UPORABA DEBATNIH TEHNIK PRI POUKU ZGODOVINE V 2. IN 3. LETNIKU GIMNAZIJE Miha Gartner Gimnazija Celje-Center Uvod Vsak učitelj se na svoji poklicni poti sreča s številnimi prenovami učnih programov. Ti naj bi izboljšali kakovost pouka in dijake oziroma učence opremili s kakovostnejšim, uporabnejšim in trajnejšim znanjem. Prej ali slej se vsak sooči tudi z izkušnjo, da je nove ideje težko uveljaviti, saj je za to treba ogromno časa in energije, uspeh pa nikakor ni zagotovljen. Kara- vana namreč velikokrat gre dalje, ne glede na vse predloge in prenove. Kljub temu se veliko učiteljev odloči za težjo pot in poskuša uveljaviti različne načine poučevanja, nagrada pa je ponavadi zadovoljstvo, da so di- jaki dobili več, kot se sicer pričakuje od običajnega učitelja. Večina dijakov in njihovih staršev na srečo to zna ceniti. Sam sem bil dokaj natančno seznanjen s predlogi o didaktični prenovi gimnazij, prav tako je bilo teoretično znanje, ki sem ga pridobil med študi- jem, vključno z Marzanovo in Bloomovo taksonomijo ter procesnim ure- sničevanjem ciljev, še dokaj sveže. Moj pouk zgodovine pa je kljub temu vseboval zelo malo principov, ki jih omenjene teorije podpirajo. Nenehno se mi je zastavljalo vprašanje, kako naj v razredu uveljavim aktivno vlogo učenca kot enega izmed bistvenih didaktičnih principov poučevanja in obenem dosežem vse vsebinske cilje učnega načrta. Pogled na količino podatkov v učbenikih me je navdajal s strahom. Prepričan sem bil, da lah- ko takšno količino podatkov v razredu usvojimo le s frontalnim poukom, v katerem prevladuje razlaga z redkimi priložnostmi za pogovor. T udi upo- raba avdiovizualnih sredstev (video, predstavitev v Power Pointu) se mi ni zdela dovolj učinkovita. Dijakom z njimi lahko zares plastično prikažemo dogajanje, vendar so ob njih še vedno popolnoma pasivni. Poskušal sem tudi z uvajanjem seminarskih nalog, vendar so dijaki večinoma kopirali že izdelane naloge, ki so na voljo na različnih straneh na medmrežju, borne ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII (2007) ŠTEVILKA 1/2 str. 133-146 134 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 1/2 predstavitve nalog pa so bile povod, da sem se končno odločil za uporabo debatnih tehnik. Debato sem zelo dobro poznal, saj sem kot somentor debatnega klu- ba že tri leta uspešno pomagal dijakom pri pripravah na regijske, državne in mednarodne turnirje. Razlog, da debate nisem uveljavil prej, pa ni bil v nepoznavanju le-te, ampak predvsem v mojem dojemanju pouka zgodo- vine. Danes sem prepričan, da bi moral debato uvesti v pouk takoj, ko sem postal mentor debatnega kluba. S člankom želim predvsem predstaviti svoje izkušnje in obenem spodbuditi vse, ki bi radi, da bi bili dijaki pri pouku zgodovine dejavnejši, da izberete debato kot eno izmed kakovostnih in uporabnih metod pou- čevanja. Cilji pouka zgodovine Splošne cilje učnega načrta za predmet zgodovina lahko glede na vrsto zna- nja po Marzanovi klasifikaciji razdelimo v tri skupine (Rutar Ilc, 2005: 8). V prvo skupino spada vsebinsko znanje. Dijak mora poznati sloven- sko, evropsko in svetovno zgodovino. Med splošnimi cilji učnega načrta sta zelo pomembna dva učna cilja: »dijaki naj pridobijo znanje o pomemb- nih dogajanjih, pojavih in procesih iz svetovne, evropske in slovenske zgodovine« in »dijaki naj pridobijo znanje o življenju, delu, miselnosti in znanstvenih dosežkih, gospodarskih procesih in socialnih odnosih v raz- ličnih zgodovinskih obdobjih« (Zgodovina, predmetni katalog – učni na- črt, str. 3). V drugo skupino spada proceduralno znanje. Sem spada sposobnost uporabe temeljne zgodovinske terminologije, uporaba vseh vrst zgodovin- skih virov, iskanje različnih zgodovinskih virov, sistematičen prikaz določe- nega dogajanja ali procesa. Dijak