1973 m* 5 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXIII PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Dr. Miha Potočnik Planinska organizacija ima globoke korenine 237 Vilko Mazi Krog se je sklenil 241 Peter Skoberne Na robu Matkovega kota 243 Ivan Tominec Več vsebine v naše izletništvo in planinstvo 246 Marko Gabrovšek Durmitorski dnevnik 249 Stanko Dimnik Notranji Norik 258 Franček Vogelnik Fotografija - planinski konjiček 269 Društvene novice 274 Alpinistične novice 280 Varstvo narave 281 Iz planinske literature 281 Razgled po svetu 283 Naslovna stran: Slika zgoraj: Spomladanski žafran (Crocus neapolitanus) Slika spodaj: Avrikelj (Primula auricula) Ali želite zgraditi lastni vodovod? Električne črpalke ELEKTROKOVINE avtomatično oskrbujejo z vodo iz vodnjakov planinske domove, weekend hišice, kmetijska gospodarstva in si. Tudi sodobne gospodinjske naprave (bojlerji in stroji za pranje perila in posode) zahtevajo stalno tekočo vodo pod pritiskom. Enkratni nabavni stroški so neznatni v primerjavi z velikimi koristmi, ki vam jih dajejo naprave za avtomatično oskrbo z vodo. Vse potrebne informacije in prospekte dobite v našem predstavništvu v LJUBLJANI, TITOVA 38 telefon (061) 320-780 Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. — Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, dr. Tone VVraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. — Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. — Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 60 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 80 din (5 US §). Oglase vodi Rado Lavrič. — Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Po mnenju Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/73 z dne 18. 1. 1973 spada ta publikacija med proizvode iz 7. točke 1. odstavka 36, člena Zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Ur. list SFRJ 33-316/72). TISKARNA JOŽE MOŠKRIČ Ljubljana Nazorjeva 6 TISKARNA izdelava vseh vrst tiskovin, katalogov, časopisov, revij In knjig KLIŠARNA izdevava vseh vrst eno-in večbarvnih klišejev KNJIGOVEZNICA vezava preprostih in luksuzno opremljenih del ŠTAMPILJARNA izdevava vseh vrst žigov, pečatov in knjigoveških črk ETIKETE v vseh barvah in barvnih folijah LETO LXXIII ŠT. 5 LJUBLJANA | MAJ 1973 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 73. LETNIK PLANINSKA ORGANIZACIJA IMA GLOBOKE KORENINE (27. febr. 1973 na proslavi 80-!etnice SPD) DR. MIHA POTOČNIK ares težko verjamemo, da je preteklo že novih pet let, odkar smo na tistem prijetnem planinskem večeru v Tivolski dvorani počastili 75-letnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva (SPD). Ustanovljeno je bilo pred 80-leti prav na današnji dan, 27. februarja 1893. leta, na ustanovnem občnem zboru pri Maliču v Ljubljani. To je začetek slovenske planinske organizacije, ki se je — kot je znano — prvotno in predvsem rodila zato, »da se ohrani slovensko lice slovenskim goram«. Ni potrebno, da bi danes ponavljali vso planinsko zgodovino. To smo storili že pred petimi leti. Objavljena je bila včeraj tudi v »Delu« v sijajnem prispevku prof. dr. Planine. Zato samo bežen pogled na preteklih pet let. Ob petinsedemdesetletnici smo imeli v Sloveniji 104 planinska društva z okroglo 58 000 člani. Danes je 121 društev s 73 206 člani, od katerih je 13.713 mladincev (mlajših od 24 let) in 20 122 pionirjev, skupaj torej 33 835 - da tako rečem — »naraščajnikov«. V šolah je čez 100 planinskih sekcij. Pri tem ne smemo pozabiti še bratskih SPD v zamejstvu: SPD Trst (432 članov), SPD Gorica (stara) 411, SPD Celovec (150), SPD Triglav v Švici (192) in SPD v Stuttgartu. Organizacija potemtakem polagoma, toda zelo vztrajno in sorazmerno rase in se razvija. Se pravi, da je vedno bolj zanimiva in privlačna za najširše kroge naših ljudi. Planinska društva upravljajo trenutno 164 planinskih postojank, v katerih se je lansko leto (1972) vpisalo 947 495 obiskovalcev. Bližamo se torej milijonu obiskovalcev! Planinske postojanke obenem z desettisoči kilometrov dobro zaznamovanih, nadelanih in zavarovanih planinskih poti in steza predstavljajo dandanašnjo najvažnejšo gmotno osnovo za množični planinski turizem: alpinizem, gorništvo, izletništvo in zdrav aktivni oddih v svobodni ter vsaj še kolikor-toliko pristni in nedotaknjeni naravi. Slovensko planinstvo se skozi teh 80 let ne bi moglo obdržati, če ne bi imelo svojega globljega človeškega smisla in naravne utemeljitve. Smisel delovanja planinske organizacije pa ima dandanes vse bolj globoke družbene korenine in mnogo širši ter globlji pomen, kot pa je samo prijetna zabava. Vzpodbude za obiskovanje gorskega sveta so se pri nas močno spremenile in razširile, zajele so široke množice predvsem delovnih ljudi. Vedno močnejše osvobajanje delovnega človeka in njegov samoupravni in družbeni položaj omogočata, da dandanes izrablja mnoge dobrine in pridobitve, ki so bile njega dni - v prvem polstoletju našega časa - predvsem predpravica in možnost vladajočega razreda lastnikov, deloma še revnih študentov, ki pa so imeli veliko več počitniškega časa kot pa denarja. Seveda je tudi dostopnost gorskega sveta zaradi izrednega razvoja prometnih sredstev dandanes neprimerno večja. Nič ni čudnega, da smo tudi planinci pozorno prisluhnili dopolnjevanju naše ustave, ki prav v zadnjem času vse bolj jasno in odločno oblikuje ter utrjuje svobodni in odločujoči položaj delovnih ljudi. Pri tem smo zelo neposredno občutili in sprejeli zlasti dve nalogi, ki ju vedno bolj zahtevno postavlja današnji čas in osvobojeni delovni človek: 1. pravico, željo in zelo živo potrebo delovnega človeka, da smotrno, kulturno, aktivno in koristno ter svojim telesnim, duševnim in gmotnim zmožnostim primerno preživlja tudi svoj prosti čas, za kar je poleg športa predvsem gibanje v prosti naravi in posebej še v gorskem svetu nad vse primerno. V slovenskih gorah, v naših planinskih kočah in domovih je dopust še zelo poceni. Tu je tudi še edini kraj, kjer lahko hrano in pijačo prineseš s seboj, jo v koči vzameš iz nahrbtnika, ne da bi te kdo grdo gledal ali celo nahrulil; planinstvo je razen tega še družinski šport pa tudi povezovalec prijateljskih in tovariških družb; 2. pravico delovnih ljudi in občanov, da delajo in žive v zdravem okolju. Odtod izvirajo tudi mnoge naloge in prizadevanja planinske organizacije, ki je bila tu na Slovenskem ena od prvih pobudnic za ustanovitev skupnosti za varstvo okolja v Sloveniji in vseh drugih ukrepov, ki so bili v zadnjem času storjeni v ta namen. Zavedamo se v polni meri, da varstvo zdravega človekovega okolja, posebej še tudi naše čimbolj neokrnjene alpske pokrajine in narave, dandanes v vseh svojih posledicah in na daljši rok predstavlja naravnost eksistenčno vprašanje človeštva. To je predvsem usodno vprašanje današnjih mladih pa tudi za njimi prihajajočih rodov. Obrazec je nad vse preprost, tako kot Pitagorov »oslovski most«: »Varstvo okolja = varstvo človeka = = ohranitev življenja.« Danes je v Sloveniji vsak dvajseti (20-ti) Slovenec član planinskega društva, kar pomeni, da več ali manj redno zahaja na gorske ture in izlete. V naših društvih dela na tisoče - požrtvovalnih društvenih odbornikov in skoraj do nespameti nesebičnih planinskih delavcev-prostovoljcev. O njih je napisal v svoji nalogi šolar iz Primorske tako-le: »Moja mama je tajnica planinskega društva, drugače je pa čisto poštena in pametna ženska!«. Zadovoljni danes tukaj lahko ugotavljamo, da se je prav v zadnjem petletju popravilo tudi do leta 1968 precej samemu sebi prepuščeno vzdrževanje planinskih postojank in potov, kar smo ob petinsedemdesetletnici posebej potožili. Socialistična republika Slovenija nam je v zadnjih petih letih s skromnim pa vendarle zelo dobrodošlim rednim letnim prispevkom iz republiškega proračuna precej pomagala. Dosedanji prispevek 305 milijonov S dinarjev nam je olajšal prenašanje izredno težkega bremena, ki obstoji v tem, da je treba sanirati, obnoviti, posodobiti in povečati mnoge planinske domove, koče in zavetišča, ki - grajena za skromnejše predvojne in povojne razmere - niti od daleč več ne ustrezajo naraščajočemu prometu in večjim zahtevam sodobnega človeka po domačnosti, udobju in kulturni postrežbi. Problem je v tem, da planinska organizacija samo s svojimi sredstvi in delom več ne dohaja in ne obvlada tega navala. K tem 300 milijonom S din je planinska organizacija dodala še iz lastnih pri-gospodarjenih in na druge načine združevanih sredstev še okroglo pol milijarde S din. S tem je bilo v zadnji petletki v celoti ali v glavnem zgrajenih 12 novih postojank (na Mali planini, Mozirska koča na Golteh, Jurkova koča na Lisci, koči na Čem-šeniški planini, koča na Doliču pod Triglavom, koča na Grohatu pod Raduho, koča na Kopitniku, koča na Rašici, koča na Resevni, koča na Loki pod Raduho, koča na Čreti in zavetišče na Donački gori). V celoti so bile prenovljene: Češka koča na jezerskih Ravneh pod Kočno, Zasavska koča na Prehodavcih, Pogačnikov dom na Križkih podih in zavetišče Igla v Logarski dolini. Večja popravila in ureditve so bile: v domu na Kredarici, v Kocbekovem domu na Korošici, v domu Planika pod Triglavom, v koči pri sedmerih Triglavskih jezerih, v zavetišču na Krnu, v zavetišču na Velikem Kranjskem Snežniku, v domu na Mirni gori v Beli Krajini, v Pirnatovi koči na Javor-niku in Erjavčevi koči na Vršiču. Na novo sta bili zgrajeni tovorni žičnici iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo in iz Jezerskega na Češko kočo. Zamenjana je bila v vseh kočah oprema v spalnicah. Z agregati so bile elektrificirane številne koče. Pri vsem tem so planinci opravili nad 42 000 ur prostovoljnega dela. Veliko »nevid- T, ¡m «1 vr\. t«.. • CftlAA: t^c«. ^-U 04 -«ca r-fSck., ... ..CA , ,.. aoe^ci. • -jM. - A > '-£ • ^ .5 c -jvo .-va 5. -Zfh- V iJ-i^-c^o jV^: rfl » .V; , ? vO 'K eJJ-l »i^ S- ** ^; t^ fa Uj Uii^ ti^ -ki- -vvc-^ ^ . kui« ■jž Či nvOj "It- .ivU -AA U3_ '"L ;r ■ l ■■■ H V ■ v-:. uihi; HH jh :N]Vr N / i f F T•:! rKOF IrSOH V IkUl * f!.3,i&fci V L)ur • f 13 ! \9A5 V m i; S i H!"!?,{* ■ - i i 4 je sicer pri roki. Izšel je v zelo omejeni nakladi, komaj nekaj sto izvodov za ljubljanske naročnike in nekaj posameznikov na ostalem ozemlju t. i. Ljubljanske pokrajine. V okupirano Gorenjsko in Štajersko ni prišel po redni poti niti en izvod! Mimo tega dejstva ne moremo. - Ne moremo pa se tudi ubraniti očitka, da bi ob potrebnem zanimanju lahko že mnogo prej izvedeli, kar nam je zdaj odkrilo golo naključje. Pustimo vsako nadaljnje vrtanje v ta strahotni vakuum in rajši popravimo, kolikor se popraviti da. V ta namen naj PZS poskrbi, da bo PV v avgustovski številki v celoti ponatisnil Zamikov članek iz PV 1944: »Prvič na Triglavu«, ki je še danes poln zanimivosti in odlično vzgojno čtivo, brez vsakršne lažne morale. V našem planinskem slovstvu je to brez dvoma dragulj, da malo ali pa nič takih! Planinsko društvo Srednja vas-Bohinj pa se bo Zarnikovemu spominu najlepše obdolžilo s tem, da prav tako meseca avgusta slovesno poimenuje svoj Dom na Uskovnici, kamor je mož tako rad zahajal, v Dom dr. Borisa Zamika. Tako bo obenem počastilo tudi spomin moža, ki mu je bil ne samo odličen vodnik, ampak tudi zgleden učitelj, preprosti pa razumni Lorenc Škantar. k.- -'—»"»- MfflSk t Nagrobnik M. Zamika v Srednji vas NA ROBU MATKOVEGA KOTA V PETER SKOBERNE jutranjem mrču sem lahko prisluhnil prebujajoči se naravi. Žolna je trdo tolkla po suhi smreki. Tudi ona se je morala pred zajtrkom potruditi. Skozi veje sem zagledal vrh Klemenče peči. Sonce jo je že doseglo in nekaj skal se je zlatilo v ranih žarkih. Ves vesel sem ugotovil, da je jasno in da se nam obeta lep dan. Vrnil sem se v tabor in se umil v Savinji. Hči planin je bila mrzla in le higienske potrebe so nas nagnale v njene šeststopenjske valove. Da sem sam sebi dajal pogum pri umivanju, sem kakor Angleži uporabljal raje Fahrenheitovo temperaturno lestvico. Po njihovem je imela voda namreč kar 43 stopinj. Medtem je tabor že živel svojo vsakdanjost. Sledil je zajtrk, zabeljen s komentarji, ki so bili namenjeni kuharjema. Potem smo spet poromali k Savinji in pomili posodo. Z otrplimi prsti smo se vrnili v tabor in se zbrali okoli Davida. Ta je že imel pripravljen delovni program. Biologi naj bi ostali v okolici tabora, lovili žuželke in preiskovali vodna obrežja. Druge nas je čakala še najvažnejša naloga, ki si jo je zastavila letošnja angleška odprava - prehoditi pot Le play Society, ki je raziskovala to področje leta 1932. Delovni načrt je bil brez ugovora sprejet. Vsak se je posvetil pripravljanju prtljage. S seboj smo jemali le najnujnejše. Angleži so tradicionalne dežnike zamenjali z nič manj znanimi in kvalitetnimi pelerinami. Marsikdo je pridal še fotoaparat in tako jo je naša četica že mahala v dolino potoka Jezera. Sonce nas je doseglo šele, ko smo se po novi gozdni cesti vzpeli proti prvi kmetiji na robu doline. Na zemljevidu smo prebrali, da je to Gradišnik. Ustavili smo se ob kupu hlodov ob cesti. Naš vodja je vzel v roke dragoceno izročilo prednikov - knjižico Slovene Studies. Glasno nam je prebral vse, kar so leplayevci zapisali o Gradišnikovi kmetiji. Hitro si je še zabeležil nekaj vprašanj, potem pa smo premagali še zadnji breg, ki nas je ločil od domačije. Pri Gradišniku je bil doma le stari gospodar. Rade volje se je pridružil našemu razgovoru. David je začel postavljati vprašanja, ki si jih je pripravil že prej. Iz Gradišnikovega pripovedovanja sem si kmalu ustvaril grobo sliko o tamkajšnjem življenju. Življenje na samotnih kmetijah se v marsičem razlikuje od kmetovanja v dolini. Višina in razdalje prinašajo hud boj s klimatskimi razmerami in težavno preskrbo. Včasih so morali pridelati doma takorekoč vse, poleg tega pa so morali še zelo skromno živeti. Marsikatere današnje nepogrešljive začimbe ali jedi niso poznali. Ko še ni tekla meja med Jugoslavijo in Avstrijo, so kmetje redili govedo in ovce in jih z dobičkom prodajali na avstrijsko stran. Po prvi svetovni vojni in novi meji po Karavankah je začela živinoreja v tem delu upadati. To so ugotovili že leplayevci. Takrat je bilo še vedno pomembno tudi poljedelstvo. Sejali so žita - kljub slabim klimatskim pogojem. Žito je pomenilo kruh, žito je življenje. In za to je bilo vredno garati na polju. Šele na tretjem mestu med pomembnimi gospodarskimi panogami je bilo gozdarstvo, ki pa se je začelo hitro uveljavljati. Razvoj tehnike je spremenil utrip življenja na teh kmetijah. Zdaj živijo skoraj izključno od gozdarstva. Nove gozdne ceste so omogočile hiter prevoz lesa, tudi plačilo je sorazmerno dobro. Na drugem mestu je živinoreja. V glavnem redijo le še za domače potrebe. Prejšnje velike planine so preraščene z novim gozdom in zapuščene. Poljedelstva ne samotnih kmetijah pravzaprav ni več. Žitna polja so se umaknila travnikom, na njivah je le krompir, po vrtovih pa zelenjava za vsakdanjo rabo. Dandanes namreč ljudje v teh krajih niso več toliko odvisni od zemlje, saj se lahko z avtomobilom odpeljejo v Solčavo in nakupijo potrebna živila. Vsekakor enostavneje kakor garati celo leto na skopi zemlji, ki ob muhastem vremenu niti ne povrne vloženega truda. Končno je obdelovanje zemlje zaradi pomanjkanja delovne sile postalo nemogoče. Na naših izletih smo se pogovarjali večinoma s starejšimi ljudmi. Mladina se umika v udobnejše mestno življenje, kjer boj za biti ali ne biti ni tako težak. David je izčrpal repertoar svojih vprašanj o gospodarstvu. Potem se je razvil zanimiv pogovor o cesti čez Pavličev vrh. Pred kratkim je bil odprt na tem prelazu maloobmejni prehod in David se je čudil, zakaj ni tu redne čezmejne poti za vsakdanje motorizirane turiste. Logarska dolina in vsa Gornja Savinjska dolina bi imeli znatno večje možnosti za širjenje turizma. Tudi samotne kmetije bi se ga lahko oprijele. Pri Gradišniku smo zvedeli za odgovor. Slovenski kmet Pavlic, ki živi v Avstriji, je lastnik tistega dela