TOKRAT VAM PREDSTAVLJAMO Radosti in tegobe radioamaterjev YU3AJK-73! Oznaka YU3AJK pomeni Radio klub Ljnb-Ijana, številka 73 pa v radioamaterski govo-rici LEP POZDRAV. Fantje in dekleta, pri-bližno 100 po številu, ki se zbirajo v zgornjih prostorih šercerjevega doma, imajo tam svo-je, za nas nestrokovnjake, nekoliko skrivnost-ne aparature. Tajnica kluba Helena Korva in član Janez Komočar sta mi razložila nena-vadne oznake, kratice, čudne piske in delo nasploh: # »Naše spretnosti se dele po razredih. Osnovni razred je C razred. Na izpitu mora tisti, ki polaga osnovni razred, obvladati te-legrafijo, Morsejevo abecedo in imeti dolo čeno število potrjenih zvez s posebnimi QSL karticami. To je osnova. Za višji B razred mora imeti kandidat potrjenih 30 zvez, za A razred pa 100 zvez. Nič nenavadnega se ni denimo pogovarjati z Američani, saj je tam 300.000 registriranih radioamaterjev. Ze-Io veliko jih je tudi y Sovjetski zvezi, Avstra-liji, na Japonskem in v Evropi. Med minu-lim svetovnim nogometnim prvenstvom v Argentini so pol ure po končanih tekmah ludi številni Argentinci živahno izmenjavali mnenja s prijatelji po svetu.« # Najtežje je dobiti zvezo z redko nase-Ijenimi otoki, kjer morda sploh ni radio-amaterjev ali pa imajo svoje sprejemno-oddajne postaje le redke ekspedicije. Neko tako zvezo so nedavno ujeli in vzpostavili z Novo Kaledonijo, osamljenem otočju v Ti-hem oceanu. Za dobro zvezo morajo biti tu-di dobre vremenske razmere. Vzpostavljajo jih lahko prek posameznih meteoritov, ta-krat je to kratka zveza petih do desetih se-kund. # »Bolj nočni ptiči smo. Sediš in vrtiš gumb, iščeš ugodno zvezo, kadar jo dobiš, se pogovoriš z neznanim prijateljem na dru-gem koncu sveta na primer o vremenu, kakšnem receptu in morda še kaj...« # Vendar ti oddaljeni prijatelji kdaj pa kdaj pridejo tudi osebno v klub. Tako so jih obiskali že Jemenci, Maltežani, Iranci in seveda naši radioamaterji. # Znano je, da so bili radioamaterji tistl, ki so ob velikih naravnih katastrofah pogo-sto prvi zvrtali in ugotovili natančne podat-ke, kje in kaj se je zgodilo. Tako je bilo tudi ob zadnjem potresu v Furlaniji — Julijski krajini. Že čez pol ure so vedeli vse in se-veda to posredovali RTV Ljubljana in drugim. Potres, ki je leta 1963 razdejal Skopje, je prav tako značilen primer, kako se taka organizirana dejavnost lah-ko takoj vključi v reševanje in po-moč. Z dvema postajama je ravno šišen-ski klub ves teden vzdrževal zvezo s sve-tom. Westerbach Drago-Veko, Lorger Drago in sekretar društva Janez Žgajnar so neko-liko starejši člani kluba. # »Osnovni namen našega kluba je izob-raževanje in usmerjanje mladih v tehnične poklice. Tukaj se vpeljujejo v konstrukcij-sko dejavnost z mikroprocesi, vsaj teoretič-no zasledujejo najnovejša tehnična dogna-nja na tem področju. Žal zaradi popolnoma Drago AVesterbach išče zvezo neurejenega financiranja ne morerao pre-izkusiti to, kar danes na tem področju nudi tehnika. Smo v čudnem položaju! Imamo iz-redne strokovnjake, nimamo pa sredstev, da bi to kupili, pokazali in uporabljali...« # Predsednik kluba je dr. Železnikar, priznan strokovnjak za uporabo mikrozvez, satelitskih zvez in stratosferskih zvez. Naša družbena stvarnost je v celoti podrejena kon-cepciji Splošnega ljudskega odpora. Tukaj, menijo, naj bi našli svoje mesto: # »Na nas radioamaterje čisto resno ra-čunajo. Sodelujemo z Jugoslovansko ljudsko armado, teritorialno obrambo in civiino za-ščito. Za JLA izučujemo kadre, tako da na služenje kadrovskega roka prihajajo že for-mirani telegrafisti. Nekaj stroškov nam JLA povrne. Pa tudi kdor redno sodeluje v klub-skem delu lahko stalno vzdržuje delovno kondicijo. To dokazuje naša udeležba v Skopju, pri poplavah v Zagrebu... Janez Žgajnar: denarja ni # Tovariš Žgajnar je bil tega dne neraz-položen. Letna vsota treh starih milijonov, ki je bila namenjena klubu, se je silom pri-lik skrčila na borih 12.000 dinarjev. Vendar je kljub temu skozi črnogledost pronicala vizija urejenega radio kluba, ki bo nekoč imel svoj center in oddajnik na Slivnici. Da, veliko bodo morali storiti sami, aparature so drage, zidava in iskanje dovoljenj zamud-no, toda vse to bodo premagali: # »Za nemoteno dejavnost kluba bi let-no potrebovali vsaj 15 starih milijonov. Zdi se, da so bile naše zahteve v preteklosti pre-skrorrme in zato smo najbrž sedaj v takem položaju. Dejavnost kluba pa zato ne bo za-mrla. Že v jeseni, natančneje 20. septembra, pripravljamo dva začetniška tečaja radioteh-nike, prometa in Morsejeve abecede. Klub se bo tako še okrepil in upam ter verjamem, da bomo našli dostojen izhod v SIS za teh-uične dejavnosti, ki ga bomo pa morali or-ganizirati vsekakor na občinski ravni.« # Silni optimisti so, tako da vse skupaj že nekoliko diši po logiki: »Bo že kako ...« Vendar imajo za ta svoj optimizem trdne osnove. Za svoje preteklo delo so dobili namreč že veliko priznanj: Ob 30-letnici klu-ba nagrado Borisa Kidriča, spominsko di-plomo AVNOJ, zlati kipec Nikole Tesle, po-kal Zveze radioamaterjev Slovenije, diplo-mo WAC, kar pomeni, da imajo zvezo z vse-mi kontinenti. Ne manjka tudi posebnega priznanja občinske konference SZDL. Trdno verjamejo, da bo njihovo delo našlo večji odmev v naši koncepciji SLO. Helena Korva pa je tudi rekla: 0 »Vsaka zveza je posebno doživetje...« >¦ . 'r ¦ -' Bogomir Šefic Foto: Jaka Bregar