary Anne: Hermetic Philosophy and Alche- my: A Suggestive Inquery into Hermetic Mystery. London: Kegan Paul, 2004 [1850]. Ban, Tina: Novodobniška duhovnost: Od zgodovinskih izvirov do sodobne podobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2008. Barbek, Tomaž: Valvasor, hermetizem in alkimija. Alkimija med mitom in znanostjo. Poligrafi VIII, 29/30 (ur. Igor Škamperle). Ljubljana: Nova re- vija, 2003, str. 127–140. Benzenhöffer, Udo in Urs Leo Gantenbein: Paracel- sus (ps. of Theophrastus Bombast von Hohen- heim). Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 922–931. Bonardel, Francois: Alchemical Esotericism and the Hermeneutic of Culture. Modern Esoteric Spiri- tuality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needleman). New York: Crossroads, 1992, str. 71–100. Buntz, Herwig: Alchemy III: 12th/13th – 15th Cen- tury. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 34–41. Burckhardt, Titus: Alchemy: Science of the Cosmos, Sci- ence of the Soul. Luisville, Kentucky: Fons Vitae, 1997. Caron, Richard: Alchemy V: 19th – 20th Century. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 50–58. Corbin, Henry: Zgodovina islamske filozofije. Celje: Mohorjeva družba, 2007. Coudert, Allison P.: Alchemy IV: 16th – 18th Cen- tury. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 42–50. Dobbs, Betty Jo Teeter: The Foundations of Newton's Alchemy: Or the Hunting of the Green Lion. New York: Cambridge University Press, 1975. Dobrzensky, Jan Jacob Wenceslaus de Nigro Ponte: Praeservativum Universale Naturale: Augustissi- mo Romanorum Imperatori Leopoldo I. humil- me oblatum: Saliva, Contra Omnem in Aere Ser- pentem Contagionem Praeservativum Optimo. Miscellanea Curiosa, Sive Ephemeridum Medico- -Physicarum Germanicarum Academiae Naturae Cu- riosorum Annus Nonus Et Decimus, Annor. M.DC. LXXVIII. & M.DC.LXXIX.: Continens Celeber- rimorum Virorum, Tum Medicorum, tum aliorum Eruditorum in Germania, & extra eam Observati- ones Medicas, Physicas, Chymicas, Nec non Mathe- matica. Nürnberg: Endturus, 1693 [1679], str. 375–386 (http://digitale.bibliothek.uni-halle.de/ vd17/content/pageview/8703027; 1. maj 2015). Dolenc, Milan: Bibliografija rokopisnih ljudsko-me- dicinskih bukev in zapisov s slovenskega etnične- ga območja. Slovenski etnograf XXVII–XXVIII, 1974–1975, str. 31–74. Dular, Anja: Valvasorjeva knjižnica. Theatrum vitae et mortis humanae: Prizorišče človeškega življenja in smrti: Podobe iz 17. stoletja na Slovenskem (ur. Maja Lozar Štamcar in Maja Žvanut). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2002, str. 259–275. Dular, Anja: Živeti od knjig: zgodovina knjigotrštva na Kranjskem do začetka 19. stoletja. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2002. Edighoffer, Roland: Rosicrucianism: from the seven- teenth to the twentieth Century. Modern Esoteric Spirituality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needle- man). New York: Crossroads, 1992, str. 186–209. Eliade, Mircea: The Forge and the Crucible: The Origins and Structures of Alchemy. Chicago: Chicago Uni- versity Press, 1978. Evans, Robert J. W.: Das Werden der Habsburger Mo- narchie 1550–1700: Gessellschaft, Kultur, Insti- tutionen. Wien/Köln/Graz: Böhlau, 1989. Evola, Julius: The Hermetic Tradition: Symbols and Teachings of the Royal Art. Rochester, Vermont: Inner Traditions International, 1995. Faivre, Antoine: Ancient and Medieval Sources of Modern Esoteric Movements. Modern Esoteric Spirituality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needle- man). New York: Crossroads, 1992, str. 1–70. Faivre, Antoine: Christian Theosophy. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Ha- negraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 258–267. Faivre, Antoine: Introduction I. Modern Esoteric Spi- rituality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needleman). New York: Crossroads, 1992, str. xi–xxii. 222 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Fanger, Claire in Frank Klaassen: Magic III: Middle Ages. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 724–731. Godwin, Joscelyn: Rudolf II. of Habsburg. Dictiona- ry of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 1021–1022. Golec, Boris: Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zato- nom. Disserationes 11. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2015. Goodrick-Clarke, Nicholas: The Western Esoteric Tra- ditions. Oxford: Oxford University Press, 2008. Haage, Bernard D.: Alchemy II: Antiquity – 12th Century. Dictionary of Gnosis & Western Esote- ricism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/ Boston: Brill, 2006, str. 16–34. Hanegraaff, Wouter J: Esotericism. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Ha- negraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 336–340. Hitchcock, Ethan Allen: Remarks Upon Alchemy and Alchemists. Whitefish, MT: Kessinger Reprints, 2003 [1857]. Hudales, Jože: Slovenski muzeji in etnologija: Od ka- binetov čudes do muzejev 21. stoletja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Lju- bljani, 2008. Jonas, Hans: The Gnostic Religion. Boston: Beacon Press, 2001. Jung, Carl Gustav: Aion: Researches into the Phenome- nology of the Self. Princeton: Princeton University Press, 1969. Jung, Carl Gustav: Alchemical Studies. Princeton: Princeton University Press, 1967. Jung, Carl Gustav: Mysterium Coniunctionis. Prince- ton: Princeton University Press, 1970. Jung, Carl Gustav: Psychology and Alchemy. Prince- ton: Princeton University Press, 1968. Jung, Carl Gustav: Spomini, sanje, misli. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1989. Južnič, Stanislav: Fizikalne knjige v turjaški knjižnici. Knjižnica, revija za področje bibliotekarstva in bi- bliotekarskih znanosti 50, 3, 2006, str. 23–52. Južnič, Stanislav: Kopernik v turjaški in licejski knji- žnici. Knjižnica: revija za področje bibliotekarstva in bibliotekarskih znanosti 50, 1–2, 2006, str. 7–34. Južnič, Stanislav: O zgodnjih kranjskih naravoslov- cih. Poligrafi VIII, št. 29/30, 2003, str. 99–118. Južnič, Stanislav: Prvih 800 let frančiškanske kemije za Slovence (ob 800 letnici frančiškanskega reda v letu 2009). Acta Chymica Slovenica 56, 2009, str. 3–18. Južnič, Stanislav: Voltov sorodnik in njegov idrijski lekarnar (ob 270-letnici Voltovega rojstva). Acta Chymica Slovenica 61, 2014, str. 107–126. Južnič, Stanislav: Zgodovina raziskovanja vakuuma in vakuumskih tehnik – 2. del. Ljubljana: Društvo za vakuumsko tehniko Slovenije, 2010. Kavčič, Ivica: Živo srebro in cinober v alkimiji in v proizvodnji rudnika živega srebra v Idriji. Poligra- fi VIII, št. 29/30, 2003, str. 79–97. Klosowski de Rola, Stanislas: The Golden Game: Al- chemical Engravings of the Seventeenth Century. London: Thames and Hudson, 1988. Kopriva, Silvester: Ljubljana skozi čas:ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana: Založba Borec, 1989. Kors, Alan Charles in Edward Peters (ur.): Witchcraft in Europe 400–1700: A Documentary History. Phi- ladelphia: University of Pennsylvania Press, 2001. Košir, Matevž in Marjeta Tratnik-Volasko: Čarov- nice: predstave, procesi, pregoni v evropskih in slo- venskih deželah. Ljubljana: Znanstveno in publi- cistično središče Ljubljana, 1997. Košir, Matevž: Prostozidarstvo v habsburški monar- hiji v 18. stoletju ter prostozidarski loži »Zdru- žena srca« ter »Dobrodelnost in stanovitnost« v Ljubljani. Kronika 46, 1–2, 1998, str. 41–65. Kovač, Tita: Kemiki skozi stoletja. Ljubljana: Mladin- ska knjiga, 1984. Kovač, Tita: Spomini barona Valvasorja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1973. Koyre, Alexandre: Mistiki, spiritualisti, alkimisti XVI. stoletja v Nemčiji. Ljubljana: KUD Logos, 2008. Kukolja, Božena in Vladimir Magić: Bibliotheca Val- vasoriana: Katalog knjižnice Janeza Vajkarda Val- vasorja. Ljubljana in Zagreb: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in Nacionalna i sveučiliška knjižnica Zagreb, 1995. Levi, Eliphas (ps. od Alphonse Louis Constant): Transcendental magic. Boston in York Beach: Weiser, 2001 [1855/56]. Maurer, Armand: Srednjeveška filozofija Zahoda. Ce- lje: Mohorjeva družba, 2001. Mayr, Janez Krstnik: Catalogus librorum qui nundinis Labacensibus autumnalibus in officina libraria Joan- nis Baptistae Mayr, Venales postant. Anno M.DC. LXXVIII. Faksimile izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1966 [1678]. McIntosh, Cristopher: The Rosicrucians: The History, Mythology and Rituals of an Esoteric Order. San Francisco in Newburyport: Weiser Books, 1997. McLean, Adam, ur.: The Alchemy Web Site: http:// www.alchemywebsite.com/, 1. maj 2015. McLean, Adam: The Alchemical Mandala: a survey of the mandala in the western esoteric traditions. Grand Rapids, Minnesotta: Phanes Press, 2002. Minařik, Fran: Geslo o alkemiji na Slovenskem v Enciklopediji Jugoslavije. Minařikova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mariborske lekar- ne, 2000 [1983], str. 369. Minařik, Fran: Nekaj o stari zlatarski umetnosti. Minařikova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). 223 2016 ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1918], str. 333–339. Minařik, Fran: O alkemiji na Kranjskem. Minaři- kova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1925], str. 341–345. Minařik, Fran: O alkimiji na Kranjskem. Minařikova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mari- borske lekarne, 2000 [1927], str. 347–352. Minařik, Fran: O stermolskih alkemistih. Minaři- kova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1927], str. 353–357. Minařik, Fran: Razprava ljubljanskega alkemista Rai na o tekočini »Alkaest«. Minařikova zbrana dela I (ur. Štefan Predin). Maribor: Mariborske lekarne, 2000 [1928], str. 359–368. Mušič, Drago: Alkimisti – zlatotvorci v idrijskem rudniku živega srebra. Alkimija, sveta veda naša: Alkimisti in Paracelzus 1493–1541–1993 (ur. Mi- haela Kocjančič, Mihael Glavan in Vilenka Jakac Bizjak). Ljubljana: NUK, 1994, str. 22–23. Mušič, Drago: Alkimisti v samostanih. Alkimija, sve- ta veda naša: Alkimisti in Paracelzus 1493–1541– 1993 (ur. Mihaela Kocjančič, Mihael Glavan in Vilenka Jakac Bizjak). Ljubljana: NUK, 1994, str. 15–16. Mušič, Drago: Slovenski alkimisti, paracelzisti in jatrokemiki. Alkimija, sveta veda naša: Alkimisti in Paracelzus 1493–1541–1993 (ur. Mihaela Ko- cjančič, Mihael Glavan in Vilenka Jakac Bizjak). Ljubljana: NUK, 1994, str. 18–20. Newmann, William R.: Promethean Ambitions: Al- chemy and the Quest to Perfect Nature. Chicago & London: University of Chicago Press, 2004. Newmann, William R.: The Summa Perfectionis of Pseudo-Geber: A Critical Edition, Translation & Study. Leiden, New York, Kobenhavn in Köln: Brill, 1991. Paušek-Baždar, Snježana: Alkimija v delih istrskih zdravnikov. Poligrafi VIII, št. 29/30, 2003, str. 119–126. Paušek-Baždar, Snježana: Neka alkemijska gledišta hrvatskih prirodoznanstvenika. Prilozi 