Ca-

Neobhodno potrebna knjiga in svetovalec za vsacega, kdor zeli

biti in ostati zdrav

Spisal

JURI J -SIMONIČ

tol j v Bistrici - Limbuš
(Štajersko)


SslJIt




Vodilo

po katerem se doseže najvišja starost.

Neobbodno potrebna knjiga in svetovalec za vsacega,
kdor želi biti in ostati zdrav.

Spisal

Dr JURIJ SIMONIČ.

1893.

Založil pisatelj v Bistrici-Lembah (Štajersko).

Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.

it»r. tŠookjiTMS

PREDG-OTOR.

ij že stojita si na zdravstvenem polju dva glavna
nasproti. Po prvem nazoru obstoje za razvijanje
ust človeka, kakor za vse dogodke v svetu sploh,
gotovi pogoji in zakoni; če teh ne spolnujemo ali jih rušimo,
maščuje se narava stem, da nam pošilja slabosti in bolezni,
radi česar si bolezni le takrat lahko olajšamo ali odstranimo,
če tem strogeje opazujemo naravne zakone. — Po drugem
nazoru je bolezen nekaj od zunaj vzlezlega, tujega, dvomljivega,
skrivnostnega, in se zamore le z različnimi skrivnostnimi ali
silnimi sredstvi zabraniti ali odpraviti.

S prvim nazorom zvezano je naravno zdravljenje,
katero je, več ali manj, vedno ali nevedno, glavni temelj vsacega
se ugodno zvršečega zdravljenja. Zadnji nazor pa je dajal nekdaj
in še daje vedno povod k zdravilski slepariji, in toraj tudi varanji
samega sebe. Eavno ta nazor je kriv, da se nekdaj, kakor
dandanes še slepari s skrivnostnimi zdravili, kriv je, da še se
dandanes veruje v čarovnije in simpatična sredstva, kakor je
kriv tolikih osodepolnih zmešnjav, ker se v novi dobi zopet
zdravi po sistemi stare arabske zdravilske šole — s strupom.
Sad tega zdravljenja je, da se prikazujejo vedno nove bolezni
in, da človeški rod vedno bolj in bolj peša.

1 *

Žalibog, da ljudstvo še zdaj noče verjeti, da so razne
pijače, krogljice in mazila, ki se po časnikih naznanjajo, le
sleparija. Bolj ko je lahko, umno, prosto in ceno, zdraviti se z
naravnimi zdravili, manjšo je zaupanje k njim. Navadno verujejo-
bolniki naravnim zdravilom le še tedaj, kadar so po rabi drugih
sredstev in kopališč že čisto oslabeli. Vendar pa pokaže naravno-
zdravljenje tudi pri takih, ki pridejo tako rekoč zadnjo uro, očivi-
dno in tako pogosto svojo moč, da ima naravno zdravljenje vedno
več in več privržencev.

V zlati dobi klasičnih ljudstev bilo je znanje naravnih
pogojev last vseh stanov, in vsi slavni možje bili so v besedi
in dejanju vzorni učitelji in zagovorniki tega znanja. Ko so pa-
začeli tajiti moč naravnih zdravil, začele so se tudi njihove (starih
Grkov in Kimljanov) moči rušiti. Njihovi premagovalci, nordiška-
ljudstva, vpeljali so zopet sistemo naravi primernega življenja,,
sicer ne znanstveno, a vendar so sevečjidel ravnali po tej sestavi.
Napredujoča kultura odvrnila je žalibog ljudstva zopet od tacega-
življenja, zopet so postala babjeverna; pa tudi zdravilstvo zabredlo-
je v velike zmotnjave. Pač so se včasih oglasili možje, kateri so
iskali pot do resnice in prave blagosti; in, če tudi niso dosegli svo¬
jega smotra, vendar so pripravljali pot do njega. Dandanes obstoji
v Nemčiji krog tristo naravno-zdravilnih zadrug in od učenih
zdravnikov kakor neukov nadzorovanih naravno zdravilnih zavo¬
dov. Najdalje zaslovelo je ime častivrednega gospoda Boštj  ana
K n e i p p - a,  župnika v Worishofnu, kateri že čez trideset let iz
samega človekoljubja pri njemu pomoči in rešitve iskajoče bolnike
zdravi z naravnimi zdravili in božjim blagoslovom. Mnogim je ime
Kneippin zaznambe njegovega zdravljenja „vodozdr  a vi  j enj  e“
pač znano, jedro pa, in sploh zdravljenje z naravnimi zdravili jim je

2 O :

čisto neznano; ljudje namreč neznanim ljudem ne upajo, in si
toraj doticnili knjig ne omislijo.

Namen te knjižice toraj je, po ceni izdaji seznaniti večje
kroge z naravnim zdravljenjem, napeljavati jih k tem, da sami
poskušajo, ter se prepričajo, kaj je na tem resnice, in, ker bodo
skušnje, ako se dobro izpeljajo, tudi vspešne, •— da temeljnim
nazorom naravnega zdravljenja nove prijatelje pridobi.

Pisatelj te knjižice prepričal se je iz učinkov naravnega
zdravljenja pri mnogih drugih, ter skusil tudi na sebi. Kar
tukaj priporoča, priporoča le iz lastne skušnje. Majhen prostor
seveda ne dovoljuje, obširno govoriti, a pisatelj je pripravljen,
vsa vprašanja, katerim so znamke pridjane, odgovoriti.

Naslov: „Dr. Georg- Simonič, Feistritz-Lembach,

K.  B.“

Pisatelj.

G-lavno vodilo

pri naravnem zčLrarvljenjTa..

fSsu
&

edanji svet se baha, da noče o čarovniji nič vedeti.
Prelom naravnih zakonov zdi se mu nemogoč, in toraj
ISlff misli, da je v zdravilskih znanostih posebno napredoval.

* če pa gre za poznanje naravnih zakonov za lastno živ¬
ljenje, ne briga se nikdo za to znanost, in, če tudi jo pozna, ne
uporablja je, ampak zahteva od zdravnika, da bi čudeže delal.
Celo ljudje, ki sami priznajo, de se narava z boleznijo za pre¬
stopke njenih zakonov maščuje, ne brigajo se zato, da bi
preiskali in spolnjevali te zakone, ali pa se jim morda zdi pre¬
nerodno, ter mislijo, da bo katero sredstvo naravo presililo ali
prekanilo.

Naravno zdravilstvo prizna tudi, da bivajo, in da koliko
toliko vplivajo na zdravje zdravju škodljive snovi, to pa v
občem pomenu v najožji zvezi z že od nekdaj poznanimi
spremembami v življenju. Človeško oko smatra jih, — in
saj se to vsakemu čistemu očesu kaže, — kot organično celoto,
katere posamezni deli so tesno zvezani, ter eden od drugega
odvisni, če je toraj kateri ud telesa bolan, ne sme se misliti,
da je to kaka posebna bolezen, ki ima posebno lastno moč,

se ravno v prizadetem udu ukoreniti; ampak vsaka prikazen
bolezni je le nasledek zmotenega telesnega razvijanja.

Človeško truplo ni le čuden umotvor, ampak tudi živ :
bistvo življenja pa je vedno spreminjanje. Niti dva človeka
si nista popolnoma enaka, in posameznik si niti dve sekundi
ni popolnoma enak. Eden in tisti vzrok vpljiva na različne
osebe v različnih časih različno; če pa hočemo to posebnost
zasledovati, ne pridemo nikdar do cilja.

Naravno zdravilstvo hodi po drugi, kratki in ravni poti,
in vspehi so dokazali, da je ravno ta pot prava. Ta pot
izgre iz stališča, da je narava za vso stvarstvo skrbela, in
da se stvari po svojem lastnem organizmu zdržujejo. Samo¬
umevno je, da narava ne potrebuje umetne pomoči učenih
ljudi, da vzdržuje človeštvo zdravo, ampak, ljudje morajo
pustiti naravo prosto gospodariti, je ne smejo presiljevati,
ter njenega glasu, nagona, ne zaduševati. Kje se pa je to že
zgodilo, človek seveda mora svoje misli zopet zbrati, da
spozna terjatve narave, in mora včasih naravne zdravstvene
napore podpirati. Več kakor to, ne bo zamogel.

Na tako podporo naslanja se vso naravno zdravilstvo.
O nobenem sredstvu ne moremo reči, da samo, neposredno
kak čudež dela. Le v spodbujo in k krepčanju naravnih, v
truplu že bivajočih moči nam lahko služi. Da se pa voli
pravo sredstvo, zadostuje vedeti, na kateri glavni pogoj se red
organizma neposredno opira. Spoznanje tega pogoja pa se
razodene vsakemu zdravemu mislecu od sebe, to je:

Urejeni krogotok zdrave krvi, in ta je od¬
visen od pravilne menjave snovi.

Naravno zdravilstvo spozna sicer spoznanje, katere vrste
učinkov na menjavo ugodno ali neugodno vpljivajo, za po-

sebno važno; da se pa pride do tega spoznanja, ni treba
razkosevati mrtvecev in živih živali, ampak, treba je. dobro
opazovati žive ljudi. Uperto na praktične vspehe tacih opazo¬
vanj, ne dvomi naravno zdravilstvo v nobenem slučaju,
češ: „kaj zdaj?“ Kje ravno da je bolezen, in kaj je vzrok
bolezni, to se ne vpraša, in ni treba vprašati.

Prvi korak k ozdravljenju, in sicer pod
vsemi okolščinami, je, ogibati se vsega tega,
kar po skušnji privaja krvi slabe snovi, ali pa
organizem moti v menjavi snovi.

Na ta način namreč se daljni vzroki bolezni preprečijo,
in, čeje dovolj moči, premaga narava sama bolezen. Na obrambo
in pomnožitev moči je toraj tudi treba paziti, in še le v tretji
vrsti delati na to, da se zdravilske namere na¬
rave, izključitev slabih snovi in vrejenje krvotoka
2 gotovimi sredstvi, ki so se rabljiva pokazala,
podpirajo.

Vsa sredstva pa, ki gredo čez naravno-zdravilni moči
podvrženo zdravilno moč, in na nameravan zdravilni tek bolj
ali manj na prisilni način upljivajo, so sumna in nevarna,
ako se, kar je čisto lahko mogoče, pri presodbi bolezni in
volitvi dotičnih zdravil zmotnjave vpletejo, če se pa tudi
ne vpletejo zmotnjave, tako sicer v enakih slučajih taka
sredstva lahko zdravje pospešujejo, pa tudi tukaj je vprašanje,
če se ni po nepotrebnem rušila telesna moč ? Le podpirljivo,
ne pa silno  ravnanje bo sicer v takih slučajih dalje trajalo,
je pa toliko gotovejše, varnejše. Cisto zavrgljiva, ker smotru
naravnost nasprotujoča, morejo se zaznamovati vsa sredstva,
katera truplu nerabne, zdravju škodljive snovi privajajo, po
katerih se naravna telesna moč skrči, krogotok krvi pa

moti. Taka sredstva, ki že zdravemu truplu lahko škodujejo,
pač nikdar ne morejo zdravilo biti. Naravno zdravilsko
ravnanje zavrže brezpogojno strupe, vse omeheovalne in
omehkužljive vpeljave, kakor močna dražila, po katerih se
dosežejo le osodepolni navidezni vspehi. Po takih vspehih
se le naravna-zdravilna moč zaduši, nikdar pa se po njih
ne more zdravje zadobiti.*)

Pikre bolezni, to so take, ki se precej silno, ter z
mrzlico pričenjajo, in le nekaj časa, nikdar dolgo ne trpijo,
niso nič druzega, kakor napori narave, katera hoče strupene
snovi, katere se nahajajo v truplu, in katerih organizem ne
more z lahka odstraniti, s slabejim ali močnejim vporom iz
trupla spraviti, ali pa zmedeni krvotok zopet v prvotni tir
spraviti. Ge se to posreči, spremeni se pikra bolezen v
popolno zdravje. Ce se pa ne posreči, sledi v težkih slučajih
smrt, ako se pa zdravje in stari red le deloma zopet povrneta,
postane bolezen kronična. Bolezen zgubi sicer svojo silnost,
trpi pa, bolj ali manj občutljiva, naprej, večkrat se spre¬
minjajo, dokler bolnik ne ozdravi ali popolnoma upeša.

Kar se tiče navideznih vspehov zdravju nasprotujočih
sredstev, (saj se večkrat pokaže, da ne koristijo, ampak
škodujejo,) je vspeh pripisavati temu, da je narava zraven
vzroka bolezni tudi napačno zdravilo premagala, ali pa, da

*) Med učenjaki nove dobe bil je po celem svetu sloveči profesor
Dr. Škoda na Dunaji, kateri je lastnosti zdravil, katere se zdaj
uporabljajo, in, od katerih so nekatere brez vrednosti, druge pa škodljive,
razkril in razložil, in njegove trditve tudi po praktičnih skušnjah do¬
kazal, ker je na njegovem oddelku v občni bolnici umrlo deseti del
manje bolnikov, kakor v drugih oddelkih. On svojim bolnikom ni dajal
ničesar, kakor barvano vodo, (da se je ohranil predsodkov, češ, da
brez „zdravil“ ni mogoče zdraviti).

je zdravilo naravno zdravljenje zmotilo, in pikra bolezen
postala je kronična. Iz tega se sprevidi, zakaj da so zdravniki
pri kroničnih boleznih s svojo učenostjo pri koncu. Oe
tudi dosežejo toliko, da bolezen za nekaj časa prestane, ali
da se boli pri kroničnih boleznih zmanjšajo, povrne se
bolenje v manjših ali daljših rokih tem silneje in nevarnejše.

Naj te besede razjasnimo s sledečo primero: Nekdo
sije po nepravilnem življenju pokvaril krv. Organizem hoče
slabe šoke odstraniti, in na gotovem mestu gornje kože
napravi se izpuščaj, ki pa noče minuti, ker dotičnik noče
urediti svojega življenja, in je krv toraj primorana, vedno
slabe šoke sprejemati, truplo pa ima še vedno dosta moči
jih odstranjevati. Potem maže bolnik izpuščaj s strupnim
mazilom, katero pa krvi nikako sčistiti ne more, ampak jo
še le bolj pokvari. Izpuščaj res mine, a ne radi tega, ker
je ozdravljen, ampak, ker je strupeno mazilo na dotičnem
mestu zaprečilo daljno odvajanje slabih snovi. Bolnik misli,
da je zdrav, v resnici pa je bolj bolan, kot poprej. V
ugodnem slučaju skušajo slabe snovi na drugi način priti
iz trupla; v neugodnem slučaju pa zdravje notranjih delov
rušijo.

Oni, ki misli, da je zdrav, mučen je na vse načine.
Lahko dobi tudi pljučno jetiko, ter zopet jemlje škodljiva
zdravila, tako, da je vedno slabeji. On pa vendar misli, da
ga je strupena maža ozdravila.

Bavno tako moramo vse operacije kot škodljive zazna¬
movati, izvzemši take slučaje, v katerih se vzrok bolezni
res, in brez težkega poškodovanja z mehaničnim orodjem
odstraniti da. Oe n. pr. tiči trska ali kroglja v mesu, sta
ti reči vzrok bolezni, in se, kakor so prišle, tudi mehanično

t 11 »

■odstraniti dado, vendar se smejo le takrat odstraniti, če niso
nasledki operacije hujši, kakor bolezen sama. Nikdar pa
se orodje ne sme rabiti tam, kje so videti le nasledki,
ne pa vzrok bolezni, kakor n. pr. pri polipih in drugih
izrastvih, posebno pa pri ženskih boleznih.

Nauk o zdravju.

Zrak in luč.

Od dveh faktorjev je delovanje življenja odvisno: od
sprejeme novih, za vtrjenje organizma potrebnih snovi,
hrane, in od vpljivov dražil,  za pomnoževanje moči.
Moč zdržuje stroj življenja v tiru, da lahko truplu prive¬
dene snovi obdela, vporabne predrugači, neporabne pa
odstrani.

Prvo, kar na človeka, ko se porodi, vpljiva, je zrak.
Zrak obseže obe prvini življenja, privaja truplu hranilne
snovi, in daje notranjim kakor zunanjim delom človeškega
trupla enočasno nekako prijetno dražilo. Zrak je najvažnejša
in neobhodno potrebna prvina človeškega življenja. Od rojstva
do smrti ga truplo vedno sprejema, in daje tiste dele, katere
služijo le v spodbujo, ne pa za hrano, zopet od sebe.

Gotovo ne dvomi nikdo, da mu je dihanje potrebno,
in vsakdo, ki to stvar premišljuje, ima precej resnične nazore
o tem, kak more biti zrak, da je vporabljiv, a vendar skrbi
jako malo kulturnih ljudi za to, da bi dihali čist in zdrav
zrak, koliko je njihovem zdravju potrebno, in to v pravi meri.
Da pa truplo ne diše le z pljučami, ampak tudi z potnicami,

ki se nahajajo na zunanji koži, in katerih je nad dva milijona,
pozabijo skoraj vsi. ter skrivajo svojo kožo pred zrakom, kot
pred kako tujo prvino. Nasledek je, da se zračno dražilo
res na koži oslabelega trupla le v nasprotnem načinu svojega
prvotnega načina kaže. Ge se človek pusti stem slepiti, da
ne spozna v nasprotnem zadržaju sovražnika svojega zdravja,
dalje, če ne spozna, da mu je zrak velika potreba za razvi¬
janje trupla, postane vedno slabeji in slabeji, če tudi mu
želodec najbolje snovi privaja.

Spodbudajoče snovi zraka so deloma njegova last, deloma
pa postanejo iz ohlepine zraka, katere našo truplo občuti
kot mraz ali gorkoto.

Pri pravilni menjavi snovi ima našo truplo gotovo
stopnjo lastne gorkote, ki pa ne strpi nobene spremembe
brez, da bi s spremembo ne bil tudi organizem moten, in
bi mu sprememba ne škodovala. Celo vsaka skrčenost ali
pomnožitev telesne toplote, kakor neenaka razdelitev, je
škodljiva.

Ravno pri najzdravejši sestavi zraka, ki pa je le-na
prostem najti, je človek največjim temperaturnim spre¬
membam izpostavljen. Ker pa to guganje in spreminjanje
izide iz narave, predskrbljeno je, da na zdravo truplo ne
vpljiva neugodno. Proti učinkom mraza postavi večjo telesno
toploto, ter se brani z znižano toploto ter z ohladajočimi
sredstvi prevelike vročine. Kar manjka truplu na neposrednih
močeh za ohranitev proti mrazu in gorkoti, nadomesti človek
z duhovitimi svojstvi, — z nagonom ali umom, kateri
človeka napelja, da se z umetnimi sredstvi obrani.

V naravnem stanju pa je tudi po naravnih razmerah
preskrbljeno, da človeku ni treba čez koristno mero takih

■« 13  «

obrambnih pravic iti. Kultura seveda pusti človeku prosto
voljo, a človek le prelahko žrtvuje za kratko veselje svojo
stalno blagost. Po preveč skrbni obrambi pred neugodnimi
vpljivi, izgubi truplo svojo naravno podporno moč, tako,
da se pozneje še manjim temperaturnim silam težko obrani,
če pridejo do njega, kar se pa pri narvečji previdnosti mnogo¬
krat pripeti. Oslabelo, mehkužno truplo nepripravnih vpljivov
ne more poravnati, postane toraj čez pravilno mero hladno
ali vroče, ter zboli, če tudi posebna skrb pred tako, v obče
„prehlajenje“ imenovano boleznijo varje, mehkužnost ne
ostane neosvetena, bolniki pešajo in slabe, in ta slabost je
že sama na sebi brez drugih prikazni resna bolezen.

človek toraj zdravega, svežega zraka ne potrebuje le
za pljuča, ampak za celi del zunanjega trupla, in ne le kot
hranilno snov, ampak tudi kot spodbudljivo, podpirljivo,
krepčal no moč v meniji vih stopnjah toplote.

Diha  naj se vedno, kakor pri posebnih telesnih naporih,
kakor n. pr. pri plezanju v gore, tako tudi v spanju, in
sploh vedno skozi nos,  nikdar pa skoz usta. Ako se diha
skozi nos, se zrak ne le ogreje, ampak tudi ščisti.

Diha naj se prav globoko, če to ubrani kako delo,
naj se včasih navlašč diše prav globoko, tako, da zrak pride
tudi do zunanjih robov pljuč, in da se tudi pljučni konci
gibljejo. Pljučna jetika pričenja se navadno na zunanjih
koncih pljuč, dokaz, da je manjekrat vzrok nezdrav zrak,
kakor nepravilno dihanje, ker konci pljuč nikdar ne dobe
svežega zraka, se nikdar ne gibljejo, toraj otrpnejo in začno
gnijti. Seveda je nezdravi zrak pri tem tudi veliko kriv,
najbolj za to, ker dele za dihanje splaši, mesto, da bi jih
k živahnejšem delu spodbujal.

« 14  *

Dnevna luč nima le namena, služiti očem, ampak vpljiva
na celo človeško truplo, kakor upljiva tudi na življenje
rastlin. Skozi luč, posebno po solnčnih žarkih naravnoč, se
vpljiva deloma na kemično kakovost zraka, v zdravju služ¬
benem načinu, deloma pa vpljiva luč kot životno dražilo
neposredno na naše truplo. Kakor skoraj vse živali in rast¬
line, je tudi človeška narava tako vpeljana, da svojo životno
djanje kaže lepo dnevu, po noči se pa, v kolikor mogoče,
odteguje od zunanjih vpljivov, in na to omeji natiho gibanje
svojega notranjega organizma. Dražilo ponočne luči, — lune-
nega svita, pred katerim so tudi rastline po zaklenjenju svojih
občutljivih delov ob varjene, človeku toraj ni koristno. Se
slabeje služi mu umetna luč. Učinki umetne luči ne ško¬
dujejo le očem, ampak vsej človeški blagosti, in sicer je

tem nevarnejša, kolikor bolj da se blišči. K dopolnitvi
umetnih luči pomnožuje se tudi število slabih in bolenih
očes. Mi pri najbolji plinovi luči ne vidimo tako dobro, kot
so prejšnji ljudje pri oljnatnih svetilnicah videli. Z raz-
širjatvo električne luči bodo se očesne moči še bolje skrčile.

Škodljivost umetnih luči še se s tem podpira, ker se
ljudje dado zapeljati njenim službenim močem, ker naravni
red v vsem obračajo, napravijo iz noči dan in narobe. To
je vzrok priložnosti mnogih drugih pogreškov, proti terjatvi
narave.

Zvečer n. pr. da narava čutiti, da je čas počitka,

človek pa, ki misli. da tudi zdaj še more delati, ali, kar

se še večkrat prigodi, ki se hoče zabavljati, zaduši ta občutek
s protinaravnimi dražilnimi sredstvi, z močnimi jedili ter
pijačami, pušenjem tabaka, s opijanljivimi in poltnimi užitki,
ter drugimi dražili živcev.

So ta sredstva sama na sebi že škodljiva, tako so ob
času, ko potrebuje organizem počitka, še bolj nevarna. Slednjič
prisili si narava vendar mir, odtegne se daljnim nemirom;
a ti še vedno delajo slabe učinke, naravno-osveževalno
spanje se ne prikaže. Človek toraj strese po ne dovolj dolgo
trajajočem spanju šiloma še dalje trajajočo utrujenost od
sebe, to se reče, od svojih občutkov, ter se zopet omami
s škodljivimi zdravili, in gre, seveda na troške svojih moči,
zopet na delo ali pa ostane v postelji ob času, v katerem
organizem po živaktnem životnem djanju po dnevni luči
hrepeni. A vendar se čuti slabega, kadar vstane, če tudi
dolgo počiva. Zopet si hoče pomagati z dražilnimi sredstvi,
v katerih misli, da mu bodo ponudila moči, med tem ko
ona organizem primorajo, moč, kolikor še se je nahaja, in
katera je za dolgo časa preračunjena, prezgodaj uporabiti.

31raz in gorkota.

Omenili smo že, da zunanji mraz organizem primora,
da priredi več gorkote, gorkota pa ravno narobe vpliva.
Ker pa je temperatura za naravno zdravljenje vendar prav
važen faktor, more se njeni učinek še posebno razjasniti
in razložiti.

Naravna gorkota trupla postane navadno po kemično-
zažigalnem razporu, deloma pa po mehaničnem gibanju,
skupaj pa po menjavi snovi. Živahtneje in nagleje se to
vrši, tem krepkejši je organizem. Ker pa dotok zunanje
toplote vpljiva na truplo tako, da se telesna toplota zmanjša
in toraj menjavo snovi skrči, upljiva nekako utrudljivo, kar
v vročih poletnih dneh, kakor po toplih kopeljih razločno

: 16  s-o-

čutimo. če pa z telesnim delom organizem primoramo, da
menjavo snovi preveč ne omeji, ampak nepotrebno gorkoto
hitreje izključuje, nas zunanja gorkota ne slabi tako. Ne¬
potrebno gorkoto odstraniti pa je mogoče le po potenju.
Pot pa, na prostem zraku, naj bo že hladen ali topel, hitro
■shlapi, in se torej s tem hitro ohlajenje trupla doseže. Zato
pa tudi pridni delavci na prostem v vročih dneh od vročine
manj trpijo, in se ne čutijo tako utrujeni, kakor osebe, ki
pri delu ne rabijo telesnih moči. Pri zadnjih pomaga si
organizem navadno stem, da skrči menjavo snovi. Mraz
pa, kakor rečeno, le pospešuje menjavo snovi, in torej oživlja,
osvežuje in okrepčuje. Ce se pa menjava snovi z lahkim,
a vendar živahnim gibanjem še bolj pospešuje, ne zde se
nam učinki velikega mraza le za prestati, ampak celo ko¬
ristni. Seveda pa je tudi meja, čez katero menjava snovi
kot nadomestilo zgubljene toplote več ne seže, in telesna
temperatura pada, kar seveda škoduje. To se pa tem preje
zgodi, tem mehkužnejše da je truplo, to je, tem manjkrat da
je vpljival pospeševalni mraz na njega, ali, temvečkrat ko
je upljivala utrujevalna toplota nanj. Tudi na toplem jugu
so krepki rodovi, kar nam naj bo v dokaz, da so v tistih
krajeh občutljivo — hladne noči, katere utrudljivi vpljiv
dnevne vročine na malo ali nič zakrita trupla naravnih ljudi
zopet poravnajo in utrdijo.

Utrditev.

Pod utrditvo ne sme se umeti samo svojstvo, mraz brez
škode prenašati znati, ampak zmožnost telesa, se vseh na¬
ravnih dogodkov z koristijo posluževati. Utrjene osebe niso

le za vse nezgode manj občutljive, ampak, če so se že zgodaj
dovolj, — v mladosti utrjevati pričele, imajo tudi dovoli
razvitih moči.

Utrjenje se ne sme smatrati kot kaj nepotrebnega,
češ: „dobro je, a potrebno ni“. Utrditev je za ohranitev
in zopetno pridobitev zdravja neobhodno potrebna.
Mehkužnost in pojem moči imata enaki pomen. Dokler pa
ostane truplo mehkužno, dokler mankajo moči, se zdravje
ne more ne ohraniti, ne povrniti. V mnogih slučajih je
ravno mehkužnost vzrok bolezni, ki se pa le z utrditvijo
odpraviti da.

V obče pa je misel, da je kedo že prestar ali preslab,
da bi se začel utrjevati, kriva in napačna. Ta izgovor je
tak, kakor bi kedo rekel: „prestar in preslab sem že, da bi
postal zdrav“. Kdor hoče živeti, ter zdrav postati, mora se
utrditi,  če tudi je že star ali bolan. Kdor pa je zdrav,
mora se utrditi, da ohrani svoje zdravje, — da ga ohrani
in varje, — in da pomnožuje svoje moči. Način pa, kako
se utrditi, mora se nasvetovati in je odvisen le od okolščin,
od česar bodemo še pa v teku naše razprave govorili.

Stanovanje, obleka, p6stelj.

Če omikanci vidijo cigansko družino v njihovih zračnih,
platnenih šatorih, ali pa le pod gostim vejovjem, ki jim je
velikokrat edino zavetje, dalje, če vidijo, da hodijo vsi
gologlavi, bosi in na pol nagi, in so toraj vsem vremenskim
nezgodam izpostavljeni, preide jih nekak čut, pol zaničevalen,
pol sočuten, posebno za uboge otroke. Vendar bi nas naj
ti čisto zdravi ljudje poučili, da so njihovi pastirski šatori

2

vzgled zdravih stanic, spalnic, in oblačenja, in, po pametni
skušnji naših varstvenih sredstev moremo priznati, da so
naše stanice in spalnice prevečkrat le zavetje kužljivosti,
ter bolniško ognjišče.

