28
Kratkočasnica,
Stari mravljinec „gre svojega starega prijatla v
Šiško obiskat.
Spisal J. France Strukel.
Stari mravljinec so živeli veselo in zadovoljno doma na mravljišu na Viču. Na svoje stare dni so pa hotli še enkrat svojega starega prijatla Telebana, posestnika velikega mravljiša v Šiški, obiskati. Razodenejo toraj svojo željo družini pod hrastom. Družina jim brani, ker so bili že priletni, rekši, da se jim zna kaka nesreča potoma primeriti, zakaj pot je dolga in težavna.   Od Viča do Šiške, to so ure I
29
Zdaj stopi mladi mravljincev sin k očetu in pravi: „Oče, lepo vas prosim, ne hodite od doma; ali ne veste, da je okoli Ljubljane dosti žab — naših starih sovražnic. Ce jirn v pest pridete, gorje vam, oče; na meh vas bojo oderle, vam kožo slekle in poleg mlake obesile! To bi bila sramota, da ne koj take! Oče, ne hodite mi, lepo vas prosim!*4
Očeta mravljinca pa nobena prošnja nazaj ne derži; vzamejo staro bisago, ktero so še njih predded nosili, in ta eo bisago podedovali od preddeda, in še ta niso bisage kupili, ampak njih oče. Toraj je bila bisaga stara kakor zemlja, in to obesijo čez rame. Potem vzamejo dolgo palico v kotu, ktero so bili njih preddedov eden pod Roženpohom odrezali, ko so se šli sprehajat, in tako napravljeni za odhod hočejo oče mravljinec iti. „Cakaj, počakaj, starec, — zaklepetajo stara mravlja — ali boš teš šel, boš še kosil. To ti pa povem, da ne zapravljaj preveč potoma. V Ljubljani mi ne hodi v „Zlato luknjou ali na „Fertico", zastopiš starec?! Zadnjič si prišel domiisuh kot poper. Pozdravi mi pa staro teto v Kurji vasi; že veš, saj si bil že večkrat tam;  pa ogibaj se  mlake, da te žabe ne zalezejo".
Tako uči mravlja mravljinca in mu naloži v bisago hrane. Potem spremita mravlja in mladi mravljinec očeta 5 stopajev dalječ, in skoraj se ne moreta ločiti; tako jih je serce bolelo. Mravlja še enkrat zavpije: „Da veš, da mi teto v Kurji vasi pozdraviš", in si solze briše. Mladi mravljinec pa spremi očeta še kakih 10 stopajev, ker je bil dober na nogah. Pri ločitvi mu mravljinec reko: „Sin, to ti rečem, bogaj mater, kar te bojo učili; poslušaj jih; gotovo bo prav?" Sin obljubi s solznimi očmi, in se verne proti domu, oče pa naprej od doma.
Naš mravljinec potujejo po cesti in gledajo široki svet. Tako zatelebani pa zadenejo ob velik kamen, ki je na cesti ležal in se kervavo pobijejo. O kako je kri tekla! Vsi ker-vavi in prašni so bili, in sram jih je, da so tako otepeni, toraj skočijo v bližnjo vodico, ki je poleg ceste tekla, imenuje se ^cestni graben" ter se kopajo. Pa voda je globoka, oče mravljinec ne znajo plavati, in že gergrajo. K sreči prileti njih stara prijatlica muha; ta vidši nevarnost očeta mravljinca, se zažene serčno v vodo, in jih privleče na pol mertve iz vode, in jih položi na cesto za odnašavnik, da bi se posušili in si počili.
Drugi dan so že zopet kerlc, da malo takih. Moško koračijo dalje proti beli Ljubljani, in pravijo, da bojo šli v teater na galerijo. V take misli zatopljeni prikoračijo do neke gostivnice, in koj notri zavozijo. Tako so dajali za vino, da je bilo kaj! VTsakemu so napili. Godcov še pogrešajo, toraj prideta pes in mačka, se vsedeta za mizo, in tako po taktih godeta in cvilita, da se očetu mravljincu pete zaverte in z muho gospodinjo plesati začnejo. Tako so ceptali in ob tla bili, da se vse trese, in glaži na mizi rožljajo. Ples in godba privabi vso žival hišno. Miši in podgane se v kolobaru verte, petelin in kokoš se sučeta sred hiše, in še celo stara dima krava pri vratih gleda in muka. Ko odplešejo, si napivajo, da je veselje. Oče mravljinec vsi pijani se na klop za mizo zavale in zaspe.
