Časopis za kritiko znanosti; 1991; 1401141; 21-46 21 Avtopoezis socialnih sistemov Niklas Luhmann Smisel in življenje kot različna načina avto-poetične organizacije Izraz avtopoezis je bil izumljen, da bi definiral življenje. Njegovo poreklo je nedvomno biološko. Širitev njegove rabe na druga področja je bila predmet razprav, vendar so le-te potekale dokaj brezuspešno in na napačnih premisah. Morda jc problem ravno v tem, da se vprašanja lotevamo z dvomljivim pristopom, tako da "zapletamo" naše "hierarhije" raziskovanja. Na prvi pogled je zanesljivo, če rečemo, da so psihični sistemi in celo socialni sistemi tudi živi sistemi. In če se življenje definira kot avtopoezis, kako bi potem mogli zavrniti opis psihičnih in socialnih sistemov kol avtopoetičnih sistemov? Po tej poti nam je omogočeno ohranili tesno zvezo med avtopoezis in življenjem in ta koncept lahko u|H>rabirno tako za psihične kot socialne sisteme. K temu nas pravzaprav sili naš konceptualni pristop (Maturana, 1980; HejI, 1982; Bunge, 1979). Vendar takoj zatem zabredemo v težave, ko poskusimo natančno definirati liste "komponente" psihičnih in socialnih sistemov, katerih reproduciranje z istimi komponentami istih sistemov rekurzivno definira avto|>oetično enovitost sistema. In kaj zaprtost sploh pomeni v primeru psihičnih in socialnih sistemov, če naš teoretski pristop zahteva vključitev celic, nevrofizioloških sistemov, imunskih sistemov itd. živih teles v obkrožajoče jih (?) psihološke in socialne realitete? Dalje, ker je teorija avtopoezis vezana na življenje kot način samore-produkcije avtopoetičnih sistemov, v resnici ne dosega ravni splošne sistemske teorije, ki vključuje možgane in stroje, psihične sisteme in socialne sisteme, družbe in kratkotrajne interakcije. S tega gledišča so živi sistemi podoben tip sistemov. Vendar, če avtopoezis abstrahiramo Prevod razprave "The Avlopoiesis of Social Systems", v: Felix Geyer in Johancs van «1er Zouwen (ur.), Sociocxbernetic Paradoxes: Observation, Control and Evolution of Self-Steering Systems, London-beverlv Hills, 1986, sir. 172-192. 22 \iklat Luhmann od življenja in jo definiramo kol občo obliko izgradnje sistemov na podlagi uporabe samo referenčne zaprtosti, potem moramo priznati, da obstajajo tudi neživi avtopoetični sistemi, drugačni načini avtopoetične reprodukcije in splošna načela avtopoetične organizacije, ki se materi-alizirajo kot življenje, vendar tudi v drugačnih načinih cirkularnosti in samoreprodukcije. Z drugimi besedami, če v našem svetu najdemo nežive avtopoetične sisteme, potem in samo potem potrebujemo resnično splošno teorijo avtopoezis, ki se previdno izogiba navezav, katerih resnična vrednost velja le za žive sisteme. Toda kateri so tisti atributi avtopoetičnosti, ki bodo na tej najvišji ravni ostali veljavni, in kateri tisti, ki jih bo potrebno zavrniti zavoljo njihove zveze z življenjem? Besedilo, ki sledi, uporablja večravninski pristop te vrste. Kazločuje med občo teorijo samoreferenčnih avtopoetičnih sistemov in bolj konkretno ravnijo, na kateri lahko ločimo žive sisteme (celice, možgane, organizme itd.), od psihičnih in socialnih sistemov (družbe, organizacije, interakcije), kot različne vrste avtopoetičnih sistemov (glej sliko I)- Slika 1. Tipi samoreferenčnih avtopoetičnih sistemoi Samoreferenčni avtopoetični sistemi Živi sistemi Socialni sistemi celice, možgani, organizmi družbe, organizacije, interakcije Atiapoezis socialnih sulemoi 23 Ta shema ne opisuje celotne sistemske diferenciacije. To ni shema za operacioniranje sistemov, ampak za njihovo opisovanje. Z njo ločujemo različne tipe sistemov ali različne načine realizacije avtopoetičnosti. Tovrstni pristop pa je uporaben, samo če smo pripravljeni sprejeti njegovo antiaristotelično premiso, namreč, da socialni sistemi in celo psihični sistemi niso živi sistemi. Koncept avtopoetične zaprtosti sam zahteva takšno teoretsko odločitev in vodi k ostremu razlikovanju med smislom in življenjem kot različnima vrstama avtopoetične organizacije; po drugi siraru pa je treba razločevati smisel- uporabljajoče sisteme glede na to. ali kot način na-sinislu- utemeljene reprodukcije uporabljajo zavesi ali komuniciranje. Na eni strani je torej potrebno razviti psihološko in sociološko teorijo, ki bosta zadovoljili tem zahtevam; po drugi strani pa jc koncept avtopoezis potrebno abstrahirati od bioloških konotacij. Nedvomno sta obe nalogi v medsebojni odvisnosti. Splošna teorija avtopoetičnih sistemov tvori temelje za teorijo'psihičnih in socialnih sistemov; splošna teorija pa je smiselna le v primeru, čc je ta dovršitev uspešna, kajti sicer ne bi mogli določiti, katere vrste atributi so resnično splošni. Komunikacije kot temeljni elementi socialnih sistemov Če uporabim ipsissima verba, so avtopoetični sistemi "tisti sistemi, ki so definirani kot enote, kol mreže proizvajanja komponent, ki rekurziv-no prek svojih interakcij generirajo in realizirajo mrežo, ki jih producirá, in ki v prostoru, v katerem obstajajo kot komponente ki partici-pirajo v realizaciji mreže, producirajo meje mrež" {'Maturana. 1981:21). Avtopoetični sistemi torej niso samo samoorganizirajoči se sistemi. Ne samo da proizvajajo in priložnostno spreminjajo svoje lastne strukture, ampak njihova samoreferenčnost enako zadeva tudi proizvajanje drugih komponent. To je odločilna konceptualna inovacija. Že tako močnemu motorju samoreferenčnega stroja se s tem dodaja še turbinski polnilnik. Celo elementi, se pravi poslednje komponente (in-dividui), ki so - vsaj za sistem sam • nerazgradljivi, so proizvedeni po sistemu samem. Vse to zadeva elemente, procese, meje in druge strukture ter nenazadnje enovitost samega sistema. Avtopoetični sistemi seveda obstajajo v okolju, saj ne morejo obstajati sami v sebi. Toda ne obstajata nikakršen input ali output njihove enovitosh. 24 A'ikltu Luhmann Avtopoetični sistemi so torej suvereni glede konstituiranja identitet in razlik. Ne ustvarjajo svojega lastnega materialnega sveta in predpostavljajo druge ravni realnosti. Človeško življenje, na primer, predpostavlja ozek temperaturni razpon, v katerem voda obstaja kot tekočina. Ampak vse kar uporabljajo kot identitete in razlike, naredijo sami. Z drugimi besedami, identitet in razlik ne morejo vnesti iz zunanjega svela, to so forme, o katerih se morajo odločiti sami. Socialni sistemi za svoj poseben način avtopoetične reprodukcije uporabljajo komunikacijo. Njihovi elementi so komunikacije, ki jih rekurzivno producirajo in reproducirajo komunikacijske mreže in ne morejo obstajati zunaj takšnih mrež. Komunikacije niso "žive" enote, niti "zavestne" enote, niti "dejanja". Njihova enovitost terja sintezo treh selckcij: informacije, sporočila' in razumevanja (vključnoz nerazumevanjem)." To sintezo proizvaja mreža komunikacij in ne kake vrste inherentna moč zavesti ali inherentna kvaliteta informacije. Komunikacija tudi ni - in to je v nasprotju z vsakršnim strukturalizmom -proizvedena z jezikom. Strukturalizmu ni nikoli uspelo pokazati, kako bi lahko struktura proizvedla dogodek. V tej točki teorija avto-poeličnosti omogoča odločilen napredek. Mreža dogodkov je tista, ki reproducirá samo sebe, strukture pa so |x)trebne za reproduciranje dogodkov po dogodkih. Sinteza informacije, s|x>ročila in razumevanja ne more biti predprogra-miratui z jezikom. Potrebno jo je na novo ustvarjati iz situacijc v situacijo ob navezovanju na prejšnje komunikacije in na možnosti prihodnjih komunikacij, ki morajo biti omejene z aktualnim dogodkom. Ta operacija zahteva samoreferenčnost. Na noben način ne more v ta namen uporabiti okolja. Informacije, sporočila in razumevanje so razsežnosti, ki za sistem ne morejo obstajati neodvisno od sistema samega: so soustvarjene v okviru procesa komunikacije. Tudi informacija ni nekaj, kar bi sistem vzel iz okolja. "Tam zunaj" ne obstajajo deli informacije, ki bi čakali, da jih sistem iz/po-bere. Kot selekcije jih proizvede sistem sam ob primerjanju s čim drugim (npr. v primerjavi s čim, kar bi se bilo lahko zgodilo). Komunikativna sinteza informacije, sporočila in razumevanja je možna le kot elementarna enota Irajajočegasocialnega sistema. Kot operativna 1 V nemščini bi lahko uporabil neprevedljiv izraz "Mitteilung". 