p• KR1ZOSTOM:
Gospod, kristalnih značajev nam daj!
Dvignili so križ —
umirajoči Zveličar na njem visi.
Poglejte jih!
Cela truma s Kalvarije beži!
Kako so se klanjali Zveličarju, ko je bilo še vse varno.
Hu — danes pa je soparno; senco bo treba poiskati.
Lahko je svetu lagati, da zastre svoj grdi obraz.
Pod križem stoje samo trije: Marija — Janez — Magdalena — na celem svetu trije značaji.
Kje so tisti odločni možje, ki so Odrešenika zapustili ?
Malo prej so še vpili:
»Zate damo življenje/«
Kako ubog je vendar človek!
Vase zaljubljen je vsak.
Dokler se čuti varnega, z mečem sika o zrak.
Ko pa pridejo veljavni ljudje — je konec junaštva.
Vse, kar so prej trdili — ta je, samo, da ne padejo v njihove nemilostne roke.
Gospod, usmili se nas!
Kristalnih značajev nam daj za ta resni čas!
P. BEG AL AT:
Katoliški škof po Kristusovih zamislekih.
(K petdesetletnici našega škofa dr. Gregorija Rožmana.)
»Pojdi, zakaj on (Savel) mi je orodje, ki sem ga izvolil, da ponese moje ime pred pogane in kralje in sinove Izraelove. In jaz mu bom P0" kazal, koliko mora trpeti za moje ime« (Apd 9, 15. 16). Tako je posla} Gospod svojega duhovnika Ananijo, naj gre Savla krstit. Hkrati je tudi označil Savlov ali Pavlov poklic. Ne le Pavlovega, ampak slehernega katoliškega škofa. Saj se mora v življenju škofa odražati sveti Pavel.
1.	»On mi je orodje, ki sem ga izvolil.« Apostol Pavel je bil izvoljeno orodje. Gospod ga je za apostolsko službo pripravljal. Že v mestu Tarzu, kjer so ga starši strogo versko vzgajali. V Jeruzalemu je bil učenec slav; nega Gamaliela. Umevno, da je imel o Mesiji take nazore, kakršne skoraj vsi Judje. V duhu ga je gledal kot mogočnega zemeljskega kralja, ki bo vladal nad vsemi narodi. Judje bodo njegovo odbrano ljudstvo. Uverjen je bil, da vera v Jezusa iz Nazareta ogroža njegovega Mesijo. Zato je * neugnano silo preganjal vse, ki so klicali Jezusovo ime. Gospoda še m poznal. Sicer bi ga bilo Savlovo čisto srce iskreno vzljubilo. Pred Damaskom je videl svojega Mesijo. Pred njim je zdrknil na kolena preganjavec Savel, pa se je dvignil apostol Pavel. Največji Kristusov učenec! Sam Gospod ga je uvajal v apostolsko delo. Pred Damaskom in pozneje v pu' ščavi. »Ko pa je Bog, ki me je bil odločil že od rojstva in me poklical po svoji milosti, sklenil, v meni razodeti svojega Sina, da ga oznanjam med pogani, se nisem posvetoval z mesom in krvjo (s kakim človekom), tudi nisem šel v Jeruzalem k njim, ki so bili apostoli pred menoj, ampak sem takoj odšel v Arabijo« (Gal 1, 15—17). Gospod mu je bil učitelj. »Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil« (1 Kor 11, 23).
Kot božji izvoljenec vselej nastopa. Nikdar kot ljudski pooblaščenec. »Pavel, apostol ne od ljudi, tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristus« in Bogu Očetu (Gal 1, 1). Tako in podobno skoraj v vseh poslanicah.
Ljudstvo ga tudi kot božjega izvoljenca spoštuje. Seveda tisto, ki srce odpre resnici. »Zaradi mojega telesa me niste zavrgli, marveč ste me sprejeli kakor poslanca božjega, kakor Kristusa Jezusa... To spričevalo vam namreč dajem, da bi si bili, če bi bilo možno, oči izdrli ter jih meni dali« (Gal 4, 14. 15).
Enako je tudi katoliški škof izvoljeno orodje božje. Je škof ne od ljudi, tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu. Kak0 je treba to umevati? Kdor pride do škofovske časti in oblasti tako, kak°r predvideva sveta Cerkev, ni škof od ljudi, tudi ne po človeku, ampak P° Svetem Duhu, ki je Duh Očeta in Kristusa. Sveti Duh sam deli za škofovski poklic potrebne milosti. Skrivnostna so pota, ki vodijo do mašništv® Utira jih mlademu možu Sveti Duh. Polno tajnosti je duhovnikovo življe' nje in delovanje. Oboje vodijo milosti in darovi Svetega Duha. Do oneg® najlepšega dne, ko duhovnik s pokladanjem škofovih rok sprejme polno®' mašništva. Tako je Sveti Duh sam izoblikoval svojega viteza. Sveti D11’1 je delil duhovniku potrebne milosti. Sveti Duh mu je podelil pri kons°' kraciji škofovske oblasti. Torej je škof last Svetega Duha. Njegovo odbran0 orodje. Sveti Pavel je govoril efeškim cerkvenim predstojnikom: »PaziP nase in na vso čredo, v kateri vas je SVETI DUH postavil za škofe, d® vodite Cerkev božjo, ki jo je pridobil (Kristus) z lastno krvjo« (Apd 20, 28).
Cerkev vodi Sveti Duh. Zato je tudi pod Njegovim vplivom odredil®! kakšne lastnosti mora imeti tisti, ki mu more v imenu istega Svetega Duh®
Prisoditi škofovstvo in izročiti vodstvo škofije. Kaj čuda, ako gleda v svojih škofih izvoljena božja orodja in odbrane posode Svetega Duha? Tako veliki so v božjih in njenih očeh, da pri škofovski konsekraciji ponavlja težke besede Izakove: »Kdor bi te utegnil kleti, bodi preklet; kdor te bo blagoslavljal, naj bo napolnjen z blagoslovom« (Gen 27, 29).
Kakor visoko ceni svoje maziljence in odbrano božje orodje mati Cerkev, tako jih globoko spoštujejo njeni otroci, verniki. Menda res ni katoliškega naroda, ki bi bil do svojih škofov brezbrižen. Zlasti pa je našemu narodu to spoštovanje kar nekako prirojeno. Vernemu Slovencu je njegov škof res božji poslanec. V njem vidi samega Kristusa.
Spoštujmo svoje škofe! Branimo njihovo čast. Odklonimo in zavrnimo ^sako zlonamerno besedo. Prišel bo na nas ves božji blagoslov. Saj ga °liko potrebujemo!
2.	»On mi je orodje, ki sem ga izvolil, da ponese moje ime pred P°gane in kralje in sinove Izraelove.« Sveti Pavel je nosil po svetu Kristusovo ime z besedo. »Ni me namreč Kristus poslal krščevat, ampak evan-?elij oznanjat, in sicer ne z modrostjo govora, da Kristusov križ moči ne lzgubi« (1 Kor 1, 17). »Pavel, apostol Kristusa Jezusa po božji volji, da °znanja življenje v Kristusu Jezusu« (2 Tim 1, 1). Nosil je Kristusa v duše ? milostjo. »Tako nas imej vsakdo za služabnike Kristusove in oskrbnike . °žjih skrivnosti« (1 Kor 4, 1). »Milost, usmiljenje in mir od Boga Očeta ln Kristusa Jezusa, (gospoda našega« (2 Tim 1, 2). Nosil ga je s čuječnostjo j*ad cerkvenimi občinami, da ohranijo Gospodov nauk čist, po njem žive er sprejete milosti ne izgube. Tako je delal, kakor naj bi vsi tisti, ki jim
je dejal: »Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duli postavil z« škofe, da vodite Cerkev božjo, ki jo je pridobil z lastno krvjo« (Apd 20, 28)-
Kot Kristusov poslanec je povsod nosil Kristusa, ustanavljal in širil Njegovo kraljestvo. Tu v življenje, tam v smrt. Kakor so že pač Kristus« sprejeli, odnosno zavrnili. Zato je zapisal: »Vonj Kristusov za Boga smo (po apostolih se razširja Kristusov nauk in Njegova milost, kakor prijeten vonj) med onimi, ki se zveličujejo, in med onimi, ki se pogubljajo; enim smo vonj iz smrti za smrt, drugim pa vonj iz življenja za življenje« (2 Ker 2, 15. 16).	^
Tudi katoliški škof nosi v svet Kristusovo ime. Z božjo besedo, z* živo, ali s pisano. Izpolniti mora Kristusovo povelje: »Pojdite torej i" učite vse narode ... in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapove; dal« (Mt 28, 19. 20). Zato mora učiti. »Če namreč evangelij oznanjam, n» ne gre hvala, ker mi je naložena dolžnost; kajti gorje meni, če bi evangelij« ne oznanjal« (1 Kor 9, 16). Naj bo ljudem ljubo, ali nevšečno. »Rotim tf pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri Njegovem pri; hodu in Njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, nastopaj, bodi prilično, a’1 neprilično, prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenje®' Zakaj pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, temveč si bodo za čehljanje ušes kopičili učitelje po svojih željah in bodo ušesa odvračali ou resnice, obračali pa se k bajkam« (2 Tim 4, 1—4). Škof mora učiti i® razlagati Kristusov nauk tudi, če bi moral zato trpeti. »In glejte, vezan v duhu grem zdaj v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi bo tam zgodilo; le da ®' Sveti Duh po vseh mestih pričuje in pravi, da me čakajo vezi in bridkosti Toda mislim, da življenje zame nima nobene druge vrednosti, samo d« dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa' da spričam blagovest o milosti božji« (Apd 20, 22—24). »Zaradi upanj« Izraelovega namreč (zaradi Kristusa, ki ga je oznanjal) nosim na sebi to verigo« (Apd 28, 20).
Kdo mi bo razlagal Kristusov nauk? Škof! Kdo mi bo razrešil dvome? Škof! Kdo bo odločal, kaj naj škof uči? Škof sam! To je bil vedi® nauk Cerkve. Tako veruje tudi danes.
Katoliški škof nosi Kristusovo ime takrat, ko deli milost. Je velik1 duhovnik v svoji škofiji. Posvečuje sveta olja, ki nam v dušo izlivaj« milost. Mazili svete posode, ki naj nosijo Najsvetejše. Blagoslavlja cerkve, ki v njih biva Bog. Napaja s Svetim Duhom mlade borce Kristusove. J« prst Svetega Duha, ki piše v dušo ordinanda: »Ti si duhovnik vekomaj P° redu Melkizedekovem!«
Iz škofovih rok prejemam milosti. Neposredno, ali posredno. Le duš« moram odpreti z dobro voljo.
Škof tudi tedaj nosi Kristusovo ime, ko vodi svojo škofijo h Kristusu Pase čredo Kristusovo in jo vlada. Je vrhovni dušni pastir ter pravi cerkveni knez. V to ga je postavil sam Sveti Duh. Duhovne oblasti nima ljudi, ampak od Boga. Zato mu je tudi nihče ne more vzeti!
»Bodite poslušni svojim predstojnikom in bodite jim podložni, zak«J oni čujejo nad vašimi dušami kot taki, ki bodo dajali odgovor; da bod« delali z veseljem, in ne zdihovaje, kar bi ne bilo dobro za vas« (Hebr 1"> 17). Mi hočemo svoje škofe ubogati brez oklevanja, da bo dobro za nas! N« pokorščini do škofa počiva posebni božji blagoslov.
3.	»In jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.« Sv®1 Pavel je bil velik trpin. Trpel je v strahu, da se posveti. »Zatiram svoj« telo in ga devljem v sužnost, da bi, ko evangelij oznanim drugim, sam bil zavržen« (1 Kor 9, 27). Trpi, da otme druge. »Kar me po vrhu f zadene, imam vsakdanji opravek, skrb za vse cerkve. Kdo je slaboten ®
oi jaz ne bil slaboten? Kdo se pohujšuje in bi mene ne peklo?« (2 Kor 11, 28. 29.) Gospodu je služil z vso ponižnostjo, v solzah in poskušnjah, da bi Kristusa oznanjal in vse Kristusu pridobil. Le Gospod sam ve, koliko je Njegov najboljši učenec Zanj in za duše trpel. Trpi nasprotstva, ki mu jih gromadijo pogani, še bolj Judje. Šiban je, kamenjan, povsod v nevarnostih, lačen, žejen, brez zadostne obleke, v ječi, v verigah (1 Kor 4, 9—13; 2 Kor 11, 24—27). Slednjič gre zaradi Kristusa v smrt. Rad sklone glavo pod rabljev meč. Da bi le čim prej Kristusa videl. V duhu pokleknem pred Pavla. Poljubim verigo, ki mu vklepa roke. Sklonim se ter poljubim linijo, ki je pila velikega apostola kri! Velik je bil apostol v delu za Kristusa. Še večji v trpljenju Zanj. Največji v mučeniški smrti za Gospoda!
Tudi katoliški škof je trpin. Trpi v skrbi, da se posveti. Težka je njegova služba. Svetnika zahteva. Trpi, da posveti druge. Stoji med življe-njem in smrtjo toliko drugih! In vse to bi ga ne skrbelo? In take skrbi bi mu ne obteževale življenja? Trpi, ker ga le premnogi ne umevajo. Kakor tudi Kristusa svoj čas niso hoteli. Komu v škodo? Sebi! Ali škofa ne boli, ko vse to gleda?