ceste, ki drži s prelaza v koroško Belo. Za cesto zahteva visoko odškodnino, to pa preprečuje romanje turistov na obe strani. Seveda to ni edini vzrok. Pot čez Pavličev vrh je eden najstarejših prehodov, ki so jih uporabljali Solčavani. Živahen promet je tekel čez prelaz zlasti pred prvo svetovno vojno, ko so bili ekonomski stiki s Koroško ugodni. Šele I. 1921 so zgradili v Logarsko dolino cesto, ki jo poznamo danes. Potem se je David dotaknil še vprašanja šolstva v dolini. Še vedno čvrsti Gradišnik nam je povedal, da je zdaj osnovno šolanje obvezno tudi za otroke, ki so doma v odročnih predelih. Včasih je bilo seveda tudi drugače. Otroci iz bolj oddaljenih krajev so bili pouka oproščeni, kasneje so morali hoditi v šolo jeseni in spomladi dvakrat tedensko. Danes pa osnovna šola v Lučah vsako jutro s posebnim avtobusom zbere vse učence in jih prepelje v šolo. Prve štiri razrede obiskujejo šolarji v Solčavi, zadnje štiri pa v Lučah. Toda še vedno morajo otroci s težkimi torbicami skoraj eno uro po hribu navzdol do avtobusa. In to vsak dan, naj bo mrzlo ali toplo, lepo ali slabo vreme. Vsak dan dobre pol ure navzdol in uro navzgor. Dečki in deklice imajo na ramenih žulje, večkrat se morajo prebijati skozi žamete. Pa vendar so se naučili pisati, brati in računati, tega pa večina njihovih dedov ni znala. Vrnimo se spet h Gradišniku. Pokazal nam je še nekaj starih stvari. Te se umikajo električnim aparatom (mimogrede: elektrika je bila napeljana v teh krajih šele I. 1971) na podstrešja in pod debelimi prašnimi oblogami tonejo v pozabo. V prostorni Gradišnikovi sobi si je vredno ogledati 98 let staro, doma izdelano leseno mizo. Kot smo zvedeli, bo tudi ta miza odšla čez dve leti v pokoj. Kar težko smo se poslovili od prijaznega Gradišnika. Pokazal nam je še mesto, od koder so slikali Angleži njegovo domačijo pred štiridesetimi leti, potem pa smo oprtali nahrbtnike na ramena. Ustavili smo se na robu prostranega prostora, ki si ga ¡e Gradišnik izkrčil za svoje bivanje. Gozdovi so obrobljali pravkar pokošene travnike in v medlečem zraku je bilo čutiti oster vonj materine dušice. S knjižico Slovene Studies v rokah smo iskali mesto, ki nam ga je pokazal Gradišnik. Po krajšem posvetovanju in primerjanju fotografije s sliko v naravi, smo se le zedinili za stojišče. Košček pokrajine se je v stotinki sekunde preselil na občutljivi filmski trak. Zadovoljna z uspelim delom se je naša odpravica spet znašla v objemu gozdov. Medtem ko smo lahkih nog ubirali prijetno gozdno stezico, so se oglasili naši želodci. Iz navade sem pogledal najprej na sonce, ki je bilo že precej visoko, potem pa še na uro, ki sem jo imel v žepu. Nisem se veliko zmotil - bilo je pol enih. Tudi drugi so imeli podobne težave s prebavili, zato smo se ustavili ob potočku, ki se je med kamni prebijal v dolino. Posedali smo po skalah in vsak je iz nahrbtnika privlekel del »luncha«, ki ga je nosil s seboj. V teh dnevih bivanja v angleškem taboru sem se moral navaditi tudi na manjše opoldanske obroke. Razdelili smo si neokusne Expedition Biscuits, namenjene za himalajske odprave, in seveda trde Healthy Life Biscuits. Da bi povečali njihovo okusnost, smo jih premazali z margarino in obložili s sirom. Navadno smo jedli zraven še ribe iz konzerv. Nazadnje je bil na vrsti posladek - rozine in tablica čokolade za vsakega člana. Naši za silo potolaženi želodci (tak je bil vsaj moj) so utihnili. Vse odpadke smo pospravili v nahrbtnike in se odpravili dalje. Zdajci se je gozd razredčil in znašli smo se pred Kočnarjevo domačijo. Pes nas je že zavohal in začel bevskati. Potem se je prikazala gospodinja in nam povedala, da se bo Kočnar vsak trenutek vrnil iz doline. In res se je že prikazal na robu gozda. Pozdravili smo se in čili možak je bil takoj pripravljen odgovarjati na naša vprašanja. Povedal nam je, da se spomni Angležev pred štiridesetimi leti. Pogovarjali smo se o gospodarstvu nekdaj in danes. Kar smo zvedeli pri Kočnarju, je le potrdilo spoznanja nabrana pri Gradišniku. Namignil sem na odročnost in na zdravniško pomoč. Kočnar je povedal, da je najbližji zdravnik v Ljubnem in da prihaja dvakrat na teden tudi v Solčavo. Če je potrebno, se povzpne do kmetij. A Kočnarju kljub bremenu, ki so mu ga naložila leta, ni treba zdravnika in njegove pomoči. Prav izogiblje se doline, saj ga zdravita planinski zrak in delo. Vprašal sem ga, če pripravlja kaj čajev iz zdravilnih zelišč. Rekel mi je, da jih samo pije, »varijo« jih pa ženske. V njihove opravke se ne vmešava. Zato sem se z istim vprašanjem obrnil na njegovo boljšo polovico. Iz njenega odgovora je nastalo zelo zanimivo in izčrpno farmacevtsko-botanično predavanje. Njeno znanje ljudske botanike je bilo prav fantastično. Gospodinja je za vsako rastlino, katere zdravilne učinke je opisovala, prinesla še posušen primerek ali pa je izginila za hišo in se zmagoslavno vrnila z meto, brinom ali dušico. Še bolj osupljiva pa je vsestranska učinkovita uporaba teh rastlin. Z njimi zdravijo vse težave in šele dolgotrajna bolezen jih prisili na zdravnikov obisk. Zdravnik, ki ga zaradi zdravega življenja poznajo le bolj po imenu, jim je domača zdravila priporočil. Kočnar je ponosno gledal svojo ženo, ki je bila v središču pozornosti, potem pa ji je naročil: »No, prinesi kaj za fante in dekleta. Gotovo so lačni.« Kočnarjeva je izginila v hišo in se vrnila z velikim pladnjem, polnim kruha in meda. Kočnar je še namreč eden redkih kmetov, ki imajo pri hiši čebele. S polnimi usti smo se pogovarjali o raznih zanimivostih naše dežele. Z volčjim tekom smo pospravili domače dobrote, Kočnar pa nam je pripovedoval, kako je še do nedavna imela vsaka kmetija svojo elektriko. Kljub prednostim izmenične napetosti iz daljnovoda ima Kočnar še vedno svojo, ki jo dobi iz dinama v dolini. Ker nihče izmed nas še ni videl takšne domače elektrarne, nas je gospodar peljal v hišo in prižgal luči. Rekel je: »To je državna elektrika.« Potem smo šli v prostoren hlev, kjer je Kočnar prestavil nekaj varnostnih stikal in začel vleči za velik drog. Na njem je bila pritrjena dolga žica, ki je tekla v žago, štiristo metrov pod nami. Povezana je z loputo, ki uravnava dotok vode na turbino. Kočnar je vzvod pritrdil. Kazalec na voltmetru se ¡e naglo dvignil, žarnica je zasvetila. Sprva komaj zaznavno, potem močneje, končno je svetila s polno močjo. Kočnarjeve oči so ponosno sijale: »To je pa moja elektrika!« Na glas smo se čudili, sivolasi gospodar pa se je smehljal v zadregi. Pokazal nam je še razne kmetijske stroje na istosmerno napetost. Kaj vse zmorejo pridne roke in bistra glava! Sence so se že krepko podaljšale in morali smo nadaljevati pot. Sijočih obrazov smo se poslovili od Kočnarjevih. »Nasvidenje! Good-bye! Hvala lepa! Thank you very much!« smo se zahvaljevali vsak po svoje. Različna jezika, a ista nagnjenja in ista doživetja. Potem smo se pognali proti Matku. Kmalu smo bili že tako visoko, da smo videli Savinjske Alpe. Skalnata ogrlica Ojstrice, Skarij, Bab in Planjave je počivala na žametnem, z macesni pokritem grebenu Matkovega kota. Ozrli smo se še proti Olševi in Raduhi. Kakor stražarki sta varovali izhode iz dolin. Z nami je bil tudi Dave Wood, ki vseh teh lepot ni mogel videl. Bil je slep. V desni roki je imel palico in je iskal pot, z levo pa se je narahlo oklepal tovariša, ki ga je opozarjal na zapreke. Tih in miren se je vedno bal, da bi bil komu v napoto. Kar je slišal in otipal, je prenesel v svoj svet teme. Malenkosti, ki jih nismo niti opazili, so velikokrat pripomogle, da si je ustvaril o zunanjem svetu čim bolj verno podobo. Posebno je vzljubil našega kmeta in njegovo trdo življenje. Imel je izvrsten spomin in je celo šahiral. Njegova volja do učenja in spoznavanja je bila izredna. Občudoval sem ga, kako je s pomočjo tovariša in palice varno stopal po gozdnih poteh in meliščih, preko debel, kamnov in korenin. Takrat sem videl, da človek v svoji oholosti stremi velikokrat za stvarmi, ki si jih gradi v nedosegljivem svetu svoje domišljije, in pozabi na vsakdanjosti, ki dajejo življenju lepoto, čar in smisel. Zato sem vsakokrat srečen, kadar lahko gledam gore, gozdove, kmetije, opazujem utrip narave in spoznavam njene drobne posebnosti. Prišli smo do Matka, a so bili vsi v dolini, zato smo nadaljevali pot do Perka. Perkovi so delali na strmem travniku. Hitro smo se pogovorili, kajti sonce se je že spuščalo za Mrzlo goro. Pohiteli smo pred temo. Ze med potjo smo sklenili, da bomo te kmetije še večkrat obiskali. VEČ VSEBINE V NAŠE IZLETNIŠTVO IN PLANINSTVO IVAN TOMINEC zletništvo in planinstvo se je pri nas že tako razvilo, lahko rečemo, vsem ljudskim plastem tako priljubilo, da ga nam skoraj ni treba propagirati. Zal se je tu pa tam celo že izrodilo v oblike, ki nam ne delajo časti, ki maličijo izlete, jim jemljejo smisel in namen. O takih zgrešenih izletih ne nameravam pisati, pač pa bi rad povedal nekaj o tem, kako bi mogli dostojni in pametni izletniki in planinci dvigniti vrednost svojega zahajanja v naravo, da bi jim postala vzgojiteljica in učiteljica. Res je, da je izletništvo in planinstvo razvedrilo, oddih, da krepi naše zdravje, da je neke vrste igra, potrebna zlasti mladini. Tudi to naj ostane, saj prinaša le koristi. Kulturnemu človeku pa mora postati zahajanje v naravo nekaj več kot le zabava. In prav o tem, menim, ne bo odveč nekaj besed. Tudi kdor hodi v naravo le za oddih od napornega poklicnega dela, se tam marsičesa 246 nauči. Čeprav brez namena, da bi to delal, opazuje in razmišlja o tem, kar vidi. Narava, ki je iz nje izšel, ga sprejme vase in ga jame po svoje vzgajati. Bistri mu čute, da začenja polagoma več videti in slišati, vrača mu torej tiste sposobnosti, ki jih je imel človek primitivne kulture, ki je živel še samo v naravi in z naravo, ki mu je bila prijateljica, a pogosto tudi sovražnica. To, kar daje narava sama od sebe, kar ti skoraj vsili, to in še mnogo več si lahko vzameš sam, če greš v naravo z namenom, da bi ji izvabil njene skrivnosti in se od nje učil. Ko je živel človek še prav v naročju narave, naj je bil lovec ali pa že stalno naseljen poljedelec, je imel še ostre čute, ki jim ni ušla nabena malenkost. Poznal je rastline in živali, ki jih je srečaval in lovil. Tudi mrtva narava mu ni bila tuja. Celo vreme je znal napovedati. Seveda je gledal na naravo naivno, bil je poln praznih verovanj, pripisoval je naravnim pojavom božansko moč, se čutil povsem odvisnega od narave, ki mu je dajala hrano, ki jo je častil, a se je tudi bal. Moderni človek si je zgradil velika mesta, se zaprl v tovarne, dela v globokih rudnikih. Naravi se je odtujil, ne pozna je več. Sicer imamo še poklice, ki so ostali v naravi. Poljedelec, gozdar, lovec žive še v naravi in so zato ohranili vsaj nekaj tistih sposobnosti, ki jih je imel človek v davnini. Za vse nas, ki ne živimo več v naravi, ki delamo po tovarnah, v pisarnah, v šoli, v rudnikih in laboratorijih in še marsikje drugod med zidovjem, so postali izleti v naravo ne le telesna, temveč tudi kulturna potreba, ki ji moramo zadostiti, ker bi sicer ostali brez dobrin, ki lahko močno obogate naše življenje. Izletništvo s planinstvom vred je torej kulturni pojav, nastal iz potreb človeka, pri-moranega, da živi odtrgan od narave. Iz teh potreb so vznikle vse tiste panoge delovanja kulturnega človeka v naravi, ki nimajo pridobitvenega značaja: izletništvo, planinstvo, alpinizem, lov, taborništvo, veslaštvo itd. Seveda ni vseeno, kako se izživljamo v naravi. Od tega namreč, kako to delamo, je odvisno, koliko nas bodo izletništvo, planinstvo in vsi drugi načini uživanja narave tudi notranje obogatili. Prezreti ne smemo, da odloči pri mnogih moda, da začno gojiti na primer planinstvo, smučarstvo itd. Gotovo ni nič slabega, če začne kdo hoditi v gore, ker je to trenutno v modi. Če ga gorski svet priklene nase, če vzljubi alpsko naravo in ostane zvest planinstvu, neha to biti pri njem moda, ker mu je postala hoja po gorskem svetu srčna potreba. Kdor pa se ne dvigne nad modo, komur ostane ta edino gibalo, kogar narava ne osvoji, bo tudi moda kaj malo pomenila. Na mesto mode naj stopi vzgoja, pouk, zgled. Posebno mladim ljudem moramo v tem smislu pomagati, da bodo hitreje zoreli za veliko šolo narave, kot smo mi, samouki, in da nas bodo čimprej prehiteli. Izletništvo in sploh vsako zahajanje v naravo je lahko najnazornejše sredstvo izobraževanja. Kar zajemamo pogosto prav površno iz knjig, to nam daje narava, če se jo naučimo opazovati, neposredno. Mnogo področij znanosti se ukvarja s tem, kar vidimo v naravi. Izlete v naravo tako lahko izkoristimo za to, da se mladina igraje nauči marsičesa, ker bi jo stalo mnogo truda, če bi ji bila na voljo le knjiga ali učiteljeva beseda v šoli. Da pa nam bodo izleti čim več koristili, nas obogatili z novim znanjem in tudi z novo sposobnostjo, se moramo nanje pripravljati. Mnogo je izletnikov in planincev, ki so se sami v naravi vzgojili, se med bivanjem na travniku, v gozdu, v soteskah, na visokih gorah jeli globlje zanimati za to, kar so tam videli in slišali. Morda so postali posebno pozorni na živali ali pa so vzljubili rastline. Večini ljudi pa je treba pomagati, jim odpreti oči in ušesa, jih opozoriti na stvari, ki bi jih sami ne opazili. Hvaležni vam bodo za to, ker se bodo njihovi užitki z vsako novo potjo v naravo večali. Da ¡e potrebno vplivati v tem smislu zlasti na dovzetno mladino, ni treba posebej dokazovati. Tu imajo starši in starejši sploh pa vzgojitelji hvaležno nalogo. Če jo hočejo izpolniti, se morajo zanjo pripraviti. Kakšna pa naj bi bila priprava na izlet? Ker so te vrstice le opozorilo na nekaj važnega, kar radi pozabljamo, in ne izbor koristnih in priznanih napotkov za smotrno gojitev izletništva in planinstva, naj zadostuje tu le nekaj namigov. Vzemimo navadnega planinca, ki ni športnik - plezalec - za tega je potrebno drugačna priprava. Če se tak planinec odpravlja v gore in si izbere turo, si bo ogledal karto in bo že doma v duhu prehodil vso pot, približno izmeril tudi razdalje. Ker imamo za naše Alpe tudi priročnike, kjer so opisane zaznamovane steze, bo segel tudi po takem priročniku. V naši planinski literaturi bo morda našel celo še natančnejši opis nameravane poti; tudi tega bo prebral. Izletnik pa naj ne bo samo izletnik, planinec ne zgolj planinec, to se pravi le pešec in športnik. Vsakdo, kdor namerja korake v naravo, mora imeti zanjo odprte oči, v njem mora biti nekaj prirodoslovca. Zato bomo k pripravi za izlet v naravo dodali k že naštetemu še nekaj, kar je važnejše od zunanjega okvira izleta, h kateremu sodijo že omenjene priprave. Ob različni usmerjenosti izletnikov bo tudi priprava na izlet različna. Ta bo morda vzel v roko geološko karto, preučil po njej starost skladov na ozemlju, ki ga namerava obiskati. Tako bo imel zunaj v naravi večji užitek, ko bo opazoval oblike tal, položne rebri, strme in gole stene, zelene pašnike in razrite pode, ljubka jezerca in šumeče slapove. Drug, ki je nekaj botanika, bo pobrskal po floristični literaturi, ki ga bo že vnaprej opozorila na rastlinske vrste. Morda bo nekatere redke lahko opazoval na poti, ki si jo je izbral. Tretji se zanima za živalstvo. Na poti skozi gozd bo našel sledove, kjer je počivala divjačina. V snegu bo natančno razločil, kod je tekla lisica, kod zajec, če se je prej poučil, kakšne sledove puščajo za seboj živali. Pa ptice, žuželke, plazilci - koliko je vsega tega! Za vsakogar ima narava nekaj pripravljenega. Še skrbnejše morajo biti naše priprave, kadar nameravamo v naravo z mladino, ki jo moramo šele naučiti opazovati naravo in se od nje učiti. Poleg natančnega načrta poti, primerne mladim izletnikom, bomo po pripomočkih, ki so nam na voljo, skušali vnaprej določiti vse tiste posebnosti in zanimivosti, na katere bomo mlade prijatelje narave opozorili. Med temi bodo poleg prirodnih predmetov in pojavov tudi stvaritve človeških rok, zgodovinske znamenitosti, spomeniki itd. O vsem tem se moramo, preden gremo na pot, poučiti, da bomo mogli biti koristni vodniki. Triglav spod Vernarja Risal VI. Kopač DURMITORSKI DNEVNIK MARKO GABROVSEK Nedelja, 30. 