2 Vir tega tričlenega razlikovanja (ki sta ga uporabila tudi Austin in Searlc) jc Kari Biihler (1934). Vendar tu prirejamo referenco tega razlikovanja. V naiem primeru se ne navezuje na "funkcije", niti na tipe "dejanj", temveč na selekcije. Avlopoau socialnih sutemov 25 enola je nerazgradljiva, svoje avtopoetično delo opravlja le kol element sistema. Vendar naslednje enote istega sistema lahko razlikujejo informacijo in sporočilo in to razlikovanje lahko u|>orahijo za ločevanje heleroreferenčnosti in samoreferenčnosti. Ker so komunikacije same trenutno nerazgradljive, se lahko najpoprej navezujejo na vsebino prejšnjih komunikacij, sprašujoč o nadaljnji informaciji o informaciji; ali pa lahko sprašujejo o "kaj" in "zakaj" komunikacije, osredinjajoč se na njeno sporočilo. V prvem primeru bodo sledile heleroreferenčnosti. v drugem pa samoreferenčnosti. Ce uporabimo besednjak, ki ga je predlagal Gotthard Giinlher (1979), lahko rečemo, da proces komunikacije ni enostavno avtoreferenčen, v tem smislu, da je to, kar je. Njegova lastna struktura ga prisiljuje k ločevanju in ponovni sestavitvi heteroreferenčnosti in avtoreferenčnosti. Navezujoč se na samega sebe, mora proces razlikovati informacijo in sporočilo ter nakazati, katera stran razlikovanja naj bi služila za podlago nadaljnje komunikacije. Zatorej samorrferene¡alnosi ni nič drugega kol referenca na to razlikovanje heteroreferenčnosti in samoreferenčnosti. In medlem ko sa-moreferenčnost lahko razumemo kol stvar ene vrednosti (je, kar je) in jo lahko opišemo z logiko zgolj dveh vrednosti, namreč resnice in neresnice, gre v primeru socialnih sistemov za precej večjo kompleksnost, saj njihova samoreferenčnost (1) lemelji na trajnem avtoref-erenčnein (avtopoetičnem) procesu, ki se navezuje na samega sebe, (2) ko procesira razlikovanje med seboj in (3) svojo lopiko. Če takšen sistem ne bi imel okolja, bi ga moral izumiti za horizont svoje heteroreferenčnosti. Elementarne, neruzgradljive enote sistema so komunikacije minimalnega obsega. Ta minimalen obseg pa znova ne more biti določen neodvisno od sistema.'* Konstituira ga nadaljnja komunikacija oziroma obet nadaljnje komunikacije. Elementarna eriota ima minimalen |>omcn, ki je kol referenca nujno potreben za nadaljnjo komunikacijo - na primer, minimalen pomen, ki mu je še moč oporekati. Prav lahko se zgodi, da nadaljnja komunikacija loči dele informacij, sporočil in razumevanj ter o njih razpravlja ločeno, vendar bi to še vedno predpostavljalo njihovo sintezo v predhodnji komunikaciji. Sistem ni omejen z uporabo omejitev za konstituiranje svojih elementarnih enol. Ce je potrebno, lahko, s ciljem zadovoljiti aktualnim željam, komunicira o čemerkoli in lahko razgradi vidike predhodnje komunikacije. Vendar pa kol operacijski sistem tega ne bo vedno počenjal do skrajnosti. 3 Ta argument seveda ne omejuje analitičnih moči opazovalca, ki pa mora upoštevati omejitve sistema. 26 Nüclas Luhmann Kot nujni del enovilosti svoje operacije komunikacija vsebuje razumevanje. Ne vsebuje pa sprejetja njene vsebine. Ni funkcija komuniciranja, da bi proizvajalo konsenz, kot željeno stanje duha. Komunikacija se vedno izide v odprti situaciji bodisi sprejemanja ali zavračanja in reproducirá situacije ob določeni in vsiljeni izbiri. Takšne situacije niso mogoče brez komunikacije, saj ne nastopajo kot naravni dogodki. Le komuniciranje je sposobno doseči točko, ki cepi nadaljnje možnosti na dvoje. Razcepljanje saino paje reprodukcija kompleksnosti in prav zategadelj vsiljene selekcije. Iz tega samodejno sledi, da je selekcija nadaljnje komunikacije bodisi sprejemanje ali zavračanje predhodne komunikacije oziroma očitno odpravljanje ali odlaganje problemov. Ne glede na njeno vsebino in namen, se komunikacija odziva znotraj okvira vsiljene izbire. Sprejemanje ene smeri [»meni nesprejemanje druge. Ta zelo umeten pogoj strukturira samoreferenčnost sistema; za neizogibno naredi u|>ošlevanje drugih komunikacij istega sistema, in sleherna od komunikacij obnavlja enak pogoj v spremenjenem kontekstu, (le bi bil sistem naravnan na proizvajanje konsenza, bi kmalu prispel do svojega konca. Nikoli ne hi produciral in reproducirá! družite. Vendar je v bistvu zasnovan za reproducirán je samega sebe, tako, da se podvrže satnoreproducirani selektivnosti. Samo takšna ustrojenost omogoča socialno evolucijo, če le-to razumemo kot določeno vrsto strukturne selekcije, ki jo superinducira selektivnost. Družbe in interakcije kot različna tipa socialnih sistemov Socialni sistemi so tako glede komunikacije rekurzivno zaprti sistemi. Obstajata pa dva različna pomena "zaprtosti", ki omogočala razlikovanje med družbami in interakcijami kot različnima tipoma socialnih sistemov. Družbe so vseobsežni sistemi, v tem smislu, da vključujejo vse dogodke, ki imajo za njih značilnost komunikacije. Ne morejo komunicirali s svojim okoljem, ker hi lo pomenilo vključitev njihovega razume-vajočega partnerja v sistem, če je razumevanje bistveni vidik same komunikacije.* S komuniciranjem širijo in zamejujejo societalni sistem, ko se odločajo o tem, če in o čem komunicirati in čemu se izogibali. Po drugi strani so interakcije omejene z navzočnostjo ljudi, ki se povsern zavedajo, da okoli njih [»tekajo komunikacije, ne da bi pri tem 4 Za probleme religije in posebno za probleme 'komuniciranja z Bogom* (razodetja, molitve itd.) glej Niklas Luhmann (1985). Aitopoeiu socialnih aistemot 27 vzpostavili kontakt s svojo lastno aktualno interakcijo. Interakcije morajo upoštevati komuniciranje okolja in se sprijazniti z dejstvom, da imajo osebe, ki so prisotne in soudeležne v interakciji, tudi druge vloge in druge obveznosti v sistemih, ki jih ni moč kontrolirati tukaj in zdaj. Toda tudi interakcije so zaprli sistemi, v tern smislu, da je njihova lastna komunikacija lahko motivirana in razumljena samo v kontekstu sistema. Na primer, če kdo stopi v interakcijski prostor in se ga soudeleži, mora biti uveden (introduced), topiko razgovora pa je treba sčasoma priredili novi situaciji. Dalje, interakcije ne morejo vnesti že ugotovljene komunikacije iz svojega okolja. Lahko komunicirajo ali pa ne, odvisno pač od lega, ali se odločijo za reprodukcijo svojih lastnih elementov ali ne. Svojo avlopoezis nadaljujejo ali pa prekinejo, podobno kot živi sistemi, ki živijo naprej ali pa umrejo. Ni tretje možnosti, ne za življenje ne za komunikacijo. Vse selekcije morajo biti prirejene ohranjanju avtopoetične reprodukcije. Ob navzočnosti drugih je treba kaj reči aji pa vsaj pokazali dobre in miroljubne (ali slabe in agresivne) namene.5 Vse drugo je prepuščeno strukturni izbiri v sistemu. Nekatere od njegovih struktur postanejo potem specializirane za zagotavljanje nadaljevanja komunikacije, tudi če ne preostane nič, kar hi imelo informativno kvaliteto, in četudi komuniciranje postane kontroverzno in neprijetno (Malinowski, 1960). Odnos med delovanjem in komunikacijo Na vprašanje o elementarnih enotah, bi večina sociologov odgovorila: delovanje. Včasih se daje prednost "vlogam" ali celo posameznikom, toda od Maxa Webra in Talcola Parsonsa sem se zdi, da akcijska teorija ponuja najbolj razvilo koncept ual i zacijo.6 Komuniciranje se uvaja kot neke vrste delovanje - rta primer, kol "komuni kali ves Handeln", v smislu, kot ga temu pripisuje Jiirgen Hat>ermas (1981). To koncep-tualizacijo se običajno sprejema Za neiz|xxlbitno, klasično sociološko teorijo f»a se povzema pod naslovom Theorv of Aclion" ('Teorija 5 To zopet ni motiv za delovanje, I cm več samoproizvederto dejstvo socialnega sistema. Če nihče ni motiviran, da bi kaj rekel ali pokazal svoje namene, bodo vsi privzeli taksne komunikacije, ki bodo proizvedene ne glede na takšno zelo neverjetno psihološko okolje. 