s tem znanjem obvlada določene spretno- sti. Med splošnimi cilji učnega načrta spada v to skupino med drugim učni cilj: »dijaki se usposabljajo za uporabo zgodovinske karte, virov in besedil ter za samostojno delo in razvijajo zanimanje za družboslovno proučevanje in raziskovanje« (Zgodovina, predmetni katalog – učni načrt, str. 3). V tretjo skupino spada problemsko, procesno ali tudi vseživljenjsko znanje. To nastaja s prepletanjem uporabe in usvajanja prvih dveh skupin znanj. Med vseživljenjska znanja tako spada zmožnost razlage soodvisno- sti različnih pojavov, ovrednotenje pomena določenega zgodovinskega dogajanja, kritično presojanje in primerjava zgodovinskih virov, samostoj- 135 UPORABA DEBATNIH TEHNIK PRI POUKU ZGODOVINE ... no in strokovno predstavljanje podatkov, dogodkov, argumentov in proti- argumentov, izražanje osebnih stališč. Dijak je s pridobljenim procesnim znanjem sposoben samostojno uporabljati in nadgrajevati svoje zgodo- vinsko znanje. V splošnih ciljih učnega načrta sta med drugim navedena tudi naslednja procesna cilja »dijaki razvijajo sposobnost za komuniciranje in izražanje misli o zgodovinskih dogajanjih« in »dijaki se naučijo ločevati vzroke, povode in posledice ter ugotavljati soodvisnost različnih pojavov, kontinuitete in sprememb v razvoju ter si tako razvijajo zgodovinski način mišljenja« (Zgodovina, predmetni katalog – učni načrt, str. 3). Razlogi za uporabo debatnih tehnik Splošni cilji učnega načrta so usmerjeni v usvajanje vseh skupin ciljev Marzanove taksonomije. Za dosego vseh ciljev, na primer iskanje različnih zgodovinskih virov ali njihove vrednotenje, vsekakor ne morejo zadoščati le razlaga, pogovor ter preverjanje in ocenjevanje znanja, ki so ga ob tem pridobili. Kljub temu večina profesorjev zgodovine pri pouku uporablja predvsem metodo razlage in pogovora. Znanje in razumevanje dijakov programa gimnazije je tako na sorazmer- no visoki ravni, kar je v veliki meri zasluga učbenikov in dela učiteljev, moč- no pa je zapostavljeno procesno in problemsko znanje, saj so dijaki sposob- ni predvsem reproducirati podane informacije pri pouku ali v učbenikih. Uporaba debatnih tehnik pri pouku zgodovine pa učitelja in dijake bolj usmerja v usvajanje procesnih in problemskih/vseživljenjskih ciljev. Prek debate se dijaki tako v večji meri usposobijo za samostojno razisko- vanje, razumevanje, vrednotenje in interpretiranje zgodovinskih obdobij, idej, dogodkov in oseb. Izobraževalna debata v Sloveniji Izobraževalna (tudi formalna) debata kot oblika strukturirane diskusi- je ima v Veliki Britaniji in ZDA dolgo tradicijo. V Sloveniji pa sta debato leta 1996 začela sistematično spodbujati Soroseva fondacija in Zavod za odprto družbo, kasneje pa neprofitna organizacija Za in proti, Zavod za kulturo dialoga. Formalna debata je za pouk primerna zato, ker natanč- no določena pravila o poteku debate in o vlogi udeležencev omogočajo 136 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 1/2 izvedbo debate v šolski uri, ohranjajo pogovor v okviru izbrane teme in preprečujejo nastajanje osebnih napadov in konfliktov. Cilj formalne debate je spodbujati kritično mišljenje, razvijati logično argumentacijo in usposobiti dijake za sproščeno in učinkovito predstavlja- nje idej v govorni komunikaciji. Obstaja več formatov (modelov) formalne debate. V Sloveniji se na debatnih prvenstvih uporabljata svetovni debatni format ter model Karl Popper debate. Formalna debata je v slovenskem jeziku najbolje predstavljena v delih Odkrijmo svet s pomočjo debate (Driscoll in Zompetti, 2005) in Priročnik za Karl Popper debatni program (Johnson, 1997), na kratko pa jo predstavlja v okviru zbornika prispevkov z naslovom Spodbujanje aktivne vloge učenca v razredu tudi Jasna Vesel pod naslovom Uporaba