DUHOVNO *VUEfei4! 72 •nižinski idnik za ovenske ^eljence AA\ \ Vj, LA VIDA ESPIRITUAL Eevlsta Semanal A VIDA ESPIRITUAL Kevista Semanal THE SPIRITUAL LIFE Weekly Rewiew '0 centavos BUENOS AIRES 29 — XII — 1934 DUHOVNO ŽIVLJENJE Ustanovitelj in glavni urednik: Josip Kastelic, je splošno kulturna slovenska izseljenska družinska revija in izhaja tedensko. Urednik SLUŽBENEGA VESTNIKA Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko: Vsakokiatni odgovorni izseljens\i duhovnik. Urednica ŽENSKEGA VESTNIKA: Marija Vodopivčeva, Rosario. Urednica NAŠEGA MLADEGA RODU: Krista Hafnerjeva, učiteljica, Jesenice na Gorenjskem, Jugoslavija. Dopise in vsa vprašanja in sporočila, ki nadevajo vsebino lista pošiljajte, prosimo, na: Uredništvo Duhovnega življenja, A-alos 250, Buenos Aires, Rep! Argentina. Telefon uredništva je: 59 ?aternal 3919. V upravnih zadevah, to je zlasti glede naročila, plačila in oglasov, se obračajte, prosimo, na: Upravo Duhovnega življenj», Rio Bamba 562 Busnoa Aires, Rep. Argentina. Telefon uprave je: 47 Cuyo 0276. Osebni obiski v upravi: zi sedaj vsak dan, od 15. de 16. ur*. Naročnina znaša: a) Za Republiko Argentino in vse ameriške dežele, vključeno Severo-ameriške Zdožene države in Kanado, letno ¥ 5.— m/n (arg. pap. pesov), milreis 20.—, severoameriški $ 1.50, uruguajskih pap $ 3.50, čilenskih $ 35.—. b) Za evropske in vse ostale države: letno $ 6.— (šest argentinskih pesov v papirju), ali Din 70.—, francoskih frankov 25.—, Lir 20.—, mark 4.50, holandskih goid. 2.50, šilingov 10.—, sterling 0.35, belgijskih frankov 35.—. Da slehernemu omogočimo naročitev našega lista, sprejemamo na račun naročnine vsak znesek, tudi če nam ga pošljete v znamkah in bomo pošiljali naročniku list Ova mestca za vsak plačani peso. Naročnino je najboljše nakazati v argentinskih pesih m/n, bodisi v priporočenem pismu, bodisi potom bančnega čeka “sabre Buenos Aires”, ali s poštnim girom, ne pa z bančnimi čeki, ki se glasijo na tuje valute. 6e ugodnejši način pošiljanja naročnine objavimo, ko bo Uprava korakoma organizirala zveze z dotičnimi deželami. Za danes moremo že sporočiti za: (Nadaljevanje »a 3. str. ovitka) LA VIDA ESPIRITUAL BUENOS AIRES. ARGENTINA Redaccion: Avalos 250, U. Telef. 59 (Pat.) 3919. Administracion: Rio Bamba 562, U. Telef. 47 (Cuyo) 0275 VSEM CENJENIM S 0-TRUDNIKOM, ÖITA-TELJEM, PRIJATELJEM, SLOVENSKIM IZSELJENCEM IN VSEJ DOMOVINI, POSEBNO ODBOROM IN ČLANSTVU NJENIH IZSELJENSKIH ORGANIZACIJ ŽELI SREČNO, VESELO IN VSEH MILOSTI POLNO NOVO LETO 1935 UREDNIŠTVO IN UPRAVA “DUHOVNEGA ŽIVLJENJ A”. Janko Mlakar, Ljubljana: Usodepolna past C Nadalje vanje) “Aha”, mislil je sam; pri sebi, “to je pa kaj premeteno narejeno. Dobro, da sem videl, kako se je Koruza odpeljal, sicer bi tudi jaz sedaj odjadral po najbližji poti v klet. Toda, Lorenco ni zastonj sin svoje matere, ki se je rodila v Trstu in umrla v Begunjah. — Alo, na delo, časa imam več ko dosti.” Previdno prižge ročno svetilko, ki jo je vzel iz žepa in gre z njo na dvorišče. Kmalu se vrne s precej široko desko in jo položi čez loputnieo. Sedaj ni imela past zanj nikake nevarnosti več. Urno odpre z ukradenimi ključi blagajno in začne metati zavitke z denarjem v svoj nahrbtnik. Pobral je vse do zadnje kronice in po-basal tudi dva šopa bankovcev, ki jih Koruza še ni bil utegnil zamenjati za srebro. Njegovi pohlepnosti je ušla samo tista kronica, ki je svojega gospodarja spravila v nesrečno past. Po končanem delu zapre Lorenco blagajno, vzame desko s pasti in izgine z bogatim plenom na hrbtu v temno noč. Koruza je pa spal v svoji trdnjavi spanje pravičnega. V. Drugo jutro pride Miha, kakor navadno, v komptar po ključe, da bi odprl prodajalno. Sname jih z žeblja, ki so na njem viseli in hoče mimo blagajne. Toda, naenkrat se pod njim uodajo tla, in Miha izgine v globino. Toliko, da je videl, kako je mimo njega nekaj švignilo, in že je ležal na trdem tlaku v kleti. “Tri sto zelenih”, zarobantil je jezno, “kaj takega se mi pa še ni pripetilo. Kakšna vražja stvar je pa to?” Komaj je spregovoril, že so se zopet “nebesa” odprla, in iz njih je kakor strela priletel poredni Žorž z glasnim vsklikom. Malo je manjkalo, pa bi se bil vsedel Mihi na nos. Ker je pa med naglo vožnjo iskal ravnotežja, ga je vendar le nekoliko oplazil po nosu. čeprav brez vsakega slabega namena. Preden ga je pa mogel Miha za to predrznost zgrabiti za ušesa, se je zopet nad njim posvetilo, in v klet šine gospodična Fani kakor svoje dni šepasti vrag v pekel. K sreči sta se Miha in Žorž v svrho boja umaknila s svojih sedežev in tako naredila prostor. Blagajničarka se je sprva hotela onesvestiti. Ko je pa videla, da ni lepega komija zraven, ki bi jo imel po njenih mislih nazaj k življenju poklicati, si je premislila in začela oštevati hlapca in vajenca. Menila je namreč, da sta ta dva zakrivila njen padec v “prepad”. Bri tem je pa tako hitela, da niti vstati ni utegnila, marveč je kar sede poučevala poredneža, kako se morata vesti nasproti nežnemu spolu. Za svoje človekoljubno delo je takoj prejela plačilo “od zgoraj”, kajti stroj se je zopet odprl, in lepi gospod Franc ji je priletel