6 Glej razpravo "Enota sistemov delovanja" ("The Unit of Action Svstems*) v Parsons (1937:43 fl), ki je imela trajen vpliv na celotno teoretsko delo poznega Parsonsa. 28 ¡\ikku Luhmann delovanja") (Miinch, 1982). Pod naslovi kol so akcija versus sistem ali individualistični versus holistični pristop k družbeni stvarnosti se bi jejo kontroverze. Vendar pa ni nobene resne konceptualne razprave, ki bi obravnavala relacije rned delovanjem in komuniciranjem; pomembno vprašanje o tem, ali naj se kot temeljna in nerazgradlji va enota socialnih sistemov obravnava delovanje ali kominikacija, pa ni bilo postavljeno na dnevni red. Za teorijo avtopoetičnih sistemov je resna kandidatka za mesto elementarne enote bazičnega sainoreferenčnega procesa socialnih sistemov samo komunikacija. Samo komunikacija je nujno in inheretno socialna, delovanje to ni. Še več, socialno delovanje že implicira komuniciranje; implicira vsaj komunikacijo o pomenu delovanja ali o namenu akterja, in vsebuje tudi komunikacijo o definiciji situacije, o pričakovanjih glede razumevanja in sprejemanja, itd. Predvsem pa komunikacija ni kaka vrsta delovanja, saj je njen pomen vedno veliko bogatejši, kot ga ima samo sporočilo ali posredovanje sporočil. Kot smo videli, popolnost komunikacije vsebuje razumevanje, razumevanje pa ni del aktivnosti komunikatorja in mu ga ni moč pripisati. Zategadelj teorija avlopoetičnih socialnih sistemov terja konceptualno revolucijo v sociologiji: nadomestitev akcijske teorije s komunikacijsko teorijo kol karakterizacijo elementarne operativne ravni sistema. V odnosu med delovanjem in komunikacijo je potreben zasuk. Socialni sistemi niso sestavljeni iz delovanj posebne vrste; le- ti niso komunikativna delovanja, temveč zahtevajo pripisovanje delovanja, da bi lahko izvršili lastno avtopoezis. Delovanja ne konstituira niti psihološka motivacija niti preudarjanje ali sposobnost argumentiranja, marveč le pripisovanje kot tako, se pravi, povezovanje selekcije in odgovornosti za oženje izbire.' Proces nadaljnje komunikacije je rnoč upravljati le s pripisovanjem odgovornosti za selekcioniranje komunikacije. Potrebno je vedeti, kdo je kaj rekel, da bi se lahko odločili glede nadaljnjih prispevkov k procesu. Samo z uporabo tovrstnih lokalizacij odločitvenih točk se lahko proces povrne k sebi in komunicira o komunikaciji. Refleksivna komunikacija ni samo priložnostni dogodek, ampak tudi trajna možnost biti soproizveden prek same avtopoezis. Vsaka komunikacija mora anticipirati tovrstno rekurzivno izdelavo, vprašanje, zanikanje ali popravek, in se vnaprej prilagoditi na te prihodnje možnosti. 7 Da bi razčlenili lo točko, bi seveda morali razlikovali med "vedenjem" in "delovanjem". Max Weber je kol simbolni pripomoček, ki pospešuje pripisovanje delovanja, uporabil ustrezen koncept "moliva". Glej tudi Mills (1940), Burke (1945/1950) in Blum in McHugh (1971). % Auopoau socialnih tütrmoi' 29 Samo če je komunikacija uspešna v lern, da na osnovi domneve izdela takšno pri leganje, lahko postane del avtopoetičnega procesa. Vendar to zahteva razmestitev in porazdelitev odgovornosti. Ta funkcija pa se izpolnjuje v primeru delovanja. Proces tako proizvaja drugotno različico samega sebe v obliki verige dejanj. \ nasprotju z naravo same komunikacije, ki vključuje selektivnost komunikacije in zato svoje elemente konstituira s prekrivanjem in delno inleqx-netracijo, ta veriga dejanj sestoji iz jasno ločenih elementov, ki drug drugega izključujejo. V nasprotju s podstatno realnostjo komunikacije, lahko verigo komunikativnih dejanj vidimo in obravnavamo kol asimetrično. V len» smislu služi konstituiranje in pripisovanje dejanj ta poenostavljajoče samoopazovanje komunikativnega sistema. Sistem procesira informacije, vendar privzema odgovornost le za dejavni del lega procesa, ne pa tudi za informacije. Je kongruenten s svetom, univerzalno kompetenten, vključuje vse izključitve in je hkrati sistem v svetu, sposoben razlikovanja, opazovanja in nadzorovanja samega sehe. Je samorcfeienčen sistem in zategadelj total izirajoč. Ne more se izogniti opcracioniranju v okvirih svojega lastnega "sveta". Družbe konstituirajo svetove. Opazujoč same sel«-, se pravi, ko komunicirajo same o sebi, družbe ne morejo zaobiti ii|k>rahc razlikovanj, ki opazujoči sistem diferencirajo od nečesa drugega. N jihovo komuniciranje opazuje samo sebe v svojem svetu in opisuje omejitve svoje lastne kompetence. Komunikacija nikoli ne postane samotranscendentna.^ Operacij nikoli ne more uporabiti zunaj svojih meja. Meje same so komponente sistema in jih ni moč kot danih (pre)vzeti iz predkonstituiranega sveta. Vse to upravičeno zveni paradoksalno. Socialni sistemi so, kot jih vidi opazovalec, paradoksni.9 Samorcferenčne operacije ne vsebujejo možnosti svoje avtopoezis le kol |>ogoj. temveč so take tudi zavoljo svojega samoopazovanja. Razlikovanje med komuniciranjem in delovanjem ter, kol posledica tega, meti svetom in sistemom sta operativni zahtevi. Splošna teorija avtopoeličnih sistemov postulira jasno razlikovanje med avtopoezis in ojuizovanjem. Ta pogoj je prav tako izpolnjen v primeru socialnih sistemov. (]<■ ne bi uporabljal te razlike, sistem ne hi mogel izvršiti samopoenostavitve, ki je nujna za sarnoopazo vanje. Avtopoezis in ojmzovanje, komuniciranje in pripisovanje delovanja niso eno in isto in se nikoli ne morejo spojiti. Vendar pa je samoopa- B Glej razlikovanje med zaznavanjem samega sebe in transcendiranjem samega sebe. ki gaje izpeljal Hofstadlcr (1979). 9 Izraz "paradoks" označuje logični kolaps mnogoravninske hierarhije in ne enostavnega protislovja. Glej Wilden (1972:390 ff), Hofstadlcr (1979), Barel (1979». 