Drugo jutro potujejo dalje, in ker do večera do nobene hiše ne pridejo, morajo zunaj ostati in na mokrih tleh prenočiti. Da bi bili pa bolj brez skerbi, zlezejo na bližnje drevo, pa kako se vstrašijo, ko par korakov strani mlako polno žab zagledajo. Skoraj da jih ni mertud polomil. No, si mislijo, zdaj sem pa preč, zdaj sem pa preč. Joj, joj, joj! Oh, zakaj nisem doma ostal? Zdaj pa že vidim, da bo res, kar mi je sin pravil rekši, da me bojo žabe, ako me zasačijo, na meh oderle in kožo na bregu mlake obesile. Oj to me bo bolelo! Tako žalujejo mravljinec, in sladko zaspe. Drugo jutro zarano vstanejo, grejo z drevesa in potujejo naprej.
Kar jih sreča, o groza! žaba, ki je na straži stala. Žaba sovražnika zagledaje jame na vso moč kričati. Oče mravljinec  ji pa  s svojo palico eno tako primažejo,  da se
stegne. „Saperbolt, zdaj pa imaš, kvaka! Kaj misliš, da sem za nič?u Žabe na krik sestrice berž iz vode ven po-skačejo in gledajo, kaj da je to. Stara krota berž armado zbere; zakaj ona je bila perva vojakinja in je zavoljo mnogih zaslug tako dalječ prišla, stopi na čelo svoje armade in pelje kvakavke proti stražam. Mravljinec se strese, ko armado na skokih zagleda in skoraj omedli. Pa se berž pomisli in pravi: „Korajža velja! Tri sto medvedov, da se vas ne bojim. S to palico vam bom v mlako pokazal". In maha z njo po mraku. Krota se posvetuje z armado in pravi: -Ali ga hočemo?" — ?5Le ga, le ga, le ga, le ga", kriči razdražena armada in plane na mravljinca. Mravljinec maha in tolče, da je kaj. Marsiktera hrabra žabica se ubita stegne, zakaj naš mravljinec je bil kampelj. Ker je bilo pa sovražnika le preveč, ga premagajo, in naš mravljinec ves razmesarjen komaj pete odnese. Brez palice prileti na pol mertev v Ljubljano in pade pod prag neke hiše. Tu leži tri dni in tri noči, in nihče ga ne vidi. Ceterti dan ga zagledate dve muhi, se ga usmilite, ga zadenete na rame in ga nesete v bolnišnico. Zdravniki komarji pregledajo rane, pa so smertne, ne upajo si ga ozdraviti. Oče mravljinec čez 3 dni sklenejo in zdihnejo svojo mravljinčjo dušo. Na pare so jih djali, in znanci iz Šiške, ki so to žalostno novico koj zvedili, pridejo in žalujejo. Doma še niso nič vedili, ker je bilo predeleč. Tri dni popevajo godci mertvaške pesmi in četerti dan jih zagrebejo za Pavlihovim podom. Oj kako so znanci žalovali in jokali; ni jih bilo moč potolažiti. Postavili so potem na to mesto znamenje iz čisto zlatega zlata in srebernega srebra. Kerti, da bi nihče ne mogel spomenika vkrasti, izlijejo okoli in okoli zemljo, da je izrita zemlja malo manja kot Golovec. In tako se razidejo* pogrebci vsak na svoj dom, in so pustili očeta mravljinca z  besedami:  „Hladna mu žemljica!"  —
Ako mi bojo „Novice" dovolile še kaj prostora, pa še od vojske, ki se je potem med mravljinci in žabami začela, in od aliirtov obojih.                            (^Prav rade. Vred.)