Mi pa imejmo s svojimi nadpastirji sočutje in jim darujmo pravo, srčno ljubezen! Ubogajmo svetega Pavla, ki tudi nas opominja: »Prosimo vas pa, bratje, priznavajte tiste, ki se trudijo med vami in so vaši predstojniki v Gospodu ter vas opominjajo, in imejte jih zaradi njih dela v prav veliki ljubezni« (1 Tes 5, 12. 13).
* * *
Dne 9. junija 1. 404. je bil Carigrad močno razburkan. Njegov sveti nadškof Janez Krizostom je moral drugič v pregnanstvo. Zakaj? Ker je *°t katoliški škof vestno vršil svoje dolžnosti. Odrinili so ga v Kapadocijo. Nato proti Črnemu morju. Nad tri leta je veliko trpel, zdaj tu, zdaj tam. Telesno ves izmučen in strt je 14. septembra 407. leta kot mučenec svojega škofovskega poklica v današnji vasi Bizeri umrl. Njegove zadnje besede 80 bile: »Hvala Bogu za vse. Amen!«
Krizostomovi nasprotniki pa niso preganjali le svetega škofa, ampak budi njegove vernike. Mnogo so jih pozaprli, druge na vse strani razgnali, Jle malo celo pomorili. Med zadnjimi je bil tudi mlad študent, Evtropij. Krasilo ga je nedolžno življenje. Odlikovala posebna vdanost do škofa, škofu je bil zvest. Ni odpadel od njega. Zato je moral v trpljenje in težko ssrt. Povelje se je glasilo: »Vojaki, Evtropiju izvinite ude!« Se je zgodilo. »Žgite ga s plamenicami!« So ubogali. »Trgajte s kavlji meso ž njega!« S? storili. Kristusov mladec je umrl mučeniške smrti za svojega škofa Krizostoma. V rimskem seznamu svetnikov (martirologiju) čitam 12. ja-Siarja: »V Carigradu spomin svetega lektorja Evtropija, ki je ob času C(isarja Arkadija pretrpel mučeništvo.«
* * *
Sveti Pavel, vzor katoliškega škofa, izprosi našemu presvetlemu vladiki prelepo Kristusovo ljubezen. Saj je Gospodovo odbrano orodje. Naj nosi Kristusovo ime še dolgo vrsto let po odlični ljubljanski škofiji. Kristus, ki je bil tebi VSE, mu bodi v trpljenju opora. Sveti mučenec Evtropij, K pa nam izprosi do našega nadpastirja odkritosrčno spoštovanje. Pa neusahljivo pokorščino. Vedno in v vsem! Kakor tudi iskreno ljubezen. Če treba — tja v trpljenje!
Škof z nami. Mi vedno s škofom. To je naša moč, ki temelji na Gospodovi volji in molitvi: »Da bodo vsi eno!« (Jan 17, 21.) Potem bomo *ahko vsi, škof in mi, molili z umirajočim svetim škofom Krizostomom: Hvala Bogu za vse. Amen!«
HELENA HALUŠKA - P. EVSTAHIJ:
Zvon, zvon!
Tisti čas se je na francoski strani udomačila nova šega, da so go-sposke družine pričele prav pogosto vabiti našega župnika na pomenek Sedaj se je komaj mogel ubraniti raznih povabil in vendar je tako nerad obiskoval »višje zverine«! Ni mu storilo dobro, da je spet in spet moral piti čaj, tudi se mu je zdelo škoda njegove nedeljske duhovniške suknje-
Ko pa je bil nato šele ugotovil, da vendarle utegne pri gladko olikani gospodi za svoje uboge dobiti marsikak dober prigrizek, ki bi bil sicer za le-te izgubljen, mu je postalo lažje.
In zdaj je bil na gradovih kmalu tako priljubljen kakor v kmetiških hišah. Povedal je gospodi marsikako trdo resnico, in skromno so ga poslušali, mnogo so mu odpustili, česar bi sicer ne bili nobenemu drugemu-Do Pariza so raznesli njegove sočne in krepke izreke. Toda naš župnik ni bil ponosen na to, nasprotno: hudoval se je nad tem, zakaj čutil je, da so ga napak razumeli.
»Nič ni prav za prav tako neumno,« je godrnjal, »kakor so izobraženi ljudje. Toliko časa ti zavijajo besede, da dobe povsem drugačen zmisel in pomen, kakor pa je človek mislil. Preprosti ljudje veliko bolje razumejo človeka.«
Pa si je bil vendar krog in krog v visoki družbi pridobil resnični!1 prijateljev. Nekoč je prišla celo ponosna gospa markiza1 La Rochette’ peš v lamotsko župnišče; obisk v samodrču1 2 3 ali »motovilu« si je bil župnik strogo prepovedal »zaradi krav«.
Gospa markiza je prišla naravnost v kuhinjo ter se je smeje se usedla med dva drvarja, ki v zadregi nista vedela, kam bi dela svoje roke in noge.
Gospa markiza je pila sadjevec in se je izvrstno zabavala z obema pajdašema, dočim je zadaj za njenim hrbtom »La Pepie« obupno kremžil* obraz.
Priljudno in domače obnašanje visoke gospe pa našemu župniku nikakor ni vzbujalo spoštovanja. Poznal je vse ovinke in spletke človeške duše. »Kaj neki hoče od nas?!« si je mislil.
Ljubi ljudje, to, kar je hotela, je našega župnika tako zadelo, da je pričel jecljati. In kuharici »La Pepie« se je topot v resnici posrečilo, da je zapela kakor petelin: gospa markiza je hotela cerkvi našega župnik8 podariti zvon! Velik, težak zvon v spomin na njenega edinega sina, ki je bil padel v veliki vojni. Zadnji La Rochette!
Veliki Bog, zvon! Zvon, po katerem je bil naš župnik hrepenel dolgih trideset let! Ostro zvonkljanje in čivkanje edinega majhnega zvona v cerkvenem zvoniku mu je bilo pač zmerom mrzko in zoprno!
»Gospa markiza, obupno je poslušati mali zvon, ki kleplje in vrešči kakor kaka stara devica, zvečer ni možno zmoliti zbrano ,Angel Gospodov je oznanil...‘, majhni zvon oskrunja mrak, pa tudi daleč ne seže z glasom-da bi povabil ljudi v cerkev, njegov glas ne seže preko gozda, kaj šele do neba. Zvon, tako debel in resnoben, da se strese vsa cerkev, kadar za' zvoni — to so prekrasne sanje.«
1	Markiza, franc. marquise = mejna grofica.
2	Izgovori: Roššt.
3	Samodrč = avtomobil.
Naš Gospod, Bog Oče bi bil predober, gospa markiza je gotovo eden •zmed njegovih angelov! Takšno otroško veselje je zelo ganilo »angela«: gospa je zastavila vse moči v to, da bi čimpreje bila botra novemu zvonu. In zares je nato tudi zazvonil nekega dne globoko in krepko čez griče in doline.
Gospa mejna grofinja se je nazivala »La Rochette«, poslednja tega imena.
Da imata takšno visoko gospo v svoji sredi, to je vzbudilo obema občinama ponos in napuh, da bi se ljudje ondi skoraj razpočili od napihnjenosti,4 zakaj po njih mislih je bil njihov zvon najlepši na svetu.
»Gospa je plemenita,« tako so govorili, »visokorodna, nič opravka ni imela s tvorničarji konserv ali ohranjenih jestvin, nič opravka s takimi novo pečenimi bogataši in povišanci. Čiste plemenite krvi je in ponosno nosi ime junaka, ki je padel za domovino.« Vsi kmetje so se po njej čutili Poplemenitene in počaščene.
To bi se bilo razrastlo do samoveličja, ako ne bi bil naš župnik j*.vojih ovčic spet enkrat prav pošteno oštel na prižnici: »Vi ste butci, moji jubi bratje, vi ste ničemurno in puhlo ponosni na zvon zaradi njegove lepote in njegovega imena. Podobni ste meščanu, ki občuduje kravo zavoljo njenega dolgega repa in njenih debelih rogov in ne ve, da je mleko bolj važno. Razumeti morate zvon La Rochette, zakaj ima Vam kaj povedati. Ob delavnikih ga morate poslušati, če hoče med svetlobo in temo z Vami vred Moliti in Vaše molitve ponesti kvišku k Bogu Očetu. Za to je dovolj močan *n Vaša pobožnost ni le preveč težka. Poslušajte ga, kadar zvoni zdravamarijo, kjerkoli ste, postojte za trenutek in bodite lepo tiho, ne mislite na njegovo- imenitno ime in na njegov globoki zvok, temveč poslušajte božji 8las, ki iz njega govori. Poslušajte ga, kakor bi ga čuli poslednjikrat na zemlji. Pri tem Vam ni treba predolgo časa prenehati z delom. Očenaš, zdravamarija in znamenje križa: že to samo razveseljuje našega nebeškega Očeta. Dan za dnem počakajte, da Vam zazvoni v pozdrav ,dober večer!‘, preden greste spat Tedaj Vas hoče zvon spomniti na večnost, da boste vedeli o njej v minljivi noči.«
Sedaj so se kmetje sicer še nadalje bahali z zvonom, toda niso bili Več tako glasni. In kadar je zvečer zazvonilo zdravamarijo, je postalo zdaj v vsej cerkveni občini nekaj trenutkov vse tiho. Težki vozovi sena so °bstali, voli so sopihali, dočim je kmet, naslonjen na njih bok, zmolil svojo »zdravamarijo«; perice ob potoku so prenehale sredi svojega po-Sovora ter so se nad vodo sklonjene pokrižale, kosci na polju so obstali Naslonjeni na svoje kose in v ta čudoviti mir se je potopila pesem zvona in vočer se je spustil na zemljo.
Naš župnik si ob delavnikih ni dal odvzeti veselja, da ne bi sam vlekel vrvi, kadar je bilo treba zvoniti »zdravamarijo«. Zanj je bilo to višek dneva.
Toda v nedeljo, pred sveto mašo, so smeli šolarji prevzeti to službo.
Tedaj je že precej prvo nedeljo nastal največji pretep, ki ga je bila Francija s Švico vred kdaj doživela. Vsak otrok je hotel prodreti k vrvi, ''.sak se je hotel nanjo obesiti, eden jo je potegnil sem, drugi jo je sunil 'la> vmes pa je z nepravilnim udarcem bobnel zvon, ki so tako grdo ravnali z njim — bila je velika nezgoda. Tole prvo nedeljo so vsi šolski otroci bedeli z nabunkanimi obrazi in razdrapanimi oblačili v cerkvenih klopeh ln marsikateri so sd še pod klopjo suvali ter si izmenoma stopali na nogo.
4	Pisateljica cika v tej primeri na znano basen »Žaiba in vok. — Prip. prev.
Ko so prišli iz cerkve, so matere še dolgo razpravljale med seboj ter se prerekale, pomirili so jih pa končno očetje ter zaključili to reč s tem, da so sklicali občni zbor na vzgojnih visokih planotah svojih potomcev.
Voditeljica je tekala od enega do drugega, vsa bleda od razburjenja, prosila jih je, naj odpuste, in nazadnje je imela veleumno izvirno zamisel Vsak mesec naj bi tisti, ki bi bili najbolj pridni, oskrbovali zvonjenje. Štiri nedelje zaporedoma bi smeli ti edini vleči vrvi pod zvonikom.
Vse je bilo navdušeno in obedve vasi sta bili razburjeni. Kdo bo pač najprvi?! Francoz ali Švicar?! Starši niso bili nič manj častiželjni kakor njih otroci in po močeh so jih spodbujali. Ob koncu prvega meseca sta prišla dva izmed izvoljenih zmagoslavno k župniku in sta mu pokazala svoja zvezka. Notri je stalo zapisano:
»Sme zvoniti.«
Ta stavek »Sme zvoniti« je storil oba za junaka. Prvi je bil Francoz, druga pa Švicarka. Pomislite, da je zdaj vedela vsa okolica, da sta bila dva otroka v zadnjem mesecu najbolj pridna in bistroumna! In tako tehtna ter odločilna se jim je zdela ta zadeva, da je marsikatera mati že mislila, da se ji je njen otrok izpridil, ker nikoli ne pride do tega, da bi smel zvoniti.
Toda naša voditeljica je bila prav tako modra kakor dobrohotna. Bolj je hvalila delo nego prirojeno nadarjenost; bolj je cenila odkritosrčno prizadevanje kakor pa lahkoten uspeh.
Kljub temu pa so bili marsikateri, ki nikoli niso prišli do tega, da bi smeli zvoniti.
Eden izmed teh je bil majhni šestletni sin neke planšarice. Bil je videti, kakor da ima šele tri leta, njegova usta so bila zmerom odprta, govoril je samo švicarsko nemščino in še to nerazumljivo. Zmeraj je imel umazan nos in mokrotne oči in bil je tudi sicer vlažne čudi, tako zelo, da nihče ni mogel sedeti zraven njega. Sicer ga je mati natepla po vsaki hudi nezgodi, toda to ni nič pomagalo. V šoli si dečko ni upal dvigniti roko in tudi doma je na to pozabil. Zdelo se je, da nič ne more prodreti v njegovo ubogo grdo glavo, nič.
Dokler ni prvič slišal zvon zvoniti! Poslej je sedel vsako nedeljo pred božjo službo na stopnicah in opazoval zvonenje, »binganje«. Resnično svetlikanje je bilo ob takih dnevih v njegovih očeh; smehljal se je in če je voditeljica prišla mimo, je ves zardel, kakor da bi bil zasačen pri prepovedanem dejanju.