30 Ai kitu Luhmann zovanje, v tem specifičnem smislu opisovanja samega sebe kot verige jasno ločenih in odgovornih dejanj, predpogoj avtopoezis kot take. Brez uporabljanja te tehnike poenostavljenega modela samega sebe sistem ne bi mogel komunicirati o komunikaciji in ne bi mogel selekcionirati svojih temeljnih elementov glede njihovih zmožnosti, da se prilagodijo zahtevam avtopoezis. Mogoče ta posebna konstclacija ni univerzalno veljavna za vse avtopoetične sisteme, vendar mora splošna teorija v posebnem primeru socialnih sistemov formulirati razlikovanje med avtopoezis in opazovanjem na tak način, ki ne bo izključeval tistih primerov, v katerih je samoopazovanje nujna zahteva avtopoezis kot take. Ko opazujemo takšne sisteme v okviru posebnih omejitev logične analize, jih moramo opisali kot paradoksne sisteme ali kot "zapletene hierarhije . V endar pa ni naloga zunanjega opazovanja, da bi sistem deparadoksiral in ga opisal tako, da bi bilo to primemo za večravninsko logično analizo.'0 Sistem deparadoksira samega sebe. To pa zahteva "neodložljive" odločitve. V primeru socialnih sistemov so to odločitve o pripisovanju dejanj. Če se tako želi, se te odločitve same lahko pripišejo kot dejanja, kar se znova lahko pripiše kot dejanje, in tako dalje v neskončno regresijo. Logično, dejanja so vedno neutemeljena in odločitve so odločitve natanko zato, ker vsebujejo neizogibne elemente arbitrarnosti in nepredvidljivosti. Ampak to posledično ne vodi v omrtvičenje. Sistem se uči lastnih navad delovanja in odločanja" z akurnuliranjern izkušenj, ki jih ima sam s seboj, in utrjujoč, na podlagi predhodnih dejanj, pričakovanja glede prihodnih dejanj (strukture). Avtopoezis se ne zaustavi, kadar naleti na logična protislovja: preskoči jih, |kx1 pogojem, da so možnosti za nadaljnjo komunikacijo dovolj blizu in dosegljive. Ohranjanje socialnih sistemov s sa-moreferenčnim proizvajanjem elementov Formalna definicija avtopoezis ne daje nobenih indikacij o časovnem razponu, v katerem komponente obstajajo. Avtopoezis predpostavlja 10 Pri tem ne komentiram možnosti logične analize samoreferenčnih sistemov, ki zaobidejo Godlove omejitve in se izognejo hierarhizaciji. 11 "Učenje", razumljeno kol vidik avtopoetičnosti, se pravi kot sprememba strukture znotraj zaprtega sistema (in ne kot prilagajanje na spreminjajoče se okolje): glej Maturana (1<>83: 60-71). Arlopoezu socialnih sistemov 31 ponavljajočo se potrebo po obnovi. Na>biološki ravni se nagibamo k temu, da mislimo na proces obnavljanja molekul v celicah ali na obnavljanje celic v organizmih, s katerim se za določen čas odlaga končni neizogiben razkroj. Zdi se. da je omejeno trajanje življenja na neki način plačevanje cene evolucijske neverjetnosti (improbability). V ideti je, kot tla se rnora vsak kompleksen red na silo iztrgati razkrojil. To enako velja za socialne sisteme, vendar z značilno razliko. Zavestni sistemi in socialni sistemi morajo proizvesti svoj lasten propad. Svojih temeljnih elementov, se pravi misli in komunikacij, ne proizvajajo kot kratkotrajna stanja, ampak kol dogtxlke, ki izginejo takoj potem, ko so se pojavili. Tudi dogodki zavzemajo minimalen časovni razpon, navidezno sedanjost, vendar je njihovo trajanje slvar definicije in mora biti regulirano od avtopoetičnega sistema samega: dogodkov ni moč akumulirati. Zavestni sistem ni sestavljen kot zbirka vseh svojih preteklih in sedanjih misli, in tudi socialni sistem ne kopiči vseh svojih komunikacij. V zelo kratkem času bi bila množica elementov neznosno velika in njena kompleksnost tolikšna, da sistem ne bi bil sposoben izbrali vzorca koordinacije in bi proizvajal kaos. Rešitev je v tem, da se na operativni ravni elementov sistem odpove vsakršni stabilnosti in se omeji ua uporabo dogodkov. Na la način trajno razkrajanje sistema postaja nujni vzrok njegove avtopoetične reprodukcije. Sistem postaja dinamičen v zelo temeljnem smislu. Postaja inherentno nemiren. Nestabilnost njegovih elementov je pogoj njegovega trajanja. Vse strukture socialnih sistemov morajo biti zasnovane na tem temeljnem dejstvu izginevajoči!) dogodkov, umirjajočih se krrtenj ali pojemajočih besed.Spomin in kasneje pisanje nimata funkcije ohranjanja dogodkov, ampak prej ohranjanja njihove moči, da porajajo strukture. Dogodkov kot takih ni moč ohraniti, marveč je njihova izguba pogoj za njihovo obnovo. Zatorej čas in nepovratnost nista vgrajena v sistem le na strukturni ravni, temveč na ravni njegovih elementov. Njegovi elementi so operacije in nobenega razumnega načina razlikovanja med "točkami" in "operacijami". Dezintegracija in reintegracija, nered in 12 Kedkosl je, da bi družboslovci imeli čut za radikalnost in pomembnost tega spoznanja; ampak glej Allport (1940, 1954). 13 To pojasnjuje, zakaj iznajdba pisave pospeši evolucijo kompleksnih socialnih sistemov, s tein da omogoča shranitev zelo raznolikih strukturnih informacij. To je doslej že prcccj dobro raziskan pojav, ki pa Se vedno pogreža zadovoljivo utemeljitev v teoriji. Clej Vale« (1966), Ong (1967), Haveloek (1982». 32 Niklas Luhmann urejanje zahtevajo drug drugega in reprodukcija poteka le kot ponavljajoča se integracija dezintegracije in reintegracije. Teoretski premik od samoreferenčne strukturne integracije k sa-moreferenčneinu konstituiranju elementov ima pomembne kon-sek vence za ohranjanje sistemov. Ohranjanje ni preprosto stvar nadomeščanja, kulturnega fiosredovanja ali reprodutiranja enakih vzorcev v podobnih okoliščinah, kot je raba vilic in nožev pri jedi in samo pri jedi;' 1 njen prvotni proces je proizvajanje naslednjih elementov v aktualni situaciji, ti pa morajo biti drugačni od predhodnih, da bi bili lahko prepoznavni kot dogodki. To ne izključuje relevantnosti ohrani-jivih elementov; v resnici se le-ti celo zahtevajo za zadovoljivo hitro prepoznavanje naslednjih možnosti. Vendar se sistem ne vzdržuje z ohranjanjem vzorcev, temveč s proizvajanjem elementov; ne s posredovanjem memov" (enote kulturnega posredovanja, ki so analogne "genom")'temveč z rekurzivno rabo dogodkov za proizvajanje dogodkov. Njegova stabilnost temelji na nestabilnosti. Ta vgrajena zahteva diskontinuitete in novosti se izteka v nujnosti razpolaganja z informacijo in njenega procesiranja, ne glede na to, kaj kot priložnosti ponujata okolje ali stanje sistema. Informacija je interna sprememba stanja, sumoproizvedeni vidik komunikativnih dogodkov in ne nekaj, kar bi obstajalo v okolju sistema in bi bilo moč izkoristiti za prilagajanje ali temu podoben namen.',J Če se avtopoezis utemeljuje na dogodkih, potem za opis sistema ni potrebna ena, temveč sla zanj potrebni dve dihotomiji: dihotomija sistema in okolja in dihotomija dogodka in situacije.'' Obe dihotomiji sta formuli "sveta": sistem-in-okolje je eden, dogodek-in-situacija pa drugi način opisovanja sveta. Če sistem (ali njegov opazovalec) uporablja dihotomijo dogodek/situacija, lahko opazi razliko med sistemom in okoljem kot strukturo situacije, situacija z vidika dogodka ne vsebuje samo sistema, ampak tudi njegovo okolje. Procesirajoč informacije s proizvajanjem dogodkov-v-situacijah, se sistem lahko usmeri na dif- 14 To je znamenito Parsonsovo "latentno ohranjanje vzorca" - "latentno" zato, ker sistem ne more naenkrat udejaniti vseh svojih vzorcev, ampak jih mora ohranjali kot pretežno neizkoriščene možnosti. 15 Dawkinsov izraz; glej Hawkins (1976). 16 Clcj tudi (za sisteme) von Focrstcr (1981), zlasti str. 236: "Okolje ne vsebuje nobene informacije: okolje je, kot je." 17 Uporaba tega teoretskega okvira ne dopuAča govora o "okolju dogodkov, dejanj itd." ali govora o "situacijah sistema*. Avtopoeiu toctalnth lutemot 33 erenco notranjih in zunanjih relevanc. Kot horizont dogodov (Husserl) se situacija navezuje na sistem, na okolje in na njegovo razliko • ampak vse to opravlja selektivno, uporabljajoč za kažipot omejene možnosti za proizvajanje naslednjih dogodkov.'8 Dvojna dihotomija tako opisuje način po katerem sistem izvede "ponoven vstop" razlike med sistemom in okoljem v sistem. Po drugi strani pa razlika med sistemom in okoljem strukturira omejenost izbire, ki je potrebna, da sistemu omogoči preiti od enega dogodka-v-situaeiji do drugega dogodka-v-situaciji. Sistemi, ki temeljijo na dogodkih, potrebujejo kompleksnejši vzorec časa. Čas zanje ne more biti dan le kot nepovratnost. Dogodki so pripetljaji, ki ustvarijo razliko med "prej" in "potem". Moč jih je identificirati in opazovati, anticipirati in si jih zapomniti le kot takšno razliko. Njihova identiteta je njihova razlika. Njihova navzočnost je sonavzočnost tistega prej in tistega potem. Zatorej morajo predstavljati čas v času in rekonstruirati temporalnost v smislu pomične sedanjosti, ki dolguje svojo značilnost zdajšnosli le dvojnemu horizontu preteklega in prihodnjega, ki se sedanjosti pridružujeta na njeni poti v prihodnost.'