Poštnina plačana v gotovini!
list za Clane vzajemne zavarovalnice v Ljubljani
Izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina za člane Vzajemne zavarovalnice Din T—, za vse ostale Din 16-—
Izdaja: Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22.
LETNIK L
M A3 1936
Štev, 5
Zavarovalnica na podlagi vzajemnosti
Naši zastopniki nam pogosto poročajo, da konkurenca odvrača ljudi od zavarovanja pri našem zavodu tudi z lažjo, da je vsak član odgovoren za izgube Vzajemne zavarovalnice, nli pa, da vsak zavarovanec s celim svojim premoženjem jamči za njeno varnost.
Naš zavod res obstoji na podlagi vzajemnosti, saj to že samo ime pove in tudi v pravilih je takoj v prvem paragrafu določeno: >Društvo se imenuje Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. Društvo obstoji na podlagi vzajemnosti.«
Ali pa je morebiti ta vzajemnost naša šibka stran? Mislim da ne, pravim nasprotno: ravno vzajemnost je naša moč in naš ponos. Poglejmo samo zgodovino našega zavoda! Videli bomo, da je Vzajemna zavarovalnica izplačala od svoje ustanovitve samo požarnih odškodnin za okoli šest milijonov kron in ž.e blizu šestdeset milijonov dinarjev, ne bomo pa našli, da bi bila kdaj zahtevala tudi najmanjše kritje izgube na podlagi vzajemnega jamstva. In če se je vzajemnost izkazala za dobro v prvih najskromnejšib po-četkih našega zavoda, koliko bolj drži danes, ko Vzajemna zavarovalnica šteje že okoli sto tisoč članov. Ali se ne boš čutil varnega, če veš, da je za tvoje zavarovanje porok tolikšna armada.
Pa denimo, da bi nekaj let zapovrstjo »gorela r samo Vzajemna in da za kritje •škod ne bi zadostovala tekoča premija, niti varnostni sklad, niti druge rezerve, iz katerih se prvenstveno krijejo morebitne obratne izgube. Paragraf 46. določa glede tega sledeče: »Morebitni primanjkljaji pri letnem gospodarstvu se pokrijejo najprej iz varnostnega zaklada, v kolikor le-ta presega 25.000 Din. Alco pa bi zneski, ki so na ta način iz tega naklada na razpolago, ne zadostovali v pokritje primanjkljaja oziroma v poplačanje zneskov, ki so se med letom iz ustanovnega zaklada predjemno vzeli, se mora ostanek Poravnati z izrednimi prispevki članov v razmerju s plačanimi zavarovalninami dotič-nega leta, ne oziraje se na morebiten prej-šon izstop tekom onega leta.«
O kakem jamstvu z vsem premoženjem torej niti govora; v skoro neverjetnem pri-bieru primanjkljaja, kakor ga predvideva omenjeni paragraf, bi Vzajemna zavarovalnica predpisala odgovarjajočo odstotno doklado na premijo enega upravnega leta. Ce Pomislimo, da pri današnji moči zavoda že }®% doklada pokrije cel milijon primanjkljaja» bomo ugotovili, da tudi ta najskrajnejši Primer naših zavarovancev na premoženju 11' malo ne more ogrožati.
Pravila morajo seveda predvidevati vsako možnost, predvidevati vse, kar ni popolnoma izključeno, četudi je kar najmanj verjetnosti, da se bo kdaj pripetilo. Dokaz: razvoj našega zavoda, ki v 35 letih svojega obstoja še ni zahteval najmanjše doklade iz naslova vzajemnega jamstva.
Podobno nalogo ima vzajemno jamstvo pri življenjskem zavarovanju. Razlika je le v tem, da bi se pri elementarnem zavarovanju v predvidevanem skrajnem primeru zvišala premija za gotov odstotek, pri življenjskem pa — bistvu zavarovanja odgovarjajoče — raz-merno znižala zav. glavnica. V posebnih določbah življenjskega oddelka § 56, je tozadevno določeno: »Obratni primanjkljaji se poravnavajo, v kolikor se ne pokrijejo iz posebnega zaklada, najprej iz varnostnega zaklada. Ko je ta porabljen, se nadaljni primanjkljaj pokrije s primernim zmanjšanjem zavarovalnih obveznosti, ako občni zbor ne sklene drugače. V ta namen se vsakemu-posameznemu zavarovanju pripadajoča zavarovalninska pribrana zniža v tistem razmerju, v katerem je dejanski razpoložni znesek do vsote teh zavarovalninski pribran; potem se zmanjšana zavarovana vsota iznova izračuni za vsako posamezno zavarovanje na podstavi dotične čiste tarife. Vidimo torej, da tudi tu ni sledi o kakem jamstvu z vsem premoženjem. Govoriti o verjetnosti takega znižanja je pri solidnem poslovanju zavarovalnice samo teoretično razmišljanje. Prav majhna verjetnost za uporabo določil o vzajemnem jamstvu je le prvih par let po ustanovitvi, ko je število zavarovancev še zelo omejeno in se premijske rezerve šele začno zbirati. Pa tudi za prva leta je bilo poskrbljeno z ustanovnim zakladom in s smotrenim pozavaro-vanjem večjih zavarovanih vsot. Iz razvoja Življenjskega oddelka vemo, da tudi v prvih letih niti od daleč ni grozila nevarnost za kakršnokoli uporabo vzajemnega jamstva, tem manj je mogoče govoriti o tem danes, ko so vlogo vzajemnega jamstva že davno prevzele premijske rezerve. Naši življenjski zavarovanci naj vedo, da so njihovi prihranki pri Vzajemni zavarovalnici več kot popolnoma kriti, da niti v prvih početkih življenjskega oddelka ni, še manj pa more v bodočnosti nastopiti potreba kakega znižanja zavarovalnih vsot.
Vzroke za izgube je treba iskati vse kje drugje! Pravilna premija ter varno nalaganje premijskih prihrankov so najvažnejši pogoji za nemoteno poslovanje vsake zavarovalnice. Kjer tega ni, tam se pokažejo posledice.
Vsa velikopoteznost nič ne izda, če zavarovalnica greši v tem pogledu!
Dogodki zadnjega časa nam pričajo o tem. Tudi mogočna delniška glavnica in še bolj na videz mogočne premijske rezerve zavarovancev niti malo ne ščitijo. Pri zavarovalnicah, delniških družbah odločajo naravno le delničarji, ki jim korist zavarovancev ni prva skrb, pri zavarovalnicah na podlagi vzajemnosti pa imajo besedo ter pravico kontrole člani-zavarovanci, ki jim je mar lastne zavarovalne zaščite in lastnih v zavarovanje vloženih prihrankov. Ves dobiček je le v njihovo korist in se ne porablja za dividende delničarjev.
Pa še nekaj! Delniška glavnica inozemske zavarovalnice utegne za njene zavarovance, ki so naši državljani, biti popolnoma brez pomena. To smo videli prav v zadnjih dneh. ko je tuja država z zakonom zaščitila le zavarovance lastne državljane, vse inozemske zavarovance pa prepustila usodi. Ni se ozirala na to, da sta dve tretjini zavarovancev prizadete družbe izven njenih mej, oni naj si pomagajo, kakor vedo in znajo.
Kako zelo je tedaj važno, da si za sleherno zavarovanje izbereš le domačo družbo, zavarovalnico, ki ima svoj sedež doma! Ker smo zgoraj pokazali, da je tudi takozvano vzajemno jamstvo le večja varnost ter na korist zavarovancem, izbera torej ni tako težka. Vemo, da obstoja Vzajemna zavarovalnica, ki je domača, slovenska — njen obstoj na podlagi vzajemnosti je njena še prav posebna prednost.
"Pritožbe prejemamo,
da mnogi zavarovanci Vzajemne, ki so vplačali Din 1.— kot celoletno naročnino za »Našo moč«, lista ne prejemajo. Vse take opozarjamo, da prejemajo »Našo moč« krajevni zastopniki Vzajemne (oziroma »Karitas«), ki imajo dolžnost list sleherni mesec med zavarovance razdeliti. Kdor tedaj lista ne prejme, naj se obrne na svojega krajevnega zastopnika, v ponovnem slučaju pa izostanek lista javi upravi »Naše moči« v Ljubljani.
Rdeče jagode s smetano. Gospod župnik so povabili vaške otroke na »pojedino« rdečih jagod s sladko smetano. — »No, otroci, ali so dobre?« — »Jaaa«, je zagrmel otroški zbor. — Pa jih gospod župnik poučijo: »Glejte, ali ni lepše, d(j dobite jagode kot darilo, kot da hodite skrivaj na moj vrt in jih kradete?« — Mihec pa pravi: »Seveda je boljše in lepše! Ce krademo, moramo jesti jagode brez sladke smetane.«
Ne vemo ne ure ne dneva...
V zadnjem Sasu je »KARITAS« izplafala cele zavarovalne vstote po smrti sledečih članov:1
Šeško Marija, Laško 131; Švigelj Puden-cijana, Maribor, Malgajeva 5; Lihteneger Ferdinad, Mojstrana 6Ö; Kemperle Frančiška, Podlonk 32; Bremec Marija, Lokovec 238; Stiplošek Helena, Sv. Vid 15; Rejc Franc, Javornik 45; Lapanja Josip, Ljubljana, Medvedova 22; Bider Anton, Šinkov turn 18; Ilovar Marija, Sneberje 5; Vešnik Julijana, Morje-Fram 10; Štrekelj Frančiška, Tržič-Slap 111; Bergant Mihael, Ljubljana, Rožna ulica 15; Cuderman Marija, Hotič; Vrabelj Alojzija, Ljutomer; Močnik Marija, Javornik 38; Dolinar Franc, Cerklje; Kavčič Helena^ Vrhnika 187; Vidic Marija, Rečica št. 7; Štele Franc, Milje 11; Benegalija Josi-pina. Ustje 13; Novak Alojzija, Besnica.
Od brezplačno sozavarovanih otrok sta umrla Jež Viljem iz Podpece in Bolko Marjeta iz Zg. Polskave 49. »KARITAS« je izplačala staršem takoj pripadajočo posmrtnino. — N. v m. p.!
Samo
STOLI
iz upognjenega lesa zdruiujejo največjo eleganco z izredno odpornostjo in tr-peinostjo.
REMEC-Co.
tovarna upognjenega pohištva
Zahtevajte v vseh pohištvenih trgovinah !e naše blago
jKo/ mi d poslovanju V ja jemne ni všeč?
Vzajemna zavarovalnica je lahko ponosna. Na gornje vprašanje je dospelo rekordno — malo odgovorov. In še ti so vsi tako blagohotni, da lahko mirno trdimo: Vsi zavarovanci — in teh je 100.000 — so s poslovanjem Vzajemne zadovoljni.