Naša voditeljica, veleumna kakor je že bila, je, ko se je vračala, vzela dečka s seboj in z mnogimi težkočami mu je dopovedala, da bi smel tudi on »bingati«, zvoniti, če bi ves teden mogel ohraniti suhe hlačke-Samo od sebe to seveda ni šlo. Toda ko se je voditeljica dolge tedne mučila, se ji je vendarle posrečilo, da je pripravila dečka tako daleč, da se je pravočasno zavedel svoje potrebe. In ko je bil prišel tako daleč, da je vzdignil roko, je to delal neprestano, v radost vse šole. Blaga volja dobre voditeljice je končno vendar zmagala in zmagalo je dečkovo hrepenenje, da bi smel »bingati«, zvoniti. Nekega dne je tudi on nesel tablico z napisom: »Sme zvoniti.«
Brati še ni znal. Morali so mu prebrati: »Da, jutri smeš zvoniti.; Dečko je postal bled do ustnic, nato pa je dobil rdeče lise na licih. Mal* Francozi so ga spremljali čez most in mati, ko je to razumela, se je usedla v krušnico ali nečke za moko in od veselja rjovela v svoj predpasnik.
Naslednji dan pa dečka ni bilo več v šolo. Kakor so pripovedovali nekateri njegovih součencev, je bil zvečer padel v škaf vrele vode. Morali
s° poklicati voditeljico, ker je bila ona edini zdravnik v vasi. Ko je prišla, le na obeh nogah ugotovila težke opekline. Pomazala je z mandeljevim ®ljem, zraven navezala obliž s čudovitim mazilom, ki je v njeni rodovini 2e stoetja ozdravljalo vse mogoče bolezni, nato je ovila vsako nogo v ene kilo vate in povrh je prišlo še nekaj metrov obveživa. Za okrepčanje srca Je dobil bolnik na pladnju dvojico odrezkov lešhikove čokolade in potem: Hajdi v posteljo!«
Vse ravnanje je bil mali sprejel, ne da bi bil besedico črhnil.
Nato pa ie pričel takoj nenadoma rjuti, kakor zaboden, besnel je, !°ikel je očeta in mater, pihal ter puhal je kakor divja mačka, tudi nasproti voditeljici, da je mati postala zbegana ter bila iz sebe, tarnala je: »Božjast ?a je napadla!«
»Kaj ti je, mali, ali te tako zelo boli?!« je tolažila učiteljica.
»Zvonil bi rad!« je tulil dečko... Na to so bili pozabili: drugi da« je bila nedelja.
»Če boš zdaj ležal prav tiho, boš smel zvoniti potem naslednjo netijo,« je rekla voditeljica.
Zaničljivo ji je mali obrnil hrbet in vrgel čokolado ob steno.
Užaljena je odšla dobra mladenka, da bi župniku potožila svoj« bridkost in pa dečkovo zakrknjenost.
V	nedeljo zgodaj zjutraj je nastala nevihta. Najstarejši ljudje nis« bili kaj takega doživeli. Dež ni lil v kapljicah, temveč v potokih, grič je bobnel, skalnati odlomki so se valili in kotalili po .pobočjih, živina je božala ter bezljala s paše v dolino, najbolj častitljive krave so utekle, /toer tako skromni potok je gnal nesramno nesnago celo tja na cesto. Kmetje so spravili ter oskrbeli živino, in so ostali nato zadaj za dobro zaprtim oknom.
Sreča, da so včeraj seno spravili domov. Pri takem vremenu ne bi botel človek niti psa venkaj pognati.
»Niti psa,« so rekli francoski kmetje, ki sicer niso bili posebni ljubitelji živali. Po tem morete premeriti ter presoditi, kakšno hudo vreme to to bilo!
V	tem slabem vremenu je pa šel neki človek z velikanskim višnjevim dežnikom, ki ga je kakor ščit držal pred seboj: naš župnik, ki je prek« toostu korakal navzgor po poti na francosko stran!
»Zblaznel je,« je stvarno sodil župan.
»Morebiti je kdo umrl,« je menila županja ter se pokrižala.
»Pri sveti maši bomo zvedeli, kdo neki je?!«
Vsi so bili videli župnika in vsi so zadaj za svojimi okni čakali na n]egov povratek. Po treh urah skrbnega čakanja in bojazni je prišlo nekaj n*zdol po gorskem pobočju, kar je našim kmetom vzbudilo najbolj veselo nedeljsko dobro židano voljo in radostno nastrojenje: bilo je nekaj dol-tpga kakor drevo, ki je imelo dve glavi eno nad drugo, spodnja je bila stara siva, pripognjena, zgornja pa mlada rumenolasa. Zgornji del je bil zavit v odeje, plašče in v dežnik, spodnji del pa v premočeno duhovniško suknjo. Zgoraj je kukalo ven žareče obličje našega malčka s planine, nje-S°vi z bombažem oviti nožiči sta na desni in levi bengljali kakor dve debeli Klobasi na mogočnih župnikovih prsih; višnjevi dežnik je držal mali nad j*vojim ospredjem, zadaj so pa curljale vodene niti od vsake dežnikove K°nice po vratu in.jjo hrbtu prečastitega gospoda. Tako sta šla skozi vso Vas; tako je šel pač nekoč sveti Krištof ali Kristonosec z Detetom Jezusom.
O kako je takrat pel in brnel zvon »La Rochette«!
Tako mogočno, tako lepo, tako globoko resnobno kakor še nikoli kdaj poprej. Angeli so peli obenem, tako je baje slišala voditeljica.
Še nikoli ni bilo tudi videti ob vrvi tako žarečega, tako blaženega) tako svetu odmaknjenega obličja kakršno je bilo lice malega dečka. Pozvonil se je v paradiž, na ramah našega ljubega, od sočutne ljubezni zblaznelega župnika.
Tudi se je zgodilo čudo: od tega mokrotnega dne je malček postal suh.
Šest mesecev kasneje si je celo že sam čedil nosek.
P. GVIDO:
Mati — vzgojiteljica.
Oblikovalka življenja.
Pride čas, ko mora mati, varhinja jutra življenja, oblikovati mlado življenje otroka. Človek potrebuje vzgoje; zakaj značaj se ne rodi, ampak se mora vzgojiti. Vzgoja! Gojiti morenio cvetlico, izuriti tudi žival, toda vzgojiti moremo samo človeka. Ali veš, kaj se pravi vzgajati? Vzgajati se pravi buditi in razviti to, kar počiva v otroku kot seme, da se razcvete in dozori. In koliko prekrasnih dobrin je nakopičenih v vsakem otroku, dobrin, ki jih otrok prejme od tebe in tvojega moža in vajinih pradedov in tistih dobrin brez števila, ki jih je božja dobrota položila tvojemu otroku v zibel.
Vzgajati se pravi odtegniti, odstraniti, kar ograža mlado življenje duševno in telesno. Do tu je vključena tudi telesna vzgoja, o kateri ne bom obširno razpravljal,	četudi	je	ta vzgoja silno	važna in podlaga duševne vzgoje. Saj ti je znan stavek	o zdravi duši v	zdravem telesu, sama
se veseliš, če so tvoji otroci krepki in lepo razviti, v ponosni zadovoljnosti se smehljaš, če drugi trdijo, da imaš lepe in zdrave otroke. In tvoj narod se veseli s teboj. Zato skrbi, da tvojim otrokom ne bo manjkalo krepke, četudi še tako priproste hrane, da bodo imeli tvoji otroci dovolj svežega zraka, poživljajoče kopeli, dovolj solnca in svetlobe, da jim bos nudila dovolj gibanja v	igrah,	ki	krepe telo, da	bodo zadostno spali’
Kolikor bolj priprosta je	hrana	in	obleka, kolikor	bolj domača je sobna
oprava, toliko bolj zdravo se bodo razvijali otroci. Kolikor bolj jih bos v tem oziru razvadila, toliko manj odporni in toliko bolj nervozni bodo postali.
Odtegni otroku vse, kar mu more škodovati. Vsa skrivnost, da se življenje podaljša, obstoji v tem, da ga ne krajšamo. » tem oziru poudarjam resnico, ki ti naj postane nravna zapoved: Alko; hol je strup za dušo in telo otrok, tudi še tedaj, ko so postali starejši. Bivši ravnatelj otroške bolnišnice sodi vsled lastne bogate iZ" kušnje tako-le: »Starejši otroci izgube vsled opojnih pijač duševno svežost poleg telesne; prezgodaj dozore, uče se nezadostno in postanejo slabokrvni. Njihov značaj se kaj rad izpridi; prej krotki in pokorni, postanejo vsled uživanja alkohola jezni, razburljivi in nedostopni za vsako vodstvo. Ako se jim odtegne alkohol, se izboljšajo.« In vendar, kako nespametno ravnajo nekateri starši! Mislijo, da ni noben praznik lep, noben obisk počeščen, noben izlet prijeten, ako se ga ne zalije z alkoholom. Kako prazno srce morajo imeti ljudje, ki se brez pijače skoraj ne morejo vec veseliti. Kaj čuda, če posnemajo otroci, navajeni po takem pogledu in
uživanju, že v zgodnji mladosti svoje starše in na ta način utope svojo lastno življenjsko srečo in srečo svojih staršev.
Svojega otroka pa tudi ne preustvari v rastlinico, ki uspeva samo v sobi ali pa v cvetličnjaku, ampak potrudi se, da bo tvoj otrok naravno bitje, ki se nauči prenašati nestalnost vremena, da ga boš s pametno utrditvijo storila odpornega. Marsikdo bi bil v poznejšem življenju zdrav, svež, vesel, krepak človek, če ga ne bi mati v prenapeti plačljivosti pomehkužila. Za svojo osebo sem prepričan, da umrje več otrok zaradi Pomehkuženosti kakor vsled zanemarjenosti. Kakor povsod je tudi v tem oziru preveč in premalo enako škodljivo. Srednja pot — zlata Pot. Ako zboli tvoj otrok vkljub pametni telesni negi, ne čakaj, ampak Pokliči pravočasno zdravnika. Marsikatera nevarnost za zdravje ali še kaj hujšega boš s tem preprečila in druge obvarovala okuženja. Mnogo otrok Je bilo z ozirom na zdravje trajno oškodovanih, ker je prišla zdravniška Pomoč prepozno bodisi vsled lahkomiselnosti, bodisi vsled nespametne varčnosti matere.
Toliko sem mislil, da je treba poudariti glede telesne nege otroka, hi ti ga je Bog dal v oskrbo.
P- BO M AN:
Dekla Lucija.
Povest iz vsakdanjega življenja.
Modrost matere Justine.
Neki dan pride Lucija iz šole vsa razburjena. Kolikor le more biti tak otrok. In prvo, ko pride do sape, je vprašanje, ki si ga stavi slej ali Prej vsak človek odkrito ali pa, da samemu sebi noče priznati.
»Mama, ali je res, da morajo samo revni delati, bogati pa ne?«
»Lucija, kdo je to rekel?«
»Fanika iz gostilne. V šoli so katehet povedali o izvirnem grehu in b prokletstvu, da mora poslej vsak v potu svojega obraza jesti svoj kruh. "a so nam razložili, da delo nosi poslej poleg blagoslova tudi znamenje Prokletstva. Mislim, da so rekli tako. Ko pa sva šle domov, je pa Fanika Vbkla, da to ni čisto res. Da ni treba vsem delati. Da ona že ne bo, ker so bogati, jaz bom pa morala.«
»In kaj si ti rekla, Lucija?«
»Fej, sem rekla, in da je lenoba vseh grdob grdoba.«
»Pa kaj je še bilo?« je strogo gledala Justina svojo hčerko.
»Potem, po-tem (Luciji je šlo na jok) sva se, sva se pa za lase...« preh je priznan. Sedaj se prične naloga matere, ki ljubi. Matere, ki mora !meti modrosti za petero učiteljev.
Justina počaka, da se otrok razjoče. Nato pa toplo privije hčerko h sebi in ji govori: »Glej, Lucija, Jezusa tam-le na sliki Sv. Družine. Ali j*e vidiš, da oblič drži in krušnemu očetu Jožefu pomaga. Ali ne vidiš, hako sama Mati božja preslico v rokah ima in tanko nitko prede. In sedaj P°glej to-le.« In mati Justina vzame iz predala v bel svilnat papir zavito Uro starega očeta. Na ključek je še in ljub spomin. Skrbno jo odvije, vzame ključek v roko in nato boječe odpre srebrni pokrovček: »Ali vidiš Ur°) Lucija?« »Vidim, mama, pa zakaj vprašuješ?«
»Kakšna sta kazalca?«
»Eden večji, drugi manjši.« »Zakaj?« »Oh, mama, saj vendar veš, ha eden kaže ure in drugi minute.« Justina ne odneha. »Sedaj poglej
številke: ali so same dvanajst?,. »Ne, se lepo vrste: ena, dve, tri i* naprej.« »No, in sedaj bova pogledali še koleščke. Le poglej, koliko jih je. In koliko vijakov in čudnih vzmeti. Pa kako lepo se ujemajo zobki večjih in manjših koles.« »Da, mama, res je čudno to.«
»Vidiš, Lucija, tako je tudi v življenju. Vsak ne more biti veliki kazalec in glavno kolo. Tudi mala kolesca so potrebna in važna, da ura življenja teče. In če le en sam vijak odpove, se ura kmalu ustavi in potem so številke neme in kazalci stoje in nimajo nobenega dela. Vsak človek mora delati. In delo na polju in v hlevu je prav tako važno kakor delo gospoda župnika, ki nas uči lepo živeti in nam pridiga in mašuje.«
»Ampak je lepše biti oblečen v zlat plašč.« Lucija ne more strpeti, da ne bi primerjala.
