704
Da, to je veselje ... to je moč, kakor moč in sila mladega, podvzetnega človeka.
Da, tako bi hotel sam, upirati se in napenjati svoje sile — hotel bi postati veter ali val . . . hotel bi neprestano voziti naprej, solncu naproti . . .
pa prihaja nočni   mrak   skrivnostno,   objemajoč razgreto lice  mladenkino . . .
Ah, ne bo li mrak objel vse njeno hrepenenje, vse njene solnčne misli, in svetli solnčni žarki bodo izginili za gorami . . .
Veselo se žari solnce v zadnjem večeru ... in polagoma izginja, pojema za gorami . . .
In ko pojema, se spuščajo temne, tihe nočne sence iz bukovega gozda vedno niže v dolino . . .
Na mostu sloni zamišljeno mladenka in zre za odhajajočimi valovi Savice in njeno hrepenenje hiti ž njimi vred v daljavo, v solnčno deželo oranž in citron . . .
Zadnji solnčni žarki so obsvetili njeno postavo, zaigrali v črnih laseh ... za njimi
O jezero bohinjsko! Kako lepi so ob tebi poletni solnčni dnevi! Kako polni nežnih sanj in pestrih podob! Celo nebo se zrcali v tebi, kakor v mirni duši lepa misel...
A glej, listje okoli rumeneva, bledi. In nebo se oblači, dež rosi izpod oblakov, gladina jezerska narašča, vznemirja se------
Vrhovi okoli so se odeli v belo odejo, mrzli vetrovi prihajajo v dohno, polja se praznijo — ukanje pastirjev je potihnilo — jesen prihaja in ž njo hlad in otožnost.
Tudi v srca . . .
JOŽ. VANDOT:
TAM ZA MORJEM ...
Kot devica lice skrila v žalosti bi pajčolan, za gorami, za lesovi umrl nocoj je beli dan.
Kot oči bi mehke zrle skozi črni pajčolan, zvezde gledajo srebrne v daljni, sinji ocean.
Stesal ladjo sem ponosno, vzel sem veslo mlad mornar, pa pojadral sem črez morje v jasnih dalj blesteči žar.
Tam za morjem, ah, za morjem otok čarni tam leži, v dvorcih zlatih, v božje jutro sreče pesem hrepeni.
Plava ladja svetla moja brez miru naprej, naprej, in srebrne zrejo zvezde izza večnih, modrih mej.