Prvo nagrado (250 Din) dobi g. Anton Šepec, Stari trg pri Rakeku, drugo nagrado pa g. Anton Čopi, orožniški narednik v Jur-kloštru pri Laškem.
Na vse odgovore bomo odgovarjali polagoma pod zaglavjem »Vprašanja in odgovori«.
Vsem, ki so na gornje vprašanje odgovorili, izreka uredništvo »Naše moči« za njih pravično razumevanje teženj Vzajemne najtoplejšo zahvalo • 21
Beseda o
Varčevanje ni nikak abstrakten pojem, temveč poseben način gospodarjenja, ni osebna zadeva posameznika, ampak vedno bolj in bolj se kaže vea med njim in splošnim napredkom narodnega gospodarstva. Varčevanje dobiva socijalen pomen, ker nima od njega koristi le varčevalec, ampak celokupno narodno gospodarstvo. Vsak posamezen varčevalec soustvarja kapital, ki ga potrebujemo za ustvarjanje novih dobrin s produktivnimi investicijami, za dvig kmetijstva, obrti, industrije in trgovine. Od razmaha domačega gospodarstva, od porasta domačega kapitala pa ima v prvi vrsti korist narod, posamezni član naroda, ki si je kapital ustvaril. Ne pomaga gonja proti tujemu kapitalu, dokler nimamo svojega lastnega.
Varčevanje samo pa še ni vse. Res je predpogoj štednje, da se ne troši nesmotreno in po ne-
varčevanju
potrebnem. Ni pa to edini pogoj. Dobrine in vrednote, ki so ostale nepotrošene, se morajo v prid aplošnosti razumno izkoristiti. S tem pa je tudi že povedano, da ne hrani oni, ki doma denar tezav-rira. Ravno to tezavriranje denarja je eden glavnih faktorjev, ki so povzročili današnje pomanjkanje gotovine. Vzrok naše gospodarske krize ni toliko zunanji, kakor predvsem notranji in ena glavnih težav obstoji v tem, da denarna sredstva niso osredotočena v denarnih zavodih. Če odstranimo ta vzrok, denarno krizo, bo sam od sebe odpadel velik del gospodarskih težav. Le če se denar redno steka in odteka v denarnih zavodih, lahko ti regulirajo gospodarsko življenje, dvigajo s tem življenski standard, dvigajo dohodke posameznikov in zbirajo prihranke — kapital.
Napredek države, < ežele in posameznika je mogoč le s pomočjo novih posojil naših domačih denarnih zavodov, ki zbirajo brezposeln denar in ga stavijo na razpolago delavnemu, pridobitnemu gospodarstvu, omogočujejo s tem gospodarsko delovanje sploh in pobijajo brezposelnost. - Vlagajte v na)večji naš denarni zavod
ESTNG HRANILNICO
LJUBLJANSKO
KI OBRESTUJE NOVE VLOGE, VLOŽENE PO 1. JANUARJU, 1933 PO 4-5% IN JIH IZPLAČUJE NEOMEJENO NA ZAHTEVO
A. Vindišar, Ljubljane
Zavarovanje — pot v naše blagostanje
4.	Varčuješ, ako zavaruješ.
Pri sosedovih je taka stiska, da uživajo živinsko sol, ogenj za luč in v peč si pri nas izposojujejo. Najbolj potrebne stvari kupijo — ne z denarjem, ki ga nimajo — marveč z zamenjavo blaga (jajčki, mleko). Oče dela v gramozni jami, družina je razcapana, bajta je lesena.
Pa nič niso zavarovani!
Smešno, boste rekli, kako naj takile siromaki še na zavarovanje mislijo! Pa: le malo potrpite, da se do kraja pomenimo!
Kaj mislite, če bi umrl nenadno tale ubogi oče ali bi požar upepelil tole revno bajtico, ali bo mogla uboga družina še ostati pri življenju, čeprav ob živinski soli in pod slamnato streho? Se za na cesto, celo za smrt ne bo sredstev.
Pa je bil vendar čas, ko je ostal vsaj dinar in bi gospodar vsaj na požarno zavarovanje moral misliti. Vsaj enkrat na leto, pa četudi s prosjačenjem, se pa že dobi par dinarjev za plačilo premije, ki proti požaru ni draga!
Žal, da imaš tudi Ti, ki tole bereš, take in podobne sosede! Mi vsi jih imamo. Naša dolžnost je, ki smo že zavarovani, da dobroto zavarovanja tudi drugim privoščimo in zlasti takimle zaostalim revežem priporočamo. Mi vsi smo izpostavljeni enakim stiskam in vsi dobro vemo, da bo bodočnost nas in naše potomce kruto tepla, ako ne bomo na vse slučaje pripravljeni. Mi ne moremo zbirati ve-
likih kapitalov, ker po večini nimamo visokih dohodkov. Zavarujemo se pa vsi lahko! Plačati je treba le enkrat na leto, pa je težka skrb v kraju.
Pravite, da ste varčevali doslej in dovolj, poslej pa ne boste nič več! V hranilnico ste nosili kadar je kak dinar ostajal. Kar na lepem se je oglasila potreba, vse prihranke ste dvignili in potrošili, hraniti pa ste nehali. Res! Varčevanje v tej obliki nas ne zadovoljuje več v taki meri, kakor svoje dni. Na njegovo mesto je stopila njegova sestra, zavarovalno varčevanje. Ono odgovarja časovni potrebi in ima mir pred krizo.
Toda Vi niste prišli v zavarovanje, marveč ste, opustivši hranilnico, začeli igrati v loteriji! Noč in dan ste sanjali o tisočakih, plačevali stotake tistim, ki nikoli niso mislili na Vas, marveč le na Vaše denarje. Namesto sebi, ste bogato loterijo zaigrali skritim in nepoznanim kapitalistom, Vi pa ste ostali žrtev nevarnega hazarda! Loterija pa je danes tista igra, ki se je preudaren in reven človek ne poslužuje, kajti dovolj globoko je že prepričanje, da boš le to imel. kar si boš sam z lastnimi žulji priboril, kar ti bo zavarovanje obvarovalo uničenja!
Na vsak način ste hoteli nekaj z lahkim trudom doseči! V nedeljo popoldan je prišel nekdo in Vas je za samopomoč pregovoril! V prepričanju, da boste že jutri bogati, ste redno plačevali prispevke. Prepozno ste spregledali goljufijo, kajti ko je samopomoč z velikim hrupom propadla, ste obubožali tudi Vi.
Slednjič Vam je preostalo še edino: zavarovanje. tista varna in solidna ustanova, ki Vas danes v vseh ozirih zadovolji.
Do tega sklepa je bila dolga in težka pot! Vaša želja je ostala še vedno: z malim dosti doseči! Prav je tako! Kadar so naša sredstva majhna, vsi gledamo, da zanje čim več dobimo. Pametno ravnamo, ako se zavarujemo in opustimo spekulativno misel na obogatitev čez noč.
Zavarovanje ni še nikogar varalo! Tukaj ne velja: ali dobim ali izgubim! V zavarovanju dobiš vedno, kadar si v potrebi! To negotovo potrebo si zavaruješ!
Kdaj bo nastopila ta potreba? 2e nocoj, to noč, ali čez mesec dni? Bog ve! Mi nič ne vemo, kaj in kako bo jutri! V moči zavarovanja, niti v naši moči ui, da bi naprej določali. ali samo slutiti mogli dobo in potek svojega življenja! Časovnemu obstoju in načinu mi nikoli ne bomo mogli staviti meja in potov. Danes smo, jutri nas ni več! Danes v izobilju vsega, jutri na cesti!
Pa vendar moramo skrbeti za ta negotovi
Kakor srebrne strune pojo spomini na mladost v kmečki hiši. Blagor vsakomur, ki mu je tekla zibka pod kmečkim krovom, trikrat blagor, komur je poleg spominov na kmečko hišo ostalo vsaj nekaj duševnega in telesnega zdravja, ki tamkaj raste in cvete. Da bi vedno rastlo in cvetelo!
Mogočno je zakoreninjeno v širokih slojih slovenskega kmečkega ljudstva versko prepričanje. Življenje kmečkega človeka je prepredeno z verskimi dogodki tekom leta vse tesneje kakor meščanov; vse polno je še danes po kmetih verskih šeg in navad, ki so jih drugi stanovi že pozabili. Kmet loči letne dobe po svetnikih, vreme presoja po dnevu gotovega svetnika, kmečke navade ob velikih praznikih (božič, velika noč itd.) so sPlošno znane, mnogo jih je vmes, ki so pristno slovenske. Nedelja je na kmetih zares dan telesnega počitka — sveti dan. In kar je po delavskih in mestnih družinah že dokaj redek slučaj: na kmetih še vedno radi molijo. Se polže, zlasti pozimi, večer za večerom debele molkove jagode med žuljavimi prsti; še velja, da se zjutraj in opoldne in zvečer oglasijo zvonovi po naši lepi zemlji, ne samo, da oznanijo uro, kakor v mestu, marveč, da pokličejo k molitvi.
Vendar počasi tudi po deželi gine moli-tev, posebno pri mladih ljudeh. Zli duh je začel zanašati tudi na kmete tujo učenost, ki Pravi, da smo samo za ta svet in da je molitev odveč. Toda njegovi služabniki ne povedo tega naenkrat in na vsa usta. Bilo bi brezuspešno, ker bi kmečki človek spoznal o a m ero. Drugačni učeniki so to: pravijo, da le molitve preveč, posebno za fante. Trudni
jutri! Negotovost v vsem je naš delež! Velika je skrb in težko moreča, ki nam vstaja iz te negotovosti. Ta skrb ne dopusti nobenega tveganja, nobene odločne besede, nobene samozavestne kretnje! Malodušnost je zadnja njena žrtev.
Zavarovanje vam odvzame skrb negotovosti, neodločnosti, neuspehov. Ono nam jamči, da nas škoda požara ne bo pognala med siromake na cesto, da s smrtjo očeta -reditelja ne bo uničena naša družina. Pomoč, kadar bomo v potrebi, nam je v zavarovanju gotova! Res je, da nas zavarovanje ne obvaruje nesreč, pač pa nam pomaga težke posledice prenašati! Zavarovanje nam odvzame del tiste skrbi, da vsaj to, kar imamo danes, preudarno obračamo in rabimo.