*' Na tej podlagi se lahko razvijejo Zavestne časovne zveze. Dualnost horizontov se podvoji, brž ko mislimo prihodnjo ali preteklo sedanjost, od katerih ima vsaka svojo lastno prihodnost in preteklost. Temporalna struktura časa se ponovi v sebi in le takšna refieksivnost omogoči odpoved »Labilni in trajni sedanjosti (I.uhmann, 1982a). Semantika časa se je v počasnem procesu evolucije prilagodila tem zahtevam. Dalj časa ji je v ta nameri služila religiozna zadržanost -aeternilas, aet um ali vseprisotnost Boga v vseh časih - da bi se z njo izognila popolni historizaciji časa. Samo moderna družba se prepoznava - in konsekventno prepoznava vse predhodne družbe - kol takšno, ki konstituira svojo lastno temporalnost (Luhmann,1980). Strukturna diferenciacija družbe kot avtonomnega avtopoetičnega sistema za svojo dobro znano posledico terja koevolučijo ustreznih temporalnih struktur z modernim historicizmom. 18 Glej Markovvilz (1979) za nadaljnjo razčlenitev, ki uporablja metodo fenomenološke psihologije. 19 Ena najboljših analiz te zapletene temporalne strukture ostaja Husserl <1928). Za socialne sisteme glej Bergrnann (1981). 20 Glej Korzybeki (1949). Z evolucijskega gledišča glej Slebbins (1982: 363 fl). 34 A'«klas Luhmann Prispevek obče teorije avtopoetičnih sistemov Te kratke opazke nikakor ne morejo izčrpati celotnega obsega predlogov, ki jih teorija socialnih sistemov lahko prispeva k abstraktnosti in prelanjenosti splošne teorije avtopoetičnih sistemov (za bolj obsežno obravnavo glej Luhmann, 1984). Zdaj se lahko znova vrnemo k vprašanju, kaj je, glede na dolgo tradicijo razmišljanja o creatio continua, nadaljevanju, trajanju, ohranjanju itd."pri tem novega (Rbelirig, 1976). Od konca šestnajstega stoletja dalje se je ideja samovzdržcvanja uporabljala kot nadomestek za ideološko razmišljajo in za ponovno uvajanje teleologije z argumentom, da je ohranjanje sistema njegov cilj oziroma funkcija njegovih struktur in operacij. Glede na to ni presenetljivo, da se k temu pristavlja še vprašanje, v čem je, glede na to dobro znano in precej jalovo tradicionalno koncep-lualizacijo, prispevek teorije avtojioctičnosti." Čt- odgovorimo enostavno, bi odgovor vseboval ostro razlikovanje med samo referenco na ravni struktur (samoorganizacijo) in samorcfcrcnco na ravni temeljnih operacij ali elementov. Potem bi lahko nakazal epistemološke kosekvencc razlikovanja med avtopoezis in opazovanjem, pri čemer so opazujoči sistemi sami avtopoetični sistemi. Le ozreti se nam je treba na kon-sekvence, ki jih ima za sociološko teorijo pristop "dogodek/struktura", pa se bomo zavedeli novih - v primerjavi z Malinowski/Radcliffe Brown/Parsons ravnijo prejšnjih kontroverz - problemov in novih poskusov njihovega reševanja. Seveda pa je tu še nadaljnji vidik, ki je vreden posebne obravnave. Teorija avtopoetičnih sistemov formulira situacijo binarne izbire. Sistem bodisi nadaljuje svojoavtopoetičnost ali pa ne. Ni nobenih vmesnih in nikakršnih tretjih stanj. Ženska lahko je noseča ali pa ni: ne more pa biti malo noseča. Seveda velja to enako tudi za "sistemsko vzdrževanje". Praznoverni opazovalci bodo odkrili istotavtologijo. Toda teorija avtopoetičnih sistemov je bila izumljena za situacije, v katerih je postala splošno sprejela teorija odprtih sistemov. Z ozirorn na ta zgodovinski kontekst je treba koncept avlopoetične zaprtosti razumeti kot rekurzi vno zaprlo organizacijo odprtega sistema. Ne gre za vračanje k staremu pojmu zaprtih (versus odprti) sistemov" (Varela, 1979). Potemtakem je problem uvideti, kako je mogoča avtopoetična zaprtost 21 Glej Ebeling (1976) in seveda obsežno "funkcionalistično* razpravo o "ohranjanju sistema". 22 Glej Jantsch (1981), ki daje prednost teoriji termodinamičnega neravno-vesja in disipativnih struktur. Avtapaais socialnih sistemov 35 v odprtih sistemih. Nov vpogled postulira zaprtost kot pogoj odprtosti, in v tem smislu teorija formulira omejitvene pogoje glede možnosti komponent sistema. Komponente na sploh in temeljni elementi posebej se lahko reproducirajo samo, če imajo sposobnost povezovanja zaprtosti in odprtosti. Pri bioloških sistemih se s tem ne zahteva "zavest" o okolju ali njegovo poznavanje. V primeru na smislu utemeljenih zavestnih ali socialnih sistemov pa avtoportični način smisla ponuja možnost "ponovnega vstopa" ("re-entry"),^'1 se pravi predstavitve razlike med sistemom in okoljem znotraj sistema. To |>onovno vpeljano razlikovanje strukturira elementarne operacije teh sistemov. V socialnih, se pravi komunikativnih sistemih se elementarna operacija pripeti z "razumevanjem" razlikovanja med "informacijo" in "izjavo". Informacija se laltko navezuje na okolje sistema. Izjava, ki se pripisuje nosilcu dejanja, je odgovorna za avlo poetično regeneriranje samega sistema. Na ta način sta informacija in izjava prisiljeni k sodelovanju, primorani k enotnosti. Emcrgcntna raven komunikacijo pred|>ostavlja to sintezo. Brez temeljnega razlikovanja med informacijo in izjavo kot različnima vrstama selekcije razumevanje ne bi bilo vidik komunikacije, temveč enostavno zaznava. Tako lahko dovolj diferencirana analiza komunikacije pokaže, kako se lahko izvaja ponavljajoča se artikulacija zaprtosti in odprtosti. Le-ta je konstitutivna nujnost emergentne ravni komunikacije. Brez sinteze treh selekcij - informacij«*, izjave in razumevanja - ne bi bilo nobene komunikacije, temveč enostavna zaznava. S to sintezo pa je sistem prisiljen v iskanje možnosti posredovanja zaprtosti in odprtosti. Z drugimi besedami, komunikacija je evolucijski potencial za izgradnjo sistemov, ki so sposobni ohranjati zaprtost v pogojih odprtosti in odprtost v pogojih zaprtosti. Ti sistemi se soočajo s trajno nujnostjo selekcije smislov, ki zadovoljujejo te omejitve. Posledica je naša družba. " Poleg tega koncept avtopoetičhe zaprtosti omogoča razumevanje funkcije vsiljenih binarnih izbir. Sistem lahko svojo avtopoetičnost nadaljuje ali pa jo prekine. Lahko živi naprej, naak sistema. Vendar pomaga poenostaviti totaliteto vseh pogojev na eno samo odločilno vprašanje, kako znotraj omejitev dane situacije proizvesti naslednje sistemsko stanje, naslednji element, naslednjo komunikacijo. Četudi se ne zaveda zunanjega sveta, živ sistem "ve", da je še vedno živ in izbira svoje operacije uporabljajoč življenje za reproduciranje življenja. Tudi komunikativni sistem lahko nadaljuje komunikacijo na podlagi nadaljujoče se komunikacije. To ne zahteva nobenega zanesljivega znanja o zunanjih pogojih, ampak preprosto razlikovanje med sislemom in okoljem, kol ga je mogoče videli z gledišča sistema. Rnovitosl avlopoetičnega sistema je rekurziv-no procesiranje te razlike nadaljevanja ali ne-nadaljevanja, ki reproducirá razliko kot pogoj svojega lastnega nadaljevanja. \ sak korak irna svojo lastno selektivnost, ko izbere avtopoezis, namesto da bi jo prekinil. To ni vprašanje preference niti vprašanje izpolnjevanja ciljev. Prej gre to razumeti kot eksistenčni "kod", če kod razumemo kot umetno podvojitev možnosti, katere posledica je, da se lahko vsak element predstavi kot selekcija. Vse to poslane bolj jasno pri obravnavi pritnera socialnih sistemov. V tem primeru avtopoezis pomeni "nadaljevati komunikacijo". Ta postane problematična, kadar je soočena z dvema različnima pragoma odvračanja. Prvi teži k prekinitvi procesa zato, ker komunikacija ni bila razumljena. Drugi pa teži k prekinitvi procesa, ker je komunikacija bila zavrnjena. Ta dva praga sta v medsebojni zvezi, kajti razumevanje 24 "Konec" v skladu s to teorijo zatorej ni "lelos", ki bi pomenil stanje popolnosti, ampak ravno nasprotno: ničelno stanje, ki se ga je potrebno izogibali z reproducirán jem nepopolnih in negotovih stanj. Teorija je na zelo temeljni način naperjena antiaristotelično. A Hoportu toeiahuh lulemor 37 povečuje možnosti zavrnitve."