7. 1972 olga, utrudljiva, vendar zelo zanimiva vožnja se je bližala H koncu. Vrhovi durmitor-skega gorovja so bili zaviti v oblake, ki niso obetali nič dobrega. Vsi že komaj čakamo, da krenemo v osrčje gora. Malo si ogledamo okolico, stopimo na obalo Črnega jezera, potem postavimo šotore. Napoveduje se nevihta. Ponedeljek, 31. 7. 1972 Zjutraj nas prebudijo deževne kaplje. Bobnajo po strehi šotora. Treba je postaviti tabor in urediti celo goro opreme. Šotori kmalu stoje na primernejšem mestu, kot smo ga našli sinoči, in tudi opremo zložimo na suho mesto. Mimogrede naberemo še zvrhano skledo jurčkov. Tabor, ki smo ga postavili v kampu, oddaljenem kakšnih dvesto metrov od Črnega jezera v okrilju mogočnega smrekovega gozda, je do kosila urejen. Nad šotori zaplapolata tudi slovenska in planinska zastava. Proti poldnevu se tudi megle dvignejo tako, da se nam odpre pogled na Meded in Savin Kuk. Zato takoj po kosilu odideva z Ivekom na oglede. Najina naloga je izbrati mesto za »višinski« tabor in si malo ogledati stene pa poti do njih. Pot naju najprej vodi ob Črnem jezeru, nato nekaj časa ob Mlinskem potoku do JakŠiča mlina, potem levo v breg skozi mešan gozd. Ko doseževa rob gozdne meje, se odpre pred nama čudovit pogled proti vzhodu: takoj pod nama Črno jezero, potopljeno v smrekov gozd, malo dalje Zabljak, vse naokrog pa valovita planota Jezera, ki prehaja v gorato Sinjajevino. Po planoti leže redko posejane hišice, od tarskega kanjona sem pa se vije pas bele ceste. Takoj nad nama se dviga Meded, midva pa se napotiva proti zahodu, proti visokogorski dolini, posejani z vrtačami, kar spominja na svet okoli Komne. Ze sva pri prvih pastirskih bajtah, ki so tako vkopane v tla, da jih vidiš šele, ko si že zraven njih, ali pa te opozori pasji lajež, da so tu ljudje. Ustaviva se pri prijaznih pastirjih in se dogovoriva, da bomo tu postavili svoje šotore. V bližini je tudi voda, pri njih pa bomo lahko kupovali mleko. Obljubijo nam tudi pomoč s konji pri tovorjenju naše opreme. Nadaljujeva pot po strmih pobočjih nad jezercem Zeleno lokvo proti Veliki Previji, prelazu med Zuto Gredo in Terezinim Bogazom. Spotoma opazujeva čredo konj, ki se pasejo na strmih travnatih vesinah, malo niže vidiva govedo, povsod naokoli pozvanjajo tropi ovac. Na sedlu naju sprejme močan veter. Na hitro se razgledava po bližnjih vrhovih. Posebno pozornost pritegnejo strma melišča in velika snežišča pod Savinim Kukom, Sljemenom in pod Bandijerno. Pod nama je Velika Karlica, midva pa se napotiva še na Zuto Gredo. Občudujeva bogato floro, precej podobna naši. Posebno murke so bogato posejane po nizki planinski trati. Z vrha se nama zopet odpre lep razgled, močan veter pa naju prisili, da se hitro umakneva navzdol. Sestopiva v Veliko Karlico, dolino v obliki okrešlja, hodiva po pobočju Mededa in po poti skozi gozd doseževa Črno jezero. Po večerji odidemo še na sprehod v Zabljak. Torek, 1. 8. 1972 Tudi danes nas prebudi dež. Potem se vreme malo izboljša in pripravljati pričnemo opremo za naš »višinski« tabor. Pastir pride ob dogovorjenem času. Njegov konj se kar šibi pod težo šotorov, vreč s hrano in drugo kramo, ki jo natovorimo na njegov hrbet. Kljub temu pa za nas ostane še dosti stvari. Tako tudi mi, ki ostanemo še nekaj dni v taboru pri jezeru, pomagamo nositi našim tovarišem. Foto Marjan Curk Mala Karlica, levo Terez. Bogaz, v sredi Bondijerna (2400 m) Odrinemo takoj po kosilu. Kljub težkim bremenom vsi občudujemo pokrajino, skozi katero drži pot, še posebno pa nas navduši obširen razgled, ki se odpre, ko pridemo višje nad Črno jezero. Kmalu smo pri Zeleni Lokvi. Inko in Ivek poiščeta primerno mesto za tabor, Jože, Marjan in jaz pa takoj nadaljujemo pot. Naš cilj je Ledena Pečina pod Oblo Glavo. Pred nami se odpira nov neznan svet. Mimogrede stopimo še na Cvorov Bogaz, vrh nad Zeleno Lokvo. Šotori že stoje na travnatem pomolu visoko nad jezercem. Še vriskajoč pozdrav tovarišem spodaj, potem pa takoj dalje po travnatem grebenu in skozi ruševje do Jame. Na robu nas sprejme hladen zrak, ki veje iz globine. Spustimo se po strmem snežišču v jamo in ostrmimo nad ledenimi stalagmiti, ki se tu ohranjajo ne glede na poletno vročino. Le nekaj metrov višine loči tu poletje od zime, vroče sonce od ledu. Modrikasta svetloba, ki prodira ob strmem snežišču navzdol, daje temu podzemnemu svetu tajinstven vtis. Mir moti le kapljanje vode z visokega stropa, ki se izgublja v poltemi visoko nad nami. Med celo vrsto kapnikov - nekateri so visoki tudi preko dva metra - najrazličnejših oblik pa stojijo jezerca ledeno mrzle vode, ki v kotu jame neslišno izginja v podzemlje. Še bi občudovali to enkratno delo Narave, če nas ne bi v velikem hladilniku zazeblo. Zato se vrnemo nazaj na toplo popoldansko sonce. Sedaj hodimo po V strani Oble Glave. Mimogrede si ogledamo še kompaktno steno, ki obeta lepo plezarijo, in si želimo, da bi se sem še vrnili. Potem pa hitro dalje na vrh Kobilje Glave in po strmem severnem pobočju v Dolnjo Ališnico. Med spuščanjem opazujemo ovce, ki jih sedaj pod večer zganjajo v ograde. Tudi mi smo kar hitro pri stajah, potem pa se spustimo preko strmega praga po vijugasti stezi na zapuščeno Crijepuljno poljano. Povsod mir in tišina. In zraven mrak, da je še tišje. V svoje okrilje nas sprejme gozd, ki mirno počiva ob vznožju čudovite Crvene Grede. Hitimo navzdol ob Mlinskem potoku, ki ga slišimo teči desno od nas. Globlje v gozdu slutimo Zmijino jezero, ki ga bomo obiskali morda kdaj drugič. Pot je sedaj širša in hoja hitro mineva v prijetnem pogovoru. Zdajci se pred nami odpre svet in stojimo na obali Črnega jezera. Še dolgo v noč teče beseda o prehojeni poti. 250 Sreda, 2. 8. 1972 Vstanemo skoraj pozno, saj se obeta lep dan, ki ga je treba temeljito izkoristiti. Odločimo se, da odidemo v Skrčko dolino in se poizkusimo s Prutašem. Odpravljamo se kar predolgo. Sonce stoji že precej visoko, ko se vozimo mimo cele vrste jezer, pod zanimivo oblikovano Stožino, puščamo na levi strani Sedleno Gredo ter se potem spustimo v velikih ovinkih nad Dobri Do. Cesta je ves čas vrezana v skalnato pobočje. Med vožnjo opazujemo nagubane plasti, ki same dovolj zgovorno govore o silah, ki so oblikovale te gore. Med potjo srečujemo domačine, prave Črnogorce, ki ponosno jezdijo na lepih konjih, od daleč pa nam mahajo pastirčki, ki čuvajo številne črede ovac. Pustimo na desni strani vhod v Mliječni Do in se ustavimo na Prijespi, kjer se sedlo prevesi v Todorov Do. Oprtamo si nahrbtnike in pod vročim opoldanskim soncem krenemo proti Skrkam. Toda po pogovoru s pastirčki, ki ob studencu prepevajo otožne lepe pesmi, ugotovimo, da je naš cilj predaleč za tako pozno uro. Dosti časa nam je vzela vožnja po slabi cesti, poti pa tudi nismo izbrali najprimernejše. Zato se obrnemo proti južni steni Prutaša; popolna vertikala (svet za sedemstopnjaše, po mnenju Jeseničanov, ki so se tu mudili pred leti) ne daje kaj preveč upanja. Z Benom sicer poizkusiva v kotu, kjer se steni stikata, vendar pa se po treznem preudarku umakneva. Za tako težko smer imamo s seboj premalo opreme, zmanjkalo bi tudi časa. Ponovno se spoprimemo s steno malo nižje. Sedaj smo se navezali vsi; tako smo razdeljeni v dve navezi. Vzpenjamo se po strmi steni, močno porasli s travo. Pravih oprimkov ni. Za nameček je vse skupaj še krušljivo. Prečnica, ki je dolga cel raztežaj, je prav tako precej naložena. Nato še raztežaj po strmem skrotju, neroden prestop v žleb, kjer najdemo nekaj res lepih mest, pa še par raztezajev po strmih travnatih gredinah in že dosežemo greben. Za trud in znoj smo poplačani z lepim razgledom na Todorov in na Dobri Do, potem pa še dalje na zahod v kanjon Komarnice, na severozahodu pa se nizajo obrisi Magliča in Bioča. Na vrh ne gremo, ker ga je zakrivala megla. Sestopimo po strmem travnatem grebenu. Ko pridemo do vznožja, se megla na vrhu razkadi. Sedaj seveda obžalujemo, da nismo zgoraj, za ponoven vzpon pa nimamo več časa. Počasi se vrnemo do avtomobilov, vsi veseli nad lepim dnevom in zadovoljni z opravljenim delom. Med vožnjo proti taboru opazujemo fantastične večerne barve. Ob sončnem zahodu zažarijo vrhovi, sence utonejo v polmraku, na zemljo leže mir, ki ga moti le brnenje naših jeklenih konj. Zabljak Foto D. Mesarec Pogled na Zubce Foto Marjan Curk Nedelja, 6. 8. 1972 Po nekaj dnevih slabega vremena danes zjutraj šotore le obsije sonce. Hitro pripravimo opremo in se napotimo proti stenam Terezinega Bogaza. Smer ni težka, le preveč splošen opis nam dela preglavice. Kljub temu sta naši navezi kaj hitro skozi. Na vrhu uživamo na toplem soncu. Ker je dosti prezgodaj za vrnitev, se spustimo po strmem travnatem pobočju in krenemo še pod steno Bandijerne. Vstopimo v smer, ki so jo izpeljali pred leti Jeseničani. Tudi ta smer ni pretežka, ima pa nekaj lepih detajlov, v katerih smo vsi uživali. Ko dosežemo vrh, nas nekoliko presenetijo oblaki, ki so nenadoma prepredli nebo. Pospravimo kompot, postavimo možica in že se spuščamo po strmem melišču navzdol. Doma nas čakajo tovariši iz spodnjega tabora. Malo se pogovorimo o preteklih dneh, o vrhovih in o vzponih. Potem se zopet ločimo: nekateri odidejo v dolino, nekaj pa nas še vztraja v osrčju gora. Dnevi našega bivanja na Durmitorju se iztekajo. Ponedeljek, 7. 8. 1972 Prebudimo se v veličastnem jutru. Končno se je vreme le zvedrilo. Z opremo v nahrbtnikih hitimo pod Oblo Glavo. Za nami gre nekaj turistov. To so prvi planinci, ki jih vidimo tu, namenjeni pa so na Bobotov Kuk in k Ledeni Pečini. Naša naveza, danes smo v troje, se odloči za severozahodno smer v Obli Glavi, Ivek in Cekin pa malo desno od nas speljeta prvenstveno smer. Plezanje v tej steni je res pravi užitek, saj je to menda edina kompaktna stena na vsem Durmitorju. Na vrhu se dobimo, nato pa krenemo še do Bezimnega vrha. Hodimo po meliščih pod Rbatino do Račvan sedla. Tu izbere naša naveza novo smer, Ivek in Cekin pa ležeta smer Waldner-Lex. Naša smer je bolj kratka, v prvi polovici zelo lahka, zato pa potem toliko težja, predvsem zaradi krušljivosti. Kar celi bloki so čakali na nepreviden prijem. Vse se srečno izteče in po grebenu smo hitro na vrhu. Odpre se nam čudovit pogled na Skrke, kjer se globoko pod nami zrcalita dve jezeri. Kar žal nam je, da ne bomo imeli več časa za obisk tega predela. 254 Kmalu po grebenu hitimo še na Bobotov Kuk. Danes je ta pot vse kaj drugega kot pred dnevi v megli in vetru. Prvič vidimo Šarene Pasove, kjer prav šolski primer gubanja zemeljskih plasti poudarjajo vmesni pasovi trave. Nad grebenom pod Bobo-tovim Kukom opazujemo celo jato mogočnih orlov. Ugibamo, ali nas bodo napadli ali pa bodo še naprej mirno jadrali v sinjih višavah večernega neba. Izkaže se, da nimajo zlih namenov. Mirno dosežemo vrh. Razgled je res čudovit, najlepši, kar smo jih imeli doslej. Pozna ura nas prežene z vrha, ki stoji v središču gorovja. Obiskovalec ima tu enkraten pogled na vse strani. Ko dosežemo tabor, zažarijo vrhovi nad nami v čudežni gloriji. Res očarljiv večer -žal zadnji tu gori. Torek, 8. 8. 1972 Zadnji dan, ki ga preživljamo v gorah. Skočimo še do Terezijinega Bogaza in se podamo v steno. Še eno prvenstveno smer bi radi speljali. Izkaže se, da je to verjetno ena najlepših smeri, kar smo jih mi preplezali v stenah durmitorskih vrhov. Vroč dan se je naredil in vsi smo veseli, da naša smer poteka v senci. Na vrhu še enkrat uživamo v prelepem razgledu in kar težko nam je, da se moramo v takem vremenu poslavljati od gora. Potem še zadnjič sestopamo po strmih travnatih pobočjih do Zelene Lokve, do našega že podrtega tabora. Pospravimo opremo v nahrbtnike in vreče, nato pa težko obloženi objamemo s pogledom okoliške vrhove, ki so nas sprejeli za kratek čas medse. Kar prehitro je minilo, saj nekaterih predelov nismo obiskali. Bo pa morda zato še večja želja še enkrat obiskati te gore. Zavriskamo v pozdrav pastirčkom, potem pa sklonjeni pod težkim bremenom krenemo navzdol. Na pomoč nam prideta še Marjan in Vlado iz spodnjega tabora in nam vzameta del bremen. Ustavimo se le nad Črnim jezerom, kjer ponovno vsi občudujemo pokrajino pod nami, potem pa skozi bukov gozd v nižino. V tabor pridemo vsi v gosjem redu. Utrujeni smo, vendar je kar vsem po vrsti žal, da je naš čas potekel. Ker fižol še ni kuhan, gremo na kopanje. Malo se moramo osvežiti po vseh znojnih dnevih v stenah in na poteh. Večerja je obilna in tudi zelo okusna. V gosteh imamo dva rojaka, ki tukaj nosita vojaško suknjo. Čas ob ognju kaj hitro teče v prijetnem pogovoru, vmes pa »zago-demo« še kakšno domačo. Ko postane razgovor malo bolj zaspan, se ločimo: naša vojaka odideta na stražo, nekaj ponočnjakov se poda v hotel na ples, drugi pa se porazgubimo v šotore. Sreda, 9. 8. 1972 Z Ivekom se prebudiva zgodaj zjutraj. Jutranjo svežino izkoristiva še za en sprehod okrog jezera; prvič sva se tu sprehajala v večernem mraku, ko sva se vrnila iz prve ture. Povsod nad jezerom je ležal spokojen mir. Motilo ga je le ptičje petje v gozdu in čofotanje ponirkov na jezeru. Pogovarjava se o opravljenih turah in vzponih. Res, bilo bi vredno vrniti se sem kdaj pozneje, če bo priložnost za to. Opomba: 11 članska odprava AO Kozjak Maribor, pod vodstvom Inka Bajdeta, se je mudila na Durmitorju od 30. 7. do 8. 8. 1972. V tem času je bilo opravljenih 49 vzponov, od tega 6 prvenstvenih, čeprav je motilo zelo slabo vreme. Nabranih pa je bilo precej podatkov, ki bodo koristno služili poznejšim obiskovalcem tega predela. Odprava »Durmitor 72« je bila načrtovana za poletje 1972, in je predstavljala osrednjo akcijo AO PD Kozjak Maribor. Pod vodstvom Inka Bajdeta se je enajstčlanska odprava mudila v Črni gori od 31. 7. do 9. 8. 1972 in v teh desetih dnevih opravila 49 vzponov, od tega 6 prvenstvenih ter 255 številne pristope na vrhove. Kot izhodišče za ture in vzpone je bil postavljen tabor pri jezeru Zelena lokva, v bližini enakoimenovane planine (katuna), na višini približno 1850 m. Vzpostavili smo tudi prisrčne stike z domačini, črnogorskimi pastirji, pri katerih smo se oskrbovali s hrano, pomagali pa so nam tudi z informacijami o poteh in vrhovih in nam tako olajšali gibanje v neznanem svetu. Izdatki za odpravo so bili veliki. Dolga pot, prevozili smo preko dva tisoč kilometrov, je zahtevala precejšnja sredstva. Tu nam je priskočila na pomoč mariborska rafinerija »Petrol«, sredstva pa so še prispevali: PD Kozjak Maribor, PD Impol Slovenska Bistrica, Zlatorog, Svaty, hotel Slavija iz Maribora, Sladkogorska iz Sladkega vrha in Koloniale iz Poljčan. Tudi člani odprave so precej prispevali, da je bila izvedba mogoča. In še seznam članov odprave: AO PD Kozjak Maribor: Inko Bajde (vodja), Jože Marolt, Jasna Princ, Reis Beno, Jože Skerlovnik, Marjan Koren, Davorin Mesarec in Marjan Curk. PD Impol Slovenska Bistrica: Ivan Sturm, Vlado Zafošnik; Marko Gabrovšek (AO PD Celje). OPISI PRVENSTVENIH VZPONOV - Durmitor Durmitorske stene so razmeroma nizke (od 2C0 do 300 m, le J stena Crvene Grede okrog 500 m), deloma krušljive; ob vznožjih so velika melišča, pogosto pa tudi snežišča, ki se obdržijo preko poletja. 1. Z vrh Šljemena (Malo Šljeme) 2400 m 1. Štajerska smer Prvi plezali I. Bajde, D. Mesarec in Jože Skerlovnik 2. 8. 1972. OCENA: III do IV, čas plezanja 1,5 ure, višina stene 200 metrov. DOSTOP: a) Od Črnega j. v Veliko Karlico in po melišču desno pod steno na koncu doline (2,5 ure). b) Od Zelene lokve preko sedla Velika Previja v Veliko Karlico (1,5 ure). OPIS: vstop na desni strani izrazitega žleba, ki reže Veliko in Molo Sljeme (glavni in Z vrh) vse od vznožja pa do vrha. Po desni strani žleba in nato vanj (možic); dva raztežaja po žlebu, nato prečka v levo do stojišča na manjši gredini. Od tu po strmem in razčlenjenem svetu poldrug raztežaj do grebena in po njem na vrh. Krušljivo, drni. SESTOP: po grebenu proti Bandijerni do sedla, nato desno v žleb. Po produ in snegu navzdol v Malo Karlico in za Terezinim Bogazom do Zelene Lokve (1 uro); ali pa iz Male Karlice preko Male Previje v V. Karlico in na Črno jezero (2,5 ure). Bandijerna (2400 m) 2. TRAVERZA Prva plezala M. Koren in V. Zafošnik 3. 