»Seveda je lepši, pa zato težji in odgovornosti je več. Pa je tudi delo na polju čudovito lepo. Pomisli, kako vse lepo pred človekom raste, kakor na dlani, da bi človek kmalu otipal. Zato tudi gospoda iz mest, ki imajo samo delo v sobah in šolah in pisarnah, rada pride na deželo, da tukaj vsaj malo okusijo za nekaj dni sladkost miru in našega zdravega dela.
Lucija ne sledi več modrosti matere Justine. Le še premišlja, da j« vendarle lepo biti kazalec. In če bo ona majhen ali velik kolešček v uri življenja.
Lucija se uči gospodinjiti.
Odkar sta imeli z materjo pogovor o delu, je Lucija z neko ljubosumno radostjo pri vsakem domačem delu. Mama lupi krompir. Lucija je pravkar dovršila svojo domačo nalogo in namesto, da se gre igrat, stopi k materi in pravi:
»Mama, daj mi nož, bom jaz lupila.«
»Pusti, to ni še zate.«
»Je, mama, veš, sedaj bi se lahko naučila že kuhati. Gospodična jc rekla, da moramo že sedaj gledati, da se kaj naučimo. Ona zna tudi kuhati.
»Kdo ti je to povedal?«
»Gospodična v šoli je povedala, da je njena mama zmeraj zahtevala1 Ne samo knjige, tudi kuhinja in gospodinjstvo.«
»Kaj ti vsega ne veš?«
»Ampak mama, saj bom kmalu devet let in...«
»No, pa naj velja tvoja, kar olupi krompir, jaz bom pa medtem napravila ogenj. Samo glej, da boš tanke rezine delala, da škode ne bo. Boljše počasi pa dobro, kot hitro in površno. In očes ne pozabi. Vsa očesa morajo ven, ker so grenka.«
Tako Lucija dobiva prve nauke v gospodinjstvu in ne ve, da bo kmalu, ah, čez nekaj let že, morala prevzeti vse na svoja šibka ramena.
(Dalje prihodnjič.)
GIOVANNI PAPINI - P. HOMAN:
Oktavi jan.
Ko se je Kristus prikazal med ljudmi, so na zemlji vladali zločinci in ljudje so jim bili pokorni. Rojen je bil pod dvema gospodoma — eden-močnejši in daleč proč, v Rimu; drugi, nesramnejši in blizu, v Judeje Eden pustolovska kanalja, ki mu je bila sreča naklonjena, si je za ceno krvavih pokoljev prilastil cesarsko oblast; drugi enako pustolovec in kanalja in od sreče spremljan, je ugrabil za ceno krvavih pokoljev kraljestvo Davida in Salomona.
Oba sta se povzpela navzgor po podlih in nepostavnih potih; preko meščanskih vojn, preko izdaj, preko krutosti in krvoprelitja: — bila sta kot rojena za medsebojno razumevanje; bila sta razvpita, prijatelja in pajdaša, v kolikor je to dopuščalo službeno razmerje med podrejenim podležem do nadrejenega zločinca.
Sinček skopuha iz Velletri, Oktavi jan, se je izkazal v vojni za mevžo in bojazljivca, maščevalnega v zmagi, izdajavca v prijateljstvu, okrutneža v nasilnostih. Nekemu obsojencu, ki ga je prosil vsaj za pokop, je odgo-
Ja slika je vrezana v največji poldragi kamen starega veka. 34 cm visok in 29 cm širok Sardoniks izza vlade Tiberija, in se nahaja v državni knjižnici v Parizu. Predstavlja Prve člane rodbine Julijev in je svojski primer pobožanstvenja vladarjev. — Z žezlom v rokah — Julij Cezar, na konju sedeči jeOktavijan, v sredini na prestolu sedi L i v i a — Oktavijanova tretja žena in poleg nje z visokim žezlom v roki njegov sin T i b e r i u s. Na spodnjem polju so ujeti Judje, Galijci (Francozi) in Germani (Nemci).
voril: To bodo oskrbeli jastrebi. Perudžincem, ki so obkoljeni prosili milosti, je zaklical: Moriendum esse!1 Pretorju Kvintu Galliju, ki je bil samo osumljen, je osebno izvrtal oči, preden ga je dal zadaviti. Ko je zasedel Prestol in so bili vsi nasprotniki uničeni ali razpršeni, in so bila vsa pdločilna in važna mesta v njegovih rokah, si je nadel krinko krotkosti •o od njegovih mladostnih strasti mu ni ostala nobena izvzemši pohote. Govorilo se je, da je v mladosti dvakrat prodal svojo nedolžnost: prvič Cezarju, drugič v Španiji, in sicer Irciju za 300.000 sestercijev1 2. Sedaj se je zabaval s številnimi razporokami, z novimi porokami z ženami, ki jih
1	Umreti morate!
2	V našem sedanjem denarju približno 840.000 Din.
je bil izneveril prijateljem, v zakonolomnih razmerjih, ki so bila javna tajnost, in še s tem, da je igral komedijo obnovitelja dostojnosti.
Ta umazanec in gnilež je bil vladar zapada, ko je bil Jezus rojen in niti slutil ni, da je tisti že rojen, ki bo nekoč porušil, karkoli je on ustanovil. Zadovoljen je bil z lahkotno modrostjo majhnega debelušnega Horaca, ki si je lastil tuje misli: uživajmo danes, vino in ljubezen; smrt nas brezpogojno čaka; ni da bi človek izgubil le en dan. Zaman je Kelt Vergilij, človek polja, prijatelj senčnatih gajev, mirne domače živine, zlatih čebelic, tisti, ki je bil odšel z Enejem, da premišljuje trpljenje v podzemlju, ki je iztožil svojo brezpokojno žalost v sozvočju besede, zaman je bil Vergilij, ljubeči in globokoverni Vergilij napovedal novo dobo, nov red, nov rod, kraljestvo božje, bolj svetno in obledelo od onega, ki ga bo Jezus oznanjal, pa toliko bolj plemenito in čisto kakor kraljestvo pekla, ki se je pravkar pripravljalo. Bilo je zaman, ker je cesar gledal v teh besedah le privid pastirja in je morda verjel, da je on, pokvarjeni vladar pohujšanih, oznanjeni Odrešenik, prenovitelj kraljestva Saturnovega3.
Mogoče pa je imel vsaj slutnjo o rojstvu Jezusovem, o pravem kralju, ki je prihajal, da odstavi kralja zla, utegnil je imeti to slutnjo še pred smrtjo veliki varovanec cesarjev na vzhodu, njegov vazal v Judeji, Herod Veliki.
P. ANGELIK:
Beseda božja in življenje.
»Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5, 16).
Le v eno stvar sodobni ljudje še verujejo, v dober zgled. V marsičem je sodobni čas podoben času prvega krščanstva. Pagani so zaničevali Kristusov nauk, kakor ga prezirajo moderni pagani. Razširjali so največje laži o Kristusu, Cerkvi in duhovnikih, kakor to delajo dandanes modemi pagani-Le da so ti še toliko slabši, v kolikor imajo za širjenje teh laži in zmot veliko večja in učinkovitejša sredstva na razpolago, kakor n. pr. časopise, gledališča in kino-predstave. Kako so prvi kristjani prepričevali pagane o njihovih zmotah? Gotovo ne po pridigah, ker teh niso poslušali, kakor jih tudi modemi pagani ne poslušajo. Morda bi si kdo mislil: dandanes si katoličani tudi lahko pomagajo z dobrim tiskom, pa to ne drži. Kajti dobrega tiska moderni pagani večinoma že načelno ne bero, in če ga bero, mu ne verjamejo. Kakor se njihov lastni tisk načelno laže, tako so prepričani, da se laže tudi katoliški in verski tisk. Eno samo orožje imajo katoličani sodobnega časa v rokah, prav tisto, katero so imeli prvi kristjani na razpolago, to je: dober zgled. »Pokažite jim,« tako so učili duhovniki v prvih časih krščanstva, »da ste boljši, kakor vas opisujejo vaši nasprotniki, pagani. S svojim življenjem jim pokažite, da vas vaša vera uči ljubezni, čistosti, vestnosti, poštenosti in nesebičnosti. Le tako jih boste mogli pripraviti do tega, da bodo molčali, če ne bodo v vašem življenju našli ničesar spodtakljivega. Le tako jih boste prisilili k razmišljanju, da krščanstvo mora biti resnično in izvirati od Boga samega, ker ima v sebi moč, da vzgaja tako plemenite ljudi.«
3	Saturnus — po starodavni pravljica prvi kralj Latija — pod njegovim žezlom je bila zlata doba.

Dandanes so nam v enakih razmerah potrebna enaka sredstva. Živimo sredi med mnogimi nevernimi, med drugoverci, med odpadlimi katoličani. Kako naj zavrnemo njihove klevete zoper katoliško Cerkev in Kristusov nauk? Ali morda samo z dobrim tiskom? Ta pač lahko semtertja koristi in bi tudi dosegel zmago, če bi bil v premoči, kar pa zdaleka ni, 'n po večini moderni pagani tega našega tiska niti v roke ne vzamejo. Ali naj jih spreobrnemo s pridigami? Teh nikoli ne slišijo. Duhovnike zaničujejo, cerkve se izognejo in še zvonjenje jim je na poti. Namesto tega Pa slišijo dan za dnevom zabavljanje čez vero in Cerkev, pripovedovanje 'Horda resničnih, mnogokrat tudi povečanih škandalov katoličanov in tudi duhovnikov, berejo dan za dnevom slabe časopise, nenravne knjige, ter Poslušajo protiverska predavanja. Večkrat so to nevedni ljudje, ki se jim "iti ne sanja ne, kako so varani.
Kako pogubno na take ljudi vpliva slab zgled katoličana, posebno, če na zunaj spolnjuje svoje verske dolžnosti, pa pod krinko pobožnosti zatira svoje uslužbence, gnjavi svoje posle, nepošteno ravna v trgovini, raznaša nedostojne šale itd. Četudi so taki »trgovski« katoličani le bolj redko posejani, vendar se take stvari takoj posplošijo: »Taki so vai, hinavci °d nog do glave.«
Pa kje in kako naj dajem dober zgled? Daj ga v delavnici ali uradu, kjer po navadi ne prestopi praga noben duhovnik. Oznanjuj Kristusov nauk s svojo pridnostjo, s tem, da po nepotrebnem ne zapravljaš časa, s svojo poštenostjo tudi v malih stvareh in s tem, da si drage volje pripravljen vedno drugim pomagati. Oznanjuj Kristusov nauk v trgovskem lokalu, kjer opravljaš službo, s poštenostjo v meri in vagi in z odkritosrčnostjo glede kakovosti blaga. Oznanjuj Kristusov nauk v gostilni in drugih podobnih lokalih, pa bodisi, da si ondi gost ali uslužben. Kot gost ^lej, da bo tvoje obnašanje do uslužbencev, zlasti uslužbenk vredno krščan-skega imena, z zmernostjo v jedi in pijači pokaži, da ti ni neznana zapoved Kristusova o premagovanju in da uživaš hrano in pijačo, da živiš, ne pa, da živiš, da bi užival hrano in pijačo. Kot uslužbenec ali uslužbenka glej, da preslišiš neslane opazke neizobraženih gostov in da se umakneš vsemu, kar bi žalilo tvojo čast in poštenje.
Te vrste pridigo mora slišati vsak, če hoče ali noče. In celo najbolj Ogrizeni sovražnik bo moral obmolkniti. Tvoje življenje bodi odsev Kristusa, in ne samo slaba njegova kopija.
Molitev za apostolsko ljubezen v delih laičnega apostolata in dobrodelnosti.
0 Jezus, Ti živiš v sveti Evharistiji, toda Ti molčiš. Ti nočeš več iz tabernaklja kazati ljudem svoje dobrote in svojega usmiljenja z besedami 'n čudeži, kakor v dnevih Tvojega zemeljskega življenja. Vendar pa bi rad videl, da bi ljudje Tvojo ljubezen čutili. Zato Ti nudim samega sebe. toslužuj se vseh udov mojega telesa, vseh zmožnosti moje duše in daj, da bo po meni storjeno to, kar si Ti storil na zemlji onim, katere si ljubil!
0 Jezus, Ti želiš imeti ljudi, ki bodo dušam govorili o Tvoji ljubezni, ki bodo ponižanim in teptanim povedali, da niso zavrženi, ljudem brez P°guma, da imajo Očeta. 0 Jezus, sprejmi me mednje! In da ne bo morda nečimemost pokvarila, kar končno le od Tebe prihaja, stori, da bom dajal, tle da bi sam za to vedel, besede in dokaze moči, ljubezni, dobrohotnosti
in odpuščanja! Naj smatram sleherni dan za izgubljen, v katerem ne bi dal pričevanja o Tvoji dobroti.
0 Jezus, Ti ki si bil tako potrpežljiv in tako pripravljen dajati vedno zopet enake nauke, stori me potrpežljivega v poslušanju, potrpežljivega v pomoči, napravi me močnega, da bom pokazal prijazen obraz, čeprav mi je kak človek nadležen! In če bom tako slaboten, da bom izdal svojo trud-Host, svoje dolgočasje in nepotrpežljivost, tedaj stori, da to hitro z ljubeznivo besedo zopet popravim!
