13 V mrežah ^retiat Kazimir je vstal in vzkipel: »Nikdar ne boš žena tega fantalina!« Nina je potegnila iz žepa pisrao, ki ji ga je bil pisal Štefan, ker se zaradi njegove zadržanosti tri dni nista videla. »Čitajte!« ga je izročila Kazirairu. Kazimir je čital: Draga Nina! Zdi se mi, da te že pol večnosti nisem videl. Glede . nove službe je vse v redu. Denar bom štedil in potem bom otvoril veliko gostilno, pred katero se bo morala Kazimirova luknja skriti. Samo to bo hudo, da bom mogel le ob nedeljah k Tebi. Upam pa, da bo tega kmalu konec in tedaj bo sreča tem večja. Ko bom imel svojo gostilno, se bova poročila. Potem bomo vsi stanovali v lepi hiši. Tvoja in moja mati bosta potlej brezskrbno živeli. In tudi Ti boš imela mir. Tudi to bo mogoče, da bo Kazimir zaradi konkurence moral zapreti svojo točilnico ... Ljuba, mala Nina, v soboto Te bom videl. Oh, kako se veselim! Veš, da Te neizmerno ljubim •' in sem samo tedaj srečen, ko sem pri Tebi. Tvoj štefan. Kazdmir je zmeokal pismo in ga vrgel.po tleh. Divje je pogledal Nino in zahropel: »Zakaj si mi pokazala to pismo?« je divje zavpil. »Razkačiti me hočeš? Ali želiš, da bi ubil Štefana tn prišel na vislice? Mislim, da bi bila tega vesela, ker ti ni niti zanj niti zame. Ti hočeš, da bi se ti vsakdo klanjal, ti se pa razen sebe za nikogar ne zmeniš. Sama sebičnost, nečimrnost te je. Ali na to še nisi pomislila, da bi v jezi tudi tebe mogel ubiti? No, ne boj se! Take neumnosti ne born storil. Pač pa bom naredil nekaj hujšega ... Ha, ha, ha! Prebledela si. Ali hočeš vedeti, na kaj mislim? Ti si morda mislila, da sem jaz tako nor, da ne vem, kaj se je godilo in se godi okrog mene. Kaj misliš, kje sem bil in kaj sem delal v tem času, ko si se ti potepala s prejšnjimi svojimi prijatelji in tem mlečnozobežem?« Njegov glas je bil ironičen. Nini se je zdelo, da jo je zadela puščica. Prebledela je. Kazimir je to opazil in škodoželjno nadaljeval: »Lepe stvari bi prišle na dan, če bi jaz odprl usta. O, Kazimir je dosti videl in slišal, ko je zvita, lepa Nina mislila, da čepi v svoji točilnici in se briga samo za svoj obrat.« Če bi si mogli zamisliti bolj hudoben izraz, kakor je odseval s Kazimirovega obraza, potem bi to bila jeza, ki je spačila Ninin obraz. »Podli ogleduh, zahrbtni pes!« je zavpila. »Ubijem vas ... ubijem! Prej ko vi mene!« »0. ne stori tega!« se je smejal Kazimir. »Tako delo ni za tako nežno, lepo damo.« Dekletova naraščajoča jeza je hladila njegov srd. Položaj ga je zabaval. Katoliška cerkev v Anglijl raste »Catholic Director.vi za leto 1939 je objavU številčne podatke o stanju katoliškega življenja v Angliji in v Walesu. Po teh podatkih je sedaj v Angliji katoličanov 2,375.196, kar je 13.692 več kot lani. Večina katolikov je pristojna v škofijo Liverpool. Po vseh katoliških cerkvah. v Angliji je bilo preteklo leto 65.989 krstov m 28.560 porok. župnini uraclom je bilo prijavIjenih 10.691 konverzij ali izpreobrnitev iz brezverstva, odnosno anglikanske cerkve v katoliško Cerkev. število katoliških. šol se je pomnožilo za 22 in jih ja danes v Angliji 1453. število učencev pa je v minulem letu kljub teniu padlo od 390.373 na 386 tisoč 755. »Ne boj se, ne bom te ubil. Druge namene imam. A.H hočeš vedeti, kakšne?« Nina je molčala. Njene oči so žarele od onejnogle jez°. »Nina:« je nadaljeval, »kaj bi rekla mati in kaj bi rekli učenci in kaj bi rekle matere teh učencev, če bi vedeli, da lepa, nedolžna Nina graje vredno živi ?« Nina je zasikala. Nato je zaprla kuhinjska vrata, ki so bila samo priprta, in zavpila: »Ni res! Kdo ve povedati o meni kaj slabega?« Kazirnir se je smehljal. Ko je utihnila, je mirno iiadaljeval: »Pri vsern je najbolj zanimivo to, da ta bedasti Štefan misli, da je on edini ljubljenec lepe Nine. Toda kaj bi bilo, če bi vedel, da si ti medtem tudi s Stanislavom pohajkovala? Najrnanj trikrat v tem poletju. Kaj rečeš k temu?« Nina je dušila jezo, ker je uvidela, da je s svojo razburjenostjo nudila Kazimiru dobro orožje. »Ko sem hodila s Stanislavom, nisem storila nič hudega!« On je skomizgnil z rameni. »Morda ne. Toda vprašanje je, ali bo Štefan to verjel.« Nina je osuplo pogledala. »Kaj hočete storiti?« je vprašala z drhtečim glasom in je zaihtela. Kazimir je ostal trd. Nadaljeval je: »Po vsem tem, kar se je zgodilo, bi si moral izbiti iz .glave misel na ženitev s teboj. Več ponosa in časti bi moral irneti. Toda tvoja krivda je, če tega dvojega nimam. Kakor druge, si tudi mene oropala ponosa in častiljubnosti. Tako si mi zastrupila misli, da ne morem živeti brez tebe. Za ženo te bom vzel, ker te moram imsti. Če ne postaneš moja, se bom spustil v neizprosno borbo.« Nina je jokala. »Če pa ne moreš postati moja,« je trdo nadaljeval, »te tudi drug ne bo dobil. Materi, Kmicicu, vsakemu bom povedal, kdo in kaka si, in potem te nihče ne bo maral. Potem boš rada prišla k meni in me prosila, naj te sprejmem. En teden časa ti dam za premislek. Med tem časom bom molčal.« Vzel je klobuk in odšel. Nina je zaslišala žvenket posode in se spomnila, da je mati v kuhinji. Ni si želela, da bi jo sedaj videla. šla je v nadstropje. Umila se je in si uredila lase. Nato je začela postiljati. To delo je običajno že zjutraj končala, toda ob sobotah je dopoldne poučevala. Z mrzlično naglico je šla od sobe do sobe in si s tresočim glasom pela. Čez kakih pet minut je prišla do Kazimirove postelje. Te postelje ni nikdar rada postiljala. Zdelo se ji je, da jo postelja opozarja na to, da ie ona nekaka Kazimirova služkinja, ki mu mora streč!. Sedaj jo je postelja še posebej jezila, kakor da bi bila odgovorna za prejšnji Kazimiro"- nastop. Ko jo je postlala in pokrila, jo je jezno stresla. (Dalje sledi)