kakor zrel saü naravnost v naročje. Sedaj je medla luč svetilke obsevala čuden prizor. Miha in Žorž sta se od smeha tolkla po kolenih, Fani je s hinavsko ogorčenostjo in sramežljivostjo porivala komija z naročja, izza barikade je pa gledal to smešno skupino Jaka Koruza, ki ga je pravkar zbudil nastali žum. To je pa trajalo le dober hip, kajti takoj nato sta planila Fani in Franc kvišku ter segla po Žoržu, ker se Mihe nista upala lotiti : “Ti si nama to napravil”, vreščala je blagajničarka ter se skušala polastiti fantovih ušes in Ks. Tu se spomni Miha, da se je Žorž tudi nad njim pregrešil, in sedaj začno vsi trije z združenimi močmi nad ubogim vajencem hladiti svojo jezo. Koruza gleda nekaj časa molče to “hlajenje”, zato pa zleze iz svoje trdnj ive in zapove: “Mir, pravim. Pustite Žorža! Fant je nedolžen.” Kakor bi trenil, je ponehal šum, in vsi se ozro tja, od koder je prišel ta zapovedujoči glas. Kako se začudijo, ko zagledajo gospodarja! Zrli so vanj kakor v kako prikazen. Slednjič pride komi k sapi in g j praša: “Gospod Koruza, ste li vi, ali je samo vaš duh?” “Kako ste pa prišli sem ?” “Po istem potu kakor vi, samo s tem razločkom, da sem jaz tu prenočil”. In Koruza jim je vse odkritosrčno povedal, kako je past nastavil za tatove, sam se pa vjel. Njene skrivnosti itak ni mogel več skrivati. Tu se spomni Žorž, da je bil po nedolžnem tepen, in jame na ves glas tuliti. Miha ga pa dregne prijateljsko pod rebra, in mu pravi: “Fant, kar tiho bodi in Boga hvali, če boš vedno po nedolžnem tepen”. “Poslušajte”, predlagal je Koruza, “zakričajmo nekolikokrat ■vsi naenkrat. Saj hodijo sedaj že ljudje tu mimo, eden ali drugi nas bo gotovo slišal in prišel pogledat, kaj je. Sploh pa mora priti Spela vsak čas z zajtrkom”. “Je že tu”, oglasi se Žorž, ki je ves čas napeto gledal, kedaj bo zopet kaj doli priletelo. In res takoj nato prifrči Špela skozi strop in obsedi na tleh med kavo in mlekom. Ta pogled je bil za druge tako smešen, da je vse, celo Koruzo, posilil smeli. Toda, Špela se ne da zasmehovati. Besna se je zakadila v gospoda in začela na ves glas kričati: “Čakaj, ti grešnik stari! To si mi storil nalašč, da bi se ubila, in bi samo ti vedel za svoje grehe iz Blatne ulice, ko si kupoval...” Naprej ni mogla več, kajti Koruza ji je zaprl usta s svojo široko dlanjo in jo začel pogovarjati. Treba je bilo pa precej prigovarjanja in obljub, preden se je njena jeza utolažila. “Kdo nam bo pa s^dai odnrl klet”, oglasi se Miha porogljivo, “ko smo vsi, kar nas je Koruzinih, tukaj zbrani”? “Jo že imam”, pravi Koruza po daljšem premišljevanju. Ovseni Joža mora vsak čas priti, kajti jutranjih požirkov slivovke ne zamudi rad. Bodimo tiho, da ga bomo slišali, kedaj bo prišel mimo vrat, potem ga pa lahko pokličemo”. Tu zaslišijo zunaj počasno drsajočo hojo “Aha, to je pa naša kokošarica”, pojasni Koruza, in jo začne klicati: “Mreta! Slišite” Mretaaa!” “Kaaj”, oglasi se Mreta z močnim glasom, kakor so navajeni gluhci govoriti. “Pojdite v komputar po ključe in nam odprite! Mi ne moremo ven”. “Samo sto jajc sem prinesla”, vpila je Mreta, “sedaj je bolj težko zanje, ko je toliko prekupcev”. “Slišite, klet nam odprite!” kričal je Koruza ves togoten. “Kaj nas brigajo sedaj jajca?” “Po pet jih pa res ne morem dati, sem jih sama tako plačala. Plačajte mi jih po šest, sicer jih nesem drugam. “Zelena žaba” mi je že itak prigovarjala, naj jih dam njej”, drla se je prav tako glasno gluha Mreta. “Za božjo voljo, Mreta. tu se ne gre za jajca. Kaj ste res tako gluhi, da nič ne slišite? Saj jih vam rad plač m po šest, samo klet nam poprej odprite. Slišite, kleet nam nam odpriiitee!” Koruza je vpil, da je bil ves rudeč v obraz, in pri zadnjem Podoba Sv. Marije Magdalene v ceiKvi Sv. Dominika v B. As. stavku mu je pomagala vsa tvrdka “Jakob Koruza, trgovina z raznim blagom.” “No, no, nikar tako ne kričite, saj nisem gluha”, pogovarjala jih je Mreta. “Torej po šest jih boste plačali. Menda pretakate slivovko ali kaj, pa ste se tako zadelali, da se vam ne bi izdišala. Prihodnji teden jih vam prinesem kakih sto, če jih bom dobila. Pa ni treba zaradi mene hoditi iz kleti, mi bo že gospodična Fani plačala. Kajne, po šest ste rekli”? In Mreta je drsala v komptar, ne da bi se bila zmenila za besnoi vpitje, ki je prihajalo iz kleti. “Kako je pa to, da je danes še vse zaprto” čudila se je ženica in hotela mimo blagajni- naravnost v prodajalno. Tu se je pa že kar samo odprlo, in Mreta je s cajnieo vred' odpotovala v klet. Med potjo jo je pa od strahu izpustila, in jajca so se vsula nä tla kakor dež. Nekoliko tega čudovitega daru “od zgoraj” so bili deležni tudi Koruza in njegovi zvesti. Največji del je prejela seveda dobra Mreta. Sedla je namreč dobesedno v jajčnik. \' kleti je sedaj nastal vrišč, da je bilo joj. Gospodična Fani je bila vsa; divja. In kako tudi ne, ko se ji je po nov; frizuri naredil tudi lep jajčnik, ki se ji je odcejal po laseh na obleko. Tudi gospodu Francu se je nekaj jajc razbilo na novem trdem klobuku. Žorž je bil še na najboljšem. Porabil je splošno zmešnjavo za to, da je hitel z na pol razbitimi jajci obmetavati svoje sovražnike