debatnih tehnik pri pouku (Vesel, 2005: 62). Vsebina debate vedno izhaja iz določene izjave ali trditve, ki je obi- čajno vnaprej določena. Izbrano trditev zagovarja ena skupina (zagovor- niška stran), druga skupina pa trditvi nasprotuje (nasprotniška skupina). Obstaja natančno določen vrstni red govorcev, pri čemer je bistveno, da izmenično govorijo predstavniki zagovorniške in nasprotniške skupine. V okvir debate ponavadi spada tudi navzkrižno zasliševanje. Vsaka ekipa ima na voljo tudi vnaprej določen pripravljalni čas. Število govorcev, nji- hove naloge ter časovna omejitev govorov, zasliševanja in pripravljalnega časa so odvisni od izbire debatnega formata. Debata je pri pouku uporabna tudi zato, ker lahko debatne formate prilagajamo našim časovnim in vsebinskim omejitvam. Držati se moramo le načela, da je mogoče trditev enakovredno zagovarjati in ji nasprotovati ter da imata tako zagovorniška kot nasprotniška skupina na voljo enake pogoje (predvsem čas). Uvajanje debate v pouk zgodovine Debata se uspešno uveljavlja v debatnih klubih in v televizijski oddaji Tekma, kljub temu pa je pomembno, da dijakom jasno in natančno pred- stavimo pravila debatiranja, saj večina dijakov debatiranja ne pozna. Za uvajanje debate v pouk zgodovine potrebujemo vsaj dve šolski uri, odvi- sno od sposobnosti in motiviranosti razreda. Najboljši princip uvajanja je 137 UPORABA DEBATNIH TEHNIK PRI POUKU ZGODOVINE ... kombinacija razlage in pogovora s praktičnimi preizkusi, ki naj na začetku temeljijo tudi na principu igre. Osnovne pojme o debati in debatnih tehnikah dijakom tudi stro- kovno razložimo s pomočjo jasne tabelske slike, najlažje pa s pomočjo predstavitve Power Point, pri kateri lahko tudi s fotografijami in kratkimi video posnetki. prikažemo vlogo posamezne skupine in govorcev. Zelo koristno je, da vsak dijak dobi list (delovno gradivo) z najpomembnejšimi informacijami (format, vloga govorcev, resolucija, argument, podpore, ne- giranje nasprotnika). Najpomembnejši del priprave na debatiranje so različne vaje, ob ka- terih se dijaki aktivno srečajo z debato in spoznavajo vse njene elemente po korakih (Driscoll in Zompetti, 2005: 89–109). Če učitelj namerava debato tudi ocenjevati, mora dijakom pred začet- kom natančno razložiti način ocenjevanja govorcev. Koristno je, če dija- kom razdeli tudi liste s kriteriji za ocenjevanje. Z odločitvijo o načinu oce- njevanja je sicer dobro počakati do konca izvedbe poskusne/-ih debat, s čimer preprečimo odpor do debate zaradi strahu pred neznanim. Primeri vaj: 1. Dijaki oblikujejo trditev, ki se nanaša na določeno zgodovinsko obdo- bje. 2. Dijaki navedejo argument in/ali protiargument na določeno trditev. 3. Možganska nevihta, pri kateri dijaki na določeno trditev zapišejo vse ideje brez miselnih korektur. 4. T – tabela, pri kateri dijaki narišejo v zvezek črko T in na levo napišejo seznam pozitivnih, na desno pa seznam negativnih asociacij. 5. Dijaki s pomočjo učbenika poiščejo podpore, dokaze, s katerimi pod- krepijo določen argument. 6, Dijaki, razdeljeni v dve skupini, sestavijo na določeno trditev en argu- ment. Nato skupini druga drugi zastavljata vprašanja. 7. Dijaki negirajo že oblikovane argumente na določeno trditev. 8. Dijaki se usedejo ali stojijo v krogu, učitelj enemu izmed njih vrže žogo. Ta mora oblikovati argument na izbrano trditev (mogoče je tudi, da trditev ni izbrana). Nato ta vrže žogo sošolcu, ki mora argument spodbijati in oblikovati protiargument. Igra se tako nadaljuje, dokler dijaki uspejo odgovarjati oziroma dokler se argumenti ne začnejo po- navljati. Potem izberemo novo debatno trditev. 