Zavarovanje ni od danes do jutri! To je solidna in kakor človeški rod stara ustanova, človeku v oporo in pomoč, nikoli pa ne v obogatitev ali zlorabo. Zavarovanje je delež vseh preudarnih in treznih ljudi in je merilo za narodovo zrelost in moč, kulturno in gospodarsko.
so po dnevnem delu, pa bi še klečali zvečer pri rožnem vencu! Celo sestanki in društvene prireditve so določene ob takšnem času, da mladina ostaja brez skupne večerne molitve. V šolah se moli večji del le še pri krščanskem nauku. Počasi, nevidno more v mladih dušah potrebo po molitvi. Oče in mati še nič ne opazita ne, pa se naekrat pokaže, I da so otroci pričeli molitev mrziti kot nekak j zastarel in nepotreben preostanek srednjega i veka. Molitvi v domači hiši, iz katere pije j versko življenje najžlahtnejše sokove, se začno otroci namenoma odtegovati, češ, da tisto enolično brbranje itak ni nobena molitev. Opuščanju molitve se pridruži ob nedeljah ostajanje zunaj cerkve — tako je »moderno« — iz tega zla rastö druga.
Nočem biti pridigar. Toda kar nas je s kmetov dalj časa trgalo hlače po šolskih klopeh, pa nas je komaj napol godne mladeniče vrgla svetovna vojna v najtežje življenjske preizkušnje, vemo, kaj pomeni večer za večerom tisto »brbranje«. Vemo to zase in za svoje kmečke vojne tovariše, ki niso hodili v višje šole. Kakor zlata nit, ki komaj vidno čpaja večer z večerom, se je oglašal v najnevarnejših razmerah spomin na večerni rožni venec v domači hiši. In dokler je ta spomin bil živ, se slovenski fant ni zgubil. Zakaj z mislijo na molitev ni združljiva misel na greh. Ni molil rožnega venca, kakor so ga nemara zanj doma, ali že sam spomin nanj je bil močan dovolj.
Naj nihče ne govori, da ni rožni venec zvečer nobena molitev, če se temu in onemu celo zadremlje ob njem. Ubogo, izmučeno telo je slabotno, ali duh hoče počastiti svojega Bo-
ga v molitvi. Stokrat več je vredna molitev, ko se boriš s spancem, od tiste, ki ti sama od sebe vre iz razpoloženega srca. Ona je žrtev, ki ima visoko ceno v božjih očeh, ki pravično sodijo.
Kjer se po kmečkih domovih opušča skupna molitev zjutraj in zvečer, je skrivoma nastavljena sekira na glavno korenino verske zavesti in življenja po veri. Tuja učenost, ki ji je sestra poguba kmečkega doma, je stopila na prag. Zapahnite vrata, dobri ljudje, ki ljubite kmečko hišo in družino. Naš kmečki rod ne sme pričeti moralno propadati, sicer Smo Slovenci izgubljeni. Molitev iz hiše, greh vanjo... Vsa družina od očeta in matere do najstarejšega in naj-mlajšega dovolj odraslega otroka ter družin-četa, vsi kot eden pokleknite, sleherni dan! Bog bo v vaši hiši.
Rekli so mi, naj pišem o kmečki p r o s v et i v »Naši moči«. In sem obljubil, da bom. Sedaj pa pišem o molitvi! Res, o molitvi. Ker sem prepričan, da je vsa krščanska prosveta zidana na pesek, če ji ne služi za temelj živa, dejanska vera in življenje po njej. Slovenska kmečka hiša, v kateri je molitev doma, je steber pilot, in na te pilote bomo naslonili svojo prosveto, da je ne bo mogla potlačiti v močvirje sedanjega in grozečega bodočega časa nobena sila!
Nagradno vprašanje za maj 1936
Potom nagradnih vprašanj imajo zavarovanci Vzajemne priliko, da povedo svoje mnenje o poslovanju Vzajemne, o zavarovalstvu v obče itd. Zato se ta vprašanja tičejo predvsem zavarovalstva. Prosimo pa vse, da odgovarjajo povsem iskreno, ne da bi pri tem mislili: Čim bolj laskavo odgovarjam za Vzajemno, tem preje mi je zagotovljena nagrada.
Do 31. maja 1936 pričakuje uredništvo odgovorov na sledeče vprašanje:
Kaj navajajo nasprotniki Vzajem« ne zavarovalnice proti Vzajemni zavarovalnici in kako jim odgovarjate?
Vsi veste, da zlasti nekateri potniki drugih družb vedo o Vzajemni povedati le slabo. To je za potnika, ki mu gre za to, da sklene zavarovanje za svojo zavarovalnico, čisto umljivo. Hvaležni Vam bomo,_ če nam bodete iskreno popisali, kaj vse ste že slišali o Vzajemni neugodnega in kako Vi tako stvar ra zumete.
Za najboljša dva odgovora razpisujemo običajni nagradi po Din 250.— in Din 150. — .
STAMPIL] E
pečatnike, etikete, emajlira ne napisne tablice, društvene znake itd. nudi najbolje in po zmerni ceni tvrdka
MOR RRRIČ, L3UBL30HS
MIKLOŠIČEVA C. 13 - Telefon 20-31
VODIIO V KVALITETI
aas
Ludovik Puš:
„Brbranje
lOOO mn
le v današnjih časih lepa vsota. Ali spravljate vse številke »Naše moči«? Drugače ne boste mogli ob koncu leta tekmovati za to visoko nagrado. Le na ta način boste namreč mogli reševati uganko, ki je skrita v listu. Pazite tedaj in dobro spravljajte naš list!
v "'-k
ml
p ■

fi
■W;-'
■ w::"’
Ilustracije In kilSejl
dajo reklami iele pravo lice — Za reklamo v visokih nakladah uvažajte le offsettisk, ki je danes najcenejši!
Kam enotisk ♦ KnJIgotlsk Bakrotlsk ♦ Kliiarna litografija 4 Offsettisk
JUGOSLOVANSKA TISKARNA
LJUBUANA
KOPITARJEVA UL. 6
Javne sza£}vale
Podpisani posestniki izrekamo Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani javno zahvalo za razumevajočo oceno škode, ki smo jo utrpeli zaradi požara, ter za točno in kulantno izplačilo odškodnine: Deželan Janez, Vel. Brusnice 35; Umek Jože. Stara Vrhnika 31; Pevc Jožef, Mala Loka 3; Pavlič Matija, Dol. Gradišče 3; Debevc Jože, Brezovica pri Borovnici; Gazvoda Franc, Vel. Brusnice 12; Javornik Martin, Vel. Mlačevo 5; Mikuš Jožef. Breg 4; Križanič Ivan. Boreči; Zore Jakob, Znojile 1; Tonin Anton, Kovran 15.
Me pohabite na spomlad
da dobite pri nas v veliki izbiri pluge, brane, _seialne stroje, okopalnike, kultivatorje, gnojnične sesalke itd.
Razni gospodarski stroji vedno v zalogi. Iščemo krajevne zastopnike!
FERDO SMOLA
Poljedelski stroji in plugi
SV. JURIJ OB JUŽ. ŽEL. PRI CELJU
Javno priznanje
Skoraj vse gasilske čete z Murskega polja eo o težavo udušile požar, ki je v pričetku marca podivjal v Grlavi pri Ljutomeru. Poleg domačij je postalo plen ognja mnogo živine, svinj, poljskih pridelkov itd.
V tolažbo nam je, da smo bili zavarovani pri naši domači Vzajemni, ki nam je odškodnino takoj in pošteno obračunala.
Marinič Mihael, 1. r., Marinič Marija, 1. r., Štampar Ivan, 1. r., Štampar Marija, 1. r., Horvat Aloj», }. r., Hon-a« Marija, L r.
Vprašanja in odgovori
3.	F. Seh., Maribor. Vašega vprašanja ne morem natisniti. Preveč žolča je v njem. Spominjam pa se, kako ste prezirljivo govorili o naši domači zavarovalnici, ko Vas je pred komaj tremi meseci posetil potnik Vzajemne. >Pri taki .grajzlariji* se že ne zavarujem. Jaz zaupam le velikim mednarodnim družbam. Sicer pa tudi kapital Vzajemne gre k poza-varovalnicam v inozemstvo.« Tako ste takrat govorili. Niste verjeli našemu potniku, ko Vam je rekel, da Vzajemna niti pare narodnega denarja ne da inozemstvu in tudi doma tako gospodari, da so izgube izključene. Šli ste rajši k družbi, no, kaj bi govoril! Zadnje dni ste dovolj slišali, kako je z »močjo in varnostjo« tiste Vam toliko simpatične družbe. Rečem le: Dober in previden gospodar bo zaupal le zavarovalnici, o kateri ve, da jo vodijo nesebični, predvsem pa vestni ljudje, ki se vsak bip zavedajo, da je zavarovalnično premoženje last zavarovancev, izročeno njim samo v pošteno upravljanje. Tiste komaj eno leto plačane police pa seveda Vzajemna ne more prevzeti, ker ona sploh ne prevzema tujih polic, temveč le sprejema v zavarovanje nove člane. Ne zamerite in se oglasite še, ko se bodete nekoliko umirili.
4.	Terezija K., Draga:	Pogoreli ste in
zoper požar niste bili zavarovani ob času nesreče, čeprav ste bili do pred enim letom še pri Vzajemni zavarovani. Pred enim letom pa ste zastopnika Vzajemne vrgli čez prag, ko je hotel'zavarovanje obnoviti. V prvem pismu zahtevate od Vzajemne, da Vam enostavno povrne po požaru nastalo škodo, ker da je samo zastopnik Vzajemne kriv, da niste bili zavarovani. Ko se Vam je pojasnilo, da ste v vsem v zmoti, ste v drugem pismu prosili, naj Vam Vzajemna da vsaj podporo in sicer s tem, da Vam vrne vse skozi deset let plačane premije za ono zavarovanje, ki je že več kot pred enim letom poteklo, a ga niste marali obnoviti. Ko ste dobili pojasnilo, da tudi to ne gre, kaj ste storili? Širom Vaše doline ste raztrosili laž, da Vam Vzajemna ni hotela izplačati dolžne odškodnine, da Vas je ogoljufala, da je norec, kdor se pri Vzajemni še zavaruje, in še mnogo drugega ste v svoji neupravičeni in nesmiselni jezi zlili na Vzajemno. Sedaj pa vprašam tiste, ki so Vam morda vse to verjeli: Kaj bi bilo, da je zavarovanka pogorela pred 10 leti, ko je komaj prvo premijo plačala? Vzajemna bi ji bila lepo povrnila škodo. Kaj bi rekli vi, ki pošteno in težko plačujete Vzajemni premije, če bi zavarovanka dobila povrnjeno škodo, ker je pogorela, ko po lastni volji ni bila več pri Vzajemni zavarovana? Prav bi imeli, če bi takole rekli: »Čemu pa naj še plačujemo premijo? Saj bo- Vzajemna vseeno plačala škodo.« še bolj prav bi pa rekli: »Vzajemna razmetava naš denar, zato ji ne zaupamo.« — Mi pa pravimo:	Vzajemna plača pošteno in
hitro, če tudi zavarovanec svojo dolžnost vrši pošteno in pravočasno. Če bi pa podpirala’ one, ki pri njej sploh niso zavarovani, potem bi ravnala krivično.