iz gole hvaležnosti za batine, kar jih je od njih prejel skozi celo leto. Mreta, Koruza in Špela so se pa medtem prepirali, kdo bo plačal jajca. “Škoda lepih jajc”, tarnala je Mreta, “in po pet sem jih plačala. Toda, gospod Koruza” — in obraz se ji je razjasnil — “vi ste jih kupili po šest. Prodala sem jih vam že pred vrati. Jajca so se vam pobila, ne meni. Kar plačajte jih po šest so”. “Jaz ti jih že ne plačam”, vpil je Koruza. “Vsega tega so kriva tvoja gluha ušesa, da veš. Vsi smo kričali nad teboj, da nam odpri, ti si pa v enomer gonila tisto svojo o jajcih. Kar poberi jih in si naredi cvrtje!” Ker je bilo v kleti tako vpitje, ni nihče slišal, kako je Ovsenov Joža mimo prikorakal. Prišel je ravno prav do vrat, da je ujel še zadnje Koruzine besede. “Aha”, misli si mož postave sam pri sebi. “Žorž je razbil v svoji nerodnosti nekaj jajc. Sedaj bo pa stari skopuh slabe volje. No, pa nič ne de, mi vsaj ne bo treba poslušati njegovega tarnanja o hudih časih. Tisto slivovko izpijem tudi lahko pri Francu v prodajalni in tako opravim, še preden pride Koruza iz kleti.” V teh prijetnih mislih nameri svoje dolge korake naravnost skozi komptar v prodajalno, čudeč se, da so še vsa okna zaprta. Njegovo začudenje se je pa še povečalo, ko so se naenkrat pod njim vdrla tla, in je takoj nato obsedel v neki rumeni, z belimi drobci posuti snovi, iz katere se je pravkar pobrala Mreta, da je lažje vpila. Sedaj je postala zmešnjava še večja. Gospodična Fani ni imela več glasu. Zato je samo z rokami krilila po zraku. Gospod Franc je poskušal svojo moč nad vrati, Miha se je tolažil s slivovko, Žorž je sedel na visokem zaboju, zvonil z nogami ter se na ves glas krohotal, Koruza in Mreta sta se še vedno prepirala, čegava jajca so se pobila, Špela jima je seveda pridno pomagala, Ovsenov Joža je pa še vedno sedeč na svojem mehkem sedežu, začudeno motril to glasno družbo, kakor bi se še ne zavedel svojega položaja v razbitih jajcih. Mož pač takega “kriminalnega slučaja” še nikdar ni doživel v svojem pravic: in postavi posvečenem življenju* Medtem je prišel čas, ko so otroci prihajali v šolo. Mimogrede si je eden ali drugi še kaj kupil pri Koruzi, ki je prodajal tudi šolske potrebščine. Bili so pa navajeni, da so hodili kar zadaj skozi komptar, če je bilo spredaj še zaprto. In tako so jeli otroci cepati v klet drug za drugim, včasih tudi po dva naenkrat, a ko sta se slučajno držala za roke. Vedno več in več je bilo tega božjega daru ki je padal izpod neba kakor svoje dni mana. Gospodična Fani in gospod Franc sta imela dosti opraviti, da sta tešila to kričečo “mano” s sladkorčki, katerih je bilo k sreči več škatelj v kleti. Toda, rešitev se je že bližala. Županova nadebudna potomca, Cenček in Bezka sta jo tudi mahnila h Koruzi po zvezke. “Rezika, teciva, bova videla, kdo bo hitreje tam”, pravi Cenček in se spusti v dir. Rezika je seveda pri svojih šestih letih takoj zadaj ostala. Prisopihala pa je v komptar še ravno prav, da je videla, kako se je njen bratec pogreznil v tla. Otrok je najprej šel po sapo, potem je pa na ves glas zatulil in hitro zapustil kraj nesreče. Med glasnim jokom, da je vse skupaj letelo, je hitel domov. “Mama, ata, mama, ata”, je klicala že od daleč, ko je zagledala župana na pragu. “Cencek je padel v pekel”. Medtem pride tudi mati županja na prag gledat, kaj se je njeni ljubljenki pripetilo. Ko jo Rezika zagleda, se je oklene krog pasu, ji skrije svojo kodrolaso glavico v predpasnik in začne še bolj tuliti. “Kaj pa ti jo, Rezika." jo skuša županja potolažiti, “Povej, vendar, kaj se ti je zgodilo.” Cen e ek je padel v pekel" odgovori s pretrganim jokom in zopet na ves glas zatui:. Sedaj šele vzame oče župan pipo iz ust in pravi počasi kolikor mogoče resno: “Torej v pekel je padel, ti nepridiprav ti' Kdaj pa? Kako pa? Kje pa? Kar povej Rezika!” Krog županovih se je zbralo kmalu precejšne število radovednežev, ki jih je bil privabil otrokov jok, in ki bi radi iz njegovih usf slišali, kako je Cencek padel v pekel. Rezika se je polagoma pomirila, da je mogla govoriti. “Ceneči, je lekel naj se gleva skusar; kdo bo pleje pli Ko-luzi. Pa sva tekla. Cencek je bil plej tam, kel je osem let stal, jaz pa šele sest Taklat, ko sem obletela za Crnekom, je ze padel..." “V pekel”, seže ji eden izmed radovednežev v besedo. “Seveda v pekel. Les, plav les, saj sem ga sama videla. Plav p led mojimi očmi se je pogleznil”, trdila je Rezika, ko je videla nekatere neverjetne obraze. “Gotovo se je tudi pokadilo za njim, kajne?” pripomnil je od-raščeni županov sin, ki je dobro poznal bujno domišljijo svoje male sestrice. “Seveda se je pokadilo, pa še kako”, hiti mu Rezika pritrjevati, vsa vesela, da je vendar dobila enega, ki ji verjame Cencko-vo žalostno zgodbo. “In ogenj je švignil iz pekla?” vprašuje jo dalje hudomušni brat. “Tudi ogenj je švignil, pa se kakšen!” “Morda si videla uidi parkeljna, kako je Cenčka potegnil v pekel?” “Ne, palkeljna pa nisem videla,” je odkimala Rezika. “Taklat sem ga pa videla, ko je plisel Miklavž. Hotel me je vzeti, pa me Miklavž ni pustil, kel sem lepo molila.” “Le malo pomisli”, začno ji še