Kar se tiče obleke, ve tako vsakdo, da jo predpisuje
moda, — moda, ki se gotovo na zdravje najmanj ozira.
Komaj da mladi zemljan zagleda luč sveta, največkrat itako
že nezdrav, že ga. kolikor mogoče, odtegnejo zdravi zračni
sapi, ga pokopljejo v goste pernice, ter ga zaprejo v z
nezdravim zrakom napolnjene prostore. Polovica vseh otrok
umerje baš sled take neumne odgoje, in do petindvajsetih
let umerjete dve tretjini vseh rojenih otrok, med tem, ko je
smrt otrok pri neomikanih narodih nekaj tujega, iznenadnega.

Kdor hoče iz svojih otrok izrediti zdrave in krepke ljudi,
ta tudi naj gleda, da dobo najpotrebnejše životne snovi, —
sveži, čisti, prosti zrak, od prve do zadnje ure življenja, in
sicer vedno toliko, kolikor potrebujejo.  Kaj nikdo
ne misli, da more otroke pred zrakom zapreti, zato ker
so preslabi. To je ravno tako, kakor bi mu ne dali zdrave
hrane, kadar je lačen. Bolj kot je otrok slab, tem preje mu je
na pomanjkanju zraka, —• zračni lakoti,  poginiti.

To pa velja tudi slabim ali bolnim odraščenim ljudem.
Sveži zrak jim je najpotrebnejšo zdravilo. Dosti je tacih bolezni,
pri katerih narava sama kaže, da truplu ne manjka nič dru-
zega, kakor sveži zrak. To je v prvi vrsti pri tacih boleznih,
prikterih dotičniku jed ne diši. Otroka glavno delo je dihanje,
in celo odraščen človek prespi tretjino svojega življenja.

Zato pred vsem: sveži zrak v bolnico, v
spalnico in otročjo stanico.  Ce se soba le enkrat
na dan prezrači, to ne zadostuje. Ves čas, med katerim kedo

v sobi spi, mora zrak imeti prost dostop. V spalnici toraj
mora celo  noč  eno okno odprto biti, in sicer po leti,
kakor po zimi,  pri vsakem vremenu, tudi, če je meglavno.
Boljši kakor zunanji zrak namreč zrak v stanici nikdar biti
ne more.

Prekajenje in enake reči ne hasnijo prav nič, ker zraka
ne zamorejo osvežiti. Taka sredstva varajo le naš nos, na¬
vadno pa še zrak le bolj pokvarijo, kakor je že poprej
pokvarjen. Temu nasproti pa je dobro, izpostaviti posode
z vodo, če je zrak suh. Zrak more namreč vedno gotovo
stopnjo vlažnosti imeti.

Po leti morajo okna spalnic biti čisto odprta, po zimi
pa zadostuje, če so le gornje peroti odprte. Da ne pride
sveži, oster zrak naravnost do njih, lahko se občutljive osebe
obvarjejo stem, da zavesijo okna, ali pa odprejo le okno
kake stranske sobe. Pa tudi, če pride sveži zrak neposredno
do njih, ne bo jim škodovalo prav nič. Nespametno toraj
je, pripisavati odprtemu oknu, če se kedo prehladi. Gotovo
bi tak človek tudi pri zaprtem oknu zbolel, kar se ja toliko¬
krat zgodi. Odprto okno bo le zmanjšalo nagon k bolezni.

Siromaštvo, katero sili k varčnosti s kurjavo, ni nikaka
zapreka za prezračenje spalnic, kajti spalnice se niti kuriti
ne smejo. Ce je ena soba stanica, delalnica in spalnica, je
tem potrebnejše, da okno ostane celo noč odprto, posebno
pa tam, kjer se niti duri ne odpirajo mnogokrat. Ce pri
tem temperatura pade tudi pod zmrzlinec, to prav nič ne
škoduje. Spanje bo tem globljeje, ter bolj okrepčevalno.

Odevka pri tem mora biti seveda dovolj topla, a ne
pretežka ali prevroča. Pernice  smejo se rabiti le v izjemnih
bolezniških slučajih. Pri navadnem zdravljenju pa pernice

2 *

• 20  =■

zdravju kot pokrivalo niso ugodne, še manj pa kot podlaga.
Za podlago je najbolje razrezana slama, za spod glavo pa
s senom, mahom, ali enako tvarino napolnjeni zglavnik.
Žimnjaki in žimnasti zglavniki naj služijo le razvajenim
ljudem, pernate blazinice pa naj vsakdo zavrže.

Po pernicah obdrži truplo več telesne toplote, kot mu
je potrebno. Truplo postane trudno in slabo, začne se potiti,
in, ker se znoj ne more izhlapiti, še le pospešuje večjo
utrujenost in razgretost. Tako postane mrzlična vročina, ki
posebno na glavo neugodno upliva. Ce se spalec v tem
stanju v noči razkrije, najde upljiviv mraz v močeh skrčen
organizem, in nasledek je prehlajenje. Enako upliva tudi
kurjava spalnic. Novorojeni otroci ravno tako trpe od vročine
svojih ležišč. Toraj tudi za otroke je le tako ležišče, kakoršno
smo zgoraj priporočali odrastlim, kot pokrivalo pa lahka,
nikdar tesno zvezana odevka ugodna.

Za odevko zadostuje za majhne in velike po leti laneni
prt, v hladnejih letnih časih volnena ali navadna odevka,
pri velikem mrazu pa več, ne pretežkih odevk. Nočna obleka
naj bo samo srajca. Spodnje hlače zde se iz nravstvenega
obzira potrebne, toda prosto izhlapenje udov je bolje.

Škodljivo  pa je, če se postelj umetno ogreje.
Zdravi ljudje, stari kakor mladi, se tudi v ledenomrzli po¬
stelji hitro ogrejejo. Slabi pa morejo za spodbujo lastne
telesne toplote skrbeti. Ce se pa greje postelj, se telesna
gorkota vedno bolj in bolj krči.

Glavobol in prsne bolezni, kakor revmatične bolezni,
bolezni vsled prehlajenja vseh vrst, primanjkovanje krvi,
so. le nasledki zdravju nasprotnih ležišč in spalnic, v katerih
zraka manjka.

* 21  ;

Oči se morejo pred solnčnimi žarki vedno varovati,
drugače je pa solnce kot dariteljica naživotne moči le naša
prijateljica. Ce se nam solnce včasih zdi tudi neprijetno,
vroče, vendar je vpljiv, katerega napravi na naše truplo,
vedno dobrodejen. Ce nepripravna obleka, posebno obuvalo,
truplo ne zabrani, da se izhlapi, zdravi ljudje proti solncu
ne potrebujejo drugega varstva, kakor tega, katerega njim
je narava podelila, namreč lasi. V naša stanovanja moremo
svetlobo kolikor mogoče nezadrževano pustiti. V senci ležeči
ali umetno utemneli prostori so vedno zdravju škodljivi, tudi
takrat, če se prezračujejo.

Prav škodljivo je tudi to, če se v stanici ali delalnici
preveč kuri. Vsaj že itako vsaka kurjava kolikor toliko spači
zrak. Najboljša je toplota do 14 0  E. Ce pa ima gorkota
čez 16 0  postane zrak suh, ter odtegne našemu truplu vlaž¬
nost. Zatem čutimo neko zmrzlost, katera primore k po-
množenji stanične toplote in k shujšanji zla. Razven meh-
kužnosti zakrivi stanovanje v pregorkih stanicah tudi veliko
drugih bolezni. Pri ljudeh, ki stanujejo na deželi, bila bi
bolezen nekaj redkega, otroci bi skoraj nikdar ne umirali,
če bi svojih sob ne kurili in soparili tako, kakor jih, in,
če bi ne imeli tako vročih postelj. 8 tem pa, da v sobah
tako kurijo, ter proti naravskim zakonom ravnajo, spreminjajo
prednost zdravega zraka na deželi, ter zdravega dela v ne¬
zdravo in nično.

Da pa obleka  trupla ne sme pred zrakom zakleniti,
tako, da bi truplo mehkužilo ali preveč ogrevala, lahko se
že iz vsega poprej povedanega posname. Vendar pa je po¬
trebno, da o tem še natančneje govorimo.

■* 22  .

Pri urejenem krvotoku je celo truplo enako toplo,
vendar se ne branijo vsi deli mrazu enako. Najpopolnejši
je to pri obrazu, kateri nikdar varstva proti mrazu ne po¬
trebuje, pač pa potrebuje vedno svežega zraka. Glava pa
je nekoliko občutljivejša proti mrazu, vendar pa zahteva
tudi veliko prostega zraka. Pokrivati sme se le včasih z
lahkim pokrivalom. Dobro je toraj, če človek hodi kolikor
mogoče gologlav, in sicer tudi po zimi. Nikdar pa se glava
ne sme pokrivati s pokrivalom, skoz katerega zrak ne more
priti, ali pa, katero je prevroče.

Trat zahteva skoraj z obrazom enako prostost. Ze
lahki robec ga lahko razgreje, in toraj lahko povzroči raz-
hlajenje.

Roke naj se oblečejo le v strogem mrazu, če rokam
manka lastna gorkota, pomeni to le motenje menjave snovi,
toraj bolezen.

Drugi deli trupla morajo biti iz nravstvenih ozirov
oblečeni, kar pa je v našem ozračju tudi potrebno, da se
včasih branimo mrazu. Vendar obleka naj bo voljena tako,
da truplu pomaga ravnomerno razdeljeno pravilno gorkoto
vzdrževati, ne pa, da bi zadrževala toliko toploto, da oslabi
menjava snovi. Po primerni utrditvi trupla mora velikobolj
menjava snovi biti spodbujena, živahtneje in hitreje toploto
prirejati.

Telesno perilo naj bo laneno, če je potrebno, tudi iz
pavole, nikdar pa ne sme biti iz ovčje volne. Volna namreč
tako omehkuži, da truplo niti po leti potrebne telesne toplote
prirejati ne more. Zato se pa ljudje, kateri nosijo volneno
obleko, vsako leto skrbneje oblačijo, a vendar jih vedno
mrazi. Temu se lahko le stem pomaga, če se hočejo pod-

vreči utrjenju, svojo volneno obleko pa počasi opustijo, ter
se začnejo v laneno obleko oblačiti. Najpripravnejše za perilo
je čisto, debelo, takozvano „reistno-platno (Eeisten-Leinen“).
Pino laneno platno pa ni koristno, ker se od znoja ali vode
mokrega trupla prime, in toraj pregladko postane. Obleka
pa bi morala kot nadomestilo prostega zračnega dražila z
lahkim gibanjem spodbudajočo, dražilno upljivati.

Ker se dandanes finejši ljudje teško odločijo nositi
tkanine, začeli so že podjetniki izdelovati več vrst tkanin,
katere ustrezajo ne samo zahtevam zdravja, ampak tudi
razvajenega ukusa. Kot najboljše izdelke te vrste našli smo
lanene pletenine, zdelane v c. kr. priv. laneni fabriki Karola
Siegla sen. v Mer. Schonbergu. Te lanene pletenine
dobivajo se pri Stefanu Zwitschu v Gradcu, in so, kakor
smo se sami prepričali, jako dobre v vsakem letnem času.
Laneno perilo naj bo dovolj dolgo in široko, v odprtinah
pa prostorno.

O škodljivosti moderea naj le nekaj besed spregovorimo.
Vsakdo pač sam lahko sprevidi, da stisnjena pljuča le težko
delajo, in da ima stisnjenost in premeklost notranjih organov
le najhujše nasledke, kratko, da je jako škodljiva.

Vsaka žena, katera nosi moderc, težko greši zoper
peto zapoved, ne samo z ozirom na lastno življenje, ampak
tudi z ozirom na njene potomce. Ker se pa nasproti zapo¬
vedim brezumne, barbarične mode niti na božje zapovedi
več ne pazi, ker se Molohu bedaste ničemurnosti ne žrtvuje
samo samoljubnost, ampak zdravje in blagost lastnih otrok,
včasih celo materino srečo, moramo reči, da so vsi opo¬
mini razumnih mož zamanj.

24

Kar se tiče obuvala, naj bo povedano, da je našo
tesno, zrakogosto, trdo obuvalo ravno tako, kako bi biti ne
smelo. Kurja očesa, za katera se imamo le obuvalu zahvaliti,
so še najmanjša zla, katera obuvalo provzroči. Vedno mrzle
noge tolikih ljudi, kakor tudi znojne noge, kažejo razločno
dovolj, da se kvar, katerega povzroči obuvalo, tudi na celi
krvotok razteza, in toraj tudi kri pokvari.

Bosonog hoditi.

Naravno zdravstveno pravilo je, da mora biti glava
hladna, noge pa tople. To pa ni istina. Noge sicer morajo,
kakor vsi telesni udje, tople biti;  to pa bode najgotoveje
takrat, ako so, kakor glava, ■— gole. Nič druzega ne vodi
kri, — in toraj tudi toploto, — tako k nogam, kakor njih
nagota, to se pravi, če človek hodi bos.  To pa ne
rečemo, da le po leti, kadar je zemlja topla in razgreta,
ampak tudi po mrzlih in mokrih tleh, da, celo po slani in
snegu. Dosta slavnih mož je od nekdaj priporočevalo boso*
nogo hojenje, in vsi, ki niso oddaljeni od naravnega živ¬
ljenja, poznajo dobrodejne učinke tacega hojenja. Najlepše
se kaže pri otroku, kako dobro mu de, če hodi bosonog,
brez nogavic in črevljičev. Omikanec pa prestoji vse muke.
ki mu jih taka uničevalna obleka povzročuje, kakor da bi
r-es bila prava naravna potreba, ter se ogiblje vsake dotike
zemlje z boso nogo, kakor ognja in kuge. Mislijo si taki
ljudje, da bodo, če se le po svoji izbi bosi sprehajajo, smrtno
zboleli. Tudi kmetje ne hodijo več tako bosonogi kakor
nekdaj, in sploh so se mehkužnost in druga škodljiva svojstva
pričela tudi pri tem stanu že širiti. Bosonogo hojenje pa

: 25  »■

je eno glavnih sredstev za utrjenje in krepčanje, in zadostuje
pri dostih boleznih že samo, da bolnik ozdravi.

Otrokom naj se obuvalo od začetka ne vsiljuje, naj se
jim pusti priložnost, da se po mogočnosti utrdijo, in vedno
bosi hodijo. Odrastle, mehkužne osebe pa naj počasi urijo
in vadijo, bosi hoditi, sicer ne zato, ker bi škodovalo, ako
bi naglo pričele bose hoditi, ampak zato, da se njihovi
občutljivosti ustreže. Prične naj se s tem, da dotičnik zjutraj
ko vstane, in zvečer preden gre spat, nekaj minut v hiši
bos hodi; po leti pa, če mogoče na prostem, in sicer v
toplejih urah. To naj se ponavlja vsak dan, in naj vsakokrat
vsaj četrt ure trpi.

Ko se je dotičnik stem počasi sprijaznil, naj včasih
stopi do členka v mrzlo vodo, in hodi z mokrimi nogami.
Najboljše je pa, če hodi bos v rosni travi,  saj je
to sloveči naravni zdravnik Priessnitz  svojim bolnikom
večkrat zapovedal. Ce je trava še tako mrzla, ne ško¬
duje nič.

Dobro sredstvo za urejenje krvotoka in za ogretje nog
in toraj za odpravljanje marsikatere bolezni je hojenje po
travi, na kateri je slana.

Y nadomestilo mokre trave služi tudi kamen, polit s
čisto vodo. Hojenje v ravno zapadlem ali v tajajočem snegu
je tudi dobro zdravilo. Naj nikogar ne ustraši, če malo v
noge žge. Tudi če palci otečejo, treba jih je le s sneženo
vodo zmakati, ali s snegom lahko ribati, in zopet so
ozdravljeni.

Vendar sprehodi po snegu, ki so seveda strogi, smejo
se vršiti le do četrt ure, ali malo dalje. Novinci imajo eno
minuto zadosti, če dalje ne morejo strpeti. Prehlajenja naj

se nikdo ne boji. Ravno nasprotno je; bolezni sled prehla-
jenja, naj bo že ta ali una, stem, da se odvodi kri od
dotičnega mesta, ozdravijo.

Kdor pa v mokroti in mrazu bos hodi, mora strogo
na to paziti, da trupla mraz ne prevzame. Le noge in roke
smejo mrzle biti. Hoditi se pa mora naglo. Za takim spre¬
hodom pa more dotičnik obleči nogavice, in, če ostane na
prostem, tudi črevlje, in more najmanj še četrt ure obut hoditi.

Komu se pa noge potijo, ali, kedo ima kako rano na
nogah, ne sme iti ne v slano ne v sneg. Ako je sneg
zmrznjen, ali če krivec piše, se sploh ne sme po snegu
brez obuvala hoditi. Bolje je tudi po cele ure bos hoditi
po vodi ali blatu, kakor pa mokro obuvalo na nogah trpeti,
kajti tako tudi v topli sobi lahko zmrzi, kar se pa bosemu
ni bati.

Gibanje, mir, počitek, spanje.

K življenju ni potrebno le tisto gibanje, katerega or¬
ganizem v notranjih delih trupla sam izpeljuje, ampak morajo
vse telesne moči s samovoljnim telesnim delom živahtno
spodbujo sprejemati. Nevajene moči pešajo in ginejo. Po
zunanji nemarnosti postane tudi notranji organizem nedelaven,
pretrga se menjava snovi, trupla se polotijo slabosti, in
bolezni se prikazujejo. Takemu, ki z truplom ne dela nič,
ali pa giblje le posamezne ude, lahko se začne vrteti, če
tudi zavživa najzdravejši zrak; in, če tudi zdravo, zdravju
koristno hrano zavživa, lahko oslabi.

Najzdravejšo gibanje je težko delo na prostem zraku,
kakor ga ima kmet, nekateri rokodelci in drugi delavci.

Ženskam pa prijajo najbolj taki opravki, katere zahteva
gospodinjstvo, in sicer kmetiško.

Komur pa poklic ne dovoljuje enakega dela opravljati,
more tembolj v prostih urah misliti na to, da z gibanjem
nadomesti to, kar je sede zamudil. Počasni sprehodi ne
pomagajo veliko; bolje je, hitro korakati, ali pav gore hoditi.
Seveda se pri tem more paziti na to, da se dotičnik ne pretrudi.
Sploh pa zgube vsa gibanja, ki se vršijo le za kratek čas,
svojo vrednost, ki pa bi vendar morala biti nadomestilo
zdravega dela. Tako gibanje je le enostranski nagon, ki pa
ne more moči pospeševati, ker je le menjava in previdna
pravomernost zdravju koristna.

Ce zdrav človek živi, kakor bi živeti moral, lahko pol
dneva pri zdravju koristnem delu prestoji. Ce pa svoje
telesne moči manje in neenako uporablja, in, če je zrak,
katerega soplje, nezdrav, se tudi dosta poprej utrudi. Kdor
pa le duševno dela, in, če se še tako napenja, zraven tega
pa truplo ostane mirno in nedelavno, stem telesno moč le
slabi, ne pa, da bi jo, kakor telesno delo, enočasno pomnožil
in obnovil. Kdor pa si hoče zgubljene moči z umetnimi
sredstvi zopet pridobiti, bo se opekel. Taka sredstva so le
škodljiva.

Po menjavi dela, počitka, spanja in hrane nadomestujejo
in pomnožujejo se uporabljene moči. Kakor smo že omenili,
je za spanje namenjena noč, in sicer mora polnočna ura
tudi srednji čas spanja biti. Najboljše je, če se gre ob
osmih zvečer spat, a se že zjutraj ob štirih vstane, kakor
kmetje delajo. Brez škode se sicer sme tudi malo dalje
spati; a kdor spi do dneva, že stem pomanjša oživljajoče
učinke spanja. Večer naj bo prehod živahtnega dnevnega

dela v mirni počitek, in se noč toraj ne sme posvetiti za¬
bavljanju ali veselicam.

Vsem živim bitjam, tudi rastlinam, potrebno je, da
včasih pretrgajo za daljo časa svoje životno spanje. Pri
nekaterih živalih in rastlinah pokaže se še globljeji počitek
kakor je navadno spanje. Narava zbira vse moči v notranjih,
tihih gibanjih organizmov. Tako je tudi pri vseh narodih
jeden dan v tednu posvečen počitku. Nedeljsko  sve-
čenje ali nedeljski  mir  ni morebiti le verska ali dru¬
žinska uprava, ampak od človeške narave globoko utemeljena
potreba. Ako človek te potrebe noče priznati, mu je gotovo
več k škodi, kakor k haski. Družba, katera svojim udom
odtegne nedelski počitek, jim ob enem odtegne veliki del
njihovih moči. Tisti pa, ki delajo razven celega tedna tudi
v nedeljo, bodo slabo želi.

Ravno tako škoduje to, če se nedelja, ki je posvečena
počitku, uporabi za veselice in zabave, ki so še bolj škod¬
ljive, kakor prenapeto delo, pri katerem se ne počiva in
nič ne menjuje.

Naravna potreba nedeljskega počitka naj se ume tako.
da se more v drugih dneh v tednu napetim močem pri¬
voščiti mir, med tem, ko se morajo navadno počivajoče
moči k delu spodbujati. Tisti, ki čez teden dela z rokami,
naj v nedeljo dela duševno, naj kaj čita, ali se sploh kaj
uči, kdor pa čez teden- dela duševno, naj se v nedeljo z
gibanjem udov krepča. Oba pa naj vsaj en del dneva po¬
svetita notranjem, duševnem življenju, katero je vendar
sredina človeške narave. Telo, duh (kot djanje možganov),
in duša (pravo jedro človeško) so nekaka trojica človeške
narave v notranji menjavni razmeri. Celo surovim, nevernim

■ 29  *

narodom je njihovim duševnem razvitku primerno duševno
življenje lastno. Ce toraj omikanci to duševno življenje
zatajijo, ne padejo zopet v prvotnost nazaj, ampak še za prvotnost
zabredejo. Ljudje, ki zabijo svojo dušo, zdivjajo, če tudi
imajo višje duševne zmožnosti, in, ker živalsko stanje za
človeka vender ne more naravno biti, ginejo človeku tudi
duševne in fizične moči. Narobe vpljivajo vse zdravstvene
škode, na duh in na dušo; na zadno še hitreje in uniče-
valneje, kakor na moči možganov. Ljudje, ki seudajo zdravju
nasprotnem životarenju, postanejo enočasno slabi na volji,
tako, da tacega životarenja tudi takrat opustiti ne morejo,
če sami spoznajo in sprevidijo, da je škodljivo. Med tem,
ko njihove telesne in duševne moči še dalj časa vstrajajo,
se njihov značaj popolnoma skvari. Za vzgled naj navedemo
marsikaterega pijanea, pa tudi tisočero drugih slučajev bi
lahko navedli, kje se duševna spridenost in škodljivo živo-
tarenje bratita, če ravno to ni tako očito, kakor pri pijancu.
To pa svetu za to ni tako očito, ker je današnji svet po
nasledkih svojih nasprotnosti ravno tako bolan in slab du¬
ševno, kakor telesno, in m« je pomen pravega čistega
duševnega zdravja nekaj tujega, neznanega! Nauk o naravnem
zdravljenju pomeni toraj toliko, kot nauk o zdravljenju
celega človeka, duše in telesa.

Jesti in piti.

Da jesti in piti veže dušo s telesom, vedo in pravijo
vsi ljudje, a malo jih je, ki bi vedeli, kaj in kako naj jedo
in pijo. Pa če tudi vedo, nočejo se po tem ravnati, ali
vsaj radi in prostovoljno ne.

■ 30  •

K dobri, močni hrani štejemo v prvi vrsti meso,
potem pivo, vino, kavo, in druge pijače, toraj reči, ki po
njih učinkih soditi, niso nič druzega, kot strup, katerega
močen organizem po močeh zopet odstranjuje, oslabelo
truplo jih pa more kot bolestno snov obdrževati. Tudi
vsa, umetno pripravljena, nebo dražilna jedila, če so le prav
draga, veljajo kot dobra, krepčalna hrana, prosta, cena
hrana pa se zaničuje. To pa je čisto narobe.

Tam, kjer soljudje z naj pri pr os tej im življenjem
zadovoljni, z priprosto hrano,  katero si vedo pri¬
meriti, tam so tudi najzdravejši in najkrepkejši
ljudje.  Revni ljudje v mestih so le zbog tega tako slabi,
ker se tudi ravnajo po narobni kulturi, brez da bi si tisto
malo dobrega, kar kultura še premore, prilastiti znali. Ge
si revni ljudje za svoja majhna sredstva kupujejo meso,
kavo, pivo, vino in enake reči, beli kruh in fino moko,
seveda imajo vedno premalo hrane, kajti, če se take hrane
tudi dovolj zavžije, kar pa siromak storiti ne more, ker
mu novcev nedostaja — ne pomaga nič. Te reči imajo
namreč premalo hranilne in redilne moči, vrh tega snedo
še druge dobre snovi ter pokvarijo šoke.

Zalibog, da so zastopniki enostranskih, posameznih
znanosti zakrivili sami — da se je ljudstvo odvrnilo od
svojega prvotnega življenja, in, da misli, da so razna sredstva,
katera smo zgoraj navedli, potrebna hrana.

Kdor hoče vrednost hranilnih snovi prav presoditi,
treba mu je manj paziti na to, koliko ima dotična snov
hranilne moči, kakor pa na vprašanje: Kako ga bo sprejel
in upotrebil organizem'? Ne tisto, kar človek jej,
ampak tisto, kar prebavi,  ga redi. Pa tudi to, kar

31

prebavi, ni vse enako koristno. Kot krepčalno hrano mo¬
ramo smatrati le to, kar kri dela čisto in zdravo, brez da
bi organizem s težkim prebavljanjem težilo.

Meso v kljub temu, da ima mnogo redilnih snovi,
vendar ni krepčalna hrana, in to tem manj, čem slabeje
je truplo, katero meso kot hrano sprejme. Za bolnike,
otroke, slabe, malokrvne in telesno nedelavne ljudi meso
ne prija na noben način, tudi juha ne, ker preveč dražilno
razgrevno vpljiva. Zdravi ljudje, kateri veliko delajo, smejo
meso k zelenjavi in drugi zeliščni hrani jesti. Narobe
toraj je, meso zavživati kot glavno hrano, zelenjavo pa le
kot prikuho. Oe se pa to vendar zgodi, lahko iz poprej
povedanega vsakdo sprevidi, da je škodljivo. Da narava
človeku ni meso kot glavno hrano odmenila, sprevidi se
iz tega, da enako pripravljenega mesa zapored nikdo ne
more dolgo zavživati, tako, da bi se vsegdar nasitil. Želodec
moramo z ostrimi močno dražilnimi sredstvi prisiliti, da
sprejema meseno hrano. Zavživanje pohujšljivih in omam-
ljivih pijač, kakor kave, čaja, dalje pijač, ktere vzdržujejo
alkohol ali nikotina (tabaka) potrebno je le takrat, ako
človek zavživa veliko mesenih jedi. Da pa so vsa ta sred¬
stva zdravju škodljiva, smo že poprej povedali.

Mesni izvleček  (Fleisch-Extract) ima le škodljiva
svojstva mesa. Eedilne vrednosti nima prav nobjene. Ge psa
krmiš z mesnim izvlečkom, gladu ti pogine.

Da to razjasnimo, povemo, da, če se zavžije na dan
le ena žlica mesnega izlečka, povzroči to celo pri zdravem
človeku srčno tripanje, razdraženost, izpuščaje na koži celo
protin, — toraj bolezni, ktere sicer tudi meso povzroči,
ako se ga preveč zavžije.

Naj se toraj ne da motiti nikdo, če tudi tovarnarji
in prodajalci mesnega izvlečka tega se tako hvalijo in pri¬
poročajo. Daje ta hvala prazna, vidimo pri prostem ljudstvu,
pri katerem meso le ob velikih praznikih pride na mizo,
in katerem so umetne pijače in umetna jedila čisto ne¬
znana. Prosto ljudstvo živi o najpriprostejši hrani, katero
mu daje večkrat nerodovitna pusta zemlja. Vendar pa so
taki ljudje najzdravejši, najbolj vstrajajoči v trpljenju in
pomanjkovanju, kar se nam v vojskah kaže jasno dovolj.

Največ vredna, za vsako stanje truplu koristna hrana
jed in pijača ob enem — je mleko.  Ge tudi je mleko
po nekaterih krajeh drago, vendar je, primerjano z drugo
hrano, vredno svojega denarja.

Ako se kravje mleko rabi mesto materinega mleka
(kako umetno sredstvo se ne sme rabiti), naj se pomeša
prvi mesec z dvema tretjinoma, pozneje pa z manj vode,
(nikdar pa se ne sme mešati s kavo, ker je to otrokom strup).
Tudi slabotni, bolani ljudje včasih lažje prenašajo z vodo
pomešano, kakor čisto mleko. Sir je bolj redilen in lažje
prebavljiv kakor surovo maslo.

