LETO XXIX — Številka 19 12. maja 1977 Cena 4.— šil. (4 din) Poštnina plačana v gotovini P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Srečanje narodnosti v Lendavi ENAKOPRAVNI ODNOSI MED VEČINO IN MANJŠINO V Lendavi je bilo dne 6. in 7. maja 1977 drugo »SREČANJE NARODNOSTI SOSEDNJIH DEŽEL", katerega gostitelj je bila Samoupravna interesna skupnost za prosveto in kulturo madžarske narodnosti v SR Sloveniji. Na srečanju so sodelovale delegacije Italijanske unije za Istro in Reko, Slovenske kulturno gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij iz Furlanije-Julijske krajine, Zveze Madžarov v SR Hrvatski, Zveze Češkoslovakov v SR Hrvatski, Slovenske narodnostne skupnosti iz Porabja, Hrvatske narodnostne skupnosti županij Vas in Zala, Hrvat-skega kulturnega društva in Hrvatskega Akademskega kluba z Gradiščanskega ter Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. UVODNIK Dr. lošku Tischlerju za 75-letnico Dragi Joško! Pomembne prelomnice v zgodovini koroških Slovencev in s tem v zgodovini vsega slovenskega naroda so najtesneje povezane s Tvojim neumornim in nesebičnim delovanjem za našo skupnost. Potem ko si se vrnil leta 1945 iz bregenškega izgnanstva skupno s slovenskimi izseljenci na Koroško, si kot član provizorične deželne vlade izbojeval odredbo o obveznem dvojezičnem šolstvu. Po dolgoletnem zatiranju koroških Slovencev, ki je doseglo svoj višek v gnusnih strahotah nacistične tiranije, je naposled le kazalo, da bo na Koroškem zavladala pravica in strpnost ter spoznanje, da je treba tako krutemu razvoju že od vsega začetka izpodkopati korenine in ustvariti v deželi, ki je skupna domovina dveh narodov, Slovencev in Nemcev, pogoje za pravično in boljšo prihodnost. Leta 1949 si postal prvi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, ki si ga vodil do leta 1960 in zopet kot predsednik od leta 1972 do 15. maja 1976, ko si Predal vodstvo mlademu nasledniku Matevžu Grilcu. V burnih časih si vodil Narodni svet, v težavnem obdobju si ga spet prevzel 'n mu znova postavil trdne temelje. 15. maja 1955 so na Dunaju Podpisali Državno pogodbo. Neodvisnost Avstrije je sad protina-cističnega boja, h kateremu je prispeval naš slovenski narod izredno pomemben delež. V členu 7 so Napisane pravice koroških in štajerskih Slovencev ter gradiščanskih Hrvatov. Vedno si bil neomajno prepričan, da je enotno polifono nastopanje osnova za dosego vseh pravic. Na Tvojo bistveno pobudo sta naslovili obe osrednji organizaciji koroških Slovencev, Narodni svet in Zveza slovenskih organizaciji, 11. oktobra 1955, skupno Spomenico dunajski vladi z jasnimi predlogi in pravičnimi zahtevami o izpolnitvi določil državne pogodbe. Z odlokom takratnega prosvetnega ministra Heinricha Drimmla so ustanovili leta 1957 v Celovcu Državno gimnazijo za Slovence. Naš narod te imenuje očeta Slovenske gimnazije in ti izreka s tem najiskrenejše priznanje za Tvoje neumorno delo in za Tvoj življenjski optimizem, ki te ni zapustil niti v najhujših in najbolj bolečih trenutkih. Tega optimizma tudi nisi izgubil, ko so sovražniki koroških Slovencev izsilili leta 1958 protiustavno razveljavitev šolske odredbe iz leta 1945, odredbe, ki jo je sklenila takratna koroška deželna vlada soglasno in prostovoljno. S protiustavno razveljavitvijo šolske odredbe pa so isti krogi hoteli smrtno zadeti mlado Državno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Leta 1963 si kot ravnatelj doživel prvo maturo, leta 1967, preden si šel v zasluženi pokoj, njeno desetletnico. Z gimnazijo, sadom svojega tru- da, si ustvaril temelj izobrazbi in samozavesti naše mladine, naše prihodnosti. Kot Slovenec si trpel v svojem življenju številna ponižanja in preganjanja. Ko si se po plebiscitu leta 1920 vrnil iz Kranja v Celovec, da bi tam končal osmi razred gimnazije, si bil skupno s svojimi šestimi slovenskimi sošolci tarča zapostavljanj in zasmehovanj. Leta 1927, ko si se po končanem študiju vrnil z Dunaja kot profesor matematike in fizike, zate na Koroškem ni bilo mesta. Kot Slovenec si moral v Fiirstenfeld na Štajersko, kjer si ostal do leta 1934. Leta 1936 so Te izvolili za predsednika Slovenske prosvetne zveze, naslednice Krščanske socialne zveze za Koroško. Toda že leta Srečanje je potrdilo potrebo in koristnost takih stikov predstavnikov narodnosti sosednjih dežel. Udeleženci srečanja so se seznanili s položajem madžarske narodnosti v SR Slovenjii. Posebna pozornost je veljala dvojezičnemu poslovanju upravnih organov in sodišč na ozemlju, na katerem živi madžarska narodnost, dvojezičnemu šolstvu in aktualnim prizadevanjem za razvoj položaja in varstva pravic madžarske narodnosti v SR Sloveniji. V razgovorih so predstavniki narodnosti izmenjali informacije o svojem položaju in izkušnjah, kar prispeva k uspešnejšemu delovanju pri uveljavljanju narodnostnih pravic. Udeleženci srečanja so opozorili, da predstavlja položaj narodnostnih skupnosti merilo demokracije vsake družbe. Poudarili so velik pomen pravic narodnosti in temeljnih svoboščin zapisanih v številnih mednarodno pravnih dokumentih, med drugim tudi v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v sklepni listini konference o varnosti in sodelovanju v Evropi. Predstavniki narodnosti, zbrani na srečanju, poudarjajo, da morajo narodnostne skupnosti postati dejavnik povezovanja in sodelovanja med narodi, krepitve mednarodnega miru in varnosti ter dejanske enakopravnosti v družbi, v kateri živijo, če je s posebnimi ukrepi zagotovljena njihova uveljavitev kot subjekta. V obdobju po konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi in ko bo beograjska konferenca 1939 so Te izgnali iz dežele, iz Beljaka v Bregenz. V Bregenzu si navezal stike z drugimi slovenskimi izgnanci in jih podpiral. Ko je leta 1944 policija izdala odlok, da se „ostarbajterji“, slovanski prisilni delavci, ne smejo udeleževati javnih božjih služb, si se tudi sam med mašo obrnil in odšel. Sam izgnanec si v letih 1942, 1943 in 1944 trikrat obiskal naše izseljence na Hesselbergu. Ko si se julija 1945 vrnil z njimi v domovino, vas je pričakovalo v Beljaku mrko nasprotovanje. Šele po številnih težavah so mogli izseljenci na svoje opustošene domove. ocenjevala dosežke iz sklepne listine v Helsinkih, dobivajo ta spoznanja še večji mednarodni pomen. Predstavniki organizacij narodnosti so ugotovili, da je dosledna dvojezičnost na narodnostno mešanem območju eden bistvenih pogojev za vsestranski razvoj narodnostnih skupnosti. Nadalje so poudarili pomembnost odprtih meja, ki naj postanejo element zbliževanja med sosednjimi narodi in čimbolj naravna zveza med narodnostnimi skupnostmi in njihovimi matičnimi narodi. Manjšinski predstavniki so pozdravili Osimske sporazume, sklenjene med republiko Italijo in SFRJ, ki vsebujejo tudi pomembna določila o pravicah italijanske narodnostne skupnosti v Jugoslaviji Dragi Joško, Tvoje življenje, ki se je začelo leta 1902 na Kamnu v Podjuni — pozneje Ti je bil dom pri Hajnžlnu na tinjskem polju — je drama dela in naporov. Moč si iskal in našel v svoji globoki veri, v veri v pravico in v prihodnost naše slovenske skupnosti, v svoji družini, predvsem pri svoji ženi Ani, ki Ti je zvesta in neomajna spremljevalka vse od leta 1929 naprej. Iskrena Ti hvala za vse, kar si ustvaril za nas Slovence! Še na mnoga leta! Jože VVakounig glavni urednik in slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, istočasno pa poudarili potrebo po hitrem in doslednem uresničevanju določil in duha teh sporazumov. V posebni resoluciji predstavnikov navzočih narodnosti se le-ti zavzemajo za pravice Slovencev in Hrvatov v Avstriji. Tam je rečeno: »Odločno obsojamo stopnjevanje pritiska na slovensko in hrvat-sko narodnostno skupnost v Avstriji. Protimanjšinska politika Avstrije, zasnovana na zakonih o popisu posebne vrste in o narodnih skupinah (z dne 7. julija 1976) se nadaljuje in to kljub očitnemu neuspehu ugotavljanja manjšin 14. novembra 1976. To dejstvo in zadnji vladni osnutki odredb o dvojezičnem uradnem poslovanju in o dvojezičnih topografskih napisih na Koroškem dokazujejo istovetnost avstrijske vladne politike z zahtevami tistih protimanjšinskih organizacij, ki jih je Avstrija dolžna prepovedati v skladu s svojimi mednarodno pravnimi obveznostmi. Sestavni del te protšmanjšinske politike so tudi sedanja politična kampanja in kazenski postopki proti aktivistom slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem s poskusi diskreditiranja in krimina-lizacije narodnostne borbe obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev — edinih legitimnih predstavnikov slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji. Vsi ti postopki pomenijo grobo kršitev avstrijske državne pogodbe in drugih mednarodnih pravnih obveznosti Avstrije na področju zaščite človekovih pravic, pomenijo pa tudi kršitev helsinške listine o varnosti in sodelovanju in otežujejo razvoj mednarodnega sodelovanja v tem delu Evrope. Zato izražamo polno podporo pravičnemu boju slovenske in hrvaške narodnostne skupnosti v Avstriji za njihove legitimne narodnostne pravice." Slavljenec s svojo drago šolsko mladino Kratke vesti Odmev ob gradnji predora skozi Karavanke Kot je znano, se je na Dunaju pred kratkim sestala jugoslovan-sko-avstrijska komisija, ki je izdelala načrt za gradnjo predora skozi Karavanke. Dosegla je soglasje o vseh vprašanjih načrtovanja, zidave in uporabe tega izredno pomembnega objekta v cestnem prometu med obema državama. (Op. ured.). Za gradnjo predora pod Karavankami, ki bo dolg 7,6 kilometra, bodo potrebovali okoli 2,3 milijarde dinarjev. Predstavniki obeh držav so se dogovorili, da bosta Jugoslavija in Avstrija zagotovili po 20 odstotkov potrebnih finančnih sredstev, za ostala sredstva pa bodo skušali dobiti mednarodna posojila. Predor naj bi začeli graditi spomladi 1979. Hkrati s predorom Čeprav je sejem Alpen-Adria v Ljubljani že za nami, ne bi bilo napak zapisati na tem mestu dejstvo, da je Avstrija letos prvič na tej mednarodni razstavi v Ljubljani nastopila s kolektivno razstavo, da bi tako dala večji poudarek svoji udeležbi in volji po nadaljnji poglobitvi sodelovanja med obema državama. (Op. ured.). Avstrijci so na kolektivni razstavi uredili tudi posebno informacijsko stojnico (urad), ki jo je oblikoval celovški arhitekt VVilhelm Pacher, a vodil Gernot Holler. Ves čas med sejmom je bil tu na voljo obiskovalcem za vsakršne