138 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 1/2 9. V igri vlog, t. i. balonu, si mora vsak dijak izbrati zgodovinsko oseb- nost (lahko iz določenega zgodovinskega obdobja). Vsak ima nalogo s pomočjo igre vlog prepričati publiko (razred), da si ta oseba edina zasluži, da ostane na balonu, ki zaradi okvare lahko nosi težo le enega človeka. Ostali dijaki odločijo zmagovalca in ocenjujejo kakovost na- stopa in argumentacije. Izbira debatnega formata Debatni formati, ki se uporabljajo na debatnih prvenstvih, pri pouku pra- viloma niso uporabni, ker za njihovo izvedbo potrebujemo več kot 45 mi- nut. Debatne formate je zato treba prirediti. Najbolje je, da se na začetku uporabijo krajši in enostavnejši debatni formati. Formate je dobro prila- goditi tudi glede na sposobnosti in motivacijo dijakov. Dijaki 2. in 3. letnika gimnazije pri pouku zgodovine debatirajo v de- batnih formatih 2 + 2 z vprašanji publike ali navzkrižnim zasliševanjem nasprotne ekipe ter v debatnem formatu 3 + 3 z navzkrižnim zasliševa- njem. Debatni format Karl Popper, na katerem temeljijo navedeni formati, je predstavljen v priročniku Odkrijmo svet s pomočjo debate (Driscoll, Zompetti 2005, 8–11). Debatni format 2 + 2 z navzkrižnim zasliševanjem in dvema minuta- ma pripravljalnega časa: Del debate Čas 1. Zagovorniški govor (1. govorec afirmacije) 2 minuti 2. Negacijsko navzkrižno zasliševanje 1 minuta 3. Negacijski govor (1. govorec negacije) 2 minuti 4. Zagovorniško navzkrižno zasliševanje 1 minuta 5. Drugi zagovorniški govor (2. govorec afirmacije) 2 minuti 6. Drugi negacijski govor (2. govorec negacije) 2 minuti Poskusna debata Poskusna debata je pomembna tako za učitelja kot za dijake, še posebej, če se z debato srečujejo prvič. Učitelj in dijaki se bodo namreč namesto na vsebino morali bolj osredotočiti na obliko debate. Pri uvodni debati 139 UPORABA DEBATNIH TEHNIK PRI POUKU ZGODOVINE ... je nujno, da se vanjo vključi celoten razred in da ima vsak dijak določeno zadolžitev, kar je pri večkratni uporabi debat težje izvedljivo. Dijaki, razdeljeni v skupine, merijo čas, ocenjujejo neverbalno in ver- balno komunikacijo, organizacijo govorov, si zapisujejo argumente in podpore, zastavljajo vprašanja (pri formatu, kjer zaslišuje publika) in od- ločajo o zmagovalcu. Na koncu debate skupine predstavijo svoje ugotovitve, učitelj pa na- tančno analizira govore vseh govorcev ter dopolni ugotovitve dijakov. Pri tem mora dijake predvsem spodbujati k napredku in se osrediniti na do- bre plati govorov. Obenem mora opozoriti na vsebinske napake v govo- rih, zaradi katerih bi si lahko dijaki začeli napačno razlagati določene zgo- dovinske osebe ali dogodke. Najboljši način za natančno analizo debate je snemanje z videokamero in ogled debate v eni izmed naslednjih ur. Dijaki 2. letnika Gimnazije Celje-Center so pri pouku zgodovine deba- tirali na dve debatni trditvi: »Cerkev je v srednjem veku družbi povzročila več škode kot koristi« in »Življenje v mestih je bilo v srednjem veku lepše kot na podeželju«. Mnenje dijakov Naklonjenost dijakov določeni učni obliki ali metodi je pomembna s sta- lišča motivacije dijakov in s stališča učitelja, ki tudi na podlagi odziva dija- kov lahko spreminja svoj način poučevanja. Ob koncu šolskega leta je zato smiselno s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika ugotoviti odnos dijakov do debate in pouka zgodovine. V šolskem letu 2005/2006 je 85 dijakinj in dijakov 2. letnikov na Gim- naziji Celje-Center izpolnilo vprašalnik Likertovega tipa, ki se je nanašal na uporabo debate pri pouku zgodovine. Vprašalnik je vseboval trditve, ob katerih so dijaki obkrožili številke od 1 do 5. Višja je bila obkrožena številka, večja je bila stopnja strinjanja dijakov s trditvijo. Pouk zgodovine je bil dijakom dokaj všeč (ocena 3,4). V manjši meri so bili prostovoljno pripravljeni debatirati pri pouku zgodovine (2,8). V veliki meri (3,7) so se