^'' Zavoljo teh težav se je mogoče vzdržati komunikacije, še posebno v modernih razmerah zelo arbitrarnih interakcij. Vendar pa družba, sistem vseh komunikacij, ne more enostavno kapitulirati pred temi problemi: ne more naenkrat prekiniti vseh komunikacij in se odločiti za zavrnitev vsake obnove.26 Avtopoezis družbe je izumila močan mehanizem, ki jamči njeno nadaljevanje v primerih, kadar le-ta naleti na nerazumevanje ali celo odprto zavračanje. Takrat se nadaljuje s spremembo interakcijskega konteksta ali z refleksivno komunikacijo. Proces komunikacije se vrne k sebi in komunicira o svojih lastnih težavah. Uporablja neke vrste (precej praznoverno) samonadzorovanje, da bi se zavedel resnih nerazumevanj, ter ima možnost komunicirati o zavrnitvi in se restrukturirati okoli tega "ne". Z drugimi besedami, proces ni zavezan spoštovanju pravil logike. Lahko je v protislovju s samim seboj. Sistem, ki uporablja to tehniko, ne konča svoje avtopoetičnosti in ne pride h koncu; da bi rešil svojo avlofMtetičnosI, se reorganizira kot konflikt. Kadar so soočeni z resnimi problemi razumevanja in z očitnim nerazumevanjem, se socialni sistemi - na resnično I iaherrnasovo osuplost - zelo pogosto nagibajo k temu. da hi se otresli bremena argumentiranja in razumnega razpravljanja za dosego konsenza. Raje se prepustijo zavrnitvi predlogov in se podajo na |>ot konflikta. Kakorkoli že, zdi se, da komuniciranje protislovja, kontroverza in konflikt funkcionirajo kot neke vrste imunski sistem socialnega sistema (Luhmann, 1984). To rešuje avtopoetičnost z odpiranjem novih načinov komunikacije zunaj normalnih omejitev. Pravo beleži izkušnje in pravila vedenja v teh abnormalnih razmerah in z neke vrste epigenezo razvija norme vsakdanjega vedenja, ki |K>magajo predvideti konflikt in se vnaprej prilagoditi na njegovo možno preseganje (Luhmann, 1983a). V visoko razviti družbi lahko odkrijemo celo funkcionalno diferenciran pravni sistem, ki reproducirá svojo lastno avtopoetično enovitost. Ta nadzira imunski sistem obsežnejšega societalnega sistema prek visoko specializirane sinteze normativne (neučljive) zaprtosti in kognitivne (učljive) odprtosti (Luhmann, 1983b). Istočasno povečuje možnosti konflikta, ustvarja večjo kompleksnost imunskega sistema in zamejuje 25 Z evolucijskega gledišča glej Luhmann (1981 )• 26 To, da je postalo fizično uničenje možnosti komunikacije možno in daje lo uničenje moč nameravati in proizvesti s komunikacijo, je drugo vpraSanje. Na enak način sc življenje ne more odločiti za svoj konec, lahko pa se zavestni sistemi odločijo ubiti svoja laslna telesa. 38 Niklas l.uhmann njegove konsekvence. Seveda pa ne more izključili konfliktov zunaj zakona, ki avtopoetičnost komunikacije laliko rešijo za še višjo ceno.-*' Epistemološke konsekvence avtopoetične zaprtosti Ostane še zadnja pomembna točka: epistemološke konsekvence avtopoetične zaprtosti. Tudi o tem problemu je potrebno razpravljati v smislu sedanje situacije znanstvene evolucije, glede katere se zdi, da so s teorijo avtopoctičnih sistemov ponujene določene prednosti. Ze več desetletij se zdi, da znanstveno raziskovanje ne deluje več [xxl vodstvom nedvomljive pravovemosti - bodisi kognitivne teorije, bodisi posebne teorije znanosti. Univerzalno sprejet pripomoček je "pragmatizem"; izsledki so edini kriterij resnice in progresivnega znanja. To je očitno samoreferencialen, cirkularen argument, ki se utemeljuje na zavračanju cirkulartiosti v teoriji in na njenem sprejemanju v praksi, izogibanje cirkularnosti postaja vedno bolj brezupna drža - paradoks, za katerega se zdi, da kaže na to, kako se obsojana rešitev, paradoks sam, približuje k temu, da postane sprejeta teorija. Eden od načinov spoprijema s to dvoumno situacijo je ta, da se metodologije testirajo glede na to, ali so sposobne preživeti prihajajočo znanstveno revolucijo. Ena izmed njih je funkcionalna analiza. Moč jo jc aplicirati na vse probleme, vključno s problemom paradoksa, cirkularnosti, neodločljivosti, logične nepopolnosti, itd. Ugotovitev, da so takšni pogoji za funkcionalno analizo problem, nam je napotilo za iskanje možnih rešitev, strategij deparadoksacije, hierarhizacije (v smislu teorije lipov), razvitja, asimetrizacije in tako naprej. Z drugimi besedami, funkcionalna analiza refortnulira konstitutiven paradoks kot "rešen problem" (ki io in ni problem) in jiolem nadaljuje s primerjavo rešilev tega problema. 27 Zdi se, da novejše težnje k temu, da bi se simbolne nezakonitosti priporočile in udomačile kol neke vrste komunikacija, ki se prilagaja na previsoko integracijo družbe in pozitivnega prava, postulira imunski sistem druge vrste, na podlagi revidiranega naravnega prava, previdne izbire tem in zelo skrbne prakse; glej Cuggenberger (1983). 28 Problem z njegovo "pretirano rešitvijo* ostaja na neki način problem, se pravi, z iznajdbo množiva reiitev, ki so neenake vrednosti in se razlikujejo po svoji uporabnosti v različnih okoliščinah. Tako nam je s funkcionalno analizo funkcionalne analize ponujen primer, kako se lahko razvije depara-doksacija. Na drugi strani pa bi srečni pragmatist pristal na trditev, da problem postane problem le oh uzrtju reSitve; glej l-midan (1977). Atiapoezu socialnih sulrmov 39 Poleg tovrstne vnaprejšnje prilagoditve v znanstveni evoluciji na pričakovano spremembo paradigme v kognitivni teoriji sami, konstruira teorija avtopoetičnih sistemov odločilen argument. Je teorija samoreferenčnih sistemov, ki se enako aplicira tudi na "opazujoče sisteme" - "opazujoče sistem»-' v dvojnem smislu, ki gaje uporabil Kari Heinz von Foerster (1981), ko je ta izraz izbral za naslov zbirke svojih esejev. Teorija razlikuje avtopoezis in opazovanje, vendar sprejema dejstvo, da so opazujoči sistemi sami avtopoetični (vsaj živi) sistemi. Opazovanje se izvaja samo kol operacija avtopoetičnih sistemov, bodisi da gre za življenje, zavesi ali komunikacijo. Če avtopoetični sistem opazuje avtopoetični sistem, |>otcm odkrije lastno omcjcncnosl s pogoji avtopoetične sainoreprudukcije (znova velja za vsak primer, za življenje, zavest in komunikacijo, npr. jezik) in sebe vključuje v |>oljc svojih objektov, ker se kot avtopoetični sistem, ki opazuje avtopoetične sisteme, ne more izogniti pridobivanju informacij o samem sebi. Na ta način teorija avtopoetičnih sistemov integrira dva ločena prispevka sodobnih epistemoloških razprav. Uporablja naravno" ali celo "materialno" epistemologijo, ki jasno odstopa od transcendentalnih aspiracij (Quine, 1969) - pri čemer je transcendentalizem v bistvu ime za analizo avtopoetičnih ojieracij zavestnih sistemov. Poleg tega pa obravnava tudi posebne epistemoložke probleme univerzalnih ali "globalnih" teorij, ki se navezujejo na tisti razred objektov, katerim tudi same pripadajo.