informacije tudi dr. Benedikt Wink-ler, avstrijski trgovinski predstavnik v Zagrebu. Na letošnjem sejmu so sodelovali tudi predstavniki trgovinskih zbornic Koroške, Štajerske, Tirolske in Gradiščanskega ter dunajske zbornice. Naj še dodamo, da je povezovala udeležbo trgovinskih zbornic posameznih dežel zvezna gospodarska zbornica na Dunaju pod vodstvom g. Sallingerja, ki je tudi uredila Pred kratkim se je zaključila parlamentarna skupščina Evropskega sveta v Strasbourgu. (Ne gre morda za zasedanje evropskega parlamenta — Evropske gospodarske skupnosti, temveč je v Evropskem svetu več zahodnih držav). Med najpomembnejšimi razpravami skupščine na dnevnem redu so bili sklepi konference za varnost in sodelovanje v Evropi v Helsinkih, in to v zvezi z bližnjo konferenco v Beogradu. Razprava o teh sklepih je zadnje dni zasedanja zavzela največ časa, kakor poroča Neue Zurcher Zeitung iz Strasbourga. Diskusija o tem vprašanju je trajala kar tri dni ter se je k besedi oglasilo 80 govornikov. Razpravljali so zlasti o določilih glede svobodnega gibanja ljudi in idej. Vidna je bila udeležba parlamentarcev iz Združenih držav Amerike, Kanade in Finske; saj je pokazala, da njihove države cenijo vlogo Evropskega sveta, ki omogoča parlamentarcem zahodnoevropskih držav, da iznesejo svoje poglede na aktualne probleme. Debata je veljala, kakor poroča omenjeni list, pripravam beograjske konference, na kateri bodo proučili helsinške zaključke. Povezana je bila s poročili posebnih komisij, zlasti pa politične, v imenu katere je nastopil občinski svetovalec Aubert, ki je bil deležen zaradi temeljitega referata izrecne pohvale. Skupščina je soglasno sprejela resolucijo s priporočilom ministrskemu komiteju; glasovanja so se vzdržali komunisti. Razprave se je udeležila tudi bodo gradili tudi privozne ceste in vhodna mosta. Kot je predvideno, naj bi sestavili posebno telo, ki bi usklajevalo gradbena dela, medtem ko bi interese obeh držav pri gradnji nastopala posebna meddržavna komisija. Na zasedanju komisije so določili tudi obliko odplačevanja mednarodnih posojil. Pravijo, da se bo Avstrija prva tri leta po otvoritvi predora odrekla vsem bruto prihodkom od cestnine, ki bodo namenjeni skupnemu odplačevanju mednarodnih posojil. (Novi cestni predor bodo zgradili v bližini sedanjega železniškega, ki pelje z Jesenic do Podrož-čice na Koroško. Pravzaprav v bližini je še drugi nič manj pomemben predor prav tako na nekdanji ..bohinjski progi", to je bohinjski informacijski biro. Avstrijsko udeležbo na sejmu je vodil g. Bau-recht, predsednik trgovinske zbornice v Celovcu. Izmenjava z Avstrijo se razvija v okviru vsakoletnega sejemskega kontingenta, ki je letos znašal 15,750 milijona šilingov za Slovenijo in prav toliko za Hrvatsko. Avstrijski dan se je začel s sprejemom avstrijskih predstavnikov na Gospodarski zbornici Slovenije, kjer je goste pričakovala delegacija pod vodstvom predsednika Andreja Verbiča. Sprejemu je prisostvoval tudi avstrijski generalni konzul Lichen. Tiskovna konferenca je bila izredno zanimiva in živahna. Udeleženci so se razšli v prepričanju, da bo tudi plodna za nadaljnji razvoj medsebojnih odnosov, saj je razčistila pojme v marsikaterem pogledu, tako tudi, kako gledajo v slovenskih krogih na vprašanje položaja narodnostnih manjšin v Avstriji. Obseg trgovinske izmenjave švicarska delegacija, čeprav je Švica nevtralna; s svojo udeležbo so Švicarji hoteli pokazati, da hočejo kljub nevtralnosti sodelovati pri mednarodni izmenjavi političnih mnenj. Resolucija, ki zadeva beograjsko konferenco, poudarja med drugim pomen tistih helsinških sklepov, ki se nanašajo na osnovne človekove pravice. Hkrati omenja tudi švicarski načrt za sestavo evropske konvencije, ki se zavzema za mirno reševanje sporov. Skupščina naglaša v svojem priporočilu, naslovljenem na ministr- Apostoli bruseljske ..Evropske skupnosti" nočejo več vzeti na znanje razprtij, ki nastajajo ob njihovih državnih mejah, ker kvarijo podobo o ..odstranjenih zaporah". Vlade Belgije, Zahodne Nemčije in Francije začenjajo s tem, da vidijo v svojih državnih mejah z ZRN jezikovno mejo in zatajujejo skupnost, ki sega — tako tudi v deželah ob Renu — čez državne meje. To je tem bolj obžalovati, ker je Porenje — kot Koroška — naravnost ustvarjeno kot dežela prehoda z enega kulturnega območja na drugo. To so nekoliko upoštevali v dobi tretjega rajha, ko so ustvarili gau „Westmark“ (Pfalca, Posarje, nemška Lotaringija). Seveda so videli nacisti v tem gauu predor od Podbrda skozi Črno prst v Bohinjsko Bistrico, ki meri 6.363 metrov.) Italijani vznemirjeni zaradi predora Pristaš italijanske socialistične stranke, je naslovil na vlado interpelacijo zaradi „avstrijsko-jugoslo-vanske pobude za graditev (cestnega) predora skozi Karavanke, ki bo avstrijski promet odvajal proti Reki". Poslanec hkrati ugotavlja, da je na italijanski strani nastopila določena ohladitev v pogledu gradnje predora pod prelazom Monte Croce Carnico (Plocken). Zato je poslanec vprašal vlado, kakšne nujne ukrepe misli sprejeti za pospešitev italijanske rešitve cestne povezave: saj bi gradnja predora skozi Karavanke ško- med sosednima državama se od leta do leta širi. Seveda ga je v veliki meri zavrla splošna gospodarska kriza. Zastoj se je začutil zlasti v letu 1975, in to po 10-let-nem nenehnem razvoju. Avstrijski izvoz v Jugoslavijo je leta 1975 sicer narastel že za 12 odstotkov v primerjavi z letom 1974, toda jugoslovanski izvoz v Avstrijo je padel za 22 odstotkov. Lani so se pokazali ugodni rezultati jugoslovanskega napora z namenom, da se pospeši izvoz, tudi v odnosih nasproti Avstriji. Tako so Jugoslovani uspeli dvigniti izvoz v Avstrijo za 34 odstotkov, medtem ko je avstrijski izvoz v Jugoslavijo nazadoval za 11 odstotkov. Gola trgovinska bilanca Jugoslavije nasproti Avstriji je navadno pasivna, vendar pokriva Jugoslavija ta primanjkljaj deloma s prihranki Jugoslovanov na delu v Avstriji, deloma pa tudi z uslugami jugoslovanskih pristanišč avstrijskemu prevozu, tako Reke in Kopra ter dohodki od turizma. ski komite, naj bi se člani Evropskega sveta še naprej medsebojno izmenjali svoja mnenja glede beograjske konference. Organizirali naj bi izmenjavo misli s predstavniki Združenih držav in Kanade o varnosti in sodelovanju v Evropi. Pospeševati je treba sodelovanje na praktičnih področjih. Potrebno je usklajevanje ministrskega komiteja in skupščine, da bi lažje nadzirali rezultate helsinških sklepov. V imenu te skupščine naj odpotuje na beograjsko konferenco posebna delegacija. prednjo stražo in utrdbo proti ro-manstvu — podobno kot v Koroški utrdbo proti slovanstvu —, medtem ko bi bil mogel pravzaprav kar dobro odigrati svojo vlogo prehoda med nemško in francosko kulturo, tako po naravi kot tudi zgodovinsko. Zlasti v deželah ob Renu je možno jasno opaziti, da more navadna „zelena“ meja — kot nemško-francoska ali nemško-belgijska — kako ljudstvo prav tako raztrgati kot obvezne vize, bodeča žica, mine in stražni stolpi. Nemške povojne vlade niso storile ničesar za izboljšanje odnosov na meji in so tudi pripomogle k temu, da so odtujili Porence njihovim neposrednim zahodnim sosedom z istim jezikom in isto zgo- dovala ekonomičnosti cestne zveze Videm—Trbiž ter bi imela negativne posledice tudi za tržaško pristanišče; predor skozi Karavanke bo Furlanijo-Julijsko krajino odrezal od prometa z Dunaja in iz Munchna, je dejal poslanec. Tudi ko so se Jugoslovani in Avstrijci dogovarjali glede gradnje ljubeljskega predora, so se oglasili tostran meje podobni protesti, kakor je sedaj protest tega italijanskega poslanca: ljubeljski predor bo vzel promet Trstu! Odkar je cesta stekla skozenj, ni ne protestov ne statistik, ki bi količkaj opravičile tržaški strah pred Ljubeljem! Na vse zadnje cestni prevoz čez Karavanke že obstoji, čez Podkoren namreč, je pa zahteven tako za turista kakor za avtoprevoznika zaradi silnega klanca na avstrijski strani. Katera država ne bi skušala takšne ovire odpraviti? Poleg vsega je naravno, da Slovenija skuša reagirati na poskus izolacije, kakršnega pomeni uresničevanje načrta, da se Zapad poveže z Vzhodom z avtocesto čez Trbiž in Koroško. Sicer je že osimski sporazum pokazal vso voljo Jugoslavije za gospodarsko sodelovanje z deželo Furlanija-Julijska krajina pač v obojestransko korist. dovino. Nemcem iz notranjosti države na ljubo so odpravili sredi petdesetih let celo francoščino kot prvi tradicionalni tuji jezik. Tako se danes posamično že dogaja, da se mora mlad Poren-čan, če sreča svojega sovrstnika z belgijske (Eupen-Malmedy) ali francoske strani (Alzaška-Lotarin-gija), pogovarjati z njim v angleščini, ker pač ni vešč francoščine in če drugi nemščine oziroma obema skupnega frankovskega ali alemanskega narečja ne zna več. Vrhu tega pa prehajajo firme iz nemškega Porenja vedno bolj k temu, da odgovarjajo na prošnje za ponudbe iz Alzaške-Lotaringije, Luksemburške ali Eupen-Malme-dyja, napisane v nemščini, v francoščini ali celo v angleščini(l). Nemško-francoske prijateljske pogodbe nudijo verjetno Francozom in Nemcem, ki prihajajo iz notranjosti svojih držav, možnosti za kulturno in jezikovno sporazumevanje, ki pa po drugi strani le motijo doslej samo ob sebi razumljive dobre odnose med obmejci istega narečja. Saj tudi ne more biti drugače, če pišejo celo v tisku iz Posarja, Pfalce in Badna pretežno le o ..francoskih" sosednjih občinah, ali pa megalomansko o nekakšnem „nemško-francoskem“ sodelovanju na medobčinskem področju, ko pa gre „zgolj“ za kako rensko provinco, ki se je drži smola, da jo seka državna meja! Celo take občine so tam, ki jih deli — sicer „samo“ duhovni — zid: Medtem ko se na primer učijo učenci iz severnoalzaškega „Lau-terbourga", da so potomci Galcev, vtepajo učencem iz sosednje občine Neulauterburg v južni Pfalci, da je treba iskati njihove prednike v Teutoburškem gozdu ... V trenutnih razmerah je torej pač treba računati s tem, da se bodo oddaljili Porenci duhovno in kulturno čedalje bolj od svojih neposrednih zahodnih sosedov, že zgolj zaradi nacionalnega občutka „mi smo mi", ki ga umetno gojita vladi v Bonnu in Parizu, z vojaško službo na primer. O nemško-francoskem „pobra-tenju" ni občutiti v obmejstvu ničesar (ali niso bili ti ljudje preko meja že vedno bratje?). Prav smešno učinkuje, če bahaško naznanjajo pobratenje kake „nem-ške" vasi s kako ..francosko", ko pa gre v resnici samo za dve — KDO JE