0 Jezus, Ti ki si z neskončno tenkočutnostjo čakal na priložnost, da si storil kaj dobrega, daj mi, da bom uganil trpljenje, da bom skril boječ-
nost in strah! Daj mi, da pogumno pomagam! Daj mi tenkočutnost, da ne bom ranil, ampak na vse rane vlival olje!
0 Jezus, ti iščeš zvestih delivcev svojih zakladov in svojih radosti' Daj mi mnogo, da bom mogel dati mnogim! Sprejmi moje roke, da ozdravljajo in dele miloščino; naj delajo za vse in naj vsem pridejo na pomoč! Ne daj, da bi kdaj pozabil, da sem na zemlji, da bi služil, kakor si Ti!
0 Jezus, Ti, ki si duše tako iskreno ljubil, kateremu je le duša nekaj veljala, naj je že bila zunanja oblika lepa ali zoprna, značaj krotek ali občutljiv, daj, da bom tudi jaz v svojem občevanju z ljudmi gledal le duše, ter iskal in ljubil duše, za katere si Ti na križu umrl. Amen.
(Odpustka 300 dni vsak dan. Papež Pij XI.)
Praviš, da teh ali onih napak ne moreš prenašati: to je zadosten povod, da se ponižaš. Zakaj Bog, ki je resnično popoln, jih prenaša in še veliko večje. Nase se ozri in poglej, če drugim zavoljo tebe ni treba ničesar potrpeti. Prava pobožnost je krotka in potrpežljiva, ker nam daje spoznanje■ kaj smo.	Lamennais.
FRANČIŠKANSKI MISIJONI
~~0:
P. Baptist Turk, apostolski misijonar na Kitajskem.
Kaj piše P. Baptist v svojem tretjem pismu?
(Nadaljevanje.)
Rešen.
Po par urah vožnje smo priveslali do nekega trga, kjer smo se stavili ter nakupili nekaj potrebnih stvari za prehrano. Ravno isti čas je priplulo po reki navzdol mnogo večjih in manjših čolnov, polnih riža, žita pl drugih podobnih stvari. Hkrati se na obrežju pojavi dolga vrsta oboro-jenih mladeničev, ki jih je vodil z zastavo v roki velikan, o katerem je ?*a govorica, da je »neranljiv«. Na vprašanje, kdo so ti oboroženi fantje ju kakšen je namen njihovega prihoda, so mi razložili in pojasnili, da je '° družba »ta taohuei« imenovana, po naše »družba velikega moža«. Ustalili so to družbo s privoljenjem postavnih vladnih oblasti z namenom, ua spremlja za mal denar trgovske čolne ter jih brani proti napadom od strani komunistov in drugih roparjev. S temi mnogimi čolni in pod varavo m te organizacije je plaval tudi naš čoln mirno naprej proti končnemu pdju. Na nekem kraju so se morali vsi mimovozeči čolni podvreči pre-jskavi. Ko je uradnik mene opazil, je dal znamenje, da smemo brez pre-iskave odveslati naprej.
Organizacija »velikega moža« nas je spremljala le uro daleč. Po prelcu tega časa so se vrnili nazaj, da poskrbe za varstvo drugih prihajajočih čolnov. Baje ni od tu naprej nobene nevarnosti več. Ko smo se od-uuljili od tega kraja za kake pol ure, nam sosednji čolnarji pripovedujejo, kako sta vprav na tem mestu nenadoma skočila v sosednji čoln dva oboroma roparja ter s silo pobrala denar in odšla. Zaradi tega je moj rešitelj ”eter Leao še bolj name pazil ter me opozarjal, da ne smem s svojo evropsko glavo preveč na dan, da me ne bi zadela zopet nova nesreča.
^ Okoli dveh popoldne smo privozili do trga Šin-kow, kjer so me dne . oktobra leta 1931. komunisti ujeli na naši misijonski postaji. Ko sem si šel ogledat meni tako drago postajo in obiskat ondotne šolarje in ver-n’ke,^ so me z nepppisnim veseljem sprejeli. Oltar v kapelici je bil ves °krašen. Hitro so prižgali vse sveče. Z radostnim srcem smo kleče opravili Zahvalne molitve. Poleg vernikov in šolarjev je prišlo v našo kapelico še
mnogo poganov. Po končanih molitvah sem imel kratek nagovor, ki sem se v njem zahvalil svojim dobrim vernikom za njihovo sočutje in molitve; ki so jih zame opravljali. Razložil sem jim, kako moramo biti zlasti mi misijonarji pa tudi verniki vedno pripravljeni na take križe, ki nam jih pošilja božja previdnost. Dokazoval in pojasnjeval sem jim, kako pomilo-vanja vredni so komunisti in kako ima vse njihovo nasilstvo svoj vir v njihovi preveliki nevednosti in slabi vzgoji. Poudarjal sem pomen in koristi naših misijonskih šol, ki vzgajajo mladino za dobre in koristne člane človeške družbe ter jim pomagajo doseči časni in večni blagor.
Težko sem se ločil od teh dobrih ljudi. Obljubil sem jim, da se bom kmalu vrnil, da bom pri pjih ostal več dni in izpopolnil začeto misijonsko delo. Odveslali smo proti Han-kowu. Do trga Šin-kow so navadno slednji
Katcinske slamnate palače.
dan iz Han-kowa vozili majhni parniki. Zaradi prenizke vode so pa zadnjo dni prihajali le neredno in navadno z veliko zamudo. Tudi ta dan, ko sem odhajal iz trga Šin-kow je imel parnik veliko zamudo. Srečali smo ga v trenutku, ko ga je zadela neprijetna nesreča. Zavozil je namreč na plitvino, v katero se je zaletel s tako silo, da se je nagnil na stran in zadel v velik trgovski čoln, ki je prav takrat vozil mimo, s tako močjOi da mu je prebil steno. V čoln je vdrla voda in začel se je potapljati; Rešitev ponesrečenega čolna so prevzeli bližnji veliki čolni in v neka] trenutkih se jim je posrečilo, da so rešili družino, ki je bila na njem k1 ves tovor, ki so ga imeli s seboj. Naš čolnič je odbrzel naprej po reki; Pot od Šin-kowa do mesta Han-kow je zaradi velikega ovinka dolga skoraj sedemdeset kilometrov. Ker je v tem kraju reka precej deroča, smo Že ob 8 zvečer privozili do vasi Lo-čja,ten, ki leži v bližini mesta Han-koW; V tej vasi stanuje že več let nekaj krščanskih družin, ki so se semkaj preselile iz rodnega kraja mojega čolnarja Cen. Želel sem sicer, da b* še ta dan (15. decembra) mogel priti na našo glavno misijonsko postajo in se pokloniti prevzvišenemu gospodu škofu, a ni bilo mogoče. Zaradi komunistične nevarnosti je bilo namreč ta večer proglašeno obsedno
stenje in zato sem moral prenočiti pri dobrih vernikih v vasi Lo-čja-ten. Uolgo v noč smo se pogovarjali; zakaj pripovedovati sem jim moral, kako Sem se počutil v ujetništvu in kako se nam je godilo na potu.
(Dalje prihodnjič.)
P■ KRIZOSTOM:
Božič v katcinskih višinah v Birmaniji.
Misijonska postaja Kudung v katcinskih višinah prekipeva danes 'j nedopovedljivi radosti. Kaj se je vendar zgodilo? Hm — kaj? Božič je tenes, tisti prelepi praznik, ko se vse ovčice celega misijona zbero v Postaji.
Dela imamo čez glavo. Kapelico je treba okrasiti, da se bo v sveti n°či blestela, kot se spodobi. Nujno pa je misliti tudi na goste, katere bo
Katcinska mati z dvema otrokoma.
^eba sprejeti z vso vljudnostjo katcinske olike. Nič ni čudnega, če bega !, Postaji vse sem in tja: učenke, delavke, katehumene, gojenke in sirote. u^i nič ni čudnega, če ena trči v tej veliki naglici v drugo.
Prvi gostje se bližajo. Vse mlado in staro jim hiti z vaško godbo jteproti. Tu in tam se zasliši strel v pozdrav tistim, ki se bližajo. Za 'snega gospodarja smo pooblastili domačega učitelja, ki je Birmanec. ,e'ta zajaha iskrega' konjiča in zdirja praznično oblečen, v spremstvu tekačih fantov, ki jezdijo prav tako iskre konjiče, bližajočim se gostom
naproti. Ko se snidejo, jih učitelj prijazno nagovori in jih povede v postaja Ta prizor se ponavlja celo popoldne.
V	mraku so zbrani že vsi gostje v misijonski postaji. Hišni gospodar še enkrat vse prav prisrčno pozdravi in jih opozori, naj si skušajo .iskati vsak sam prenočišče, ker v misijonskem poslopju ni prav nic prostora.
Ljudje kmalu napolnijo vse borne koče celega Kudunga, toda velika večina ostane na prostem, kjer si zakurijo številne kresove. Vsa poljana pred vasjo se da prav lepo primerjati z betlehemskimi poljanami.'
V	zatišju pa je postavil naš hišni gospodar splošno kuhinjo, ki je v bratski ljubezni poskrbela, da je dobil sleherni nekaj za pod zobe.
Katcinski ples — izraz božičnega veselja.
Kapelica je skrbno zaprta radi velikih priprav, ki se vršijo v nje) za polnočnico. Na nebu pa se blesti nebroj jasnih lučic, kot da vse ozna' njajo veliko Zvezdo ljubezni — Jezusa, ki je prišla na svet in ga raz-svetlila.
Po večerji so gostje pobožno skupno molili, nato pa pričeli s svoji1" plesom, ki je neizogiben pri sleherni katcinski slovesnosti in brez kat"; rega tu na zemlji sploh ne more biti pravega veselja. Plešejo pa prav 'sl brez razlike: starčki in otroci, možje in žene, celo godci sami, ki piskaj" in plešejo obenem. Ritem tega plesa je počasen, zategnjen, slovese"' obraze imajo vsi resne, polne pazljivosti, kot se pač spodobi pri tak0 važni stvari. Za ples so vsi tako zelo navdušeni, da se sploh ne utrudiJ0 in prav zato tega plesa ni ne konca, ne kraja. — Ob desetih pa preki"0 to veselje glas hišnega očeta, ki opomni goste, naj se lepo mirno prip"8' vijo na bližajočo se polnočnico.
Polnoč. Kapeličina vrata se odpro na stežaj in v temno noč s° razlije žarna luč. Siromašna kapelica je tako lepo okrašena, da je ^ mogoče spoznati. Altar je ves v cvetju in svečah. Največje čudo pa ®° jaselce v levem kotu, kamor se obračajo oči vseh navzočih. Mati Marij" in sv. Jožef se sklanjata pobožno nad božje Dete, ki razprostira ljube"0 svoje ročice, kot bi hotelo reči: »Pridite k meni vsi!«
Čeprav je kapelica napolnjena čez mero in je gnječa nedopovedljiva, so vsi navzoči globoko zbrani pri vseh treh sv. mašah. Velika večina pri-jrtopi tudi k sv. obhajilu. Po tretji sv. maši zapojo vsi prekrasno katcinsko božično pesem, nakar se podajo k počitku.
Počitek pa ni dolg; zorna maša zbere zopet vse goste v kapeli. Pred sv> mašo pristopi k altarju 10 katehumenov, ki prejmejo z veliko vnemo zakrament prerojenja. Vsi navzoči so bili globoko ganjeni.
Misijonska kapelica v Kudungu.
Ostali del dneva mine med petjem, plesom in molitvami. Ob treh So se zopet vsi zbrali k blagoslovu, nato pa so odšli drug za drugim z veselo Pesmijo proti domu.
Spremlja pa jih neprestano naša molitev in iskrena prošnja, da bi Oa°gli junaško pričati pred paganskim svetom svojo vero in v zvestobi do •Jezusa vztrajati tudi v najhujših stiskah.
Skoro zmeraj se varaš, kadar sodiš druge, in strožjo sodbo priprav-TO sebi, če si lastiij pravico, ki je nimaš, in z zlohotnim in nepremišljenim Sunničenjem žališ ljubezen, ki jo dolguješ svojemu bližnjemu.
Lamennais.
Preganjanje Kraljestva Kristusovega:
V Š p a n i j i :
Mestno načelstvo v Tiempozuelos v madridski pokrajini je razglasilo on-dotno pokopališče za mestno in pozvalo ondotnega župnika, naj odstrani oziroma da odstraniti križe z grobov. Ker se le-ta temu povelju ni pokoril, je nahujskana množica ponoči udrla na pokopališče in šiloma izvršila ma-gistratno odredbo.
V Mehiki:
Posamezne mehiške države medsebojno tekmujejo v preganjanju cerkve. Tako je država Jalisko sprejela zakon, ki število duhovnikov tako omejuje, da je sedaj za 50.000 duš en sam duhovnik na razpolago. V Gva-dalajari v glavnem mestu te države, ki slovi še izza časa preganjanja Ka-lesa, je policija samostan zasedla in sedemnajst redovnic zaprla. Samostani so v tej državi prepovedani.
Po poročilu vladnega časopisa »La Prensa« je skupina učiteljev v poslanski zbornici izdala poročilo o žalostnem položaju osnovnega šolstva v Mehiki. V Mehiki je nad dva milijona otrok, ki so brez vsakega šolskega pouka. Stanje osnovnošolskega pouka v vladnih šolah je postalo vedno slabše, ker razpoložljiva denarna sredstva zdaleka ne zadostujejo potrebi. Začudenje je zbudilo odkritje, da učitelji dobe dnevno le 90 centavov, približno 22 dinarjev. To so kulturni sadovi divjega preganjanja kristjanov, ki je onemogočilo vsako kulturno delovanje redovnikov.