8. 1972. OCENA: II, višina stene 200 metrov, čas plezanja 1 ura. DOSTOP: v Malo Karlico (od Črnega j. 2,5 do 3 ure), nato 20 minut pod levo stran stene, vstop malo desno od zasneženega žleba. OPIS: severno steno parata dve paralelni, v desno stran nagnjeni razpoki (»raverzi), ki segata do vrha. Vstop v levo traverzo s snežišča, nato pa v njenem podaljšku v kaminasto grapo. Dva raztežaja po njej, bolj desno, do brezna. Nato še desno po traverzi navzgor do varovališča v oknu, ki ga tvori v steno zagvozden blok. Iz okna naravnost navzgor po škrapljastem terenu v razbit svet in po njem lahko na vrh. SESTOP: z vrha levo navzdol v strm žleb, napolnjen s kamenjem in snegom; po njem do dna Male Karlice in preko Male Previje do Črnega j. (kot pri Štajerski smeri) ali pa za Terezinim Bogazom do Zelene Lokve (1 uro) in preko Lokvice do Črnega j. (še 1 do 1,5 ure), skupaj okoli do 2,5 ure. Pogled proti Durmitorju Foto D. Mesarec Hotel v Zabljaku Foto D. Mesarec TEREZIN BOGAZ (2100 m) 3. MIHČEVA SMER Prvi plezali I. Šturm, I. Bajde in M. Gabrovšek 8. 8. 1972. OCENA: IV, višina stene 200 m, čas plezanja 1,5 ure. DOSTOP: od Črnega j. preko planine Lokvice In mimo jezerca Zelena Lokba na kopasto glavo pod S steno Terezinega Bogaza (2 do 3 ure). OPIS: vstop preko plati, levo do prve police in čez skoke na drugo polico. Nato po ozki zajedi do izrazitega zoba (stojišče). Sledi prečnica v desno in po kaminih do vrha značilnega stolpa. Od tu levo navzgor do luknje in skozi okno lahko na vrh. SESTOP: z vrha proti J in nato desno navzdol po travnatih vesinah v Malo Karlico. Do Črnega j. se lahko vračamo mimo Zelene Lokve ali preko Male Previje (v obeh smereh 2 do 3 ure). OBLA GLAVA (2300 m) 4. JUBILEJNA SMER Prva plezala I. Šturm in D. Mesarec 7. 8. 1972. OCENA: IV, višina stene 200 m, čas plezanja 1,5 ure. DOSTOP: a) od Črnega j. preko Lokvice pod S steno Oble Glave (2 uri). b) od Črnega j. preko Lokvice, mimo Zelene Lokve in Ledene Pečine pod S steno Oble Glave (2,5 do 3 ure). OPIS: vstop okoli 200 m desno od raza-možic. Nato po razčlenjenih plateh navzgor do značilnega borovca in na levo v gladko lusko. Potem naravnost navzgor v žleb in v sredini desno. Sledi okrog 25 metrov prečnice, nato v kamin (k) in iz njega naravnost navzgor na markanten zob; lahko na vrh. SESTOP: a) Po grebenu v smeri Rbotine, II, 1 uro; b) Po strmih travnatih vesinah na J stran do Ledene Pečine in po markirani poti mimo Zelene Lokve do Črnega j. (2 do 3 ure). BEZIMENI VRH (2480 m) - (severna stena) 5. LEVA SMER Prvi plezali I. Bajde, M. Curk in M. Gabrovšek 8. 8. 1972. OCENA: spodaj II, zgoraj +IV (krušljivo) višina stene 150 m, čas plezanja 1,5 ure. DOSTOP: od Črnega j. a) Mimo Zelene lokve in preko Račvan sedla v Gornjo Ališnico (3,5 ure). b) Mimo Zmijinega j. in skozi spodnjo Ališnico pod S steno (3,5 ure). OPIS: vstop v smer leži okrog sto m desno od Račvan sedla na izrazitem pomolu. Na levi strani je s snegom napolnjena grapa, ki sega skoraj do vrha grebena. Po razu dva raztežaja navzgor s tendenco desno do izrazitega praga. Preko praga desno na travnato polico in po izraziti zajedi navpično navzgor v kamin (k). Skozi kamin (zagozdene skale na greben in po njem lahko na vrh. SESTOP: preko meliš€ na Račvan sedlo, nato pa skozi Ališnico ali mimo Zelene Lokve do Črnega j. (okrog 3 ure). PRUTAŠ (2400 m) (južni greben) BINČEV/> SMER Prva plezala Beno Reis in J. Marolt 2. 8. 1972. OCENA: —IV, višina stene 200 m, čas plezanja 3 ure. DOSTOP: a) Iz Škrčke doline preko Škrčkega Zdrijela proti Prijespi (3 ure). b) Iz Žabljaka 22 km po cesti do sedla Prijespa. 100 m pred sedlom na desno (na skali napis »Škrke«) na travnato planoto in levo pod greben (v bližini izvir vode). S Prijespe 1 ura hoje. OPIS: vstop v smer nad travnatim trikotnikom, okrog 50 m nižje kota, ki ga tvorita J greben in ma>-kantna vertikalna stena Prutaša. S trikotnika naravnost navzgor (k) za dolžino in pol. (IV) Pri drugem klinu preči v levo za cel raztezaj. Sledi slab raztežaj naravnost navzgor, nato pa neroden prestop v zaproden žleb. Po žlebu, med dvema markantnima stolpoma, ki sta vidna tudi iz doline, dalje preko praga in do previsnega skoka. Preko skoka (IV) na travnate gredine in po njih še dva raztežaja (lahko) na rob grebena. SESTOP: po travnatem grebenu na Prijespo ali v Todorov Do (45 min.). NOTRANJI NORIK STANKO DIMNIK o je bila alpska dežela od Visokih Tur do Posočja in od Tirolskih Dolomitov in snežni-kov do Slovenskih Goric in Zasavja - nekoč nemara družbeno ali celo zadružno gospodarska skupnost Turov in Vindov, domovina nekega dela naših predslovenskih očetov - še danes pa je po precejšnjih predelih tega lepega koščka Evrope: domovina slovenske besede! 1 Pravzaprav ne razumem, zakaj še kar naprej prevladuje v berilih za zgodovino miselnost, da je živalsko življenje in red osnova življenja: življenje močnejšega da živi na račun življenj šibkejših, da prav tako pri človeku odloča pest in ne razum. Zgodovina preveč pozna borbene, osvajalne, zmagovite, junaške narode, le takšni so ji slavni, nesmrtni! Miroljubna, nebojevita ljudstva, gotovo najbolj človeška, ki dosti človeštvu prispevajo, so v berilih za zgodovino prerado navedena kot barbarska, neslavna, komaj vredna omembe. Le tako si razlagam, da so zgodovinarji dostikrat na široko razgrnili zaveso nad preteklostjo prenekaterih osvajalnih narodov, olepšanih z zaslugami šibkih ljudstev. Pri tem pa so pozabili na ta druga ljudstva, ki se niso utegnila zadosti glasno zapisati v čas. Tako so ostali pozabljeni denimo Etruščani, baltsko-slovanski Vendi, keltski Gali in Turi in keltsko-baltsko-slovanski Vindi. Nisem zgodovinar in ne jezikoslovec. Kot tehnik, kot poznavalec tehnoloških dejavnosti sem že od mladega brskal za tehnološkim izživljanjem ljudstev, ki so živela v praveku na naših tleh. Opazovanja sem potem podoživljal, jih domiselno razvnemal, jih skušal razčistiti in dognati dejansko stvarnost in resnico. Dosti so mi pri tem pomagale gore, njihova nenavadna imena, saj so nekakšna kronika gora. Z imeni so soglašali še drugi sledovi, npr. redki ostanki življenja železarjev iz davno umrlega časa. Kajpak, tu zapisane misli so samo ena tistih poti, ki jih ubira spoznavanje preteklosti. Vendar tudi ta pot nemara ne bo brez pomena, saj življenje Norika danes še malo poznamo. Tole pripovedovanje utegne le kaj pripomoči, da bo alpskemu Noriku odmerjen pravilnejši prostor v zgodovini Slovencev.1 2 Kaže, da so bili Turi keltsko in Vendi baltsko-slovansko ljudstvo, nemara zgodaj v prvem tisočletju pred n. št. Prebivali so predvsem v osrednji Evropi, verjetno v družbeno gospodarski skupnosti, brez kraljev in brez lastne vojske, pripravljeni le na obrambo. To je utegnil biti prvi Norik, segajoč od obrežij Baltika do obrežij Jadrana. Na vse to lahko sklepamo po starih geografskih imenih pa tudi po priimkih in besedah v evropskih jezikih. Razumljivo je, da sta se obe ljudstvi krvno zlivali in tako je nastajal tretji jezik in novo ljudstvo: Vindi. Ime Norik, po poreklu baltsko, je postalo znamenito prav po njih. Živeli so v povirju in zgornjem porečju Donave in Rena ter po osrednjih in vzhodnih Alpah. Kakor njihovi predniki, Vendi in Turi, so bili tudi oni poljedelci, živinorejci, rudarji, kovinarji in tudi usnjarji, steklarji ter poznavalci drugih obrtnosti. Predvsem pa so bili, tako kakor že Vendi, kramarji in čolnarji, ki so plovili domala po vseh evropskih rekah in jih povezovali tudi s konjskim tovorništvom. Vsepovsod 1 Do podobnega gledanja na razvoj našega jezika In zgodovine v stoletjih okrog pričetka našega štetja je prišel, neodvisno od mene, tudi dr. Janko Grampovčan, ki se je več kot 20 let poglabljal v študij zgodovine starih ljudstev in njihovih jezikov na univerzah in knjižnicah v Italiji, Egiptu, Libanonu in Sev. Ameriki. Posebno mu je koristilo večletno prebivanje med Irci. jih je gnala zvedavost za novim svetom, strast za barantanje in nemara sla za povezovanjem ljudstev nižjih razvojnih stopenj v Evropi z gospodarskim življenjem in omiko. Ključ do neomikanih ljudstev, včasih divjih in nevarnih, jim ni bilo samo kra-marsko blago, marveč tudi pesem in glasba, nemara nastopi burkežev in prvobitnih gledališčnikov, kajpak, predvsem še novice, ki so jih prinašali. Kramarji so bili del vindskega razumništva, v njih je bržčas še tekel kanček krvi davne omike keltskih bardov, druidov in ovadov, torej razumnikov, ki se jim je brez knjig in pisanja v dolgih letih učenja, vse na pamet, nabiralo znanje duhovne kulture, umetnosti, naravoslovja, zdravstva, tehnike in gospodarstva. Tako se jim je v stoletjih bistrila misel, nabirali so se možganski kromosomi, nastajal je lik Evropejca. Toda, četudi so bili Noricam ljudstvo velikih stvarjanj, tudi duhovnih, so se pozabili v zgodovini krepkeje podpisati in druga ljudstva so požela največ sadov njihovega ustvarjalnega uma. Vendar, nekaj poročil iz svojega življenja so nam le zapustili: nekakšno kroniko Turov, Vendov in Vindov, ki pa je zgodovinar domala še ni prebral. To so stara geografska imena, priimki in tudi besede pogovornega jezika, ki najbrže segajo globoko v preteklost, v dobe brona, bakra ali celo kamna. Le malo je ostalo po njih arheoloških starin, preveč so pomešane z rimskimi in zato jih navadno štejejo kar za rimske. Častno omenjajo Noričane rimski pesniki, zgodovinarji in gospodarstveniki vse od stoletja pred pričetkom n. št. in tja do petega stoletja.2 Nekaj poročil o njih je ohranjenih v analih antike in v kronikah srednjega veka, posebno važne pripombe o tem ljudstvu pa je zapisal Julij Cezar v Komentarjih o galski vojni (-58 do -52 n: št.). 3 V teh Komentarjih o galski vojni so nemara še največ vredne pripombe o tistem, kar je Cezar mimogrede sam videl v Galiji in v deželi Germanov in to opisal. Vse drugo je imelo bolj njegov osebni namen, tako nekako je zapisal Livij, rimski zgodovinar, njegov sodobnik. Na primer v tretji knjigi (1/3) piše o Vindih,3 prebivalcih na obrežju Rokavskega preliva, ki so takrat še vozili z ladjami z britanskih otokov in z Irske kositer in druge kovine in nemara z Baltika še jantar, do ustja Rena, naprej po Renu s čolni do Bo-denskega jezera, takrat imenovanega »Lacus Venetus«, odtod s konjskim tovorništvom prek sedla Arlberg in naprej ob Innu in po Pustriški dolini do Lienza na Dravi. Tam so tovor preložili na čolne in naprej plovili po Dravi, Donavi in Črnem morju na vzhodno Sredozemlje. To je bila znamenita, več tisočletna evropska vodna transver-zala, za Slovence v njenih zadnjih stoletjih posebno usodna! Takole je Cezar zapisal o njih: »Rod Venetov3 je deležen nadvse velikega ugleda med obalnim prebivalstvom. Razpolagajo z največjim številom ladij, s katerimi redno vozijo v Britanijo. V znanju in izkustvu pomorstva prekašajo vse druge«. V prvi knjigi (1/2) piše: »Kramarje4 puščajo (namreč Germani) v svojo deželo zgolj zato, da dobe kupce za svoj vojni plen in ne toliko, da bi želeli karkoli uvažati...« V isti knjigi (1/3): »Ob Renu so Germani bolj omikani kot ostali Germani, ker jih tam pogosto obiskujejo kramarji in so se navzeli galskih navad.5 2 Glej: Alfons Müllner, Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien. Wien u. Leipzig, 1909, str. 107. 4 Cezor piše sicer »trgovci«, dejansko so po rekah barantali kramarji blago za blago in ne za plačilo po tej transverzall že vindski kramarji, ki so jih v Noriku poznali samo še po tem imenu. 4 Cezar piš e sicer »trgovci«, dejansko so po rekah barantali kramarji blago za blago in ne za plačilo z denarjem. 5 »Galskih navad« piše Cezar. Takrat je pripadal Galiji že velik del vindskega prebivalstva. Celo Vindo-nisa, glavno mesto Vindov na Aari v Švici, danes »Windisch« imenovano, je bilo takrat že pod Galijo. Tudi po vsej ostali Galiji je bilo dosti Vindov, kajti ti so bili v glavnem kramarji in čolnarji tudi v Galiji. Polno je imen, ki so iz vindskih osnov, še danes ob rekah In vodah Francije. Staroitalski »lux« so prevzeli Italijani kot »luce« in mi kot »luč«. Kaj, če niso nemara imen, ki jih Cezar piše: Dumnorix, Viridorix, Ambriorix itd. že tedaj izgovarjali po vindsko: Dumnorič, Viridorič, Ambrio-rič itd.? Prav v letih pisanja teh Komentarjev so milijoni Galov izgubljali svoja življenja, svobodo in imetje, izropana je bila in poteptana Galija. Tedaj je Cezar že zbiral podatke o bogati deželi Vindov, tam med Alpami in Donavo. Obveščevalci so mu poročali o tej evropski žitnici, polni goveda, konj in drobnice, deželi s številnimi pristanišči in čolnarji na Donavi. To je bil Norik Vindov v povirju Donave in Rena, dežela posebno sposobnega ljudstva, bogata, polna blaginje - po vsem tem, kot ustvarjena za oskrbovanje rimskih legij na pohodu proti Črnemu morju in na Balkan. Ta je bil Cezarjev cilj. Pravzaprav je Rim že nekajkrat v tistih letih poskusil polastiti se obdonavskega Norika, a Vindi so vsakokrat trdovratno odbijali vse napade rimskih legij. Cezar je bil leta 44 pred n. št. umorjen in njegovo namero je potem izpeljal nečak Oktavijan, poznejši cesar Avgust (-67 do -14 n. št.), trideset let kasneje. Za uvod si je leta 16 pred n. št. podjarmil Notranji Norik v vzhodnih Alpah in v njih prigorju. Ta je bil sicer z Rimom v prijateljskih odnosih, dobavljal mu je orožje, orodje, drage kovine, živino in še marsikaj koristnega za graditev rimskega imperija. To Rimljanov ni motilo, da bi si ne bili podredili tega dela Norika. Vendar so to storili na dosti človeški način, prisvojili so si ga kot regnum in ne kot provinco. Pustili so mu nekaj svobode, postavili rudnikom in drugi proizvodnji samo rimske nadzornike, sicer pa so Noričani vse to gospodarstvo lahko vodili in upravljali sami. A/\orali pa so, kajpak, pridelke in izdelke oddajati rimski upravi. Tudi vojaška zasedba je bila v regnumu samo majhna. Leto kasneje, leta 15 pred n. št. so Rimljani udarili še na osovraženi jim obdonavski Norik, tokrat pa z vso silo in krutostjo. Po hudem odporu so jih premagali pri Bo-denskem jezeru in ustanovili v alpskem delu provinco Recijo, v obdonavskem pa provinco Vindelicijo. Ob spomeniku Vendov - Lacus Venetus - je bil s tem Vindom postavljen nagrobnik: Vindelicijal Zgodovinar6 piše o tem rimskem podjarmljenju Vindov takole: »Ker so hoteli Rimljani vnaprej preprečiti morebitne upore Vindov, so odvedli pretežni del premaganega, posebno mlajšega prebivalstva, iz dežele.« Kajpada, odgnali so jih v sužnost in lahko si mislimo, da je to bil predvsem izobraženi del prebivalstva, torej razumnikov, gospodarstvenikov in kramarjev. Razumljivo je tudi, da je tedaj - kar je le moglo vindskih prebivalcev - pobegnilo prek gora v Notranji Norik, saj so se mogli tam skriti in zaposliti v gospodarstvih, ki so ostala v rokah vindskih domačinov. Poljedelski in pastirski del prebivalstva nove province Vindelicije, vezan s svojo dejavnostjo na rodno grudo, s podjarmljenjem niti ni bil močno prizadet, nekoliko je bil celo na boljšem: mejo proti Germanom so jim Rimljani zastražili in ljudstvu se ni bilo treba nič več bati stalnih germanskih roparskih napadov. Pretežni del pridelkov so jim Rimljani sicer pobirali in odvažali v donavska pristanišča, vse pa so jim plačevali. Kolesje naraščajočega rimskega imperija v Vindeliciji je steklo začrtano pot. Rimski red, gospodarstvo in jezik so zavladali v novi provinci, toda le tod, kjer so tekle ceste ali bila naselja in pristanišča. V gorskem in težje dostopnem svetu je še ostalo ohranjeno staro vindsko življenje: jezik, šege, noša, pesem in glasba, do tja ni mogla seči rimska pest. Delovne roke, odpeljane ob podjarmljenju, so Vindeliciji čedalje bolj občutno manjkale pri gospodarstvu. Da bi zmanjšali pomanjkanje delovne sile, so pričeli Rimljani vabiti Germane iz soseščine na delo tudi v svojo vojsko. Leta 56 pred n. št. je Cezar zapisal o Germanih v četrti knjigi »Komentarjev« še takole: »Kot oblačilo so Germanom kože, ki ne pokrivajo pretežnega dela telesa.