UKRADEL URAN? Q Reuter poroča iz New Vorka, da je dobroobveščeni ameriški list „New York Times" razložil, kako je izginil tovor 200 ton uranove rude pred devetimi leti. Uran je vozila neka ladja pod zahodno-nemško zastavo iz Rotterdama v Genovo. Toda tovorna ladja ni nikdar prispela v Genovo, pač pa se je čez tedne zopet prikazala pod drugo zastavo in brez tovora. Nekateri izvedenci, ki se ukvarjajo z vohunstvom, so prepričani, da je uran izginil v Izrael. Ta država namreč že od leta 1963 razpolaga z atomskim reaktorjem, ki lahko pripravlja tudi surovino za atomsko orožje. SOVJETSKA ZVEZA ŠE VEDNO PROT! OSVOBODITVI HESSA S Od obsojencev v niirnberškem procesu po 2. svetovni vojni je v ječi samo še 83-letni Rudolf HeB. Predstavniki Velike Britanije, Francije in Združenih držav Amerike so predložili Sovjetski zvezi, naj bi pristala, da HeBa zaradi bolezni osvobodijo; vendar je Sovjetska zveza zavrnila predlog zahodnih sil. AMERIŠKI SODNIK ODOBRIL SOVJETSKO PONUDBO ZA KOMPROMIS O RIBOLOVU ® Associated Press poroča iz Bostona, da je Sovjetska zveza ponudila Združenim državam Amerike nekakšno odkupnino v znesku 250.000 dolarjev, ker je sovjetska ribiška ladja „Taras Ševčenko" lovila v ameriških obalnih vodah in so jo ameriške oblasti zadržale. Od 1. marca segajo obalne vode v Združenih državah Amerike 200 milj od obale. Sodnik Andrevv Ed-vards je trdil, da se je kapitan sovjetske ladje zmotil ter je bil prepričan, da je v tistem pasu še dovoljeno ribariti. SOVJETSKA ZVEZA HOČE VOJAŠKA OPORIŠČA # „Washington Post" poroča iz Damaska, da je bilo med sprejemom sirskega predsednika Afeza el-Asada v Moskvi načeto tudi vprašanje sovjetskih vojaških oporišč v Siriji. Sovjetski državniki niso v pogovoru z Asadom sicer uporabili izraza „vojaška oporišča", vendar je bila ta njihova zahteva razvidna iz pogovora. Sovjeti bi si radi sami uredili oporišča v Siriji, ob morju pa bi radi imeli pomorsko oporišče za svojih 60 ladij, ki plovejo po Sredozemskem morju. včasih istoimenski — sosednji občini! Ni dvoma: Ljudi onstran rek Rena in Može (Maas), torej publiki iz notranjosti, varajo monopolistični oblikovalci javnega mnenja s slogo, medtem ko jih v resnici sistematično medsebojno odtujujejo. Tehnokrati, ki se ne zanimajo za kulturne probleme, kot sta Helmut Schmidt in Valery Giscard d’ Estaing, niso ravno primerni, da bi na tem področju dosegli pozitivne spremembe, ravno nasprotno. Več o prizadevanjih dežel ob Renu, da bi se spet približale druga drugi, je možno izvedeti iz mesečnika „NEUE STIMME ELSASS-LOTHRINGENS" (Novi glas Alzaške-Lotaringije), 25, rue de la Fi-delite, F-68200-Mulhouse. Harry R. Wilkens-Weyland Koroška stvarnost — v NAŠEM TEDNIKU Trgovina med Avstrijo in Jugoslavijo Evropski svet o beograjski konferenci Rhenania Schizofrenica ali: Kjer govorijo Porenci med sabo angleško r------------------------------------------------------------------ Pod zvonom sv. Liharde — nikoli proglašene svetnice, vendar še danes od ljudstva čaščene, dobrodelne žene — se je rodil Tischlerju, pd. Marku v Zablatah pri Kamnu v Podjuni sin, ki so ga vpisali 8. maja 1902 v rojstne knjige za Jožefa. Prvi razred ljudske šole je obiskal v Škocijanu, kjer ga je poučevala učiteljica Pavla Lesjak, ki je kot edina učila tudi slovenščino. Leta 1908 je oče prodal Markovo posestvo in kupil leto nato Hajžlnovo kmetijo na tinjskem polju. Siromašna tinjska občina ni imela denarja za zidavo šolskega poslopja, na pomoč je priskočil Deutscher Schulverein Sudmark, zloglasna ustanova za ponemčevanje slovenskih otrok in staršev, in dala občini Tinje posojilo pod pogojem, da v šoli ne bo slovenskega pouka. Tako se je učil Joško slovenščine pri duhovnikih, med drugim pri kaplanu Božiču in proštu Gregorju Einspielerju v veronauku. Prošt je bil velik prijatelj očeta in ga nagovoril, naj pošlje Joška v gimnazijo v Celovec. Ker ga v Marijanišču kljub priporočilu prošta niso sprejeli, je stanoval v slovenskem dijaškem domu v Ahac-Ijevi 5. Hodil je s 66 učenci v 1. c razred k Elizabetinkam. Vs_________________________________________________________________J Izseljenci so se vrnili: V Beljaku so jim zastavili pot Julija 1914 je izbruhnila svetovna vojna, starejši brat Biman je padel kaj kmalu kot vojak v Galiciji, šolsko leto so končali maja 1915, ko so Italijani (8. maja) napovedali vojno Avstro-Ogrski. Šolsko poslopje in Marijanišče je zasedla vojaščina. Drugo šolsko leto so ga le sprejeli v Marijanišče, vendar so učenci stanovali v starem bogoslovju v Priesterhaus-gasse. Sošolec danes 75-letnega dr. Tischlerja je bil David Podlipnik iz Sovč pri Zilji, s katerim ga je vezalo ozko prijateljstvo, družinska veza in Anica, sestra bivšega prijatelja, je postala leta 1929 žena dr. Joška Tischlerja. Decembra 1918 so Jugoslovani zasedli Tinje. S tovornjakom je šla vožnja jeseni 1919 preko Jezerskega vrha v Kranj, na gimnazijo, kjer je Joško končal 6. in 7. razred. Po intervenciji škocjanskega župnika, Vinka Poljanca, poznejšega poslanca v koroškem deželnem zboru, so ga sprejeli skupno s sedanjim prelatom Alešem Zechnerjem, Tomažem VVie-serjem, župnikom Jožem Boštjančičem, zgodaj umrlem Zdravkom Zvvittrom 1922 spet na celovški gimnaziji. Tako je bilo v 8. razredu od 21 maturantov 7 Slovencev, namreč še Franc Repnik, rajni logovaški župnik in Janez Dersola, poznejši zdravnik na Dunaju. Vsi so bili deležni zasmehovanja in posmehovanja, predvsem v telovadnici — ..Horuck, čuš!“ Tik pred maturo je osmošolcu Jošku umrl oče. študij je nadaljeval na Dunaju in ga kljub težkim gmotnim razmeram, kljub temu, da je v okviru Kluba slovenskih študentov mnogo truda vložil za tednik „Koroški Slovenec", tiskan v češki tiskarni na Dunaju, končal po štirih letih 2 doktoratom, leta 1927 pa še s Profesorskim izpitom. DOMAČE OBLASTI GA ZAPOSTAVLJAJO V poskusnem letu — od januarja do junija 1928 na realki — je spet občuti! čudno pravičnost domovino Koroške; medtem ko so prejemali nemški novinci sto šilingov mesečno, so prof. dr. Jošku Tisch-lorju izplačevali le 60.— šilingov. Kor na Koroškem ni našel redne zaposlitve, je zaprosil za službeno mesto v Furstenfeldu na Štajer- skem, kajti za tamkajšnjo in tudi za koroške gimnazije pristojni nadzornik VVolsegger mu je obljubil, da pride „brž ko bo prosto tako mesto za matematiko in fiziko, nazaj na Koroško. V Furstenfeldu sta se rodila Janko in Marjetka. Po šestih letih je 1934 dobil zaposlitev v Beljaku, po sreči, kajti julijski Putsch nacistov je spodletel in Mayer-Kaibitsch, znani nacistični krvnik, tedaj ni bil več v stanu preprečiti nastavitve. Ko so leta 1934 vse stranke razpustili, je nasledila Krščansko socialno zvezo Slovenska prosvetna zveza, le-ta ga je izvolila leta 1936 za predsednika (to je ostal do leta 1946). 12. marca 1938 je gestapo zaprl župnika Poljanca, ki se je po osmih dneh vrnil popolnoma zlomljen in do svoje smrti, 26. avgusta, ni nikomur zaupal, kaj so delali z njim v zaporih. Marsikdo je bil tedaj zbegan in je pobegnil ali hotel pobegniti v Jugoslavijo. Sredi nemških priprav za napad na Češkoslovaško je bil v Stockholmu mednarodni manjšinski kongres, ki se ga je udeležil dr. Tischler skupno z dr. Petkom. Nekega pomladnega dne v aprilu 1938 pokličejo dr. Tischlerja sredi pouka k telefonu. — „Gau-vervveis nach Flensburg"! (ob danski meji). Že tedaj, leta 1938 je prosil gauleiterja Biirklna na Dunaju za odpust iz državne službe — zaman. Ker zdravniško ni bil zmožen za potovanje, so odredili kot službeno mesto Bregenz. V Bregenzu so ga z začudenjem sprejeli. „Wir haben einen -ičevič ervvartet und es kam ein Tischler. Wir haben gevvuBt, es kommt ein Strafversetzter." Družina je sledila januarja 1940. Jožko in Anica sta rojena v Bregenzu. V BREGENCU NAVEZAL STIKE Z NAŠIMI IZSELJENCI IN DRUGIMI SLOVENCI Iz Bregenza je skušal dobiti stike z izseljenci. Za binkošti 1942 jih prvič obišče na Hesselbergu, kjer je mladino poučeval Franci Košutnik, Lesičjakov vnuk. Ko so tega vpoklicali v vojsko, je „šolo“ prevzel Karel Miki, Mager iz Ma-lošč. Miki in Štefan Breznik, najemnik pri pošti v Podravljah (danes kmetijska šola), sta bila imenovana poslanca koroških Slovencev od 1934 naprej. Izseljence je obiskal še 1943 in 1944. Junija 1945, po razsulu, prideta po njega v Bregenz globaški kovač Jurij Konečnik in Šiman Male iz Kožen-tavre s prošnjo, da naj pomaga organizirati vrnitev izseljencev. Iz Bregenza gre s kolesom na Hes-selberg. Tam je zbrano večje število Slovencev tudi iz drugih taborišč. V Nurnbergu so jih priklju- čili nekemu transportu Jugoslovanov. Tri dni je trajala vožnja v živinskih vagonih iz Nurnberga v Beljak. 23. 7. 1945 so končno prispeli v Beljak. V Bregenzu je navezal stike tudi z drugimi koroškimi Slovenci in Slovenci iz Jugoslavije. Leta 1944 je policija „ostarbei-terjem", slovanskim prisilnim de- lavcem prepovedala udeležbo pri javnih božjih službah. Ko so ta odlok neke nedelje prebrali v cerkvi, je dr. Tischler, čutil se je kot ostarbajterja, zapustil sam hišo božjo. Zadnje tedne vojne je skrival dr. Tischler v kleti vojaka, ubežnika, Šimana Maleja in Franca Graberja iz Spodnje Štajerske, ki sta pobegnila iz bregenške vojaščine. Vsak dan jih je obiskal tudi Miha Kačnik, edini Jogrov sin iz Male vasi pri Škocijanu, ki je bil dalj časa vojak v Bregenzu. Kmalu po odhodu na fronto, je padel ta sin znane Jogrove družine. V Beljak so prispeli slovenski izseljenci brez odpustnic. Angleži so hoteli ves transport vrniti, tedaj so se slovenske žene, ki so med policisti spoznale marsikaterega ovaduha in izseljevalca za časa nacizma, ulegle na tračnice. Po pritožbi Lovra Kramerja, Karla Mikla in Joška Tischlerja na deželni vladi (deželni glavar Piesch), je šel transport v Celovec, z interniranci v porušeno jezuitsko vo- jašnico. Po pogajanjih z Angleži so izseljence odpustili na svoje opustošene, ukradene domove. Svojo družino je mogel prepeljati dr. Tischler šele septembra 1945 na Koroško v Tinje. ŠOLSKA ODREDBA ZA OBVEZNI DVOJEZIČNI POUK Do svojega odstopa, 5. novembra 1945, je bil dr. Tischler član koroške deželne vlade; tam je posvetil vse svoje moči zgraditvi nove Koroške, Koroške dveh enakopravnih narodov, ki naj bi živela v medsebojnem spoštovanju in razumevanju. To vzgojno nalogo pa je treba začeti pri mladini, ki se naj nauči medsebojne strpnosti, spoštovanja sočloveka, naj razume sodeželana, jezik sočloveka. Sad teh prizadevanj je bila šolska odredba