drugi prigovarjati, “gotovo si videla parkeljna, samo spomniš se ne. Morda si pa videla samo njegovo kosmato roko, ko je segel z njo iz pekla po Cenčku?” “Nekaj cinega sem videla. Molebiti je bila pa to palkeljnova loka. Seveda, je bila, pa take dolge klempeljne je imela.” Pri teh Rezikinih besedah bušknejo vsi v glasen krohot. Tudi županova dvojica se ni mogla zdržati smeha. Ko pa Rezika vidi, da se ji vsi smejejo, se spusti zopet v jok in pravi: “Cencek je pa le les padel v pekel, ce se tudi vsi smejete. Zakaj pa ne plide z i menoj, ce ni padel v pekel?” Te otrokove besede so vzbudile županovo pozornost, kajti vedel je, da sta Cenček in Rezika neločljiva tovariša. “Moram pa vendar pogledati, kaj je na tem”, reke! je važno in spravil svoje ogromno 150 kg težko telo v počasen korak prot: Koruzi. Za roko je peljal Reziko, za njim je pa šla cela vrsta radovednih Kurjevcev in Kurjevčevk. Ko pridejo do Koruzine kleti, zaslišijo v nji glasno vpitje, otroške, moške in ženske glasove. Vse je kričalo vprek. Župan pritisne na kljuko, ker pa ni mogel odpreti, potolče s pestjo na vrata in zavpije: “kaj pa tako razgrajate? Kaj ste se'ga na vse zgodaj navlekli? Pa še otroci so vmes. Ali je moj Cenček tudi vmes. Kje je pa Koruza, da imate tak semenj? Tako je stavil župan po svoji navadi celo kopico vpraanj na enkrat. Tudi v kleti so mu vsi hkrati odgovarjali. Nastal je nov h niše, v katerem se je razločil samo en glas — klic po svobodi. “Odprite!” kričali so v vseh mogočih glasovih, visoko, nizko, tenko, debelo, čisto in hripavo. Tuintam so se pa vsi glasovi spojili v en sam mogočen krik: “Odprriiiteee!” Župan iz Kurjih čeve se nikdar ni prenaglil, in se tudi takrat ni, ko je čakal pred Koruzino.kletjo, kedaj bo potihnil šum. Po vzel je besedo šele potem, ko je vse potihnilo. “Kako naj odprem, če ste pa zaklenjeni in nimam ključa? -leli Koruza tudi notri? Kje je pa moj Cenček?” “Jaz sem tu”, oglasi se Koruza iz kleti. “Tiho babe in otroci! Sedaj govorim jaz. S .g samega sebe komaj slišim, če tako kričite. Tudi vaš Cenček je tukaj. Že celo jutro čakamo, da bi nam kdo odprl. Ključ visi v komptarju nad mizo na steni. Prosim te, odpri nam!” “Kako ste pa prišli v klet? Pri zaprtih vratih menda vendar ne? Mord ste pa skozi strop popadali noter? Naša Rezika je pripovedovala, da je Cenček padel v pekel. Vas je li kdo nalašč v klet zaklenil ? No, se pa potem pogovorimo, kako in kaj.” Tako je popravševal župan in odšel počasnih korakov po ključ. Bilo bi pa veliko bolje, če bi se bili t koj pogovorili, “kako in kaj” Župan bi se bil tako ognil “peklenskih vrat,” ki je skozi nje padel njegov sinko v pekel. Tudi Koruza se je prepozno spomnil, da mora župana opozoriti na nevarnost, ki ga je čakala v komptarju. Sicer je kričal za njim, naj pazi na past, toda župan ga ni več slišal. Ko pride v komptar, mu Rezika takoj pokaže mesto, kjer je izgini] Cenček. Župan stopi bližje, da bi si tla natančneje ogledal. Pri tem je pa stopil na loputnico in takoj nato je že tičal do pasu v odprtini. Ker je bila past narejena samo za ljudi navadnega obsega, mu njegov trebuh ni pustil naprej. Rezika pa ni čakala, kedaj bo ata izginil v peklu, marveč je takoj stekla na dvorišče in se začela dreti: “Ato palkelj vleče v pekel”. Komptar je bil naenkrat ves poln radovednežev. Ko zagledajo župana tičati v odprtini in opletati z rokami se začno glasno smejati. Župana je pa ta krohot raztogotil in začel je grmeti: “Kaj- se smejete? Mislite, da je prijetno takole viseti med nebom in zemljo? Izvlecite me ven, ko vidite, da si sam ne morem pomagati.” To povelje so pa vsi slišali, tisti, ki so bili “nad zemljo”, in tisti, ki so bili “pod zemljo.” Ker je pa župan oblast, ki jo je treba ubogati, so ga eni zgrabili za roke, tisti, ki so bili v kleti, pa za noge, in ga vlekli ven, seveda vsaka stranka na svojo stran. “Saj me boste še pretrgali,” kričal je ubogi župan v svoji stiski. “Vi, tam doli v kleti, spustite me! Ali slišite?” Pa niso slišali, in so še bolj vleki Slednjič si je slavno Kurječev-sko županstvo samo pomagalo. Nekolikokrat je brcnilo in premagali so tisti, ki so ga vlekli ven. Sedaj je bilo vsem jasno, v kak pekel se je Cenček pogreznil, in po katerem potu se je vsa družba zbrala v kleti. “Koruza je pa tič,” modrovali so Kurjevci med seboj in radovedno gledali loputnico, ki se je zopet zaprla, ko so župana ven izvlekli. “Kakšno past za tatove si je izmislil! Ni čudno, da se jih je toliko nabralo v kleti. Saj se mora vsak ujeti, kdor hoče skozi komptar v prodajalno.” Nato se pa spomnijo, da je reševati jetnike delo krščanskega usmiljenja, in vsi začno iskati ključ. Toda, našli ga niso nikjer. “Mir tam doli,” ukaže sedaj župan. Skoz’ loputnico jetnikom, ki so v kleti razgrajali. “Slišiš, Koruza? Ključa ni nikjer.” “Mora biti,” se je glasilo iz globočine. Na steni visi na žeblju. “Če visi, ga pa ti snemi,” odvrne župan malomarno in odide na dvorišče. Tu se je medtem nagnetlo vse polno radovednežev. Zbrala so se skoraj vsa Kurja če^ca. Dobri in postrežljivi ljudje so namreč hitro raznesli po trgu, da je Koruza ujel v klet večjo tatinsko družbo. Tako