« Torej tedaj, ko so Vindi in njih predniki nosili že blizu 500 let poleti platneno in pozimi volneno obleko, in celo 6 Joh. Weiss, Weltgeschichte, Graz u. Leipzig, 1900. Tretja knjiga, str. 77. kukulo, to je plašč s kapuco, so bili Germani še na pol goli. Zdaj pa tak napredek! Čedalje bolj so se priseljevali med Vinde, prevzemali od Rimljanov razne službe, postajali rimski vojaki in se krvno mešali z Vindi, s tem pa sta se mešala tudi vindski in germanski jezik. Tako se je v prvih stoletjih n. št. rojeval v Vindeliciji vindo-german-ski jezik, podobno, kot je nastajal na bregovih srednjega in spodnjega Rena galo-germanski in v Reciji vindo-galo-romanski. V stoletjih so pričele bolj in bolj uhajati Rimljanom vajeti iz rok, njihova oblast v Evropi in Sredozemlju se je krhala, imperij je doživljal polom. Moč germanskih narodov, tedaj že precej mešanih s krvjo Vindov in Galov, je rasla.7 Germani, odločni, vajeni poslušnosti, toda brezobzirni in trdi so bolj in bolj prevzemali oblast od Rimljanov v Podonavju, v Porenju in drugod v svoje roke. Leta 476 je Odoaker, knez germanskih Skirov, že strmoglavil zadnjega cesarja v Rimu in si sam nadel kraljevsko krono. Rimska provinca Vindelicija je odmirala, zamenjavati jo je začela nastajajoča Bavarska. Vindskim ostankom, odmaknjenim v gorah, pa je še stoletja ostal njihov vindski jezik, njihove šege in folklora. Vindo-germani, ki so tedaj nastajali, so rekli Vindom, tistim zaostalim v gorah, ki so zato še ohranili svoj stari vindski jezik: Stari Vindi. To ime se je glasilo v novem vindo-germanskem jeziku: Vindi-sen.8 Pri tem so Germani izgovarjali »s« kot »š«, tako, kakor še dandanes slišimo pristne alpske Nemce, ko rečejo: vuršt, gešt, bišt, namesto VVurst, gehst, bist. Zato so Vindo-Germani rekli tem Starim Vindom: Vindi-šen, = VVindischen. 7 Rimski zgodovinar Tacit (živel je na prehodu prvega na drugo stoletje n. št.), je zabeležil: Goti so pridobivali železo, vendar, tisti železarji so med seboj govorili galski jezik (Agricola, 1494-1555, Bermannis sive de re metallica, osmo poglavje). 8 Po dr. Janku Grampovčanu: sen = star v starih jezikih. Tudi v slovenščini imamo ohranjen tak »sen-, npr. v besedah: jesen = staro leto, seno = stara trava. Pogled na pokrajino nekdanje rimske province Vindelicije okrog Bodenskega jezera in v prialpskem go-rov|u. V ozadju štrlijo alpski vrhovi iz nekdanje rimske province Recije, posestrine Vindelicije Tako je nastal ta nemški Windisch na Bavarskem, v Švici in na zahodnem Tirolskem. Še danes ¡e dosti ohranjen v geografskih imenih, npr. mesto Windisch na Aari v Švici, in tudi v tamkajšnjih priimkih, npr.: Windischer, Windisch, Windischmann. Nemški »Windisch« v tirolskih, bavarskih in švicarskih Alpah torej ne pomeni Slovenca, temveč Vinda, tistega namreč, ki se je še nekaj sto let upiral germanizaciji. Ta »Windisch« je neizzveneli krik keltsko-baltsko-slovanskih Vindov, ki so tonili v rojevanju Bavarske, Švice in zahodne Tirolske. Šele stoletja kasneje je to ime posredno prešlo tudi na Slovence na naši severni meji. Preostale žive priče teh Vindov v Alpah, v prialpskem gorju in tudi po Turinškem in Saškem pa so geni starosvetnih Vindov, nesmrtne priče, ki poganjajo v vrhove nemškega Parnasa, njihove glasbe, znanosti in umetnosti. 5. Precej drugače kot v provincah Reciji in Vindeliciji, izpostavljenim stiskam in mukam rimskega okupatorja, pozneje pa še poplavi germanskih priseljencev, je potekalo življenje domačega prebivalstva v Notranjem Noriku, v regnumu, tej milejši obliki vladavine, kakor je provinca. V tej blaže okupirani deželi je ljudstvo ohranilo še dosti svobode in pravic pri gospodarjenju in nekaj celo pri njenem upravljanju. Dobavljeno orodje, orožje in drugo blago so rimski gospodarji odpravljali, po potrebi, po Dravi svojim legijam v spodnjem Podonavju in z vozovi ali pa s tovorniškimi konji v svojo veliko orožarnico v Ogleju. Predvsem pa so bili Vindi v regnumu obvarovani pred priseljevanjem Germanov, nesrečo, ki je v Vindeliciji tako usodno spremenila obraz dežele. Rimljani so namreč meje proti Reciji in Vindeliciji zaprli. Tako se je zgodilo, da so začeli šele kasno, to je v petem stoletju, v ta svet pod bleščečimi snežnimi vrhovi in tisočletnimi spomeniki Vendov: Venediger, Klek),9 Hochgall, Pasterca, zdaj in zdaj pljuskati valovi preseljevanja ljudstev, vendar ne tako močno, da bi bili deželi zapustili kaj trajnejših sledov. Zato so Vindi, in rekel bi tudi Turi, v tistih stoletjih z Vindi po jeziku že dokaj izenačeni, v Notranjem Noriku ohranili svoj stari vindski jezik, v tem nekoč rimskem regnumu, še do časa prihoda naših slovanskih prednikov na alpski svet v šestem stoletju. Kajpada so bili zato Vindi v Notranjem Noriku Bavarcem in drugim Germanom tudi tu: Stari Vindi = Windi sen = Windischen, tako, kakor pred stoletji Vindi v tedanji umirajoči Vindeliciji. Gorati Notranji Norik je vzdolžno rezala dolina Drave, zadosti široka, da so v njej in še v nekaterih njenih stranskih dolinah zaorali Vindi v rodovitni svet svoje njive. Na bregovih Drave so si čolnarji že v davni preteklosti izbrali v primernih razdaljah postaje, da so tam zamenjavali utrujeno živino, ki je navzgor po reki vlekla čolne; tam so bile tudi njihove taverne10, to je gostišča, da so se v njih nahranili in naspali kramarji in čolnarji. Kasneje, nemara v rimski dobi, so bile na takih krajih poleg tavern tudi še štacune11, kjer so si mogli kramarji in čolnarji nabaviti hrano za nadaljnjo pot in tudi odprodati kramo, ki so jo imeli s seboj. Na takih čolnarskih postajah s taverno in štacuno so s časom nastajali zaselki, ki so v stoletjih rasli v vasi, trge in mesta. V dolini Drave se je kmalu po začetku rimskega regnuma razvilo živahno trgovsko življenje in tudi glavna kulturna dejavnost. V prvih stoletjih n. št. so bili ob Dravi ustanovljeni tudi že prvi sedeži krščanskih škofij: Aguntum (Lienz), Teurnia (Spittal), > V nemških geografskih imenih nahajamo oblike: Glocken Kogel, Klecken, Klöch, Glöckner, Glockner - zato bo nemara ugotovitev R. Badjure (Ljudska geografija, 1953, str. 148) pravilna: »Gross Glockner, bivši naš Veliki Klek v Visokih Turah, so pisali Nemci sprva Kleckner, kasneje Glockner, Glogger, Gloggner in naposled so ga spremenilo v Glockner. ..... 10 Taverna (in tudi taberna) = krčma. V istem pomenu v gaelščini, velscini (tafern), kornscini in v armor-ščini. V francoščini: taverne = krčma, ohranjeno tudi v angleščini. (Dr. J. Grampovčan). 11 Štacuna = prodajalna. Pleteršnik ima pripisano: lat. statio. Virunum (na Gosposvetskem polju), Poetovio in v Savinjski dolini Celeja. Kaže, da krščanstvo ni pognalo korenin kam dlje na sever in ne na jug te glavne doline. Vse to, rimska zasedba, rimsko pospeševanje trgovskega in kulturnega življenja ter pod njihovim vplivom širjeno krščanstvo je v dolini Drave že v prvih stoletjih izpodrivalo domačo vindsko besedo in starosvetnost. Dejal bi, da je bil dolinski del prebivalstva do petega stoletja že povečini romaniziran. Drugače je bilo v odročnem gorskem delu regnuma severno in južno od Drave, tam se je ohranil še naprej jezik Vindov, način njihovega življenja, njihove pridobitne dejavnosti, folklore in kulturnega izživljanja. Zaprti v gorovju kristalnih hribin na severu od Drave in zunaj glavnih dolin so domačini v gorskih vodah izpirali in lovili zlato, v rudnikih kopali rude in talili srebro, baker, cink in svinec. Prav tako so južno od Drave v dolomitskih in apnenčevih skladih Dolomitov, Kanalske in Ziljske doline, Bohinja, Posočja, Karavank in Zasavja, kjer vsepovsod oznanjajo vrhovi z imeni Kuk, Kok in Kovk o davnem prvobitnem železar-jenju na osnovi rjavega železovca, najlaže spoznavnega in najlaže taljivega, Noričani mojstrili slavno svoje jeklo! Vse tod so sicer že tudi Turi pred prihodom Vindov topili železo, toda navodilo za nastajanje tistega vrhunskega noriškega jekla, rekel bi, da je to bila obloga topilnih peči z grintavcem12, pa so bržčas dali Vindi. Zanimivo je, da so starosvetni mojstri železarstva iztaknili tudi na severni strani Drave na dveh krajih ustrezno geološko podlago, toda na obeh samo prav majhni krpici, ki vsebujeta rjavi železovec. Prva je blizu Brež, v kolenu Krke in njenega pritoka Olse; tam je bilo nekoč glavno mesto Notranjega Norika, Noreia,13 in blizu tam Noreia Tauriscorum. Tam je tudi hrib Kuketzriegel (1285 m) in sta vasici Watsch in Semlach, podobno kot naše Vače nad Savo in Zemelj pri Metliki, kraja, znana po pradobnem železarstvu. Drugi tak kraj železarstva je bil pri Wildonu ob Muri, na robu nekdanjega Notranjega Norika. Tudi tam je hribček z vrhom Kuketz (393 m) in na njem vasica Komberg in tam blizu krajevna imena Vindov: Tratten (Trata), Greut (Rovte), Sulz (Solčava) in še druga. Morda bi se dalo sklepati po nekaterih geografskih imenih na mejne obrise Notranjega Norika. Kakor so zapustila v davno umrlih stoletjih stara ljudstva, gotovo miroljubna pastirska ali kmetovalska, imena iz osnov Hum-, Horn-, Kum-, Kom-, to je vrhov, ki se jim pozna, da so tam nekoč bila utrjena zatočišča, tako so tudi Vindi zapustili imena nekoč utrjenih krajev in vrhov. To so geografska imena iz osnov Rat-in Rad-. Najdemo jih po vsem Notranjem Noriku, tako na važnih križiščih ter na mejah. Dr. Janko Grampovčan je postal na taka geografska imena pozoren in potem ugotovil, da v irščini pomenijo predvsem utrjen kraj ali vrh.14 Precej verjetno je, da so imena iz teh osnov posejali pri nas in po Evropi prav Vindi, saj je Notranji Norik, in sploh osrednjo Evropo povezovala z Irci znamenita evropska transverzala: Ren-Alpe-Drava-Donava nad dvatisoč petsto let! Po vsem tem bi utegnila naslednja geografska imena krajev in vrhov podati poligon mejnih obrisov nekdanjega Notranjega Norika: Rattenberg na Innu - Radstadt - Ra-disch - Radgona - Radeče - Radovljica15 - Ratitovec - Na Radeljc (Kanin) - Na Radeljc (Bovec) - Rateče - Rattenberg. 12 Grintavec = dolomitni pesek. Dolomit se razlikuje od apnenca po vsebovanju magnezijevega karbonata; ta povzroča, da se dolomit drobi v pesek. Osnova »grint« pomeni v keltskih narečjih »drobiti«. 13 Po zemljevidu v razpravi: Dr. Walter Schmid, Norisches Eisen, 1932, str. 10 (176). Avtor tega je bil naš rojak France Šmid iz Gašteje pri Kranju, sošolec znanih planincev: Mlakarja, Oblaka in Westra. Tedajšnje razmere so nanesle, da je odše[ v Gradec, tam spremenil ime in bil profesor na univerzi. Vsako leto pa je prihajal na obisk v svojo domovino, po srcu ostal do zadnjih dni življenja Slovenec. Poznal sem se z njim nad 30 let. 14 Dr. Janko Grampovčan pravi v svoji knjigi, na str. 78 odstavek »Irske besede in naš jezik«: Rath, pi. Rathama, circular vallum often palisaded or otherwise strenghthened. 15 Ponovno sem bral razlago, da je nastalo ime Radovljica po nemški besedi »Das Rad«, to je po kolesu, ki ga ima Radovljica v mestnem grbu. Pravilno pa je narobe. Nemški fevdalec, ki je v srednjem veku snoval mestni grb, si je razlagal vindsko osnovo slovenskega imena Radovljica po nemškem »das Rad«, to je »kolo«. Ime je torej vindo-slovensko iz vindske osnove Rad, nastalo nemara pred več kot 2500 leti. Nemško obliko imena so skovali priseljeni nemški fevdalci dosti kasneje. Leto 476 je močno odjeknilo na odru evropske zgodovine, pojavilo se je zveneče ime Odoaker, ime prvega germanskega kneza na prestolu v Rimu, ime, ki pomeni konec rimskega imperija. Med prvimi Odoakerjevimi ukazi je bil poziv Rimljanom, naj se vrnejo v svojo italsko domovino. Do tiste dobe je bil Norik še zmeraj dokaj naseljen, v gorah kovinarsko gospodarstvo in pastirji, po dolinskem svetu vindski kmetje, ob nekdanjih čolnarskih postajah, kjer so zrasle vasi in trgi, so bili trgovci, obrtniki, upravni nameščenci, duhovščina, nekaj vojaštva in seveda tudi kramarji, čolnarji in tovorničarji. Domači vindski jezik je v dolinah domala izginil, ne pa tudi pri gorjanskih prebivalcih, kramarjih in čolnarjih, te - posredovalce med mojstritelji jekla in drugih kovin v gorah Norika s prebivalci ob panonskih rekah - so njihovi opravki bolj vezali na vindski kot na latinski jezik. Toda v petem stoletju je nastala v polatinjenem dolinskem svetu Norika varnost manjša. Po poteh, ki so bile ob plovnih rekah, so prihajale tolpe nemirnih ljudstev plenit in ropat. Zato je bil odziv tega dela polatinjenega noriškega prebivalstva na Odoakerjev poziv močan in začeli so se vračati na italsko matično zemljo ne samo pravi Rimljani temveč tudi polatinjeni Vindi. Tako je postal dolinski svet Norika bolj in bolj zapuščen, polja je začel preraščati plevel, utihnilo je življenje v zaselkih in trgih, domove in cerkve je drobil čas. S propadlih njiv ni bilo več pridelka, primanjkovati je začelo žita, poljščin in druge hrane gorjanom. Tedaj so morali krepkeje prijeti za vesla čolnarji in pogosteje potovati kramarji po Muri, Dravi in Savi, da so mogli zadostiti potrebam. Zato je začelo ljudsko življenje utripati drugače, ko so postali Noričani tako navezani sami nase, predvsem na svoje kramarje. Njihov ugled je rasel v sosedstvu in še bolj doma, dobivali so nekakšno vodilno vlogo.1(S Slavno ime Norik je začelo ugašati in čedalje bolj ga je pričelo nadomeščati ime Karantanija, to je Gorjansko. 7. V šestem stoletju so bili Noriku sosedje z vzhoda in juga Langobardi, bojevito, nemirno, pastirsko ljudstvo, vešče že tudi preprostejšega poljedelstva. Na njihovem jugu, v Podonavju, je živelo njim sorodno germansko ljudstvo, Gepidi. Tedaj so se pojavili v srednjem Podonavju, severno obeh germanskih ljudstev, turško-tatarski Obri, nomadi, ki so se preživljali na račun kmetovalskih in živinorejskih ljudstev, jemali so jim hrano in vse drugo potrebno za preživljanje. Tudi Sloveni, naši davni dedje s slovanske strani, so postali njihova žrtev, pobirali so jim pridelke in poleg tega so pri njih novačili mladeniče, da so se morali boriti kot pešaki skupno z obrskimi jahači pri roparskih pohodih. Poljedelska ljudstva je kmetijska dejavnost s pripravljanjem njivskih tal, s setvijo, z žetvijo in s spravljanjem pridelkov vezala več let na isti prostor. Poleg tega so bila nevajena orožja in zato se niso mogla dosti upirati takemu nasilju. Vdati so se morala usodi. Tako nekako kot stoletja kasneje svojim fevdalnim gospodom, ki so pobirali desetino. Kmalu po naselitvi Obrov v srednjem Podonavju, se je kralj Langobardov, Alboin, spri s kraljem germanskega ljudstva Gepidov, torej s svojimi južnimi sosedi. Povezal se je z Obri in leta 566 so Langobardi in Obri hkrati napadli Gepide, jim ubili kralja M Bogo Grofenauer, Zgodovina slovenskega naroda, I. zv. Lj. 1964 str. 159, piše: »Ob velikem rimskem forumu je bila zgrajena poleg prostorov rimskega upravnika posvetovalna hiša za predstavnike domačih plemen; poleg svetega vodnjaka — značilnega za keltske navade - je bil narisan na steni . . . konj na saneh in čolnu.