61–62, 2008, str. 143–155. Principe, Lawrence M. in William R. Newmann: Some Problems with the Historiography of Al- chemy. Secrets of Nature: Astrology and Alchemy in Early Modern Europe (ur. William R. Newmann in Anthony Grafton). Cambridge, Massachusetts in London, England: The MIT Press, 2001, str. 385–431. Principe, Lawrence M.: Alchemy I: Intruduction. Dictionary of Gnosis & Western Esotericism (ur. Wouter J. Hanegraaff et al.). Leiden/Boston: Brill, 2006, str. 12–16. Principe, Lawrence M.: Alkahest (syn. Menstruum universale). Alchemie: Lexikon einer hermetischen Wissenschaft (ur. Claus Priesner in Karin Figala). München: C. H. Beck, 1998, str. 40–41. Principe, Lawrence M.: Aurum potabile. Alchemie: Lexikon einer hermetischen Wissenschaft (ur. Claus Priesner in Karin Figala). München: C. H. Beck, 1998, str. 66. Radics, Peter pl.: Johann Weikhardt Freiherr von Val- vasor (geb. 1641, gest. 1693). Laibach: Krainsche Sparkasse, Ig.v. Kleinmayr und Fed. Bamberg, 1910. Rain, Joannes Frederic a: Praeservativum Universa- le Naturale. A natura & arte depromptum in omni morborum genere Est LAPIS PHILOSOPHORUM Cujus Possibilitas, realitas, existentia & praeparatio, quantum licet, quodq; is solus sit unicus morborum debellator Hercules. /.../ Labaci: Joannis Baptista Mayr, 1680. Read, John: Prelude to Chemistry. The Outline of Al- chemy, Its Literature and Relationships. Massachu- setts: The MIT Press, 1966. Reale, Giovanni: Zgodovina antične filozofije I: Od izvirov do Sokrata; Zgodovina antične filozofije II: Platon in Aristotel. Ljubljana: Studia Humanita- tis, 2002. Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Val- vasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983. Roob, Alexander: Alchemy & Mysticism: The Hermetic Museum. Köln, London, Los Angeles, Madrid, Paris in Tokyo: Taschen, 2006. Rudolph, Kurt: Gnosis: The Nature & History of Gno- sticism. San Francisco: Harper, 1987. Schipperges, Heinrich: Paracelsus and his Folowers. Modern Esoteric Spirituality (ur. Antoine Faivre in Jacob Needleman). New York: Crossroads, 1992, str. 154–185. Schmieder, Karl Christoph: Geschichte der Alchimie. Wiesbaden: Marix Verlag, 2005 [1832]. Sitar, Sandi: Alkimija skozi čas. Poligrafi VIII, št. 29/30, 2003, str. 41–62. Sitar, Sandi: Sto slovenskih znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov. Ljubljana: Prešernova družba, 1987. Smith, Pamela H.: Fürstenalchemie. Alchemie: Lexi- kon einer hermetischen Wissenschaft (ur. Claus Prie- sner in Karin Figala). München: C. H. Beck, 1998, str. 140–143. Soukup, Rudolf Werner: Chemie in Österreich: Berg- bau, Alchemie und frühe Chemie: Von den Anfängen bis zum Ende des 18. Jahrhunderts. Wien, Köln in Weimar: Böhlau, 2007. Steska, Viktor: Dolničarjeva »Bibliotheca Labacensis publica«. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, X, 1900, str. 145–174. Tišler, Miha: Alkimijski eksperimenti. Poligrafi VIII, št. 29/30, 2003, str. 63–78. Trismegist, Hermes: Corpus Hermeticum. Ljubljana: Nova revija, 2001. Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske – I–IV. (Die Ehre des Herzogtums Krain.) Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2009–2013. 