Sirotka in izmedki imajo še dosta redilnih snovi in
so jako koristni.

Tudi kislo mleko je jako zdrava jed. Sploh pa je
vsaka jed, pri kateri se rabi mleko, koristna in dobra, ako
nima tudi tistih snovi, ktere smo že zgoraj kot škodljive
navedli.

Mleko je škodljivo le takrat, ako prihaja od bolne
krave. Drugače pa sme vsakdo mleko zavživati, kako mu
ravno diši. Oslabele osebe navadno kislo s surovim maslom
pomešano mleko najraje jedo in tudi najlažje prebavijo.

■« 33 t-

Cegar prebavljanje pa je sled premočnih dražil oslab¬
ljeno, naj se navadi mleko po žlicah zavživati.

Kakor ima mleko mnogo redilnih snovi in je sploh
zdrava hrana, tako tudi zrnje. Med zrnjem je vreden oves
narveč, akoravno ga ljudje čisto opuščajo in ga le malo cene.
Za ovsem pride ječmen, rž, pirovnica in drugo zrnje (ajda,
proso i. t. d.).

Ovsena sluzina (sok) je prav dobra hrana za bolnike
in otroke. Zdravim pa služijo vsa iz ovsa narejena zdravila,
seveda tudi ovseni kruh.

Vsa iz zrnja pripravljena jedila so tem bolj redilna,
kolikor več da imajo otrobnih snovi, črna moka je vedno več
vredna kot bela, ker ima več redilnih moči. Za kruh je moka
z otrobi vred najboljša, in sicer nepresejana (otrobna) moka.

Dobra pijača za zdrave in bolne je voda, ktera vre
kake tri četrt ure, in v kteri se kuhajo ovseni otrobi. Seveda
mora biti primešano malo strdi.

Vsa iz ovsa pripravno narejena jedila so toraj za zdrave
jako koristna in krepčalna. Za slabotne, bolane ljudi in za
otroke pa razven mleka ni bolj krepčalnega sredstva, kakor
so iz ovsene moke pripravljena jedila. Seveda morajo za
otroke biti drugače pripravljena kakor za odrastle. Bolnikom
in otrokom daje se le sluzina, (to je voda, v kteri se kuha
oves, kakor smo že omenili) ali pa ovsena juha.

Za otroke, kteri še sesajo, ni boljega nadomestila za
materino in kravjo mleko, kakor je ovsena sluzina, in v
mnogih slučajih se celo laglje prebavi, kakor materino ali
kravjo mleko, če nima dovolj moči.

Kdor si hoče naročiti tako ovseno moko, naj se obrne
na „Gebriider Weibezahn in Fischbeck, Kreis Rinteln",

3

: 34  :

Ta tvrdka je odlikovana z mnogimi svetinjami in diplomi
in jo najtopleje priporočamo.

Kakor otrobov kruh, dober je tudi črn, rženi kruh,
kteri je tudi prav redilen in krepčalen. Ne sme se pa nikdar
rabiti umeten kvas (umetne drožiee); kajti tak kruh je težko
prebavljiv, in še škoduje zdravim ljudem.

Pivo  dela se sicer tudi iz ječmena, a ima pri vrabcu
malo od njega in nima prav nobene redilne moči. Akoravno
pravijo, da je pivo „ tekoči kruh siromakov" vendar je to
varanje samega sebe. Tudi to je lažnjivo, da bi pivo materam
prirejalo mleko, slabim pa kri. Obžalovanja vredno je pač,
da umen človek kaj tacega veruje.

Še tedaj, ako bi se pivo dobivalo zastonj, bilo bi pre¬
drago. Malo redilnih snovi, ki se nahaja v pristnem pivu,
nikakor ne služi zdravju. Vrh tega pa se dandanes mesto
hmelja rabijo jako škodljive snovi, katere basnijo sicer pivo¬
varjem, zdravju pa škodujejo.

Tudi mrzlo pivo piti z dolgim duškom, kakor je na¬
vada, škodi.

Seveda tisti, ki je močne narave in pivo zmerno uživa,
tega ne čuti. Krepka narava namreč je zmožna neugodne
vpljive premagovati, vendar pa se ne sme nikdar siliti. Ako
se toraj to vedno ponavlja, tudi naravna moč opeša in se
ne more vedno braniti in zoperstavljati. Tem neugodneje
vpljivajo na zdravje zbognjihove dražljivosti, ktero povzročuje
utrjenost. Ta utrjenost pa hrepeni po še močnejih dražilih.
Ta dražila pa vpljivajo le v zvišeni meri, to je, ako se
jih veliko zavžije, in stem je prekoračena tista meja, za
katero vsak občutek neha ■— človek otrpne.

Najbolj škodljiva,, a tudi najbolj razširjena pijača je
dandanes kava.  Nasledki, kteri se pokažejo po zavživanju
kave, sicer niso očividni, ali vsaj ne tako, kakor po zav¬
živanju alkohola. Vendar pa niso nič bolji, in to narbolj
za to, ker se najdalje razširjajo, in se že otročje starosti dotikajo.
Lazljivi, potuknen, in tem nevarnejši je strup kave. Strup
kave  se pa mora šteti k najmočnejim strupom.

Da se je med narodi ukorenila navada, otroke, tudi
take, ki še sesajo, rediti s kavo. je žalostno dovolj. Seveda
je kranenje z alkoholičnimi pijačami tudi nevarno, pa to se
tolikokrat ne zgodi, kakor tako zvano kranenje s kavo.

Pri pojedinah in veselicah se navadno pije eno čašo
kave za drugo. Ljudje namreč mislijo, da želodec po kavi
laglje prebavlja. Seveda se to človeku tudi dozdeva; v resnici
pa je drugače. Kava namreč pretrga prebavljanje, to je,
■odžene želodcu potrebno krv v druge dele trupla. Truplo
se po tem res vsaj navidezno osveži, toda na račun skupnih
moči. Kava namreč odvodi na pol al pa še čisto neprebav¬
ljene šoke in želodčne šoke od želodca, ter se ž njimi po¬
meša. Kruh, kateri se zavžije s kavo, človeku prav nič ne
Kasni, ampak želodec kvari. Želodec namreč zgubi svojo
najpotrebnejše šoke, ter s časom tako oslabi, da močnejih
jedil niti prebaviti ne more. Temu pa še navadno sledi
malokrvnost.

Ko se pa slabost trupla povekša, začno se tudi nepo¬
sredni učinki kavnega strupa prikazovati. Cela sestava živcev
•se zmeša, klavernost, malosrčnost, bojazen, plačljivost in
■druge prikazni zmešane sisteme živcev so nasledki. Bolj
kot je slab skupen organizem, tem preje se uda ali se mora
udati kavnemu strupu.

3 *

Kar o kavi, velja tudi o čaju. Saj je znano, kako so
slabovestni zdravniki morali za denar ljudem priporočevati
čaj. če bi bil res kake posebne vrednosti, bi tega ne trebalo.

Čokolada ima sicer nekoliko redilnih snovi, zraven njih
pa tudi dovolj dražljivih sredstev, katera gotovo niso koristna.

Kedilna vrednost brezoljnega huchorja*), kakoršeit
se rabi k narejanju čokolade, je majhna. Huehor je težko
prebavljiv ostanek zrna.

Cigorija in enaki izdelki so deloma brez vrednosti,
deloma škodljivi.

Temu nasproti pa moramo rabo ječmena, posebno v
osladni obliki, kakor tudi zrnje, žgano in pripravljeno kakor
kava priporočati. Taka osladna kava je redilna ter ne spod¬
buja. Dobra osladna kava dobiva se pri „Kathreiners Nach-
folger in Miinchen und Wien“, katero tvrdko p. t. občinstvu
priporočamo.

Kakor ječmena, dobra je tudi želo  dna  kava, ktera.
je posebno zdrava pijača pri bledici in angleških boleznih.

Žitnim plemenom sledi v redilni moči stročje,
namreč fižol, bob, leča i. t. d. Vendar stročje želodec mnogo
težej prebavi. Bolnikom in otrokom toraj nikakor ne prijajo.
Ljudje, katere po udih trga, stročje že celo ne smejo zav-
živati, k večjemu, dokler je še zeleno, n. pr. fižol v stročji
i. t. d. Za zdrave ljudi pa je tudi izluščeno krepka, koristna
hrana, in jih tudi slabljeje osebe lahko prebavijo.

Zelenjava ima sicer manje redilnih snovi, vendar pos¬
pešuje redno prebavljanje, in se narejajo po njej zdravi šoki.
Nikdar pa ne sme biti z preostroj zabeljoj mešana.

*) Huelior-Caeao. Zelo priporočati je dr. Lahmana redilni eaeao
od H e v e 1 a & V e i t h e n a v K  d 1 n u ob Reni.

V naših krajih so take zabelje posebno tujcem škod¬
ljive in dražljive. Tudi preveč soli in jesiha se ne sme
dajati, kajti umeten jesih je strup. Zato naj se rabi samo
vinski, ali domači jesih. Jesih s sirotke ali jabolčnih oljupkov
je tudi jako dober. Dober je tudi jesih iz citronove kisline,
a ta je zopet mošnji na kvar.

Maščobe  služijo le k temu, da prirejajo toploto,
in so le v mrzlih časih in v mrzlih krajeh potrebne. Ker
pa vse maščobe, prebavljanje ovirajo, naj se jih ogibljejo
posebno bolane in slabotne osebe. Zdravi pa naj le toliko
zaživajo, da se ne bo oglasila potreba, kako drugo sredstvo
užiti za to, da bo želodec laglje prebavljal. Najlaglje se
prebavi surovo maslo.

Sad j e sicer nima posebne redilne snovi, ima pa drugo
zdravju koristno lastnost. Sadje namreč sčisti kri bolj kot
vse krogljice, in kar se še vse naznanja po časnikih. Dalje
Iliadi in umiri kri, zato moramo sadje posebno v boleznih
in kot sok priporočevati.

Jagode  so obče koristen sad in koristijo pri trganju,
revmatizmu, tudi pri duševnih boleznih. Posušene borov¬
nice  (črnice) so dobre pri prepadu, sveže pašo obče koristne.

Jabolk  e,  posebno kuhane, pospešujejo počasno va-
gajanje iz želodca, in so tudi pri glavobolu, hemorijadah,
pri nakipu trganja, škorbuti i. t. d. posebno koristne.

Enako velja o malinah, bezgovcu in grozdju.

Ker pa je v olupkih narveč redilnih snovi, naj se sad
ne lupi, če to ni posebno potrebno.

Kdor ni prav zdrav, naj raji kuhano sadje uživa. Da
želodec sadje včasi res slabo prebavi, sledi od tega, da je
premalo zazvečeno in premalo s sokom pomešano.

Jajce so jako redilne, težko prebavljive in dražljive.
Slabotnim ljudem jih toraj ne moremo priporočati, naj bodo
že tako al tako narejene.

Sladkor ima sicer truplu neobhodno potrebne redilne
moči, pa sladkorja nahaja se v rastlinski hrani toliko, kolikor
ga treba. Po zavživanju umetno napravljenega sladkorja
lahko se napravi na zobeh in v želodcu kislina, in se toraj
naj le malo umetnega sladkorja rabi. Nikdar pa se ne sme
sam sladkor rabiti. Najbolje sredstvo še je strd.

Juha je sicer jako koristna jed, a ne sme biti pre¬
redka in mora vedno dovolj rastlinskih redilnih snovi imeti.
Pri prosti hrani, ktera ni dražljiva, ni se bati, da bi se
kedo prejedel, če le količkaj pazi na glas želodca. Le pri
tistem, kteri zavživa jedi, ktere na nebo in jezik dražljivo
upljivajo, pripeti se lahko, da želodec preobloži.

Takim razvajenim ljudem pripeti se namreč večkrat,,
da jim diši jed, če tudi so je zavžili že več, kakor terja,
želodec; nasprotno pa jim včasih nikakor ne diši.

Bolane in slabotne osebe naj jedo večkrat in vsekdar
le malo; kadar se pa moči vračajo, naj se vadijo v večjih
prenehljajih jesti.

Zdravim osebam zadostuje, ako tri- do štirikrat na
dan jedo. Tudi otroci naj se vadijo redu, in se jim toraj
naj daje hrana ob določenih časih. Takim otrokom ki še
sesajo, naj se da vsake 2—3 ure hrana, zvečer pa je naj¬
bolje, če se jim ne da nič.

Vedno lizanje, in če je tudi le kruh, sadje in druga
redilna hrana, je škodljivo za majhne in velike. Seveda
najbolj napačno ravnajo tisti, ki jedo v enomer, in „pri

kterih se ne ve, kje se neha kosilo in kje se začne večerja' 1
kakor pravi Hebel.

Glavni čas jesti naj bo poldan.  Ako se je
pozneje, ni umestno niti zdravo, najmanje pa zvečer. Osebe,
ki ne delajo s truplom, in otroci kteri gredo zgodaj spat,
naj po južini sploh nič ne jedo. Ako pa je kodo večerje
močno vajen, naj se po večerji najmanj dve uri še sprehaja,
preden gre spat in naj sploh malo večerja. Večerja, kratko
preden se gre spat, navadno škoduje. Po jedi je namreč
sploh potrebno, da si človek tudi duševno počije in to radi
tega, da se želodcu potrebna krv ne odvede.

Navadna pijača naj bo vsakemu voda.

Vodi sicer se sme priliti včasih saden sok, a to se
naj zgodi le izjemno.

Med jedjoj in za jedjoj pa se ne sme piti, ker se
drugače želočni šoki preveč z vodo pomešajo. Napačna je
toraj misel, da bo želodec lažje prebavil jed, ako se zmes pije.

.Drugače pa, ako se oglasi žeja, naj pije vsakdo, kolikor
hoče. Pije pa naj počasi in v kratkih potezah. Skušnja je
namreč dokazala, da se ugasne žeja prej, ako se pije počasi
in v kratkih potezah, kakor ako se pije naglo in v velikih
potezah.

Da se hrana dobro prebavi, treba je, da se dobro
pomeša s slinami. Zato pa ni škodljivo le to, ako se po¬
žirajo škodljiva jedila naglo, ampak tudi to, če se drugače
redilna in prehitro pogoltnejo. Kakor rečeno, mora se jed
pomešati z slinami, ter dobro prežveči. Da so prevroča al
premrzla jedila tudi škodljiva, nam menda ni treba praviti.

Kdor tega resničnega zatrjevanja ne opazuje in po
njem ne ravna, lahko si nakoplje bolezni, če tudi zavživa

= 40  .

najzdravejšo hrano. Želodčne, jetrne, mehovne in bolezni
na možganih, sledijo navadno takim pogreškom. Sveži kruh
na primer škodljiv je le radi tega, ker ga nikdo dovolj ne
prežveče, suh kruh pa ravno radi tega koristen, ker ga
vsakdo žveči mora.

Iz ravno tega vzroka koristen je kruh iz otrobi, kajti
tega mora vsakdo dobro prežveči.

Kako se pripravlja kruli iz otrobi (zdravstveni-
krepčalni kruh iz debele moke) in krepčalna julia.

Ker smo govorili že v prejšnjem odstavku o otrobnem
kruhu, hočemo tukaj tudi o načinu, po katerem se naj peče,
povedati.

Po predpisu naravnega zdravnika Graham-a vzame
se za otroben kruh pšenica, po nazorih župnika Kneipp-a
pa pšenica z ržjoj pomešana. Žito mora se z otrobi vred
mleti. Iz te moke mora se en dan prej kakor se misli kruh
peči, testo napraviti. Tri tretjine od vse moke, ktera se misli
vzeti, naj se dene v skledo al krnico (ničke) ter se naj
zamesi z vodo tako, da bo še tekoče. Za 1 kilogram moke
naj se vzame dober liter vode. Sol ali kaka druga zabelj
naj se ne pridene, tudi kvas ne. Testo se naj pokrije z
toplimi rjuhami (prti) ter se naj spravi na kako toplo mesto.
Kipeti bo začelo samo od sebe. Drugi dan napravijo se
kolači al hlebi in sicer tako, da se dene testo, kolikor ga
je treba za hleb, na lopar, ter na loparju pridene moka,
kolikor je treba. Testo pa mora biti vedno nategljivo, nikdar
ne pretrdo. Navadno naj tehta hleb 1-— Vl 2  kilograma, oblika
pa' naj bo podolgasta, in hleb naj bo tako visok kakor širok.

- 41

Potem naj se še pusti na toplem kraju dalje kipeti. Potem
se naj hlebi polože v dobro razbeljeno peč, a naj se ne
puste v peči čez eno uro. čez eno uro naj se hlebi snamejo
iz peči, naj se položijo v vrelo vodo in potem nazaj v peč,
a samo toliko, da se naglo posuše.

Tako pripravljen kruh je jako dober; privadijo se mu
tudi odvajene osebe hitro, ter ga celo bolj čislajo, kakor
bel pekovski kruh.

Dober otrobov kruh zdrobi se v ustih kakor prhek
močnik, otrobi pa vpljivajo prijetno in spodbudajoče na
drob ter pospešujejo redno menjavo snovi.

Krepčalna juha je otrokom, starcem in težko bolanim,
kakor po škodljivih jedilih onemoglim kot glavna hrana pri¬
poročati. V obče pa jo priporočamo vsakemu kot zajutrk.

Napravi se iz otrobnega kruha, kteri se zreže na
drobne kosce, potem na ognju speče, da so kosci rujavi,
potem pa v možnarju zdrobi. Tako dobljene drobtinice
kuhajo se v mleku ali vodi ali mesni juhi, kteri se pridene
nekaj soli in malo maščobe. Naj se pa juha napravi prav
gosta. Vre naj nekaj minut.*)

Post. Dieta bolnikov.

Ees je sicer, da jed in pijača (ako se zavživa v pravi meri),
„veže dušo s telesom". Vendar pa je post v velikih slučajih naj-
boljo sredstvo, da se harmonija trupla, če je zmedena, ali pa
harmonija trupla z dušo spravi v poprejšnji red. Ako se človek
včasih posti, koristilo bo mu več, kakor vsa želodčna zdravila.

*) Pisatelj je pripravljen, vsakemu, kdor želi, pošiljati zrnasti
kruli iz rži in pšenice, ki se pripravlja v njegovi liiši, in sicer 1 poštni
zaboj 5 leg  z ušteto frankaturo proti pošiljatvi 95 kr.

■ 42  »

Organizem namreč ima mir in se lahko popolnoma
sčisti. Da se pa organizem popolnoma sčisti, potrebno je
tudi pri takih ljudeh, ki žive zmerno, strogo po zdravniških
predpisih; saj smo že omenili, da je vsako truplo drugačno.

Pri takih boleznih, v katerih človeku jed ne diši, da-
narava sama čutiti, da potrebuje pri čistenju organizma
mir. Nekatere bolezni nimajo nobjenega drugega namena,
kakor da človeka prisiljo postiti se.

Prav napačno toraj je, če se v takih slučajih naravo
z umetnimi sredstvi prisili, ali da bolniku silijo jed. Bolnik
takrat jedi ne potrebuje.

Ce je organizem v neredu in noče sprejemati jedil,
jih tudi želodec prebaviti ne more. Ta vsiljena jed pa ne
le, da nič ne hasni, ampak celo slabi.

Ako ima kdo mrzlico, naj se mu da večkrat požirek
vode. če bolniku diši jed, naj se mu da vsako uro po žlico
mleka, vmes pa ovseno sluzino ali otrobovo vodo. Ako pa
je bolnik zatlačen, naj se mu da samo dopoldne žlico mleka,
popoldne pa sama voda.

Pri mrzlici, kakor sploh v vseh boleznih, ktere izvirajo
iz slabe krvi, ne sme bolnik jesti prav nič mesenega, tudi
juhe ne.

V

Le ako je bolezen lahka, sme bolnik poldan zavžiti
tudi lahko meso ali meseno juho, nikdar pa izkuhano
govedino, vojeno al mastno svinjetino, seveda le tedaj, če
mu diši, in — če ima.

O vrednosti mesene hrane govorili smo že zgoraj.

Vendar se naj ne pozabi, da meso ni potrebna hrana,
in, kakor že večkrat naglašeno, celo škodljiva, posebno če
se je preveč povžije.

—«-* 43  =

Komur je za blagor, za ljubo zdravje res kaj, naj se
v takih slučajih varuje kave, čaja, piva, vina in sploh vsake
alkoholične pijače.

Kdor zaupa naravnem zdravljenju, naj ne veruje, kar
verujejo skoro vsi: namreč da vino, meso, čaj, pivo i. t. d.
daje truplu moč. To je ravno tako, kakor so stari narodi
nekaterim rastlinam in živalim pripisevali tajne moči!

Ce bolniku res jed diši, naj se mu večkrat da zgoraj
opisana krepčalna juha.

Ge pa mu jed močno diši, sme se mu, če nima mrzlice,
al vsaj ne močne, dati tudi sadje. Sadje pa mora biti zrelo
in je najboljše spraženo. Nikdar pa ne sme biti umetno
sladko narejeno. Tudi hrana iz žitne (ržene) moke se sme
dajati, seveda brez jajec al masti. A jedila iz ržene moke
smejo se dajati le lahko bolanim ali tistim, ki že okrevajo.
Na vsak način pa se mora paziti na to, da bolnik ne dobi
težko prebavljivih jedil v želodec.

Dobro je tudi bolnikom dajati otrobov kruh, sveži
sir. Sir pa se le lagljeje bolanim sme dajati. Lahka zelenjava
bo bolnikom dobro prišla, mora pa biti kuhana al pražena,
nikdar pa se jim ne sme dajati solata, napravljena z umetnim
jesihom.

Pri tem pa se naj pazi da koliko mogoče malo soli
zraven pride, druge zabele pa prav nič.

Kislo zelje je dobro, tudi za take, kteri imajo želodčne
bolezni, temu nasproti pa. se morajo zavreči vsa jedila, pri
kterik je umeten jesih. Ge bolnik sme jesti solato, naj se
napravi z domačim al vinskim jesihom.

- 44  «

Šesta zapoved.

Zdajni laži-učenjaki prišli so s svojo učenostjo tako
daleč, da tajijo bitje stvarnika; da pa to naravnost ne re¬
čejo, pravijo, da vsaj dokazano ni, da bi bil Bog!

Zato pa tem modernim sofistom zakoni, kteri se vpi-
rajo na vero v Boga, seveda ne ugajajo. Tem zde se le
naravni zakoni, koliko jih sploh morejo proumeti, merodajni.
Seveda, teh naravnih zakonov ne sme nikdo brezpogojno
zavreči; saj so zakoni, ki se izražujejo v stvarstvu, ravno
tisti, ktere je stvarnik sam postavil. Mora pa človek te za¬
kone poznati in jih umeti.

Temni učenjaki nove dobe so si marsikaj izmislili;
pa oglasil se je spet drug učenjak, kteri je trdil ravno na¬
sprotno. Zato se pa vedno prepirajo, tako, da so v prepiru
mojstri; pa v učenosti ne.

Ce zasledujemo pota, po kterih so hodili, oziroma še
hodijo ti ljudje, vidimo, da niso morda pisali iz prepričanja
o resnici njihovih trditev, ampak šli so po veliko kračjem
potu. Nasprotja verskih resnic skušali so proglašati za res¬
nico. To se jim je večjidel tudi posrečilo; saj pravi nek
nemški pesnik, da nobena reč ni tako neumna, da bi ne
dobila privržencev.

Se tako je prišlo, da niso pozabili le tretje božje za¬
povedi „Spoštuj praznike,“ če tudi je to že iz zdravstvenih
in gmotnih ozirov treba; pozabili so tudi šesto zapoved:
Ne prešestuj! Laži-učenjaki prišli so celo tako daleč, da

—>5  45  —

so šesto zapoved proglasili naravi nasprotno. Kdor ni gluh
in slep za naravna izražanja, bo pač sam sprevidel, kako
strogo narava svari:

Ne prešestuj, da boš dolgo živel, in da ti
bo dobro na zemlji!  Slep mora biti ta na očeh in na
duhu, kdor ne vidi slabih nasledkov prestopka tega narav¬
nega zakona.

Ce pa na primer v nemar pustimo misel, kako ško¬
duje prešestovanje duši, kako neugodno vpljiva na socijalne
razmere človeškega društva — vendar moramo videti, kak
strašen zavratni sovražnik zdravju da je, kak vampir, ki
pije kri svoje žrtve, divji rak, ki žre in ugonablja najžlaht-
neji mozeg.

Sreča je, da veliko ljudi sovraži tako življenje kot
nesramno. Vendar pa je malo ljudi, ki vedo, kako strogo
se mora vzeti pomen „čistost". Terjatve naravnih zakonov
so jako stroge, kar pa žalibog le malokdo ve.

Stroga čistost, ne le v djanju, ampak tudi v mislih
in govoru, ni le naravi nasproti lepa čednost, ampak dolž¬
nost. Tudi če se človek premaga, trpi njegova moč; zato
pa ne koristi samo to, če človek skušnjavo premaga, če
ji kljubuje, ampak veliko bolj to, če se človek priložnosti
ogiblje.

Brezumne stvari narava sama varje, ker njihovih spol¬
nih nagonov ne da v nepravem času obujati, tudi ne v
namenu nasprotujočem načinu krotiti. Namen je pa samo
ta, da se pleme vzdrži in pomnožuje. Pri živalih pa opa¬
zujemo, da se ta nagon pred zrelostjo nikdar ne oglaša, po¬
sebno pa ne v drugem načinu, kakor da je potrebno za
ohrajenje plemena.

Pri krepkih divjih narodih (zdivjanih surovih narodov
h krepkim narodom ne moremo prištevati) je čisto enako,
če ne nagon sam, tako napeljujejo okolščine.

Na višji stopnji postane naravni zakon božja zapoved,
vodilo, živalski namen plodenja za vzdržanje plemene pa
vodi višji namen njihovega oplemenitenja. Gorje družbi,
ktera na tem polju gre rakovo pot! Narava omikanim ljudem,
kteri bi svoje višje, duševne moči vporabljati morali, ni več
voditeljica; vendar pa ostane njih gospa, ter prestopke
njenih zakonov strogo kaznuje, naj se prestopki gode iz
hudobe ali v nevednosti.

Deloma to, da že otroke krmijo s škodljivo hrano
kakor: kavo, špirit (če tudi v mali meri), mesnimi jedili
in enakimi rečmi; deloma to, da se živci že zgodaj preveč
dražijo z enostranskim duševnim napenjanjem; zaradi pre¬
malo gibanja in splošne mehkužnosti; slednjič pa vsled ne¬
posrednega zapeljavanja po druščini, slabih knjigah, podobah,
katerih povsod vidimo dovolj; dalje po vedenju in govoru
odraščenih, kratko celo sedajno napačno življenje krivo je,
da se spolni nagon tako zgodaj oglaša. Predno se popki
razvijejo, že so od črva razuzdanosti oglojene. Malo starišev
in odgojiteljev je, ki bi ne hoteli svojih gojencev braniti;
ker pa jim dajejo krivo hrano in jih krivo odgajajo, ne
more drugače priti.

Slabeje je seveda v pozneji dobi. Ljudje sicer mislijo,
da se mladenču ne more in ni treba tako življenje drugače
zabranjevati, kakor okolščine pripuste. Neprijetni nasledki
dekleta res silijo k večji treznosti, a devištvo, neoskrunjena
čistost duše se ljudem ne zdi .potrebna čednost. Vendar

5  47  »

pa je čutna razdražljivost domišljije ravno tako škodljiva
in ima ravno take nasledke, kakor djanje samo; ali kaka
druga razuzdanost.

Celo pedagogi skušajo pri mladenčih in dekletih do¬
seči, da postanejo zoper take vtise neobčutljivi, ne pa bo¬
jazljivi, ter se hvalijo s taeimi vspehi, češ, to so vzgledi
prave čistosti! Taka znamenja so pa pri mladeži nenaravna,
ter se morajo doseči le po prezgodni predražljivosti živcev.
To je pa topost vsled otrplih živcev, ter sploh jako žalostna
prikazen.

Kar se tiče svetega zakona, smatrajo tega tudi stro-
gejši ljudje kot zavod, kterega se šesta zapoved ne dotika.
Zveza na duši in telesu čistih, kteri bi sveti zakon smatrali
kot krog svetih dolžnosti, je vedno redkeja. Največkrat so
živci že pri sklepu zveze preveč razdraženi, ali pa se to
zgodi krnalo po sklepu zveze. Potem se naravno vodilo pri
zakonskih zgubi, njihovi nagoni so tudi v zakonu neredni.
Zato pa jih tudi ne pripoznajo kot sredstvo k blagem, vzvi¬
šenem namenu, ampak mislijo si, da je to prav njihova
osebna reč. Zakon čistosti se prestopi mnogokrat, in telesne
kakor duševne bolezni sledijo, ki sicer največkrat ženske
mučijo, a se tudi možkih lotijo.