*^ L niverzalne teorije, logika je ena izmed njih, imajo pomembno prednost videnja in primerjanja samih sebe z drugimi objekti istega ti|>a. \ primeru logike to zahteva polivalentno strukturo in njej ustrezno abstraktnost. Klasična logiku samoreferenčnosti ni odpravila, vendar pa ni imela dovolj prostora za lastno refleksijo. Ravno dejstvo, da tradicionalna logika po značaju svoje strukture prostor/vrednost kot podsistem vsebuje zgolj samo sebe, kaže na specifično in omejeno vlogo, ki jo refleksija igra v aristoteličnem formalizmu. Da bi logika mogla poslati uporabna teorija refleksije, mora poleg sebe zaobseči tudi druge podsisteme" (Günther, 1976:310; poudarek NL). Samo pod tem |K>gojem lahko funkcionalna teorija postane uporabna kol tehnika samoraziskovanja univerzalnih teorij. 29 Glej Hooker (1975:152-79). Primerov jc veliko: teorija sublimacije je sama lahko sublimacija. Fizikalno raziskovanje uporablja fizikalne procese. Teorija o Sebstvu mora upoštevali dejslvo, da je Sebstvo tudi teoretik sam (zdravo Sebstvo, razcepljeno Sebstvo). Za ta slednji primer glej Holland (1977). 40 Niklas l.uhmann K temu bi lahko formulirali običajen ugovor, sledeč Nigelu Hovvardu, kot "eksistencialen aksiom": |ioznavanje teorije o lastnem vedenju nas osvobaja njegovih omejitev (Hovvard, 1971: pp. xx, 2ff. et passim). Za empirično spoznavno teorijo je to empirično vprašanje. Svobodo, ki je pridobljena s samorefleksijo, je mogoče uporabiti samo v primeru, če so njene omejitve na zadovoljivem dosegu. Drugače avtopoetičen sistem enostavno ne bi vedel, kaj storiti v nadaljnjem. Lahko, denimo ve, da deluje pod urokom "Ojdipovega kompleksa" ali "marksistične" obsedenosti, vendar pa ne ve, kaj lahko stori v nadaljnjem. "Nova epistemologija" bo morala posvečati pozornost najmanj dvema temeljnima razlikovanjema: razlikovanju med avtopoezis in opazovanjem na eni in razlikovanju med eksternim opazovanjem in internim opazovanjem (samoopazovanjem) na drugi strani. Kombiniranje teb dveh razlikovanj je ena od nerešenih nalog sistemske teorije. Avtopoezis je rekurzivno proizvajanje elementov z elementi sistema. Opazovanje, kolikor je samo v sebi avtopoetična operacija, uporablja razlikovanje in nakazuje, katera stran je uporabljena za podlago nadaljnjih operacij (vključno z operacijo "prehoda" in nakazovanja druge strani). Samoopazovanje je poseben primer opazovanja, ker izključuje druge opazovalce. Le sistem lahko samoopazuje samega sebe: drugi so po definiciji zunanji opazovalci. Zatorej samoopazovanje ne uporablja in ne more uporabljati kriterijev. Ne more izbirati med različnimi perspektivami. '0 Opazuje, kar opazuje, in31 lahko spreminja le žarišče in razliko, katere uporablja. Vedno je gotovo o samem sebi. Zunanji opazovalci so, po drugi strani, vedno v množini. Predpostavljati morajo druge opazovalce. Lahko opazujejo druge opazovalce in druga opazovanja. Svoja opazovanja lahko primerjajo z drugimi. Lahko so zapeljani v refleksivno opazovanje opazovanj, in kadar različna opazovanja obrodijo različne rezultate, potrebujejo kriterije.3^ 30 Glej, za poseben primer zavestnih avtopoetičnih sistemov (tj. ne za socialne sisteme!), Shoemaker (1963, 1968). 31 Seveda lahko razlikujn med samoopazovanjem in ekstemim opazovanjem, in oaredinjajoč se na sebe lahko opazuje ekstema opazovanja. 32 Seveda ne takrat, kadar si različna opazovanja izbirajo različne objekte; klasična epistemologija ne daje uporabnih kriterijev za primer, ko različna opazovanja uporabljajo različne distinkcije. Artopoau tocialtuh sulemot 41 Klasična cpistemologija išče množico pogojev, pod katerimi zunanja opazovanja obrodijo identične rezultate. Ne vključuje samoopazovanja ("subjektivni" ali "transcendentalni" pristop pomenita le, daje te pogoje moč najti z introspekcijo). To pa seveda izključuje družbe, kot opazovane in opazujoče sisteme. Kajti v družbah so vsa opazovanja družbe samoopazovanja. Družbe ne morejo zanikali dejstva, da so opazovanja sama elementi sistema, ki je opazovan. Možna je diferenciacija suhsis-temov v socielalnem sistemu, tako da jim je dana posebna funkcija opazovanja družbe". Vendar to še vedno implicira samoopazovanje, kajti subsislem lahko deluje samo v družbi. l-ahko se ozira po svojem socialnem okolju, po |»olitičnih, ekonomskih, pravnih in verskih zadevah, vendar je to opazovanje samo (1) del avtopoezis societalnega sistema in (2) postaja samoopazovanje, takoj ko poskusi opazovati in nadzorovali svojo epistemologijo. Na neki način bi bila potrebna "Tretja pozicija" (Bržten, 1984), tista, ki vsebuje možnost pomikaja med cksterniin opazovanjem in samoopa2ovanjem in hkrati možnost definiranja pravil, ki zadevajo paradoks biti istočasno zunaj in znotraj sistema. To je tisti kontekst, znotraj katerega postanejo relevantne univerzalne teorije. Načrtovane so za eksterno opazovanje, ampak so posplošene na takšen način, da vključujejo prav tako tudi opazujoči sistem. Pravila in metodologije univerzalnih teorij lahko postanejo jedra, iz katerih lahko vzklije razvoj resnično sociološke epistemo-logije. Najmanj kar lahko rečemo, je, da omogočajo izkustveno polje, v katerem smo logično prisiljeni v nihanje med eksternim opazovanjem in samoopazovanjem. Vprašanje, ali argument te vrste lahko proizvede ne le sociološko^, ampak tudi biološko (Maturana, 1978) in psihološko (Campbell, 1970, 1974, 1975) epistemologijo, lahko pustimo odprto. Nenazadnje je to odvisno od možnosti uporabe koncepta samoopazovanja. ne le na socialnih in zavestnih sistemih, temveč tudi na živih sistemih. V vsakem pri meni imajo napredovanja v substancial ni teoriji lahko stranske učinke na teorije, za katere se domneva, da nadzirajo raziskovanje. Vse do osemnajstega stoletja so se ti problemi pripisovali religiji 33 Za ftudijo primera, ki uporablja la način nadzorovane samoreference, glej Cole in Zuckermann (1975). 42 Xiklas Luhmann - socialnemu sistemu, ki je specializiran za soočanje s paradoksi.3* Kot možnost smo to ohranili, toda zdi se, da normalizacija paradoksov v moderni umetnosti in moderni znanosti nakazuje našo željo po tem, da hi sčasoma zmogli tudi brez religije (Dupuv, 1982:16ff). Očitno je, da naša družba ponuja možnost izbire med zaupanjem v religijo in tem, da se paradoksov znebimo, ne da bi se ob tem zavedeli, da je to religija. Pretrde t Marjan Kokot 34 škof lluet je takole izrazil brezizhodno»!: "Mais lors que l'Entendement en vue de cete Idée forme un jugement de l'objet extérieur, d'où cette Idée est partie, il ne peut pas s&voir très certainement et très clairement si ce jugement convient avec l'objet extérieur, et c'est dans celte convenance que consiste la Vérité, comme je l'ai dit. De sorts qu'encore qu'il eonnoisse la Vérité, il ne sçait pas qu'il connoît, et il ne peut être assuré de l'avoir connue" (Huet, 1723:180). ("Toda kadar razumevanje te ideje oblikuje sodbo o zunanjem objektu, od katerega ta ideja izhaja, ne more prav zagotovo in prav jasno vedeti, ali je ta sodba zunanjemu objektu primerna; kakor pa sem dejal, prav iz te primernosti sestoji resnica. Tako da zopet tisti, ki rcsnico pozna, ne ve, da jo pozna, in ne more biti prepričan, da jo je spoznal".) Auopotzis soeialiuh tulemot 43 Literatura ALLPORT, Floyd H. (1940): "An Event-System Theory of Collective Action: V ith Illustrations from Economic and Political Phenomena and the Production of-War", Journal of Social Psychology, 11:417- 45. ALLPORT, Floyd