V Argentiniji:
Vlada je sprejela predlog socialistične stranke o ločitvi zakona. Nacr' je najbolj liberalen v vsej Južni Ame' riki. Vendar so nekatere določbe tega zakonskega osnutka črtali, ker se Je celo vladi zdelo, da gre stvar predaleč. Tako je bil n. pr. črtan predlog-po katerem bi se smel zakon ločena zahtevo enega izmed zakonski® drugov, brez vsake navedbe vzroka
Misijonsko delo na Kitajskem.
Dne 1. oktobra je stopilo s parnik® »Koblenc«, ki je pristal v Šangaj®*1 luki, 72 misijonarjev obojega spol®-da bi delovali v kitajskih in japonskih misijonih.
Katoliške dekliške šole v Honkong11 obiskuje 1700 katoličank ter 2800 nf' katoličank.
Šest let je že preteklo, odkar ®° bili prvi kitajski škofje v Rimu P° svečeni. Dozdaj so morali vsi bog0' slovci teh škofij obiskovati semenis0®' ki so bila pod nadzorstvom i nožen1' skih škofov. Zdaj je na potu popoDe kitajske osamosvojitve storjen korak zgodovinskega pomena, 'j ozemlju škofije Sian-hva, ki jo vlad® kitajski škof-domačin, je Sveta Stoli0® ustanovila semenišče, katerega vodstvo in popolno odgovornost zanj •n,a prevzeti domača kitajska duhovščin®-Semenišče obiskujejo bogoslovci šestih apostolskih vikarijatov.
Praktičen kitajski katoličan.
Lo Pa Hong, katerega z občudovanjem imenujejo kitajskega Vince0'
!% Pavelskega in ki je zaradi svoje izredne dobrodelnosti in katoliškega 'letovanja znan celemu katoliškemu !Vetu. zida dve veliki bolnišnici. Ta jjudoviti mož, ki je prav tako praktičen katoličan, kakor izvrsten trgovec, ^lva največje spoštovanje tudi od jjkani paganskih Kitajcev in je sam aeial, da je največ denarja za svoje fuzsežno delo ljubezni prejel od ne-Pistjanov. Lo Pa Hong je ladjedelec 'n v zvezi z drugim uglednim kitaj-pim katoličanom Nikolajem Tsu, ptnik paroplovne družbe, ki s šesti-parniki vozi ob obali in po reki ankce. Paroplovna zastava je mor-ia zvezda, ki na belem temelju nosi Ja* križ. Vsaka ladja ima kapelico in .Servirano kabino za potujoče misi-i°narje.
^'unača duhovščina v Vzhodni Aziji.
. Splošno znana je velika skrb misijonskega papeža Pija XI. za domačo uhovščino, kateri naj bi se, kjer je ,° količkaj mogoče, izročila uprava ustnih škofij. Pri njegovem nastopu Pupeštva so bile v Vzhodni Aziji sa-?f0 štiri škofije z enim škofom doma-c’n°m. Danes jih je v Indiji, na Kitaj-aem in Japonskem že eno in dvaj-lek In sicer v Indiji nadškofija ^napula s podrejenimi škofijami
Changana, Cherry, Kottyan in Tri-chur in nadškofije Tutikorin, Manga-lore, Humbakonan in Kottar. Te škofije z domačo duhovščino in s škofom domačinom obsegajo 26% ondotnih katoličanov. Na Kitajskem je dvanajst apostolskih vikarijatov izročenih domači duhovščini in škofom domačinom, ki obsegajo prilično 10% kitajskih katoličanov. Na Japonskem je škofija Nagazaki izročena japonskemu škofu. Ta škofija obsega nekako 34% vseh jap. katoličanov.
Skrb za črnce v Severni Ameriki.
V pismu na duhovščino svoje nadškofije je dal nadškof Janez Nicholas iz Cincinnatija svoje privoljenje k ustanovitvi društva: »Naš apostolat med črnci.« Kdor pozna stališče Američana do črnega plemena, bo vedel ceniti vso dalekosežnost tega škofovskega sklepa. »Ali ni naša dolžnost,« tako piše nadškof, »da z vso poštenostjo priznamo, da smo to ljudstvo do zdaj precej zanemarjali? Naša vest nam narekuje, da skušamo popraviti, kar smo tozadevno zamudili, naša dolžnost je, da vsakemu črncu dokažemo, da nam je simpatičen in da mu vseskozi dobro želimo. Ve naj, da v naši nadškofiji ni niti ene cerkve, ki bi mu ne bila vedno odprta.
AN0NYMUS:
f P. Klarus Rottmann.
Še preden smo praznovali obletnico za pokojnim p. Filipom, je drugič posegla bela žena smrt s svojo neizprosno roko med mariborsko frančiškansko družino. Niso še zaceljene rane v srcih številnih obiskovalcev frančiškanske bazilike, ko je zabolela nova rana. Tokrat nam je ugrabila smrt blagega p. Klarusa. Da, ugrabila ga je! Zalezovala ga je pač že kakšnih štirinajst dni, a je mislil sam, da je še dovolj krepak, in smo bili uverjeni vsi, da je njegovih moči najmanj še za deset let. Samo dyajset dni je bolehal in izdihnil svojo blago dušo, večkrat pokrepčan s kruhom življenja, na praznik Matere Milosti.
, Rodil se je pokojni p. Klarus 16. avgusta 1861 v prelepi, ne v grešni, aakor mislijo posebneži, župniji Matere milosti. Tukaj se je izteklo tudi a° malega vse njegovo življenje, saj je prebil izven nje le nekaj let Srednješolskega in bogoslovnega študija in samo tri leta svojega 43 letnega
dušebrižniškega delovanja. Po končanem petem gimnazijskem razredu v Mariboru je stopil rajni p. Klarus v frančiškanski red in nadaljeval svoje študije v Schwatzu, Inomostu in Solnogradu. Sveto mašniško posvečenje je prejel 15. julija 1886 in daroval prvo sv. daritev v svoji rojstni župni cerkvi.
Od novomašnega dne mu je določevala in izoblikovala življenjsko pot edina vzvišena misel: biti duhovnik in redovnik. Kadar in kjer se je pr’" kazal, je vršil svojo duhovniško in redovniško dolžnost. Vzorno urejen je imel dnevni red, ki ga je povsem izčrpal s premišljevanjem, molitvijo, pri' pravo in zahvalo na sv. daritev in neumornim delom. Verni spremljevalec mu je bil rožni venec. Najsvetejšo daritev mu je preprečila bolezen san» enkrat le za nekaj dni. Reven sin sv. Frančiška in z vsem zadovoljen je bil takšen tudi v svoji zadnji bolezni. Samostanskega brata, ki mu je hotel biti v pomoč, je odklanjal in priganjal k drugemu delu.
Izmed duhovniških del je treba, da mu posmrtnica zabeleži v posebno čast pridigovanje. Ko je začel v Mariboru, je bil priznan govornik. Nekaj posebnega so bile njegove postne pridige, ki so mu vedno napolnile cerkev do zadnjega kotička, kakor pripovedujejo poslušavci. Krščanski nauk je imel prav do zadnjega časa, zadnjikrat na prižnici pa je proslavljal Jezusa v najsvetejšem zakramentu na praznik sv. Štefana. Prav tako, kakor na prižnici, ako ne še bolj, je bil pokojnik priljubljen v spovednici. Bil je spovednik velikega moža knezoškofa dr. Mihaela Napotnika; menda od leta 1905. je hodil soboto za soboto in še vmes v bogoslovno semenišče; v samostanu so ga iskali duhovniki od blizu in daleč; okrog 30 let je bil spovednik pri čč. šolskih sestrah in nekaj let tudi pri usmiljenih sestrah v javni bolnišnici. In njegova spovednica v baziliki? Da ni rastla trava nam dokazuje to-le: Odličen mož iz najvišjih krogov mi je rekel: dijaki smo oblegali najbolj njegovo spovednico; bil je zelo mil z mladimi grešniki in opominjal: oba sva grešnika, pa poboljšati se vendar morava! Pač razumljivo, da vsi njegovi številni spovedanci tako zelo žalujejo za njim. Kakor spovednica izmeri globine vsakega duhovnika, tako je pokojnik dokazal z milino in ljubeznijo do grešnikov in z gorečnostjo do spovedovanja, da je bil duhovnik po Srcu Gospodovem.
Pokojnikovo duhovno uravnovešenje in neumorno delavnost je pr°; vincijalno predstojništvo nagradilo z zaupnimi službami; bil je samostanski predstojnik v Mariboru in Nazaretu in provincijalni definitor. Tudi knezo-škofijski lavantinski ordinarijat je upošteval njegovo delo in ga odlikoval z imenovanjem za duh. svetnika.
»Obdormivit in Domino, zaspal je v Gospodu!« Vsi grobovi prvih kristjanov so imeli to označbo in ta je zlata vredna, kdor jo zasluži po vsem življenjskem trenju. To sladko tolažbo je napisalo na grob pok. p. Klarusu njegovo življenje in smrt. Gospodu je posvetil in daroval svoje življenj® v spovednici, na prižnici, v najsvetejši daritvi, v pobožnostih, v bratski ljubezni, v trpljenju, v Gospodu je tudi umrl. Ko je na praznik sv. Treh Kraljev zadnjikrat maševal, se po blagoslovu z Najsvetejšim ni mogel ločit’ od tabernaklja. Vsi so postali pozorni in čakali, kaj bo! Kakor da prisil]®11 zapušča oltar Gospodov, je zaprl tabernakelj, se še mudil pri oltarju, nepremično gledal na vratca hišice Gospodove in prav počasnih korakov odlezel v zakristijo. Ljubil je Gospoda, zato so mu Ga večkrat po tem dnevu prinesli v celico, zadnjikrat dan pred smrtjo. Živel je v Gospodu, rnirnm tiho, brez bolečin je zaspal v Gospodu, izgovarjajoč še dve uri pred zadnjim vzdihljajem: Jezus Tebi živim, Jezus Tebi umrjem, Jezus Tvoj sem živ i* mrtev. Amen. Naš p. Klarus, uživaj ljubljeno svojo večno Ljubezen.
z*®**
FRANČIŠKOVA
ALADINA
FR. W. FOERSTER - F. F.:
Gluhonemi.
Ste že bili kdaj v kakšni gluhonemnici? Kako neki mora biti pri Srcu tem ubogim ljudem! Vse lepo in prisrčno, kar človek lahko človeku ^odene in od njega čuje — vsega tega zanje ni. Samo po mučnih ovinkih °bčujejo s svojimi bližnjimi — tako kakor jetniki, ki iz svoje celice dajejo kamenja. Nekoč sem o gluhonemih otrocih bral pesem, ki tako-le pravi:
Pojdi, glej in reci v grozi:
Oh! Kako grenko je njih življenje;
cerkve — brez zvonjenja,
pesmi — brez donenja,
misli — brez vrat,
čuvsitva — brez besed
in govor — brez zvenenja.
Oh! Kako grenko je njih življenje!
Kadar berem to pesem, mi nehote pride na misel tudi dosti ljudi, j? nikakor niso gluhi in tudi ne mutasti in vendar žive zgolj bedno živ-•jenje gluhonemih, ker se nikoli niso naučili zares rabiti svojih ust in ^šes. Vedno imajo sami s seboj toliko opraviti, da slišijo z eno besedo ‘e> če je kaj za nje — kadar samo druge tiče, jim sluh kratko in malo °dpove. Izvrstno slišijo, kadar jih kličejo k obedu — a če jim mati v Pogovoru namigne, da je trudna in da rabi pomoči — to izredno dobro Preslišijo. Če jim kdo kakor rog zatrobi na uho kakšno željo, jo pač slišijo — a če kdo tiho in sramežljivo prosi, se še zmenijo ne. Da so ranili in užalili svojo sestro, dobro slišijo, če na glas joče — toda če ji tiho drhti in se trese, ker so bili surovi ž njo, ne občutijo nič. Okoli P° gozdu se klatijo, da stikajo po gnezdih, in razločijo vsak ptičji glas, n?j bo vaba ali svarilo, jeza ali radost — a na človeške glasove jim uho uglašeno — so z eno besedo gluhi. Uho jim ničesar ne poroča iz duše Pjih bližnjih, ne uče se, kako je tem pri srcu, in tako seveda tudi ne znajo ž njimi občevati in so brez pomoči kakor glušci. Mar ne velja tudi zanje: »Oh! Kako grenko je njih življenje!«
Ste že kdaj slišali o tistih Indijancih, ki so si tako izurili uho, da ^ veliko razdaljo lahko slišijo konjski peket, če k tlom pritisnejo uho,
in da prihod kakšnega človeka zaznajo že iz pokanja listja, dolgo preden belokožec sploh kaj čuti? Nam se takih stvari danes ni treba več učiti — pa bi bilo vendar zelo dobro, če bi svoja ušesa priučili tudi nekaterim umetnijam. Mislim, da naj bi se urili, recimo, ostriti svoj sluh in ga tako oplemenititi, da lahko po glasu besed zaznamo, kaj se godi v duši naših bližnjih, ali so potrti ali vznemirjeni, užaljeni ali slabe volje, trudni ali razdraženi. Temu se lahko takisto dobro priučiš, kakor se je Indijanec priučil svoji umetnosti. Samo dobro je treba paziti in si vse zapomniti — prav tako kakor se morajo tudi igralci zelo marljivo učiti, kako se z glasom izražajo različna čuvstva srca — saj bi se drugače sploh nobene igre uprizarjati ne mogle. Če se igrate, recimo, gledališče in hočete predstaviti kakšnega naduteža ali bojazljivca, se vendar tudi vprašate: Kako zazveni glas, če je kdo nadut ali bojazljiv? Indijanec se uri v rabi svojih ušes, da pobije svoje sovražnike ali da jim o pravem času uteče — m’ naj bi se učili, da tistim, ki jih ljubimo, ne prizadevamo hudega ali jih ne nadlegujemo nehote. Ali ni žalosten pogled na človeka, ki sam od sebe sploh ne more slišati, če drugega moti ali utruja, ampak vedno šele čaka, dokler ga ta ne nahruli z »zlomkom salamenskim«.