Kakor hitro postane ženska noseča, ne pripušča na¬
rava zakonskega pečanja, in sicer tako dolgo ne, dokler
se dojenec ne odstavi. Ne to, če ženska rodi mnogo otrok,
spravi jo ob moči, svežost in zdravje, ampak to, če se
zgoraj navedeno pravilo ne opaža.

Neprijetnosti nošenja, težko porojenje, primanjkljanje
hrane za dojenca, histerija v vseh oblikah s svojim sprem¬
stvom in vedni prepir zakonskih izvira večjidel iz naravi

nasprotujočega zakonskega pečanja. Pri možu se nasledki
tako očito sicer ne kažejo, pa vendar tudi njegovem zdravju
in duševnim prednostim v kvar.

Največ bolezni živcev pri možu ima svoj izvir v tem,
kar ljudje napačno smatrajo za „zakonsko dolžnost" ali pa
vsaj za možu prisojeno iz ljubezni izvirajočo pečanje. Lahko-
umevno je toraj, kako da so zakoni, sklenjeni v zajemni
viharni naklonjenosti, najnesrečnejši. Treznost, strogo vzdr-
žanost tirja narava pred zakonom in po zakonu.

Naravni, po vzajemnem spoštovanju in naklonjesto
požlaknjeni nagon, ne pa razuzdana domišljija ali dražljivi
občutki razgretosti naj družijo zakonske. Ce je pa namen
dopolnjen, naj mislita oba na blagor sadu. Mati je tako
vezana do popolnitve, oče pa ima v tem času dolžnost ženo
v miru pustiti, ter skrbeti za njo in za otroka. Le tako bo
blagost vse družine zavarovana. Nasprotno ravnanje pa ima
jako slabe nasledke; splošno hiranje, družinski prepir i. t. d.
Kdor pa svoji volji pusti prosto gospodariti ter se odtegne
naravnim sponam in dolžnostim družinskega življenja, po¬
grešil se bo s časom v tisto strastno življenje nesramnosti.
Škode pa ktere izvirajo iz tacega življenja, še opazovati no¬
čemo. Naravi primerno življenje pripomore najbolj k tem,
da truplo, kakor drugim iskram bolezni, tako tudi razuzda¬
nosti obranimo in čisto ohranimo, če pa je truplo bolano,
da ga zopet sčistimo.

« 49  *

Zdravljenje z vodo.

O vodi sploh.

V naravnem stanu človek ne pride le z zrakom in
temperaturno menjavo v ožjo dotiko, ampak tudi mokra
prvina — voda se včasi dotika njegove kože. Kakor zrak,
zdi se človeku tudi voda prav domača, znana prvina, in
za to ima tudi občutke za njen krepčalen, oživljajoč upljiv,
kateremu se tako rekoč prostovoljno razpostavi in se ga
ne brani.

Stari, kulturni narodi umeli so prav dobro, kaj je
zahtevala narava in so se tudi po tej zahtevi ravnali.

Kopelji bile so njim vsakdanja potreba.

Ako bi ne čistili kože, zdelo bi se njim življenje človeka
nevredno, — divje življenje.

Moderna kultura je čistenje kože skrčila samo na tiste
dele trupla, kateri se ne oblačijo: obraz, roke in vrat. Ljudje
sploh mislijo, da, če se nekolikokrat v letu kopajo, je to
za truplo že zadosti, in mislijo, da so kako dobro delo storili,
če so pri kopanju le dosta mila potrebovali. Milo, posebno
tisto fino pripravljeno, na kožo jako neugodno upljiva.

Od mila se le voda skali al postane nečista, a truplo
ima od tega malo haska.

O spodbudajočih lastnostih vode pa ljudje vedo malo
al nič, velikokrat pa manje kakor o zraku. Zrak si namreč
prisili sam pot k truplu; voda pa tega ne more storiti, in
za to človek tudi ne spozna dobrih njenih lastnosti in tako
rekoč ostane vodi tuj.

4

: 50  :

Saj ljudje celo pazijo, da zrak pri slačenju ne pride
do njih nežnih in mehkužnih trupel! (Dokaz temu, da nosijo
pod srajco volneno perilo, napravljeno iz enega kosa, katere
le malokedaj menjajo). Koža je tedaj vedno skrita v svojem
parokrogu, ter se spari in onemore. Potne luknjice se z
nesnago zamaščijo, in tako koža svoje naloge, kri do naj-
zamajših potov privajati, ne more zvrševati; ali vsaj popol¬
noma ne. Kri teče neredno in nemarno, na mesteh jo je
preveč, na mesteh premalo. Zaostale snovi pa, katere koža
ne more odvajati, vzrok so marsikatere bolezni.

Ako toraj do take kože pride mrzel zrak, je umevno,
da se začne tresti. Koža, prav za prav truplo namreč nima
toliko moči, da bi se z lastno, krvno gorkoto moralo zoper¬
staviti upljivu mraza, in tako koža preneha popolnoma dihati.
Soki tedaj začno trdeti, in prične se kaka bolezen, kar
izvira od prehlajenja. Včasih pa kako kužljivo seme najde
priliko, razvijati se.

Ker le mehkužna, otrpla koža ne dopusti zdrave menjave
snovi, menjavo snovi pa le delovanje kože pospešuje, dalje
ker je od menjave snovi položaj trupla sploh odvisen —
razvidi se pač dovolj, kakega pomena je navod k delo¬
vanju kože.

Najizvrstnejše sredstvo za to je voda.

Vodo imamo popolnoma v oblasti, kar pri zraku ni.
Tudi lahko vodo po lastni volji napravimo mlačno, vročo,
ali vzamemo hladno vodo, ■—- kako ravno potrebujemo.

Voda nikdar ne odreče svoje zdravje pospešujoče službe,
mora se le po okolščinah pametno uporabljati.

■* 51  »-

Mrzla in topla voda.

Kakor v obče, tako topla voda tudi truplo tako rekoč
o taja in čisti, in sicer bolj, kakor mrzla voda. Vendar pa
ima topla voda tudi neprijetno lastnost gorkote •— namreč
•da utrudi in omehkuži truplo. če pa se kedo umiva ali
koplje v vroči oziroma topli vodi, naj nikdar in pod nobjenim
pogojem ne opusti politi se po kopelji še z mrzlo vodo.

Sicer pa ima tudi mrzla voda otajevalno in čistilno
moč, če tudi ne v taki meri, kakor gorka. Vendar pa ima
druge lastnosti, ktere pretehtajo to prednost. Upljiva namreč
spodbudajoče na krvotok, ter ga oživlja, utrjuje in krepčuje.
Ako se hladna voda rabi prav, pomnožuje telesno gorkoto
ter jo povzdigne do gotovo prijetne stopnje, ktera človeku
jako dobro de. Prevelika zunanja vročina pa vedno krči
telesno gorkoto.

Pri mrzlici mrzla voda spodbudi moč kože, da odloči
in odvede nerabne snovi, ter ohladi in umiri prenagel krvotok.

Pri vnetju pa odvaja in razdeluje kri, katere se je na
dotičnem mestu preveč nabralo. Tudi otali otredele šoke.

Mrzla voda je toraj edino univerzalno sredstvo, katero
zdravi, krepča in ohranjuje; saj smo že zgoraj rekli, da
se mora tudi tam. kje se rabi topla voda, vrhka tudi mrzla
voda rabiti.

Kako se naj ralbi mrzla voda.

Kdor je jako občutljiv in mehkužen, temu se mrzla
voda se ve da ne bo koj dopadla. Upi ji vala bo pričetka
nekako neprijetno in odvračljivo. če se pa rabi prav, trajalo

4 *

- 52  =

bo to le nekaj časa. Ta neprijetnost prevrgla bo se namreč*
v prijetnost, kajti nobjenega zdravila se človek laglje ne'
privadi, kakor mrzle vode. Mrzla voda vredila bo mu morda
pokvarjeni krvotok in mn prirejala prijetno telesno gorkoto.

Temu nasproti pa oni, kteri se koplje v gorki vodi,,
spočetka res misli, da mu taka kopel dobro de, in da m«
ta toplota kaj hasni; s časom bo sprevidel, da se mn je-
po takih kopeljih skrčila lastna telesna toplota.

Ce tudi novorojeni otroci, starci, bolniki in jako omeh-
kuženi ljudje kopljejo v mrzli vodi, prav nič jim ne bo>
škodovalo; ravno nasprotno, vsak bo se, posebno če je prav"
mehkužen, čutil čvrstega.

Samo na nekaj je treba paziti, in sicer nato: Kako*
se naj rabi mrzla voda.

Prvo pravilo  je:  Ge je truplo mrzlo, inče  sečnik
zmrzlina, ne sme se rabiti mrzla voda. To pa radi tega-
ne, ker bi truplo prvem navalu mraza podleglo in bi ne-
moglo prirejati dovolj lastne toplote. Da pa to zdravju ško¬
duje, je umevno. Le roke in noge smejo mrzle biti tudi
takrat, kadar je truplo toplo, ker voda v takih slučajib-
telesno gorkoto hitro razdeli in vodi k vsem krajem trupla.-

Kdor pa ima premalo lastne gorkote, naj ne eaka,-
da se sama od sebe pomnoži. Pri mehkužnih in bolehnih,
ljudeh bi se to ne zgodilo nikdar. Mehkužni in bolehni-
ljudje naj toraj truplo grejejo zgibanjem, ribanjem i. i d..

Bolj ko je truplo toplo, ugodn.eje . u pij i va¬
li an j mrzla voda.  Ge tudi je truplo v vročinski mrzlici
(al treščliki), al pa se znoji, to ne škoduje prav nič. Na-
znoj vpljiva voda namreč čisto drugače, kakor zrak. Zrak.
namreč znoj prenaglo shlapi in tako prevleče ostala nerabn®-

:  53 E

snov kožo, kav ji škoduje. Tudi zrak znojno kožo neugodno
Iliadi. Voda pa, ki gorkoto slabo vodi, pregrne truplo z neko
prevlako, ter ne pusti tako naglo sprejete gorkote od sebe.
kakor zrak. Vendar pa spodbuja kožo, da zapre potne
-Ijukniee in krv, da živahneje prireja gorkoto. Tako brani
•voda truplo pred prehlajenjem.

Človeku ni mogoče razgreto truplo mrzlemu zraku tako
aiaglo obraniti, pa tudi tako popolnoma ne, kakor če se
folije z vodo. Mrzla voda uravna utrujen upljiv gorkote in
iOdmije nerabne odločene snovi.

Drugo pravilo  je:  Mrzla voda ne sme nikdar na
.truplo upljivati dalje,  kakor je to za vrejenje krvotoka
potrebno. K temu pa zadostuje 30 sekund, k večjemu pa
5 minut. Če bi pa pustili mrzlo vodo dalje upljivati na
truplo, bi s tem truplu odtegnili več gorkote, kakor bi je
truplo moglo nadomestiti, in bi toraj namen bil zgrešen.

če pa mrzla voda res komu škoduje, to voda sama
gotovo ni kriva, krivo je le to, da se prav ne uporablja.

Kdaj in kako se sme rabiti, povedali smo v teh dveh
pravilih jasno dovolj.

Tretje pravilo  je:  Kdor se hoče z vodo zdraviti,
aiaj vse naglo dela. Naj se naglo izsleče, dokler je truplo
gorko, naj gre hitro v vodo ali pa se žnjo polije, potem
f>a naj zopet naglo truplo zakrije. Pri takem ravnanju vpljivala
bo mrzla voda tudi na omehkužene osebe dobro.

četrto pravilo:  Da se truplo spodbuja, potrebna
je po vsaki kopelji ali politvi najmanj četrt ure prirejati
telesno gorkoto, če dotienik ne gre koj po kopelji spat. To
;se doseže po gibanju, po naglem hojenju i. t. d. Pri tem
fpa se mora paziti na to, da človeku ne postane vroče; če

-« 54 i-

pa bi vendar komu postalo vroče, naj se začne počasneje
gibati, da mu bo zopet hladneje postalo. To se naj zgodi
na prostem, pa vendar le takrat, če zrak ni vetroven ali
pa ledeno - mrzel.

Peto pravilo:  Bolj ko je voda mrzla, tem spodbu-
dajoče upljiva na krvotok, in truplo po mrzli vodi vedno
hitreje dobiva in prireja lastno gorkoto. To pa seveda le
takrat, če ima truplo dovolj moči, da odbija zunanji mraz,
ali da se mu zoperstavlja.

Bolniki, če niso preslabi, inalokrvni, nervozni (dražilnih
živcev) in če čutijo, da voda vpljiva nanje utrjajoče ter
spodbudajoče, naj vzamejo čisto studenčno ali virčno vodo.
Drugi pa, kterirn manjka reakcionelna moč (moč zoperstav¬
ljati se ter odbijati) in tisti, ki hočejo, da bi nanje voda
vpljivala ohlajajoče (namreč zdravi ljudje) in kteri imajo
mrzlico ali kako vnetje, naj volijo stajočo ali mlačno vodo.

Šesto pravilo.  Naj se pazi na to, da so tisti deli
trupla, kteri pridejo z vodo v dotiko na vseh mestih po¬
polnoma in enako mokri, tako, da nobeno mesto ne ostane
suho.

Sedmo obče pravilo:  Neposredno po jedi naj se
nikdo ne koplje.

Mokrega trupla ne brisati.

Samo obraz in roke smejo se po kopelji zbrisati (po¬
sušiti) drugi deli trupla pa se naj mokri kakor so, takoj
pokrijejo z suho obleko. Tako ravnanje je dobrega vspeha
ter priporočevati bolnikom kakor zdravim ljudem. Tesno
pri koži napravi se namreč hlapna skorja, ktera pospešuje

telesno gorkoto in stori, da je telesna gorkota po vsem
truplu enaka. Ta gorki vodeni slap koža popije ter tako
truplo oživlja, brez da bi s tem povzročevala mraz. Perilo
pa ostane suho, če le ni prefino. Fino perilo, tkano iz tankih
niti, za tako ravnanje ni, ker popije vodo. Vendar pa tudi
tisti, ki nosijo fmo perilo, naj ne brišejo. Koža namreč pe¬
rilo hitro posuši. Paziti se mora le na to, da druga obleka
ni mokra ali vlažna. Mokre ali vlažne obleke pa naj nikdo
ne nosi, ker je zdravju na kvar.

Kdor koj po kopelji gre spat, naj se, brez da bi se
z brisanjem posušil, zavije v lanen prt, čez prt pa de odevko.
Ce so noge mrzle, naj si obleče za nekaj časa nogavice,
dokler se noge ne ogrejejo.

T vodi hoditi. Kopanje nog in rok.

Kakor, če hodimo bosonogi v zraku, vpljiva tudi ho-
jenje v vodi do členka, meč ali kolen, kopanje nog sploh
utrjajoče, spodbudajoče in odvajajoče. Posebno odvaja krv
od glave, vratu in prs in je toraj posebno pri nakipenju
krvi, pri vnetju i. t. d. priporočevati. Fpljiva tudi na mo¬
krico in sorodne bolezni in je toraj dobro sredstvo zoper
glavobol, prsne, trebušne in spolne bolezni.

če je truplo utrujeno vsled nedelavosti ali presiljenja,
naj že telesnega ali duševnega, vpljiva vmirajoče in osve-
žajoče. če pa se take kopelji vzemo zvečer, lahko in mirno
se spi in zjutraj tako rekoč z obnovljenimi močmi vstane.

Ako se roke močijo v vodo, vpljiva voda enako, ter
tudi odvaja krv od glave, prs i. t. d.

■' 56 •

Pri reomatičnih boleznih pa tako kopanje manjša bo¬
lečine. Vendar pa se roke ne sinejo dalj v vodi držati,
kakor 30 sekund do tri minute.

Kopanje sede in kopanje do pasu.

Kopelji. pri katerih se sedi, vzamejo se v nizki, na-
vlašč za kopelj pripravljeni kadi, ali pa v ničkah. Kdor se
hoče kopati sede. mora se v kad ali ničke vsesti tako, da
drži noge čez rob. Noge morajo ostati čisto suhe, in le
spodnji del trupla do sredi trebuha pride z vodo v dotiko.

Take kopelji imajo namen upljivati na spodnji del
telesa ter ga krepiti in utrjevati. Take kopelji odvajajo slape
iz trebuha, pospešujejo odvajanje odpadkov in vrejajo krvotok.
Priporočevati so take kopelji pri ženskih boleznih, in pri
razdraženju živcev, kje vpljivajo jako. umirajoče.

Enako vpljivajo kopelji do pasu. pri kterih so v vodi
tudi noge. Slabotne osebe naj visokost vode počasi povek-
šujejo od kolen do pasu, da bodo jo lahko prenašali. Krepkim
osebam take kopelji posebno priporočujemo, kajti jako kre¬
pijo; bolniki pa jih ne prenašajo v vseh slučajih. Sploh
nektere osebe laglje prenašajo kopelji, pri kterih se sedi,
kakor zgoraj omenjeno, druge pa zopet kopelji do pasu.

Komu se pa potijo noge, naj pazi, da ne pridejo noge
z mrzlo vodo v dotiko.

Cas kopanja: V 2 —3 minute.

Mrzle kopelji celega života.

Ce hoče človek kopati ves život (truplo) lahko to stori
v prostih vodah ali pa v navlašč za to pripravljenih kadeh.

Slabotnim in občutljivim osebam seveda ne prijajo;
vendar se pa naj vadijo takim kopeljam; če že niso od sta¬
rosti preslabi.

Občutljivi mraz vode tudi na planem pri nizki tem¬
peraturi zraka ne škoduje; pač pa škoduje to, če se človek
predolgo koplje. Tudi takrat, če voda ni mrzla, naj se nikdo
čez pet minut ne koplje. Le krepke osebe in plavarji smejo
ostati nekaj časa dalj v vodi. Kdor hoče kopati vso truplo,
naj pazi na to, da bo truplo pred kopeljo dovolj gorko.
Dalje naj gre takoj, ko se je slekel, v vodo, ne pa, da bi
se, kakor je navada, poprej še zmival, ter se naj potukne
do vratu v vodo. Tako bo občutke dražil manj, kakor če
počasi moči kožo. Tudi lahko človeka, če počasi zmače kožo
in predolgo ne gre v vodo, mraz prevzame. Ge je voda
mrzla, naj se samo malo v vodi giblje in.gre spet iz vode.
Oe je pa zrak miren in solnee gorko sije, sme se kopelj
raztegniti do pol ure in sicer tako, da je truplo nekaj časa
v vodi, nekaj časa pa na solncu.

Pritisk vode na prsi povzroči nekaterim ljudem plučne
bolečine. Nevarno to sicer ni; vendar pa naj take osebe
gredo le do rok v vodo, gornji del trupla pa samo dobro
polijejo.

Kdor se je takim kopeljam enkrat privadil, naj se
koplje tudi po zimi. pa ne več, kakor dvakrat v tednu.
Prostor, v kterem se koplje, ne sme biti preveč kurjen ali
pa tudi nič. Koža je po mrzli kopelji tako neobčutljiva, ter
se mora sploh vse naglo vršiti.

Otroci naj se navadijo že v prvem letu življenja mrzlim
kopeljam. Že s početka naj se kopajo v malo mlačni vodi.
naj se (že pri najprvi kopelji) polijejo z mrzlo vodo, ali

—«-• 58  :

se pa naj eno sekundo polože v hladno vodo, naj se več¬
krat zmivajo z hladno vodo, po leti pa kopljejo v od solnca
ogreti vodi.

Tudi slabotni otroci bodo se po taki kopelji čutili ve¬
liko bolje, kakor v izključljivo topli kopelji, ktera le slabi.

Po politju z hladno vodo obuja se telesna gorkota
otrok, in jim stariši skažejo s tem večjo dobroto, kakor
pa, če jim, kakor je navada (seveda napačna) grejejo ple¬
nice.

V drugem letu življenja naj se otroci privadijo čisto
svežim kopeljam, če se to ni že v prvem letu zgodilo. Po¬
tem se pa naj izključljivo v sveži kopelji kopljejo.

Navada je, da otroke štupajo, da se ne obriblejo,
n. pr. pod pazduho ali v medznožju. To je pa nepotrebno
in abotno; raji jih naj imajo dovolj v snagi in jih kopljejo.

Pri vročinskih boleznih so take kopelji jako koristne.

Mrzle kopelji glave in očes.

Glava se po mrzli kopelji res utrdi, a kdor ima dolge
lase, naj bo previden. Najbolje je, če se glava polije z
mrzlo vodo in potem lase posuše. Tudi starci, kterim so
lasje že izpadli, naj si polivajo glavo z mrzlo vodo, ker
vpljiva taka kopelj jako osvežajoče.

Ako so oči zdrave (in če tudi so slabe), de jim mrzla
kopelj dobro. Odprte oči naj pridejo nekaj sekund z mrzlo
vodo v dotiko. Potem se eno minuto preneha in to neka-
terekrati ponovi.

Oe so pa oči vneta ali drugače bolne, naj se ne vzame
sveža voda, ampak prestana.

!  59  «-

Vmivanja.

Vmivanja imajo namen osveževati, in je toraj samo¬
umevno, da utrjujejo. Naj se toraj privadi vsakdo vmivati
najpoprej posamezne dele trupla, potem pa vso truplo, naj-
poprej redkejše, potem pa vsak dan in slednjič po večkrat
na dan.

Kdor se hoče z vmivanjem zdraviti, naj ne vzame
tople ali mlačne, ampak svežo ali prestano vodo.

Bolj ko je kteri del trupla mehkužen, tem večkrat
naj se zmiva.

Umivanje ust (z ne premrzlo vodo) naj se na dan
po večkrat vrši. Vsakdo pa si naj usta umije po jedi, zjutraj,
opoldan in zvečer. Tudi grlo naj se večkrat izčisti, kar se
najlaglje doseže z gugljanjem. Tudi ušesa in nos naj se
čisti z vodo. V ta namen naj se potegne voda v nos, v
ušesa se pa naj spuste kapljice. Taka kopanja čistijo ter
ob enem krepijo in utrjujejo dotične dele trupla.

Kdor hoče vrniti vso truplo, a se noče kopati, naj
stori to zjutraj, koj ko vstane iz postelje, ker ima takrat
veliko telesne toplote. Sploh pa je za vmivanje pripravna
vsaka ura, le zvečer nekatere osebe ne prenašajo, ker jih
vznemiri. Take osebe pa naj vmivanje zvečer opuste.

Za vmivanje naj se vzame debelo tkana brisača, ktera
pa se ne sme preveč izžmeti. Najpoprej naj se zmijejo prsi,
potem spodnji del trupla in roke. Potem se naj zmoči hrbet
in sicer tako, da bo povsod enako moker. Potem še le se
naj vmijejo noge. Vse to se pa naj zgodi v eni minuti.
Tako se tudi nikdo ne more izgovarjati, da ima premalo
časa ali pa da ga zebe.

: 60

£<* -

Kdor se zjutraj vmije po vsem životu, čutil bo ves
dan vstrajen, osvežajoč vpljiv tega vmivanja. V vročih dneh,
ko je človek klavern in utrujen, ni boljega sredstva, da se
osveži, kakor je vmivanje vsega života.

Celo kopelj ne vpljiva tako osvežejoče, kakor tako
umivanje. Pri utrujenosti naj se vzame sveža voda tudi po
zimi, ker krv potrebuje spodbuje. Po leti pa, in pri vro¬
činskih boleznih naj se vzame izključljivo sveža ali mrzla
voda. (Glej peto pravilo spredaj.)

Ker je tako vmivanje tudi pri bolnikih, ki leže v po¬
steljah, lažje izpeljati, kakor kopelj, naj se toraj tudi te
zmivajo tako, kakor je zgoraj opisano, namreč ako je treba
osveževati krv. Pri težko bolanih je seveda treba previdno
ravnati. Ako bolnik nima dovolj lastne gorkote, naj se umiti
del trupla naglo pokrije, da voda ne shlapi. Oe pa ima
bolnik kako vročinsko bolezen, naj že umiti še mokri del iz¬
postavi zraku, kerbo bolnik to lahko prenašalin mu bodobro delo.

Naj se toraj pri nobenemu, ki ima kako vročinsko
bolezen, tako umivanje ne opusti.

Ženskam, ki leže v otročji postelji, včasi nezavestne
ali slabe, bo tako vmivanje duh življenja bolj budilo in jih
bolj krepilo, kakor vsako drugo sredstvo.

Ženske, če tudi jim je slabo, naj tacega vmivanja,
če so se mu enkrat privadile, ne opuste. Samo na pravilo,
da takrat, ko čutijo v telesu mraz, se ne sme z mrzlo vodo
vmivati, treba je paziti. Marsikateri ženski bolezni vzrok je meh-
kužnost in to, da premalo pazijo na snago. Žalostno, pa resnično!

Misel, da med tem, ko ima ženska svojo navadno
čistenje, ne sme obleči svežega perila, in se toraj ne vmi¬
vati, je čisto kriva.

61  =

Polivanje.

Polivanje se navadno vrši tako, da se zajme v vre
ali v golido voda, ter se dotičnik ž njo polije. Za utrjevanje
in zdravljenje je polivanje izvrstno sredstvo, ker lahko zmo¬
čimo en del telesa bolj, kakor druzega, kakor hočemo in
potrebujemo.

Na glavno delovanje trupla vpljivajo polivanja bolj
dražljivo, kakor kopelji, a vendar jih slabotne osebe bolj
prenašajo, kakor le-te, če tudi prvi trenutek vpljivajo ne¬
kako opijašljivo ter včasih povzročijo bolečine.

Polivanje kolen vrši se tako: Naj se dotičnik vsede
na stol, razkrije noge do stegenj, čez obleko pa pokrije kak
robec, da ne postane mokra. Noge se naj drže v kako po¬
sodo, n. p. škaf ter polijejo kolene z vodo. Lahko se pri
tem porabi po deset golid vode. Najpoprej se naj polijejo
noge od prstov do kolen, potem pa kolene in meče na vseh
mestih tako, da voda enakomerno teče po nogah. H koncu
naj se vlije voda skozi veliko odprtino vrča po kolenah.
Kdor takemu polivanju ni vajen, naj s početka vzame samo
dve ročki. Sploh pa se naj kolena polivajo z drugim trup¬
lom vred.

Polivanje stegna  je le nadaljevanje polivanja ko¬
len ter vpljiva močneje kot prvo in se toraj lahko mesto
prvega vrši.

To polivanje (kolen in stegenj) oživlja noge, odvaja
krv od glave, prs i. t. d. kakor smo že omenili, ter spod¬
buja organe spodnjega dela trupla, sploh pa utrjuje. Zato
se mora vzeti le sveža voda.

Polivanje gornjega dela trupla vpljiva na tega
ker, zvezan s polivanjem spodnjega dela, spravi krvotok v
živahno gibanje, razdeluje strjene šoke ter krepi.

Pri polivanju gornjega dela trupla naj se dotičnik
nagne čez ne prenizko stoječo posodo, tako, da ima truplo
obokasto obliko. Do kuče (bedernih kosti) naj bo izslečen.
Drugo obleko pa naj dobro pogrne s kakim robcem, ter
konce robca zatakne za oblačilo, da ne postane mokro.
Druga oseba naj ga polije. Najpoprej naj vodo iz vrča vlije
tako, da bo tekla od desne roke in rame čez ves hrbet do
leve rame in roke. Drugo in tretjo ročko naj vlije tako,
da bo voda tekla čez veliko simpatično množino živcev ob
obeh straneh srednega sklepa hrbtišča navzdol.

Eoke naj se vsikdar najzadnje polijejo.

Vsako mesto pa se naj tri- do štirikrat polije, in sicer
tako, da je hrbet povsod enako polit. Odteče naj voda
čez prsi.

Osobe, ktere imajo dolge lase, naj glave ne polivajo;
kdor pa ima kratke lase, ali kdor je plešast naj polije tudi
glavo.

Seveda se za vsa polivanja mora vzeti sveža voda.
Kdor pa hoče politi ves život, naj polije najpoprej gornji
del trupla, potem tega zakrije in le potem se polije spod¬
nje dele.

Zdravim osebam, ktere se polivajo le za to, da bi se
utrdile, ni treba strogo paziti na ta predpis, lahko se polivajo
same, ali pa zato volijo kak žleb i. t. d. Paziti treba jim
je le' na to, da bo voda čista.

Polivanje hrbta  vpljiva najbolj na hrbtišče, ter
se naj v vseh slučajih, v katerih je potrebno uporablja.

Dotičnik naj se vsede na desko, ktera je položena
čez kad, ter si naj da politi hrbet. Potem naj si roke in
prsi umijejo. Tudi za to polivanje naj se vzame le sveža voda.