strinjali, da jim bo spretnost debatiranja koristila v poklicnem in za- sebnem življenju. Večinoma si dijaki niso želeli ocenjevanja debat (2,0). Raje kot debato imajo pouk, pri katerem učitelj razloži vse, kar se morajo naučiti (3,4). Anketa je pokazala, da se dijaki zavedajo uporabnosti znanja, ki ga bodo pridobili ob debatiranju. Uporaba debate pri pouku zgodovine dija- 140 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 1/2 kom ni všeč predvsem zato, ker se morajo na debato pripravljati in ker jih je strah javnega nastopanja pred razredom ter pred učiteljem. Še posebej odklonilno mnenje so dijaki imeli glede ocenjevanja debat, kar pa je bilo razumljivo, saj do takrat niso bile ocenjevane in zato niso poznali kriteri- jev ocenjevanja. Posebej problematična je želja dijakov, da bi profesorji di- jakom predvsem servirali informacije, ki se jih morajo naučiti, kar je ravno v nasprotju s cilji in principi, ki jih v pouk zgodovine uvaja uporaba deba- tnih tehnik. Pomembno je, da se učitelj zaveda, kakšno je mnenje dijakov, vendar to ne pomeni, da se mora prilagoditi (vsem) njihovim željam. Lah- ko pa spremeni določene elemente pouka in tako poveča naklonjenost dijakov določeni učni metodi. Ocenjevanje debat je najzahtevnejša in najobčutljivejša faza debate pri pouku, zato je nujno treba z ocenjevanjem debat počakati toliko časa, dokler dijaki debate ne sprejmejo kot sestavni del pouka. Če so dijaki ne- zadovoljni, je mogoča rešitev dogovor, da se v redovalnico vpišejo ocene le tistim, ki to želijo. V tem primeru se neresnost pri debatiranju prepreči tako, da se sodelovanje pri debatah v vsakem primeru upošteva pri zaklju- čevanju ob koncu šolskega leta. V vsakem razredu je nekaj dijakov, ki imajo strah ali celo odpor do jav- nega nastopanja. Tem dijakom je dobro ponuditi sodelovanje v lahkih in kratkih debatnih formatih (na primer balon) ali pa jih celo kako drugače zaposliti (na primer iskanje virov za eno izmed ekip, merjenje časa). S tem preprečimo, da bi se njihov odpor do nastopanja še povečal, a so kljub temu vključeni v potek debat. Izvajanje debat Dve uri pouka tedensko in obsežen učni načrt težko omogočata, da bi v vsakem šolskem letu lahko debatirali vsi dijaki. Pomembnejše je, da se debata kot učna metoda uveljavi pri pouku in da se z njo neposredno ali posredno med šolanjem vsi dijaki vsaj seznanijo. V šolskem letu je smisel- no izpeljati štiri ali pet debat. Število debat in njihova oblika sta v največji meri odvisna od razreda. Najbolje je, da predvidene debate vključimo v časovno razporeditev učne snovi. V šolskem letu 2006/2007 bodo dijaki 3. letnika Gimnazije Celje-Cen- ter tako debatirali na naslednje debatne trditve: 1. Turški vpadi so slovenskemu narodu koristili. 141 UPORABA DEBATNIH TEHNIK PRI POUKU ZGODOVINE ... 2. Reformacija je katoliški cerkvi koristila. 3. Uvedba absolutizma je bila upravičena. 4. Francoska revolucija je povzročila več škode kot koristi. 5. Program Zedinjene Slovenije je pomembnejši od zemljiške odveze. Najbolje je, da se za sodelovanje v debati dijaki javijo sami. Če nihče ne želi sodelovati prostovoljno, skupine določi učitelj. Na vsako debato se dijaki pripravljajo 14 dni. Pred začetkom priprav učitelj ob upoštevanju mnenj dijakov in njihovih sposobnosti določi debatni format. V času pri- prav dijaki oblikujejo argumente, pregledujejo dostopno knjižno gradivo v knjižnicah in na medmrežju, s katerim argumente podkrepijo z dokazi ter se po lastni želji posvetujejo z učiteljem. Zaradi čim večje učinkovitosti je dobro, da so v razredu že vnaprej do- ločeni dijaki, ki poskrbijo za primerno ureditev učilnice in merjenje časa. Učitelj mora med debato poskrbeti za pozornost in zbranost ostalih dija- kov ter preprečiti kakršnekoli oblike sovražnega govora, še