Gerkvene zadeve. Blagoslovljenje zvonov pri Sv. Juriji pod Tabrom. To vam je bilo veselje pri nas. Kmet prav veselih dnij malo šteje, a te dni smemo med najlepše šteti. Dragi bralec, vprašaš, kaj je bilo tako radostnega za Šentjurijčane v Savinjski dolini? Nove zvonove smo dobili. Dne 13. t. m. zvečer sta jih pripeljala naravnost iz Ljubljane dva naša poštenjaka Južna in Apat. Možnarji so pozdravljali lepo ovenčane pevce došle iz bele Ljubljane. Dne 14. zjutraj je daleč znana Šmarijska godba svirala pred ovenčanima vozoma od Apata do cerkve v Kapli, kjer se je služila sv. meša. Po kratkem govoru prlmernem veselej slovesnosti smo se v procesjo uredili. Za razpelom šli so možki in za njimi šolarji in za temi 111 ovenčanih deklet v belih oblekah, v rokah z voščenimi svečami. To ti je bil krasen prizor! Solze veselja so igrale Ijudem v očeh. Med duhovnikoma in vozoma korakali so godci. Ženske bi pa bile najrajše vse vštrie vozov hodile. Tako je dolga procesija pod gostimi slavoloki z pomenljivimi napisi do farne cerkve došla. Poleg zvonika postavila sta vrla voznika voza. Vsakdo občuduje zvonik, kojega so tako izvrstno dozidali in olepšali zidarji. Zidar Vrečko iz Vojnika se je pokazal vrednega hvale, kojo ima že poprej po Savinjski dolini. Zvonik dobil je novo streho bakreno, koja pokriva mojstrsko delo izvedenega tesarja. Iz visokih novih lin pozdravljal je stari še ostali zvon svoja nova tri tovarišča. Mi smo šli v cerkev, kjar se je sv. meša služila. Pri darovanju so prižgale ovenčane dekleta sveče, koje so do povživanja gorele. Po obhajilu mašnikovem so dekleta šle okolu altarja ter so sveče darovale cerkvi. Tem dekletam pridružili so se tudi tisti možki in ženske, kateri so tudi sveče imeli. Po opravilu se je zopet vse gnjetlo okoli zvonov pri zvoniku. A še novo veselje nas je eakalo. Obljubili so premil. knezoškof sami priti blagoslovit nove zvonove. Kako so urno venčali mlaje, stavili slavoloke, da se dovrši vse do prihoda željno pričakovanega nadpastirja. V soboto ob 726. uri zvečer pripeljali so se o tovaršiji našega rojaka, visokočastnega gospoda ravnatelja in kanonika Hribovšeka. Pri lepem znamenju Južnovein smo pozdravili spoštljivo premilostljivega knezoškofa ter šli z njim v farno cerkev k blagoslovu z litanijami. Drugi dan so s pomenljivimi obredi blagoslovili nove zvonove v navzočnosti 13 duhovnikov ter obred dovršili do blizu tričetrt na deset. Sedaj so nam višji pastir z apostolsko gorečnostjo razložili pomen obredov in nam dokaj prelepih naukov in opominov vsadili v srce. Po pridigi je bilo darovanje. Po darovanju za cerkvene potrebe služili so knezovladika slovesno sv. mašo. Med sv. mešo nas ob jeden četrt na dvanajst iznenadi petje novih zvonov. Prvič so nam zapeli, daj Bog, da bi Se sto in stoletja peli in vabili vornike k službi božji ter opominjali k molitvi. Nehvaležno bi bilo, ako bi pozabili pohvaliti mojstra, koji je v poldrugi uri imel že zvonove popolnoma v redu, da so že tako hitro zapeli. Zares Janez Šmak, Braslovški rojak. ni zastonj hodil na Dunaju v obrtno šolo ter tam si nabiral izkušenj ne samo v šoli, ampak tudi pri lesarskih različnih opravkih. Pravega mojstra se je izkazal v Šenljuriju pri vseh delih pri župnein gospodarskem poslopju, pri zvoniku, pri kočljivem delu za odre zvonovom in slednjič pri obešanju zvonov. Minoli so nain veseli dnevi, a spoinin na-nje nam bode ostal do meje našega življenja. Blagoslovljenje šolskega poslopja pri Sv, Bolfanku na Kogu. (Konec.) Ko je služba božja minila, podali smo se med zvonenjem, streljanjem in sviranjem godbe z raladino vred v novo šolsko poslopje, kjer je