5.	Štipa Ć., Sušak:	Zavarovani ste pri
neki italijanski družbi, pa se bojite, da bo tam polom še hujši kot pri dunajskem »Feniksu«. Pri tem namigavate na vojsko z Abe-sinijo, za katero morajo — po Vašem mne-nju — gotovo tudi italijanske zavarovalnice mnoge prispevati. Čemu vprašujete to baš uredništvo »Naše moči«, ne razumemo. Slu-
čajno ste dobili v roke aprilsko številko »Naše moči«, kjer ste čitali »Vprašanja in odgovore«. Kako da niste čitali, da je »Naša moč« list za člane Vzajemne zavarovalnice? Vi pa pri Vzajemni niste zavarovani, zato Vam moram ostati odgovor dolžan. Obrnite se tedaj na svojo — čeprav italijansko — zavarovalnico. Sicer pa bi iz Vašega pisma sledilo, da veste Vi o tej zadevi več kot mi, ki nimamo nobenih stikov ne s tisto italijansko zavarovalnico ne s financiranjem abesinske vojske.
6.	Fr. Č-h, Vrhnika: Zdravniška posvetovalnica pri Vzajemni Vam ni všeč. V grlu Vas je ščegetalo, po glavi Vam je brnelo, v križu ni bilo vse v redu in šli ste v našo zdravniško posvetovalnico. Zdravnik je potrpežljivo poslušal Vašo nesrečo, še to in ono poprašal, nato Vam pa svetoval, da se takoj javite zdravniku Vaše bolniške blagajne. Vi pa pravite, da bi Vas bil moral preiskati, pretipati, pretrkati in Še mnogo tega, nato Vam pa zapisati — recept. Na tako posvetovalnico, pravite, se Vi požvižgate. No, pa ste se požvižgali kar na celo Vzajemno, ker ste se hiteli zavarovat drugam. Pa ste res junak! Samo dvomimo, da bo to junaštvo Vam v prid. — Odgovor pa je tale: Vsi pri Vzajemni za življenje zavarovani imajo pravico obrniti se z a n a s v e t na g. šefzdravnika Vzajemne, ki v ta namen vsako sredo med 10. in 12. uro sprejema v svoji sobi v I. nadstropju Vzajemne. Zavarovanec, ki se hoče poslužiti te pravice, mora prinesti seboj polico in se ž njo javiti službujočemu uradniku. Zdravniku lahko mirno potoži svoje težave in on mu bo svetoval, kaj je storiti. Morda bo svetoval bolnišnico, morda obisk pri specialistu, morda zdravljenje doma itd. Kaj več šefzdravnik ne more in ne sme storiti, ker to ni dovoljeno. Menimo pa, da je tudi s tem zavarovancem mnogo pomagano in prihranjeno. Sami se mnogokrat ne vedo kam obrniti, težijo si srce, ker menijo, bogve kako so bolni, letajo od zdravnika do zdravnika, jemljejo vsa mogoča in nemogoča sredstva. Razgovor z zdravnikom jim pokaže jasno pot, kaj jim je storiti. S to posvetovalnico nudi Vzajemna svojim življenjskim zavarovancem več, kot jim je dolžna, a stori to, ker želi zavarovancem nuditi čim več koristi.
7.	Mnogim! »Naše moči« ne prejemate v redu. Vsak zavarovanec Vzajemne, ki letos vplača 1 Din kot celoletno naročnino, ima pravico sleherni mesec prejeti »Našo moč« in sicer od svojega krajevnega zastopnika. Ako je kdo ne bi prejel, naj se obrne zaradi tega na pristojnega krajevnega zastopnika. Kra-javni zastopniki so dolžni sami vsak mesec razdeliti »Našo moč« med zavarovance. Ako se to kje ne bi v redu vršilo, bomo hvaležni, če nedostatek z dopisnico javite Vzajemni.
I.	P.
K«kor «e Ae?e a zvdiufc, pa si zaČojoAi ocucfša posojilo,
Kalmus &0gorelec
L3UBUANA, Tyrševa (Dunajska) 14 Tovarna slinastih peti In štedilnikov
se priporoča za naročila peči, štedilnikov, cevi iz kamenine za stranišča in kanalizacije, šamotne plošče za tlak, osteklenele ploščice za obložitev sten, ognjeno trdo in šamotno opeko, patentirane pekovske plošče itd.
Cene zmerne in točna postrežba I
I Inž. Rado Lah, ravnatelj kmetijske šole. Sv. Jurij ob j. ž.:
Pletev in okopavanje
Brzoparllnihi
in
gnofnifrie (rpalhe
znamke
„6AP1A“
so proizvodi izključno domače obrti, le polovico cenejši in boljše kakovosti kot inozemski.
Izdeluje in	| \ Sp
prodaja jih tvrdka	‘1	1 * ”“1 I
Ciril Podržat, f
splošno KlluCavnlCorsfvo,
Ig, p. Studenec pri Ljublfani I
Pojasnila in ceniki brezplačno I
L n. ECKER. Sinovo
Splošno kleparstvo, kritje leso-cementnih streh, strelovodne naprave. Mrzlo- in toplovodne instalacije, sanitarne opreme
Račun poštne hran. 10.771 Telefon interurban 29-33
LIUDLIÄNA, Slomškovo 4
JOŽE MIHELIČ IN DRUG
LJUBLJANA - TVRŠEVA C. 41
Telefon 2777
Splošno kleparstvo, vodo* vodi, etažne in centralne kurjave, aparati »Varlvar za autogensko varjenje«.
ZDRUŽENE & OPEKARNE S: LJUBLJANA
TOVARHA Vil IN BRDO
Izdeluje ose vrste zidno opeko, luknjičasto in votlo, razne strešnike, med tem! priznani za-klopnlk, stropnike, tlakovce, drenaže. Ud.
Domale podjetje. Kakovost prvovrstna.
Pravilnemu razvoju kulturnega rastlinstva se f stavi jata naproti dve glavni oviri: plevel in zbita zemlja. Plevel krade rastlinam zrak, svetlobo in hrano; zbita zemlja prepreči prodiranje zraka h koreninam in s tem pripravo rastlinske hrane, istočasno pospeši dostop talne vlage na vrh in s tem izsuševanje zemlje. Gosto rastoče rastline, n. pr. žita, detelje, si v tem pogledu same pomagajo, ker zaduše plevel in zasenčijo zemljo. Redko rastočim rastlinam — vsem okopavinam — pa mora poljedelec priskočiti na pomoč, da jih gosti plevel ne zaduši in zemljo izsuši. Zato ima zlasti naš kmet, ki goji izredno mnogo okopavin, po pomladanski setvi do pozno v poletje toliko posla z okopavanjem in pletvijo. To delo je pa tako zamudno in drago, ker se zlasti pri nas vrši večinoma ročno z motikami. Imamo pa danes že različno, orodje za vprežno živino kakor tudi za ročno uporabo, ki omogoča znatno pospeševanje, olajšanje in pocenitev tega dela. Razen orodja so pa iznašli še nekatere druge načine za boj proti plevelu.
Pri vseh okopavinah je namreč najbolj nadležen plevel, zato ga začnemo zatirati že v zgodnji pomladi, ko se na že izoranih njivah kot prvo rastlinstvo prikaže na dan. V to nam služi njivska brana, s katero pobranamo ozelenele njive ter izruvamo mladi plevel, ki bi nam bil pozneje v nadlego. Tako brananje je uspešno le na že osušenih njivah, ob lepem sončnem, pa tudi vetrovnem vremenu; sonce in veter kmalu presušila zrahljano prst in izruvani plevel, ki se ne more več zasidrati v zemlji.
Na žitih zatiramo rumeno cvetočo njivsko gorčico in belocvetno njivsko redkvico z neoljenim apnenim dušikom. Ko je ta sirokolistni plevel med žitom spomladi pognal 2—3 lističe, ga potrosimo z neoljenim apnenim dušikom — 80 kg na oral zadostuje. To delo izvršimo ob lepem vremenu v jutranjih urah, najkasneje do 9., dokler je na žitu še rosa. Vlaga in sonce povzročita, da
Poljedelstvo. Ugodno vreme marca in aprila ter zadostna vlaga in sonce so omogočili, da so bila letos vsa poljska dela- v redu in pravočasno završena. Večinoma je že vse posejano, le lucerna čaka na toplejšo zemljo, ponekod tudi koruza in fižol, ki jih je strah treh ledenih svetnikov. Pač pa ima sedaj kmet obilo dela s pletvijo in okopavanjem raznih rastlin, ki jih plevel duši. Tako lepo že poganja zgodnji krompir, toda okrog njega nič manj bujno plevel, ki ga je začeti zatirati takoj, ko se prikaže iz zemlje. Poudariti je, da je zgodnja pletev mnogo lažja, pa tudi mnogo učinkovitejša, nego poznejša. Pri tem delu nam mnogo pomore okopalnik, zlasti vprežni, s katerim si prihranimo trud, čas in denar, kajti z njim je okopavanje izvršeno v najkrajšem času. Pac pa morajo biti okopavine sajene v ravnih vrstah, najmanj 40 cm narazen. Z okopavanjem držimo zemljo rahlo, da iz nje ne izpuhteva vlaga ter se suši.
Na travnikih sedaj ni dela, čakati je samo, da trava doraste, da jo lahko kosimo še mlado, ko je začela cvesti. Takrat je najbolj sočna in da najboljše seno.
Vrt nam nudi že prve pridelke:'solato, redkvice. Iz toplih gredic smo jo imeli že v prejšnjem mesecu. Letos je posebno zgodnja zimska solata, ki smo jo sadili že pred božičem. Vrt zahteva sedaj tudi obilo dela. Vsakih 14 dni posadimo solato in kolerabe, da nam ne prerastejo. Tudi grah še enkrat lahko posadimo, da dobimo mladega, ko bo prvi prenehal. Presajamo sedaj zeleno, ohrovt, zelje, paradižnike, kumare, sadimo fižol in buče. Pletev je na vrsti in nje v vrtu nikdar ne zmanjka. Plevel raste povsod, po gredicah in potih. Za to delo so najboljši ročni okopalniki, s katerimi hitro in brez truda izvršimo pletev in okopavanje. Le na čistih gredah raste dobra zelenjava. Vsaka kmetska, delavska in gosposka miza mora imeti vse poletje zelenjave dovolj, da se hrana menja.
Živinoreja je doživela sedaj važno izpre-membo: Od suhe klaje je prešla na zeleno. Bil je že skrajni čas, kajti začelo je že primanjkovati sena in slame. Prehod iz suhe na zeleno krmo se naj Izvrši polagoma, kajti živalski želodec se
jedki apneni dušik uniči lističe, katerih se je oprijel. Redkvica in gorčica imata bolj kosmate lističe, katerih se find zmleto gnojilo rado oprime, žito pa gladke in navpično stoječe, ob katerih prah zdrkne navzdol. Zato je plevel osmojen, uničen, žito pa ne.