za obvezni dvojezični pouk iz leta 1945 za vse otroke, ki živijo na slovenskem oziroma narodno mešanem ozemlju — občine, ki je Himmler zanje odredil ponemčenje in izseljevanje. Razumel je, kot širok in dalekoviden pedagog, kaj je vsebina humaniz- ma in krščanstva — spoštovanje sočloveka in ljubezen do bližnjega; vzgoja pa naj služi temu cilju. Vendar so nasprotniki koroških Slovencev, sovražniki skupne domovine obeh narodov, grobokopi miru v deželi s cestnim terorjem in pritiskom na starše in oblasti izsilili leta 1958 protiustavno razveljavitev šolske odredbe. In če se danes premnogi odgovorni in resno zaskrbljeni sprašujejo, od kod pojav močnega nacionalnega nasprotstva, od kod ta uspešnost raznih ..domovini zvestih" včerajš-nikov pri propagiranju nestrpnosti do manjšine, ta ojačen (neo)naci-zem na Koroškem, potem naj iščejo vzrok prav v tem, da takratne merodajne osebe niso razumele ali niso hotele razumeti naprednost Tischlerjevega vzgojnega koncepta, nasprotno, pomagale so uničiti započetke sprave med narodoma, začetke poravnave slovenskemu narodu in prve klice boljše bodočnosti za Koroško. Kako nazadnjaško, neznatno, zgodovinsko brezpomembno se nam zdi ob teh razmišljanjih koroško politično večinsko vodstvo v teh zadnjih 20 let, ki ga je sam oportunizem, otročje igračkanje z glasovi volilcev, brez pogleda na jutri, brez smisla za zgodovinski razvoj in današnje tokove po širnem svetu. Lik dr. Tischlerja pa je ..koroško stvarnost" daleč prerasel. (Nadaljevanje na 5. strani) V šoli Sestanek pri Tischlerju v Št. Janžu Plodonosna življenjska pol dr. Joška Tischlerja Pri slikarju Wernerju Bergu (5. razred 1960) Materinska proslava v Vogrčah Koroški jamski raziskovalci v Mežici Otroci razveselili mamice živeto, kar je pokazalo tudi sodelovanje otrok in navdušenje pri odraslih. Žogico je prav izvrstno in prikupno predstavljala Tomova Monika, dedka Škofov Herman in babico Davidova Nadka, oba zelo posrečeno. „Žogica“ je osvojila najprej Slovenijo, sedaj je poskočila na Koroško in bi bilo prav, da bi jo dedek in babica še dolgo iskala po koroških župnijah! Materinska proslava je prinesla gledalcem užitek in veselje, sodelujočim pa poleg veselja še korist, da znajo nastopati in še bolj spoznavajo slovensko besedo, ki nam nudi toliko lepega, prisrčnega in tudi kulturnega. Vse delo pa sloni na požrtvovalnosti, na „ljubezni, ki ne dela računov". Vseh rovov v rudniku je okoli 1400 km, prog pa toliko, da bi lahko segale od Mežice do Beograda. Tukaj je 22 obzorjev (nadstropij), najbolj globok rov Union leži 300 metrov nad morjem, najvišji pa je skoraj na vrhu Pece. Ko smo se okoli pol dvanajstih s polnimi žepi različnih kamnov in že nekoliko izčrpani ter lačni vrnili iz rudnika, nas je pri tovarišu Petru doma čakalo tako dobro in obilno kosilo, kot že dolgo ne. Moram še dostaviti, da se gostoljubnost onkraj meje piše z večjimi črkami kot pri nas. Z nekaj besedami povedano, „bilo je zelo poučno, zanimivo in lepo!" J. O. V cvetočem majniku, ko se vsa narava prebuja k novemu življenju, se je razživel tudi naš otroški svet, ta pomladni cvet. Zbral je vse svoje moči in talente, vso otroško ljubezen in veselje in v materinski proslavi poklonil tistim, ki so mu življenje in dobrot premnogo dale. Začeli so flavtisti, bodoči sim-fonisti. Zborček iz Rinkol, ki ga že mnogo let pripravi Rižnarjeva mama, rinkolška organistka, je nadaljeval s posrečenimi otroškimi pesmimi, ki jih je na harmoniki spremljala Rižnarjeva Mirica. Otroški zbor iz Vogrč je vodil šolski ravnatelj g. Jožko Koncilja in nam je poleg pozdravne: ..Gospoda slavna, dober dan ..." zapel otroške in narodne pesmi. V prizorčku „Mlade mamice" je nastopilo 10 najmlajših „mamic“, vsaka s svojo ..hčerkico" in so povedale, kakšne so njihove male! Joj, kakšne so, z vsemi krepostmi in napakami! Pet deklic je v zborni pesmi povedalo, kaj bi bilo brez mamice. Saj si kar ni mogoče predstavljati tega, kar so ponavljale: le kaj bi brez mamice počeli? V prizoru „Dva računa" sta Kajžrov Slavko in Rižnarjeva Helga napisala vsak svoj račun mamici za vse, kar sta naredila, češ da „danes nihče ničesar zastonj ne naredi". Kako ju je osramotila mama, ko je sestavila svoj račun, ki je za vse njeno delo znašal 0 šilingov, in ju opomnila, da „ljubezen ne dela računov". V sliki V ponedeljek, 9. maja, je obhajal svojo 40-letnico dr. Regi-n a I d Vospernik, profesor slovenščine in nemščine na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu. Profesor Vospernik je bil v letih od 1968 do 1972 predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, od 1972 do 1974 pa podpredsednik. Zdaj je podpredsednik Federalistične unije evropskih narodnih skupnosti (FUENS). Čestitkam se pridrbžuje tudi NSKS in NT. DOM v TINJAH Od sobote, 14. V. 1977, ob 15.00 do nedelje, 15. V. 1977, do 17.00 »VESELA SLUŽBA" Dnevi srečanja za nemške ministrante južne Koroške od 10. do 13. leta Voditelj: kaplan Marko Jernej Od srede, 18. 5. 1977, ob 15.00, do četrtka, 19. 5. 1977, do 17.00 PREMIŠLJUJEMO SVOJO SLIKO V DUHOVNEM OGLEDALU Dnevi srečanja za študentke Voditelj: Jože Kopeinig Nedelja, 22. 5. 1977, od 8. do 14. ure »OBRESTI IZOBRAŽEVALNEGA DELA" Srečanje absolventov kmetijske šole v Tinjah Referenta: sr. Gonzaga Kobentar župnik Anton Radanovič ROMANJE IN IZLET NA BREZJE, BLED, BOHINJSKO JEZERO in k SLAPU SAVICA Čas: ponedeljek, 23. 5. 1977 Cena: 140.— šilingov Prijave sprejema: Dom v Tinjah, tel.: 0 42 39/642 ali Dušnopastirski urad v Celovcu, tel.: 0 42 22 / 85 3 48 Prijavljenim bomo poslali položnice in točen spored — čas odhoda in vrnitve „Bog vse vidi" sta Lobnikova Katja in Manfred pokazala, kaj napravi opomin: svarilo pred grehom je tudi ljubezen. Posebno prisrčna, pa tudi zahtevna je spevoigra: »Živi in mrtvi materi", kjer sta pokazala pevske zmožnosti Kajžrov Slavko kot Andrejček in Rižnarjeva Helga kot Majda, ki ju je pa na koncu prepodila žlobudrava Zefranova Metka (Plodrova Gabi). Posebno so se deklice razživele pri rajanju ob pesmih »Metuljček", »Tik tak" in »Mladi zvonček", saj so bile vse kot prince- Strokovna skupina za kraško in jamsko raziskovanje v prirodoznan-stvenem društvu za Koroško v Celovcu, ki se bavi z raziskovanjem naravnih podzemskih jam v Obirju, Stari gori, Peci, Olševi in še drugih južnokoroških gorah, se je zbrala v soboto, 23. aprila 1977, da obišče rudnike svinca v Mežici. Bil je lep dan, ko smo se peljali že ob pol petih zjutraj s tremi osebnimi avtomobili skozi našo lepo Podjuno proti Pliberku in čez Holmec v Mežico. Tam nas je že čakal strojevodja jamske železnice Peter Senica, ki je organiziral to vodstvo v rudnik. Od generalnega direktorja metalurgije dipl. inž. Pungartnika in od rudarskega dipl. inž. dr. Stoparja, je dobil dovoljenje za to vodstvo. Za to uslugo se jima še posebno zahvaljujemo. Proti 7. uri, ko smo dobili rudarske luči, čelade in obleke, smo se odpeljali po približno 12 km dolgi progi z jamsko železnico v jamo. Strojevodja Peter, ki je žrtvoval svoj prosti čas in rudarski nadzornik Franc Triplat, sta nas vodila po rudniku. Videli smo, kako in pod kakšnimi okoliščinami in težavami rudarji kopljejo rudo. Najprej vrtajo z zračnim svedrom, po izstrelitvi pa imajo nekak žični bager, ki spravi vso rudo in kamenje skupaj ali pa v bolj globoko obzorje, to je različno. Na vsak način se mora ruda SPD »JEPA-BAŠKO JEZERO": USPELA MATERINSKA PROSLAVA Domače društvo je priredilo preteklo soboto pri Pušniku v Ločah materinsko proslavo. V prvem delu pirreditve so nastopali šolarji, ki so recitirali pesmice za materinski dan, ter brali kratke Cankarjeve črtice. Sledil je nastop ženskega vokalno-instru-mentalnega kvarteta (Hermi, Keti in Sonja Urschitz ter Erika Wro-lich), ki je podal šopek domačih slovenskih pesmi. Tonči Urschitz je ob koncu bral pesmice domače poetinje — gospe Pečnikove iz Pečnice. Prireditvi je sledil zabavni večer, društvo pa je darovalo vsaki mamici nageljček ter tortico s kavo. Bila je to po dolgem času spet prireditev, katero so izvajali izključno člani društva, preprosta, a zato tem bolj prisrčna. ske v krasnih rožnatih oblekcah, kot »dečvice" pa so zaplesale polko, pa kako, kot da jim je kri zavrela. Nič manj navdušeno so zajezdili svoje konjičke pobčki in z njimi zadivjali in želi veliko navdušenje. Glavna točka je bila spevoigra »Žogica Marogica". Z lutkami so jo predstavili igralci iz Slovenije pri »Spectrumu" v Beljaku, v Šmihelu in Št. Jakobu, v Vogrčah je nastopila brez lutk z živimi osebami. Gotovo ne tako umetniško, toda po sodbi teh, ki so oba načina videli, še bolj prisrčno in do- od kamenja izbrati, nato pride na vozičke, ki jo vozijo v topilnico Žerjav pri Črni. S kamenjem (pravijo tudi gluho kamenje) pa napolnijo zopet velikanske izdolbine, ki so tako velike, da bi lahko postavili v eno tako votlino celo cerkev. Videli smo tudi velik kompresor, ki oskrbuje rudnik s stisnjenim zrakom. Ta zrak je za svedre, bagre itd. Potem smo se peljali s poševnim dvigalom še globlje k velikim vodnim črpalkam, ki izčrpajo 30.000 litrov vode na minuto. Vsa voda se združi pri nekem jezu z reko Črno, ki teče tukaj tudi pod zemljo in žene podzemske elektrarne, na dan pa pride šele nekje pri Prevaljah. PLIBERK: Nad 70 otrok je 8. maja na materinski dan v spremstvu svojih mamic in babic, pa tudi nekaj očetov je bilo zraven, obiskalo materinsko proslavo pri Schvvarzlnu v Pliberku. Prireditev, organizirana od društva »Edinost", so izvedli mladi in najmlajši slovenske skupnosti iz Pliberške okolice. S srcem in navdušenjem, pa tudi z dokajšnjim pogumom so pripravili materam ljubo veselje. Otroški glasovi so zdaj milo zdaj jasno doneli, deklice so žarele in kar verjeti jim je bilo, ko so pele: »Kjer je sonce, tam so rože". Solo pa tudi v zboru so otroci dokazali, da znajo prepevati narodne, kajti, kakor pesem reče, pri nas na Koroškem navada je ta, da radi zapojemo iz srca. Poleg pesmic so bile na programu še razne deklamacije. Da so besede: mamica moja, rad te V ponedeljek, 2. maja, ob 16.20 je ljubljanska televizija prinašala zelo lepo in pestro oddajo o koroških Slovencih. Šlo je konkretno za dva naša slovenska kraja: Železno Kaplo in Obirsko. Železno Kaplo loči od Obirske-ga le nekaj kilometrov vožnje po soteski. Slikovito hribovje se vzpenja nad naselji, vendar so tod ljudje kljubovalno postavili svoja do- imam, segle materam v srca, je bilo videti. Eden od fantičev je poskusil po