se'obrne pač govorica, če gre skozi več ušes in ust. Vse je čakalo, kaj bo. V kleti se je pa vnel velik prepir med elani tvrdke “Jakob Koruza. trgovina z raznim blagom” zaradi kljuea. Po dolgem in jako burnem prerekanju so se nsposled domenili, da mora tisti vedeti za ključ, ki je imel prejšnji dan zadnji v kleti opraviti. Polagoma so tudi dognali, da je bil to gospod Koruza v lastni osebi. Sedaj se pa razveže jezik gospodični Fani, ki je ves čas čakala, kedaj bi se mogla vmes vtakniti. “Potem ste pa, gospod Koruza, sami ključ spravili,” hitela je na vso moč, da bi je kdo ne prekinil. “M Jo poprej, predno smo zaprli prodajalno, ste šli v klet, kamor vas je prišel klicat Miha. Kmalu nato sem vas pa videla skozi vrata v prodajalni, kako ste prišli z dvorišča in zavili naravnost k županu.” “Vi imate tudi povsod oči, kjer jih ni treba”, odvrne ji Koruza nejevoljno. “Ako bi bil klet jaz zaklenil in odšel nato naravnost od doma, bi moral sedaj imeti ključ v žepu, pa ga nimam.” “Morda ga pa. imate. Veste, star človek je rad pozabljiv,” pripomnila je blagajničarka v sladkem maščevanju. Ta hudobna, čeprav precej resnična opazka je pa spravila Koruzo v veliko jezo. “Kaj, ti svedrasta gos, ti mi boš očital i starost in pozabljivost? Na, poglej, kje je kak ključ od kleti. Ako hočeš, obrnem vse žepe narobe, da lahko vtakneš svoj dolgi kljun vanje. Samo to-lio ti povem...” Tu pa Koruza naenkrat utihne in prebledi. Njegovi debeli prsti so n inreč segli nekoliko pregloboko, razširili luknjo v žejni in začutili nekaj trdega pod podlogo. In Koruza ni hotel sam sebi verjeti, ko je z nekolikim trudom privlekel ključ na dan — ključ od kleti. Ves uničen se je sesedel na bližnji zaboj. Najprej je prišel k sebi Miha. Vzel je gospodarju ključ in odprl vsem pot do zlate prostosti. Rešene jetnike je občinstvo na dvorišču zbrano sprejelo z velikim veseljem in glasnim občudovanjem. Zakaj, takih zanimivosti kakor z rumenjaki maziljena frizura gospodične Fani, komijev klobuk m suknja, Mretino krilo, in prvotno bele hlače Ovsenega .lože, vse lepo in dično z jajci pobarvano, kaj takega se tudi v Kurjih čevcih ne vidi vsak dan. Še večje je bilo pa veselje in zraven seveda tudi nekoliko škodoželjnosti, ko se je zvedelo po zaslugi Gospodične Fani kje je bil ključ spravljen. Kurjevci, zlasti pa Kurjevčevke bi bile rade na vso moč videle-obraz gospoda Koruze, toda, mož jim ni pokazal svojega obličja.. Niti iz kleti ni hotel priti. Ko so mu nekateri radovedneži hoteli sožalje izreci, jim je nevljudno zaprl vrata pred nosom Sele takrat, ko je na dvorišču potihnil šum in je zadnji KurjevČek zapustil pozorišee, je smuknil urno iz kleti v hišo ter se zaklenil v sobo. Zakaj, v tem duševnem stanju, kakor je bil, ni mogel nikogar videti. “Koliko sraomte, neprilik, in škode mu je naredila ena sama noč! Njegov ugled je splaval po vodi. Nekaj časa se niti prikazati ne sme med ljudi, če noče, da bi ga otročaji zasmehovali. Hudobni jeziki bodo gotovo raznesli ta dogodek daleč naokrog. Stvar naj pride nazadnje še v časnike, potem so seveda vsi stroški za past zastonj, kajti celo tuji tatovi se bodo vedeli izogniti nevarnosti. Tudi odškodnino za pokvarjeno obleko bodo zahtevali od njega, in blagajničarka mu gotovo ne odpusti tiste “švedr ste gosi”. Še tožbe bodo iz tega nastale, pota in stroški. Toda, Mreti pa ne plača jajca. Ona je prazaprav kriva, da so se pobila, in da se je njegova nesreča zvedela po vseh Kurjih čevcih. Ako bi ga bila ubogala in šla po ključ, bi se bil takoj našel v njegovi suknji, potem bi bila ostala jajca cela, obleka nepokvarjena, in noben Kur-jevec bi ne bil vtaknil svojega radovednega nosu vmes. O nesrečni pasti bi vedeli samo njegovi ljudje, da bi pa ti molčali, bi bil že on poskrbel. Da, vsega je Mreta kriva, zato naj pa sama trpi pobita jajca. Tudi Špela ni brez krivde, ker mi ni zašila žepa. Pa še izdala bi me bila kmalu ta čarovnica. Čisto prav ji je, da se je oparila z mlekom. Samo premalo se je.” Tako je premišljeval Koruza, vzdihoval, se jezil, k le', švedral medtem po sobi gori in doli ter si ruv . 1 lase. Revež ni slutil prav nič, da ga najhujše presenečenje šele čaka... Tudi spodaj v prodajalni se je začelo živahno življenje. Miha je odprl vrata in okna, Žorž se je spravil nad orehe in rožiče, ker ni bilo v komptarju pazljivega Koruzinega očesi, gospod Franc si je prižgal cigareto in pridno .točil Ovsenemu Joži. blagajničarka se je utaborila za svoj pult in vzela v roke pletenje, da bi si pomirila živce, Mreta je pa sedla na širok z boj, da je skrila veliko rumeno liso na krilu. Potem ko so svojega nesrečnega gospodarja do dobrega obrali, so sklenili zahtevati kolikor mogoče visoko odškodnino za pokvarjeno obleko, za bolečine in strah, ki so ga bili prestali. (Dalje prihodnjič) Jože Cukale: TEBI. Kako te rad imam, oj božja stvar, kako vesel sem tvojega pogleda, vsekdar, ko mimo tebe grem, nič nisem več otožen, plah in nem. Kot biser se blestijo ti oči in roka tvoja me neslišno boža, iz tvojih ust tako vsak glas doni, da je kot balzam duši ranjeni. In takrat, ko bom v mesto belo šel, ne bom pozabil te nikdar, oj božja