Nadaljnje in najvažnejše sredstvo za zatiranje plevela pa je pletev in okopavanje, ki istočasno zemljo rahlja. Vrši se pri nas večinoma z motikami z ročnim delom, ki je vsekakor najboljše in najbolj natančno, žal pa tudi zamudno, drago in naporno. Na manjših površinah, zlasti v vrtnem gospodarstvu, je to pač na mestu. Na večjih ploskvah pa je potrebno okopavanje pospešiti in olajšati, da se proizvodnja okopavin;poceni. V ta namen imamo danes razno vprežno orodje: kultivatorje, grobače, planete, osipalnike in drugo, s katerimi napravimo v enem dnevu toliko, kolikor deset delavcev. Naravno, da pomeni to v gospodarstvu izreden prihranek, zaradi česar se nam nabava takega orodja izplača že v enem ali dveh letih. Toisto orodje nam pleje, rahlja zemljo in osipava rastline; njivo ohranimo zrahljano in čisto plevela, kar je glavni pogoj za dober pridelek. Za to delo pa morajo biti okopavine: koruza, krompir, pesa, celo korenje, repa, fižol, posejane v primerno oddaljene vrste, da gre lahko živina mednje, ne da bi jih poškodovala.
Pa tudi za motiko imamo boljše nadomestilo, s katerim opravimo vsako pletev, okopavanje in osipavanje mnogo lažje, hitreje in z manjšim trudom kakor z njo. So to razni ročni kultivatorji Wolfovega sistema, ki so vsi več ali manj dobri; imajo le to napako, da so še nekoliko predragi. S tem orodjem se ne utrudimo tako lahko, zato okopavamo in plejemo bolj pogosto, da ostane njiva rahla in čista.
Naš kmet mora stremeti za tem, da si svoje težko delo čimbolj olajša, istočasno pa tudi izboljša. Zato naj se posluži takega orodja, zlasti vprežnega, da v čim večji meri doseže ta svoj cilj.
mora šele prilagoditi lahko in hitro prebavni travi. Ce ženemo na pašo, moramo živino v začetku nakrmiti s suho klajo, potem Šele naj dobi zeleno travo. Zlasti previdni moramo biti pri detelji, da živine ne riapihne. Pokladati je tudi samo svežo, suho, ne rosno zeleno krmo, torej jo je nakositi zjutraj, ko se je rosa na njej posušila, proti večeru pa, predno rosa zapade. Ovenela in ugreta zelena krma je za živino strup. Mlado deteljo pokladamo pomešano s senom ali slamo. Tudi prašiči so hvaležni za zeleno krmo, zlasti za svežo deteljo; najboljše jih je pašti po deteljiščih. Pri njih je nevarnost napenjanja mdnjša. — Perutninarstvo nani sedaj nalaga največjo skrb za piščance, na katere moramo paziti, da se ne zmočijo in ne prehlade. Prve štiri tedne so najbolj občutljivi.
Sadjarstvo nam sedaj povzroča največ dela z zatiranjem škodljivcev. Na vrsti je škropljenje po cvetju z bolj redkimi škropili. Razen živalskih škodljivcev, cvetoder, uši, kaparji in drugi, nam grozijo glivične bolezni: škrlup, plesnoba itd. Mlade nasade je skrbno negovati, po potrebi drevesca celo zalivati. Tudi gnojnica jim dobro dene. Mlado drevje, pritlikavce, špalirje obrezujemo in uravnavamo v primerno obliko.
Vinarstvo. Trta je odgnala, sedaj ji pa grozita dve ujmi: slabo vreme ob cvetju in pozna slana. Proti obema je obramba skoraj nemogoča. Nadaljna borba je proti boleznim: žveplan je proti plesnobi ter škropljenje proti peronospori. Potrebna je pravočasna naročitev žvepla in modre galice. V kleti bo treba pretakati vino ter skrbeti, da ostane klet hladna.
Čebelarji imajo ta mesec, veliko dela z ogre-banjem rojev, združitev šibkih družin, po potrebi tudi pitanje. Pri čebelarjenju na med je v tem mesecu čas prestavljati. Ako je po roju deževje, ga je treba pitati, da ne pogine lakote. Sploh je ta mesec zelo veliko posla s. čebelami. Inž. L.
Mati: »Tvoj ničvredni stric je odšel v Afriko. Pravi, .da se hoče spreobrniti in postati tam drugačen človek.« — Sinko: »Zamorec, kaj ne?«
Kaj naj kmet sedaj dela
M. K.:
Pesem polja
(Povest.)
(Nadaljevanje.)
2.
iSUhov vrh je vasica, kakor jih najdete po naši domovini sto in sto. Kakih deset hišnih številk ima ljubka, na griču posejana vas. Koren, Kožar, Jernej. Križaj, Mežnar in Jeran so bili kmetje, Simone je imel pol grunta, Bernad in Matija sta imela kajže, v stari napol razpadli Poberinovi bajti pa je živela pol slepa sirota Jera, vdova po kajžarju Poberinu. Mirno je teklo življenje v vasi in noben poseben dogodek ni vznemirjal vaščanov.
Koren je bil najtrdnejši kmet v vasi. V hlevu je imel vedno po deset lepo rejenih goved in po dva iskra, mlada konjiča. V svinjakih je krulilo po dvajset debelih prašičev. Pred hlevom je na verigi privezan polegal in podil kokoši od korita veliki volčji pes Hasan. V oglu dvorišča je ležal lepo poravnan in'potlačen kup gnoja. Velika, enonadstropna bela hiša se je mogočno razgledovala po dolini. Na oknih je dehtel roženkravt in rožmarin in po zidu so se vsipali nageljni, dehteči, žareči kakor ogenj. Skozi odprta okna zgornjih sob je veter majal snežnobele čipkaste zastore. V veži so se svetile v akledniku vrste lepo pomitih skled in krožnikov, iz kuhinje se je pa bleščala lepo umita posoda. V hiši so viseli na oknih rožasti zastori, velika miza je bila pogrnjena z belim, lepo uvezenim prtom in na njej je stala preprosta vaza, s šopkom živobarvnih, lepo dišečih rož. Tla. klopi in stoli so bili poribani, snežno beli; stare a lepo obrisane svete podobe so resno gledale po mirni hiši. V kotu se je šopirila stara, zelena peč. Od peči so vrata vodila v prijazno, svetlo Ančkino kamrico. Nikjer ni bilo opaziti niti najmanjše nesnage ali nereda.
Sredi dvorišča je rastel košat divji kostanj; pod njim je bila miza in okoli nje klopi. Tu so jedli v vročih poletnih dneh in se zvečer hladili in oddihali od truda in vročine. Pred hlevom je stalo kamenito korito, vanj je tekla voda. Na drugi strani je stala drvarnica in velika lopa za vozove. Za hlevom se je razprostiral obširen sadovnjak, ob hiši pa je bil lepo urejen vrtič. Gredice so bile posajene s solato, čebulo, peteršiljem in drugim sočivjem, ki se rabi pri gospodinjstvu, pa bi bilo nerodno hoditi ponj na malce oddaljeno polje v zelnik. Ob robovih so dehtele vsakovrstne pisane cvetlice in še celo nekaj lepih vrtnic je bilo vmes. Vsepovsod sam red. lepota in snaga, da si se počutil res udobno v tem skrbno urejenem Korenovem domu.
Koren je bil še trden možak pri dvainšestdesetih letih. Nekdaj črni lasje so mu že skoraj posiveli in visoka postava se mu je že malce upognila. Vendar je bil še čvrst in sam se je rad pobahal, da se pri delu ne ustraši ne tega ne onega. Luka Koren je bil že pet let vdovec. Hudo mu je bilo po mrtvi ženi, a v mislih in skrbeh za gospodarstvo je kmalu pozabil na ženo. Imel je hčer in pet sinov, hrustov, da malo takih. Janez, Peter, Luka. Jože in Tonček so krepko podpirali domačijo. Najmlajša je bila hči Ančka, komaj dvajsetletna deklica, lepa in skrbna, da bi težko dobil boljšo. Vse je videla, vse uredila in pospravila. Oče jo je ljubil, saj je bila kakor njegova pokojna | žena, ko je bila še mlada. Skrbna, delavna, tiha in i
Zdravstvena šola
Srenih napak, dragi moj, je dolga, dolga vrsta, kdo bi vedel iz daljave, na kateri bolehate Vi, če v resnici bolehate. Nekatere napake so prirojene, v veliki večini pa jih človek dobi pozneje, ponavadi kot komplikacije kake druge bolezni. Obstoje pa te napake bodisi v tem, da je srce v celoti premajhno, da so priraščene ali zaraščene zaklopke, ki vodijo iz dveh zgornjih srčnih sobic v spodnje, ali pa tiste zaklopke, ki ležijo ob ustjih velikih srčnih žil, ali pa se te zaklopke ne zapirajo dobro Srce je lahko razširjeno in njegove stene so lahko zdebeljene. Srce hranijo posebne žile, pa se le te včasih vnamejo ali pa zaapnene. kar povzroča hude težave. Notranja površina srčnih sten, srčne stene same, potem posrčnik in obsrčnik se lahko vname. Vrste vnetij pa so različne. Okrog srca se lahko nabere tekočina ali gnoj, ki močno ovira srčno delovanje. Srce se včasih priraste na okolico. Srce ima svoje lastno živčevje in zboli lahko tudi to itd. Mnogo je manjših srčnih napak, ki ne povzročajo posebnih težav in živi radi njih človek magari do 80. leta ali še več, ne da bi jemal zdravila za srce. Ali pa so napake srednje težke in jih je mogoče po-3;’
ponižna je bila Ančka. Vkljub mirni naravi si je rada pri delu zapela veselo pesmico.
Bila je visoka, vitke postave; beli in rdeči obrazek so ji obrobljali črni lasje in črne oči so se ji živo utrinjale. Med češnjevo rdečimi ustnicami sta se bleščali dve vrsti krasnih, snežno belih zob. Lepa je bila Ančka, da sama ni vedela kako in marsikateri mladenič si je skrivaj želel, da bi jo dobil za ženo; a najbolj je ugajala Podlesnikovemu Tinetu, lepemu, premožnemu mladeniču iz sosednje vasi Rovte. Pa tudi Ančka sama je dokaj rada videla zalega Tineta, a tega še sama sebi skoro ni upala priznati.
Ponosen je bil stari Luka na hčer Ančko in bratje so jo ljubili, da bi bilo joj tistemu, ki bi ji upal reči le eno žal besedico. Bila je angel varuh Korenove hiše. v kateri sta vladala mir, sreča in blagostanje.
