Družina Tarman prejela zlato plaketo llegalca
ZGODBA O SLAVI IN IVU
Preden sta se Slava in Ivo Tarman na pustni torek leta 1919 spoznala, jc Ivu po-teklo že 23 let, Slavi 20. Mladi kovinar je moral izkusiti tudi blato jarkov avstrijsko-itali.ianske fronte. Slava pa je bila Kamni-čanka, kmeeko dekle. Dobri dve leti kasnejc sta se vzela in te dni v letu 1981 praznujcta 60  let skupnega življenja.
•   Najprej   je  Ivo  popravljal  letala  prve kraljevske  eskadrilje.   Kovinskih  ptic  pa  je bilo malo in kmalu je ostal brez dela. Napi-sal  je  prošnjo  za  kragujevški  vojnotehnični zavod.   Sprejeli   so   ga,   postal   je   mojster-puškar. Zatem je družinico pot vodila v Oh-rid,   Bitolo,  Vršac,   Kamnik  in  nekje  na   tej poti  sta  se  jima  rodila  hčerka  in  sin.   Tik pred   drugo   svetovno   katastrofo   so   pristali v Šiški na Verovškovi.
•   Vojna.   Irj,. v   tej   prekleti  vojni  se  je spremenilo tudi življenje Tarmanovih. Uprli so se, kakor deset in deset tisoči drugih.
•   »Nekoliko  pred  prvim  majem  1942  so nas vse  skupaj,  razen  žene,  aretirali.  Mene so odgnali v belgijsko   kasarno.   Tam   sem marsikaj   videl,«   se   spominja   Ivo   Tarman. Pretepene,    razmesarjene    domoljube.    Ivana Grbca,  preden  so  ga  gnali  na  strelišče.  Iva so nagnali domov in poslej  je nekoliko pre-vidnejše z uporništvom nadaljeval v šišenski kurilnici.
•   Svoboda.   Veličastno.   Enkratno.   Nepo-novljivo.   Navdušenje,   rože,   morje   rož   in pesmi.   Tarmanova   mama   je  med   osvobodi-telji  spraševala po  svojih:
•   »Vrnila  sta  se  oba.  Janez  zgodaj   po-poldne in proti večeru tudi Nada. Oba živa.«
•  IA tega snidenja mama Slava skoraj ne bi   dočakala.   Beli   so   jo   na   Turjaku   hoteli likvidirati:
•   »Imeli  smo  tudi  srečo,  ostali  smo...«
•  Obnova. Ivo Tarman tudi na progi Ša-mac—Sarajevo.    Prvi    izvoljeni    poslanec    v Šiški — Bežigradu. Danes 85-letni Ivo je le nekoliko popustil.  Močno ga daje naduha in sluh mu je opešal. Mati Slava pa  je še vsa urna, okretna. Tako se zdi, kakor da bi v pe-tah   imela  žerjavico:
•  »O, pa sem res rada plesala. Oče pa ne, je bil rajši muzikant. Pa sva,« se je nasme-jala,  »pa sva  imela urejeno življenje. Dosti-krat je bilo lepo.«
•  Zivahni značaj  matere Slave se je, kot kaže,   dobro  ujemal   z   nekoliko   razmišljajo-čim  značajem  očeta  Ivana.  Tako  smo  lahko zaslutili v dolga leta  čedno izpisani  Kroniki starega  Šiškaria.   Za  štiri  zvezke  bi  je bilo. Precej  je tudi pesmi. In v teh pesmih je na svoj način Ivo Tarman sledil dogodkom okoli sebe. Veliko jih je posvečenih naravi. Kadar
•  Mati Slava bo v zgodovini slovenskega upora zanesljivo zapisana po dveh dejanjih. Samostojno   je   obiskala   škofa   Rožmana   in protestirala   proti   mučen.iu   in   posiljevanju slovenskih žena in deklet:
•    »Predala   sem   tudi   peticijo   generalu Graziolliju.   Bilo  je  v  času  demonstracij   in Zima Vrščaj mi je povedala, da sem določena za tako nalogo.«
•   Tako so zaprl-i tudi Slavo Tarmanovo. Po treh mesecib v šempetrski kasarni so jetni-ce premestili v Koper. Tam pa so jih osvobo-dili partizani:
•   »Še danes me oblijejo solze. Kako ču-dovito   snidenje.   Lačne,   ušive,   umazane   so nas odpeljali v Marezige in nas tam nahra-nili.«
pa ni svojega razpoloženja zmogel izraziti v pisani besedi, se je lotil čopiča. Nekatere slike  so prav zanimive:
•   »Zelo bogato življenje sva  imela.  Zdaj pa  so  najini  ljubljenčki  vnuki.  Ej,  kako  so ljubki...«
•  Nedavno tega  je družina  Tarman  pre-jela najvišje ljubljansko priznanje, zlato pla-keto   ilegalca.   Svoj   del,   pošten   kos   svojega življenja    sta    tej    bleščavi    prispevala    tudi Slava m Ivo Tarman.
•  Dobrota in klen značaj. Ljubezen do do-movine in svobode. Korajža matere in trdna odločnost   očeta.   Pa   pri   vsem   tem   ostati vedno  človek . ..
Bogomir Šefic Foto: Miran Bednar