stvar, in ko bom ves otožen, pust in nem, bom v roke tvojo rožo vzel in spet bont kot nekdaj vesel, vesel. . . Onstran: Sv. Družina na begu v Egipt Franc Dalibor, Buenos Aires: Argentinski Filmi XIII. FILM: My house :ny castle Moja hiša moj grad (Nadaljevanje) Do pred par leti nismo imeli nobenih magistratnih predpisov glede stavbmskega gibanja vsi'd česar se je lahko nemoteno uveljavila nelzrečna požrešnost onih, ki so d li graditi stanovanjske hiše. Naročali so gradbenikom naj izrabijo vsak najmanjši prostorček, tako je nas! lo v Buenos Airesu na tisoče hiš brez dvorišč, brez kleti, brez nodstrešja, sob in stanovanj kamor ves božji dan ne posveti ni žarek solnea in kojih prebivalci morajo dan na dan rabiti umetno luč. Mi smo že velikorat zapeli hvalo Argentini in tistim, ki vodijo njeno usodo. Vselej, kadar smo imeli za to priliko. Naj povemo ob tej priliki tudi kaj nasprotnega. Da se na primer argentinska socijalna zakonodaja niti od daleč ne more primerjati s socijalno zakonodajo naše male sosednje republike Uruguay. Nima bolezenskega zavarovanja za široke delavske sloje, kaj šele starostno zavarovanje in kaj šele stanovanjski zakon, ki bi primerno ščitil argentinske najemnike, ki so prepuščeni skoro povsem na milost in nemilost hišnih posestnikov. Dnine delavcev ter plače uradnikov so zato v tako kričečem nasprotju z najemnino, da menda v nobeni drugi deželi na svetu kaj tacega ni mogoče! Buenošajreška stanovanja so najdražja na vsem svetu. (Jelo v New Yorku se stanuje mnogo bolj no ceni. Obiskal me je pred par leti znanec Žagar iz New Yorka, ki je bil takrat uradnik na nekem severoameriškem brodu ter mi pravil, da ima v najem stanovanje v centru New Yorka ter da plačuje za trisobno stanovanje s pritiklinami 18 dolarjev na mesec. Računati je treba, da se v New Yorku dolar skoro tako lahko zasluži kot v Argentini peso. Delavec ali uradnik v Bs. Airesu mora skoro 50% svojih dohodkov izdati za stanovanje. Nekaj vsakdanjega je, da uradnik, ki zasluži 200 pesov na mesec plača 100 pesov za sta- novanje in istotako je nekaj vsakdanjega, da delavec, ki zasluži 4—5 pesov na dan (ako jih zasluži dandanes!) plača polovico za stanarino. Tako smo že nekoliko videli, od kod to neizmerno argentinsko hrepenenje po lastnem domu, in od kod tako upravičena zavest “moja hiša — moj grad!?” Buenos Aires je eno izmed velemest sveta, ki zavzema v razmerju s številom svojega prebivalstva največjo razsežnost. Težko si je torej misliti in predstavljati, zakaj da stanujejo buenosaijre-ški meščani natrpani ko sardine v olju. Kdor ne pozna buenosaj-reških stanovanjskih kasarn imenovanih conventillo—samostan, ne pozna velemesta Buenos Aires. Conventillos so prava sramota za argentinsko prestolieo. Navadno se v taki stanovanjski kasarni oddaja samo po ena soba, ki stane 30—40 pesov na mesec in v kateri stanuje neredko po cS — 10 oseb, srariši, otroci, poročeni otroci in otrok otroci. Da so takšne stanovanjske kasarne leglo bolezni, vrelo naj-ostucinejših nemoralnosti kdo bi o tem dvomil? Kuhinjo, zbito iz surovih desk, ima najemnik na dvorišču ali celo na hodniku. Ameriške kuhinje so posebnost zase. Deloma smo o njih že pisali. Na splošno imajo po poldrug meter v kvadratu, mnoge pa so tudi manjše. Težko bi kateri drug pogled nudil bolj točno sliko revščine izseljencev v Buenos Airesu, kakor pogled v kuhinjo povprečnega slovenskega izseljenca. Buenos Aires ima več stotin stanovanjskih kasarn Nekatere se nahajajo prav v bližini vladne palače “Časa Rosada”, in državne zbornice. So “conventillos” kjer se stanovalci vrstijo Podnevi počivajo po njih delavci, ki delajo ponoči, ponoči pa zopet delavci, ki delajo .podnevi. V ulici Lavalle okrog št. 2300 sem zasledil hišo, koje podjetni upravitelj oddaja ponoči celo dvigalo v stanovanjske svrhe: V njem se zlekne po 11 uri zvečer, ko dvigalo več ne vozi, zakonski par z otrokom. Imenovana hiša ima 32 stanovanj ter stanuje v njej 218 oseb. H tej stanovanjski mizeriji se pridružuje še pomanjkanje nasadov in javnih drevoredov, posebno v središču mesta, kjer bi se človek mogel nasrkati svežega zraka! Da so stanovanjske kasarne pri takšni prenatrpanosti torišče večnih kregov in prepirov leži na dlani. Saj se ljudje celo v vlaku radi skregajo, kadar je le prenapolnjen. V ulici Carlos Calvo poznam cestnega pometača Španca, — Don Manuel ga nazivljejo —ki ima v najemu tako stanovanjsko kasarno ter oddaja posamezne sobe v podnajem. Bilo je pred meseci, ko je prispel v Bs. Aires slavni filmski igralec Ramon Navarro. Bival je Navarro v City-Hotelu, ki se nahaja baš v kraju kjer ima naš pometač svoj delokrog. Z igralčevim prihodom se je Don Manuelovo delo podeseterilo. Pred hotel so se vstopili namreč policijski konji in ostavljali svoje spomine, tla so bila polna letakov, ki so jih razmetali igr leevi pro-pagatorji in nore Ramonove oboževalke so raztrosile tam okrog cele jerbase cvetlic. Naj mimogrede omenim, da Ramon Navarro v Buenos Airesu ni užival dolge slave. Izvzemši prvih večerov so bile njegove predstave slabo obiskane, kljub temu, da so znižali cene vstopnicam pod polovico. Podjetje, ki je priredilo