Pesmi
1177
PESMI
Tone Pavček
STISKA
Na mestu stojim.
Sam.
Na zagatni čistini.
In nisem edini,
ki ne vem, kam.
Je res vseeno ali na levo ali na desno naprej ali nazaj ali stati na mestu na tej nori čistini dočakati kraj...
Vse je odprto, golo. Človek sam pred seboj. Kot bi stotisoč nožev bodlo in ni kritja za boj.
In ne moreš uteči iz sebe, iz svojih dni in ne gesla izreči, ki te osvobodi.
Na mestu stojim. Na zagatni čistini. Se prebijem k dolini? Ali tu obležim?
ZAPUŠČENI DOM
Naš dom več ne gleda na polje in žito ne hodi pred prag: zal hudič po okolici kolje in letino jemlje vrag.
Tone Pavček
1178
Že dolgo ni nobene nedelje med vsakdanjike vasovat; čas jalove ure melje, zla roka seje osat.
Naša hiša je mrtva hiša, brez živine, družine, brez rok: hrupnega molka nihče ne stiša, na daleč se ji ogne človek in bog.
Tako samotna na samem bije svoj zadnji boj. S časom. Brez nad. Nanjo neprizadeto sije nekje visoko neba kvadrat.
A mi tavamo daleč po tujem in iščemo prav ta košček neba. Novo brezdomstvo pri nas nočuje, davno izdajstvo teži duha,
saj naš dom več na polje ne gleda in žito ne hodi pred prag. Mrtva številka. Vsi so šli z doma. Kakor deseti brat.
VZDIH
Kje je čas,
ko so beli golobi posedali
na prag pred najina vrata
in sva oba
(zares oba?)
bila od pričakovanja bogata;
kje je čas,
ko so z zavistnostjo gledali
popki na jablanah belih
dvoje veselih
mladih ljudi,
ki sta tekla po mraku in mahu
po sledi kresnic;
kje je čas,
ko smo se srečni zavedali
rojstva, rodu, te davne teže,
Pesmi
1179
ki v smisel nas veže,
čas, ko so še kamni prepevali
v neki lepi dolini
travam in mravljam,
čutom in čustvom
in domovini...
O, kje je čas! Moj čas. Naš čas. Pretekli čas.
PREPOVEDANE IGRE
Med plastmi dnevov, minulih in skoro minulih
še sveža rana,
med pulsom vere-nevere in upom
rana,
kot trta, nehote spodkopana,
kot domačija, v zgubo prodana,
kakor ljubezen, brez vzroka izdana,
še sveža rana.
Rano je, rana, skril te bom vase,
te z zemljo zagrebel, kamen postavil,
kamen
za dneve in dvome, za vero-nevero,
za temne rože
in zate, rana,
kamen
za trto, nehote spodkopano,
za domačijo, v zgubo prodano,
in za ljubezen, brez vzroka izdano,
kamen postavim, rezani kamen —
nagrobni križ.
II
Daj oči mi, daj lase mi, daj mi roke bele. Dam dlani ti, dam nemir ti iz krvi zavrele.
I
Tone Pavček
1180
III
Daj mi vrat in daj mi rame, stisni me v naročje. Dam ti glavo, dam srce ti moško in otročje.
Daj mi usta, daj mi rožo,
jabolka zoreča.
Dam, kar hočeš.
Dam ti konja
z grivo plamenečo,
da odnese naju daleč, kjer se zemlja neha, kjer ni krivde in ne kazni in ne greha.
Kaj naj ti dam v tej jeseni, jeseni brez plodov. Še ogenj listov bakrenih je tako negotov,
kaj šele strast, ki se vzpeni in spet dvomeča zamre, da so tatvina objemi in božji rop »ljubim te«.
Nič ni v tej zgodnji jeseni, le praznina, sivina in kes, ki nad vsem neizživetim zavija ko stekel pes,
zavija in dušo para pokočno jasen krik: vse je samoprevara, ponesrečen samosežig.
Nič ni za zimske čase od te jeseni brez plodov. Le občutek, da vse konča se je zdaj tako smrtno nov.