Pri polivanju celega života  vsede se dotičnik
na desko, kakor zgoraj opisano, ali pa stoji v kaki posodi.

S prvo ročko polije se ves život, z drugo ročko hrbet
in tilnik (vrat) in trebušje. Slabotne osebe polivajo naj se
z prestano vodo. Zdrave osebe pa se lahko polivajo, kako
se hočejo, paziti jim je le na to, da voda ne pada pretrdo,
kakor n. pr. pri tušu. V obče imajo taka polivanja namen,
utrjevati (toraj tudi krepiti). Oe se polivanja prav izpeljujejo,
ta namen tudi dosežejo.

Polivanja posameznih mest  naj se samo takrat
vrše, če dotičnik čuti bolečine sled utrdelih sokov, da jih
zopet razdele.

Obvezila in zavijanja.

Marsikakemu bo se čudno zdelo, da govorimo tudi o
obvezilih —• z vodo. Vendar pa taka obvezila koristijo več,
kakor Bog zna kaka umetna maža več, kakor od modrih glav
maže in eliksiri!

Vzame se košček platna, najboljše da lanenega, po¬
moči v toplo, ohlajeno ali svežo vodo, kako se potrebuje,
potem se izžme, zloži v gibe in tako položi ali obveže na
dotično mesto trupla.

Navadna obvezila so majhna ter le za gotove dele
trupla. Pri vnetju n. pr. položi se košček platna, pomočenega
v svežo, ali, kar je bolje, prestano vodo, na dotično mesto.
Obvezilo pa ne sme biti preveč izžmeto. To se naj ponavlja

•« 64  =

tako dolgo, dokler vročina ne preneha. Vsako drugo uro
naj se pa dotični del trupla umije, kakor smo zgoraj opisali.

Pri večjih obvezilih pride čez mokro platno košček
suhega, čes to pa kos suknja, to pa radi tega, da zrak ne
pride do dotičnega mesta. Tako je toraj dotično mesto zavito.

Ce je bolnik malokrven, slab, ali ima pokvarjene šoke,
naj se vzame topla voda, to pa za to, ker mora kot ota-
.jajoče sredstvo .upljivati. Tukaj se pa ne sme na besede
paziti, ampak naj se vzame voda, v kteri se je kuhala ovsena
slama, smrekovo steržje ali kaj enacega. V takih slučajih
pa se voda naj vzame tako vroča, kako jo dotičnik prenašati
mora, ker se med izžemanjem in obvezanjem tako ohladi.
Sploh se pa to naj vrši naglo, kajti drugače bo nasprotnik
čutil več mraza, kakor, če bi vzel svežo vodo.

Pri vročinskih boleznih, vnetju, dalje za jako nervozne
osebe naj se vzame brez izjeme mrzla ali vsaj prestana voda,
nikdar pa topla.

Saj smo že navedli, da le takrat, kadar človeka mrazi
(od znotraj namreč) se ne sme vzeti mrzla voda; v vseh
drugih slučajih pa ne le da se sme, ampak se mora mrzla
voda uporabljati.

Kdo bo se ravnal po tem ravno utemeljenem svetu,
dosegel bo gotovo svoj namen.

Seveda, če je dotičnik jako občutljiv, streslo ga bo,
ko bo si privezal mrzlo obvezilo; a to traja le en hip. Ker
se pa mora, kar smo že naglašali, vse naglo vršiti, in ker
se mora obvezilo trdno privezati, ne bo čez mraz nikdo tožil.

Ako kdo hoče, da bi mrzlo obvezilo vpljivalo močno
razdeljivo, naj pridene vodi malo soli ali jesiha ali pa vodo,
v kteri so se kuhala zelišča.

3  65  s-

Zavijanje je izvrstno sredstvo za razdelitev strdelih
sokov, ter ob enem izključuje nerabne snovi. Ob enem.
upljiva na spodbujo menjave snovi ter vrejenje telesne
gorkote.

Ako toraj kdo hoče, da bi zavijanje kterega mesta
pomnoževalo telesno toploto ali pa spodbujalo krvotok, naj se
platno, odmenjeno za povitek dobro izžme.

Ce se pa hoče doseči nasprotno, namreč pomanjšanje
telesne toplote, n. pr. pri vročinskih boleznih, pri vnetju,
vznemirjenju, presiljanju in enacih slučajih, ko kri naglo
teče, ne sme se platno, za zavitek odmerjeno, čisto izžmeti,
ampak samo tako, da od njega ne kaplja.

Pri vnetju naj se položi na dotično mesto ohlajajoče,
toraj ne čisto izžmeto obvezilo. Temu nasproti pa se naj na
druge dele polože dobro izžmeta obvezila, in sicer za to, da
krv, ktere se je na enem mestu preveč nabralo, odvajajo,
ter privajajo na druga mesta.

Ce na primer se vne prst, naj se položi na prst ohla¬
jajoče obvezilo, toraj ne čisto izžmeto, na druge dele roke
pa čisto izžmeto.

Ako je vnetje v glavi, vratu, v prsih ali trebuhu, naj
se enako stori; pol izžmeta obvezila na vneto mesto, čisto
izžmeta obvezila pa, ki so ob enem odvajajoča, na noge in
roke. Ob enem pa se naj vzamejo tudi odvajajoče kopelji,
kakor smo jih že opisali.

Kar se tiče vprašanja, kako dolgo naj eno obvezilo
ostane navezano, velja to: Naj se pusti tako dolgo, dokler
se živahtna telesna gorkota ne razvije, kar se navadno v
3 / 4 — V / 2  ure zgodi.

5

če pa je daljši čas predpisan (kar je v nekaterih
boleznih), naj se vsake 1 / f —1 ure obnovi. Dalje kot 2 uri
pa tako ne sme trajati, če prav se večkrat obnovi.

če bolnik v tem zaspi, naj se pri miru pusti.

Kako hitro namreč bo obvezilo nehalo upljivati, zbudil
bo se sam. Spanje je naravno zdravilno sredstvo, in se
toraj ne sme motiti.

Ker se pa truplo po takem zavijanju jako razgreje,
včasih celo poti, naj se, ko se je obvezilo odvzelo, dotičnik
umije, ali pa skoplje, potem pa zavije v suh prt, ali obleko,
ter se naj giblje.

Opomniti moramo tukaj, da obvezila slabe nerabne
snovi iz trupla odvajajo, jih pa tudi popijejo, in se toraj
morajo po rabi zavreči ali pa dobro izprati.

Ker se čistijo in obujajo, moramo tako zavijanja (1 ali
2krat v mesecu) tudi zdravim osobam priporočati.

Popis, kako se naj rabijo.

Noge  se zavijajo tako, da se na kožo položi kog
mokrega platna, na to kos suhega ter se to zveže s koščekom
sukna. Kdor pa hoče v postelj, naj obuje mokre lanene
nogavice, čez te pa suknene, ter gre v postelj.

Meče in stegna  naj se zavijejo v kos mokrega
lanenega platna, in sicer z nogami vred.

Taka obvezila odvajajo krv od glave in prs, in so
toraj dobro sredstvo zoper nakipenje krvi v glavi in prsih,
zoper nervozno vznemirjenje in vnetje. Tudi odvajajo slabe
snovi iz trupla, in sicer skoz noge. Večkrat se bodo na
nogah, posebno na velikem prstu, narejale kraste, in bodo

se gnojile; a to je le dobro znamenje, da se truplo zdravi.
Kje slabili snovi v trupla ni, tani se to ne bo zgodilo.
'Utrujenost nog bo po takem povijanju minula in minule
bodo ozebline. Tako povijanje tudi odvaja zastane sape iz
cev, in je toraj za trebušne bolezni, kakor, če koga v prsih
tišči, glava boli, dalje če je nervozen i. t. d. dobro zdravilo.

Tri četrtine trupla  zavijejo se tako. Dve odevki
položite se na postelj, in sicer tako, da podolgem visite ob
•obeh straneh iz postelje. Cez obe odevki, (kteri morate ena
zraven druge ležati) položi se suhi prt. Cez ta prt naj se
položi moker laneni prt, ki pa mora biti tako velik, da v
dveh gibali seže bolniku od nog in do podpazuh. Bolnik
naj se vleže na to čez moker prt, ter se dobro vanj ovije.
•Gornji del trupla pa naj ostane oblečen. Na to naj se naglo
•odene z odevkami, in sicer tako, da zrak ne bo imel pri¬
stopa. Cez odevko sme se tudi kak kožuh ali pernico položiti.

To povijanje je jako koristno za spodnji del trupla.

Ce so noge otekle, dalje pri revmatizmu in trganju,
obistnih boleznih, napihovanju in krču, pripomore pač ravno
io zavijanje mnogo k zdravljenju.

Povijanje pol trupla  (kratko povijanje seže od
kolen do podpazuh). Pri tem se dotičnik ovije stoje, ali
pa, kakor je zgoraj opisano. Platno, v ktero se hoče zaviti,
mora najmanj dvakrat seči krog trupla.

Tako obvezilo čisti obisti, jetra in spodnji del trupla,
dalje vpljiva čistilno pri vodeničnosti, pri srčnih in želodčnih
boleznih. V vseh dvomljivih slučajih naj se to povijanje
vrši. Tudi tako povijanje pospešuje spanje.

Povijanje ram.  Rame se zavijajo tako: Vzame se
1—1 ‘/s metra dolg kos platna, namoči se, ter zloži v gibe

5 *

—«•» 68  -

tako, da dobi obliko triogelnika. Potem se pokrijejo rame-
tako, kakor s fačo, da so pokrite rame, prša in hrbet, potenc,
pa se zavije še v suho platno, kakor smo že omenili.

Taka zavijanja pomagajo, če je vročina v glavi, prsih
ali vratu, pri navalu krvi, v začetku vnetja, nahoda i. t. d.
Dalje tako zavijanje raztaja in odvaja; tudi je dobro sredstvo-
za blodne ženske.

Ves gornji del trupla zavije  se  najlažje, če-
dotičnik obleče mokro srajco, — seveda laneno. čez srajco-
dene se odevka v postelji. To zavijanje pomaga pri naval®
krvi, pri krču, očesnih, ušesnih in srčnih boleznih, kakor
pri Vidovi bolezni (bolezni sv. Vida). Tudi proti bolezni*
na koži je dobro sredstvo.

Zavijanje hrbta  se vrši tako. Položi se zmočeni*
laneni prt, ki je zložen v štiri gibe na postelj. Mora pa-
vendar, če tudi je zložen, segniti bolniku od tilnika po vsem
hrbtišču, pa tudi čez ves hrbet. Potem se zavije, kakor smo
že opisali. To zavijanje pomaga pri vopadu (Hexensehuss>,-
pri boleznih v hrbtišču, nakipu krvi, vročnici, dalje krepi
hrbtišče in mozeg.

Prša se zavijajo tako:  Od vratu do pol trebuha-
položi se čez prsi moker prt. Cez ta prt naj se zaveže drugi,-
suhi, kakor smo že povedali, če koga v prsih tišči, ah ee-
hoče odvesti nerabne pare, naj si tako ovije prsi. Najbolje-
je pa, če se hrbet in prsi ob enem ovijeta, posebno čeje-
v gornjem delu trupla veliko vročine, para, naval krvi p
dalje pri hipohondriji in enakih boleznih.

Spodnji del trupla.  Naj se od trebušja do stegen?
položi moker prt ter zavije, kakor zgoraj opisano. To se?

:  69 »-

saj zgodi v vseli slučajih, če se je v srcu ali v prsih
sploh nabralo preveč krvi, in pri želodčnem krču.

Glava se zavije tako:  Najpoprej se glava zmoči,
a,  tako, da od las ne kaplja, potem se pa položi ruta čez,
.Mera seže do čela, ter zveže. Ge je v glavi velika vročina,
staj se položi tudi mokro laneno navezilo na glavo, in čez
io kos suknja. Vsake */ 2 —1 ure, ko postanejo lasje suhi,
se to obnovi, če je potrebno. Potem se zmije vrat, in če
sso lasje kratki, tudi glava, ter posuši.

To zavijanje naj se vrši pri glavobolu vsled mrazenja,
dalje pa, če so izpuščaji i. t. d. na glavi.

Pri boleznih v vratu  zgodi se enako, samo da se
*obvezilo mora menjati vsakih 20—30 minut, ter se vrat
:spio3i ne sme čez 2 uri zavijati.

Zavijanje vsega trupla  vrši se tako:

Vzame se veliki prt, ali, kar je bolje, laneni plašč,
w  katerega se naj dotičnik zavije. Segati mora od nog do
■vratu, ter mora biti dobro izžmet. Vse drugo naj se napravi
stako, kakor smo zgoraj opisali.

Tako zavijanje vpljiva na vso truplo, odpre potne luk-
ajtee, izvleče slabe snovi, ter povzdigne telesno gorkoto in
trfagost sploh. Posebno dobro sredstvo je tako zavijanje pri
aavahi krvi, napihovanju, hemorhoidah, oteklosti srca, na-
ftodu, sluzni mrzlici, podagri, trganju udov, kozah (osep-
nieah), legarju, dalje v obrambo zoper mrtvoud.

Zavijanje  rok  ima namen, kri iz glave, prs in
■tratil odvajati in se navadno le z zavijanjem nog ob enem
wM. Dalje se naj roke zavijajo, če je treba odstraniti oteklino,
izpuščaje, zmrzlino, ali če je koža razpokla i. t. d.

- *: 70 = «

Kdor se ravna po že navedenih pravilih, ni se mu
bati, da bi mu tako zavijanje le količkaj škodovalo; nasprotno
bo se pri otrocih, ki še sesajo, kakor pri starcih pokazale
kot izvrstno sredstvo.

Tople kopelji.

Tople kopelji vzamejo se samo tedaj, če človeku manka
telesna gorkota, ktera je potrebna za mrzle kopelji, naj bo
že iz slučajnih vzrokov ali vsled slabosti, in če hoče dotičnik
močno tajajoče sredstvo doseči. Vendar pa se mora, kakor
smo že omenili, po topli kopelji vedno še mrzla kopelj vzeti,
ali pa se mora dotičnik vsaj z mrzlo vodo umiti. Ce je
toraj topla kopelj že potrebna, naj se čez trikrat v tednu
ne rabi.

Da pa bolj otaja in spodbuja, dobro je, če se topli
vodi primeša sol, pepel od lesa, divje cvetice, ovsena slama,
smrekovo storžje ali kaj enacega.

Kopanje nog.  V škaf ali enako posodo vlije se
topla voda, kteri se naj primeša ena peščica soli in dvakrat
toliko pepela. Voda sme imeti 25 do 26° K. Ta kopelj nog,
ki pa ne sme čez 12—15 minut trajati, dobre so za slabotne
malokrvne osebe pri zmedenem krvotoku, navalu, glavobolu,
vratnih boleznih,. krčih i. t. d.

Ce se noge potijo, če so bolane, ranjene, otekle, če
v nogah trga, če med prsti gnije i. t. d. naj se pridene vodi
nekaj divjih cvetic (ali štiri).

Voda, v kteri se je kuhala ovsena slama, je posebno
dobra za otajenje, n. pr. če so noge trde vsled trganja,
pri podagri, kurjim očesom, vrastnimi nohti, mehurji, pri

gnojenju vsled potenja nog. Kopelji, pri kterih se sedi vza¬
mejo se, če je v spodnjem delu trupla kaka bolezen vko-
reninjena. Imeti sme 24—26° R., ter trajati četrt ure.

Pri zaprtju, zunajnih oteklinah in izrašajih, hemerho-
idah, pri krčnih in količnih prikaznih pridenejo se vodi
divje cvetice (najbolji senske, med senom), če se prikaže
trganje, pridene se ovsena slama; pri krčnih, revmatičnih,
boleznih obisti in mehurja, dalje pri boleznih spodnjih delov,
pridene se kopelj, ki smo jo naslednje opisali, naj se vzame
čez nekaj ur še enkrat, in sicer mrzla (1—2 minut), kar
se naj 1—2krat ponovi.

Za kopelj vsega trupla  vzame se ovsene slame,
senske cvetice in smrekovo storžje, ali pa tudi le eno teh
reči. Voda mora imeti 26—28°, za starejše, za katere je
v prvi dobi namenjena, celo 28—30° R. V kopelji se sme
ostati 25—30 minut, potem pa da se v mrzli kopelji skopati
ali pa z mrzlo vodo umiti. Potem pa se mora dotičnik
najmanj pol ure gibati, če ni tako bolan da mora v postelji
ostati.

Bolja je sledeča kopelj: 10 minut v topli vodi, eno
minuto v mrzli, zopet 10 minut v topli in eno minuto v
mrzli vodi, tako, da vsa kopelj trpi 33 minut. Ce takrat,
ko se stopi iz tople v mrzlo kopelj, malo žge, naj to nikogar
ne splaši. Tako kopelj enkrat v mescu svetujemo takim, ki
so od dela slabi; tisti pa, ki jih po udih trga, naj jo vzamejo
dvakrat v mescu. Pri boleznih na obistih, mehurju ali pri
trganju je dobro, če se primeša ovsena slama, (ktera naj
pol ure vre), za stare ljudi pa smrekovo storžje.

Kopelj glave. Kdor ima dolge lasi ali pa izpuščaje
na glavi, naj glavo koplje radi snage. Kopelj lahko traja
o—7 minut. Potem se naj glava polije z mrzlo vodo, lasje
pa se naj zbrišejo. Sploh pa se naj glava, dokler lasje niso
čisto suhi pred zrakom varuje.

Kopelj oči.  če je kdo na očeh bolan, sme sicer tudi
oči z mlačno vodo kopati, a vodi naj se primeša smetlika*)
ali koprec**) in se naj kopajo odprte oči.

Pari.

Parne kopelji vsega trupla niso koristne, ker preveč
slabijo in je upljiv na vso truplo naravnost, nepotreben.
Slabotne, malokrvne osebe (h kterirn se prištevajo tudi osebe
z debelimi trebuhi) naj se takih kopelj posebno ogibljejo, če
tudi se jim morda zde dobre.

Ker čisti vodeni par na oči in želodec neugodno
upljiva, naj se vodi primeša: koprec, žaljbej, rman, meta,
bezgovo cvetje, lipovo cvetje, trpotec, kroprive ali vsaj poljske
cvetice.

Parne kopelji posameznih mest se vzamejo:

Parna kopelj glave:  V škafu, kteri stoji na stolu
naj bo vroča voda. Škaf naj bo zakrit. Dotičnik naj se
pripogne čez škaf, tako da bo uprt na ušesa škafa, naj se
da pokriti z odevko ter odkrije škaf. če voda postane hladna,
naj se denejo razbeljeni kamni vanjo. Dotičnik naj ima oči
odprte vsaj 20—24 minut (namreč da ne bo več zadremal,
kakor je potrebno), pa tudi usta. Potem se naj oči in usta dobro
zmijejo. Potem je potrebno gibanje, kakor pri kopeljih sploh.

*) Augentrost.

**) Fenehel.

■« 73 ■

Ta kopelj pomaga pri glavobolu vsled mrazenja, žvi¬
žganju v ušesih, zoper revmatizem in krč v tilniku in na
ramah, pri tiščanju v prsih, v začetku sluzne mrzlice, pri
nahodili, zabuhli glavi in vratu, pri vnetju očes in ušes i. t. d.

Parna kopelj nog.  Posoda z vodo položi se na tla
ali nizek stol. Z odevkami ali dolgimi ženskimi oblačili
zabrani paru pristop do spodnjega dela trupla, čez omenjeno
posodo naj se držijo noge 15—30 minut. Dobro je tudi tako.
da se primešajo poljske cvetice. Kot sklep je dobro, če se
polijejo kolene z mrzlo vodo, kakor smo spredaj opisali. Ta kopelj
je dobra pri boleznih v nogah, če treba nerabne snovi od-
stranevati in otajati, dalje pri otečenih nogah, pri nohtnih
boleznih, pri kurjih očesih i. t. d. če se hote odpraviti, a se
je bati, da bi se zastrupila kri, potem pri boleznih vsled
zmrzline v spodnjem delu trupla in pri nakipu krvi v glavo.

Kopelj zadnjega dela spodnjega trupla  ko¬
risti navadno pri tacih težko-bolanih, kteri se ne potijo drugače,
zarad velike slabosti. Taka kopelj sme trpeti 15—20 minut.
Parni kopelji naj sledi umivanje z mrzlo vodo ali kopelj
(mrzla), pri kteri se sedi. Oe se bolnik dalje časa poti, naj
se po kopelji dobro zakrije, in se še le potem, ko se je
spotil, umije. Pri obistnih in skrivnih boleznih naj se pridene
vodi ovsena slama, pri krčnih in revmatičnih boleznih spod¬
njega trupla, če je mehur otekel, v začetku vodeničnosti,
poljske rože, pri krčnih boleznih vsled mrazenja pa srebrnica
(Zinnkraut). Parne kopelji gotovih mest, naj se vršijo, kakor
smo že zgoraj opisali, samo, da se dotičniku ni treba po¬
krivati. Oe n. pr. piči kaka žuželjka, dalje če ima človek
kako nesnažno rano, ali če ga je ugriznil pes, kteri je sumen
steklosti i. t. d., naj se taka parna kopelj vzame.

Dristvaiije (klistiraiije).

Kakor smo koj z začetka že rekli, zdravljenje z vodo
ni morda kaj novega, ampak je že jako staro. Parkrat se
je že čisto pozabilo, in posebno učeni zdravniki so to zdrav¬
ljenje osmešili za to, ker se jim je zdelo preprosto. Pa do
sedaj je zastonj vse, vsa mediciniena znanost ne premore
v kljub napenjanju in poskušanju postaviti zdravljenju z vodo
nobenega sredstva nasproti, ki bi mu bilo enako, velikomenj
tako, da bi ga prekosilo.

Samo en del zdravljenja ni se pozabil nikdar, namreč vpe¬
ljava vode v mastnico, klistiranje (dristanje, lavement, klysma).

Ce sploh je kje mogoče, presiliti kak se zoperstavljajoči
čut, tako je to mogoče s to majhno brizgljo.

Zato pa bi brizglja za dristvanje ne smela mankati v
nobeni hiši. Kakor na vse dele trupla, voda namreč tudi na
mastnico jako ugodno upljiva. Razločujemo dvoje dristvanje;
eno ima namen, izpraznjevati, drugo pa ima nasproten namen.
V prvem slučaju mora voda biti topla od 25—27° R.; v
drugem slučaju pa mrzla. Toplo dristvanje potrebno je le
takrat, če odpadki ne gredo iz črevesa, v takih slučajih
pa je med drugimi zdravili še najboljšo. A brez potrebe
se topla voda naj ne vzame, ker jako slabi mastnico, po¬
sebno če se večkrat ponavlja.

Temu nasproti pa se mrzlo dristvanje ne more nikdar
zadostikrat vršiti. Kristiranje z mrzlo vodo upljiva namreč
krepčalno na mastnico (kotnico, ritnico), ter se po tem takem
odpadanje samo vredi. Samo na sebi tako kristiranje ne upljiva
ne odvajajoče, ne utrjajoče, ampak le spodbuja mastnico,

in se toraj sme tudi pri driski (clripaliei) uporabljati, kakor
v obrambo prestanka.

Osebe, kterih spodnji del, (posebno zadnji) je le količkaj
v neredu, naj bi v dnevu vsaj po enkrat, če že ne več, rabile
to sredstvo. Seveda tudi popolnoma zdravim osebam ne bo
prav nič škodovalo. Francozinje dristvanje jako spoštujejo in
sicer za to, ker mislijo, da jim obvarje nežno, belo kožo.

Kdor ima gliste v mastnici, naj dva po trikrat zapo¬
redoma vzame klistir, ter naglo pusti zopet odteči.

Posebno pa klisrna zdravje pospešuje pri otročjih
boleznih, porodnicah, histeriji in hipohondriji, kresu, zastrup-
ljenju, pri na videz mrtvih, mrtvoudu, pri krvotoku vsled
ranjenja i. t. d. (v tem slučaju mora biti voda jako mrzla)
pri hemorhoidi (zlati žili), pri kožnih in mrzličnih boleznih,
posebno pa pri legarju (Typhus).

Pri vršenju naj se pazi na to, da se ne rani mastnica
(to se pa samo takrat lahko pripeti, če je brizglja slaba)
in na to, da zrak nima pristopa, kar se lahko zabrani, če
se brizglja čisto napolni z vodo.

Kaba brizglje je sicer različna, kar se pa tako vsakemu
kaže, za to nam ni treba dalje o tem govoriti. Vode naj
se naenkrat vzame do % litra.

■» 76 .

Kopališče in Kneippovo zclravišče
v Kamniku na Kranjskem.

Znano cvetoče letovišče in kopališče Kam¬
niško na Kranjskem je zaslovelo v poslednem času
po vsej pravici tudi kot vodno zdravišče. Prekrasna
lega ob vznožji mogočnih kamniških (savinjskih)
planin sredi širnih gozdov, krepilni planinski zrak,
čista planinska voda, krasna šetališča in jako pri¬
pravne prometne razmere privabljajo leto zaletom
rastoče število tujcev in vse te naravne prednosti
združene z napravami, katere zadoščajo najstrožjim
modernim zahtevam, obečajo kopališču sijajno bo¬
dočnost.

Komaj 10 minut hoda od železniške postaje
stopiš, prekoračivši prijazno mestice in Bistriški
most, v širni, krasni zdraviški park. Sredi lepih
nasadov in šumljajočih voda vgledaš tu zbirališče
tujcev: elegantno zdraviško poslopje s širnimi ve¬
randami, ponujajočimi prelep razgled na bližnje
planine, izvrstno restavracijo, veliko društveno
dvorano, sobo za biljard, kegliščem in drugimi
prostori.

Tik zdraviškega poslopja se nahaja vodno zdra¬
višče, kopališče za mrzle, tople in kropilne kopelji
in veliko plavališče. Vse je vrejeno kar najbolje.

—« 77 —

Pred dvema letoma se je zvezalo kamniško
mestice po železnici z Ljubljano in v istem času je
vsprejelo vodno zdravišče tudi KneippoTO zdravilno
metodo; preskrbljeno je z vsemi potrebnimi prostori
in pripravami. Zdravišče vodi izboren špecijalni
zdravnik, kateri je bil proučil novo zdravilno metodo
pri g. župniku Kneippu samem in si kot vodja slo¬
večega gorenje-austrijskega Kneippovega zavoda
tekom dveh let, pretečeno leto pa v Kamniškem
zdravišči, stekel obilo zaslug in zdravilnih vspehov.

Kamniško vodno zdravišče je že v pretečenem
letu štelo mnogo gostov — zlasti iz južnih dežela
naše monarhije in zdravilni vspehi so bili po vsem
povoljni in izvrstni. Župnik Kneipp sam priporoča
ta zavod najtopleje in istotako priporočamo ga v
vsakemu oziru tudi mi.

Izborne zdravilne naprave in naravne krasote
tega kopališča zadovoljile bodo bolnike, slabotne
ali nervozne goste in tujcev obče in v polni meri.

Stanovanj za družine in posamezne goste (sobe
po 40 kr. in več) dobiti je v zdraviškem poslopji
samem in v 4 lepih vilah, ležečih v zdraviškem
parku. Cene za stanovanja, hrano inkopelji so jako
nizke. Kdor želi natančnejših pojasnil, obrni se do
z draviškega ravnateljstva.

Domača zdravila.

Ocl nekdaj že slove nekatere rastline med narodom
kot dobro zdravilo. Ponajveč so to rastline, ki so proste
strupa, in ki rastejo po gozdeli in pašnikih. Take rastline
tudi živali rade jedo, kar je dokaz, da so od narave ponujene,
zdrave, koristne. Za zunajno rabo smo nekatere navedli že
spredej pri opisu zdravljenja z vodo.

„Zdravilna znanost", namreč zdravniki, nekaj časa
rabijo eno zdravilo, potem ga ovržejo, naslednje pa ga
smatrajo kot škodljivo. Temu nasproti pa so se domača
zdravila skozi tisočletja ohranila (n. pr. lipovo cvetje, bezeg
pri Slovanih) in se tudi bodo. Ker prepričanje, da imajo
nekatere nestrupene rastline res moč, bolezni odstranjevati,
ne bo nikdar preklicano, je dobro, če se taka zdravila, seveda
če so brez strupa, in če so se kot zdravilne skazale, med
narodom ohranijo.

Ees je, da ima marsiktero domačo zdravilo zdravilno
moč, a lahko tudi škodo povzroči. Oe jih namreč smatramo
kot sredstva, ktera zdravje pospešujejo, naravo s svojimi
čistujočimi in spodbujočimi lastnostmi podpirajo, je dobro.
Ako pa mislimo, da imajo kako čarobno, skrivno moč, ali
če zanemarjamo škerenje trupla, misleč da bo zdravilo tako
vse samo vredilo, je napačno. Oe pa se ktero domačo zdravilo
uporablja pri bolezni, za katero ni, lahko ravno tako ško¬
duje, kakor n. pr. če človek preveč je ali preveč vode pije.