gostovanje, je imelo občutno izgubo. Česar ne pripovedujem iz kakšne škodoželjnosti, pač pa z zadoščenjem. Domala vsakokrat sem se še ujezil, kadar sem bil v kinu. Ujezil nad kino-igralci in ravnatelji, ki so dali znati tako sijajni tehnični iznajdbi tako malo duše in tako bore malo resnične umetnosti. Zato sem bil vesel, da je celo plitvo buenosajreško občinstvo postavilo d leč pred “platnenega igralca” Ramona. Novarro slavnega španskega čarlista Gercia Sanchiz, ki se je istočasno pojavil med nami in si svoje poslušalce tako neverjetno osvojil, da so bile vstopnice k njegovim “charlam” ne samo vedno razprodane, marveč so zadnje minute pred nastopom plačevali zanje tudi po sto pesov. Kolikor je meni znano, ne poznamo Slovenci nobenega čarlista, tako da tega poklica celo prav na slovensko ne moremo prestaviti. Charlar se pravi kramljati. Charla je torej posebna govorniška panoga, leposlovno — znanstveno umetno in prijetno pripovedovanje in kramljanje. Naš Don Manuel seveda ni imel smisla ne za čarlista Garcia Sanchiz, ne za filmsko zvezdo Ramona Novarro. Slednji je kajpak tudi pri njem odnesel shbo plat zaradi dela, ki mu ga je dal. “Toiiito denarja zasluži ta stric, brez vsakega dela, jaz pa za borih 160 pesov na mesec ves ljubi dan z metlo in smetnišnico v rokah. Ali je pravica na svetu, ali je ni?“ Tako se je primojdušal Don Manuel domov grede. Vendar se mu je srd nekoliko omilil, ko je domov prišedši zaduhal prijetni vonj raznih biftekov ki so se pekli in cvrli po kuhinjah njegovega conventilla. Ali bilo je zapisano v knjigi usode, da bo Don Manuel doživel slab večer. Njegova podnajemca Dona Barbara si ji bila pred par dne- vi omislila psička komaj par tednov starega. Nedolžna živalica se v tako kratkem času še ni naučila za veliko mesto spodobnega lepega vedenja, kakor je želela njena gospodarica. Don Manuel zapazi torej psička na sredi dvorišča, ko se je bil pravkar pone-snažil. “In jaz, ki sem se zarotil, da danes ne boni več pometal!” Mogočna brca je zadela psičkovo zadnjico, da se je nekaj metrov daleč zakotalil proti gospodaričin kuhinji. Dona Barbara je pravkar pekla svoje bifteke. S ponvo po glavi Don Manuela! Zato ni bilo treba dveh sekund. V hipu sta se stvorila dva bojna roja, eden za Don Manuela drugi proti njemu z Dono Barbaro na čelu. Stolice, čaše, steklenice. krožniki, ponve so frčale ko vojni projektili križem dvorišča. Nekdo je obvestil policijo, ki je končno tudi zmagala in naredila red in mir: eni so romali v bolnico, drugi pa na policijski komisarijat. Ima pa conventillo tudi svojo nesporno poezijo. Posebno ob večerih! Oglje žari, lonci se kadijo, možje dela, srebajo svoj obligatni “mate” in komentirajo dogodke na delu ali pa novice iz večernega lista, medtem ko njih družice v kabinah, zvamh “kuhinje” pripravljajo skromno večerjo. Povzdolž dvorišča so napete soge (vrvi) in na njih se suši perilo. Posteljne rjuhe zakrivajo pogled iz ene kuhinje v drugo, številni paglavčki, samosrajčniki in kratkohlačniki se veselo prekopicavajo pod temi rjuhami. Med hrušč in trušč otročadi zabrenka čas ob čas melodična kitara ali pa zahrešči obrabljena harmonika, na koji priseljenec vzbuja spomine na svojo staro domovino. Vmes pozvanjajo krepki udarci starobnega črevljarja, ki se trudi, da razdrapanim škornjem še za nekaj časa podaljša življenje. Šivalni stroji zvonijo svojo monotono pesem ter izpričujejo, da za bledolične ženske, ki jih rokovodijo še ni nastopil čas počitka. Sobe brez oken so odprte, v njih sredini nepogrnjena miza, obkrožena od 4—5 postelj, par kovčkov in po stenah viseče obleke, to je vse bogastvo prebivalcev conventilla. Doraščajoče de-vojke so se vrnile z dela. Skoro vse so zaposljene izven hiše po tovarnah. Pomanjkanje jim je vtisnjeno v lica in nobenega truda jih ne stane, da si ohranijo “linijo”. Mnogo “conventillov” šeni že obiskal. Pri vsakem obisku sc meje polastila žalost. Ta tipična bivališča buenosajreških proletarcev mešanica vseh narodov sveta, so pot v prostitucijo in hudodelstva. Buenosajreški conventilli so sramoten protest moderni civilizaciji in kulturi, žalostno izpričeval« za družbo, ki kaj takejra trpi v svoji sredi. * * * Vzlie ogromni množici nezasedenih'hiš in stanovanj, hišni posestniki nočejo ničesar slišati o znižanju stanarine in dobršen del izmed njih ima svoje hiše rajše prazne mesece in leta namesto, da bi jih oddali proti stanarini primerni današnji krizi. Oblasti se ne menijo za to “bagatelo”. Kriza je večini predmetov potisnila ceno nizdol, za 20—40%, stanovanja pa so se po statističnih navedbah pocenila samo za 12%. Nepopustljivost hišnih posestnikov v Buenos Airesu je prešla že v pregovor. Za časa let suhih krav so bili in so privilegiranci. O hišnih najemnikih pa se lahko reče, da nikjer na svetu niso tako pohlevni. Pač so se dogajal' posamezni odpori hišnih najemnikov ali brez smotrene organizacije, zato so se vselej izjalovili, zlasti vsled stanovanjske zakonodaje, ki ne spada v 20. stoletje, in ki ščiti samo lastnika, najemnika pa prepušča usodi na — idici. Mene takrat še ni bilo v Argentini, ali pravili so mi, da je 1. 