IVAN TUŠEK 
PRIPOVEDKE IZ MARTINJ VRHA 
Rojenica v Mladem vrhu 
Rojenica, ki je živela v Mladem vrhu, je hodila s srebrnim žehtarjem molst 
Groseljnove krave, ki so se ondod pasle. Noben pastir se ji ni upal tega braniti, 
ker kdo ve. .. 
Zato pa, ker ji pastirji niso rekli žal besede, je prinesla enkrat h Groseljnu 
preje in rekla: 
»To imejte kot plačilo za vašo gostoljubnost; vijte prejo in nikoli vam ne 
bo potekla. A nikoli ne smete reči: Konec je potekel ali Konec sem našel. Raje 
recite: Nitka je potekla ali Nitko sem našel! Če ne rečete tako, bo preje koj 
konec« 
Groseljnovi so res vse storili po rojeničinem nasvetu in obogateli. Zmeraj 
so vili in vili klobke, a preje je bilo še vedno toliko kot od začetka. 
Groseljnov pastir je potem, ko je zvečer krave domov prignal, moral vsa 
kokrat viti prejo do trde noči. Ker so pastirji ponavadi leni, se je tudi temu 
stožilo nekega večera in ves nejevoljen reče: 
»Da bi bilo že, vraga, vsaj enkrat te preje konec!« 
In res, še tisti večer jo je izvil. 
Rojenica v Vancovcu 
Bilo je še zgodaj spomladi, meseca sušca. Snega je bilo še na debelo povsod 
po naših gorah. Pa vendar je klicala vsako jutro rojenica z vrha Vancovca 
k nam: 
»Kmet, bob sej! Kmet, bob sej!« 
»Zakaj, vraga, mi že ukazuje sejati bob, ko je še toliko snega!« se je 
čudil kmet. Pa rojenica je le še zmeraj klicala, naj kmet bob seje. 
Kmetu se je to čudno zdelo in mislil si je: Rojenica še ni nikoli kaj slabega 
svetovala, moram jo vendar ubogati. Gre tedaj in obseje njivo ravno čez sredo 
z bobom. Ko je bil obsejal, pride domov in pravi: 
»Četudi nič ne bo, ni velike škode; pol mernika boba gori ali doli — mi 
vsaj ne bo mogla rojenica očitati, da je nisem ubogal.« 
Ko je skopnel sneg, je obsejal z bobom še ostali kos njive za vrhom in za 
dnom. 
Glejte čudo! Kar je boba pozneje sejal, kar ni mogel rasti, in še tistega, 
kar ga je zraslo, so snedle mušice; kar ga je pa bil vsejal v sneg, je rastel, da 
nikoli tega — le stročja ni hotel delati! 
48 
Ko je kmet videl, da ne bo nič pridelal, si je mislil: Zdaj so stebla še mlada, 
krave bom tedaj zapodil v bob, da ga bodo popasle; če čakam zorila, ne bo tu 
in tam nič. 
Kakor je sklenil, tako je storil. Pa joj! Ko so jele krave stebla obgrizovati, 
so videli, da ima na rojeničino povelje sejani bob zrnje v sredi stebla, kakor da 
bi bilo celo steblo le en strok. — Hitro tedaj krave z njive! 
Ko je bob dozorel, so poželi, kar je ostalo kravam, in vendar so še toliko 
namlatili, da še nikoli poprej ne toliko s tiste njive. 
Rojenica in mladenič 
Živel je svoje dni zal mladenič v naših hribih, da mu ni bilo para daleč 
naokrog. Vsako dekle bi ga rado imelo, ali on je bil mrzel do vseh. 
Tukaj pa je prebivala tudi tako lepa rojenica, kakor še ni bila nobena, 
in z le-to se je bil on seznanil. Vsak ljubi večer je hodil v gozd, da jo je videl. 
Ko je to že dolgo trpelo, je mladenič jel prositi rojenico, naj bi ga vzela za 
moža. A ona mu je odgovorila, da je drugačno bitje, kakor so ljudje, in da se 
rojenice z ljudmi pečajo le iz samega usmiljenja ter da jim ni dovoljeno v take 
zveze se z ljudmi spuščati. On je še naprej prosil in prosil, pa ni nič pomagalo. 
Nazadnje pa ji je vendar omečil srce, da mu je rekla nekega večera: 
»Ker si tako nadležen, naj pa bo! Vzamem te za moža, a le tedaj, če mi 
obljubiš, da mi nikoli ničesar ne boš očital. Ko bi mi kdaj kaj očital, te bom 
zapustila pri tisti priči!« 
Mladenič je bil vesel, da je dosegel, česar si je želel; in je rad dovolil vse, 
kar je terjala rojenica od njega. 
Po poroki so tri leta hitro pretekla in obdaroval ju je bil Bog z dečkom in 
deklico. Pa mati je oboje otrok zadavila. Očetu je bilo to vendar preveč, zato 
reče ženi: , 
»Kaj pa vendar misliš, da vse otroke pomoriš? To vendar ni prav!« 
»Si pozabil na svojo obljubo?« pravi ona. »Da je vse prav, kar sem storila. 
pa vedi, da bi ne bilo iz teh dveh otrok nikoli kaj prida. Dekle bi bila postala 
nesramnica in deček bi bil umrl na vislicah. Zato se mi je zdelo pametno oba 
takoj zadaviti. — Ti si obljubo prelomil, zatorej se ne bova videla nikdar več!« 
Povodna moža se spopadeta 
Svoje dni je pasel pastir ovce za Ratitovcem v Jelovici blizu Črnega jezera. 
Sedel je vrh roba v bližini jezera, pod njim so se na trati mirno pasle ovce. Za 
kratek čas si je pel pesmice, po svoje, kakor je vedel in znal, in s šibo, ki jo 
je držal v roki, delal čudne podobe po zraku. 
Kar nekaj za njim zašumi. Plašno se ozre in vidi moža, ki je stopil iz 
grmovja in se mu naglo bližal. Mož je bil čudne postave, kakršne pastir še ni 
koli ni videl; zdelo se mu je, da je bil mož po stegnih ves luskinast. 
Deček je ostrmel, ko ga je tujec vprašal, kje je Črno jezero. Tujec je opazil 
dečkov strah in spregovoril: 
»Nikar se me ne boj, nič hudega ti ne bom storil, le pokaži mi tja! Tam 
namreč stanuje povodni mož, ki je prišel nekega dne k meni v jezero na 
Praprotno, in ker mene ravno ni bilo doma, mi je ženo zapeljal. Zato sem 
prišel gori na Jelovico in se hočem nad njim maščevati.« 
•'i Loški razgledi 49