Opazujte, na primer kdaj prav natanko, kako naredi človek, če p°' veste nekaj, kaj mu ni prijetno in ne mara, da bi opazili. Če grdit?’ recimo, kakega tovariša vpričo drugih ali pripovedujete o kazni, ki j° je dobil v šoli. »Požre«, pravimo v takih primerih. In v njegovem glasU lahko jasno čujete goltanje in opazite, da ga je zabolelo. Če ste si dobro izostrili uho, potem mogoče že opazite, preden ste zgodbo do konca p°" vedali, na njegovih vmesnih opazkah, da mu je silno mučno, in o praveffl času prenehate in stvar zamolčite, medtem ko glušec tega sploh ne opazi, temveč se bučno naslaja ob muki drugega. Ob takih prilikah dostikrat izgubiš svoje najboljše prijatelje ali si pridobiš novih, kjer se jih še malo nisi nadejal. Opazujte na primer kdaj tudi to, kako kdo govori, če g8 nadlegujejo z vprašanji ali prošnjami, ko mora vprav nekaj drugega n?" rediti ali pa je utrujen. Le preveč je ljudi, ki tedaj sploh nič ne opazijo in se zdrznejo šele, če pride do izbruha. Zlasti pri obiskih bolnikov je tako silno važno, da smo tenkočutni in zaznamo utrujenost, še preden so je bolnik sam zave — prav tako kakor Indijanec že čuje bližajoči se konjski peket, ko še daleč naokoli ni nič videti. Je tudi marsikaj ljud1’ ki so tako dobro vzgojeni, da celo pri najbolj napornem delu, ali k° vprav hočejo zdoma, vendar še s prijaznim obrazom sprejmejo obisk " kdor pa ima tenak sluh, bo iz njih glasu lahko spoznal, da so prisiljen0 veseli in v zadregi. Kdor tega ne opazi, se bo seveda po več ur zasedel, čeprav drugi celo na glas vzdihne in zazeha ali celo naravnost pove, kak0 zelo je prav ta dan utrujen. Samo nikar ne pozabite, da z oslovskih1 ušesi nikoli ni mogoče biti resnično izobražen in plemenit človek; ušesa nam niso zato zrasla, da se nam klobuk ne povezne, temveč da strežejo in nam pravočasno naznanijo, kje je treba ljubezni, kje dobre besede, kje srčnega stiska rok, kje prošnje za odpuščenje in kje naglega urnik8'
Zdaj pa še katero o mutcih. Njim veljajo vrstice: »Čuvstva brez besed in govor brez zvenenja.« Mislite si pač že lahko, koga imam * »nemimi« v mislih. So ljudje, ki ne morejo nikoli o pravem času reci prijazne ali dobre besede, ki v najgloblji notranjosti zelo vemo in iskren0 čutijo, a se jim vendar ne zdi vredno truda, da bi vsaj nekaj tega P?" vedali. Včasih je to okornost ali lenoba, včasih sramežljivost ali pomanj' kanje vaje. Če jih kam povabijo in so se imenitno zabavali, pač z godr njavim obrazom poreko »Zbogom« ali največ »Hvala lepa«, toda nikoli bi se toliko ne premagali in gostitelju malo obširneje povedali, kako jn1
]e razveselil in kaj jim je bilo prav posebno všeč in zakaj je tako lepo Pri njem in da se vselej že dolgo veselijo na to, da bodo pri njem in Podobno. Če to ni res, seveda ni treba reči — ampak če v resnici tako čutiš — čemu potem ne na dan z besedo? Ali je morda že preveč prisrčnosti na svetu? Tega nikakor ne morem sprevideti. Narobe. Prijazna poseda iz srca je vendar tako redka in komur jo povemo, je nikoli ne |zgubi, temveč vedno jo veselo in skrbno nosi s seboj kakor šolar dobro ^pričevalo ali ženin pismo svoje ljubljenke. In če mu je potem od drugih ljudi preslišati ostre besede, brž skrivaj srkne konček prijazne besede ln ž njim poplakne grenki okus. Kako pogosto zamudimo tudi priložnost, 'Ip bi rekli tolažilno ali sočutno besedo, kjer druge mori skrb in bolezen ali pa so izgubili svoje najdražje. Nemi in kakor bi bili iz kamna stoje lam in bi pač radi nekaj rekli, a si ne domislijo prave besede in tako rajši molče. In vendar je vsaka tolažilna beseda kakor cvetlični venec, aj ga položimo na grob. Samo enkrat je treba prav skrbno pomisliti, kaj pl drugega zdaj najbolj osrčilo — in potem se moramo sami prestreči •n brž povedati. Kaj bi, na primer, rekli, če bi vaša mati izgubila svojo sestro ali celo mater samo? Mislim si: »Ljuba, dobra mama — še enkrat bolj te bom zdaj ljubil.« Ali če pride v šolo tovariš, ki ga prejšnji dan zaradi očetovega pogreba ni bilo? Stopil boš tiho k njemu in ga prijel fa roke: »Saj mi je tako strašno hudo, da si tako nesrečen — ali bi me aotel obiskati in mi kaj pripovedovati o svojem očetu?« Ali recite lahko ludi kaj drugega — samo ne to brezbrižno molčanje, ko imamo vendar arce in besede. Nekateri ljudje dosti potujejo in jim je težko pri srcu, aa se morajo ločiti od svojih sorodnikov in prijateljev — ali za nobeno peno ne črhnejo besede o tem — tako si drugi morajo misliti, da nimajo aaj prida veljave in da jim je kar lahko odpotovati. In vendar prav nič stane, če zineš in rečeš: »Prej sem se veselil potovanja — toda zdaj pP je težko, ko te moram zapustiti; zelo se mi bo tožilo po tebi in se ze zdaj veselim svidenja!« To potem drugega poživi v odsotnosti, ponosen da so tako vezani nanj — čemu torej ne bi izpregovoril te majhne besede? Ali so katerega drugega užalili, in to prav dobro čutijo — ampak da bi zinili in mu povedali, da jim je žal in da niso tako mislili ne. Tega jim srce ne da, rajši počakajo, da se mu jeza poleže kakor ri>da po kakšnem nalivu. Na žalost pa žalitev ni ko dežnica, ki se odteče, tePiveč žre v duši kakor strup in pogosto zamori vso ljubezen. To je vse molčanja. Usta so pač za kaj boljšega ustvarjena kakor za zajemanje luhe — in celo mislite si ne, kako lepe in nežne poteze dobe, če se Navadimo vselej reči prijazno in iskreno besedo, kadar nam je lepo in J^Plo pri srcu. Saj ne rečem, da imejmo srce vedno na jeziku — srce bi ozeblo — ne, ampak navadimo se enostavno, da bomo o pravem času Pozabili na vso napačno plahost in malobesednost ter dali drugim raz-UlPeti, da so nam ljubi in dragi, in da do njih občutimo hvaležnost. Treba Se je tega pač naučiti — toda lepa in osrečujoča umetnost je to. Saj se Vendar učite tudi petja in goslanja in igranja na klavir, da drugim napravite veselje, čemu ne tudi umetnosti prijaznega občevanja? Vrh tega ie še lepo, da pri govorjenju lahko zmeraj poveste, kar je vaše srce samo ustvarilo, medtem ko morate pri glasbi igrati vselej tisto, kar so Napravili drugi. Gre le za to, da enkrat začnemo — potem smo za zmerom N°bri. Ali veste, kako rečejo tesnobi, ki navdaja slehernega pevca in sleherno pevko, če prvič javno nastopita? »Zajčja mrzlica« ji pravijo.
si to premagal,' potem si rešen in nikoli več ne prideš v zadrego. v*av tako je, če se prvikrat prisiliš, da spregovoriš nekaj prijaznih besedi a’i prosiš za odpuščenje. Treba se je namreč le opogumiti. Sicer ne boš
nikoli umetnik, temveč ostaneš vedno le navaden šušmar v človeškem govoru — nem človek. Zato naš pesnik opominja:
Če le besedico imaš ljubezni, ne skrivaj je v srce, odlomi jo ko cvetno vejo in lajšaj ž njo gorje 1
V sovraštvu se potaplja svet, neštete rane krvavijo, kar pride iz srca besed, v srce nam govorijo!
»Ljubezen je dobrotljiva,« piše sv. apostol Pavel (1 Kor 13, !)■ In drugje zopet: »Na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti« (Kol 3, 14). Če enkrat priznamo, da je prva krščanska čednost ZjW' bežen, potem nujno moramo priznati, da je Bog človeku dal dar govora v prvi vrsti zato, da izraža ljubezen, čeprav življenje mnogi'1 kaže obratno. Vemo sicer, da so dela ljubezni: oblačiti tiste, ki brez obleke, nasičevati lačne, napajati žejne, deliti miloščino itd-Toda vemo tudi, da vsa ta dela postanejo mrzla in prenehajo biti delo ljubezni, če niso spremljana s prijazno besedo. In vemo dalje tudi, do je mnogo, premnogo ljudi, ki laže prenašajo strgano obleko, lakoto in žejo in sušo v žepu, kakor pa pomanjkanje ljubezni. Več je vredno prijazna, ljubezniva beseda ,kakor ne vem kako bogata miloščina. In še nekaj je. To ljubezen lahko deli vsakdo, tudi tisti, ki nima premoženja, da bi ga delil ubogim, če ima le srce, ki je polno dobrote-
GSELMAN KATICAP
Kako si zamišljam življenje po evangeliju*
Vročega poletnega dne je bilo. Meščani so trumoma hodili iz mesta na bližnje hribe, da se naužijejo svežega zraka. Na poti iz mesta na bližnj0 goro šetajo trije mladi ljudje, mladenič in dvoje deklet. Šalili so se in smejali, sploh dobro zabavali. Skoraj bi lahko kdo mladeniča obsodil, da je malce lahkomiseln, ker tako rekoč pohajkuje v dekliški družbi izven mesta. Kako bi se motil! 0, če bi vedel, da se v tem mladeniču skrivi svetniška nedolžna duša, da je to človek, ki ga lahko postavimo za vzor vsem, ki hočejo živeti med svetom po evangeliju. To je bil blaženi Kofl' tardo Ferrini, vseučiliški profesor v Paviji. Ljudje si dandanes mislijo, da so sveti ljudje nekaj izrednega, da so to samo tisti, ki ure in ure preklel v .cerkvi, so člani vsake bratovščine in vsake pobožne družbe, se n ikon ne udeležujejo posvetnih zabav, ki skorajda žive puščavniško življenje. bi jih hoteli posnemati, bi jih stalo preveč žrtev, katerih se posvetnjak1 tako boje, zato pa postanejo malodušni in opustijo prizadevanje boljš«ga življenja. Zato si jaz ne predstavljam življenja po evangeliju tako, da bi živela takšno puščavniško življenje. Pobožnost je vendar vesela, se zna zabavati in vsebuje že v začetku radost in čar čiste ljubezni. Saj če kdo spolnjuje zapovedi in posnema Kristusa, mu ni treba zato opuščati žaba' in poštene vesele družbe. Toda izpolnjevanje božje volje ni vse. Sv. Pave pravi: »Če bi imel vero, da bi gore prestavljal, znal vse učene knjige, znal vse jezike, pa ne bi imel ljubezni, bi ne bil nič.« Torej ljubiti moramo Bog®
1 Sestrica sv. Klare iz Maribora. Priobčujemo te sestavke, da mladina mladin' odkrije svojo novo miselnost. P. R.
z ljubeznijo bodisi med svetom v armadi Kristusovi od ljudi neopaženi in ^poznani. Živeti, delati in trpeti vse iz ljubezni do Gospoda, mu prinašati mrtvice, to je življenje po evangeliju. Saj je On, ki ga je oznanjeval, sam Poosebljena ljubezen.
Življenje po besedi božji med svetom ni izredno. Prelep zgled nam je že omenjeni blaženi Kontardo. Bil je navaden človek, priljubljen v višjih krogih, z istimi slabimi nagnjenji, kot jih imamo mi. Živel je skrito svetniško življenje. Ni ga manjkalo na zabavah, ne na izletih, ne pri prireditvah, pa je kljub temu svetnik. Če so ga n. pr. v nedeljo povabili na •zlet, ni zaradi tega opustil sv. maše ali sv. obhajila, toda tudi izleta ni °Pustil, ampak je zgodaj vstal, šel k maši in k sv. obhajilu, nato šele v veselo družbo na izlet. Tovariši so se pogovarjali o nedovoljenih rečeh. On jih je vljudno opozoril, da to ni prav. Če ga niso slušali, se je mirno odstranil in jim ni vsiljeval svojega prepričenja, četudi je bilo pravilnejše. Ali kdo dandanes ne pozna malega Gvidona Fongalandskega? Nihče si ni mislil, da je ta mali fantek, ki se je s svojo mamico pogosto sprehajal po mestu — svetnik. Pač niso pogledali globlje v njegovo dušo, v njegovo življenje. Takšni kot sta bila ta dva, bodimo tudi mi. Bodimo kakor skrit °genj, katerega nihče ne vidi, pa vsakdo občuti njegovo blažilno gorkoto. iz naše duše naj nevidoma izžareva Kristusov duh na vse soljudi, da nas kodo nehote začeli posnemati in živeti življenje Ljubezni božje.