modernem, njegova deklamacija je bila namenjena avtomobilu. Da bi vsako leto majhne dobilo, si je zaželel. Zares lažje bi bilo z denarjem, posebno za starše. Pliberški otroci se vadijo zelo pridno v instrumentalni glasbi, marsikatero so podali kar po mojstrsko na piščali. Seveda pa so tudi zaplesali. Kaže, da se mlada folklorna skupina dobro razvija. Trije kondicionirani šolarji pa so privlekli na oder tolste blazine. So že vedeli zakaj. Njihove telovadne vaje bi drugače utegnile slabo vplivati na mlade kosti... Vendar, bil je pogumen poskus. Primerno slavnemu dnevu, so malčki ob koncu uspele prireditve podarili mamicam še ljubke šopke cvetlic, da bi bilo veselje vidnejše in trajnejše. movanja, tudi na strma hrbtišča hribov. Prav tako uporno gojijo tudi svojo slovensko kulturo, pevsko, igralsko, folklorno. S ponosom povedo, da bodo letos praznovali 70-letnico svojega prosvetnega društva »Zarja". In da se je aktivnost društva obdržala tudi v vojnih letih, saj je zelo veliko ljudi šlo tod v partizane, umirali so v boju ali pa v koncentracijskih taboriščih. Jasna slovenska zavest bode seveda tudi današnje avstrijske nasprotnike miru in sožitja — toda najmlajši rod tu še vedno prepeva v jeziku svojih staršev, pa če še tako težko pride do šol v slovenščini. Oddaja je predstavljala kulturno življenje v Železni Kapli skozi besede predsednika društva inž. Petra Kuharja in skozi nastope mešanega in moškega zbora, zaplesali so mladi in najmlajši folkloristi, drobni prstki malih tamburašev pa so povedali, da se je nekdaj živahna tradicija tamburic spet poživila. SPD »Edinost" Pliberk bo priredilo od 14. do 28. julija 14-dnevno letovanje na morju v Novi Baški otok Krk. Prispevek za letovanje znaša 700.— šilingov. Prijave na naslov SPD »Edinost" (Jožko Hudi, Vidra vas 36, 9150 Pliberk). KONCERT KOROŠKEGA AKADEMSKEGA OKTETA Prireditelj: KPD »Planina" v Selah Kraj: Farna dvorana v Selah Čas: nedelja, 15. 5. 1977, ob 10.30 Prireditelj SPD »Jepa — Baško jezero" v Ločah Kraj: Kulturni dom v Ločah Čas: nedelja, 15. 5. 1977, ob 19.30 LUTKOVNA PREDSTAVA: »HUDOBNI GRAŠČAK" Prireditelj: SPD »Bisernica" v Celovcu Kraj: šoštar v Globasnici Čas: sobota, 14. 5. 1977, ob 15. uri Kraj: Farna dvorana v Žvabeku Čas: sobota, 14. 5. 1977, ob 17.30 KONCERT Kraj: Marijanišče v Celovcu Čas: ponedeljek, 16. 5. 1977, ob 19.30 Igrajo: »Veseli Podjunčani" IZLET NA ČEŠKO IN POLJSKO Zveza koroških partizanov vabi člane in prijatelje v času od 5. do 12. junija 1977 na izlet na Češkoslovaško in Poljsko. SPD »Vinko Poljanec" v Škocijanu vabi na KONCERT moškega in ženskega pevskega zbora Solidarnost iz Kamnika. Koncert bo v soboto, 14. maja, ob 20. uri, v farni dvorani v Škocijanu. SLOVENJI PLAJBERK: Kulturna dejavnost postaja stvarnost SPD »Vrtača" iz Slovenjega Plajberka je pred kratkim vabilo na prvi samostojni koncert. Vsi, ki so se udeležili tega koncerta, za Slovenji Plajberk tako pomembnega kulturnega dogodka, so bili zadovoljni. Nastopili so: domači plajberški kvartet, ki ga sestavljajo člani družine Podnar, in ki ga vodi študent Mirko Lausegger, domači duet z Najekovima hčerkama in vsem poznani instrumentalni ansambel iz Borovelj »Drava". Nastopajoči so prisotnemu občinstvu postregli z vrsto domačih pesmi in napevov. Omeniti je treba, da sta se plajberški kvartet in duet predstavila prvič. Za posebnost je poskrbel ansambel »Drava" s krstno izvedbo pesmi »Ljubeljska dolina"; melodijo je zložil mladi Verdel iz Borovelj, besedilo je napisal predsednik SPZ in ravnatelj ljudske šole na Obirskem, Valentin Polanšek. Na Obirskem vodi eno redkih slovenskih šol Valentin Polanšek, letošnji Prešernov nagrajenec, skladatelj, zborovodja, nekaj mesecev sem pa tudi predsednik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Predstavil se je zborček otrok te šole in ženski oktet »Obir", ki ga že kar dobro poznajo tudi v matični domovini. Pel je seveda Polanškove pesmi. Oddajo so pripravili: urednica Jasna Novak, filmski snemalec Slavko Nemec, tonska snemalca Mitja Gobec in Marko Taji č, montažerka Ana Zupančič in režiser Igor Košir. Kmetijsko-gospodarska šola v Št. Rupertu pri Velikovcu prisrčno vabi na razstavo in prireditev 14. in 15. maja 1977 Razstavo šivanja in ročnih del si morete ogledati v soboto, 14. maja, popoldne, in v nedeljo, 15. maja, ves dan. Izdelke kuharske umetnosti si lahko ogledate in poskusite v soboto popoldne in tudi v nedeljo. Kulturna prireditev bo v soboto, 14. maja, ob 15. uri in v nedeljo, 15. maja; prva ob 13.30, druga ob 16. uri. Koroški Slovenci v Ljubljanski televiziji »OD VSAKEGA JUTRA RASTE DAN: ŽELEZNA KAPLA, OBIRSKO" V CELOVCU: V GALERIJI HILDEBRAND: Priznanje Slovenski gimnaziji NEKAJ PABERKOV S SLAVISTIČNO-PEDAGOŠKEGA SEMINARJA Razstava Gustava Januša Že leta 1966 je bil v Celovcu slavistično-pedagoški seminar za profesorje Zvezne gimnazije (takrat Državne gimnazije) za Slovence in profesorjev slovenščine na višjih šolah. Takrat je bila tematika zasnovana bolj ozko, medtem ko je pri letošnjem seminarju tematika obsegala širša področja, zlasti pri slavistiki. Seminar, ki je trajal od četrtka, 28. aprila, do sobote, 30. aprila, je bil tokrat v Slovenski gimnaziji (leta 1966 v Glasbenem domu). Odprl ga je posle-vodeči predsednik Deželnega šolskega sveta za Koroško Karl Kir-cher, ki je v svojem nagovoru podčrtal pomembno nalogo in važno mesto Slovenske gimnazije tako za koroške Slovence kot tudi za splošni duhovni razvoj na Koroškem. Uvodno predavanje je bilo pedagoškega značaja (prof. Volki). Bilo bi odveč naštevati vsa posamezna predavanja, ki so se tudi razlikovala deloma zelo močno po svoji tehtnosti in temeljitosti. Profesor Jože Koruza (univerza Ljubljana) je v svojem pregledu o (Nadaljevanje s 3. strani) Leta 1945 je šel poučevat na realko, ker ga direktor celovške gimnazije Golles ni bil pripravljen sprejeti. USTANOVITELJ NARODNEGA SVETA IN „NAŠEGA TEDNIKA" Dne 28. junija 1949 je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev ■n „Naš tednik", ki se je 1. maja 1950 združil s „Koroško kroniko", k> jo je izdajala angleška informativna služba, na pobudo dr. Zvvittrove sestrične, gospe Mat-thews, hčerke novomeškega sodnika Zwittra. Tako je preprečil prehod slovenskega lista v nemške uradne roke. Dr. Tischler je predsedoval Narodnemu svetu koroških Slovencev °d I. 1949 do 1960 in po nekaj letih (1960—1968 predsednik dr. Inzko, 1968—1972 dr. Vospernik) v letu zloglasnega pohoda na dvojezične napise — 1972 spet prevzel vodstvo Narodnega sveta koroških Slovencev do leta 1976. Dr. Tischler je od vsega začetka, Predvsem po podpisu državne pogodbe 1955 zagovarjal enotno skupno politiko obeh osrednjih organizacij, Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. Po njegovi bistveni zaslugi sta naslovila Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem skupno spomenico avstrijski vladi, Memorandum koroških Slovencev z dne 11. 10. 1955, ki je še danes osnova za vsa Pogajanja in vse pogovore o pravicah koroških Slovencev iz člena 7 avstrijske državne pogodbe. DR. TISCHLER, OCE SLOVENSKE GIMNAZIJE po dolgih prizadevanjih, trdovratnem pogajanju je uspelo dr. sodobni slovenski dramatiki najprej razložil, zakaj se je pri Slovencih razvijala dramatika poleg pesniške in pripovedne ustvarjalnosti šibko. Šele po ustanovitvi slovenskega gledališča v Ljubljani so se tudi dramatiki odprla širša vrata. Predavanja graškega profesorja Stanka Hafnerja je zajelo pismeno in ustno izročilo koroških Slovencev, ki je tudi v svoji ustni obliki živo in ustvarjalno danes, medtem ko je profesor Aleksander Issat-schenko orisal vlogo irskega misijonskega dela pri pokristjanjevanju Karantancev in Moravcev v luči novejših raziskovanj. Pobude, ki jih je sprožil znani profesor celovške univerze (raziskal je tudi selsko narečje), zlasti kar se tiče tega, koliko sta črpala sv. Ciril in Metod iz delovanja in ustvarjanja irskih misijonarjev, ki so že pred njima delovali med Slovani, bodo vsekakor povzročile med znanstveniki zanimive razprave. V soboto sta predavala prof. Toporišič (Ljubljana) o vprašanjih Tischlerju ustanoviti leta 1957 gimnazijo za Slovence. Po načrtih dr. Tischlerja naj bi bila dvojezična srednja šola, vendar v upanju, da bo šola tako prej propadla, so predpisali šolo s slovenskim poukom. Nepozaben je vsem kot vzgojitelj, ki ni vzgajal s pomočjo strogih ukrepov in kazni, ampak z doslednostjo in vzgledom lastnega življenja. Profesorskemu zboru je bil predstojnik, ki so mu vsi radi sledili, bodril je učence in sovzgo-jitelje do najvišjih naporov, sam od sebe največ zahteval, do drugih bil prizanesljiv, osoren v besedah, mil v obsodbi človeka, trd kot oreh, mehak kot sredica domačega kruha. Vedno pripravljen pomagati, podpreti, poslušati, svetovati, tolažiti — dijake in starše. Koj kmalu je bil prijatelj in tovariš, v času, ko je pedagogika drugod še sanjala o partnerstvu. Z eno besedo, rad nas ima, svoje nekdanje učence. Oče Slovenske gimnazije, oče prebujene samozavestne naše mladine. Kolikokrat nam je ob bridkih, pa tudi ob veselih urah pripovedoval dogodek, ki mu je po svoji globini in preprostosti bil življenjsko vodilo. Ko se je odpravljal prvič na pot z doma, da bi šel študirat, ga je spremljala mama po tinjskem polju. Ob težkem slovesu mu je položila roko na glavo in rekla: „Jozej, koj pojdi, pa na dom in na Boha kne pozabi!" Jozej ni pozabil. Po pričevanjih spisal Karel Smolle Berite in širite „nn norme sodobnega slovenskega pismenega jezika, univ. asistent Erik Prunč pa o pesniških strukturah pri Jarniku. Naloga literarnih raziskovalcev bo vsekakor, da bodo končno dali Urbanu Jarniku, pokopanemu v Blatogradu, kjer je škof Slomšek govoril svojo slovito pridigo o materinem jeziku, v slovenski literaturi tisto pomembno mesto, ki ga zasluži. Seminar, pri katerem so sodelovali profesorji in asistenti univerz Celovec, Gradec in Ljubljana, je tudi odprl nekatera vprašanja, s katerimi se bo treba le malo resneje baviti. Zlasti, kar zadeva odnos do slavistike in zasedbo profesorskih in predavateljskih mest na celovški univerzi. Na tržaški univerzi so se končno dokopali do edino pravilnega spoznanja, da je treba na znanstveni ustanovi, ki naj bi delovala na dvojezičnem ozemlju, v stičišču dveh kultur, tam slovanske in romanske, pri nas na Koroškem slovanske in germanske, vpreči domače slovenske znanstvenike. Znanstvenike, ki so dokazali svojo sposobnost in