vlč. g. dekan izprosil blagoslova božjega vsemu delovanju, ki se bode vršilo v tem zavodu. Zdaj nastopi c. kr. okrajni nadzornik, gosp. Ranner kot zastopnik c. kr. glavarja, kateremu ni bilo mogoče udelež-iti se slovesnosti, ter v daljšem govoru pojasnjuje pomen slovesnega dneva. ki je tako veliko število odliene gospode ter toliko Ijudstva iz raznih far privabil na drugače tihi in mjrni hribček sv. Bolfenka. Zahvaljeval se je kraj. šolskemu svetu, zahvaljeval občinam ter vsem, ki so pripomogli v to, da se je preobrazila stara, postavnim zahtevam ne ustrezajoea šolska hiša v tako krasno šolsko poslopje. Omenjal je nadalje dolžnostij starišev do otrok in učiteljev, polagal je na srce otrokom, kaj jim storiti in kako ravnati, da postanejo enkrat dobri katoličani in pravi domoljubi, ki žrtvujejo za »vero, dom in cesarja« vse življenje in kri. Navdušen svoj govor končal je g. nadzornik s povabilom, da zakličemo največjemu dobrotniku in pokrovitelju šole Njega Veličanstvu presvitlemu cesarju trikratni »živio!« To smo z navdušenostjo storili, otroci pa so zapeli cesarsko hymno. Omenim še naj, da se je tudi domači nadučitelj g. Slanc, ki si je poleg voditelja stavbe. g. Zabavnika za novo šolsko poslopje stekel tudi obilo zaslug, zahvaljeval v posebnem govoru vsem blagim naklonjencem šole, katere je stalo zidanje gmotne ali pa druge žrtve. Zahvala nekega učenca, ki je stopil za tem na govorniški oder, ganila je marsikaterega poslušalca do solz. Kakšno moč ima vendar nežni glas, ki pride iz ust nedolžnega otroka! Otroci še zapojo nekoliko pesmic in ofieijelni del slovesnosti je bil končan. Na to so bili otroci pogoščeni s kruhom, bidri, mesom in jabelčnikom (za vse to so poskrbeli radodarni prijatelji in prijateljice mladine), odrasli odličneji gostje pa so se podali v gornje nadstropje, kjer je bilo v prostorni sobi pogrnjeno za »skupni obed.« Nad 100 oseb sede okrog bogato obloženih miz. Ko srao se nekoliko okrepčali, začele so se raznovrstne napitnice, od katerih pa radi pomanjkanja prostora omenjam samo tri. Prvo je sprožil g. Slanc premilemu našemu vladarju Francu Jožefu I., ki tako po očetovsko skrbi za vse svoje raznovrstne narode. Cesarsko pesem smo odpeli stoje. Drugega napitnica g. nadzornika Rannerja veljala je vlč. g. dekanu, kot pravemu podpiratelju in pospeševatelju šole, ki je to že pri večih priložnostih, zlasti pa danes s svojo lepo in podučljiva pridigo v cerkvi jasno dokazal. Gosp. dr. Geršak in ud okraj. šolsk. sveta iz Ormoža je v daljšem govoru napival g. nadzorniku Bannerju kot voditelju učiteljstva Ptujskega okraj. glavarstva, prosee ga, da bi čuval oziraje se na šolske zakone po učiteljih svojega področja Ijudstvu dve reči, kateri taisto neizrečena Ijubi: sv. katoliško vero in pa njegovo narodnost, kajti le tedaj bode vladalo mej prostim ijudstvom in učiteljstvom za šolski napredek toli potrebno soglasje. Slišali smo še vee jedrnatih napitnic, katerih pa ne moremo tu podrobneje omenjati, ker nam je poročilo itak že preveč narastlo pod peresom. Da je mnogo gostov ostalo skupaj do trde teme ter se s petjem in raznimi govori izvrstno zabavalo, je dokaz, da se je tudi neoficijelni del svečanosti izvršil v popolno zadovoljnost tako prirediteljev, kakor tudi vdeležencev. In s tem končam! Ne morem pa tega lepše in boljSe storiti, kakor da vrlim in šoli prijaznim Bolfenčanom iz srca želim: »Daj inili Bog, da bi se vzrejala v novem šolskem poslopju, kojega zgradba Vas je stala toliko truda in požrtovalnosti, Vaša deca vedno le v dobre in koristne ude človeške družbe, kojih se bode kedaj veselila cerkev, domovina in pa narod slovenski!« A. K—i.