Potrebno ni v nobenem slučaji, posluževati se kakih

; 79

posebnih zdravilnih sredstev; kajti vse snovi, ktere narava
potrebuje, da se zdravje povrne, so že v hrani, ktero smo
spredaj kot koristno opisali, zadržane. Ge pa na primer kedo
nima prilike, takoj uporabljati vodo, ali pa, če hoče zdrav¬
ljenje z vodo podpirati z domačimi zdravili, seveda rastlinami,
naj to stori, a ne tako, da bi ne vedel, ali bo to sredstvo
škodovalo ali hasnilo. Na primer samo en požirk nektere
tekočine jako dobro upljiva, če pa se zavžije več od enake
tekočine, je želodec preobložen, in se je toraj bati nasledkov.

Eavno iz tega vzroka, ker se navadno preveč zdravila
nekateri krat zavžije, zdravilo ne upljiva vsikdar ugodno. Po¬
sebno previdno mora se ravnati z zdravili, ki upljivajo naglo.
Taka sredstva svojega namena ne dosežejo, ker zdravljenja ne
podpirajo, ampak imajo takorekoč svojo moč do njega, in
tako se ponajvečkrat zgodi ravno nasprotno od tega, kar se
namerava. Hipne prikazni res zginejo, a bolezen traja vendar
dalje. Narava s svojimi zakoni ne da ravnati, kakor bi
kedo hotel in se ne prevariti. Prevaljen je pri takih skušnjah
vsak sam.

Posebno dobra, priznana domača sredstva so:

Angelika ali angeljsko korenje (A. silv. L.). Oeet
te rastline je sredstvo, ki vpljiva na želodec in na drob
dražljivo, ter odvaja nerabne slape. Gaj iz korenja iz teh
rastlin je dobro sredstvo pri zasluzenju, čaj iz cele rastline
pa po zavžitju pokvarjenih jedil, špirit iz angelike pa za
umivanje pri legarju (Typhus).

Anzerina ali krčno želje (Posentilla anserina L.).
Gaj s te rastline z mlekom piti, tudi voda, v kteri se je
kuhala anzerina za obvozila, se rabi pri krču, tudi pri
splošnem krču.

Brinovice  (borovice, I. Juniperus eommunis). Bri¬
novice so priljubljeno kadilo, vendar pa ne morejo nikdar
zraka nadomestiti. če se zavživajo upljivajo spodbudajoče
ter kri čistilno. Kdor se hoče zdraviti z brinovicami, naj
začne s 4 zrnami, ter konča s 15, potem pa spet vsak
dan manj, dokler pride do 4. Jako dobro bo to upljivalo
na želodec. Pri obistnih, jeternih, prodnih in enakih bo¬
leznih je dobro, ako se dalj časa uživa voda, v kteri so
se kuhale brinovice. Ljudje sicer tudi rabijo brinovo olje
in žganje za mažo; vendar pa je voda boljo in blagotvor-
nejšo sredstvo za zunajno rabo.

Buhlica  (zabuhlica, n. Wiihlhuber), je po župniku
Kneipp-u vpeljano mečilo (eliksir), ki obstoji iz dveh delov
semletega kopreca, dveh delov zdrobljene borovice, enega
dela sončice (grške detelje) in enega dela lopatičnega praška.
Te zmesi kuha se ena žlica četrt ure v vodi. Ge hoče bolnik
da zdravilo upljiva tudi na obisti in mehur, naj pridene
še tri dele hobatovega praška (iz korenin). Učinek se pokaže
v 12—80 urah.

Citrona.  Citronin sok je izvrsten jesih za jedila;
pomešan s sladko vodo prijetna pijača, ki ohlaja in čisti.
Bolnikom se take vode sme dati, koliko je hočejo piti.
Manjše slabosti želodca včasih minejo, če dotičnik le parkrat
požre tako vodo.

Černiče  (Heidelbeeren), posušene ali kot tinktura, to
uspešno sredstvo proti driski; sploh izvrstno živilo.

črni bezeg  (1. Sambucus nigra). Vsi deli tega dre¬
vesa čistijo kri. Navadno se rabi čaj iz listja kot znoj povzro¬
čajočo sredstvo. Tudi majhen bezeg (1. Sambucus ebulus)

<►* 81  -

ima te lastnosti. čaj iz koreničja te rastline je dobro sredstvo
zoper obistne in želodčne bolezni in zoper vodeničnost.

Crvivec ali arnika (Arnika montana). Tinktura te
rastline je dobro znana, ter velja kot zdravilo pri ranah.
V arniko se pomoči lanena capa, s katero se rana ovije,
potem se ovije še z volneno capo in oboje s suho platneno,
če se rana ne začne gnojiti, ni treba odvezovati obvezila,
dokler rana ne zaceli, treba je le včasih zopet z arniko zmočiti.

Divji potrošnik (cigorija, Cichorium intibus). Oaj
te rastline upljiva čistilno na jetre, obisti in slezeno.

Gal a n, krčujoča sol, v vodi raztajena, za gugljanje
in umivanje očes, tudi se z galanom potresejo rane, kar
pa ni dobro, ker rane lahko po rabi galana prenaglo
zacelijo.

Griž n e rože  (n. Tausendguldenkraut, 1. Erytraea
centauriurn). čaj te rastline spodbuja krvotok, je dobro
sredstvo zoper zgago, ter na želodec, obisti in jetra jako
čistilno upljiva.

Jagode.  Eazven sadu je tudi listje, koje se nabere
v mesecih majnik in junij prav dobro za čaj. Mora se pa
kuhati do četrt ure. Ako se pridene čaju mleko in sladkor,
dobi se prav dobra, kri čistilna pijača.

Janež  (Pimpinella anisum L.) odstranja nerabne pare.

Kadulja,  (žavbelj, žaubej, 1. Salvia). Svežo listje te
rastline vpljiva čistilno na zobe, kot čaj na nebo in sploh
notranje dele. Tudi je voda, v kteri se je kuhal žavbelj dobra za
umivanje gnoječih ran. Dobro je, če se pomeša malo pelina.

Kamilica  (gornike, 1. Matricaria chamomilla). Ka-
milčni čaj pospešuje prebavljanje, ogrejuje in povzročuje
potenje. Ker pa je ta čaj jako močan, ni dobro dajati ga

6

-« 82  =—

ženskam, ki leže v otročji postelji ali pa dojencem, kar se
žalibog prevečkrat zgodi.

Velika kamilica dobra je tudi za kajenje pri oteklinah.
Seveda bi bila obvezila, kakor smo jih opisali spredaj, bolja,
kakor kamilica.

Kislo zelje je prav dobro domačo sredstvo za naklade
pri raujenju, opeklinah, velikih vročinah, starih škodah i. t. d.

Klinčevo olje, zavžito na sladkorju, odstranja ne¬
rabne šoke in pare iz želodca.

Koprec (komarček, n. Fenchel, 1. Foeniculum). Voda,
v kteri se je kuhal koprec, dobra je za zmijanje oči. Ako
se pije, je dobro sredstvo za želodec, da odvaja pare. Z
mlekom pomešana je sredstvo zoper koliko. Ako je z mle¬
kom pomešana, sme se tudi otrokom, ki še sesajo, dati
(drugače pa se takim otrokom ne sme kar bodi dati, kajti
kar odrastlim hasni, otrokom večkrat škodi).

Kopriva (Urtika). Mlada peresa so jako zdravo krep-
čalno sredstvo. Ako se seme koprive primeša močni juhi,
je to dobro pri driski, voda, v kteri so se kuhala peresa
koprive pa je dobra pri materinskem krvolitju. Gaj iz korenja
je sredstvo zoper vodeničnost, posebno začetka.- Sveži sok
je pa dober pri služnosti (slinjenju). Ako se s stebli koprive
udarja po onemoglih udih, se živci spet okrepijo ter prično
delovati. To zlasti v kritičnih časih kolere jako dobro.

Koščena moka. Ako se malo koščene moke pomeša
z vodo ali z jedili vpljiva krepčalno pri slabosti kosti.

Krčno zelje. Svetega Janeza roža  (Johanniskraut
oder Hexenkraut, Hypericum perforatum L. —). Caj izčisti
jetra in je pri navalu krvi, pri zasliženju in posteljni mokroti
zdravilen. Jednako deluje rman.

Kredna moka tudi krepča, posebno pri bledici.

Laneno seme. Ako se laneno seme stolče in v mleku
luha, je dobra naklada pri oteklinah. Celo seme pa, če se kuha
in potem pomeša z citroninim sokom, je prav dober čaj pri
krčnem in krvnem kašlju, koliki, obistnih in scalnih bolečinah.

Lapuh (podbel, lepiš, n. Huflattich, 1. Tussilago
farfara). Caj iz te rastline vpljiva čistilno na pljuča, svežo
listje pa vpljiva ohlajajoče in ozdravljajoče pri vročinskih
vnetjih in odprtih ranah.

Lesno oglje. Svežo lesno oglje, posebno iz lipovega
lesu, če je dobro stolčeno, potroša se na rane vsled opeklin
in na kraste na glavi (ktere pa se morajo zmočiti). Tudi
je masti primešano stolčeno oglje dobro mazilo pri smrdečih
oteklinah nog. če pa kdo hoče rabiti pri notranjem gno¬
jenju, naj primeša stolčeno oglje strdi ali sladki vodi.

Lipovo cvetje (Filia grandifolia). Oaj iz lipovega
•cvetja, ki se naj nekaj časa kuha, povzročuje počasno potenje
ter pri zaslinjenosti počasi odtaja. Pomešan z mlekom in
rsladkorjem je dobra, tudi za otroke zdrava pijača.

Lopatika (Aloe, A. vulg. Lani.) in agava (A. Amer.
L.), dobra je kot očesna in ustna voda. Za notranjo rabo
pa ne moremo ne ene ne druge priporočati. Svariti pa
moramo vsakega, da teh sredstev krivo ne uporablja.

Mandelj novo mleko (Mandelmilch). Napravlja se
iz sladkih mandeljnov, ki se zdrobe, z vodo zmešajo in
.skoz prt ožmo. Iz tega soka se naredi prijetna, hladilna
pijača, ki se sme dajati vsakemu bolniku.

Mandeljnovo olje sladko (1. 01. amvgdale dulce),
-vpljiva znotraj kakor zunaj otajajoče in olajšujoče. Ako ga
ni, sme se tudi salatno olje vzeti.

6 *

Mast. če je mast sveža, lahko se včasih rabi kot
zdravilo, tako: smetana ali vrhnja, vsoljeno surovo maslo,
olje i. t. d. Pri nekaterih oteklinah in vnetjih vpljiva omeh-
kujoče in olajšujoče, ravno tako pri ranah vsled opeklin,
pri piku žuželjk in kač, ker se morajo rane neprenehoma
z toplo mastjo ribati, če je pa človek ostrupljen, naj povžije
mast z mlekom ali vodo. Toplo mleko s surovim maslom
dobro je pri nahodili zavživati. Zajčja mast  je dobro mazilo-
za zmrzline. Nikdar pa se ne smejo rabiti stare žaltave masti
kot zdravilo, ker bodo prej škodovale nego li hasnile.

Maža zoper vodeničnost  se napravi tako: Vzame
se 10 dg  žalbelja, rutice, trpotca in brinovic, ter se stolče,
potem primeša s pol kile surovega masla, ter to skupaj na ognju-
prekuha. Potem se stisne ter meša, dokler se čisto ne ohladi.

Med (medica), je prav zdrava in prijetna pijača.

Meta  (poprova meta in vodena meta, 1. Mentha
piperita in Mentha aquatica). čaj mete, posebno poprove
je prijetna, ogravajoča, vsekdar neškodljiva pijača. Zato je
posebno dober če je komu slabo, če srce močno bije, in¬
če komu sapa smrdi. Komur gre na usta kri, naj pomeša-
ta čaj z jesihom ter naj po žlicah zavživa.

Motavilec  (kozlik, oprtnik, n. Baldrian, lat. Radix
Valeriana) je, če se zavživa kot čaj v majhni meri, dobre
sredstvo zoper želodčni krč in koliko.

Omela  (ohmelje, n. Mistel, 1. Viscum album). Voda,
v kteri se je kuhala omela, vpljiva dobrodejno pri nerednem
krvotoku, umirjajoče pri krvnih nogah. Lahko se pomeša-
z presličnim čajem ali s santaličnim praškom.

Ostrožnica  (svalnica, n. Sumpfklee tudi Ritterklee,
1. Menyantes trifolicata) je dobro želodčno sredstvo prš

motenju, kurdeju (Scorbut), trganju, menjavni trešliki, kipo-
ihondriji in maternici.

Pelin (1. Artkemisia absithium) je jedno najboljih
.čistilnik sredstev za usta in želodec.

Preslica  (krošč, preslička, n. Zinngras, 1. Equisetum
arvense). Kot čaj vpljiva jako čistilno pri želodčnik, obistnik
prodičnik boleznik, ter umirjajoče pri krvotoku. Tega
^aja se pa ne sme veliko naenkrat zavžiti, in se splok ne
sme vsak dan zavživati. Naj dotičnik spije eno majolko
tacega čaja ali zjutraj ali pa zvečer, ali pa vsako uro en
požirk. Samo pri krvotoku mora se več zavžiti, da umiri
in ustavi krv.

Rožmarin.  Listi te rastline so prav dražljivo sredstvo
•za razdelitev oteklin in so kot čaj dobro sredstvo zoper dripo
(dristo). Rožmarinovo olje, če se vzame v vsekdar le malo,
vpljiva umirjajoče pri srčnik boleznik, izključljivo pri vode-
aičnosti. To vino se napravi tako, da se peresa denejo v
posodo z dobrim belim vinom, ter se tako puste vsaj en dan.

Rutica  (1. Ruta graveolens). Sveže listje te rastline
radi devajo k salati in surovem maslu, ker krepčajo usta.
Butična voda ali čaj je sredstvo zoper maternico. Rutično
olje in jesih se toraj lahko rabi za drgnjenje in umivanja
pri enakih boleznik.

Ščipek  (serbevka, farska kapica, Škofja kapica). Caj,
kuhan iz dobro posušenih kapic je sredstvo pri krvotoku
(listja) driski, brstljivosti i. t. d. Ce se zrnje, ktero se nahaja
v teh kapicah kuka pol ure, bo, ako se pomeša z mlekom
in sladkorjem, nadomestovalo bo kitajski ali ruski čaj.

Sladkor.  V vodi raztopljen ali pomešan s sadnim
sokom je sladkor ohlajajoča umirjajoča pijača ter čisti želodec

in drob. Vendar pa slabi prebavljanje, če se ga preveč
zavžije.

Sladkorni prašček  ima sicer bodljive, a ne preostre
lastnosti ter čisti odprte rane. Pri izpuščajih na očeh, v
ustih in na vratu sme se vpihati sladkorni prah, ki pa ne
sme biti predroben.

Slezenovec  (L Althaea rosea). Caj te rastline rabi
se pri vratnih boleznih in pri zaslinjenju,

Smetlika  (nemški Augentrost, lat. Euphrasia) je
ščisčena z vodo ali pa kuhana sredstvo zoper očesno slabost
in tudi kot sredstvo zoper želodčne bolezni.

Sončica  (grška detelja, lat. Foenum graecum). Stol¬
čeno seme v vodi kuhano, rabi se za gugljanje, če je pa
gosto kuhano (kašnato) za obvezila pri oteklinah.

Strd.  Strd je dobra hrana, če se je preveč ne zav¬
žije; z vodo kuhana pospešuje notranjo čistenje pri nahodu,
Tudi.se da na ta način rabiti za očesno vodo, za gugljanje;
z moko pomešano je pa obvezilo pri oteklinah.

Svedrec  (svišč, encijan, 1. Gentiana lutea). Tinkturo
te rastline rabijo pri omotici in slabostih.

Špeknardno  (sirkino) olje  (1. 01. lavendulae). Naj
se vlije na sladkor par kapljic, ter tako zavžije. Dobro
sredstvo je pri napihovanju, in pri iz napihovanja sledečih
boleznih.

Trnolica  (trnjevee, 1. Eunus spinosa). Cvet tega.
trna je nedolžno sredstvo za želodec, ter dober eliksir.

Trobentica  (guček, ovčica, legotice, 1. Primula),
Caj iz te rastline naj se rabi dalj časa pri bolečinah v udih.

Trpotec  (žilnik, pripotec, n. Spitzvvegerich, 1. Plantago
lanceolata). Listje ali sok iz listja te rastline je dobro sredstvo

za rane in pike žuželjk. Ako se pa zavživa kot čaj, ali kot
svežo izstisnen sok, vpljiva jako čistilno.

Veliki lučnik  (papeževa sveča, kraljeva sveča, 1.
Verbascum thapsifarme Schradere). Caj te rastline je ko¬
risten za prsi, voda pa, v kateri se kuha listje te rastline,
je dobro za gugljanje.

Vijolica  (1. Viola odorata). Caj iz zelenih ali posu¬
šenih peresc, kterim se sme tudi nekaj izžmetega koreničja
pridjati, je dobi - o sredstvo zoper kašelj, oslovski kašelj, težko
dihanje in omotico; seveda se pa nikdar ne sme preveč
vzeti, ampak raji večkrat na dan. Tudi je voda, v kteri so
se taka peresca kuhala, dobra za gugljanje ali za naklado
pri vratnih boleznih. Svežo listje tudi pri glavobolu hladi
ter je dobro sredstvo pri vnetih oteklinah.

Vinski jesih  je jako dobro in koristno nasprotno
sredstvo pri zastrupljenju, in sicer za zavživanje, kakor za
zunanjo rabo (naklade). Naklade vinskega jesiha vpljivajo
čistilno ter oživljajo. Pri vročinskih boleznih in krvotoku
je dobro piti vinski jesih, z vodo pomešan. Ce se po bol¬
niški sobi kropi jesih, je sicer dobro, vendar se pa naj pazi,
da se ne kropi tudi po peči ali naravnost po ognju. Ce pa
vinskega jesiha ni, sme se vzeti drugi jesih, ki je iz sadja
pripravljen. Nikdar pa se ne sme vzeti umeten jesih, kterega
smo že spredaj kot strup smatrali.

Želod  (1. Quereus pedunculata). Kakor smo že spredaj
omenili, je kava iz želoda jako zdrava pijača. Voda, v kteri
se je kuhala skorja želoda je dobra za gugljanje pri gno¬
jilni davici, kakor za parenje (kajenje) zoper žilne telesne
(pojme sploh spodnjega dela telesa škode), pri izpadu ritnice.

debelem vratu, zležice in pri nevnetih oteklinah. Dalje je
ta voda dobro sredstvo za vbrizganje pri ženskem belotoku,
konečno pa je tudi dobra kopelj. Tudi je prav dobro, ako
se skorja dene v postelj pod slamnico.

Zdravljenje nekaterih bolezni.

V sledečem opisali bodemo, kako se naj rabi voda
za zdravljenje nekaterih navadnih bolezni; vendar pa mo¬
ramo čestite bralce tukaj opozoriti, da ti opisi niso recepti
ali predpisi, ampak samo prilike. Natanko opisati, kako
se naj zdravi ktera bolezen je že iz tega vzroka nemogoče,
ker se mora pred vsem splošen položaj bolnika, kakor tudi
stranske okoliščine v poštev jemati.

Kdor je naše opise in pojasnila do tu sem pazno
čital, in kdor se ravna in zna ceniti vodilne zakone narav¬
nega zdravljenja, temu pač ne bo težko, se v vseh slučajih
tega naravnega sredstva prav posluževati. Kdor se ravna
po spredaj navedenih pravilih, ne bo nikdar s takim zdrav¬
ljenjem zdravju škodoval; če bi pa vode ne uporabljal
prav, bo k večjemu le počasneje prišel do smotra, kakor
bi se to zgodilo po pravilnem ravnanju.

Seveda, kje gre za stare, kronične bolezni, tam je
treba potrpljenja. Nikdar se ne sme pozabiti, da tudi naravno
zdravljenje ne dela čudežev, saj jih tudi ne obeta, ampak
da je namen tacega zdravljenja le ta, naravno zdravljenje
pospeševati. To pa vsak človek ve iz lastne skušnje, da je
laglje pogrešek napraviti, kakor pa ga popraviti. K temu

pa pride še to, da veliko bolezni trpi že od rojstva. Pri
drugih povzročilo je bolezen napačno življenje že od rojstva,
zopet pri drugih pa so razna zdravila, ktera so se zavživale,
napravile več škode, kakor izvirna bolezen sama in je toraj
nemogoče v kratkem času vse te nasledke nepravilnega
ravnanja alj nepravilnega življenja odstraniti. Ce je bolezen
globoko vkoreninjena, mora se prej v miru prepričati in
opazovati, kako se razširja, in šele potem zdravljenje podpirati.
Ce pa se kedo tudi dolgo zdravi, mu ne bo na noben
način v kvar; prvič ne stane ne denarja, ne časa, k večjemu
malo truda, drugič pa se na ta način vendar najprej pride
do cilja.

V sledečem toraj navedemo primere, kako se naj
rabi voda pri eni ali drugi bolezni edino za to, da, če bi
kedo ne umel, kako smo spredaj opisali to zdravljenje,
nebi napačno ravnal. Naj pa nikdo ne misli, da je to že
zadosti, da tak zdravljenje gotovo ozdravi; marveč mora
se vsakdo strogo po zdravstvenih pravilih ravnati. Ne¬
mogoče je namreč, koga ozdraviti, če napačno živi in si
z napačnim življenjem nove bolezni nakaplja.

Tudi elementarni vpljivi lahko so večkrat neugodnega
učinka. Mraz, vročina, nagla menjava temperature, mok¬
rota, suša,'veter itd., kakor različna napenjanja in trpljenje,
ktero povzroči po naravnem redu pogojni boj za borni
kruhek, — vse to lahko je človeku škodljivo. Pa le takrat
smemo se bati teh faktorjev, če se pokažejo v množici.
Navadno pa vzdržujejo le življenje, ter hranijo naše moči.
Yse naravne zopernosti do gotove stopnje ne dado se le
odvrniti, ampak postanejo po zoperstavljajoči moči še bla¬
godejne. Večkrat ko se ta moč skuša, tem trdneji je človek.

Vendar pa tisti neugodni vpljivi, ktere tako rekoč
človek sam povzroči, ne budijo reakcionelne moči. Oe pa
se tudi taki vpljivi branijo, trpi to le nekaj časa. Keakcio-
nelna moč namreč po takem odbijanju ne rase, se ne
pomnožuje, ampak se krči, dokler slednjič čisto obnemore.
Temu nasproti pa se, kakor smo že rekli, reakcionelna
(to je se zoperstavljajoča) moč pomnožuje, če se brani
le pred naravnimi vpljivi. Kovač n. pr. opravlja težke
delo in je zvečer jako utrujen in spehan; a drugo jutro
o tem ne čuti ničesar. Tudi mornar postane tem trdneji,
tem več viharjev je prestal. Temu nasproti pa n. pr. tisti,
ki veliko je, ne dobi trdnejega želodca, in nasprotno vedno
težje prebavlja; ponočniku se nove moči ne prirejajo v tisti
meri, ko stare ginejo; če se živci preveč dražijo, se prejšnji
stan ne povrne, če tudi rastejo nove živčne nitke.

Za to naj nikdo ne misli, da, če je morebiti že dolgo
časa nepravilno živel, brez da bi se pokazal kak slab
nasledek, sme tudi brez škode še naprej tako živeti. Oe pa
kdo kako bolezen opazi, naj jo ne pripisuje slučajem, ampak
navadam, če tudi bi bilo mogoče, da je bolezen povzročila
kaka slučajna priložnost. Naj navedemo priliko. Oe se rože
lotijo peresne uši, pride sicer marljiv a neveden vrtnar
ter z gobo ščisti odrastke; vendar je pa roža v kratkem
času zopet zajedavna, ter se posiiša, vkljub vsem sredstvam.
Omni vrtnar pa v tem opazi, da je roža bolana, ker ne
dobi potrebne hrane, ter jo presadi v drugo zemljo. Uši
poginejo same od sebe in roža začne zopet rasti. Uši toraj
niso bile vzrok, ampak le nasledki, da je roža hirala. Uši
niso sesale zdravega soka, ampak so se hranile z n e-
z dr a vi m sokom.  Kje so enake prikazni v rastlinstvu

in dotičniku manka potrebna vednost, in toraj hoče le
bolezen zdraviti, ne vprašaje, kje je izvod bolezni, tam so
največkrat vsa sredstva zaman; tako n. pr. pri trtnih in
krompirjevih boleznih, ki so le nasledki neumestnega
ravnanja. Trta n. pr. tudi onemore, če se ji vedno mladike
odščipljejo, ali če so preveč polne grozdja, ali če je zemlja
preveč izsesana, ali tudi pokvarjena z neumestnim gno¬
jenjem , toraj je vzrok kako naravi nasprotno ravnanje.
Cisto enako je z navidezno ugonobitev celih gozdov zarad
škode po mreesih; v istini je le krivo škerenje gozdov,
da se mrčes napravi. Saj je dovolj dokazano, da se n. pr.
kozliček loti le bolanih dreves.

Takšnje izkušnje naj nam koristijo tudi pri zdrav¬
ljenju človeka. Toraj pred vsem: zdravo, to je primerno
hrano, ki ne sodržuje le veliko krv prirejajočih snovi,
ampak, ktere brez, da bi bile predražljive za prebavne
ude in brez škodljivih primešanj takoj v krv prestopijo.
Glej o tem oddelek: Jesti in piti in „diet bolnikov". Dalje
ogibati se vseh neugodnih navad, pomnoževanje moči s
utrjenjem, in pravilnim delovanjem mišic, kje to manjka.

Odvaditi se nekaterih navad bo se morda marsikomu
težko zdelo. Naj pa pomisli, da brez boja ni zmage, brez
zmage samega sebe ni blagosti! Naj se ne da nikdo motiti
od misli, da, ker je navada postala druga narava, mora
se ustreči tirjatvam te navade, ja še bolj, kakor naravnim
tirjatvam. Napačno! Ta vsiljena narava mora biti prema¬
gana, in če tudi se spočetka zoperstavlja. Mislimo si
pijanca, kteri misli, da brez njegovega vina ali žganja niti
živeti ne bo mogel, in se res čuti onemoglega, kadar ga
nima. Vendar pa umen človek ve, da pijančevanje ne

krepča, ampak le krepkost ruši, in da je pijancu le mogoče
pomagati, če se pijače zdrži. Vsa dražljiva sredstva, naj
bodo že pijača, tabak, zabeli, dražljivost živcev, čitanje,
vznemirljivih knjig itd. so tako neugodne, kakor bič. Bič
res pripravi trudno žival, da se premika naprej; pa ko
bič preneha svojo delavnost, tudi žival zopet počasneje
stopa. Le mir, pa ne bič pripomora do moči. Ce žival po¬
čiva, se tudi počije, in bo potem tem lagljeje delala; če
bo jo pa vedno kedo z bičem priganjal, bo naslednje čisto
onemogla.

če se toraj kedo res čuti slabega, ako je opustil kako
navado (namreč škodljivo), naj se ne da motiti, in naj se
ne oklene stare navade; naj raji čaka zaupno, da se slab
organizem okrepča. Zdravju koristno spodbujanje z vodo
pa ne bo moči krčilo, ampak jih le množilo in sploh zdravje
pospeševalo.

Kdor zaupa naravnem zdravljenju, naj se ravna po
njenih predpisih ter se jih naj okoristi; oe je močno bolan,
ali le bolehen, ali morda čisto zdrav'. Krepčanje zdravja,
pomnoževanje, povzdigovanje moči življenja je vendar v
vseh okoliščinah najbolje sredstvo ubraniti se vsem napadom
različnih bolezni. Besnica je, da je več tacih, ki si
samo domišljujejo, da so zdravi, kakor pa tacih,
ki si domišljujejo, da so bolni.  Ce reč strogo pre¬
sodimo, tacih, ki si le domišljujejo, da so bolani, ni. Taki,
o kterih mislimo, da so le namišljeni bolniki, varajo le
samega sebe; kajti, oni ne vedo kako bolezen da imajo
in kje ta bolezen gnjezdi; v resnici pa so vendar bolani.
Kdor je popolnoma zdrav, čuti dobro, da ima vse moči,
da ima potrebno veselje živeti. Ce pa je človeku morda v

* 93  =

slabih vsodnih slučajih res nekako neprijetno, čuti vendar
še vedno korajžo, in tako je toraj skoraj nemogoče, da bi
si kedo le mislil, da je bolan. Ge druzega ne, čutijo taki,
kterim prav ne verujemo da so bolani, nekako slabost, in
ta je tudi zdravljenja potrebna.