1907 nastala pravcata ustaja proti hišnim lastnikom v Buenos Airesu. Lepega dne so stanovalci neke stanovanjske kasarne sklenili, da ne plačajo več najemnine. Začetkoma so lastniki smatrali stvar za šalo, ali kmalu je začelo tleti po vseh “eonventillih” in v par tednih se je temu najemniškemu štrajku pridružilo vesoljno bue-nosajreško proletarsko prebivalstvo. Dvorišča konventiljev so se pretvarjala v tabore, na. mirovna sodišča pa je začelo deževati tožb za deložacijo v takšnem številu da bi bilo treba vreči pol Buenos Airesa na ulico ako bi sodišča hotela ugoditi hišnim posestnikom. Gibanje se je razširilo celo na notranjost dežele. Končno je posegla vmes policija in celo vojaštvo. Po conventiljskih dvoriščih so se vnele prave bitke, katerih zaključek je bil 11 mrtvih in preko 100 ranjenih. Ali najemniki so podlegli. Ko je bila pobuna vdu-šena, so hišni posestniki spet vpostavili svoja stara prava. ** * Večno kipeča nasprotja med lastniki in najemniki porajajo v Argentini včasih uprav tragikomične dogodivščine. Vsi ki poznate santafecinsko metropolo Rosario, veste, da je najbolj proletarski del mesta Alberdi, ki obkroža tovarno sladkorja in železniške delavnice. V tem predelu mesta Rosario si je neki Ceh kupil od kapitalistine družbe hišico na mesečna odplačila. Ali usoda je hotela, da je kmalu postal brezposeln ter da je struna potrpežljivosti kapitalistom konečno počila. Dali so mu sodnjisko odpoved. V slučaju deložacije bi bil izo-ubil vse že vplačane obroke (kvote). Pa so se strnile v močno falango vse ženske dotičnega okoliša ter pozvale policijo na junaški megdan in policija je morala — kapitulirati. Vsa sredstva so uporabili v tej pobuni: od tihih groženj pa do bombardacije z opeko in s kamni za tlakovanje. Proletarske žene se trikrat onemogočile deložacijo. Ko so konečno prebivalci zapretili, da požgejo vse hiše družbe, so kapitalisti nekoliko odnehali ter dovolili enoletno odložitev. Nasprotje med lastniki-in najemniki poraja v Bs. Airesu včasih celo krvave drame z smrtnim izidom. Znan almacenero v predelu Plores, mi je pred meseci pravil o krvavem dogodku, ki je zahteval troje človeški!' žrtev. Pri dveh postarnih devicah, teti in nečakinji je stanovala brez-detna vdova. Dokler je vdova služila in plačevala, je šlo vse v redu. Ali ko je vdova izgubila službo ter jela zaostajati z najemnino, so se pojavili spori. Ko je poteklo pet neplačanih mesecev, so se izoblikovali spori v zmerjanje in grožnje. In grožnje so se spremenile v krvava dejstva Nekega večera steče najemnica v svojo sobo, pridrvi v kuhinjo gospodarice s samokresom usmeri 4 strele ua gospodarico in njeno nečakinjo. 2 zadnja strela sproži na sebe in — 3 človeške žrtve je beležila tisti dan buenosajreška zločinska zgodovina! Še eno vam bom povedal, ki zveni pač neverjetno. Hiša, o kateri bom govoril se nahaja v ulici Lope de Vega 1559, kar zato navajam tako natančno, da ne bo nihče dvomi! v mojo verodostojnost. Znano mi je namreč, da živi v bližini precej »Slovencev. Opozoril pa me je na dogodivščino v bližini živeči trgovec, nakar sem si hišo tudi jaz sam osebno ogledal. Dogodile se je to v letošnjem letu in takole je bilo: Na omenjenem prostoru je še nedavno stala lična moderna hišica, z raznimi sobami. Celo garažo za avto je imela. V njej je sta-valo v kratkih presledkih pol tucata rodbin. Daši je bila hiša solidno zgrajena ter je imela prav lepo zunanjost, je bila za lastnika čaša pelina. Ne se mu posrečilo, da bi bil našel več ali manj stalnega in resnega najemnika. Vsi stanovalci so se izselili v par mesecih, ne da bi kaj plačali. Hiša ni dajala dohodkov niti za poravnavo predpisanih davščin To je silno raztogotilo lastnika, vročekrvnega »Sicilijanca, ki je sklenil, da bo zadevo tako radikalno re- hü, kakor je le mogoče: Lepega popoldneva v preteklem maju se prikaže pred svojo hišo s celo kopico “peor.ov”, dninarjev in urno so se vrgli na posel: vrata, okna, stopnjišča, balkone, streho, podboje, talne deske so izruvali in v par urah je bila koketna hiša v razvalinah. Prestrašeni spsedje so stvar javili policiji. Ali lastnik se je pravilno izkazal, zato so mu naprtili samo majhno globo češ, da bi bil moral takno temeljito spremembo svoje posesti poprej javiti stavbinskemu uradu! Ta vročekrvni Sicilijanec pač ni upošteval prislovice flegmatičnega Angleša: “moja hiša — moj grad."' X * * V resnici je kočljivo in tragičen stanovanjski problem v Argentini. Na eni strani država mesece in mesece ne plačuje svojih najvemejših uslužbencev na drugi strani pa ista država zahteva, da idi vsak stanovanjski najemnik po tri mesečni zakasnitvi stanarine v imenu zakona na — ulico. Kako na pr. naj se ne zakasni v plačevanju stanarine učitelj v provinciji Corrientes? Tam so namreč šolske oblasti koncem 1. .1933 dosegle menda edinstveni rekord na svetu da so se zakasnile v likvidaciji učiteljskih plač za celih 24 mesecev!! Kako naj takšen učitelj plača stanarino? Na teh revežih se pač obis injuje latinska prislovica: “Quenn dii ode-runt, magistram fecerunt — Kogar so Bogovi zasovražili, so ga za učitelja napravili " (Nadaljevanje) v Glejgcx^ly^loujica bij, tr