Praznik kot posmeh
Časi se spreminjajo, mi z njimi, je stara življenjska modrost, ki pa je vse prevečkrat spregledana. Vzemimo osmi marec, razvpiti praznik žena. Ta že zdavnaj ni več tisto, kar je bil in vendar se obred nadaljuje v demagoški zasleplje-nosti mnogih tistih, ki menijo, da je z leporečjem in z rožicami mo-goče prekriti vse slabosti, ki nam jih je družbena kriza naprtila in v bistvu pritisnila predvsem na ženske, obremenjene najprej na delovnem meštu, nato še doma.
Seveda zdaj ne gre, da bi kar pljuvali na praznik, ki je bil še do včeraj svet, kajti vsaka medalja ima pač dve plati. Sicer pa se mal-ce ozrimo v našo zgodovino. Spomnimo se horuk časov takoj po vojni, ko smo verjeli, da se s parolami o enkopravnosti, ena-kosti in socializmu to da tudi do-seči. Mnoga kmečka dekleta in ženske, vajene dela na njivah in za štedilniki, smo celo nasilno po-tisnili za tovarniške stroje, da bi tako bile enakopravnejše moške-mu spolu. O gospodinjstvu, ki je ženskam naprej ostajalo na rame-nih poleg »šihta« v tovarni, se je kaj malo govorilo. Pravzaprav je bilo celo zaničevano. Ko so ob Li-tostroju na primer v tistih časih gradili stanovanjske bloke za de-lavce, so v kletnih ali pritličnih prostorih predvideli skupne ku-hinje, da ženskam ne bi bilo treba kuhati vsaki posebej, kar je bilo z današnjega vidika naravnost no-ra zamisel.
Vsi osmomarčevski prazniki so potem postali ritual z govori po-membnih tovarišic (ki jira, mimo-grede rečeno, ni bilo treba oprav-ljati dvojnega šihta) o velikih do-sežkih socialistične družbe, o ena-kopravnosti vseh članov naše družbe, o nadaljnji borbi za izbolj-šanje položaja žensk. Sledile so proslave, šopki, skratka vrstile so se majhne hinavščine v velikem slogu, kajtiživljenjejeteklo dalje.
Praznikje počasi izgubljal svoj politični prizvok, čeprav smo vr-sto let ob njem poudarjali, kako je
treba razvijati družbene dejavno-sti, da bi tako razbremenili žen-ske, a ženskam je naprej ostajal dvojni »šiht«.
Vsako leto enkrat se zdaj vsi spominjajo oziroma opominjajo, kako so na svetu še ženske, ki niso povsem enakopravne, ki za-sedajo slabše plačana delovna mesta, ki se morajo dvakrat bolj izkazati kot moški, če hočejo do-seči kako višjo funkcijo oziroma vodilno mesto, kako so družbene dejavnosti premalo razvite, kako je treba odpraviti še preostalo nočno delo, kako je treba več žensk voliti v predstavniška tele-sa in to se ponavlja kot lajna.
Moški imajo ob prazniku en razlog več, da globlje pogledajo v kozarec na račun enakopravno-sti. Kupijo rože (ob tem cvetličaiji navijejo cene in dobro zaslužijo na račun neumnosti) in s tem me-nijo, da so se odkupili za vse leto, ko so doma mirno sedeli ob časo-pisu ali televiziji, medtem ko so jim ženske kuhale, prale, šivale, se ukvarjale z otroci. Nekateri gredo tako daleč, da enkrat na le-to gospodinjijo - bog se usmili, kakšna hinavščina je to.
Tudi ženske se puščajo speljati na led. V podjetjih je vse manj proslav in političnih gesel. Zato prirejajo zakuske, pogostitve, ženskam delijo darilne bone, jim plačujejo izlete. V podjetjih, kjer bolj varčujejo, pa so se spomnili še bolj groteskne poteze: natiska-jo drage čestitke (te potem obleži-jo v koših za smeti), člani sindika-ta pa hodijo po pisarnah in okrog strojev ter delvjo nageljne. Saj ne rečem, da to ženskam morda celo ustreza, češ, vsaj enkrat na leto se spomnite, dragi moški (ki so seve-da še vedno šefi v glavnem vse-povsod, tudi doma), da opravlja-mo dva šihta.
Težko je v teh časih govoriti o enakopravnosti, če zanjo ni eko-nomske podlage. Držuba se obna-ša kot moja najstnica, ki mi groži: »Le čakaj, ko bom stara osem-najst let, potem bom šla na svoje
in nič več me ne boš gnjavila, naj pospravim to, pomijem ono, zli-kam, skuham.« Namreč dekle prav nič ne pomisli, da je samo-stojnost pogojena s sredstvi za preživljanje, s stanovanjem, s službo. Ničesar nima, a hoče biti samostojna.
Nam ženskam na veliko ploza-jo, kako smo enakopravne, a ta enakopravnost nima ekonomske podlage in je prekleto draga. Ka-ko naj bom enakopravna z mo-škim, ki misli, da se je na delov-nem mestu preveč utrudil (takšni so v večini), da bi lahko še kaj postoril doma. Kako naj bom ena-kopravna, če je dokazano, da žen-ske v povprečju zaslužimo tretji-no manj kot moški, če delovno mesto prej dobi moški kot ženska in če je gospodinjsko delo brez-plačno služkarjenje.
Ob tem je treba reči, da bi mar-sikatera ženska, zlasti z majhnimi otroci, rada ostala doma, a ne mo-re. Ne more iz preprostega razlo-ga, da je druga plača, naj bo ka-kršnakoli, nujna za navadno pre-živetje družine. Oktobra (statisti-ka strašno zamuja s podatki) so bili povprečni življenjski stroški za štiričlansko družino kar 860.000 dinarjev, povprečni oseb-ni dohodek pa je v Sloveniji tedaj znašal okrog 300.000 dinarjev. Po-datek je dovolj zgovoren, da smo zapluli v vode revščine in kar je hujše, iz njih ne vidimo izhoda. Statistiki so prišli do osupljive številke: samo 20 odstotkov slo-venskih gospodinjstev lahko po-krije povprečne življenjske stro-ške, 60 odstotkov pa minimalne. Še pogled y Jugoslavijo: zagreb-ški marketinški center je ugoto-vil, da je kar 55 odstotkov Jugo-slovanov v anketi zaželelo, da bi imeli boljšo hrano.
Ob takšnih podatkih se lahko samo držimo za glavo in si zama-šimo ušesa ob parolah in ob pro-slavah, ki so lahko samo posmeh našemu položaju.       Albina Adamič