posebej ob občutljivih temah, na primer pobojih domobrancev. S tem se dijaki učijo imeti spoštljiv odnos do sogovornika in splošnih vljudnostnih pravil. Zelo pomembno je, da na koncu debate namenimo vsaj 10 minut časa za pogovor o izbrani temi, navedenih argumentih ter dokazih. Za debato 2 + 2 z vprašanji publike in analizo tako potrebujemo 26 minut. Ne glede na to, ali se debata ocenjuje ali ne, je nujno, da si učitelj zapiše razlago argumentov in najpomembnejša dejstva, saj le tako lahko na koncu deba- te poda izčrpno analizo in objektivno oceni govore posameznih dijakov. Če so v delo vključeni tudi ostali dijaki, mora učitelj oceniti in ustrezno pohvaliti tudi njihovo delo. Učitelj mora povzeti bistvene točke debate, jo povezati z obravnavano učno snovjo ter opozoriti na morebitne napake ali pomanjkljivosti v navajanju, razlagi ali interpretaciji. Pri ocenjevanju učitelj upošteva nastop, organizacijo in predvsem argu- mentacijo. Pri argumentaciji mora govorec/-ka navesti argument, ga razlo- žiti in podpreti z dokazi. K argumentaciji spada tudi negiranje nasprotnih argumentov. Ocenjevanje debat poveča njihov pomen. Z ocenjevanjem naj bi predvsem nagradili dijake za njihovo prizadevnost in kreativnost. 142 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 1/2 Evalvacija izvedenih debat Po intenzivnih pripravah na debato in poskusni debati dijaki dokaj do- bro razumejo naloge posameznih govorcev in ekip ter poznajo osnovne principe nastopanja. Še vedno pa je težko napovedati, kako dobri bodo dijaki pri izvedbi same debate. Ti se med seboj izredno razlikujejo v na- činu nastopanja, najbolj pa se razlikujejo v sposobnostih razumevanja, argumentiranja, predstavljanja idej in kritičnega zavračanja. Večina dija- kov ima velike težave pri argumentaciji, še posebej pri sposobnosti pove- zave določenih dejstev, ki jih navedejo z določeno vrednoto in trditvijo, katero zagovarjajo. Težavo dijakom predstavlja tudi negiranje nasprotnih argumentov, ker ne znajo poslušati nasprotnika, saj so prepričani, da je »za zmago dovolj, če navedeš svoje podatke«. Kljub težavam pri argumen- taciji dijaki v debatah pokažejo visoko mero inovativnosti in zavzetosti, napreduje pa tudi kakovost njihovih debat. Tako je običajno, da bodo di- jaki hitro predlagali, da se dolžina govorov podaljša. Največji napredek ob izvajanju debat je viden pri nastopih dijakov, medtem ko je napredek v argumentaciji močno povezan s kakovostjo priprave na debato. Dijaki, ki se posvetujejo s profesorjem, se ponavadi bolje izkažejo kot tisti, ki se zanašajo le na lastno znanje. V nadaljevanju je predstavljena analiza in primerjava govorov med poskusno in eno izmed rednih debat, ki naj bi prikazala kakovost argu- mentacije dijakov v 3. letniku gimnazije in njihov napredek. Podobna ana- liza je lahko tudi osnova za ocenjevanje. Nastop: Nekateri dijaki so ob prvem nastopu (balon, poskusna debata) imeli težave z nastopom. Tako je na primer dijakinja po enem stavku doživela blokado in končala s svojim govorom. Nekateri so le prebrali tri ali štiri stav- ke, ki so jih napisali na list. V podobnih primerih je treba dijake predvsem spodbujati, da ne obupajo, in zahtevati, da se naslednjič bolj potrudijo. V rednih debatah so dijaki že suvereno nastopali. Večina je dobro upo- rabljala glas (višino, ritem), s katerim so pritegnili publiko in poskušali po- udariti svoje trditve. Več jih je imelo težave z gibanjem rok in telesno držo (gibanje telesa naprej in nazaj, zaprta drža), vendar so bili njihovi nastopi boljši od nastopov marsikaterega predavatelja z univerzitetno izobrazbo. 