- Kaj pa če ni bilo to nekakšno stanovsko znamenje vindskih kramarjev, teh neprestanih popotnikov s konji, čolni, vozmi in sanmi? in jih premagali. Plen, to je premagano ljudstvo in deželo, sta si zmagovalca medsebojno razdelila. Pisec kronike Langobardov, Pavel Diakon, je poročal za leto 568, da so se Langobardi izselili na furlansko in beneško ravnino, od Noričanov se je torej tedaj ločil njihov sosed z južne in vzhodne strani. Kralj Alboin je prepustil svojo izpraznjeno deželo Obrom, ki pa Noričanom ne bi bili najbolj zaželeni sosedi. Mar ne kaže, da so Noricam takrat sami povabili v svojo bližino Slovene, ki so jih vindski kramarji takrat že dobro poznali? Zgodovinar piše, da so se tedaj, torej leta 568, v izpraznjeni prostor na meji Norika, to je na današnji Štajerski in Dolenjski, potem naselili Sloveni in s tem začeli prodirati v alpski svet. Toda znamenja so, da so se prvi Sloveni že precej prej naselili v Noriku in to celo tudi na njegovem najbolj zahodnem koncu, na vzhodnem Tirolskem v povirju Drave. Na tako zgodnejšo naselitev lahko sklepamo po nekaterih geografskih imenih. Ne mislim pri tem na razna taka imena, ki jih nahajamo povsod, kjer so nekoč prebivali Turi in Vindi (ponekod tudi cisalpinski Gali), na primer takale: Windisch Matrei, Ranig (Ravnik), Schleinitz (Slivnica), Klausen (Kluže), Prosegg (Prošek), Kleckner (Klek), Gries (Griže), Sulz (Solčava), Raschotz (Rašica), Planitz (Planica), Ka-pelle (Kapla, Kapela), Lutz (Luče) itd. To so geografska imena, ki so jih Vindogermani in tudi Vindosloveni prevzemali od staroselcev in so jih potem naprej prenašali rodovi z ustnim izročilom. Pri tem je ostala imenska osnova Vindov in Turov bolj ali manj ohranjena, samo ime pa je bilo navadno narečno oblikovano ustrezno germanski, oziroma slovenski izgovorjavi. Kaže, da je ostala vindoslovenska oblika imena bliže vindskemu matičnemu jeziku. Poleg teh vindogermanskih, oziroma vindoslovenskih geografskih imen najdemo zunaj današnjega slovenskega ozemlja na primer v povirju in zgornjem porečju Drave in Mure še dandanes ostanke geografski imen, ki pa so jim dali ime že Slovenci. Tako, posebno zanimivo in nemara za našo zgodovino pomembno geografsko ime je Rudnig, ime 2429 m visoke gore, oddaljene od trga Windisch Matrei 22 km v južni, nekoliko na zahod odmaknjeni smeri. V Hitlerjevi dobi so črtali trgu Matrei pridevnik »Windisch« in v novejših zemljevidih piše namesto imena Rudnig že Weisse Wand. Gora Rudnig leži tudi nekako v smeri potoka Christien B.,17 pritoka Drave v Pustriški dolini, prav tistega, ki je bil meja med Bavarci in Slovenci leta 769, kot sta zapisala zgodovinarja Kos in Grafenauer. Če pomislimo, da so v šestem stoletju Bavarci po Pustriški dolini že močno vpadali v Norik zaradi dragocenih kovin in jekla, kaže, da so se tisti davni Sloveni morali tam naseliti že precej pred letom 568, ki so'še imeli mir pri delu v svojem rudniku. Lahko, da je to bilo v dobi po Odoaker-jevem ukazu v letu 476, ko je potem nastalo pomanjkanje delovnih rok po vsem dolinskem svetu Norika. Tedaj so se vindski kramarji morda spomnili tistih Slovenov v Porabju in v prostoru: Vindobona - Nežidersko jezero - Blatensko jezero, tistih, s katerimi so se lahko pogovorili kar v vindskem jeziku, tistih naprednih poljakov, oračev, ki so imeli na poljih že kozolce, tistih miroljubnih kolarjev, tesarjev, rudarjev in topilničarjev, njim tako potrebnih. Povabili so jih, da so se jeli preseljevati v Norik z njihovih prenaseljenih in nemirom preseljevanja ljudstev izpostavljenih nižin, da so pomagali nanovo zaživeti zapuščenemu in propadajočemu dolinskemu svetu Norika. Desetletja kasneje je pisal kronist: Meja Bavarcev s »Sclaborum provinciam« je na Toblaškem polju, ondi blizu izvirov Drave, Piave in Zilje. Na obeh straneh te meje, torej na njeni zahodni in vzhodni strani, so geografska imena iz osnov, za katera bi Nemci lahko rekli: »Mi smo jih krstili« in Slovenci nasprotno: »To so naša slovenska imena«, vendar - to niso imena niti iz nemških in ne iz slovenskih ust, to so imena, ki imajo osnovo iz ust Turov in Vindov. Na zahodni strani so imena vindogermanska, na vzhodni strani vindoslovenska I Od rojevanja prvih do rojevanja drugih pa je preteklo blizu petsto let! Ko domnevam, da je gorsko ime Rudnig poleg imen Döllach (Dole) in Göriach (Gorje), najbrž najbolj zahodno še slovensko ime med množico vindoslovenskih imen pod n Oba zgodovinarja pišeta: Christenbach, pravilno je Christeinbach, nemara prvotno v vlndoslovenskem: Krstenica. TIMAV Timav je poznana kraška reka. O njej so napisali več razprav, kar 24 geografov v starem in srednjem veku. Je posebna kraška ponikalnica. Ze starim Latincem |e bil spodnji Timav pri Stivanu »veletok«, ki ga je že proslavljal v svojih spisih - sam Vergil. Izvira pri Jelšah blizu hrvaške meje, pri Ilirski Bistrici sprejema vec pritokov, pod Premom je že prava reka, a pri Košani se obrne v 13 km dolgo Vremsko dolino, k|er se zaradi številnih jezov umiri. . . . Po 47 km dolgem vrhnjem teku prelukn|a skalo pod Škoqanom in se izgubi v Marin-čevo jamo, teče skozi Vrata, in se prikaže na dnu Velikega brezna. Iz Velikega brezna se vnovič izgubi v podzemsko votlino, ki je brez kapnikov, a div|e razdrapana, veličastna. Podzemske sledi so dolge nekako poldrug kilometer, dokler ne »zgrgra« v Mrtvem jezeru v ozko žrelo. ........... . Šele I 1841 so v jami pri Trebčah blizu Trsta našli globino 321 m in podzemski tok Timava. Podzemsko bobnenje te reke se namreč čuje tudi na dnu 300 metrov globoke Kačje jame pri Divači. S kemičnimi barvili so namreč ugotovili, da privre pri Stivanu Devinskem iz treh glavnih izvirkov (pravijo, da jih je bilo celo devet) s silno moqo Ker pa" privre dosti več vode, kot se je izgubi v jamah, je to dokaz, da se vse kraške vode odtekajo v Timav, ki ima še celo stranske odtoke pod zemljo do mor|a Tak podzemski odtok je tudi pod Nabrežino. Brjanica, iz katere črpajo do 100 1 vode na minuto, ako ne še več. To je vodovod za Trst in okolico. Tržaški okolicam pravi|0 vodovodu kar na kratko - Bržinski. Vodovod ie bil odprt že I. 1856 Kot mogočna reka se Timav po poldrug km dolgem teku končno izliva v mor|e. S. Skočir Gross Venedigerjem, noj dodam, da najdemo potem prva slovenska geografska imena šele trideset kilometrov proti vzhodu, to je pod Velikim Klekom, nemara naslednja: Sagritz (Zagorica), vrh Mohar (nemško bi bilo Hermagor), vrh Sadnig (Zadnik), Dobra in lahko še nekatera. Seveda, kakor so Nemci kasneje pisali ime gore Rudnig v nemški izreki, so tako pisali tudi vsa druga slovenska imena. Kajpak, poleg navedenih slovenskih geografskih imen, nemara iz prve naselitve Slo-venov pod Velikim Klekom, je tam precej več takšnih-le: Raiach, Zöriach, Zopotnitz, Tratten, Petzek, Moli. Seveda so se sprva tudi ta imena glasila: Roje, Cerje, Sopota, Trata, Peček, Melj. Vendar so to vindoslovenska imena, ki so ji Sloveni prevzeli od Turov in Vindov. Pozneje so jih nemški naseljenci pisali v nemški izgovorjavi, kajti njihova imenska osnova ni nemška niti ne slovenska. 8. Več kot pol stoletja sem si priložnostno zapisoval iz starih zemljevidov, ondotnih krajevnih časopisov, oglasov, osmrtnic itd. vindogermanska in vindoslovanska geografska imena in priimke iz Bavarske, Švice, Tirolske, Koroške in naše Slovenije. V primerjavo navajam nekaj takih vindogermanskih imen iz alpskega sveta, največ iz okolice Bodenškega in Zijriškega jezera. V oklepajih so navedene njim ustrezajoče vindoslovenske oblike iz iste osnove pri nas: Imena gorä: Guggel, Guggelberg (Kuk); Vogel, Vogelberg (Vogel); Spiessberg (Špik); Schotten, Schottenberg (Skuta, Skutnik); Ringenberg, Ringkogel (Rinka); Kunter (Kun-ter (Kuntar); Rauenberg, Ravensberg, Rauen (Ravna gora, Ravnik, Ravne); Homberg (Horn); Kumberg (Kum) itd. Krajevna imena: Baitenhausen (Bajte); Bettnau (Betnava); Berneck (Brnik); Gletsch (Kleče); Gereut, Reut (Rovte); Göritz Gorice); Kappel, Kapellen (Kapla, Kapela); Kropp (Kropa); Kandern (Kandrše); Meuschen (Mošnje); Metlen (Metlje); Mürren (Miren); Radling (Radlje); Renken (Renke); Rentzen (Renče); Strass (Straža); Thüring, Zürich (Turje, Trnje), Uznach (Učne); Zürzach (čirče) itd. VIPAVA 47 km teče po mehkem in ilovnatem svetu in dela prav lene »mendre«. V zračni liniji je od izvira pa do izliva v Sočo dolga le 32 km. Na dan privre že močna v trgu Vipava izpod Nanosa v lepem parku nekdanjih vipavskih grofov. Bistri valovi Vipave so tudi hladni. Nekdanji Latinci so jo imenovali Flumen frigidum (mrzla reka). Nekateri so domnevali, da je Vipava le nadaljevanje potoka Lokve, ki se izgublja v Predjamski luknji. Drugi so menili, da se Divje jezero pri Idriji odteka pod Trnovsko planoto v Vipavo. Dejstvo je, da se stekajo v Vipavo podzemski tokovi pod Trnovsko planoto in Nanoško planoto. Vode v Vipavi nikoli ne zmanjka, vsakih 24 ur privre na dan 6000 kubikov. Ob potresu 31. 8. 1838 je Vipava tekla - nazaj v žrelo in za - 6 ur - popolnoma usahnila. Čez poldrugo uro je zopet privrela na dan. _ Brž po izviru dobiva Vipava več kratkih pritokov, med njimi je slavnoznani Hubelj, zelo mrzel, pri nekdanjih Šturijah (sedaj je to naselje priključeno k Ajdovščini in tvori celoto kot mesto). Izpod Čavna dobi tudi več pritokov, zato se Vipava »opogumi« in zavije »Pri Paradižu« v divje romantično sotesko »Pekel« ter se združi z dolgim pritokom Branico, ki prihaja izpod Štjaka. _ . Pri Prvačini napravi Vipava kar 5 km vijug na daljavi 1 kilometra in pol. Ob izlivu Lijaka si Vipava začrta pot po dnu »nekdanjega jezera«, kjer izgublja nekaj vode. Leta 1910 so pri Biljah zlili v Vipavo posebno črnilo, oziroma barvilo, ki se je po petih dneh pokazalo v - Dobrdobskem jezeru. To pomeni, da ima Vipava pod Krasom podzemske odtoke. Pod Mirnskim gradom se reka obrne. Če bi pod Mirenski grad skopali le 50 m dolg prekop, bi Vipavi prihranili kar 5 km dolg ovinek. Kakor da bi se branila bistre Soče! S. Skočir Imena rek: Hubel (Hubelj); Issar, Iser (Jezernica); Sauer, Sure18, (Sora); Selzach (Selščica); S i h I (Zilja); Saalach (Zala); Kankerbach (Kokrski potok) itd. Priimki: Anschütz (Anžič); Aschbe (Ažbe); Beitz (Baje); Bärnot (Bernot); Bernecker (Bernekar); Binder (Pintar); Bochatay (Bogataj); Brilly (Brili, Brilej); Bruss (Brus, Broz); Faith (Fajt); Föhrly (Ferlič, Ferlinc); Macher (Mahar); Maitzen (Majcen); Ganter (Gantar); Kalin (Kalin); Kette (Kete); Kobler (Koblar); Kraiger (Kraigar, Kraigher); Kundtner (Kuntar); Fröhlich (Frelih, Brelih); Kunauer (Kunaver, Kunovar); Leuschner (Luznar); Nagler (Naglic); Luther (Lutar); Orell (Orel); Rauber (Ravbar); Reissmann (Resman); Reissner (Rižnar); Rosch (Rož); Rösch (Reš); Rossegger (Rošekar, Roškar); Schwaiger,19 Schweiger (Švajgar); Seitz (Zaje); Söhre (Zore); Schorn (Šorn); Schmutz (Šmuc); Schiller (Šilar); Sucher (Suhar); Traun (Traven); Tschoppe (Čop, čopič); Tuscher (Tušar); Wiedmayer (Vidmajer, Vidmar); Zancker (Cankar); Zimmermann (Cimper-man); Zehrer, Zöhrer (Cerar) itd. 2e na pogled opazimo podobnost med vindogermansko, to je zahodno, od Germanov po vindski osnovi oblikovano ime, in vzhodno, vindoslovensko, od Slovenov po vindski osnovi oblikovano ime. V prvih je poleg germanskega krvnega prispevka tudi nekoliko slovanskega deleža po Vindih, pri drugih je slovanski prispevek od Vindov in Slovenov - germanskega deleža pa pri teh sploh ni. Med Vindogermani in Vindoslovani obstoji torej po Turih in Vindih majhno krvno sorodstvo. Opazno je pri nas po svetlolasosti, po veselih vižah petja in glasbe, po pisanosti narodnih noš, po arhitekturi vaških naselij in po raznih šegah in navadah. Vse to je v značaju Gorenjcev in Korošcev nekoliko podobno tistim, ki jih vidimo po Tirolskem, na Bavarskem in v Švici. Toda to ni niti najmanj dediščina po Germanih, temveč je samo nad dvatisočletna dediščina po genih Vindov tostran in onstran meje v povirju Drave. Ta dediščina je hkrati priča visoki civilizaciji Vindov že pred več kot dvatisoč leti! V šolah v nekdanji avstro-ogrski monarhiji so nas učili prav nasprotno: vsa taka imena, priimki, značilno veselost in ljubezen do petja in glasbe v človeški čudi naj bi bili Slovenci dobili s posredovanjem po krvnem prilivu Nemcev! V tujini (nemških deželah) še danes tako učijo in celo pri nas doma ni v tem oziru vse v redu.20 Ni še dolgo tega, ko sem v leksikonu bral o gorenjski »avbi«, da jo imamo po nemškem »Haube«. Kot je tujec to rekel brez osnove, je to naš človek brez premisleka sprejel. Avbo in ime zanjo so prevzeli Nemci od Vindov onstran Alp in mi tudi od Vindov tostran Alp! Razumljivo mi je, če so v takem duhu pisali raziskovalci besede in preteklosti še okrog pričetka sedanjega stoletja, vplivi, vzgoja in želje tedanje avstro-ogrske vladavine so bile pač takšne. Danes pa, ko imamo svojo univerzo, znanstvene zavode, inštitute in šole, bi kaj takega ne smelo biti. Tole svaštvo imen, besed in priimkov je Slovencem povzročilo dosti škode in zla. 2e v dobi monarhije in posebno še tedaj, ko je bil na pohodu hitlerizem, so v matičnih, vojaških in upravnih uradih popravljali vindoslovenske oblike priimkov v vindo-germanske. Prizadeti, posebno manj izobraženi ali manj zavedni, so verjeli in postali ponemčenci, čeprav po krvi niso bili niti najmanj Germani! Tisoče in tisoče naših rojakov smo izgubili tudi na ta način! w keltskih narečjih: sure = reka. w Dr. Theodor Heinsius, Wörterbuch der deutschen Sprache, Hannover, 1835 (5590 strani v štirih knjigah). Tam piše: Schwaige, auch Schweige: ein Viehhof. 20 Se danes učijo v naših šolah, da imamo npr. izraz »jeklo« iz starovisoko-nemškega jezika. V resnici ga imamo od izraza Turov: ekel. Sloveni so besedo mehčali v: jekel. Obstoje tudi priimki Jekelj (Jeklar v Podvolovleku). Pleteršnik piše v pripombi, da je na Bavarskem še živ izraz za jeklo: Eckel. Lani sem bral v znani nemški turistični reviji prispevek slovenskega jezikoslovca, v katerem se trudi Nemcem prikazati, koliko besed smo prevzeli Slovenci od Nemcev. Našteva skoraj same vindoslovenske besede, ki jih imajo tako Nemci kot mi neposredno od Vindov. Iz knjige dr, Janka Grampovčana, ki je bila tiskana pred štirinajstimi leti, navojam od njih samo en primer: vindsko »serin« je slovensko »skrinja« in nemško »Schrein«. Na ta način smo dobili od Vindov tudi izraze: škrat, škaf, skuta, skedenj, škarje, Skot, škoda itd. Podobno velja tudi za druge njegove primere »kuhinja« itd. Miselnost Nemcev, do so naša vindoslovenska imena in priimki naša dediščina po Germanih, ¡e pri njih vsesplošna, tudi tisti od njih, ki so to vprašanje bolj proučevali, vztrajajo pri tem. Prav takšno njihovo splošno prepričanje je bilo vzrok, da so začeli 1938 na Koroškem z vso silo zatirati Slovence in da je nemška vojska leta 1941 okupirala našo Gorenjsko in slovensko Štajersko. V aprilu 1941 je Hitler, ob obisku v Ma-riooru, ukazal: »Machen sie mir das Land wieder deutsch!