224 2016ANDRAŽ ŽVAB: BAROČNA ALKIMIJA NA KRANJSKEM, 199–224 Waite, Arthur Edward: Secret Tradition in Alchemy. Whitefish, MT: Kessinger Reprints, 2007. White, David Gordon: The Alchemical Body: Siddha Traditions in Medieval India. Chicago: University of Chicago Press, 1996. Willis, Roy: Magic. Encyclopedia of Social and Cul- tural Anthropology (ur. Alan Bernard in Jonathan Spencer). London in New York: Routledge, 2002, str. 340–343. Yates, Frances Amelia: Giordano Bruno and the Her- metic Tradition. London in New York: Routledge, 2008 [1964]. Yates, Frances Amelia: The Occult Philosophy in Eliza- bethinian Age. London in New York: Routledge, 2008 [1979]. Yates, Frances Amelia: The Rosicrucian Enlighten- ment. London in New York: Routledge, 2007 [1972]. Zalar, Vinko: Slava alkimije istrske. Poligrafi I, št. 1/2, 1996, str. 130–137. Žvab, Andraž: Alkimija: struktura in zgodovina. Acta Chymica Slovenica, 62, 1, 2015, str. 2–18. Žvab, Andraž: Tradicija alkimije na Zahodu in na Slo- venskem (diplomsko delo). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno an- tropologijo, 2015. Žvanut, Maja: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. Žvanut, Maja: Valvasorjev boter Konrad Ruess baron Ruessenstein na Strmolu. Kronika 54, 2006, str. 183–194. S U M M A R Y Baroque Alchemy in Carniola In the discussion, alchemy in the Duchy of Car- niola is presented. The article is divided into chap- ters and subchapters. The first chapter presents the growing academic field of Western esoteric tradition studies as well as the role of alchemy in the context of modern academic research. The second chapter describes the basic features of alchemy as one of the Western esoteric traditions and provides a brief his- torical survey of the tradition. The third chapter deals with alchemy in the Habsburg Empire in the time of late Renaissance and Baroque. The discussion ad- dresses the following topics: the role of Paracelsian- ism in the late 16th and early 17th centuries; alchemy and Habsburg emperors; the phenomenon of Rosi- crucianism; the role of alchemy and occult sciences in learned Baroque culture; alchemists and occultists as successful members of the Habsburg Court and the phenomenon of public alchemical transmuta- tions in the context of learned Baroque culture. The main part of the article deals with alchemy in Duchy Carniola from the late 16th to the 18th century and addresses the following topics. The first subchap- ter discusses alchemists from the late 16th-century Ljubljana–most notably doctors, nobles and inven- tors–as well as the presence of alchemy in booksell- ers’ catalogues. The second subchapter is dedicated to alchemy and mining and deals especially with the connection of alchemy and mining technologies in the town of Idrija. In the 17th century, the Strmol Castle was famous for its owners’ alchemical endeav- ours and could be labelled as the »capital« of alche- mists from Carniola. These–especially the three gen- erations of the Ruessenstein family–are presented in the third subchapter. Johannes Friedrich von Rain (1613–?) was undoubtedly the most famous alche- mist from Carniola. His life, thought and work are presented in the fourth subchapter, with a specific fo- cus on his alchemical dispute with his contemporary, a Czech medical doctor and alchemist Dobrzensky. The discussion provides a thorough analysis of Rain’s alchemical polemic Praeservativum Universale Natu- rale. Johann Weikhard von Valvasor, now famous for his sober and experiment-based scientific endea- vours, had a strong interest in the occult as well. As is the case with Newton, authors have often neglected Valvasor’s occult and alchemical leanings. These are presented in the fifth subchapter. Alchemy in Car- niola was alive well into 18th century and is briefly discussed in the sixth subchapter. The discussion concludes with a survey of up-to-date research of alchemy in Slovenia. It also indicates possible future research options of this topic in the form of transla- tions, critical studies and museum exhibitions.