143 UPORABA DEBATNIH TEHNIK PRI POUKU ZGODOVINE ... Organizacija: Dijaki pri poskusni debati niso izkoristili vsega časa, prav tako pa v govorih niso bili sistematični, ampak so navajali le dejstva, ki so si jih napi- sali. Pozabili so tudi na razlago besed v resoluciji (definicije). Pri rednih debatah dijaki niso imeli nikakršnih težav z organizacijo. Pojavila se je le težava, da nekaterim že zmanjkuje časa za vse, kar želijo povedati. Argumentacija: Najpomembnejši del debate je argumentacija. Dobra argumentacija zahteva intenzivno raziskovanje in delo z viri, sodelovanje pri skupnem delu skupine ter sposobnost analiziranja, sintetiziranja in vrednotenja in- formacij, idej in vrednot. Obstaja več možnih načinov argumentacije in zavračanja nasprotnikov. Pri pouku zgodovine se od dijakov pričakuje, da argumente navedejo (poimenujejo), jih razložijo in podprejo z doka- zi. Tudi pri negiranju se dijaki osredotočijo na reinterpretacijo razlage in spodbijanje dokazov (lahko tudi z novimi dokazi). Pomembno vlogo v debati ima tudi navzkrižno zasliševanje, s kate- rim ekipa poskuša nasprotnika z vprašanji prisiliti v priznanje dejstva ali vrednote, ki bi jim pomagala pri argumentaciji. Zasliševanje lahko izra- bijo tudi za to, da od nasprotnikov zahtevajo dodatna pojasnila. Govorci morajo informacije, pridobljene v navzkrižnem zasliševanju, uporabiti v govorih, na kar je treba dijake opozoriti med pripravami na debato. Pri navzkrižnem zasliševanju se dijaki ponavadi najbolj razživijo, saj pri njem prihaja do neposredne komunikacije med dvema nasprotujočima si stra- nema, kar je za dijake velik izziv. V praksi pa kasneje večina dijakov ne zna uporabiti pridobljenih informacij v govorih. Primerjava argumentov v preizkusni in redni debati kaže, da dijaki na- predujejo. Pri trditvi (poskusna debata) »Cerkev je v srednjem veku družbi povzročila več škode kot koristi« so dijaki navajali med drugim naslednje argumente: krepitev izkoriščevalske oblasti oziroma fevdalizma, zažiganje čarovnic, cerkve so bile prostor za druženje, Cerkev je edina pospeševala izobraževanje. Argumenti so bili brez izjeme slabo razloženi, predvsem pa niso bili podprti z dokazi. Vsekakor je razlog za slabšo argumentacijo tudi dejstvo, da dijaki niso imeli pripravljalnega časa, ki se je izkazal kot nujen za izvedbo kakovostnih debat na kakršnokoli zgodovinsko temo. Pri rednih debatah se je zmanjšalo število navedenih argumentov, ti pa so bili precej bolje razloženi. Nekatere ekipe kljub temu še vedno niso uspele navesti jasnih dokazov. Razlog je predvsem v neučinkovitem ra- 144 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 1/2 ziskovanju, ker se nekateri zanašajo le na podatke v učbeniku ali pa tudi teh ne znajo uporabiti in ovrednotiti. Večini dijakov zaenkrat še ne uspe povsem jasno povezati argumentov s trditvijo. Nekateri dijaki so v svojih govorih pozabili negirati nasprotnike, ker jih niso poslušali, ampak so se med govori nasprotnikov pripravljali le na to, kar so želeli sami povedati. Na trditev »Turški vpadi so slovenskemu narodu koristili« so dijaki med drugim navajali sledeče argumente: Slovence so povezali, kar je omogo- čilo začetek nastajanja naroda, brez njih se reformacija ne bi razvila, kar bi onemogočilo nastanek knjižnega jezika in književnosti, omogočili so razvoj gospodarstva za potrebe Vojne krajine, ogromna materialna škoda, več tisoč pobitih in ugrabljenih je narodu škodilo, dodatna obremenitev kmetov z davki. Večina dijakov je hitro dosegla raven povprečnih debaterjev na deba- tnih tekmovanjih, kar je za njih velik uspeh. Tudi zato je bila do sedaj veči- na ocenjena z odličnimi ocenami, trije dijaki so bili ocenjeni s prav dobro oceno, eden izmed dijakov pa je bil ocenjen z oceno dobro. Kakovost debat se bo povečala z učinkovitejšim in intenzivnejšim razi- skovanjem, skupno pripravo celotne ekipe, pogovorom z učiteljem ter na- tančnim poslušanjem govorcev nasprotne ekipe. Veliko vlogo pri napre- dovanju dijakov ima učitelj, ki jim mora stalno usmerjati in spodbujati. Zaključek Ključna vprašanja, ki se zastavljajo pri uvajanju debate v pouk zgodovine, so: 1. Ali je izobraževalno/formalno debato mogoče učinkovito vključiti v pouk zgodovine? 