*
Ono nedeljo zvečer se je Ančka urno sukala okrog ognjišča in kuhala večerjo. Na ognjišču je sedel Podlesnikov Tine. Tine je čestokrat vasoval pri Korenu. Všeč mu je bila Korenova Ančka, noč in dan je mislil nanjo in gledal je, s čim bi se ji kar najbolj prikupil. Saj je bil mnogokrat pri Korenu, a vedar se ni upal Ančke naravnost vprašati, če ga mara, ker se je močno bal, da ne bi do-: bil nepovoljnega odgovora. Nocoj pa mora vendar j zagotovo zvedeti, naj bo kar hoče.
»Ančka, jo nagovori Tine. »Ančka, drevi poj-j deva z vašim Tončkom lovit ribe.«
»Že zopet? Ali se ne bojita, da bi vaju kdo ] zalotil?«
Zdajle je prilika za besedo!
»Ančka, bi se ti mar bala in bi ti bilo hudo, j če bi naju dobili. Pa ne boj se! Če kdo pride do j naju, vse kosti mu polomiva, Ančka.«
»No vidiš! Taka sta, pa bi se človek ne bal za j vaju.«
»Ančka!«
Pa Ančka je že pograbila škaf in odhitela krmit prašiče, pustivši Tineta samega v kuhinji. Prašiči so krulili, se prerivali in jedli. Ančka jih je z veseljem gledala. Stekla je od svinjaka nazaj
v	kuhinjo, si umila roke, vzela žehtar in lepo po-riban škafec. pa odbrzela v hlev molzt krave. Peter in Luka sta v vzorno urejenem hlevu vrde-vala živini.
»Kje pa so drugi?« je vprašala Ančka.
»Janez je šel gledal v košenico, pravi, da nam je Križaj premaknil mejnik. Jože vasuje pri Jerneju, Tonček je šel pa v Rovte vzdihovat k Žumro-
vi	Ivanki,« se je smejal Peter.
»No, Peter, ne bodi, ne bodi tako ostrojezi-čen,« ga je zavrnil Luka. »Saj si ti tudi hodil zdihovat h Golčevi Jelki. Zdaj, ko se ti moži v Repno, pa imaš,« je zbadal Luka.
»Kaj pa ti, Luka?« se mu je poredno smejala Ančka.
Luka je malomarno zamahnil z desnico.
»Beži, beži, Ančka! Za ženskami naj bi ee pehal? Saj ni vredno. Nobeni ne smeš nič verjeti.«
Bil je Luka malce čudaški in samosvoj, a drugače dober fant. Ančka je namolzla skoro poln škafec mleka. Odšla je z mlekom skozi kuhinjo v shrambo.
Tine je še vedno sedel na ognjišču.
»Tine, dolgčas ti je, ko kar sam sediš tu v kuhinji. Saj veš, jaz imam polne roke dela in te ne
praviti z zdravili in s pametnim življenjem. So pa lahko tudi zelo težke, pri katerih končno ludi zdravila odpovedo. Zaapnenje žil, krvni strupi, pokvarjena jetra,'pokvarjene ledvice, revmatizem, angina, davica igrajo marsikdaj važno vlogo pri obolenju srca. Srčne nervoze so nekaj za sebe. O njih, kakor še o marsičem s tega področja, bomo še čitali. Izmed razvad, ki srcu najbolj škodujejo, je pred-vsem preobilno uživanje nikotina — tobaka.
£. flfjačič
splošno strojno mizarstvo
ßjubljana, Vrivat št 16
izvršuje vsa v mizarsko - stavbeno stroko spadajoča dela po zmerno nizkih cenah
utegnem kratkočasiti! Luka in Peter pa sta v hlevu, k njima bi stopil.«
»Pa sem rajši tu v huhinji, da vidim tebe, Ančka.«
»Hm.«
Ančko je zalila rdečica, hitro se je obrnila vstran od ognja, da je ne bi Tine opazil. Tine pa je dobil pogum.
»Ančka, ali mi hočeš nekaj po pravici povedati?«
Ančka je zardevala, molče je upirala pogled v tla. Všeč ji je bil Tine, da nobeden tako, pa vendar, ali se Tine morda samo šali?
»Ančka, povej mi, ali me imaš kaj rada?t
Tine je vstal in prijel Ančko za roko. Toda deklica še vedno molči; ne upa si odgovoriti po resnici.
»Povej mi, dekle, odgovori, jaz drugače ne morem več živeti!«
Tinetov glas se je tresal Ančka je dvignila lepe oči, se zazrla v fantov obraz in poltiho vprašala:
»Tine, ali se delaš iz mene norca?«
»Ančka! Le kako si moreš misliti kaj takega od mene? Rad te imam, da nikogar na svetu tako. Povej mi, ali me maraš, ali ne! Ne muči me, Ančka, odgovori, lepo te prosim!«
Ančka je komaj slišno odgovorila:
»Rada te imam, Tine, Bog ve, da je res. Samo molči, da ne izvedo moj oče. Kaj bi rekli? Ah, bojim se, Tine!«
»Ne boj se, Ančka!« jo je Tine tolažil. »Kaj bodo rekli? Janeza bodo oženili na doni in tebe dali meni, Ančka. Ali če ravno ti želiš, pa počakajva še malo časa.«
»Ne bodo oče izročili Janezu, preslabo jih poznaš, Tine.«
»Oh, bo že nekako, Ančka, da me imaš le ti rada. Oče se bodo omečili, saj vendar nimajo ka-menitega srca. Ančka, ne misliva, kaj bo jutri, ko je danes tako lepo. Sedaj sije sonce, kontu hi bil mar dolgočasni dež!
V veži so se začuli koraki. Stari Koren in Jernej sta šla v hišo. Za njima sta prišla Luka in Peler, pa tudi presrečni Tine je ubogal Ančko in šel k onim v hišo. Kmalu so se zapletli v živahen razgovor. Prišli so še Janez, Jože in Tonček. Ančka je prinesla večeijo na mizo in razdelila žlice. Tudi Jerneju in Tinetu je dala žlici, po stari, lepi navadi.
»Večerjajta še vidva z nami.«
Povečerjali so in odmolili angelsko češčenje. Jernej se je dvignil, se zahvalil in odšel. Tonček in Tine sta tudi voščila »Lahko noč-, poslednji z vročim pogledom na zardevajočo Ančko, pa sta odšla lovit ribe. Koren pa je pokleknil v kot in vsi so pokleknili, vsak na svoje mesto in odgovarjali očetu, ki je molil rožni venec. Po molitvi se je Koren prekrižal in zagodrnjal:
»Ni mi všeč, da Tonček bodi skrivaj lovit ribe in divjačino.«
Ančka je pospravila posodo in jo pomila. Fantje so odšli: Luka v svisli spat, oni trije pa na vas. Stari Koren se je spravil v zgornjo hišo, premišljujoč o delu, ki ga čaka jutri.
Korenova domačija se je pogreznila v mir in spanec. Le Ančka v kamrici ni mogla spati. Mislila je na Tineta in na boje, ki jo še gotovo čakajo. Vroča solzica ji je kanila na belo vzglavje.
(Dalje sledi.)
STEKLO	Telefon it. 24-78
PORCELAN
KERAMIKA
AVGUST AGN01A
Ljubljana, Tyrieva c. 10
Stavbno in umetno steklarstvo
Ljubezniv mojster. Sodnik: »Obtoženi ste, da svojega vajenca trpinčite.« — Obtoženec: »To je navadna laž, gospod sodnik; ravnam z njim kot z lastnim sinom.« — Sodnik: »Kako to?« — Obtoženec: »Saj ga z isto palico pretepam kot svojega sina.«
Žensko vprašanje. »Gospodična Ema se je začela zadnje čase zanimati za žensko vprašanje.« — »Kaj pa je njej tega treba; ona se bo itak ša lahko poročila.«
Trajnost Vašega perila je odvisna od kakovosti mila.
Zato perite le s priznano dobrim Zlatorog terpentinovim milom
Mlada moč
Dragi prijateljčki! Toliko veselja res že dolgo nisem užil, kot tokrat, ko sem prebiral Vaša pisemca in videl, kako zelo ljubite lepe slovenske knjige. Saj bi sleherni od Vas zaslužil lepo nagrado. A moj mošnjiček tega ne zmore in tako bodo sledeči trije srečniki prejeli knjigo in še lepo pismo povrh:
1.	Prvo nagrado (knjigo »Zakaj — zato«) prejme Ivan Trbinc, učenec 4. razr. na Mirni, ki takole piše:
Kakor vsi moji tovariši prav tako tudi jaz rad žitam povesti ali pa resnične zgodbe, ki se vedno dogajajo po svetu. Prav srčno me ganejo zgodbe, ki jih je napisal naš priljubljeni pisatelj Josip Jurčič od. divjih Turkov, ki so vedno dirali v naše kraje.
Zakaj me ganejo?
Ganejo me zato, ki premišljujem uboge prebivalec, ki so morali vedno bežati, in se boriti proti tem krvoločnežem. Pomoči so si morali iskati pri tem, da so zidali cerkvice in se potem zatekali z molitvijo.
Prav rad čitam časopise. Kjer pa so borni časi, pri nas nimamo drugih, kakor le edino »Naša Moč«, ki mi je najbolj priljubljen časopis. Zato kjer razvidim da »Naša Moč« nudi pomoči pone-sreenežem, zlasti pa pogorelcem.
2.	Drugo nagrado (knjigo »Mladost v džungli«) je zaslužila Zupanc Ivana, učenka
8.	razreda v Radovljici. Takole piše:
Ker so zimski večeri dolgi se najraje zabavam z mojimi lepimi knjigami.
Najbolj se mi dopadajo zgodovinske povesti. Najlepša povest se mi zdi »Juri kozjak slovenski janičar«. To knjigo sem dobila od mame za god, ki ga imam 23 maja. V šoli imamo tudi knjižnico, knjige, ki jih dobim iz šole berem največkrat zvečer na glas. Ce bi sedaj ko še v šolo hodim ne eitala ne bi znala nič. Imam tudi doma mnogo knjig, n. pr. »Srce srcu govori, Jagode, Pod lipo in še mnogo drugih. Ali nobena povest se mi ne zdi tako lepa kakor Juri kozjak slovenski janičar. To povest je napisal pisatelj in pesnik Josip Jurčič. Ta knjiga pripoveduje kako so Turki pobirab Slovenske mlade dečke in jih odvajali v sužnost In kako je stric Peter prodal Jurija kozjaka v sužnost. Tudi v šoli nam je gospod učitelj pripovedoval kako so Turki hodili na Slovensko in Hrvatsko ropat in požigat. Tudi v šoli mnogo Čitamo, najbolj me veseli čitanje.