Slabotni in tudi že z razvito slabostjo pa so obloženi
mnogi ljudje, ki sicer trdijo in si domišljujejo, da so popol¬
noma zdravi. Seveda moti to njihovo namišljeno zdravje
večkrat kaka neprijetnost, n. pr. znojne noge, mrzle noge,
nahod, zobobol, glavobol, motenje prebavljajočih organov,
težko odstranjenje odpadkov, nervoznost itd. Ker pa se kaka
bolezen ne vrije globoko, ali se kaka težka bolezen ne da
čutiti in tudi kaka kronična ne, misli dotičnik, da sploh
ni bolan.

Nočemo sicer reči, da se zdravja ne sme nikdo veseliti,
naj se ga veseli, kdor se ga lahko. Blagor mu! Tako tudi
nočemo reči, da se mora človek vedno jako strogo in bojaz¬
ljivo čuvati, in morda pri vsaki najmanjši čuteni neprijet¬
nosti strepetati. Vendar pa ne bo škodilo, če človek, ko
začuti kako slabost sam sebe presodi in vpraša: Ali živim
po naravnih pravilih, ali živim napačno. Ali se dovolj
utrjujem? In kak odgovor bo si dal, tako se naj poznej
ravna.

V sledečem toraj navedemo v nekaterih slučajih po¬
sebno krepčalna, ali pa tudi samo čistilna in odvajajoča
zdravilna sredstva. Pomniti se mora, da se v vseh slu¬
čajih  mora rabiti tudi utrjajoče sredstvo, kakor smo že
spredaj opisali; posebno da dotičnik naj hodi bos. Geje bolnik
močno bolan, izostane sicer to, a mesto tega se mora
zmivati. Vendar, če bolezen pojemlje, naj tudi taki hodijo

94

bosi, ker sploh mora vsako zdravljenje s utrdit¬
vijo končati. Ko se čuti bolnik zdravega, naj nadaljuje
to utrjenje. Mislimo, da bolniku ni zadosti, če postane
zdrav, ampak on hoče tudi zdrav in krepak ostati. Kjer
nismo natanko opisali, kako se naj po vrsti rabijo različna
sredstva, tam se naj dotičnik ravna po drugih vzgledih;
pri tem se seveda mora v poštev jemati tudi to, če je
bolezen huja ali laglja, ali če je bolnik krepak ali slab.

Ce je bolezen kronična, naj se dotičnik počasi vadi
najpoprej laglejem uporabljanju, to je kakor smo spredaj
opisali, da ne hodi morebiti koj bos po snegu itd., ampak
da se najpoprej pripravlja na pravo zdravljenje. Potem
ko je prišel že do težkih načinov, naj vedno gosteje rabi
dotične kopelji, ko bo pa čutil, da se bolezen manjša, naj
tudi kopelji redkeje jemlje.

Na sodržaj oddelka stanovanje, obleka, postelj, naj
se tudi ne pozabi. Posebno je glavni pogoj naravnega
zdravljenja, strogo se ravnati po zakonih narave. Tega pač
nikdar ne moremo dovolj naglašati.

Naj nikdo bojazljivo ne primerja znamenja (simptome)
bolezni, kajti taki posamezni simptomi so za naravno zdrav¬
ljenje le malega pomena. Pač pa se naj misli na to, da
se izve za vzrok bolezni. To pa se ne sme morebiti v slu¬
čajih iskati, v kterih se je bolezen nakrat pokazala, ampak
mora se preiskati, kako je bilo življenje že od rojstva
naprej. Slučaji, v kterih truplo res naglo zboli, so tako
redki, da jih niti šteti ni treba.

Navadno tiči res bolezen v človeku, a tako, da človek
res ne ve, ali vsaj veliko ne od nje: počasi se razvija. Na
kterem mesto zberejo se škodljive snovi, in pri kaki prilož-

- 95  «-

nosti odprejo si pot ter ne pokažejo kot manj ali bolj hude
bolezni, (kterim vsaj mi bolezni pravimo), ter tako povzro¬
čijo nekako bolest, ktera je pa organizmu potrebna, ker bi
brez nje ne mogel obstati. Take majhne bolezni pa so le
kaplje, ktere je izbruhala prepolna posoda.

Take bolezni, kterih namen je v truplu nered zopet
vrediti, so združene vsekdar z mrzlico, če tudi različne
stopnje, in mora tiste hipe človeška moč tudi bolj delovati.
Ce človek nima dovolj, alj pa nič moči (v zadnjem slučaju
je sploh pomoč nemogoča), hira truplo navadno, brez da
bi dotičnik čutil posebne bolečine; ali 'pa čuti le laglje
bolečine, ki se kronično razširjajo, če se toraj v takih
slučajih dotičnik z vspehom zdravi in tako moč življenja
spodbuja, se navadno kronične bolezni preobrnejo v težke,
pikre bolezni, ktere se pa tudi čutijo. Vender pa take
bolezni, ako se zdravljenje nadaljuje, s časom čisto zginejo.
Nastop mrzličnih prikazni, n. primer kašlja, nahoda, gno¬
jenja, izpuščajev na koži in gnojenje med prsti na nogah
se ne sme smatrati kot kaka slaba prikazen med zdrav¬
ljenjem z vodo. Pikre bolezni, to so take, pri katerih že
človeška moč sama pripomora k zdravljenju, se ne bodo
po zdravljenju z vodo nikdar pohujšala, ampak videzno
vedno boljšala, če je pri kroničnih boleznih truplo s
škodljivimi snovni prenapolnjeno, naj bo že od dalje traja¬
jočega nerednega življenja, ali od tega, da se je ktera
bolezen le zadavila, ne pa ozdravila, ali pa od strupenih
zdravil zdrav, itd. moramo tudi najtežjo bolezen kot reši¬
teljico pred nastopnim hiranjem pozdraviti. Saj je voda
edino zanesljivo sredstvo, ki na take zmešnjave ugodno
vpljiva.

Nastopni predpisi veljajo, če to ni morda drugače
pripomneno, za odrastle kakor za otroke vsake starosti.
Čudno je res, da celo matere, ktere so prepričane, kako
izvrstno zdravilno sredstvo da je voda, svojih otrok ne kop-
ljejo dovolj v mrzli vodi, baje iz sočutja do svojih otrok.
Ker se radi prevelike mehkužnosti same strašno vode boje,
mislijo, da bo jo otrok še težje prenašal. Kavno nasprotno
je resnica, ker si otroci ne domišljujejo in sploh nimajo
predsodkov, dalje, ker je reakcionelna moč otrok močneja,
kakor odrastlih in omehkuženih ljudi, čutijo otroci tisto
namišljeno neprijetnost sveže vode (saj pa trpi tudi le
nekaj sekund) manj, kakor odraštli. Ne usmiljenost, ampak
grozovitost je, če otroke v vročinskih boleznih pustimo,
da jih žge, ali pa jih pustimo mučiti z medicinami in
operacijami.

Dalje še moramo omeniti, da kedo se hoče zdraviti
po sledečih predpisih, naj prebere vso knjigo. To pa radi
tega, ker, kakor smo že spredaj omenili, nikdar ni izključno
en del trupla bolan, če tudi se nam to zdi, alj pa tako
čutimo. Vsekdar je ves organizem v neredu.

Kdor bo premislil in pretuhtal vse različne bolezniške
oblike ter opazoval različne, se večkrat vezajoče vzroke
bolezni, lahko bo si razjasnil zvezo vseh različnih bolezni,
in bo zmožen si v vsakem slučaju sam pomagati.

Opis nekaterih važnejih bolezni.

Blednica (bledica) je ženska bolezen, ktero lahko
spoznamo po bledi barvi, ktera se večkrat v sivo ali umazano
rumeno spreminja. To barvo vidimo na koži, posebno na
ustnicah in trepalnicah. Dalje se lahko bledica spozna po
zabuhlosti, utrujenosti, nemarnosti, mrazenju, tiščanju v
prsih, močnem bitju srca, po tem, da bolnici jed ne'diši prav,
da se hoče odpadkom pot iz trupla zadelati, po želodčnem
krču, napihovanju trebuha itd. V takih slučajih se tudi
ženska menstruacija (čistenje) moti. Ge ravno je ženska že
tiste starosti, se prav nič ne cisti ali pa čisto neznatno
in z bolečino. Vrh tega pa se večkrat prikaže mesto meseč¬
nega čistenja, belotok. Glavni vzrok temu je malokrvnost.

Kako se zdravi bledica?  Ker je, kakor smo
rekli, glavni vzrok bledice malokrvnost, naj č. bralec oz.
bralka pogleda oddelek, malokrvnost.  Posebej pa se še
bledica naj zdravi tako: Vsak dan zjutraj ali zvečer naj
se dotična ženska umiva po vsem životu, kako hitro vstane
iz postelje. Trikrat v tednu naj vzame mlačne kopelji do
sredine trupla, za kterimi se naj z hladno vodo poliva.
Sčasom naj se vzamejo hladneje in potem mrzle kopelji.
Koliko mogoče, naj se poišče zdrav zrak in solnčni svit;
noge, glava in roke naj bodo gole, le na solncu ne. Hrana,
ki bo krepila: Ovsene jedi, sadje, prodnikruh, mleko.

Bljuvalni propad, bljuvalna griža, otročja
kolera.  Prav za prav je to le želodčen in črevesni nahod,
kteri otroke v prvih mesecih življenja, posebno poletni čas,

7

m najbolj take, kteri ne živijo od materinega mleka. muči.
Ta bolezen med otroci terja jako veliko žrtev. Navadno se
smrt takoj oglasi, ali pa postane nahod kroničen, da otrok
dolgo hira in se muči. Vzrok je* nepripravna hrana, na
primer slabo, pokvarjeno, kakor tudi pregosto, ne zadosta
z vodo pomešano mleko. Krmljenje otroka z neprebavljivo
kašo, ali sploh za otroke nepripravnimi rečmi, potem silenje
otroka z jedili, potem to, da dajajo otrokom umetno iz
kecmeca (kaučuka) napravljeni ses, kterega otrok včasi tudi
praznega vleče, dalje, da dajajo otrokom eliksire, potem
da jih imajo preveč na toplem, vrh tega pa za snago pre¬
malo skrbijo, otročje sobe premalo zračijo itd. itd., vse to
slabi prebavljajoče organe nežnega otroka, in povzroči take
bolezni.

Kako se zdravijo?  Za hrano naj se daje otrokom
ovsena sluzina namesto ali pa zraven mleka, večjim otrokom
tudi redko ovseno prodnico, drobtinovo juho. Vendar pa
se otrokom ne sme dajati preveč hrane in ne pregostokrat.
Zraven tega se naj zavijajo in sicer vso truplo, včasi pa
trup, in zavijanju naj nikdar sledi umivanje z hladno vodo.
Naj bodo otroci koliko mogoče na svežem zraku. Dobro
je tudi jih z hladno vodo klistirati. Usta naj se jim več¬
krat zmivajo s svežo vodo, ter se njim naj da večkrat sveža
voda piti.

Bljuvanje (kozlanje).  Oe človek samo posamezno
bljuva, to se reče, če mora le včasi bljuvati, je to le zna¬
menje, da se hoče želodec znebiti slabega zadržka, in se
mu' to seveda tudi posreči. Postiti se in vodo piti, kopati
se do sredine in spodnje truplo umivati, to bo pospeševalo
zdravljenje. Dobro je v takih slučajih citronin (limonin)

sok z vodo piti. če pa človek veliko bljuva (dostikrat), je
to znamenje resneje bolezni. Ne gre toraj, da bi tako blju¬
vanje dotičnik zdravil s kakimi želodčnimi sredstvi, ampak
•dotičnik naj prične čisto pravilno živeti, ter se zdraviti v
vodo, tako, kakor bo po okoliščinah kazalo. V obče pa
svetujemo: včasih parno kopelj, zavijanje spodnjega trupla,
vmivanje vsega trupla, kopelji do sredine.

Bojazen pred vodo  (s te  ki  o st). Ta bolezen po-
vzročuje strašne bolečine, ter konča s smrtjo. Vzrok je to,
če človeka vgrizne stekel pes ali pa ktera druga stekla stvar.
■Ce je tak človek, kterega je ugriznil stekel pes, prvi hip
brez pomoči, in se tudi sam ne zdravi s sredstvi, kteri so
mogoči, tako tudi pozneje ni več pomoči upati. Koj v za¬
četku pa naj se koj zdravi energično, tako, kakor smo
opisali pod člankom „zastrupljenje krvi". Ge se s tem zdrav¬
ljenjem koj, ko je dotičnika stekel pes ugriznil, začne, ter
se neprenehoma uporablja skoz dva tedna, mogoče je bo¬
lezen preprečiti, da se ne razvije. Bana mora se takoj
•osnažiti, oziroma izrniti, iztisniti in zraven vsega trupla,
kakor je to že pod člankom „zastrupljenje krvi" povedano,
zdraviti. K sreči je le majhno število steklosti sumljivih psov
tacih, ki se res vode bojijo in se toraj ne sme preveč bati,
posebno za to ne, ker se sme od vode pričakovati rešenja. Bane
izžigati, kakor uče dandanes, ni prav nič druzega, kakor
mučenje trpinov, kajti strup, koliko ga je v rani, popijejo
naklade, če pa je kri že zastrupljena, pač izžiganje ne po¬
maga nič.

Bolečine hrbtnega m ozka.  Ce se oškodi, ali če
se nosijo težka bremena, po omrazenju, duševni vznemirje¬
nosti, po zabranjenju izpuščajev na koži i. t. d., lahko se

7 *

■* 100

hrbtni mozeg vne, in če se ne ozdravi, postane bolezen
kronična, in nasledek je čestokrat omrtvenje ali sušica mozka.
Da pa se posuši hrbtni mozek, kriva je včasi tudi spolna
nagnjenost in dražljivost, kakor tudi premočno pušenje tabaka.

Kako se zdravi?  Oe je vnetje pikro, naj se zdravi,
kakor se vnetje sploh zdravi, če pa je bolezen kronična,
naj se vsak dan poliva hrbet in kolena, če je bolnik dovolj
močan, tudi dvakrat do trikrat na dan, potem umivanje
vsega trupla, kopelj, v kteri se sedi in v vodi hoditi. Dijeta;
Glavna hrana naj bo mleko, krepčalna juha in sadje.

Bolečine v sled težkega prebavljanja  v obče..
Veliko ljudi je, ki trpe na slabem prebavljanju, in ki vedo,
da je bolečin krivo slabo prebavljenje, še več je pa takih,
ki so bolani ravno na tej bolezni, a ne vedo za njo. Baz-
ločevati se morajo pikre in kronične bolezni prebavljanja.
Pikre bolezni prebavljanja so nasledki napačne dijete in se
spoznajo po bljuvanju, prepadu i. t. d. Vender se pa to da
jako lahko ozdraviti, in je bljuvanje, prepad i. t. d. tako rekoč
le koristno. Ljudje pa seveda mislijo, da je to slabo, če
želodec ne prenese vsega, kar se mu vsili. Želodec tako v resnici
dalje časa prenaša veliko reči, kar zdravju škoduje, brez da bi
se čutilo, da tudi želodcu škoduje. Želodec je tako važni
organ, da ga organizem tako dolgo ščiti, kako dolgo sploh
je mogoče, in če tudi bi trpel skoz to kak plemenitneji, ali
ne tako potrebni organ, kot je želodec, in če tudi se more
žrtvovati kaj od splošne moči življenja.

Spočetka varuje že okus želodec pred škodo; saj že
otrok noče jesti, če se jeziku ne dopada. S tem pa, da
ljudje zavživajo dražljiva jedila, okus vedno in vedno slabi.
.Želodec seveda tako naglo ne omedli, kajti, če tudi marsikaj

101 s

prekani okus. ko je ta že oslabel, želodec se vender še
dolgo brani proti vsem, kar mu je škodljivo. Vender pa
se da tudi želodec prisiliti. Bazna sredstva so, po katerih
želodec prebavlja vse, kar se mu da, če tudi ne popolnoma.
Vender je pa to jako škodljivo, kajti pri prebavljanju po¬
rabijo se moči, kterik bi organizem drugje potreboval. Te
moči moral bi organizem nadomestiti, a pri tem se prirejajo
snovi, ktere so mu neposredno škodljive. Organizem se jih
hoče znebiti, pa s tem se zopet moči preveč napenjajo, in
— obnemorejo, in to je prvo znamenje, da se je moč pre¬
bavljanja krivo uporabljala. Tako pa vedno več škodljivih
snovi v truplu ostaja, kri shujša in krvotok je vedno ne¬
red n ejši, želodcu privede se manje sokov in toraj tudi bolj
pomankljivo deluje, vender še se bolečine ne čutijo. Bolečine
čutijo se najpoprej v čevih, napolnjenih z na pol prebav¬
ljeno hrano. Veliko oseb je, ki trpi leta in leta bolečine v
čevih in tudi drugih organih, ki so s prebavljenjem v zvezi,
a vender se taki ljudje bahajo, da imajo dober želodec in
nočejo verjeti, če jim kedo pove resnico, namreč da živijo
napačno. Ce pa konečno organizmu vsa sredstva, želodec
varovati, opešajo, in želodec sam zboli, takrat seveda ni več
upanja, dolgo živeti. Ne samo bolezni obisti, jeter in čev,
povzročuje navadno, da se prebavljanje oškoduje, ampak
skoraj 'vse bolezni so več ali meuj nasledki teh škod. Zato
pa moramo še enkrat ponoviti, kar smo že večkrat rekli:
zdravo, lahko prebavljivo in nedražljivo hrano zavživati tudi
takrat, če bi želodec morda tudi nasprotno lahko prenašal.
Naj se ne pozabi, da so čeva in površna koža zvezani z
prebavljanjem, in da se, ako je površna koža, in ako so čeva
bolane, tudi želodec mora v poštev jemati.

102  ;

Kako se zdravi? Kako se naj posamezne bolezni
prebavljanja zdravijo, opisali bodemo v članku „Zamaščenje“,

Bolezen živeevvkuetih.  (Išias, Ichros) se pozna
po sledečih znamenjih: bolečina se začne med kučto in med
sedalom prav hudo, ktera se pa tudi navzdol proti kolenaro
in petam razširja. Ysled te bolezni noge sicer ne otrpnejo
tako, da bi jih bolnik ne mogel gibati, a vendar ne morejo
človeka nositi, in koža spodnjega stegna in podplatov otrpne.
Navadno se bolezen vsadi v desno stran ter med vročinskimi
znamenji preide v omrtvenje.

Kako se zdravi?  Dvakrat v tednu parno kopel)
nog ali toplo kopelj spodnjega trupla, temu naj sledi po¬
livanje beder, druge dneve pa mrzlo kopelj spodnjega trupla.
Vsak dan polivanje hrbta in beder ter bosonogo hojenje.

Bolezen živcev.  Živci so jako fine, po celem truplu
razkropljene, pod površjem kože nehajoče se v možganih
in hrbtišču spajoče nitke, ter se nam zde vezujoči udi med
duševnim in telesnim življenjem. Vse vtise občutkov tako
rekoč poročajo duši, raznašajo gibanje, vole na različna mesta
in so delavni pri vseh občutkih in pri vsakem delu duše.
Njihovo zdravje je toraj od telesnih in duševnih vpljivov
odvisno, in oni prenašajo bolezni enega dela k drugem delu.
Kakor vsi organi, posedajo tudi živei nekako reakcionelno
moč, zoper neugodne uplive, in če na nje vpljivajo le telesne
napake (slabo hranjenje, slabost trupla od prenapenjanja
mišic, bolezni i. t. d.), ali pa le duševne napake (duševno
prenapenjanje, duševne bolečine i. t. d.), lahko se takim
vpljivom dolgo zoperstavljajo. Ce se pa te napake od du¬
ševne in telesne strani združijo ter skupno vpljivajo, tako
ta reakcionelna moč kmalo opeša, da celo onemore in temu

* 103  *■

slede bolezni živcev, vslecl katerih hira duh in truplo. Vsled
telesne slabosti od malokrvnosti (glej „ malokrvnost 11 ) se moč
živcev pomanjša, to je skrči, vsled duševnega napenjanja,
pa čisto mine. Eadi tega pa duševno napenjanje more le
zdrav, močan človek brez škode prenašati, in zato je du¬
ševno napenjanje za mlade ljudi vedno škodljivo, in tem
bolj škodljivo, tem slabeji, malokrvneji da je dotičnik, in
tem več neugodnih vpljivov, kakor: vedno sedenje, bivanje
v nezdravem zraku i. t. d., da se združi. Se neugodneji,
kakor duševno prenapenjanje vpljivajo na sestavo živcev ne¬
naravna dražila. Brez teh bi si živci, kakor to store drugi
organi, mir in obnovljenje obnovljenih moči prisilili. Po-
umetnih dražilih vsake vrste, ki so dandanes v navadi, se
živci vedno napenjajo in tako konečno čisto onemorejo.

Kako se zdravi?  Mogoče je še tudi bolezni živcev,
ozdraviti, a treba se je strogo po predpisih in naravnih'
zdravstvenih pogojih ravnati. Pred vsem toraj brez draž¬
ljiva, kri prirejajoča hrana, veliko gibanja v svežem zraku,,
spati pri odprtem oknu, na trdem, hladnem ležišču, zgodaj
ustati in zgodaj spat iti, vrejeno delovanje. Osebe, ki so-
po poklicu vedno duševno napete, in duševno delavne,.
naj v prostih urah vsako duševno delo, tudi čitanje, hojenje
v gledališče i. t. d., opustijo, osebe pa, ki imajo veliko
prostega časa, posebno bogate ženske, naj opustijo vse
živce vznemirjajoče sanjarije, romane i. t. d., in si naj,
raji izvolijo kaj koristnejega, kar bo tudi mišice krepilo,,
kar bo se najlažje tem zgodilo, da bodo same opravljale
hišno delo. Nemarnost mora biti premagana, kakor včasno-
veselje k delu. Metodično utrjajočo zdravljenje bo po¬
sebno koristno, ter jako vspešno. Zjutraj naj se zmije-

-* 104

vso truplo, najprej z prestane ali mlačno vodo, ter pije
vodo, potem pa vsak dan, naj bo vreme kako hoče, gibati
se po pol ure, še boljše vso uro v prostem zraku, in sicer
zadnje minute bosonog. Se le potem naj se zavžije zajutrk.
Med dnevom pa naj pije vodo, ter vzame kopelj do sre¬
dine, kopelj nog in rok, dva do trikrat v tednu pa zavi¬
janje po raznih načinih. Ko hitro se bo spoznalo, da se
zdravje vrača, naj se rabi hladna voda, ter se naj polivajo
rame, hrbet in kolena. Prav dobro bo tudi posluževat se
med dnevom ali zvečer mrzlih khstirov.

Bolezni čeljusti in zob.  Tudi te bolečine
lahko povzročujejo različni vzroki, in se toraj naj tem
vzrokom primerno zdravi. Ge pa ni mogoče vzrokov spo¬
znati, naj se zdravi vso truplo, in tako bo se kmalo pravo
zadelo. Drugače pa veljajo tista sredstva, kakor pri glavo¬
bolu. Pogosto bolenje, krušenje in rahlost zob in zobnega
mesa, tudi če so zobje močno zajedeni, je znamenje, da
je zdravje na dotičnem mestu v neredu in je toraj treba
ne le dotično mesto zdraviti ampak vso truplo, ker so baš
zobje velike važnosti za prebavljanje. Krepki natorni ljudje
imajo vedno zdrave in snažne zobe, brez, da bi se za to
morali kakega sredstva posluževati. Zato pa je ravno za zobe
prav dobro, ako se ne je meso, ker ostanki mesa med zobmi
ostanejo ter začnejo gnjiti, kakor ostanki mesnih jedil sploh.
Prav dobro se zobje osnažijo, ako se žveee kos otrobovega ali
pa drugega kruha. Škodljivo pa je, zobe z krtačami i. t. d.
snažiti, da ne govorimo o različnih sredstvih, ktera se dobe
po lekarnah. Ako. se otrokom prav streže, prav lahko menjajo
zobe; če pa čutijo kake bolečine, naj se ravna ž njimi tako,
kakor pri vročinskih boleznih, namreč ohlajajoče.

105  =

Bolezni las. Pod boleznijo las naj se umejo tiste
bolezni, vsled kterih izpadajo lasi. Vzroki so lahko bolezni
živcev, izpuščaji na glavi, draženje živcev iz skrbi, tuge,
prenapenjanje duševnih moči, razuzdano življenje, vabljenje
strupenih maž, naj bo že na glavi sami, ali na drugih
delih trupla, pa tudi druge v skupnem organizmu gnjez-
dujoče napake. Včasi pa je vzrok tudi to, da je glava
vedno na toplem in da zdrav zrak nima pristopa k glavi,
namreč če se nosijo robci za na glavo, hišne in nočne
kapice, dalje če se vporabljajo pomade, če se lasje žgejo
ali pretesno vežejo, če se nosijo paroke ali narejene kite i.t. d.

Kako se zdravi?  Ta bolezen odstrani se le, če
se ognemo vzroka. Glava naj bo vedno na zračnem, vedno
čista. Ce so lasje res čisto krhki, naj se z oljem čisto
malo namažejo (vendar pa je ta krhčoba znamenje bolezni),
drugače pa se naj vsakdo ogiblje vseh pomad i. t. d. Tista
od teh sredstev, ki najmanj škodujejo, onesnažijo kožo na
glavi, druga enaka sredstva pa lahko povzročijo težke bo¬
lezni. Posebnega sredstva, po katerem bi rastli lasje, ni.
če lasje niso dolgi, naj se glava koplje z mrzlo vodo; če
pa so lasje dolgi, naj se ravna s kopeljami previdno, kakor
smo že spredaj rekli, če pa je glava nesnažna, naj se
vporabljajo tople parne ali pa vodne kopelji, kterim naj
sledi vmivanje s hladno vodo. Da se pa glava ne omeh-
kuži, treba je vmes včasi tudi z mrzlo vodo polivati glavo.

B o 1 e z n i v s 1 e d p r e m r a z e n j a. Značaj takih bo¬
lezni je sploh znan; vender pa je ime krivo, da ljudje
drugači zapopadejo, kakor bi morali. Navadno mislijo ljudje,
da je premrazenje krivo bolezni, ktera se je začela z mrzlico
(trešliko) in so toraj za mraz jako občutljivi. Seveda je

106 .

premrazenje lahko slučajno, prilični vzrok bolezni, kterim
pravijo omrazne bolezni. Glavni vzrok pa je premrazenje le
redko kedaj. Vender pa tudi vročina lahko čisto enako
vpljiva, ravno tako nagla menjava temperature. Ge na
primer stopimo iz tople sobe na mrzlo plan, izpostavimo
se nevarnosti, nahod dobiti. Vender pa lahko, ali prav za
prav še lažje dobimo nahod, če stopimo iz mrzlega zraka
v toplo sobo, posebno če je ta napolnjena s slabim zrakom.
Pa če se tudi še tako varujemo vsake menjave temperature,
lahko dobimo omrazne bolezni.

Take bolezni pa dobimo od tega, da truplo ne izklju¬
čuje slabih snovi. Organi, kteri odvajajo, pretehtajo v truplu
vse druge organe, oni so vedni spremljevalci in pomoč¬
niki vseh drugih organov.

Koža, pljuča, jetra, obisti, čreva, mehur, dušnik in
sluzne kožice, vsi ti organi se štejejo ali jih vsaj moramo
šteti k organom, ki izključujejo mraz kakor vročina, a
vsaka menjava temperature lahko povzroči, da se krv za
hip vstavi, in tako toraj tudi organi ne izključujejo, ker
so otrpli. Seveda so temperaturnim vpljivom pljuča in
koža najbolj izpostavljena; koža in pljuča seveda najlaglje
privedeta omrazne bolezni, pa kakor rečeno, ravno tako
lahko vsled mraza kakor vsled vročine. Kakor smo že
spredaj rekli, nima prav nobenega pomena in ne škoduje,
če se kri za nekaj trenutkov vstavi; še le bolj začne potem
teči, če ima truplo dovolj reakcionelne moči. Spodbujati
krvotok in utrjevati se, to so najbolja sredstva, s kterimi
se je obraniti škodljivim vpljivom temperature. Nasprotno,
mehkužnost bi pogojno takrat lahko hasnila, če bi le tem¬
peratura vpljivala na odvajajoče organe. Varovanje pljuč

■« 107

in kože pa jako slabi in omeji delavnost teh organov še
bolj, kakor tuja, sovražna temperatura in zatoraj se takih
mehkužencev te bolezni lotijo, če prav sedijo vedno pri
kurjeni peči. Na notranje odvajajoče organe pa zunanja
temperatura neposredno niti ne vpljiva, kajti omrtvijo le
vsled tega, ker so šoki pokvarjeni, in ta vzrok na pljuča
in kožo ravno tako vpljiva, kakor strdenje krvi, ktero po¬
vzroči menjava temperature. Iz vsega tega se razvidi, kako
napačno je, če se kedo za to toplo oblači ali pa niti iz
kurjene izbe ne upa, ker se boji, da bi se premrazil ali
sploh dobil vmrazno bolezen.