H. (1954): The Structuring of Events: Outline of a General Theory with Applications lo Psycholog)", Psychological Review, 6^:281-303. BAREL, Yves (1979): Le Paradoxe el le Systeme: Bissai sur le Fantastique Social. Grenoble: Presses l.'nivesitaires. BERGMANN, Werner (1981): Die Zeitstrukturen sozialer Systeme: Eine systemtheoretische Analyse. Berlin: Dunekerand llumblot. BLUM. Alan F. in Peter Mr Hugh (1971): "The Social Ascription of Motives". American Sociological Review, 36:98-100. BRÂTEN, Stein: (1984) "The Third Position - Beyond Artificial and Aulopoetic Reduction". Kybernetes, 13:157-63. BÜHLER, Kai l (1934): Sprachtheorie: Die Darstellungsfunktion der Sprache. Jena: Fischer. BUNGE, Mario (1979): "A Systems Concept of Society: Beyond Individualism and Holism", Theory and Decision, 10:13-30. BURKE, Kenneth (1945): A Grammar of Motives. Pönal is skupaj i A Rethoric of Motives (1950). Cleveland, Ohio: World Publishing Compam. CAMPBELL Donald T. (1970): "Natural Selection as an Epislemological Model", sir. 51-85 v Raoul Naroll in Ronald Cohen (ur.),A Handbook of Method in Cultural Anthropology. Garden City, NY: Natural History Press. CAMPBELL Donald T. (1974): "Evolutionary Epistemology", sir. 431-65 v Paul A. Schlipp (ur.). The Philosophy of Karl Popper. La Salle, 111.: Open Court Publications. CAMPBELL Donald T. (1975): "On the Conflicts between Biological and Social Evolution and between Psychological and Moral Tradition", American Psychologist, 30:1103-26. COLE, Jonathan R. in Harriet Zukermann (1975): "The Emergence of a Scientific Specially: The Self-exemplifying Case of the Sociology of Science", sir. 139-74 v Lewis A. Coaer (ur.). The Idea of Social Structure: Papers in lloruior of Robert K. Merton. New York: H arc ou rt Brace Jovanovich. DAWKINS, R. (1976): The Selfish Gene. New York: Oxford University Press. DUPUY, Jean-Pierre (1982): Ordres et désordres: Etiquette sur un nouveau paradigme. Paris: Seuil. EßELING, Hans (ur.) (1976): Subjektivität und Selbsterhaltung: Beiträge zur Diagnose der Moderne. Frankfurt: Suhrkamp. 44 iViklat Luhmann GUGGENBERGER, Bernd (1983): "An den Grenzen der Verfassung", Frankfurter Algemeine Zeitung, ¿1. 281, 3. december. GÜNTHER, Gotthard (1976): "Cybernetic Ontology and Transactional Operations", str. 249-328 (zlasli sir. 319) v Gotthard Günther (ed.), Beiträge zur Grundlegung einer operationsfähigen Dialektik, zv. 1. Hamburg: Meiner. GÜNTHER, Gotthard (1979): "Natural Numbers in Trans-classic Systems", str. 241-64 v Gothard Günther (ur.), Beiträge zur operationsfahigen Dialektik, zv. 2. Hamburg: Meiner. HABERMAS, Jürgen (1981): Theorie des kommunikativen Handelns. Frankfurt: Suhrkamp. HAVELOCK, Eric A. (1982): The Literate Revolutionin Greece and its Cultural Consequnces. Princeton: Princeton Univcrily Press. HEUL, Peter M. (1982): Sozialwissenschaft als Theorie selbstreferentieller Systeme. Frankfurt: Campus. HOFSTAD-TER. Douglas R. (1979): GödeL, Escher. Bach: An Eternal Golden Braid. Hassocks, Sussex: Harvester Press. HOLLAND, Ray (1977 )-. Self and Social Context. New York: St Martin's Press. HOOLER, C.A. (1975): "On Global Theories", Philosophy of Science, 42:15279. HOWARD, Nigel (1971): Paradoxes of Rationality: Theory ofMetagames and Political Behaviour. Cambridge. Mass.: MIT Press. HUET, Pierre Daniel (1723): Traiti Philosophique de la Faiblesse de l'Esprit Humain. Amsterdam: Du Sauzel. HUSSERL Edmund (1928): "Vorlesungen zur Phänomenologie des inneren Zeitbewusstsseins", Jarbuch für Philosophie und phänomenologische Forschung, 9:367-496. JANTSCH, Erich (1981): "Autopoesis: A Central Aspect of Dissipative Self-or-ganiz.ition", str. 65-88 v Milan Zeleny (ur.), Autopoesis: A Theory of Living Organization. New York: North Holland. KORZYBSK I, Alfred (1949): Science and Sanity: An Introduction to \on-Aristotelian Systems and General Semantics (tretji ponatis). Lakeville, Conn.: Institute of General Semantics. LAU DAN, Larry (1977): Progress and it» Problems: Towards a Theory of Scientific Growth. London: Routledge & Kegan Paul. LUHMANN, Niklas (1980): "Temporalisirung von Komplexität: Zur Semantik neuzietlicher Zeitbegriffe',str 235-300 v Niklas Luhmann, Gesellschaftstruktur und Semantik, zv. 1. Frankfurt: Suhrkamp. LUHMANN, Niklas (1981): "The Improbability of Communication", International Social Science Journal, 23(1): 122-32. Avloportu soeialnih sutemat 45 LUHMANN, Niklas (1982a): "The Kulure Cannot Begin: Temporal Structures in Modern Society", sir. 271-88 v Niklas Luhmann, The Differentiation of Society. New York: Columbia University Press. LUHMANN, Niklas (1982b): "World-Time and Syslcm History : Interrelations between Temporal Horizons and Social Structures", sir. 289-323 v The Differentiation of Society. New York: Columbia University Press. LUHMANN, Niklas (1983a): Rechtssoziologie (2. izd.). Opladen: Westdeutscher Verlag. LUHMANN, Niklas (1983b): "Die Einheil des Rechtssvstems", Rechtstheorie, 14:129-54. LUHMANN, Niklas (1981): Soziale Systeme: Grundriss einer allgemeinen Theorie. Frankfurt: Suhrkamp. LUHMANN, Niklas (1985): "Society, Meaning. Religion - Based on Self-Reference". Sociological Analysis, 46:5-20. MALINOWSKI, Bronislaw (I960): "The Problem of Meaning in Primitive Language", sir. 296-336 v C.K. Ogden in J.A.Richards (ur.), The Meaning of Meaning: .4 Study of the Influence of Language upon Thought and the Science of Symbolism (10. izd.(. London: Roulledgc & Kegan Paul. MARKOWITZ, Juergen (1979): Die Soziale Situation. Frankfurt: Suhrkamp. MATURANA. Humberto R. (1978): "Cognition", sir. 29-49 v Peter M. Hejl et al. (ur.). Wahrnehmung und Kommunikation. Frankfurt: Lang. MATURANA, Humberto R. (1980): "Man and Society", sir 11-31 v Frank Bensler, Peter M. Hejl in Wolfram Köck (ur.), Autopoesis and Society: The Theory of Autopoetic System in the Social Sciences. Frankfurt: Campus. MATURANA, Humberto R. (1981): "Autopoesis", sir 21-30 v Milan Zeleny (ur.), Autopoesis: A Theory of Living Organization. New York: North Holland. MATURANA. Humberto R. (1983): Reflexionen: Lernen oder ontogenetischer Drift. Delfin II: 60-72. MILLS, C. Wright (1940): "Situated Actions and Vocabularies of Motive", American Sociological Revieu, 5:904-13. MÜNCH, Richard (1982): Theorie des Handelns: Zur rekonstruktion der Beiträge ton Talcot Parsons, Emile Dürkheim und Max Weber. Frankfurt: Suhrkamp. 0NG, W alter J. (1967): The Presence of the World: Some Prolegomena for Cultural and religious History . New Haven, Conn.: Yale University Press. PARSONS, Talcot (1937): The Structure of Social Action. New York: McGraw-Hill. QUINE, W illartl van 0. (1969): "Epistemologv Naturalized", str. 69-90 v W illard van 0. Quine (ur.), Oniolngical Relativity and Other Essays. New York. 46 Niklas l.uhmann SHOEM AKER, Sidney (1963): Self-Knowledge and self- Identity. Ithaca, NY: Cornell University Press. SHOEMAKER, Sidney (1968) "Self-Reference and Self-Awarnes". Journal of Philosophy, 65:555-67. SPENCER BROW N. Ceorge (1971): Laws and Form (2. izd.). London: Allen & Unwin. STEBBINS, C. I^dyard (1982): Darwin to DNA, Molecules to Humanity. San Francisco: Freeman. VARELA, Francisco J. (1979): Principles of Biological Autonomy. New York: North Holland. Von FOERSTER. Heinz (1981): Observing Systems. Seaside, Cal.: Intensystema Publications. WILDEN, Anthony (1972): System and Structure: Essays in Communication and Exchange. London: Tavistock Press. YATES, Francos A. (1966): The Art of Memory . London: Routledge & Kegan Paul.