Pax
fct bonum!
vse dobro!
p- ANGELIK:
Kdor noče na stara leta biti sam sebi in drugim v nadlego, kdor koče na stara leta, ko ne bo mogel več vršiti svojega poklica, živeti od svojega dela, naj se zavaruje za starost in onemoglost pri zavarovalnem odseku III. reda.
Glavni pogoji za zavarovanje za starost in onemoglost so
sledeči:
Kdor se hoče zavarovati:
1.	Mora biti ud III. reda ali se zavezati, da vanj stopi tekom Petih let;
2.	se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od dobrote bližnjega;
3.	ne sme biti star nad 60 let;
4.	mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti.
Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnjega pojasnila, se lahko pismeno ali osebno obrne na: »Zavarovalni odsek III. reda v Ljubljani, Marijin trg 4« ali pa na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani«.
Zakaj sprejemate v zavarovalni odsek samo ude HI. reda, saj s tem ljudi silite, da vstopijo v III. red?
To vprašanje nehote sili človeku na jezik, saj so mnogi bedni tudi izven tretjega reda. Odkrito povedano, je ta člen nastal le iz ekonomične potrebe. Kakor nobena druga organizacija, je uprav tretji red razširjen po vsej Sloveniji in razširi se lahko na vsako župnijo.
Odbor skupščine izbere ali iz odbora samega, ali določi izven odbora poštenega človeka, ki pobira mesečno premije ter jih pošilja skupno po čeku v Ljubljano. Tedaj, ko raznaša Cvetje, uredi še to zadevo.
Lahko se to sicer za vsakega posameznika vrši tudi potom čekov in mnogokje se tudi to vrši, toda pri vplačevanju s čeki pobere državni čekovni urad letno 12 Din. Če računamo najmanjše število zavarovancev 500, znese to letno 6000 Din, in vsako leto toliko več.
Ako bi hotel Zavarovalni odsek poslovati po zgledu drugih zavarovalnic, bi moral imeti dva do tri inkasante in še to bi bilo zelo malo. če bi jih primerno plačali, stane letno eden 24.000 Din, dva ali trije pa 48.000 do 72.000 Din. To nam požre več denarja, kakor ga je možno spraviti skupaj za izplačilo pokojnin.
Tretja važna točka so goljufivi ljudje, ki oškodujejo marsikatero zavarovalnico in ustvarjajo potrebo revizorjev ali kontrolorjev, ki morajo zopet biti plačani. Letno bi za dva revizorja zneslo najmanj 72.000 Din-Med člani tretjega reda goljufivih ljudi ne bomo našli, vsaj silno redko, in s takimi bo lahko obračunal voditelj tretjega reda sam.
Edino tretji red more to izpeljati vsled svoje tesne organizacije, in le kot odsek tretjega reda ostane ta odsek zaseben, ki ni podvržen davčnim dajatvam, ki znašajo y2% do 1% vsega prometa. Kdor količkaj pozna življenje, ve, da bi vse te omenjene stroške morali plačati tisti, ki se zavarujejo. Premije bi morale biti še enkrat tako visoke in tako bi bilo starostno zavarovanje onemogočeno uprav tistim, ki so ga najbolj potrebni.
Ali naj zato vsi katoličani stopijo v tretji red? Zakaj ne?! Dober katoličan je lahko dober član tretjega reda. Saj pravi papež Benedikt XV-; »Zato je naša želja, naj ne bo nobenega mesta, nobene vasi ali sela, ki ne bi imelo dovolj velikega števila udov te vrste.« »In zakaj se ne bi mnoga in različna društva mladeničev, delavcev in ženskih, ki med katoličani povsod cveto, pridružila tretjemu redu?« Dolžnosti tretjega reda se tako strinjajo z življenjem dobrega katoličana, da jih jedva čuti, kdor jih sprejme.
Nevarnost je pa seveda, da bo vsled tega eden ali drugi stopil v tretji red radi denarja. Temu se da v okom priti samo na ta način, da se vrši pred sprejemom v tretji red stroga preizkušnja. V tretjem redu mora biti elita ljudi, katoliški značaji, na katero se lahko povsem zanesemo. Preizkusiti je treba njegovo vero in njegovo čednost. Vero s tem, da se ga opazuje, kako vrši svoje verske vaje, kadar je v družbi z brezbožnimi ljudmi, če se dosledno vedno odkrije, kadar zvoni Angel Gospodov, če poklekne, kadar nese duhovnik sv. popotnico, tudi če ga gledajo brezverni ljudje in tudi če se mu posmehujejo, če se ob petkih zdrži mesa, če moli pred jedjo in po jedi v gostilni, če načeloma ne bere protikatoliških časopisov, če kot podjetnik spolnjuje dolžnosti pravice in ljubezni do podložnih itd. Preizkusiti je treba njegovo čednost: Kakšno je obnašanje do sovražnikov, ali morda povrača udarec z udarcem, hudo s hudim. Kakšno je njegovo spoštovanje do duhovnikov? Morda
zabavlja čez slabe duhovnike in tako jemlje dobro ime duhovništvu sploh. Edino ljudje, ki imajo zares krščanska načela in ki se nikogar ne ustra-sijo, da ta načela tudi na zunaj pokažejo, edino taki so sposobni, da vstopijo v tretji red.
Nove knjige.
Jarc Miran: Novo mesto. Roman. Izdala in založila Jugoslovanka knjigarna. Ljubljana 1932, cena Din 55.—. Jarčev roman nam opisuje življenje in dozovrevanje peščice novomeških višjegimnazijcev v zadnjih treh vojnih letih, ozadje tega glavnega dejanja pa tvori vsa tedanja naša Malomeščanska družba, ki jo zastopajo v Jarčevem romanu zlasti gimnazijka Nataša, pisarniški uradnik Kamin, odvetnik dr. Stein, vdova Pirnata, oficijal Stržen i. dr. Ne glede na to, da je roman eno izmed redkih yečjih izvirnih leposlovnih del, ki nam jih nudi naš današnji knjižni trg, ie tudi sam na sebi prezanimiv dokument strašne dobe, ki smo jo doživljali Vsi in ki je začrtala globoke brazde zlasti v mladino, zaradi česar je starejši r°d danes tudi nikakor ne more razumeti. Zlasti nekateri liki teh blodečih jjdadcev, kakor Bohoričev, Zorčev in Jermanov so sijajno izklesani in nehote takoj priklenejo vso bralčevo pozornost in zanimanje, da ne odloži hnjige, dokler je ni prebral do konca.
Svensson Jon-dr. Joža Lavrenčič: Nonni. Izdala in založila Jugoslovanska knjigarna. Ljubljana 1933, cena Din 55.— Naš Povojni knjižni trg prav gotovo ne pozna mladinske knjige, ki bi se lahko Primerjala s tem duhovitim delom. Popisuje nam pot dvanajstletnega autor-M iz njegove daljne islandske domovine na Dansko. Vihar je zanesel jadr-nico v Severno ledeno morje, kjer preživljajo, vklenjeni med ledene gore, Pajčudovitejše dogodke s severnimi medvedi. Ko se rešijo ledenega oklepa, odjadrajo na jug, a spotoma jih zajame vnovič orkan in zanese ob norveško obalo. Po skoro trimesečnem potovanju prijadrajo končno na Dansko. Ta burni zunanji okvir prepleta poezije polna autorjeva ljubezen do matere ln do njegove mrzle severne domovine, obenem se pa divimo tudi pristni Peustrašenosti plemenitega dečka, ki bo ostal vsakemu bralcu v nepozabnem spominu, kakor Robinzon ali Guliver. Naj bi ne bilo staršev, ki bi ne dali tev čudovite knjige svojim otrokom v roke, saj je ne bodo s prav nič manjšim ^zitkom brali tudi sami. Prevod in zunanja oprema sta brezhibna, kar pri 'zdanjih Jugoslovanske knjigarne ni treba več posebej poudarjati.
Odgovori pri lavretanskih litanijah o velikonočnem času. G. M. T o m c, Profesor glasbe v škof. zavodih v Št. Vidu, je izdal 6 odgovorov za lavre-janske litanije po besedilu Gr. Mali. Odgovori so poljudni, namenjeni za ljudsko petje, pa tudi za mešan zbor. Papir močan, tisk lep. Izvod stane ~ Din in se dobi v Jugoslovanski knjigarni in pri skladatelju samem. Skladba se priporoča. — P. H.
Božidar Jakac: Odmevi rdeče zemlje. Po pismih iz Amerike Poredil Miran Jarc. — V dveh zvezkih. Založila Jugoslovanska knjigama. Mubljana 1932, cena 100 Din za vsaki zvezek. — 0 Ameriki imamo že mi Slovenci nekaj večjih del, v katerih najdemo vse potrebne zgodovinske, zemljepisne, gospodarske in druge podatke, zlasti pa seveda vse, har moramo vedeti v številnih naših naselbinah. Marsikdo bi zato morda jhislil, da mu to Jakčevo delo, ki je pravkar izšlo v zbirki »Kosmos«, ne b° povedalo Bog vexkaj novega. Toda ravno narobe je res. Prav tisto, česar de bo morda našel v nobenem drugem delu o Ameriki, vsaj v nobenem sWenskem ne, vse to mu bogato nudi ta lepa in res zanimiva knjiga. Jakac
namreč ni križaril dve leti po »Rdeči zemlji« in si beležil le razna imena ter ekscerpiral iz debelih leksikonov razne številke in letnice, temveč je hodil tam in sprejemal tam vtise kot globok umetnik in kot iskren Slovenec in ravno zato nam jo njegova knjiga tudi pokaže v popolnoma novi, morda najzanimivejši luči, kajti prodreti skuša v duh in dušo Amerike. In to se mu tudi izredno posreči, zato šele po njegovem delu prav razumemo naše tamošnje izseljence in razumevamo ves duh ameriške kulture, ki je nam Evropcem tako tuj. — Tu leži tudi največja vrednost in trajni pomen te prezanimive Jakčeve knjige, ki jo bo bral vsak izobraženec z nenavadnim užitkom in za katero smo založnici lahko hvaležni. Pisatelj nas vodi po Newyorku, Clevelandu, Chicagi, Pittsburgu in po Nacionalnem parku, p° Narodnih domovih in majhnih gostilnah naših izseljencev, po ameriških umetnostnih galerijah in kinih, obiskujemo z njim farme in glasnike ameriške kulture, se igramo z drugim, že v Ameriki rojenim in zato tudi po; amerikanjenim rodom naših izseljencev in strmimo pred ogromnimi čudesi ameriške tehnike, skratka: pisatelj-umetnik nas vodi povsod, kjer valovi tisto resnično življenje in kjer se izraža tisti duh, ki ga ne morejo izraziti suhe številke. Z lastnimi autorjevimi risbami bogato okrašeni knjigi sta zato resnična in velika pridobitev na našem knjižnem trgu in ju vsakomur najtopleje priporočamo.
Dopis iz Novega mesta.
Kakor običajno vsako leto, je imela novomeška skupščina III. reda tudi koncem lanskega leta, od 28. do 31. decembra svoje duhovne vaje. Do sedaj je bilo v navadi, da jih je vodil skupščinski voditelj sam. Toda tačasni voditelj je po reku: izprememba razveseljuje, smatral za umestno, da povabi kakega drugega gospoda. In povabil je preč. g. p. Gabrijela Pia* ninška, voditelja in vizitatorja III. reda iz Maribora, ki je znan kot dober govornik in misijonar. Ta se je vabilu tudi odzval in v največje zadovoljstvo novomeške skupščine duhovne vaje vodil in končal. Odbor skupščine bi se mu za sijajno uspele duhovne vaje rad zahvalil, a on se v svoji skromnosti ni hotel pokazati. Reklo bi se lahko o njem, kakor nekdaj o Henohu et non apparuit amplius — ni se pokazal več. In skupščina je sklenil3: ker g. p. eksercitator ni hotel sprejeti naše ustne zahvale, bo moral sprejeti tiskano, ki se glasi: Novomeška skupščina, zbrana od 28. do 31. decembra pri duhovnih vajah, se preč. g. p. Gabrijelu prav prisrčno zahvaljuje za krasne in bodrilne besede, ki so ji segle globoko v srce. Obljublja; da jih bo vedno nosila v svojem srcu in se tudi po njih ravnala. Bog povrni tisočkrat!	P. Ladislav.
Zahvala za molitev.
M. B. se prisrčno zahvaljuje presv. Srcu Jezusovemu in Mariji ia sv. Antonu Padovanskemu, da je po dolgem času dobila nazaj neko iz' gubljeno reč.
V molitev se priporoča.
I. K. se priporoča presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, žalostni Materi božji, sv. Tereziji od Deteta Jezusa in sv. Antonu za srečen izid v važni zadevi in za mir srca. — M. B. se priporoča presv. Srcu Jezusovem3 in Marije, sv. Antonu, vsem božjim svetnikom in dušam v vicah za pomo* v veliki stiski in za srečen izid v važni zadevi. — Armada sv. Križa priporoča rajno članico Svent Marijo iz Velenja.