«, kajti, bil je sveto prepričan, da bo s tem priklopil Nemčiji del dežele in ljudstva germanske krvi. * Pripominjam, da so še nekatera druga znamenja, ki potrjujejo takšen razvoj dogodkov ter način in čas naselitve Slovenov v Notranjem Noriku na primer naš kozolec v Alpah. Toda o tem posebej. FOTOGRAFIJA - PLANINSKI KONJIČEK FRANČEK VOGELNIK (6. nadaljevanje) ed železnimi pravili - do zlatih še sploh nismo prišli - ki se jih je treba držati pri snemanju barvnih diapozitivov, je vsekakor na prvem mestu skrb za kar najbolj natančno osvetlitev - ne predolgo, da ne dobimo bledih, izpranih barv, ne prekratke, da ne bo posnetek pretemen, neuporaben. Podatek za osvetlitev nam posreduje foto-električni svetlomer, enakomerno svetle diapozitive pa bomo dobili samo, ako znamo z njim vešče ravnati. Navadimo se ga uporabljati pri vsakem posnetku, razen če gre za ponovitev pri nespremenjenih svetlobnih razmerah! Kakor hitro namerimo objektiv v drugo smer, je treba preveriti osvetlitev. Dobri posnetki nastanejo samo po skrbnem tehtanju vseh okoliščin in sestavin motiva. Preden se začnemo na veliko ukvarjati z barvno fotografijo, moramo vedeti, ali je zaklop res popolnoma zanesljiv, ali je pri nastavljeni stotinki sekunde v resnici odprt samo stotinko sekunde, ne več ne manj, pri nastavljeni desetinki desetinko, pri petstotinki petstotinko itd. O svetlomeru že tako vemo, da ni absolutno popolna priprava, vendar se je treba s tem sprijazniti. Rešitev je v tem, da lahko brezhibno delujoči zaklop lepo »uglasimo« z relativno odličnim svetlomerom. V ta namen bo pač treba žrtvovati film, nič ne pomaga; prav tako, če kupimo popolnoma avtomatično kamero, ki jo je treba le nositi na rokah, vse drugo naredi sama. Za preizkus izberemo primeren objekt in svetlobne razmere, ki se nekaj minut ne bodo spremenile. Vemo, da mora pri stotinki sekunde in odprtini zaslonke 8 -običajna ekspozicija - smukniti skozi odprti zaklop natančno enaka količina svetlobe kakor pri dvestotinki in zaslonki 5,6 ali petdesetinki in zaslonki 11 ali petindvajsetinki in zaslonki 16 in skoraj enaka pri petstotinki in zaslonki 4 ali tisočinki in zaslonki 2,8. Če nastavimo drugega za drugim omenjene čase, recimo, da začnemo pri tisočinki in odprtini zaslonke 2,8, in nato podvajamo čas osvetlitve in zapiramo zaslonko, moramo ob nespremenjenih svetlobnih okoliščinah dobiti popolnoma enake svetle diapozitive. Vse to si bomo sproti zapisovali, da ne bo preveč ugibanja ob razvitem filmu. Videli bomo, ali se lahko zanesemo na vse osvetlitvene čase, obenem pa tudi, ali se lahko natančno držimo podatkov svetlomera ali pa bi bilo boljše osvetlitev korigirati (npr. 1/2 zaslonke), da bi dobili lepo nasičene barve. Ker je za kakovost barv odločilna barvna temperatura svetlobe, bo prav, ako naredimo poskusne posnetke ob različnih urah dneva. Precej več vaje je treba, da se naučimo zanesljivo uporabljati svetlomer. Vedno si sproti zapisujmo vse podatke! Seveda bomo fotografirali s standardnim objektivom, niti s širokokotnim niti s teleobjektivom, ker se merilni kot svetlomera ne ujema s slikovnim kotom dodatnih objektivov. Čeprav so specialni objektivi na moč zapeljivi, niso preveč priporočljivi za začetnika. Tudi s kričeče pisanimi, na moč kontrastnimi svetlo-temnimi objekti ni treba začeti: črn predmet odseva komaj 1 % svetlobe, bel pa vsaj petdesetkrat več! Zato nikdar ne postavimo črno napravljenega smučarja v novo zapadel sneg, ker bo to za prvi dan fotografiranja pretrd oreh. Tudi ob brezhibni osvetlitvi smo lahko zaskrbljeni, ali bo material prenesel tak svetlobni razpon. Senčne ploskve na diapozitivu bodo pretemne, brez izrisanih podrobnosti, svetle pa preosvet-Ijene. S takim posnetkom se ne bomo mogli postavljati. To velja zlasti za posnetke pri nasprotni svetlobi, ki so sicer prava poslastica, toda samo za izkušenega foto-amaterja, pa še ta se precej časa praska za ušesom, preden se odloči. Začetnik naj si zapomni samo to, da je slabo, če ima sonce za hrbtom, nad glavo in pred seboj. Svetlobo bomo pravilno izmerili in določili pravilno osvetlitev, če svetlomer obrnemo natančno v tisto smer, v katero bomo namerili objektiv. Ce fotografiramo na dosegljivo razdaljo, se približajmo s svetlomerom predmetu, ki bo »žarišče« posnetka: če hočemo npr. narediti lep portret planike, ki je v vsakem primeru znatno svetlejša od svoje neposredne okolice, se potrudimo s svetlomerom tik k njej; enako, če se hočemo postaviti z imenitnim bližinskim posnetkom duhteče murke, ki je očitno temnejša od svoje okolice. Naj nam ne bo žal truda, če je treba poklekniti ali celo leči DE5IFRIRANJE LEDENIKOV Naslov je presenetljiv, saj o dešifriranju govorimo pri odkrivanju in vdiranju v skrivne vrhunske pisave, pri dekriptiranju važnih sporočil. Paul E. Schazman iz Berna pa je dal ta naslov svojemu članku o ledenikih po besedi pionirja Alp Louisa Agassiza, ki je zapisal: »Geologija si prizadeva, da bi dešifrirala najstarejše stvari iz zgodovine Zemlje.« De Saussure se za ledenike na Mt. Blancu še ni zanimal. 15. julija 1772 se je napotil v gore Zenevčan André-César Bordier, vnuk Aleksandra Bordiera, ki je bil 40 let kapitan ženevskega garnizona. Hotel je doseči »savojske ledenike« in je zato nastopil osemdnevno »voyage pittoresque«, slikovito potovanje. V osmih dneh je k pisan|u ledenikov doprinesel več kot vrsta preteklih stoletij. Z barkačo je iz Eyiana plul do Veveya in se v Martignyju začel seznanjati z gorskim svetom. Vzbujal je v njem neko grozo, čutil pa je tudi veselje, ki ga more v naravi uživati le pešec. Bordier ima oči za hribovca, za sinje nebo med meglami, za ptičje kore, pri srcu mu je domačnost kmečke hiše, spanje na seniku, domača jed. Najbolj pa so ga mikali ledeniki. Ogledal si je ledenik Argentière in njegove pojave in Mer de Glace »globoko zmrznjeni ocean«, ki ni negiben, premika se, giblje in zraven obdeluje in spreminja tla, po katerih se razteza na videz miren. Ugotovil je pomen ledeniških voda, pomen obsega, prostornine, umikanja in napredovanja ledenikov. L. 1818 je prišlo do podora na ledeniku Giétroz. V dolino je zgrmela množica peska, ledu in grušča, skal, oskalkov, vode in blata, v Martignyju je ta material segal do oken v I. nadstropju. Med znanstveniki, ki so si katastrofo ogledali, je bil tudi Jean de Charpentier, znan po svojem delu o geološkem sestavu Pirenejev. L. 1856 se je Charpentier srečal z Louisom Agassizon, uglednim, še mladim profesorjem v Neuchâtelu. Stik med njima je bil pomemben za geologijo in glaciologijo. Agassiz je pred ljudi postavil vizijo ledene dobe in odkril eno od strani v knjigi zemeljske zgodovine. L. 1840 je bil v Angliji, kjer ga je sprejel fizik James David Forbes, ves navdušen za proučevanje ledenikov. Naslednje leto sta bila oba na delu na ledeniku Aar. Škot Forbes je tedaj odkril popolnoma nove stvari v sestavu ledu in ledenikov. Leto nato so se štirje prirodoslovci povzpeli na Jungfrau: Švicar Agassiz, Francoz du Châtelier, Škot Forbes in po izvoru Nemec Desor, pozneje naturalizirani Švicar. Desor je izjavil, da je bil dan, ko je z vrha Jungfrau gledal švicarsko ravan, med najlepšimi, kar jih je doživel. In razvila se je glaciologija, na tla. Podatek za osvetlitev ¡e vse preveč dragocen, zagotovo velja več kot najdražji fotomaterial, ki ga z malomarnostjo lahko uničimo, sebe pa oropamo za sadove svojega truda. Fotografija terja včasih precej gibčnosti in potrpljenja, tako v trdi, suhi skali, kadar je treba ujeti v objektiv plezalca ali morda kakšen edinstven primerek avriklja, kakor v mehkem, čofotavem barju, kadar hočemo ovekovečiti barjansko cvetano. Marsikaj zanimivega in nepozabnega lahko fotoamater doživi v snegu in ledu, vendar bomo pred začetniki rajši o tem molčali. Pravzaprav so to res postranska doživetja, pomembno je, ali smo kaj dosegli ali pa je bilo vse zaman. Recimo, da za silo obvladamo vse, o čemer smo pravkar govorili. Ali bodo posnetki, narejeni v senci ali pri oblačnem vremenu in v dežju, enako svetli kakor tisti, pri katerih se sonce toplo upira naravnost v objekt? Ne, nekoliko temnejši bodo. Če nam gre za to, da bi bili enako svetli kakor osončeni - če ne maramo posebej poudariti mračnega učinka - bomo zaslonko odprli za polovico ali kar za celo. Novi filmi so vedno bolj tolerantni, prenesejo brez škode tudi malo večjo dozo svetlobe. Prav tako bomo neznatno povečali osvetlitev - odprtino zaslonke bomo povečali za 1/2 - če bomo fotografirali v nasprotni svetlobi. Če gre za izreden motiv, bomo storili najbolje, ako še nismo dovolj izkušeni, če naredimo kar troje posnetkov -natančno po svetlomeru, nato pa odpremo zaslonke najprej za 1/2, zatem pa za celo, ali pa ustrezno podaljšamo osvetlitveni čas. Nasprotno pa lahko opazimo pri izredno svetlih motivih, da so diapozitivi kljub vsej pazljivosti pri osvetlitvi nekam plehki, presvetli. Skoraj gotovo nam je malo ponagajala previsoka barvna temperatura. Če nimamo ustreznega konverzijskega filtra, pa se posnetku ne moremo odreči in ne čakati, da se bo svetloba malce, za ki je obenem s klimatologijo in geologijo prodirala v skrivnost naše zemlje s tem, da je znanost združevala z alpinističnimi storitvami in da je znanstveni eksperiment istočasno pomenil tudi zanosno doživljanje naravnih lepot v gorah. Začetnik pa je bil Bordier, ki je že I. 1772 zapisal, da je z očmi razuma raziskoval gibanje in lego ledenikov. j q ZLOBNI JEZIKI SO MORILSKE PUŠČICE S to biblično primero iz Jeremije je v »Les Alpes« 1972/7 zabelil Werner Munter, nekdanji član komisije za varovalne metode pri UIAA, svoj polemični odgovor doktorju Jeanu Jugeu, ki je v biltenu »Les Alpes« 1972 št. 4 ostro napadel Wernerjeve pomisleke zoper priznane varovalne metode. Pri tem Juge ni varčeval z besedami in z osebno diskvalifikacijo W. Munterja. V svojem odgovoru se Munter postavi za hrbet dr. Kossmatha (v tej rubriki PV večkrat omenjenega), uglednega dunajskega strokovnjaka za vrvi, dolgoletnega člana komisije UIAA za opremo, ki se zdaj tudi zavzema za nove norme, dalje na avtoriteto Pita Schuberta in »Alpinismusa« in pribija, da so te stvari zdaj javna zadeva, ne več ezoterična stvar čistih zgolj strokovnjakov, da je treba fizikalne osnove dinamičnega varovanja približati množici alpinistov v razumljivi obliki. Jean Juge naj bi bil Wernerju krvavo zameril, ker je pri delu v komisiji UIAA opozoril na nepopolnost in načelno zmotnost formule za sunek v vrvi, če pride do padca (teža padlega z višino pada, ulomljeno z zavorno potjo). Pustimo nadrob-nosti! Pri tej točki je Werner izkopal bojno sekiro in javno vprašuje, če UIAA res nima drugega kandidata za nasledstvo Alberta Egglerja, dosedai predsednika te svetovne organizacije, in izstopa iz UIAA z obljubo, da bo še nadalje kritično spremljal delo samovšečne mednarodne organizacije. Vse, kar piše Munter o kvaliteti, vzdržljivosti in staranju vrvi, je vredno branja in upoštevanja, čeprav je za tem pisanjem verjetno tudi interes producentov. Vendar je Munterju treba priznati, da sam dela poskuse s padcem v vrv, da jih ima za seboj že več v globino 10 m in to z vrvmi različnih producentov, da ima že zbrane rezultate pri merjenju razteznosti vrvi tudi z oscilo-grafom itd. Njegovi nasveti glede izrabe vrvi so kompromis ali zlata sredina med izsledki dr. Kossmatha in Angleža Griffina. Ali na kratko: Munter postavlja svoj odgovor na klasično pravilo Bacona of Verulamskega, da je »locus ex auctoritate«, kadar gre za resnico, »infimus«, to je, da je avtoriteta kot dokaz na zadnjem mestu. T. O. kakih 1000° K, ohladila, bomo zmanjšali osvetlitev (1/2 do 1 zaslonke). Barvne temperature s tem ne bomo ukanili, dobili bomo pa le malo boljši diapozitiv. Iz vsega tega je očitno da je za ducat dobrih diapozitivov treba postreljati kar cel film. Dober fotoamater nikoli ne trati materiala, nikoli se ne odloči brez premisleka za posnetek, kadar se pa, takrat pa mu ni žal filma. In kaj storimo tedaj, če hočemo doseči poseben učinek z znatno temnejšimi posnetki? Preprosta reč: osvetlitev skrajšamo na polovico, četrtino. Jutranja in večerna zarja v gorah ne bosta preveč prepričljivi, če se bomo ravnali natančno po podatkih svet-lomera. Če se bomo ravnali po teh napotkih in si dobro zapomnili vse dobre in slabe izkušnje (le-te so posebno dragocene) ter ne bomo prezgodaj hlastali po prezahtevnih motivih, bomo polagoma, po nekaj letih - naglica ni dobra! - tako dobro obvladali snemalno tehniko, da se bomo lahko lotili česa pomembnejšega. Nasvet, da si je priporočljivo sproti zapisovati podatke o osvetlitvi, ure dneva in tudi datum, zlasti v začetku, ko so naši koraki v svetu fotografije še negotovi, ni pretiran. Kadar le utegnemo, se dajmo posvetiti čisto sami ogledovanju diapozitivov in primerjanju s podatki. To je šola, da si boljše ni moč misliti. Zapiski niso veliko vredni, če ostanejo na papirju, ostati nam morajo v spominu kot dober nauk ali opomin za podobne priložnosti. Samo tako si bomo privzgojili nezmotljivi fotografski čut. Mnogo je motivov, ki zaslužijo, da se jim temeljiteje posvetimo - ob različnih urah dneva, ob najrazličnejših vremenskih okoliščinah in v vseh letnih časih. Nikoli ne Večer v Zasavju Foto Fr. Vogelnik moremo naprej vedeti, ali se nam ravno v najbolj neugodnih razmerah ne bo posrečilo kaj izjemnega. V zlatih prastarih časih, ko je bila osvetlitev še neznansko dolga, so morali ubogi fotoamaterji prežati na nebo brez oblačka, da so bili zadostno preskrbljeni s svetlobo. Tisti pokrajinski posnetki brez oblakov, jezerske površine brez valov in mirujočih trat in žitnih polj so dandanes videti tako mrtvi, pusti. Slikovitost se začenja v naravi takrat, kadar se v njej nekaj godi, spreminja, pripravlja, giblje. Mogoče se bomo kdaj znašli na kakšnem razglednem kraju - odprt greben ne bi bil preveč priporočljiv - da bomo lahko opazovali, kako se pripravlja k nevihti. Takrat se prizori vrstijo s tako naglico, da jih lahko prestreže samo avtomatska snemalna kamera. S fotoaparatom, ki je za takšne priložnosti prepočasen, bomo komaj utegnili narediti kakšen posnetek, preden se ves svet sprevrže v deževno sivino. Ob koncu tega kramljanja o fotografiji - vse to, o čemer smo govorili, so le nepogrešljive osnove snemalne tehnike - še peščica zlatih pravil. Začetnik, ki od samega velikanskega gozda dolgo ne bo videl posameznih dreves, mora vedeti, da je svet okrog njega zares prepoln motivov. Naj si neutrudno ostri oko z opazovanjem najbližje in najbolj vsakdanje okolice. Ni treba živeti v prepričanju, da so planinski motivi doma samo v Grintavcih, Dolomitih in Himalaji. Če rad prelistava imenitne fotoalbume mojstrov planinske fotografije, ga to ne sme premotiti tako daleč, da bi omalovaževal pohlevnejše pokrajine pred domačim pragom. Posnemanju mojstrov se je treba brezpogojno odreči! Vodilno pravilo vseh fotoamaterjev, tudi planincev, je silno preprosto in si ga je lahko zapomniti: Ne obračaj hrbta najlepšim motivom! Kadar hodimo, se moramo kar naprej ozirati. Prej ali slej bomo naredili kakšen edinstven posnetek, morda celo več. Fotoamater mora biti gibčen, prožen, pazljiv. Kadar naletimo na kakšen motiv, ni treba takoj pritisniti na prožilec in oditi naprej. Treba se mu je čimbolj približati, ga obkrožiti in pretehtati od vseh strani. Vedno moramo biti pripravljeni na ta dodatni napor, neglede na to, ali imamo za seboj nekaj ur hoda. Trud bo zagotovo obilno poplačan! Na vsaki fotografiji se namreč neverjetno dobro vidi, koliko korakov je avtor naredil posebej zanjo. Včasih lahko hitro uganemo, da sploh ni stopil iz avtomobila. Ko so dr. Kolarovica, avtorja edinstvenega posnetka omorike, prijatelji nekoč vprašali, koliko časa je potreboval zanj, je jedrnato odgovoril: »Jedan život!« Kakor moramo biti preudarni pri obdelavi vsakega motiva - se pravi pri izbiri prave razdalje, perspektive, osvetlitve in drugih prvin, da dosežemo ubrano razmerje vseh sestavin - nobene preveč, nobene premalo - prav tako in še bolj moramo biti previdni pri barvnih posnetkih. Barvni diapozitiv nikakor ni popoln, če spravimo nanj vse mogoče in nemogoče barve. Treba se je omejiti, zelo omejiti, varčno komponirati, izločiti vse, kar bi kazilo celoto in motilo ubranost barv. Poskusimo kdaj narediti posnetek, na katerem bodo prevladovali sami sivi poltoni, za nameček pa dodajmo kanček barve: vsa sivina bo zaživela! Ob takem posnetku bomo bolj uživali kot ob gorah jesenskega zlata. Pot v fotografijo ni ne kratka in ne lahka. Oborožiti se je treba z zvrhano mero potrpežljivosti in znanja, ki je nakopičeno v velikanski zakladnici čudovito napisane fotografske literature. Vendar je trud nazadnje bogato poplačan: fotoamater lahko na vsakem koraku odkriva lepote in skrivnosti živega, večno spreminjajočega se sveta. POPRAVEK V Planinskem Vestniku št. 4.'73 ¡e bilo v tabeli: »Pregled planinsko-smučarskih nesreč in reševalnih akcii GRS v letu 1972« pod zap. št. 48 nekaj napačnih podatkov: 1. pri poklicu navajate gospodinja - pravilno bi bilo, ako že navajate poklic, profesor, 2. pri vzroku nesreče navajate: megla; zašla proti Loški Koritnici - pravilno - megla; zašla v Loško Koritnico, 3. pri poškodbah navajate izčrpanost - pravilno: rahle ozebline na prstih nog. Angelca Zerovnik DRUŠTVENE NOVICE VELIČASTNI STOL 1973 Borčevske, planinske, taborniške, športne in družbenopolitične organizacije iz treh gorenjskih občin Tržiča, Radovljice in Jesenic so na pobudo AO planinskega društva Jesenice in občinskega odbora ZZB NOB letos že osmič pripravila vse potrebno za uspešno izvedbo zimskega spominskega pohoda na Stol. Letošnja prireditev je bila izvedena v nedeljo 25. 2. 