2. Kako dijaki sprejemajo debato in v njej sodelujejo? 3. Kakšni so rezultati in napredek dijakov? Glede na dosedanje izkušnje dobra priprava in organizacija omogo- čata, da debate potekajo brez zapletov in ne zahtevajo več kot 30 minut, razen v primerih, ko uporabljamo daljše debatne formate. Tako lahko brez večjih težav vsako šolsko leto izvedemo tudi pet debat. Kakršnekoli kon- flikte med dijaki zaradi različnih stališč do občutljivih zgodovinskih do- godkov preprečuje dosledno upoštevanje pravil debate. Debata popestri pouk in poveča zanimanje dijakov za raziskovanje zgodovine. Kljub izraženim pomislekom (predvsem glede ocenjevanja) so dijaki z dosedanjim potekom debat zadovoljni. Sami ugotavljajo, da bi 145 UPORABA DEBATNIH TEHNIK PRI POUKU ZGODOVINE ... za kakovostnejšo debato morali podaljšati govore tudi na več kot 3 minu- te, pri čemer pa mora imeti odločilno besedo učitelj. Tudi ocenjevanje je potekalo brez težav. Te se sicer lahko pojavijo, ko se v debato vključijo manj motivirani dijaki. Ob vsaki debati je bil opazen napredek govorcev in celotnega razre- da. Dijaki so se intenzivno ukvarjali s pripravo na debato in argumente dokaj kakovostno predstavili publiki. Takšna raven debatiranja zagotavlja, da dijaki usvajajo tudi najvišje ravni znanja. Znanje razširjajo in poglablja- jo z uporabo miselnih procesov primerjanja različnih definicij, pojmov, procesov in učinkov, izvajajo indukcijo in dedukcijo, privajajo se na ana- liziranje perspektiv različnih stališč, usvajajo veščine dela z viri (zbiranje, analiziranje, interpretiranje, vrednotenje), razvijajo predstavljanje idej, se učijo učinkovito komunicirati v skupini, z nasprotno skupino in s poslu- šalci, pridobivajo veščine aktivnega poslušanja sogovornika, se učijo so- delovanja pri skupnem delu in razvijajo kritično mišljenje ter kreativno mišljenje (Vesel, 2005: 68). Uporaba debate tako spodbuja usvajanje proceduralnega in vseži- vljenjskega znanja (Marzanova klasifikacija) oziroma najvišjih ravni zna- nja – analize, sinteze in vrednotenja (Bloomova taksonomija). Debata je vsekakor učinkovita in uporabna metoda, ki močno poveča kakovost pouka zgodovine. Večina učiteljev zgodovine v Sloveniji zaenkrat nima znanja, s katerim bi učinkovito vključila debato v pouk zgodovine. Zato je smiselno, da bi v prihodnosti načrtno spodbujali izobraževanje učite- ljev zgodovine na področju debate s pomočjo seminarjev in strokovnega praktičnega gradiva, ki bi vsebovalo glavna teoretična izhodišča, osnovne napotke, različne debatne teorije in predvsem primerne zgodovinske de- batne trditve. Literatura Driscoll, W. in Zompetti, J. (2005). Odkrijmo svet s pomočjo debate. Priročnik za izobraževalno debato. Za in proti, zavod za kulturo dialoga. Johnson, K. (1997). Priročnik za Karl Popper debatni program. Open Society Institut- Slovenia. Zavod za odprto družbo. Interno gradivo, skripta. Rutar Ilc, Z. (2005). Učnociljni in procesni pristop – izhodišče za didaktično prenovo gimnazij. V: Rupnik Vec, T. (ur.). Spodbujanje aktivne vloge učenca v razredu. Zbornik prispevkov, str. 8–27. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo,. 146 ŠOLSKO POLJE LETNIK XVIII ŠTEVILKA 1/2 Vesel, J. (2005). Uporaba debatnih tehnik pri pouku. V: Rupnik Vec, T. (ur.). Spodbujanje aktivne vloge učenca v razredu. Zbornik prispevkov, str. 62–78. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Zgodovina, predmetni katalog – učni načrt. http://www. gimnazija/ekon_gim/ zgodo_210.html mszs.si/slo/solstvo/ss/programi/.