273
Kmetijstvo.
Za sadjerejce.
„Šipe"   imenujemo   v  sadjarstvu   po   meter  ali še več okrog in okrog debla   mladega   sadnega drevesa se-gajočo,   na   okroglo   prekopano   ali   prelopateno   zemljo. Tudi je šipa   navadno nekoliko   višja   od ostalega sveta okolu drevesa. Šipe napravljajo povsod tam, kjer se sadjarstvo    mnogo   g<ji,   vsaj   dvakrat   na   leto,   namreč: pozno v jeseni, tikoma  pred zimo, in pa zgodaj na spomlad,   zapravlja  se pa šipe zato, da drevje rajši raste. Saj je pač   slehernemu  preprostemu   kmetu   prav dobro dobro znano,   da v celini  nobena rastlina, bodisi koruza ali krompir ali trta, noče dobro in čvrsto rasti. In ravno tako je tudi s sadnim drevesom. Tudi sadno drevje raste vse drugače v prekopanem, rahlem svetu kakor pa v celini, že celo, ako je raščena, to je, zadedinjena. Najboljše raste seveda  sadno   drevje, v čez in čez globoko prekopanem,   torej   prerigolanem   svetu,   osobito,   ak:>   se tak svet potem še vsako leto obdeluje, torej,   kakor navadno pravimo, v obdelanem svetu. Toda taka zasaditev sadnega drevja je dosti predraga.    Zato se zadovolji umni sadje-rejec navadno s tem, da napravi sadnemu drevesu veliko, obsežna posebno   široko jamo,   ter da potem le šipo okolu debla rahlja, skopuje ali prelopatuje.
Danes hočemo izpregovoriti nekoliko besed o zasaditvi sadnega drevja na šipe ter našim, do sadjarstva veseljo goječim gospodarjem pojasniti, kje da je na pravem mestu in kako da se izvršuje. Na pravem mestu je saditev sadnega drevja na šipe povsod tam, kjer je rodovitna piast zemlje le plitva, tanka, in kjer je pod njo znabiti skalovje, grušfi, lapor, nadanja voda, ali pa prav težka ilovica, takozvana glina nahaja. Ako se v takem svetu sadno drevje po navadnem načinu sadi, to je, kar prosto v jame, noče čvrsto rasti, in naj se saditev še tako pravilno izvrši. In zakaj noče rasti? Zato, ker korenine nimajo prostora, da bi se širile, in ako nimajo zato prostora, manjkati jim mora v prilično prav kratkem času redilnih snovi, torej hrane. Tisto malo rahle ter rodovitne zemlje, v katero je drevo v jamo zasajeno, korenine kmalu izsrkajo in drevo prične pešati, hirati tako, kakor cvetlična rastlina v loncu, ako je jo vsako leto v večji lonec ne presadi. Da bi se temu izognili, saditi so se lotili   nekateri   umni sadjari  sadno drevje namesto v
jame, na ali v šipe zasute jame. Pri laki zasaditvi imajo korenine priliko v površni, v rodovitni plasti širiti se ter iz te hrano srkati in zato drevje boljše uspeva, boljše in veliko dlje časa raste ter rodi.
Izvršuje se pa ta saditev tako-le: Jamo se izkoplje popolnoma pravilno, torej vsaj meter široko in 50 do 60 cm globoko, ako to rodovitna plast dovoli. Ako rodovitna plast tega ne dovoli, napravi se pa jamo plitvejši, recimo 30 do 40 cm globoko. Izkopano jamo se potem zopet zasuje in sicer tako, da pride površna zemlja — ruša, trata — na dno jame, na to se pa napelje od kjer-sibodi dobre rodovitne zemlje v jamo tako, da postane čisto polna, da jo še celo nadsipuje, in v to zemljo posadi se šele drevesce, to pa tako plitvo, da pride s koreninami tik površja zemlje, ležeče okrog jame. Pri izkopavanju jame denemo posebej najnižjo plast, katera se končno porabi za napravo šipe vrhu korenin.
Tako usajeno drevesce mora širiti potem svoje korenine ravno v rodovitni plasti in vsled tega uspevati mora veliko boljše, kakor pa, ako bi bilo globokejše usajeno. To že celo v laporju, ali v prav težkem, vlažnem ter mrzlem ilovnatem svetu. Da se mora tako posajenem drevju ob suši v prvih letih zalivati, razume se samo ob sebi. Nekoliko dražja je pa že ta saditev nego navadna, zato je pa tudi uspešnejša, med tem, ko je navadna pri takih zemljiških razmerah, kakršna smo popisali, običajno in kakor kažejo mnogoštevilne izkušnje, popolnoma brezuspešna.