1973 kot uvodna prireditev v počastitev 80 letnice slovenskega planinstva in 70 letnice planinstva v gornje-savski dolini. Pohod na najvišji vrh Karavank je počastil spomin 31 letnice velike bitke 40 partizanov, prvoborcev jeseniške Cankarjeve čete na Stolu 20. februarja 1942 s preko 2000 Nemci in domačimi pomagači. Tedaj je padel na pragu Prešernove koče tudi Jože Koder, prvoborec iz Baške grape, Prešernova koča je bila požgana. Dosedanjih sedmih zimskih spominskih pohodov na Stol se je udeležilo preko 1500 ljubiteljev in obiskovalcev gora. Vsi so dobili bronasto spominsko značko, mnogi pa tudi že srebrno, preko dvajset pa jih je bilo na pohodu že po petkrat in več. Osmi zimski spominski pohod je bil odlično pripravljen. Časopisno podjetje Delo je že drugič prevzelo pokroviteljstvo nad to prireditvijo, ki prehaja že v tako manifestacijo, kot sta Po stezah partizanske Jelovice in Po poteh partizanske Ljubljane ali Igmanski marš. 2e v soboto so hitele množice praznično razpoložene množice mladih in starejših planincev, smučarjev, lovcev, članov počitniške zveze, plezalcev, pripadnikov teritorialnih enot in SLO skupaj z gorskimi reševalci in vodniki lavinskih psov iz Žirovnice, preko Most in Završnice proti Valvazorjevemu domu pod Stolom. Pohod! Po globoko zgaženi in dobro markirani gazi z rdečimi zastavicami časopisnega podjetja Delo in tovarne Elan so se vile dolge kolone, preživeli udeleženci bitke na Stolu iz leta 1942 Ivanka Kožar, Franc Konobelj-Slovenko, Stane Kersnik-Jelovčan. Posebno pozornost so pri vseh udeležencih pohoda vzbujali slepi s svojimi požrtvovalnimi vodniki. Do noči je bila tudi Prešernova koča na Malem Stolu nabito polna. Še v viharni noči so prihajali z ivjem ozaljšani ljudje v Prešernovo kočo. V nedeljo ob šestih zjutraj je bila bud-nica pri Valvazorjevem domu. Pod vodstvom dobrih poznavalcev Stola, gorskih reševalcev in vodnikov lavinskih psov je krenila strnjena kolona proti visokemu cilju. Kljub soncu so se po Stolu podili ledenomrzli snežni meteži. Ob 10. uri je bila pri spominskem obeležju padlega prvoborca žalna spominska slovesnost, častni vod graničarjev je izstrelil častno salvo, vse udeležence pa je pozdravil predstavnik časopisnega podjetja Delo urednik Vlado Jarc in član prireditvenega odbora Stola 73 prvoborec in udeleženec bitke pred 31 leti Franc Konobelj-Slovenko, pred spominsko obeležje Jožeta Kodra v neposredni bližini nove Prešernove koče pa so položili vence in šopke. Foto Janez Korošin H, Pohod na Stol 73, udeleženci pri Prešernovi koči #M Stol 73: Slepi z vodniki pri sestopu Foto Janez Korošin Osmi zimski spominski pohod na Stol je tudi letos kljub snežnemu metežu in mrazu uspel. Nekateri zaskrbljeni pesimisti so organizatorje pohoda spraševali, zakaj prirejamo v tako slabem vremenu tako zahtevne množične pohode. Organizatorji na taka vprašanja niso odgovarjali. Pri bodočih takih množičnih, zahtevnejših pohodih bi bilo potrebno priporočiti vsem udeležencem, da je previdnost in oprema zanje najzanesljivejša varnost. Na viharni Stol ni priporočljivo hoditi brez popotne palice, dveh smučarskih palic ali cepina, tudi moderni smučarski čevlji niso najbolj udobni za zahtevno planinsko pot. Noč ima svojo moč, zato nikar ne hodite v temni noči sami na Stol, ledeni mraz, ki sili z ledenimi prsti do kosti, je nevaren sovražnik. Usnjene prstne rokavice so slabo zaščitno sredstvo, potrebne so volnene kape, ki ščitijo tudi ušesa. Organizatorji čestitajo slepim k doseženemu uspehu in se jim zahvaljujejo za udeležbo. Zahvalo je treba izreči tudi PD Radovljica, ki oskrbuje Valvazorjev dom, in PD Javornik-Koroška Bela, ki oskrbuje Prešernovo kočo na Malem Stolu. Prav tako pa zaslužijo vso pohvalo tudi vsi udeleženci, ki so upoštevali dobronamerna opozorila in navodila organiza-torjev. Ob slovesu so obljubljali: »Na svidenje drugo leto, v nedeljo 24. februarja na vrhu razglednega Stola!« Uroš Zupančič XIX. REDNI LETNI OBČNI ZBOR PLANINSKEGA DRUŠTVA PTT LJUBLJANA 10. februarja letos je bil v Ljubljani XIX. redni letni občni zbor Planinskega društva PTT Ljubljana, ki so se ga razen 230 ptt delavcev-planincev iz vse Slovenije udeležili tudi predsednik, podpredsednik in tajnik Planinske zveze Slovenije, dr. Miha Potočnik, ing. Tomaž Banovec in Jože Rajer, glavni direktor Združenega PTT podjetja Ljubljana Jože Gerbec, direktor in namestnik direktorja Podjetja za PTT promet Ljubljana Dane Dovjak in Franci Laharnar, direktor Izobraževalnega PTT centra Ljubljana Janez Hafner, predsedniki PD PTT Maribor, Celje, Zagreb, delegati PD Ljubljana-matica, Obrtnik, Železničar in Rašica - Št. Vid. Ko je pevski oktet prosvetnega društva »Poštar« iz Ljubljane odpel nekaj planinskih pesmi, je občni zbor otvoril dolgoletni predsednik upravnega odbora PD PTT Ljubljana tov. Jože Dobnik. S tem oljčnim zborom stopamo v pomembno, jubilejno 20. leto življenja našega društva. Zato je še toliko bolj pomembna ugotovitev, da je bilo delo PD PTT Ljubljana tako lani kot vsa leta doslej družbeno koristno in da je društvo doseglo svoj cil| in namen. Kajti danes planinstvo nima več tistega narodno-obrambnega značaja kot pred leti, danes je postalo planinstvo del naše telesne kulture, ki je čedalje bolj potreba našega delovnega človeka-samoupravljalca, nosilca svojih pravic in dolžnosti. Planinstvo ne služi zgolj množični rekreaciji, temveč razvija v č|oveku vztrajnost, solidarnost, tovarištvo in humanost. Planinsko društvo PTT Ljubljana je tudi v zadnjem letu skrbelo za rekreacijo, vzgojo, utrjevanje bratstva in enotnosti, utrjevanje planinskega tovarištva, itd. Z aktivnim delom se je oddolžilo ptt organizacijam in družbeno-politični skupnosti za pomoč, ki je je bilo deležno. Vzdrževalo je tesne stike z vsemi 14 ptt planinskimi društvi v državi pa tudi z drugimi planinskimi društvi. V ta okvir sodi številčno močna udeležba članov PD PTT Ljubljana na jubilejnem XX. zboru planincev PTT Jugoslavije na Kopaoniku, na jubilejnem tridnevnem partizanskem maršu planincev PTT Jugoslavije na območju Bele Crkve, Krupnja in Stolic, na V. zboru slovenskih ptt planincev pri Ribniški koči na Pohorju, na tradicionalni prireditvi »Po poteh partizanske Ljubljane« in na II. taboru, ki so ga ljubljanska planinska društva priredila ob Dnevu mladosti na Planini pod Vrhniko. PD PTT Ljubljana si je prizadevalo, da bi čim več planincev prehodilo transverzalo kurirjev in vezistov NOV Slovenije; pri tem se ¡e še posebno izkazala mladina iz Izobraževalnega PTT centra Ljubljana. Odsek za planinska pota je redno vzdrževal vsa planinska pota na območju Vršiča, Prisojnika in Razorja do Trente. Glavna dejavnost odseka za varstvo narave je bila varovanje narave na Vršiču in vzgoja članstva. Delo propagandnega odseka je vključevalo izletništvo, predavanja, dopisništvo, fotoamatersko dejavnost, dokumentacijo o društvenem delu, knjižnico in propagando planinske dejavnosti. Izredno veliko dela in skrbi je upravni odbor PD PTT Ljubljana posvetil pripravam za adaptacijo in povečavo Poštarske koče na Vršiču. Zaenkrat sta za povečavo in adaptacijo koče izdelana idejni in glavni projekt. Društvo je nabralo tudi že precej lastnih sredstev, za večji del pa je zaprosilo za kredit pri Ljubljanski banki. V celoti je bilo delo PD PTT Ljubljana, še posebno pa njegovega upravnega odbora, lani zelo prizadevno in uspešno. Tudi v prihodnje nas čakajo velike naloge poleg rednega delovnega programa. V razpravi so se oglasili predstavniki drugih planinskih društev in obljubili tesno sodelovanje ter pomoč pri adaptaciji in razširitvi Poštarske koče na Vršiču. Dr. Miha Potočnik, predsednik PZS, je spregovoril o vlogi planinstva v sodobnem življenju in o ciljih, h katerim stremi vsaka planinska organizacija. Tov. Jože Gerbec, glavni direktor Združenega PTT podjetja Ljubljana, pa je razpravljal o vplivu, ki ga imata šport in rekreacija -še posebno pa planinstvo kot najbolj množična od teh dejavnosti - na delavca, njegove sposobnosti, njegov odnos do soljudi in na delovno organizacijo kot celoto. V nadaljevanju je občni zbor potrdil razrešnico dosedanjim članom upravnega odbora, nadzornega odbora in častnega razsodišča, potem pa izvolil nove člane teh organov. Za predsednika upravnega odbora PD PTT Ljubljana je bil ponovno izvoljen tov. Jože Dobnik. Po končanem občnem zboru so udeleženci preživeli prijeten družaben večer v restavraciji ljubljanskega PTT podjetja. Darinka Jereb PTT Kranj ZASAVSKI PLANINCI OB 80-LETNICI SPD Delegacije vseh enajstih Zasavskih planinskih društev so se 27. januarja 1973 zbrale v Trbovljah na sejo meddruštvenega odbora. Sprejeli so stališča do prodajnih cen v planinskih domovih: - za brezalkoholne pijače in jedila, ki jih v planinskem domu pripravijo kot menu, enolončnice in podobno, naj se k nabavni ceni prištejejo le stroški prevoza in režijski stroški prodaje, oziroma priprave jedi; - za jedila po naročilu in alkoholne pijače naj se poleg že preje vključenih stroškov v prodajno ceno vključi tudi dogovorjeni del dobička oziroma akumulacije. Tak način oblikovanja bo prodajne cene približal obiskovalcem planinskih domov, predvsem mladini. Uprava za dohodke naj bi PD oprostila občinskega prometnega davka od prodanih pijač, kajti le v primeru, da občinska skupščina, na katere območju je planinski dom, tako oprostitev s svojim »odlokom« sprejme, pomeni oprostitev neposredno razbremenjevanje planinskega gospodarstva. Vsak dinar doseženega dohodka skupaj s prostovoljnim delom članstva pomeni minimalna sredstva za vzdrževanje planinskih domov, potov, in za stroške mladinske vzgoje, kar je primarna naloga planinskih društev. Na Čemšeniški planini bo zagorsko planinsko društvo med 15. majem in 10. junijem odprlo nov planinski dom, posvečen dolgoletnemu planinskemu delavcu in predsedniku meddruštvenega odbora doktorju Francu Golobu. Dom je bil zgrajen v manj kot letu dni z dvotretjinskim deležem prostovoljnega dela. Ob tej priložnosti bo mladinski odsek zagorskega društva razvil svoj prapor. PD Senovo-Bohor bo v mesecu maju organiziralo na Bohorju mladinski tabor ob 10-letnici ustanovitve mladinskega odseka. Mladinski odsek »Vitka Jurka« planinskega društva Dol pri Hrastniku bo v mesecu juniju tudi razvil svoj prapor. PD Hrastnik pripravlja na Kalu 3. in 4. julija veliko planinsko srečanje, medtem ko bo planinsko društvo Rimske toplice v avgustu slavilo 20-letnico svojega obstoja in bo slovesno odprlo obnovljeni planinski dom na Kopitniku. PD Brežice bo imelo proslavo v mesecu septembru. Ostala planinska društva so širše jubilejne proslave izvedla že v drugi polovici preteklega leta. PD Radeče pri Zidanem mostu bo v letošnji sezoni odprlo obnovljeni planinski dom pri Sedmerih Triglavskih jezerih. Na vseh prireditvah bodo sodelovala zasavska društva, tako kot že sedaj na občnih zborih društev sodelujejo številne delegacije društev. Analiza dela z mladino je pokazala, da je v tem šolskem letu po posebnem programu uspešno končalo planinsko šolo 280 šoloobveznih otrok in da bo do konca 276 šolskega leta ta številka najmanj dvakrat večja. Delo mladinskega alpinističnega odseka bodo podprla vsa društva z 10% prispevkom od pobrane članarine mladincev in s posebnim prispevkom, ki bo odvisen od delovneqa programa in od tega, koliko članov AO bo iz posameznega PD. Marjan Oblak, OBČNI ZBOR PD RUŠE Ruški planinci so imeli svoj občni zbor dne 10. marca 1973. V prvem, slavnostnem delu so proslavili 80-letnico organiziranega slovenskega planinstva s kulturnim programom: nastopili so pevci mariborskega planinskega okteta, sledila je recitacija Glazerjevih pesmi in odlomek iz Cankarjevega »Kurenta« in še recital planinske mladine o osemdeset in več let slovenskega planinstva. Drugi del občnega zbora je patekal z običajnim dnevnim redom. Društvo šteje 828 članov. Skupna aktiva predstavljajo vrednost 261 751,65 dinarjev. Za investicijsko izdrževanje Ruške koče so porabili 12101 dinarjev, za investicije 36 835 dinarjev (prekritje koče s škodlja-mi). Izdatke so krili z dohodki najemnine Ruške koče 30 000 din, Smrečine 2700 din, od lesa iz gozda 26101 din in dotacije občine 6000 dinarjev. Z izboljšavo Ruške koče bodo letos nadaljevali, ker jih k temu priganja razvoj zimskega športa na Pohorju ter skorajšnja vključitev okolice Areha v mariborski zimsko-športni center Pohorske vzpenjače. Nad Šumikom, pri Bajgotu, nastaja muzej v planini, ki ga urejajo požrtvovalni planinci gozdnega odseka Ruše. Pri gornjem vhodu v pragozd Lobniških šumikov nastaja zanimiv kotiček spominov na nekdanje življenje pohorskih drvarjev in ogljarjev. Ta kraj imenujejo »Nad Šumikom«. Za spomin na nekdanji način spravljanja lesa v dolino so postavili 56 m vodne drče, v katero je speljana voda iz Lobnice, tako kot nekdaj. Ob drči je tudi oglarska bajta, več klopi in miz iz plohov, zidana ognjišča, tabla s skico vodne drče, opis zgodovine pragozda in drče, prošnja gozda in druge zanimivosti. Pohorski memorial prirejajo vsako leto v spomin na herojsko borbo Pohorskega bataljona pri Treh žebljih 8. jan. 1943. Na Osankarici so dne 21. maja priredili spominsko slovesnost. Uredili so progo TRIM pri Arehu. Društveni izlet jih je vodil v Kamniško Bistrico in pod Jalovec, k spominskim ploščam ruških alpinistov. Dvajset članov je odšlo v Visoke Tatre. Mladinci in pionirji so se udeležili tabora v Završnici. Opravili so splošno čiščenje in urejevanje okolja Areha in Ruške koče, s planinskimi cveticami dopolnili alpinet, uredili kanalizacijo, klopi in mize, pre- lz Korenčanove zapuščine (last Toneta Škrajnarja): Odjeve proti desni stoje Zevnik, Lindner in Ko-renčan, sedi Hauptman (piparska družba 10. 5. 1900) krili kočo in uredili mladinsko sobo v Smrečini. Pristopili so k enotnemu zavarovanju vseh objektov planinskih društev, ki ga je organizirala PZS. Založili so nove razglednice za Ruško kočo, naročili projekt za adaptacijo gospodarske zgradbe, dogovorili so se s sindikati za dograditev Ruške koče. Markacije so obnovili na svojem področju. Mladinski odsek je bil izredno delaven. Vsak mesec je prirejal izlete za mladince in pionirje, udeleževal se vseh razpisanih tekem, dosegel lepe uspehe in prva mesta. Planinsko šolo obiskuje v zimskih mesecih do štirideset pionirjev. Planincem, predvsem mladini, društvo cc O m N —i Ct) N < LU O m —3 »N Z O -1 E < 1- N < -j < < Z o N > < Lil >N CE Û LU > CO N LU HERBERT TICHY: HIMALAJA Himalaja, najvišje, najmogočnejše in z naravnimi lepotami najbolj obdarjeno gorovje na zemlji, ima mnogo obrazov in mnogo skrivnosti, ki jih druga gorovja nimajo. V knjigi so združene avtorjeve skušnje z bogatim dokumentarnim gradivom, saj je na svojih popotovanjih posnel mnogo edinstvenih slik, ki dajejo s svojo izrazno močjo, motivno Izjemnostjo in doživljajsko sugestivnostjo knjigi še poseben mik. 174 strani velikega formata (114 črno belih, 62 barvnih slik), cena: pl. 180 din. CHRISTOPH KRÜGER: VULKANI »Vulkanizem je kakor spomin na daljne dogodke v pradavnim, ko se je oddelila od Sonca ogromna gmota plina in se zgostila,« je zapisal avtor knjige. Pričujoča knjiga hoče predstaviti vulkanizem v vsej njegovi raznolikosti, bralcu daje strnjen pregled vsega, kar nam je danes o vulkanih znano; o vulkanih — ugaslih ali še bruhajočih — pa najbolj zvesto govorijo priložene slike, ki jih je avtor posnel večinoma sam. 168 strani velikega formata (61 črno belih. 60 barvnih slik), cena: pl. 180 din. CHRISTOPH KRUGER: SAHARA Sahara je s približno devetimi milijoni kvadratnih kilometrov največje puščavsko področje na zemlji. Pričujoča knjiga nam posreduje stvarno, neposredno in preverjeno podobo Sahare: opisana so raziskovalna prizadevanja, njena geografija, živalstvo, rastlinstvo in položaj človeka v puščavi. 184 strani velikega formata (80 črno belih, 62 barvnih posnetkov), cena: pl. 180 din. Knjige dobite v vseh knjigarnah in pri zastopnikih založbe, naročite pa jih lahko pismeno na naslov DRŽAVNA ZAL02BA SLOVENIJE. Mestni trg 26, 61001 Ljubljana aiiimjMfei VULKANI Svojim kupcem, poslovnim prijateljem in delovnim ljudem čestita k prazniku dela slovenske železarne železarna ravne združeno podjetje ljubljana železarna jesenice železarna štore