Pisateljem in pesnikom se zelo zahvalim, ker so napisali toliko lepih pesmi in povesti. Zato ne «memo nikdar pozabiti na čitanje. Jaz, ki to pišem sem stara 9 let
3.	Tretjo nagrado (knjigo »Martin Krpan«) sem poslal pa Venclju Pivcu na Ja-''orje. Čujte, kaj si je izmislil:
Katere knige najraje čitam ako sem še učenec mlad to mi ni povedat sram e to povem Vam srčno rad Ko sem hodil v prvi razred Sn dobil v roke abecednik SBmeram sem ga čital rad enkrat so pohvalili me katehet mi naredili so lepi red in z veseljem nesem ga staršem niso mi vrjeli če je res tako ali če boš vedno učil se naprej Koš kmalu še mnogo več znal enako tako naprej se učim Cenim najbolj le učne knige enmalo čitam tudi že Našo Moe. dobro se zavedam tudi za nagrade nam reč za knige kdo jih bo dobil in kar čitam najraje Kažejo prve črke od zgoraj dol.
Kaj pa drugi? Poskusite srečo, vprašanj bo še mnogo. Ali ste že odgovorili na vprašanje v 4. številki »Naše moči«: »Kaj bi jaz rad postal?« — Tu je še mnogo prilike, da dobite nagrado.
Janez Kalan:
Kri preužitkarjev vpije! . . .
(Nadaljevanje.)
Prav zelo pa eo se te razmere poslabšale po vojni. Vojna in povojne razmere so mnogim zamorile vest, izginil je strah božji, mladi so pozabili na četrto božjo zapoved in srca so postala zastrupljena od samogoltnega pohlepa. Pa ne samo to! Pri današnji bedi na kmetih tvori preužitkar v resnici večkrat kar hudo breme v hiši. Premnogo imamo primerov, ko eo si dali še v ugodnejših letih preužitkarji svoje prejemke zapisati. Tedaj ti še niso bili tako občutni, a čim bolj se je položaj kmeta slabšal, tem težji so postajali. Kjer je vladalo prijateljstvo, so se že pogodili y miru, kjer pa ni bilo strahu božjega, je positalo to razmerje pravi pekel, ki se končuje večkrat z zverinskim umorom.
Že samo to bi nas moralo prisiliti, da se začnemo prav resno baviti z vedno bolj perečim vprašanjem preužitkarstva. Res je, prvo in glavno je, da se naseli v naše slovenske hiše vnovič pravi krščanski duh in strah božji. Res globoko krščansko vzgojeni otroci ne bodo nikoli in niti v naj-bujših okoliščinah dvigali svojih rok na svoje rodne starše, zato se na preužitkarjih le prepogosto maščujejo njih lastni grehi pri vzgoji otrok.
Toda razen tega bi morali brezpogojno poskrbeti še za drugo, materialno stran tega vprašanja. Ta se ne tiče samo preužitkarjev, temveč v enaki meri tudi poslov, kmečkih delavcev itd. Gre namreč za starostno preskrbo vsega delovnega ljudstva. Kakor samostojen kmečki gospodar, ki je skoro pol stoletja od zore do mraka garal na ovoji kmetiji, ne zasluži, da bi mu na stara leta pregodrnjali mladi vsako skorjo kruha, tako tudi ne more biti starostna nagrada pridnega hlapca ali poštene dekle — beraška palica. — In kaj drugega ju v današnjih okoliščinah skoraj ne čaka.
Tu se v poštenem človeku vse upira in globoko v srcu mora vsak čutiti, da nekaj ni prav, da se godi tu v nebo vpijoča krivica. Časih so ostali tudi mnogi posli do smrti v hiši in na krščanskih domovih so na stara leta potrpeli z njimi. Danes se I je v tem pogledu spremenilo. Brezplodno pa bi ; bilo pozivati k vrnitvi teh časov. Današnja doba I kliče po drugačnih rešitvah in edini izhod iz tega je splošna starostna preskrba delovnega ljudstva.
V lepem mesecu maju Vam kajpak možgani ne smejo iti na pašo. Naloga za maj pa je:
Kaj je v mesecu maju najlepiel
To je pa težka naloga. Maj je najlepši mesec v letu. Poln je cvetja, sonca, rasti in vo-
Čaeih to vprašanje ni bilo tako pereče in po mnogih bogatih državah še danes ni, kajti marsikje je povprečni zaslužek vsakogar tolik, da si — če je priden in varčen — lahko'toliko prihrani za stara leta, da se skromno preživi. Če tega ni hotel, ne zasluži drugega kot beraško palico. Za tiste, ki tega res niso mogli, so pa razne dobrodelne ustanove.	(Dalje.)
Sejmi v maju 1936
1. Boh. Bistrica, Libeliče (ne vedno), Ljubno ob Savinji (samo za blago), Mur. Središče, Muta, Planina (okraj Črnomelj), Sv. Filip v Veračah, Tirna, Trava, Velenje, Videm (Dobrepolje). —
3.	Loka pri Zid mostu, Sv. Križ pri Ljutomeru. —
4.	Domžale. Gornji grad, Jesenice na Gor., Kočevje, Krško, Litija, Lož, Slov. Bistrica (tudi za blago), Sv, Jurij ob j. ž., Črensovci, Kranj, Murska Sobota, Ormož, Ponikva, Studenice pri Poljčanah, Vrh (okraj Logatec), Vrhovec na Dol. —
5.	Poljane nad Sk. L. (ni živ. sejma), Št. Gotard pri Trojanah, Šmarje pri Ljubljani'. — 6. Martjanci, Veržej. — 7. Črnomelj, Toplice pri Nov. m. — 8. Sv. Miklavž v Polju. — 9. Dravograd (samo za živino). — 11. Brežice, Breg pri Ptuju, Črna. — 12. Koprivnik, Lemberg, Vel. Loka, Zagorje ob Savi, Planina pri Sevnici, Slovenjgradec, Kamnik (samo za živino). — 13. Gradac v Beli krajini. — 14. Sodražica. — 16. Kočevska Reka, Krka, Lu-kovk, Moravče, Pilštanj, Razkrižje, Studenec (okraj Krško), Tržič (samo za blago), Vojnik, Ptujska gora. — 17. Ljutomer (za bi., govedo in konje). — 18. Rogatec, Tržič pri Sv. Trojici (samo za blago), Poljčane, Vrhnika. — 19. Bogojina v Prekmurju. 20. Marija Snežna na Velki (samo za blago), Mo-zelj, Sv. Lenart v Slov. gor., Konjice, Sv. Lovrenc v Slov. gor. — 21. Prevalje. — 22. Loka pri Zidanem mostu, št. Lambert, Videm-Krško, Gor. Logatec, Žužemberk. — 23. Sv. Peter pod Sv. gorami. — 25. Gor. Radgona, Kotlje (neredno), Luče (samo za blago), Mala gora, Mengeš, Radeče pri Zid. m., Rajhenburg, Rogatec, Stična, Svetina, Sv. Urban pri Ptuju, Št. Gotard pri Trojanah, Velenje, Vinica na Dol., Vitanje. — 26. Rakičan (za govedo). — 27. Vel. Cirnik, Žerovnica. — 28. Puconci, Turnišče, Velike Lašče, Vesela gora. —
30.	Dolenja vas pri Ribnici, Stara Sv. Gora. —
31.	Boštanj. Kostanjevica na Krki, Mirna peč.
njav. Kaj bo pač najlepše? To uganite pa sami. Do 31. maja Vas bom čakal na odgovore. Upam, da jih bo mnogo in bo moja zadrega pri razdelitvi nagrad velika.
Lepo pozdravljeni!	Brat Ivo.
Franc Aljančič, Bistrica - Podbrezje:
Gasilski telefoni
V	75. štev. »Slovenca« od 30. marca t. 1. so bili v poročilu »Požar v Naklem« omenjeni tudi gasilski telefoni.
Misel takih telefonov se mi je porodila, ko smo imeli pod breški gasilci požar na Bistrici pri Teranu (»Jurčku ). Takrat smo večjo nesrečo preprečili le zaradi tega, ker sem bil kot gasilski šofer takoj z avtpm in gasilskim orodjem na mestu požara. Sem Teranov sosed, a avlo je pri meni v garaži. Res, da je Gasilski dom oddaljen pol ure, a za avto pomeni to le nekaj minut; med tem pa so sosedje ogenj zadrževali, da se ni preveč razširil.
Vedno pa pri gašenju ne gre tako gladko. Znano je, da so .za_gašenje najdragocenejše prve minute ob izbruhu ognja. To smo vedno čutili pri požarih, ko me je moral šele kdo priti klicat in je od izbruha požara do gašenja vedno poteklo četrt do po.k ure, a medtem ,je ogenj glavno škodo že povzročil.: To se je n. pr. pripetilo pri požaru v Naklem. Golobova kmetija stoji skrita in drugi Naklanci požara niti opazili niso. Domača hčerka je morala sesti na kolo in obvestiti gasilce, sicer bi jim bila tudi hiša zgorela. Toda neposredno po prihodu Naktaiicev so prišli že Kranjčani, ki so bili na požar opozorjeni po telefonu z opazovalnice na Šmarjetni gori. Tu se že vidi korist telefona! Domači gasilci v neposredni bližini ognja niso videli in eno uro oddaljeni kranjski bi jih bili skoro prehiteli.
Tudi druge nedostatke sem opazil. Ko izbruhne požar, je videti katastrofalen, pa čeprav gori morda le kak skedenj. A ogenj že' alarmira vso bližnjo in ,daljno okolico. Po telefonu bi lahko gasilci drug , drugega obveščali in v slučaju sile klicali, pa bi izostal nepotrebni alarm in mnogi otroški, zlasti .stroški za avto-vožnje. Res je. tla imajo v nekaterih krajih državni telefon, a ta je v obratu običajno le podnevi. Požarov pa je največ ponori.
Vse drugače bi bilo. če bi imele posamezne vasi privatno telefonsko zvezo s svojim gasilnim društvom, a društva pa spet tako zvezo med seboj.
Koliko bi pa to stalo, bo vsakdo vprašal? Poudarjam predvsem, da tu ne gre za kako mednarodno telefonsko zvezo, pa bi zaradi tega prišla v jvoštev najenostavnejša zveza s samo eno železno žico in magari s starimi aparati. Napeljavo naj bi nosili obstoječi drogi brzojavnih in električnih vodov. Centrala takega telefona bi morala biti nameščena v taki hiši, kjer je noč in dan led o doma. Za vsak slučaj pa bi mogla biti centrala zvezana še s posebnim alarmnim,zvoncem zunaj hiše, da bi ga lahko slišali sosedje. Take telefonske zveze bi prišle prav tudi za druge nujne slučaje in ne le za slučaj požara (n. pr. za slučaj nezgod in podobno).