usposobljenost že z resnim znanstvenim ustvarjanjem na drugih univerzah. Vprašati se je tudi treba, zakaj je bilo tako malo predavanj govorjenih v slovenščini, saj naposled je bil to slavistični seminar. A kljub vsem pomanjkljivostim je pričakovati, da bo imel seminar dobre posledice pri praktičnem pouku v šoli, predvsem jezikovnem in literarnem, kar je tudi omenil v zaključnih besedah nadzornik Valentin Inzko, ki je med drugim sprožil misel, naj bi se ustanovil na gimnaziji poseben dramski krožek, ki bi tudi prirejal odrske prireditve. DETELOVA LEPOSLOVNA KNJIGA PRED IZIDOM Na Dunaju je pravkar v tisku nova tretja nemška leposlovna knjiga pisatelja Leva Detela. Avtor, slovenski rojak, je za novo literarno serijo, ki bo izhajala pod znamenjem RHOMBUS, sam priredil nemško inačico tistih tekstov, ki jih je med drugim leta 1970 izdal v slovenski knjigi „KRALJEV KIP". Detelova knjiga se bo imenovala „DIE KONIGSSTATUE" in bo izšla na posebnem papirju, dvobarvno in bo opremljena z umetniškimi vinjetami. Pričujoča knjiga je že tretja Detelova nemška knjižna publikacija. Izšla bo skupaj z izdajami nekaterih drugih vidnih mlajših avstrijskih pisateljev, med drugim Jutte Schutting, Liesl Ujvary, Vin-tile Ivanceana in drugih. DOM V TINJAH PRIREJA OD MAJA DO OKTOBRA 1977 sledeča romanja in potovanja: Ponedeljek, 23. maja 1977 romarsko potovanje: BLED — BREZJE — BOHINJ Sobota, 4. junija romarsko potovanje: AKVILEJA in SAN BARBANO Od ponedeljka, 13., do ponedeljka, 20. junija 1977 romarsko potovanje: TURIN — LURD — AVIGNON — LA SALETTE Cena: 2.950.— šilingov • OBIŠČITE GALERIJO • VVERNERJA BERGA V @ PLIBERKU I „Bilo bi strahotno risati drevo," pravi Gustav Januš, in ta stavek dobro označuje njegovo sedanjo pozicijo. Sklicuje se na Klee-ja in s svojo umetnostjo noče obnavljati vidnega, temveč nevidno narediti vidno. Veliko daje na iznajdljivost, duhovnost v človeku: „V tem je namen človeškega duha, da nenehno raziskuje, da odkriva zakonitosti". V tem se njegove predstave o nalogah umetnika približujejo nalogam tehnika. Gre mu za ..izboljšanje obstoječe umetnosti", tako kakor gre inženirju za izboljšanje stroja. K temu pa pride še „sreča, da izvlečeš te forme". Slikanje je za Januša tudi pustolovščina, pustolovščina iskanja in najdenja. „Korak za korakom gre vedno naprej", potencialno obstoječe forme ..poteguje na dan in jih ureja". Preko več faz je prišel od zgodnjih ..naivnih" podob do svojih slikovnih elementov, ki jih je bilo mogoče reducirati na vedno znova spremenjeno osnovno obliko. Letošnja razstava pa nam pokaže docela novo pot, ki jo je ubral Januš s šablonskimi figurami. „Ša- V nedeljo, 15. maja 1977, bodo v Pliberku spet odprli galerijo Wer-nerja Berga. Poleg že znanih del bo v dveh posebnih prostorih razstavljenih letos še 22 umetnikovih slik, ki so nastale v zadnji zimi in še nikjer niso bile pokazane javnosti. Tako bo obisk galerije nudil tudi obiskovalcu, ki je bil že kdaj v ga- Dvakrat je bila nabito polna dvorana pri Miklavžu v Bilčovsu, ko je društvo „Bilka“ vabilo na prireditev za matere. Otvoril je prireditev moški zbor pod vodstvom Jožka Boštjančiča. Po pozdravu predsednika Tonija Schellandra je sledil cikel recitacij, ki ga je pripravil učiteljski zbor ljudske šole s svojimi učenci. Nato je nastopil z zabavnimi vložki mladinski zbor pod vodstvom gospe Kassl. Župnik Leopold Kassl pa je v svojem nagovoru poudaril materino vlogo v naši družbi. Za materinski dan je otroška skupina iz Dobrle vasi povabila mamice k majhni proslavi. Temu vabilu se je odzvalo precej ljudi, vendar je bilo še prostora. Za uvod je Francej Zunder podal pesem Silvina Sardenka „Ma-ti“. Zatem sta Ljudmila in Andreja Šturm zaigrali na flavto in kitaro dve narodni: „Eno rož’co ljubim" in „ Lisička je". Pesem Josipa Murna „Mati moli" je podal Mihej Pa-sterk. Za njim sta Lizika Pasterk in Tončej Bučovnik ubrano zapela dve pesmi: „Otrok“ in ..Rastejo v strmi gori". Z deklamacijo „Ma-ti“ Simona Jenka sta Emi in Anica Pasterk počastili naše matere. Po tem uvodu je sledila igra ..Naočniki", ki je spravila mamice v dobro razpoloženje: mamica hoče zašiti gumb na moževem suknjiču, a ne vidi vdeti niti v šivanko. Prosi otroke, naj prinesejo naočnike. Vsi hočejo izročiti naočnike in pri tem vrvežu padejo naočniki na tla in se razbijejo. Ker je blizu materinski dan, sklenejo skrivaj — ne vedoč eden za drugega — kupiti materi nove naočnike. Tudi mati sama jih kupi. Na materinski dan jih ima skupno samo 10. V raznih vlogah so nastopili dijaki Mihej in Lizika Pasterk, Ton- blonske figure, izrezane iz gumija, iščejo svojo komunikacijo, svoj življenjski prostor, svojo identiteto. Navidezno anonimne, brezizrazne figure, degenerirane ali pa po svoji redukciji oproščene svoje telesnosti, poduhovljene, metafizične. Po izgubi svoje individualnosti naglašajo nivelizacijo, ki nosi v sebi deloma možnost več enakopravnosti, deloma pa vpliva puhlo, mehanično, šablonsko. V to protislovje potisnjene, živijo svoje gumijasto življenje. „Se z njimi identificirati, mi ni težko," pravi Gustav Januš v svojem katalogu k razstavi v galeriji HILDEBRAND v Celovcu. Iz kataloga smo prevzeli tudi tole „pesem“: Črno-bela zemlja. Skozi mojo preluknjano glavo trava v zemljo rase, kjer se šablona B pase. Z OBB preko dolin in gora tja do morja s teto svojo identiteto iščem. Ko jo najdem, te obiščem. Razstava je odprta še do 20. maja v času od 16.00 do 19.30 (od ponedeljka do petka). leriji, nekaj povsem novega. Umetnikova najnovejša dela napravijo še močnejši vtis, kot smo to pri Bergovih ustvaritvah itak že vajeni. Galerija bo odprta do začetka novembra vsak dan od 10. do 12. in od 16. do 18. ure. Izven teh ur je obisk mogoč po dogovoru vsak čas. (Telefonske štev.: 0 42 35 - 21 1 04, 22 57, 21 67). fe bolfia, lca{ti navadna imafo mnogi! žacadi tega cafii taUo{ U m* * po kuhinje! PODJERBERK — ST. KATHREIN ftaH Škofiče/Schiefling “*■ Tel.: 0 42 74 - 29 55 18 Celovec/Klagenfurt Rothauerhaus Tel.: 86 2 92 Posnemanja vredno sodelovanje Materinska proslava v Dobrli vasi Z mladinsko igro ,,Indija Koromandija" so najmlajši skupno s starimi igralci pod režijo učiteljice Terezije Kapus, ki je presenetila tudi s sodobno sceno in efekti, zelo razveselili obiskovalce. Za zaključek pa sta zapeli Geli Ogris in Anica Gasser materam še dve pesmi. Gotovo je taka prireditev, ki združuje vse dejavnike v neki občini, bolj težavna in zahteva mnogo potrpljenja. Smatramo pa, da se to spodobi na materinski dan in da je posnemanja vredno. čej Bučovnik, Ljudmila Šturm in ostali šolarji: Marta, Marija in Francej Zunder; Angelika in Marija Sienčnik; Emi, Anica in Pepej Pasterk, Andreja Šturm, Stanko Bučovnik ter Hanzej Jelen, ki je podal vlogo očeta. Med nastopajočimi je bilo opaziti nekaj skritih igralskih talentov, ki jih bo treba izoblikovati in in navdušiti. Vsem, ki so to proslavo pripravili, posebno še ge. Milici Šturm, se prisrčno zahvaljujemo za kulturni užitek! NOVE TELEFONSKE ŠTEVILKE! Prosimo, da uporabljate nove telefonske številke! Osrednje tajništvo Narodnega sveta 72 5 65 - 0 Krščanska kulturna zveza 72 5 65 - 24 Naš tednik, uredništvo 72 5 65 - 22 Naš tednik, uprava 72 5 65 - 25 Klub občinskih odbornikov 72 5 65 - 26 Plodonosna življenjska pof dr. Joška Tischlerja Odprtje galerije Wernerja Berga Zgodba, ki se ponavlja Tončka je stopila v vagon in pogledala po sedežih. V kotu ob oknu je sedela starejša ženica, poleg pa je bil prazen sedež. „Je tukaj še prosto?" je vprašala Tončka, ker se ji je zdelo, da bo ta ženica prijetna družba. „Prosto, seveda je prosto," je odgovorila ženica, malce v zadregi, kot bi se prebudila iz svoje zamišljenosti. „Ali se daleč peljete?" je želela Tončka, ki je bila zelo zgovorna, navezati pogovor s sopotnico. „Daleč, da, skoraj na konec Slovenije, obiskat grem samo sebe, obiskat grem svoje srce," se je nasmehnila ženica. Tončka jo je začudeno pogledala in se malo odmaknila od nje. „Le kaj ji je? Govori, kot da ni pri pravi pameti, a videti je tako mirna in lepo je urejena," je v hipu razmišljala. Ženica je opazila njeno začudenje in se prijazno nasmehnila: „De-kle, nikar se me ne boj, saj nisem zmešana, a zares grem obiskat samo sebe, iskat grem svoje srce ... Ker je v Tončkinih očeh še vedno sevalo začudenje, je ženica počasi začela pripovedovati: „Doma sem bila v vasici pod Gorjanci. Majhen, skromen domek, a pod to slamnato streho nas je bilo osem otrok. Jaz sem bila najmlajša. Moji bratje in sestre so, ko so doraščali, zelo hitro odhajali od doma. Kot bi se bali, kdo bo zadnji, kdo bo ostal pri starših. Seveda, ostala sem jaz, najmlajša. Nikoli me ni veselilo mesto, rada sem bila v naravi, vedela sem, da me starši potrebujejo. Samo eno željo sem imela: da bi lahko ustavila čas, da bi nam bilo vedno tako lepo, kot nam je bilo tista leta... Toda čas je neizprosen, ne da se ga ustaviti. Najprej mami, potem sem še očetu zatisnila oči. Ostala sem sama... Ne, saj nisem bila sama. Bratje in sestre so se z vso skrbjo zavzeli zame. Ker sem jaz nekako pri starših izpolnila, s tem da sem skrbela za starše, dolžnost vseh nas otrok, so sedaj oni hoteli poskrbeti zame. Najprej so me obiskovali, potem pa mi začeli prigovarjati, naj vsaj zdaj, ko me starši ne potrebujejo, poskrbim zase. Dolgo sem oklevala. Nisem se mogla odločiti za življenje v mestu. A vendar. Človek sam ne more biti. Počasi sem se začela ukvarjati z mislijo, kam in kako naj se obrnem. Eden od bratov me je po- vabil k sebi. Bil je že stari očka. Tako, sedaj živim v njegovi družini, oskrbujem bratove vnučke. Njihova sem, a vendar imam plačo in zavarovanje za pokojnino, da bom tudi za starost preskrbljena. Lepo mi je, tako lepo. Svojo sobo imam, s sodobnim pohištvom. Nikoli mi še ni nihče z besedo pokazal, da z mojim delom ne bi bili zadovoljni. Lepo mi je, vendar... Tako sem sama. Moje srce je ostalo pod Gorjanci, v hišici pod slamnato streho. Vsako leto, ko družina odide na morje, si tudi jaz vzamem počitnice, in tedaj grem domov. Vsako leto nekaj tednov preživim tam, kjer je ostalo moje srce in si tako znova naberem moči za strašno samoto, ki jo živim sedaj." Tončka je poslušala, ni segala ženici v besedo, le solze so se ji lesketale v očeh. Kar prehitro je prišla njena postaja. Ko je ženica videla, da je Tončka vstala, da pripravlja svojo prtljago, se je opravičevala: „Že odhajaš? Oprosti, če sem te dolgočasila s svojmi spomini. Še nikomur nisem nikoli pripovedovala tega. Res ne vem, zakaj sem se danes tako zaklepetala." „Morda ste mi zato povedali zgodbo svojega življenje, ker jo jaz ne bom nikoli pozabila," je odgovorila Tončka. Poslovila se je Nataša in Anica sta bili neločljivi prijateljici. Skupaj sta bili v službi, skupaj stanovali, se podobno oblačili in se kar navzeli navad druga od druge. Vendar pa je bila med njima velika razlika. Nataša je bila visoka, koščene postave, temnih las in temne polti. Trdi temni lasje so ji vedno uporno, nekoliko neurejeno silili na čelo in padali po ramenih. Anica pa je bila majhna, lepe okrogle postavice in svetlih, lepo urejenih las. Pa spet sta imeli nekaj zelo podobnega; obe sta znali čudovito lepo pogledati, četudi Nataša s črnimi, Anica pa s svetlo modrimi očmi... Počasi pa sta Nataša in Anica spoznali, da si kljub dobremu prijateljstvu ne zadoščata, da bi bilo še lepše, ko bi se njunemu prijateljstvu pridružila prav tako medsebojna prijatelja — fanta. Ker pa v njuni bližini ni bilo takih tan- ter lahkotno skočila iz vagona. Zunaj je še poiskala z očmi okno in prijazni sopotnici še pomahala v slovo... Tončka sedi v hiši in strmi skozi okno. Za ovinkom je pravkar izginil avto, v sobi še diši cigaretni dim, Tončka pa še vedno sliši bratove besede: „Razumi, da ti hočemo dobro. Človek ne more živeti čisto sam. Saj boš postala čudaška, če boš takole samevala. Samota človeka ubija." Tončki se lesketajo solze v očeh, z očmi objema sobico, kjer je živela svoje otroštvo, kjer je zatisnila oči materi in očetu: „Ali res moram zapustiti ta dom? Ali ga bom res zapustila ali pa bo moje srce ostalo tukaj? Ali bom tudi jaz obiskovala svoje srce, kot tista sopotnica na vlaku, ki mi je pripovedovala, da gre obiskat svoje srce? Neznana sopotnica! Samo enkrat sva se srečali v življenju, pa si mi razkrila svoje srce, potožila svoje domotožje. Nisi mogla razumeti, zakaj se ti je tedaj dalo govoriti, da si mi potožila, česar nisi še nikomur. Morda zato, da si me nehote opozorila, da ne bom tudi jaz obiskovala svoje srce, da me ne bo doletela enaka usoda." A. Š. tov, sta se Nataša in Anica odločili, da se bosta podali malo bolj na daleč, na kakšne lepe prireditve in izlete v upanju, da bi tako navezali kakšno lepo fantovsko prijateljstvo. Lepo nedeljo sta se odpeljali z vlakom bolj na daleč, ker sta vedeli, da bo tam zbrane precej mladine, predvsem fantov. Nista se motili. Res je bilo zbranih mnogo mladih: precej deklet, a še več fantov. Toda Nataša in Anica sta zaman skušali navezati stike z neznanimi fanti. Slabe volje sta se vračali z vlakom domov. Saj sta si želeli nedeljsko popoldne raztegniti v lep večer, sanjarili sta, da se bosta domov vračali že z novimi prijatelji, pa sta se vračali sami. Anica je kupila vozni karti za obe in ju ponudila sprevodniku, ko je vstopil in zahteval vozne karte. Ker pa je bila slabe volje, in ko je sprevodnik vračal karte, je Tudi to se zgodi -----------------------------------------------------------------"N Ne vem . . . Na hribu samotnem in daleč od mest, med polji in logi, med cvetjem in drevjem je daleč, pozabljen, a vendarle moj, moj rodni kraj, moji mladi spomini. In tam živita zdaj sama mati in oče, in v potu dlani za kruh svoj vsakdanji iz dneva v dan se trudita sredi poljan. Lepo jima je, a vendar sta sama in mi smo vsi daleč, daleč od doma, odšli smo in odfrčali, zdaj ptički brez gnezd smo ostali. A nekega dne več ne morem vzdržati, pobegnem, uidem, se vrnem nazaj daleč v svoj rodni kraj, v gnezdece toplo in staršem v naročje. Poboža me žuljava dlan, poboža me nežno in toplo, skrbno, razjokam se, razkrijem sedaj, da moje srce je še vedno doma. Zakaj odšla sem, vas domača, zakaj me je zajelo koprnenje po mestu sivem, po asfaltu vročem, ko vendar tu so vse najlepše rože? Morda vrnem se nekoč nazaj, morda takrat, kdo ve kdaj, a danes spet se vračam, ne vem zakaj, ne vem zakaj... A. P. V_________________________________________________________________V vzela eno karto, drugo pa je pustila v sprevodnikovi roki in zamišljeno strmela mimo sprevodnika. „No, deklič, vzemi karto še od svojega ljubega," je opomnil sprevodnik in ponujal karto, ki mu jo je Anica pustila v roki. Anica je posegla po karti, se spogledala z Natašo in obe sta planili v nevzdržen smeh. Sedaj sta spoznali, zakaj je bilo njuno prizadevanje, da bi si našli fantovsko družbo zaman, le kateri fant naj bi skušal razdreti tako lep par, kot sta bila visoka, črnolasa Nataša in mala nežna Anica ... A. Š. lJ?a d& hra noflo AWJVWVV^Wi,.W/AVU1iWV.V.W.,WVWV.V.,1VAV.,.V.V.V.,.,.,.,.V.V1V človeka. V očeh mu berem bolezen, in le pomni me, ne bo tlačil dolgo zemlje. — Tukaj sva pa na pol pota; torej srečno!" In starec se izgubi v gozdu. XV Prismejala se je lahkoživa hčerkica čemerne mamke 2ime, ljuba pomlad. Sneg je ginil pod njenimi nožicami, in čeli zvonček je zapel pod grmovjem in klical s sestro trobentico zaspane tovariše iz postelje. Teloh je odgrnil °čejo, in bršljan je krepkeje objel svojega podpornika in Se vzpel po hrastovem deblu. Celo po žilah stare vrbe se je začel urneje pretakati sok, in komaj je starka sproti odpirala vrata radovednemu cvetju, ki je sililo na dan in hotelo vedeti, kaj vrabci tako kriče. Ti pa so imeli velik pre-P'r' in gnali silen hrušč in trušč. Nekaj tujcev se je mislilo neseliti in lastovica je letala okrog Pečarjeve hiše in ter-iela nazaj svoje gnezdo, v katerem so se košatili kričavi vrabci. Glejte si no! so vpili ti domačini, zdaj pridejo po-žeruhi, ko je vsega dosti; pozimi jih pa ni bilo! Kar pojdite, °d koder ste prišli! Delo na polju se je bilo pričelo. Kadar je bilo lepo Sorko, je izgnal Jurij ovce razen mladičev, da se spreho-diio, in popasoval je tudi ozimino, če je prehitro rasla in Se je bilo bati, da bo polegla. Tešče pa ni izpuščal drob-nice na pašo, dokler je bilo hladno, in držal jo je tudi v č'evu, kadar je bila zemlja po deževnem vremenu premoga; zakaj pašniki se kvarijo in živina naleze bolezni. Za Jaro setev je oral njive in z Matijem sta vadila delati mlade v°ličke, ki jih je bil kupil gospodar. Po vrtu pa je obrezoval drevje in ga čistil mahu in gosenice. Za vsako delo je imel spretno roko, sem ter tja je pa tudi nasvetoval kaj novega, kar se je bilo v Dolini že izkazalo, o čemer pa v hribih še ničesar niso vedeli. Tako je izprosil, da si je Matija namesto nerodnega lesenega drevesa omislil železni plug. Veliko prizadev je bilo treba; ko pa je poskusil gospodar pripravno orodje, ni mogel prehvaliti ne pluga ne Jurija. Veliko truda je tudi stalo donašanje vode iz vodnjaka s škafi v hlev, kadar je ostajala živina po cele dni doma; posebno pozimi se je večkrat zgodilo, da ni bilo mogoče zunaj napajati. Jurij pa je iz hrasta, ki ga je bil podrl vihar, izdolbel korito, ga postavil v hlev in napeljal vanj od vodnjaka sem lesen žleb in ni bilo treba več škafov. „Hentaj!“ je dejal Matija, „vse pride temu fantu na misel, in kar mu pride na misel, vse naredi." V čislih so imeli Jurija pri Pečarju kakor tudi pri Simonu, kamor je prišel po kakem opravku. „Od nepotrebnih besed pa Jurij ne bo dajal odgovora," je menil zgovorni Štefan, „saj skoraj nič ne govori. Trikrat na dan reče ,o ne‘ in ,kajpa‘, potlej je pa v kraju." „Jurij je pridnejši z rokami ko z jezikom," je dejal Simon, in tudi Anica se je potegnila zanj, trdeč, da govori pametneje nego Štefan. „Oh, jaz pojdem tudi rajši zjutraj k maši k Sv. Andreju," je dejala neko soboto zvečer Anica materi. „Dan je tako kratek, če pridemo šele proti dvem domov." „1, le pojdi," je rekla mati, „pojdem pa jaz k deseti maši." In Anica ni zaspala maše drugega dne, in medtem ko sta na poti moža pretresala važne denarne zadeve, se je pomenkovala ona z Jurijem o tisoč rečeh. Ni ji pošlo nikdar povpraševanje; vse je hotela izvedeti, če ima veliko dela, če mu je kaj dolgčas, če je rad na Gori. Zdaj je govorila resno, zdaj šaljivo, da si je mislil Jurij: s tem dekletom se je pa lahko meniti. In res mu je prišlo toliko besedi na jezik, da se je sam sebi čudil. Do zdaj je bil teh misli, da se more zabavati pravzaprav le med moškimi in da ženska prijetno druščino le kazi; zdaj se mu je pa zazdelo, da je Aničina družba skoraj prijetnejša ko Premčevega Miha. Tako po domače je govoril z njo kakor le kdaj s svojim prijateljem, in če je primerjal Anico z Rozalko, se mu je zdela le-ta nekoliko prevesela in preživa, in mislil si je, da bi Anica ne zasmehovala tako hudo revnega Štefana, ker je boljšega srca. — In dobrega srca je res Anica: njemu je podarila šopek za klobuk in po poti je nabirala gredoč cvetic in spletala venček; ko sta pa šla narazen mu je naročila, naj ga nese Rozalki. A Rozalka ni bila nič posebno vesela, ko ga ji je prinesel. „Anica je šla zarana, pa meni ni nič povedala. Zdaj bomo morali pa sami iti," je dejala in usteča so se ji zakrivila navzdol, da je bilo videti žalostno in smešno. „No Jurij," ga je ogovorila, „ti imaš pa tak šopek za klobukom kakor metlo, da ga komaj nosiš. Ali ga je tudi Anica naredila?" „Tudi,“ je dejal Jurij, Rozalka pa je odšla, da se pripravi za cerkev. „Kar pojdimo, kar pojdimo!" je priganjala mater, kar sicer ni bila njena navada. „Počakaj no! Saj ne gori voda. Vidiš, ravno gre Šimo-novka s Štefanom," jo je zadrževala mati. Ko so pa prišli popoldne domov, je bila Rozalka slabe volje. „Oh, kako je pust ta Štefan, mati!" je tožila. „Vedno sili v človeka in tako neslano govori!" „Pa se mu zmeraj smeješ in režiš," pravi mati; „potlej pa misli, da ti ugaja." (Dalje prihodnjič) Poslovili smo se od dr. Vinka Zwiftra Življenje, to so odnosi, to so srečanja. Ko se človek poslovi, posebno še, če se poslovi za vedno, se šele zavedamo, v kakšnem odnosu smo živeli z njim. Če smo se mu odprli, mu znali prisluhniti, smo bili tankočutni, da smo zaznali, kdaj mu zveni srce? Njegovo življenje in delo je imelo eno izhodišče in en cilj: Jezusa Kristusa. Trije možje so predvsem oblikovali njegovo miselnost in življenje in jih je tudi v pogovorih pogosto omenjal. V študijskih letih mu je na Dunaju prof. Othmar S p a n n odprl celostno krščan- Na domu sko gledanje na svet in življenje. G. dr. Rudolf B I u m I ga je pridobil za apostolsko delo v krški škofiji, ob Francozu P. Teilhardu Chardinu se je navduševal. Pri tem mislecu je najbolj jasno prepoznal cilj, ki ga je zasledoval. Neomajno je bil prepričan, da se vesolje okoli nas preobraža in dozoreva. Skupno s Chardinom je preroško zrl v prihodnost in videl pozitiven razvoj. „Včasih si pač mislimo, da se stvari v zgodovini stvarjenja ponavljajo, da so monotone in neizrazite. To je zaradi tega, ker je v primeri s kratkim potekom naših življenj njihova doba zorenja predolga, ker je preobrazba preširoko zastavljena in hkrati preveč notranja, da bi jo zaznali s svojimi površnimi in omejenimi pogledi in uvideli splošni napredek, ki se neutrudoma odvija s pomočjo in skozi gradivo sleherne materije in vsakega duha. Glede tega le verjemimo razodetju, ki je zvesta opora naših najbolj človeških slutenj in želja." Službe, ki jih je prevzemal kot tajnik Krščansko-socialne zveze, urednik „Koroškega Slovenca", predsednik Katoliškega delovnega odbora je vršil iz zavesti, da je narod glavni nosilec napredka in kulture; ne poedinec, sloj ali država, marveč narod je čuvar tudi božjega razodetja. Materni jezik je posoda duha. Vse svoje sile je zastavil, da bi polnil to posodo z dragocenostmi in jo čuval, da se ne bi razbila. Bridko in grenko je s svojo družino doživel narodno sebičnost — nacionalizem in jo zavračal kot greh proti ljubezni. Svoje rojake pa svaril pred narodno nezavednostjo, ki oropa ljudstvo kulturnega dostojanstva. Nalogo Cerkve je videl poleg njenega vesoljnega poslanstva v tem, da očiščuje in dviga narodovo moralo, oplaja duhovne odlike in darove vsakega naroda, podpira napredek kulture in vzgaja človeka k notranji svobodi. NAš TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik", Celovec. Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2. 9065 Žrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26. Pretekli petek popoldne je prišlo v Št. Jakob jemat slovo mnogo njegovih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev, znancev. Pogrebne obrede je vodil g. prelat A. Z e c h -n e r. G. A. Č e b u I se mu je kot duhovnik zahvalil za krščanski vzor in poudaril, kako je pokojni cenil mašo, ki je bila vir njegovih prizadevanj. G. župnik A. Kariče I j je izrekel zahvalo za prizadevanje za farno občestvo. Govorniki, ki so se javno poslovili od pokojnega in ki so prehodili z njim del življenjske poti, so iz polnosti in pestrosti življenja opozarjali na pomembna doživetja, srečanja, postaje, delo kot bi hoteli na novo sestaviti lik človeka, ki ga je strla smrt. V imenu Katoliške akcije krške škofije se mu je zahvalil dr. E. W a I d s t e i n za delo za obnovo Cerkve, ki ga je opravljal „z modrostjo in izkustvom zrelega človeka s povsem neverjetnim mladostnim elanom in srce osvežujočim optimizmom". Zahvalil se je posebej njegovi družini, ki se mu je morala tolikokrat odreči. Dr. V. I n z k o se mu je zahvalil kot človeku, ki je odločilno sooblikoval kulturno in duhovno podobo Slovencev na Koroškem in za to delo nesebično zastavil svoje moči. Orisal je mejnike njegovega življenja: doma je bil na Zilji, gimnazijo obiskoval v Celovcu in nato visoko trgovsko šolo na Dunaju, ki jo je zaključil z doktoratom. Po vrnitvi na Koroško zastavi vse svoje moči v Krščansko socialno zvezo in ..Koroškega Slovenca", sodeluje v političnem in gospodarskem društvu. Med vojno mora v izgnanstvo. Po letu 1945 se poleg svojega poklica ponovno vključil v delo za narod pri Mohorjevi družbi, Narodnem svetu, v zadnjih letih pa se vedno bolj posveča delu v Cerkvi v okviru Katoliškega delovnega odbora in pripravah na sinodo in snuje idejna izhodišča za dokument o sožitju Nemcev in Slovencev. Venec Narodnega sveta (z besedilom: „Mati — Domovina — Bog" in hvala — Narodni svet) sta Za narodni svet se je pokojniku zahvalil podpredsednik NSKS Ignac Do mej, ki je povedal tole: položila častni predsednik dr. Joško Tischler ter podpredsednik Ignac Domej. Ob 25-letnici ustanovitve cerkvenega zbora v Št. Petru na Va-šinjah bo v soboto, 14. maja 1977, ob 20. uri, v cerkvi SVEČANI KONCERT V nedeljo navrh bo slavnostna božja služba s peto mašo v C-duru organista in zborovodja domačina Tonija Mucherja. JAKOB PETELIN-GALLUS V LJUBLJANI V petek, 6. maja, je koncertiral naš mešani pevski zbor Jakob Pe-telin-Gallus v Ljubljani in požel lepo kritiko. Več o tem v prihodnji številki. V —Šport - šport— SELE — GALICIJA 0:1 (0:1) Prejšnjo nedeljo so Selani zaigrali zadnje možnosti za vstop v 1. razred. Zopet se je izkazalo, da igrajo doma slabše kot na tujih igriščih, saj so v sami vigredni sezoni doma v treh tekmah oddali 5 točk. Sicer pa je treba povedati, da so Selani tokrat izgubili zelo nesrečno. Tega je v precejšnji meri kriv sodnik Gurker, ki je vodil 500. tekmo. Kljub nadzorstvu samega predsednika koroških sodnikov je grobo zapostavljal selske nogometaše. Da Gurker ni ravno prijatelj slovenskih nogometašev, je znano. Ni še dolgo od tega, ko je pri tekmi med Gospo Sveto in SAK izjavil, da noče slišati nobene slovenske besede. Tudi v nedeljo ga ni dosti motilo, ko so Galičani selske nogometaše zmerjali z »Urnenrauber" in podobno. Namesto da bi tiste nestrpneže opomnil, če že ne iz- Nadaljnji govorniki so bili še M. Kumer, ki se je poslovil od rajnega kot prijatelj in v imenu Kmečke zveze. Miha Antonič pa je v imenu občinskih odbornikov orisal pokojnikovo delo: „V tem trenutku, ko se poslavljamo za vedno od dr. Vinka Zvvitt-ra, se posebno zavedamo velikega deleža, ki ga je doprinesel naš bivši kolega kot občinski odbornik in namestnik šentjakobske občine. Njegovo neumorno prizadevanje za blagor vseh občanov, za razvoj in napredek slovenske narodne skupnosti nam bo lahko vzgled pri našem nadaljnjem delu. Gotovo pa bomo najbolj cenili tole njegovo izročilo, načelo namreč, ki je vodilo njegovo življenje, da je treba vzpostaviti in gojiti odnose od človeka do človeka v duhu skupnega razumevanja." Pokojniku se je zahvalil še F. Krištof v imenu šentjakobskega kulturnega društva. Nekdo od pogrebcev je menil: „Danes je praznik kristjanov!" Zdelo se mi je, da je povedal to posmehljivo, ker se je beseda ..katoliški" in »krščanski" pogosto slišala, pa vendar ima prav. Bil je praznik, ker je prepričanje, da se je dr. V. Zvvitter preselil k Očetu, bilo močnejše kot bolečina slovesa. Na svidenje! M. I. ključil, se je celo pritrdilno nasmehnil. Vse te okoliščine so na Selane vplivale tako negativno, da so se komaj znašli. Poleg tega je bil gol Galičanov nepravilen, saj je njihov napadalec najprej z roko umiril žogo in jo potem porinil v mrežo. Kljub vsem naštetim neugodnostim pa bi Selani že v prvem polčasu lahko odločili tekmo v svoj prid, toda napadalci so izpustili najmanj pet stoodstotnih možnosti. Deset minut pred koncem so Selani sicer dali gol, a sodnik ga ni priznal. Pomožnemu sodniku je Gurker po tekmi zaupal, da se je na žalost zmotil. Vsaj v nedeljo so morali Selani spoznati, da jim je v političnem oziru usojena ista trnjeva pot, kot jo je hodil in jo še hodi Slovenski atletski klub. Dosti boljše so se tokrat odrezali selski rezervisti, ki so ustrezno enajsterico iz Galicije premagali 8:2. Gole za Selane so dali: Flori Dovjak (3), Fridi Mak (2), Andi Dovjak (2) in Zdravko Draže. Prihodnjo nedeljo igrajo Selani v Celovcu proti vojakom. Točen začetek tekme lahko berete v petek v koroških časopisih. SAK I — KAMEN I 3:0 (0:0) Pred majhno kuliso gledalcev in na nepokošenem igrišču so se spopadli nogometaši SAK z moštvom iz Kamna. V prvem polčasu sta bili obe moštvi enakovredni. Šans je imel SAK sicer več, vendar zaradi nesporazumov in ne-koncentracije jih niso izrabili. V drugem polčasu so Kamen-čani kar od začetka začeli tratiti čas. V protinapadu pa je SAK že v prvih minutah povedel Rogi na 1:0 po precizni podaji VVoschitza. Drugi gol je dal Zablatnik, ki je po solu premagal nasprotnega vratarja. Tretji gol za SAK pa je zadel z glavo Fera. Igrali so: Beton; J. Pandel, Lam-pichler, Prušnik, VVoschitz; Zablatnik, Rogi, M. Pandel; Polanšek, Fera, Hobel (J. Blajs, nato M. Velik). SAK igra v nedeljo, 15. maja, v Tinjah. SAK II: ob 14.30, SAK H ob 16.30. Mladinci igrajo v Št. Janžu proti SCA Št. Vid ob 16.00. 19-maja igrajo mladinci v Št. Vidu, ob 10.00, proti SV. Št. Vidu. Darujte za tiskovni sklad! Blagi pokojnik z ženo Reziko VABILO ZVEZNA GIMNAZIJA ZA SLOVENCE V CELOVCU prisrčno vabi na jubilejno šolsko akademijo ki bo v nedeljo, dne 22. maja 1977, ob 14.30 v Delavski zbornici (Arbeiterkammer) v Celovcu. Slovenska gimnazija praznuje 20-ietnico svojega obstoja v znamenju zbližanja narodov pod naslovom: 20 LET SLOVENSKE GIMNAZIJE »Domovina, podaj mi roko..." (Oton Župančič). „lhr seid ein Teil dieses Landes... “ (F. J. Perkonig). Na sporedu so pevske in instrumentalne točke in recitacije s primerno spremno besedo, nadalje telovaden nastop in ritmična gimnastika. V prostorih pred dvorano bodo dijaki razstavljali svoja likovna in ročna dela. Svetujemo in prosimo, da si vstopnice pravočasno preskrbite v pisarni Zvezne gimnazije za Slovence. Ravnateljstvo ZAHVALA vsem, ki so spremili našega predragega Tinija Stangla kovaškega mojstra na njegovi zadnji poti od doma žalosti v Kotmari vasi v torek, 10. maja 1977, k zadnjemu počitku na domače farno pokopališče. Posebno se zahvaljujemo g. župniku Maksu Mihorju za njegove tople besede ob grobu. Zahvala velja tudi cerkvenim pevcem za njihove v srce segajoče žalostinke in darovalcem vencev. Kotmara vas, 11. maja 1977. Žena Lizi Eli in Joži Pak ter ostale družine Ob odprtem grobu mi je dolžnost, da se v imenu Narodnega sveta koroških Slovencev zahvalim zaslužnemu rojaku za vse njegovo prizadevanje za našo narodno skupnost. Kot urednik »Koroškega Slovenca" je obve-ščeval in učil stare in mlade, kot govornik na neštetih prireditvah, verskih, prosvetnih in političnih, nam je dajal pobude in nasvete, kot tajnik Koroške gospodarske zveze je svoje gospodarsko znanje posvetil tudi našim gospodarskim problemom. Med vojno ga je doletela ista usoda kot vse vidnejše predstavnike. Po vojni pa je svoje sposobnosti posvetil študirajoči mladini ter dekletom Gospodinjske šole šolskih sester v Št. Petru, izven šole pa uravnavanju vprašanja sožitja Slovencev in Nemcev na verskem področju. Pokojnega je odlikoval brezmejen optimizem, katerega smo vsi občudovali. Di-čila ga je velika ljubezen do slovenske zemlje, do svojega gospodarstva, o katerem je svojim prijateljem rad pripovedoval. V Št. Jakobu pa je bil tako zaljubljen kot v svojo ženo in svojo družino. Šentjakobska zemlja naj mu je zlato počivališče in kraj miru. Ženi in otrokom pa izražam v imenu Narodnega sveta iskreno sožalje!