V	Podbrezjah. nameravamo telefonsko centralo postavili v orožniško postajo, kjer imajo tudi že medkrajevno .zvezo. Ali bi tako napravo že imeli, da ne bi bilo ležav pri poštnem ravnateljstvu zaradi pavšala. Mislim, da bi morala oblast take obee-koristne naprave z vsem razumevanjem podpirati, mi sami pa bi s prostovoljnimi prispevki tudi svoje storili.
MARTINEC FRANJO
mestni tesarski mojster, lesna industrija
LJUBLJANA. PRULE 8 - ŠKOFLJICA
Telefon 2432.
Izvršuiem solidno In strokovno vsa tesarska dela od najveäjega do najmanjšega. Dobavljam vse vrste lesa na veliko in drobno. Kupulem vsako količino hlodov In cele gozdne partije.
Cene solidne, točna postrežba!
Oh, te dobre žene! Gospa Žela je hotela pripraviti svojemu možu za božični večer prav posebno presenečenje. Kupila mu je prstan z dragocenimi briljanti. »Ali, ženka, kako moreš toliko Žrtvovati za mene?« — Žeta pa mirno: »Ljubi možiček, ni taka stvar. Dvesto dinarjev sem-dala zlatarju na račun, ostalih dvatisoč boš igraje odplačal v dveh letih/c
Odgovorni urednik: prof. Janko Mlakar
• l2
F. K—n:
Krajevna imovina posameznih delov občin
V mnogih občinah imajo razni deli (posamezne vasi) svoje lastno premoženje, do katerega cela občina nima skupne pravice, marveč gre ves užitek le na korist določenemu številu prebivalstva dotičnih delov občin.
Za oskrbovanje takega premoženja smo imeli za občine nekdanje dežele Kranjske veljaven zakon z dne 1. avgusta 1912. 1., dež. zak. št. 49. — Po tem zakonu, ki je bil — mimogrede omenjeno
—	dober, so bili za oskrbovanje takega soseski-n e g a imetja, ali tudi podobčinskega ali vaškega imetja, izvoljeni na podlagi davčnega cenzusa posebni gospodarski odbori. V te odbore so mogli biti voljeni torej samo davkoplačevalci, kakor tudi so smeli volili samo davkoplačevalci, kar je bilo glede na posebnost dotične gospodarske in imovinske skupnosti čisto prav, — tudi spričo splošne in enake volilne pravice. V drugih deželah — Koroški in Štajerski — ni bilo posebnih zakonov za upravo posebne imovine delov občin ter je bila le-ta po judikaturi tedanjega dunajskega upravnega sodišča prepuščena občinskim odborom. Seveda pa se je morala ta uprava voditi ločeno od obče občinske imovine.
Po uveljavljenju novega občinskega zakona se bo moralo urediti to vprašanje, ki je — kolikor je znano piscu teh vrst — še vedno odprto, a zdi se, da navzlic novim določbam še vedno ne povsem jasno. — Novi naš za celo državo veljavni zakon o občinah z dne 14. marca 1933 ureja v §§ 110. do 120., kako se oskrbuje krajevna imovina, kakor se nazivlje v zadnjem navedenem paragrafu.
—	Vendar pa manjka v § 149. tega zakona izrečno določilo, da prestane veljati tudi v prejšnjem odstavku navedeni zakon, ki je bil po sankciji iz l. 1912. izločen iz prejšnjih občinskih redov (obč. zakonov) tei' objavljen in uveljavljen kot popolnoma samostojen zakon. — Ne bom trdil, da je ta zakon še v veljavi, čeprav ni bil izrečno razveljavljen. Vendar ga moramo smatrali za ne več obstoječega, ker bo pač treba gospodarstvo s premoženjem posameznih delov občin podrediti določbam §§ 110. do 120. novega zakona o občinah.
Ako pa je res, da se pripravlja med drugimi tudi (nujno potrebna! op. pis.) sprememba zakona o občinah, bo treba posebno pažnjo obrniti tudi na spremembo teh določil, ki jim marsikaj manjka. —1 V kakšnem pogledu obstoji pomanjkljivost, obrazložim kesneje.
Predvsem si moramo predočiti, kakšna je razlika med onim javnim premoženjem, ki je last celokupne, lo je |>olitične občine, in 'med premoženjem posameznih njenih delov, ki je bilo v prej navedenem kranjskem deželnem zakonu iz 1. 1912. označeno kot lastnina podobčin ali sosesk, ki jih pa naš sedanji zakon o občinali ne pozna več. — Razen lake krajevne imovine je še dvoje vrst gospodarskih skupnosti, ki imajo svoje lastno premoženje: 1. taka skupnost je s a m o določeno število prebivalcev dotičnega kraja ali dela
občine, ki jih označuje omenjeni zakon kot »upravičence«; in 2. posebna gospodarska skupnost imovine določenega števila prebivalcev kakega kraja, ki se imenujejo »solastniki«.
Tako imamo torej — da še enkrat povzamem — dejanski troje vrst premoženja gospodarskih skupin, ki ni občinsko, in na koje občinski odbori glede uprave praviloma ne morejo imeti iugerence (poseganja ali vtikanja v gospodarstvo), kolikor jim ne dopušča take pravice § 120. zakona o občinah. Imovina solastnikov pa sploh ne spada pod ta zakon, kakor bomo videli kesneje.
Zaradi jasnosti je treba vedeti, kaj spada pod pojem občinsko premoženje (občinska imovina). V našem novem zakonu o občinah določa § 92., da tvorijo imovino o b č i n e kot politične edinice (— imenovano osnovno imovino —) nepremičnine in osnovna glavnica (odst. 1.), ki jo pobližje navaja drugi odstavek tega paragrafa — namreč: vse premične in nepremične stvari občine, kakor Uidi vse njene pravice. Glede slednjih določa še posebej § 92., da morajo biti stvarne pravice vknjižene v zemljiških knjigah. Tako spada torej k občinski imovini: I. Nepremično premoženje; sem se prištevajo n. pr. občinske hiše (obč. domovi), druga posestva, kot vrtovi pri občinskih domovih, hišah, itd.; občinski gozdi, travniki; njive, pašniki, kamnolomi, i. dr. —
TI. Premično premoženje, n. pr. vrednostni papirji in vložne knjižice; med prve moramo prištevati vse predvojne državne obveznice (obligacije) avstr, zlate, srebrne in papirnate rente, vključno zakladnice avstr, vojnih posojil, najsi se zdi, da sedaj v naši državi nimajo vrednosti, ker menda ni bilo še časa, da bi se uredilo tudi to vprašanje. — III. K občinski imovini se prišteva tudi tako imenovana javna imovina. To je imovina, ki ni niti last raznih skupin občanov niti last občine kot pravne osebe, marveč imajo do nje pravico in od nje korist prav vsi prebivalci.
Tu sem spadajo javni prostori (trgi ali nezazidani zemljiški deli po vaseh): javna pota, ki niso izrečno označena kol občinska; tudi vodovja, i. dr. Vsa taka imovina se vodi v zemljiških knjigah kot. javna v posebnih razvidu icah; (nemški se nazivlje: öffentliches Gut). Toda za morebitne odsvojitve (odprodaje i. dr.) je občina pristojna oblast. To se mi je zdelo potrebno povedati, da bo slika 4 imovini posameznih delov občin tem jasnejša.
Kakor že v uvodu povedano, je vprašanje o ureditvi krajevne imovine še odprto, ponekod nejasno in nerazčiščeno. Niti zemljiška knjiga ne daje povsod popolne ali vsaj zadostne jasnosti, kaj je vaška last, kaj last upravičencev in kaj solastnina. Temu se niti ne smemo čuditi, ako pomislimo. kdaj in v kakšnih razmerah sta se v prejšnji državi nemalokrat po uradništvu — neveščem jezika ljudstva — prirejala in urejalo zemljiški kataster in zemljiška knjiga.
(Dalje.) -1 I
Koledar sta maj 2936
1	Petek
2	Sobota
3	Nedelja
4	Poned.
5	Torek
6	Sreda
7	Četrtek
8	Petek
9	Sobota
10	Nedelja
11	Poned.
12	Torek
13	Sreda
14	Četrtek
15	Petek
Filip (Zdenko) in Jakob ml., apostola Atanazij, c. uč.; Sekund, mučenec
TRETJA PO VELIKONOČNA. Najdenje sv. Križa. Aleksander, pap. FLORIJAN (Cvetko), mučenec, VARIH GASILSTVA IN ZAVAROVALSTVA PROTI POŽARU; Monika Pij V.,papež; Irenej, škof Janez Ev. pred Lat. vrati; Judita Stanislav, škof in muč.; Dujam, škof in mučenec
Prikazanje nadangela Mihaela Gregorij Nicianški, cerkv. uč.
ČETRTA POVELTKONOCNA. Anto-nin, škof
Frančišek Hier.; Mamert, škof Pankracij in tov., muč.; Nerej, muč. Servacij, škof; Robert Belarmin Bonifacij, muč.; Pashal L, papež Izidor, spoznavalec, varih kmetovalcev; Zofija
16	Sobota	Janez Nepomuk, muč.; Ubald, škof
17 18 19 20 21 22 23	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	PETA POVELIKONOCNA - KRIŽEVA. Bruno, škof; Pashal Bajlonski. varih evharističnih kongresov Erik, kralj; Aleksandra, dev. j j- izjl Peter. Cel., p.; Pudencijaua. dev. J Bernardin Sien., spozn.: Plavtila' a 2 KRISTUSOV VNEBOHOD. Feliks (Srečko) Kantal, spozn. Emil (Milan); Margarita Kasijska Janez Krst. de Rossi, spozn.; Deziderij
24	Nedelja	ŠESTA POVELIKONOCNA. Marija Devica, pomočnica kristjanov
25	Poned.	Gregorij VIL, papež; Urbani., papež
26	Torek	Filip Neri, spozn.; Marija Ana Jez., dev.
27	Sreda	Beda Čast., c. uč; Janez L, papež Avguštin, škof; Viljem, opat
28	Četrtek	
29.	Petek	Marija Magdalena Pazzi. dev. Maksim,
30	Sobota	IvanaOrlean., dev.; Ferdinand. (Post!)
31	Nedelja	BINKOŠTI. PRIHOD SV. DUHA. Angela, devica
Luna: 6. maja ščip ali polna luna; 14. maja zadnji krajec; 20. maja mlaj; 28. maja prvi krajec. Dan zraste od začetnih 14 ur 31 minut na 15 ur 46 minut; zraste tedaj vsega za I uro 15 minut. Ce je ta mesec dosti dežja,	Velikega travna če pogosto grmi,
v jeseni bo dosti vsega blaga.	kmet se dobre letine veseli.
Tisk: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Čeč)