Res je sicer, da pod okolščinami tudi gorkota lahko
zdravljenje podpira, namreč se po njej oapro potne Ijuk-
njice, tako, da koža pa tudi notranji organi lahko zopet
izključujejo slabe, pokvarjene šoke. Yender pa je umetno
ogrevanje trupla nezanesljivo, če se dostikrat ponavlja,
brezvspešno in celo škodljivo sredstvo, če se ne doseže
pomnoženje reakcionelne moči.

Kako se zdravi?  Pri tako zvanem premrazenju,
t. j. če se je koži in drugim organom zabranilo izključe¬
vati slabe šoke, naj je bolezen nastala že vsled prehlajenja
ali iz drugih vzrokov, je večkrat dobro parne kopelji jemati;
vender pa to ni vsakokrat umestno. Pazi pa se naj na to,
da bolnik ne bo jemal vedno toplih kopelj, ker preveč
omehkužijo. Oe bolezen ni prehuda, naj dotičnik skuša z
živahnim gibanjem trupla, z letanjem, cepljenjem drv i. t. d.
spodbujati menjavo snovi, tako, da se bo potil. Temu naj
sledi hladna kopelj, vmivanje ali pa polivanje, potem pa
zmerno gibanje ali pa vgretje v postelji. Oe pa na ta način
ne gre, namreč če se dotičnik po tem predpisu zdraviti

- 108 «

ne more, naj se vzame parna kopelj in naj se dotičnik
obveže. Nadaljevanje zdravljenja naj bodo obvezila in mrzla
sredstva (namreč kopelji). Naj se pa nikdo svežemu zraku
ne odtegne.

Nagnenju k mrazenju mora le srčna utrjenost k po¬
moči biti; vender so pa tudi odvajajoča sredstva, tako
včasih pari in topla kopelj in večkratno obvezilo tudi
sredstva zoper to, morajo se pa dalj časa ponavljati. Ne
sme se pozabiti na vrejenje življenja, in na dijeto. če se
želodec preobloži z jedili ali pa polni s strupi, presilijo se
tudi odvajajoči organi, kteri skoz to slabijo in slednjič
celo omrtvijo. Bojazljivo bolnik večkrat gleda na barometer,
ne pa, da bi raj svoj jedilni list popravil.

Tudi se ne sme pozabiti, da kritične, z vročnico
združene prikazni, kakor nahod, influenca i. t. d., kažejo,
da človek ima reakcionelno moč (tudi glej v tem članek
^mrzlica in vročnica“), in da se jih je mnogo manj bati,
kakor kroničnih znamenji, pomankljive izkljuebe snovi,
kakor reumatizem, trganje, obistne in mehurne bolezni
i. t. d., tudi samo mrzle noge, obče malo lastne (telesne)
gorkote i. t. d.

če se kedo zadavi ali vtopi (utone).  (Navidezna
smrt.) če se je kedo zadavil, naj se spravi na zdrav svež
zrak, naj se pokropi z vodo, in naj se ziniva. Jezik one-
svestnega naj se potegne koliko mogoče iz ust ter se naj
tako k spodnjem delu ust pritiska, da bo dušnik odprt,
toraj da bo bolnik mogel dihati. Najpoprej bo začel dihati,
če bo se veliko obračal, namreč zdaj na desno in zopet
na levo stran in to kacih 15krat. čreva pa se naj med
tem, ko onesvesten človek na hrbtu leži, večkrat na desno

* 109  *-

in na levo potisnejo, ker to pri na videz mrtvih k probu-
denju veliko pripomore. Oe pa nezavestnež tudi dolgo ne
pride k zavesti, naj nikdo ne neha se dalje truditi. Celo
čez ure lahko na videz mrtvi zopet oživi.

Bolnosrčnost  (čmernost, težkodušnost). Velikokrat
se nam sicer dozdeva, da je vzrok teh neprijetnosti kak
duševen, pa vender bi ne postalo ni jedno ni drugo bo¬
lezen, ko bi telesna moč bila trdna dovolj. Včasih pa
niso srčne bolezni z duševnim trpljenjem v nobeni dotiki,
ampak samo nasledek malokrvnosti, strdenja krvi, tudi
vzrok k glavi se povzdigajočih vetrov, če želodec slabo
prebavlja. (Glej o tem na dotičnem mestu.)

Kako se zdravi?  Dijet, zrak, vsak teden toplo
kopelj za noge s pepelom in soljoj, dva- do trikrat v tednu
različno zavijanje trupla s slano ali jesihovo vodo, vsak¬
dan kopelj, pri kteri se sedi in vmivanje vsega trupla,
najprej s prestano vodo, bosonogo hojenje najprej po ne
premrzlih tleh, potem po travi i. t. d., pri pomnoževanju
moči v vodi stopati, polivanje beder in koljen.

Božjast, bolezen Sv. Valentina, epilep¬
sija, mor.  Tako imenujemo bolezen, ktero spoznamo po
nezvestnosti, zvezani s krčem. Bolnik pade navadno s kri¬
kom k zemlji; oko je nepremakljivo ali divje ter štrli
naprej; roke so sključene v pesti, palci navadno od krča
sključeni; truplo pa se meče sem ter tja in včasi se celo
krvava sokravca iz ust cedi.

Vzroki te strašne bolezni so največkrat že prirojeni.
Pijanost pri spočetju, posebno hudi vpljivi na mater med
tem, ko je nosična, ali če so šoki starišev pokvarjeni, to
so navadni vzroki. Vender pa se bolezen lahko tudi po

■« 110  »■

poznejših vpljivih dobi; na primer po strahu, po hudem mra-
zenju, zavživanju špiritov v otročji starosti, če je prebavljanje
jako moteno, če se izpuščajem na koži zabrani izpustiti, ali se
nazaj v truplo vdrgnejo, posebno pa po spolni razuzdanosti.

Kako se zdravi?  Napadi sami pripuščajo le olaj¬
šavo, to se reče, lahko se olajšajo, a ne morajo, se od¬
praviti. Naj se tudi obleka prezrači, naj se skrbi za to,
da se bolnik ne rani ali sploh kako ne poškoduje, naj se
mu vrniva obraz, prša in hrbet z ne premrzlo vodo. Na¬
vadni poskusi, palec vravnati naj se opustijo. Ta bolezen
ni za ozdraviti, vender pa se z zdravljenjem z vodo dado
lepi vspehi doseči, vender pa precej dolgo trpi, preden
se kaj doseže. Ce se ve za vzroke, mora se najprej tistim
v okom priti. V obče pa je zraven zdrave hrane in sve¬
žega zraka svetovati. Včasih parno kopelj, večkrat klistir,
kopelji, v kterih se sedi, kopanje trupla, dva- po trikrat na
dan, eden do dvakrat v tednu obklade gornjega trupla,
s slano vodo, vmivanje spodnjega trupla z jesihom, utr-
jenje. Voda, ktera se spočetka rabi, naj ne bo premrzla,
še le, ko se že nekaj časa zdravi, naj se vzame sveža
voda. Včasih naj se polije hrbet in kolene.

Brigčna obist n a bolezen  imenuje se vnetje
obisti, pri kterem se voda zamaši tako, da ne more iz
mehurja. Spoznati je po mrazenju, hudih bolečinah v tistem
kraju, kje so obisti, potem, da scalnica težko teče, vrh
tega pa redko, vender pa vedno sili, vročnici, tiščanju v
križu, nabruhnjenosti obraza, trebuha, rok i. t. d. Vzroki
temu so lahko premrazenje, pikre vročinske bolezni,
razuzdano življenje, zastrupljenje z alkoholom ali medi¬
cino i. t. d.

* 111 i

Kako se zdravi? Ovijanje hrbta, križa in prs,
potem polivanje hrbta, kar se mora vsak dan zgoditi,
včasih parno kopelj sede, in zavijanje vsega života, klistiri.
Hrano, ki ni dražljiva, najbolje mleko, mir v postelji,
sveži, zdravi zrak.

Cevke.  Cevke se pokažejo na različnih delih trupla
znotraj in zunaj in jih razločujemo po mestih, na kterih
se prikažejo. Tako n. pr. zobne, dušničke, pljučne, zad-
njiške i. t. d. cevke. Pokažejo se kakor tesen prerov, skoz
katerega teče gnoj ali druga nesnaga. Na koncu se pa
napravi več ali manj trd beli gumb, ki je ali vnet ali pa
utrden. Cevke se navadno le težko odpravijo, ker so pri¬
kazni globoko vkoreninjenih bolezni. Navadno jim je temelj
kronična, redko kedaj pikra, razpršenje snovi, ktero je
povzročila nedelavnost kaeega organa. Največkrat so to
bolezni prebavljajočih organov, in je napačna hrana temu
največ kriva. (Glej tudi dotično poglavje.)

Kako se zdravi?  Naravno-primerna dieta, v težkih
slučajih z izključbo vsake mesene jedi, včasi parno kopelj,
vsak dan zavijanje gornjega telesa, ali sploh tistega dela,
na kterem se prikažejo cevke, dalje vsak dan eno kopelj,
v kteri se sedi, razven tega pa vsak dan spodbudajoča
sredstva, n. pr. polivanja in bosonogo hojenje, klistire.

Črevesne bolezni.  Čreva se navadno imenujejo
iztrebila; prav za prav opravlja to delo le njihov konec,
danka. Drugi deli so kakor želodec prebavila in neposred-
neje so truplu hranila. V želodcu se prebava hrane nada¬
ljuje, ki se je v ustih prežvečila in s slino zmešala; konča
se še le prebava v črevah. Tu se še le hranilne snovi,
katere so se v želodcu premenile v griz in kemično malo

112

predrugačile, spremene v krvne sokove ter očistijo te ne¬
potrebnih ostankov; kar je dobrega, posesajo mezgovnice,
katere peljejo sok v kri. Kemična prememba se večjidel
prične v prvih črevah v dvanajstiku, v kateri se izliva
žolč, trebušna slinavka in črevesni sok in mezgovnice po¬
srkajo hranilne sokove v naslednjih delih.

V zadnjih delih vrši se posrkanje ostalih tekočih
tvarin in odpravljanje ostankov črevesne vsebine. Pri raz¬
sodbi črevesnih bolezni treba se je ozirati na trojno nalogo
črev, na prebavo, srkanje in iztrebo. Motenje more vpli¬
vati na jedno ali drugo delovanje, vendar ne izostane pri
daljšem času medsebojna vzajemnost. Da čreva pravilno
delujejo, treba je krepkega kretanja njihovih posameznih
večjih delov, kakor tudi najmanjših vlaken.

Napačna hranitev in mehkužnost sta vir, kakor
vsim glavnim boleznim, tudi različnim črevesnim bolez¬
nim. Posamezne hranitbene pogreške odpravi koj zdravo
črevo. Ono iztrebi preveliko množino povžite hrane,
kakor tudi škodljive snovi, čeravno se pojavi pri tem sla¬
bost, kateri služi v svarilo. Oe se napačno rabijo njegove
moči, kar se zgodi pogostoma v dojenčevih letih, povzroči
se polagama onemoglost in to hitreje, če se splošni stan
moči kje druge poškoduje. Prvič zgubi črevo zmožnost,
da nasprotuje škodi, množini in sestavi snovi, katere mu
pripelje želodec. S pomočjo čezmerne vporabe sokov, pre¬
bavlja v ugodnem stanu kreposti dobro in slabo, kakor
tudi prevelike množine, dostikrat z čutljivimi težavami,
pogostoma brez teh, kar povzroči čudne prevare v teč¬
nosti in stan prebavnih moči. Y neugodnem slučaji trpi
splošni stan kreposti več ali menj čutljivo, in v krv pridejo

118

slabi šoki, ki povzroče različne bolezni, (glej „vnetja"),
katerih vzrok se ne išče v dobri prebavi. Prej ali pozneje
oslabita vsled prevelikega delovanja črevesa, prebava slabi,
na kakovosti potrebe in njene nepravilnosti kaže se oslab-
ljenje in bolezen črevesa. Hranilne snovi se odpravljajo tudi
pri zmerni hrani, nerabne tvarine se pridržujejo; čuti se
splošno motenje in konečno, navadno prepozno, spozna se
vire vseh nadlog, čuti se bolnega na erevah — in jede ali
se zdravi še le prav bolan.

Vir črevnim boleznim je poleg dietetičnih pogreškov
in mehkužnosti v splošnem še posebno sedeči način življenja.
Vrhu tega biti morejo vzrok prehlajenje, in mnogovrstne
bolezni, katere vedno slabeje vplivajo na zdravo črevo. V
najnevarnejšim vplivom štejejo se zdravilni strupi, katerim
je črevo in želodec izstavljeno.

Zdravilo:  Glede črevesnih bolezni gledi odstavke
o „driski,“ „telesni zapor," „hitrica,“ „kolera,“ itd., poleg
tega o drugih bolezni, ki so s črevesno boleznijo v zvezi
(težkomisljenost, pritisek). Zdravilo odvrši v splošnem od
izvirnih vzrokov. Zmernost, kretanje, ukrepljenje telesa.
Kakor je bilo uže večkrat nasvetano, ne izbirati si pri čre¬
vesnih boleznih, silno gostih in prebranih jedil, ampak uživati
bolj navadna priprosta jedila. Ako povzroči določena jed,
katera zdravju pripomore, težave, skuša naj se te v majhni
meri užiti, in če ne more prebaviti, poskuša se užiti zopet
čez nekoliko časa. Uživanje otrobnega kruha, kislega mleka,
sočnatega sadja, z kruhom je jako koristno. Pri tem je treba
hrano dobro prežvečiti. Vrhu tega opazuje naj se odstavke:
..jed in pijača," in „bolnikova zmernost," ne da bi bili
plašljivi. Vse težave zginejo tudi, če se dobro izbira jedila,

8

s 114 ~

ne pa, če pojenjajo črevesne bolečine. Včasih se more piti
čašica pelina ali drugega čistilniga zelišča.

Posamezne vodene vporabe ravnati se morajo po sploš¬
nem stanji. V vseh slučajih se priporoča klistiri, obkladki,
sedeče kopelji, mila umivanja in bosa hoja. Odsvetuje se
uživanje čistil, kakor tudi mineralnih vod. Najbolj razširjena
črevesna bolezen je, dolgotrajni črevesni katar, katerega
prikazni so: neredno, večjidel težko, trdo blato, napenjanje,
pritiski, mrzle noge, dušna čmernost, katere more v kla-
vernost preiti. Zdravljenje glej v odstavku o „hipohondriji“
(Teško miseljnosti-klavernosti).

Zamotanja, stisnenja, turi in rak v črevesu so slednja
znamenja te bolezni in težko ozdravljive. Previdno zdrav¬
ljenje, katero telo utrjuje, v zvezi časoma z milimi sopari,
toplimi kopelji in obkladki more še pripomoči, da se od¬
stranijo vzroki bolezni in uporabna zmožnost bolnega črevesa.

črv na prstu  je vnetje na nohtnem členu, kateri
se lehko ugnoji in navadno povzroči silne bolečine. Pri
neugodnem teku bolezni more vnetje preiti na kite in po-
kostnico ter povzročiti razmešanje krvi in gnjilobo kosti.
Temu vzrok so neznatna zunanja poškodovanja. Tudi nagle
vremenske premene biti morejo vzrok. Početek nevarnemu
vnetju povzročiti more notranje pokvarenje soka, ako ni krivo
napačno zdravljenje. (Glej „vnetje. “)

Zdravilo:  Devaj si na prst mokre obveze s skuto,
lanenim semenom, z ribanim krompirjem, i. t. d. Na to po¬
veži si roko. če slutiš, da so v telesu nečisti sokovi, skušaj
jih odstraniti s povezki, soparo, kopanjem ali litjem, predno
se shujša stanje vnetja, če se je to uže zgodilo, treba je
nemudomo pričeti s zdravljenjem života, če povzročuje

115  «-

vnetje silne bolečine, drži roko dolgo časa v hladni (ne
premrzli) vodi; na to devaj si na bolni člen obveze z la¬
nenim semenom, pripravi si teplo kopelj ali sopar, da gnoj
predere. Potem se menjaje nadaljuje hladna kopelj in topli
pripomočki, dokler ni rana popolnoma oprana; na to se
•opuste topla sredstva.

Driska ali dripa  je redka, vodena in pomnožena
■otreba črevesa. Pogostoma je driska posledica telesnemu
zaporu, ki povzročijo telesne bolečine, težave v slednjem
•črevesu in motenje splošnega čutenja. Pri mnogih boleznih
je driska kakor spremljevalka. Vzrok temu je vnetje črevesa,
vsled katerega se nenavadno mnogo žleznega soka odpravi
ali se izgublja zmožnost, da se vpija tekočina črevesne vse¬
bine in se obudi k večjemu kretanju. Glavni vzrok more
različen biti in odvisi od njega jakost bolečin. Oe povzro-
čuje slaba kakovost slednjega črevesa v zdravem črevesu
bolestno dražanje, je ta driska, če se ni vžilo močne strupe,
le nenevarna iztreba; kadar ta konča jame črevo zopet
redno delovati. Neugodnejši je slučaj, če nastane motenje
•delovanja v zgornih delih črevesa, da niso ti več zmožni,
<da iz želodca prihajajočo hrano dovoljno spreminjajo, pre¬
bavijo, ali vsled oslabljenja ne more se črevo črvopodobno
gibati, ko bi se hrana pravilno dalje pomikala, katera na¬
pačno razpade. Ce so motenja istega načine le slučajni,
začasni, je driska z nenevarnimi posledicami, če tudi moč¬
neje nastopi. Pri mnogih dolgotrajnih boleznih je driska
ie redna spremljevalka. Najneugodnejše so driske, če na¬
stopijo z drugimi počasnimi boleznimi, če ravno so driske
-voljne. Eedko se zgodi, da se črevo neposredno vname vsled

8 *

prelil j aj enj a, ne da bi ga dražila njegova vsebina. (Glej
„črevesne bolezni.")

Zdravilo:  O zdravilih, ki zapirajo, se ne more v no¬
benem slučaj govoriti. Ce nastane driska vsled slabih snovi,
ki prihajajo iz želodca, ali so se ti še le napravili v črevesu,,
ali če vzroki bolezni iz drugih delov skušajo iz čreva, paziti
je treba vedno, da se črevo popolnoma izprazne. Jako ko¬
ristno je devanje klistirov, katere se menja z stalnimi in
premenjalnimi (prvi morajo biti hladni v mali množini,
slednji pa mlačni v veliki množini). Uživanje slizave hrane
je koristno, da se črevesna vsebina pokrije in olajša, ali
ne sme preveč te hrane vživati, da ne nastanejo zopet prebavne
težave. Dobro je piti čisto ali s sadnimi sokovi pomešano
vodo, da se nadomesti zguba tekočega, da črevna vsebina
redkeje postane, da se črevo sčisti in okrepča. Pinjeno ali
kislo mleko vplivajo zelo vgostno ter je zdravilno, čeravno
usled njih nastopa driska. Mleko je za to zdravilno, ker
sčisti in podpira to, da se tek skrajša in olajša, da ni tako
močan. Obkladanje spodnjega života in kratke sedeče kopelji
vplivajo na spodnje telo, da se šeisti in okrepča. Kadar
kdo mraz čuti, napravijo se topli obkladki in kopelj za
noge, sedeča ali posteljna parna kopelj, a to ne izključno,,
ampak menja se z mrzlimi vporabami.

Ce so večje, stalne bolečine ravnati se mora zdrav¬
ljenje po tem.

Duševne bolezni.  Duševne bolezni so navadno v
tesni zvezi z malokrvnostjoj in njenimi vzroki. Velika vzne¬
mirjenost, če se tudi pokaže v znamenitih duševnih delih
ali v veselji do duševne delavnosti, ki pa včasi preneha,
to so navadno predposli duševnih bolezni. Včasih se pa

117

duševne bolezni kar naglo prikažejo vsled močnega pretre-
senja čuta ali po fizičnih slučajev. Pri otrocih, na primer
prezgodnji nagib k napenjanju duševnih moči, ne sme
nikdo pospeševati, temuč zabranjevati.

Sploh pa vsi vpljivi, ki živce premočno dražijo, pri¬
pravljajo pot duševnim boleznim. Težke duševne bolezni,
če le prenaglo ne vplivajo, so menj nevarne, kakor vedna
če tudi ne premočna vznemirjenost, ktera je posebno z živ¬
ljenjem v velikih mestih zvezana. Vedne skrbi za življenje
kakor hrepenenje po veselicah in zabavljanja, hrepenenje
po bogastvu in menjava vžitkov in oboje skupaj ravno tako
zaradi kal duševnim boleznim od duševne strani, kakor se
to zgodi po raznih vžitkih od telesne strani. Vedno zavži-
vanje iznemirjajočih jedil in pijač, rabljenje mediciničnih
strupov, spolna razuzdanost i. t. d. vse to na možgane ravno
tako neugodno vpljiva, kot na druge dele trupla, posebno
če se tem napakam izpostavi že mlad organizem. Število
duševno bolanih pomnožuje se ravno tako, kakor število
fizično bolanih. To pa je tudi pri tesni zvezi duševnega in
telesnega bitja človeka čisto naravno. Kakor nekateri telesno
bolani mislijo, da so popolnoma zdravi, tako je tudi z du¬
ševnimi bolezni, če tudi se to, ako številoma po prebivalcih
blaznic, tako očito ne kaže. Koliko duševno bolanih da biva
izven blaznic!

Kako se zdravijo?  Kako se naj vsakdo varuje
pred temi, kakor sploh pred vsemi resnimi boleznimi, vse
to se razvidi iz že opisanega in navedenega. Ce pa je bo¬
lezen enkrat že tu, naj se blazen človek nikdar ne da v
norišnico, kajti norišnica ali blaznica je najuepripravnejši
kraj za zdravljenje. Bolnik, če bolezen ni prehuda, ne sme

= 118

vedeti, da je duševno bolan; ne škoduje pa, če ve, da je
sploh bolan in da se mora zdraviti. Priljubljeni močni tuši
(polivanja) in silna sredstva bolezen še le hujšajo. Besnim-
naj se le po mogočnosti zabranjuje razsajati in škodo delati,
in se smejo z vodo polivati; drugače pa je boljše pustiti
jih razsajati, kakor pa jih s silnimi sredstvi še besnejše delati.
Naj se tudi nikdo ne trudi, take blazne z zgovornostjo-
ukrotiti, brez da bi njihove lastne nazore navidezno veljati
pustil. Naj se ravna ž njimi, če je potrebno, resno, pa no
trdo, surovo. Kar se pa druzega tiče, naj se skrbi za zdrav
zrak, snago, nedražljivo hrano in se naj dotični bolnik zdravi
z vodo, seveda njegovi bolezni primerno. Navadno taki
bolniki neredno prebavljajo, njih telesna temperatura jo
neenaka, koža utrujena. Včasih parne kopelji in povijanja,
izvajevala bodo nerabne snovi, polivanja in vmivanja pa
vpljivajo na krojenje krvi, spodbudljivo, tudi na delavnost
kože; kopelji, pri kterik se sedi, in klistiri, vrejujejo spodnje
dele trupla in odvajajo pare od glave. Bazven tega naj se
bolnik veliko giblje.

Dyfteritis, davica ali angina.  Posamezne pri¬
kazni teh dvoje bolezni se sicer malo razlikujejo, včasi pa
se tudi čisto spojijo ter menjajo obliko na nekterih krajeh.
Drugače je pa značaj teh dveh bolezni, kteri napadata vrat¬
in goltanec enak. Bolezen se včasi naglo prikaže, največkrat,
po noči, ali se pa naznanjajo z utrujenostjo in nahodnimi
težavami z vedno se razvijajočo vročnico. Grlo se vne, vrat,
prša, vsesa in glava začno boleti, človek začne kašljati ter
postane hripav, obraz je nekako zabruhnjen, človek more
večkrat bljuvati. Pri dyphteritisu napravi se na grlu neka
snov, ki vzgleda kakor pljesnivost, pri davici pa se napravi

: 119

koža. Vzrok tek bolezni je vsekdar zastrupljenje krvi, ali že
od zunaj v primer od drhanja strupenega bolniškega zraka
(kterega so izdihali bolniki), ali pa, da so se zbrali pokvar¬
jeni šoki v truplu, ker niso mogli skoz kožo, ali pa če
menjava snovi stoji. Nepripravno hranjenje, vmekkuženost,
bivanje v nezdraven zraku, to vse povzročuje te bolezni.

Tudi zastrupljenje vsled vcepljenja koz, ali pa kako
stara neozdravljena bolezen lahko je vzrok. Davica se loti
navadno otrok od 2.—6. leta, redko kedaj tudi do 10. leta,
djfteritis pa se loti tudi odrastlih ljudi.

Kako se naj zdravi?  Odrastli naj vzamejo parno
kopelj glave; otrokom naj se da topla kopelj, potem se jim
naj zavije vso truplo. Ko se odvzame povitek, naj se vmijejo
po vsem truplu, potem pa se naj menjuje z zavijanjem do
polovice, potem zavijanjem nog, zavijanjem ram, kar naj
naglo eno drugemu sledi, posebno tako dolgo, dokler otroka
še pikra vročnica muči. Zmivajo naj se vsake pol ure, dva
do trikrat na dan naj se kopljejo v kopelji, v kteri se sedi.
Voda naj bo mlačna ali pa prestana. Drugi dan naj se jim
da toplo kopelj, ki traja kacih 5 minut, potem se pa naj
s toplo- vodo zavijejo. Potem se naj vmivajo in povijajo,
kakor prvi dan; če pa je vročnica morda prenehala ali pa
pomanjšala, ni se treba tolikokrat vmivat in zavijat, kakor
prvi dan. Vrat naj se obveže z ohlajajočimi obvezili (sme
se vodi malo jesiha pridjati). Ko te obveze postanejo tople,
morajo se ponoviti. Gez dve uri naj se vrat vmije z mrzlo
vodo, ter se z obvezilom za nekaj časa preneha. Ko hitro
mine vročnica in vnetje, ne sme se vrat več z hladnimi
obvezili obvezovati, pač pa s stajajočimi obvezili. Da se
polajša vročina iz znotraj, dobro je včasih požirek salat-

120  =

nega olja. Gugljanje s čajem iz slezenovea, ovčjega remena,
velikega lučnika (škofove kapice), medice ali pa tudi s čisto
vodo je jako dobro. Sveže vode naj pije bolnik, koliko mu
diši. (Omeniti moremo tukaj, da je čisto napačno misel, da
taki otroci ne smejo piti mrzle vode.) Postelj naj bo hladna,
okna naj bodo odprte pri vsakem letnem času. Ce zunaj
ni premrzlo, sme bolnik med kopanjem tudi na prostem
ležati. To zdravljenje naj se nadaljuje tako dolgo, dokler
bolnik ni popolnoma zdrav. Ko pa vzdravi, naj se bolnik
vsak dan en- ali dvakrat polije po gornjem telesu iii se
naj giblje na prostem, koliko more. Oe se začne v pravem
času zdraviti, lahko se bolezen že v 24. urah vzdravi. Oe
je tudi že jako dvomljivo in pozno, vender še sveži zrak
in voda lahko rešita. Vsako silno ravnanje, na primer žganje
goltanca, in ako se zdravemu zraku zapre pristop, če je
ležišče vroče (pernice) i. t. d., vse to bolezen in terpljenje
še le povekša, da postane tem nevarnejša. Sama na sebi
pa nobena teh bolezni ni tako nevarno, da bi stala življenje.

Garje (srab, kraste).  To je nesnažna bolezen,
ki pa se najde tudi samo pri nesnažnih osobah. Na tistih
mestih kože, kje je prevlečena z nesnago, napravijo se
majhne pršice, ki se na nežnejih mestih, n. pr. med prsti
snejo v kožo in povzročijo srbošico, katera posebno v toplji
postelji ni za prenašati, in po kteri se napravijo majhni
mehurčki, iz kterih postanejo suhe kraste ali pa gnojilne
kraste. Te kraste dobe tudi drugi ljudje, kteri pridejo z
dotičniki v telesno dotiko.

Kako se zdravi?  Pol ure parno kopelj, potem toplo
kopelj vsega trupla, če mogoče v vodi, v kteri so se kuhali
smrekovi storži, vdrgnenje s ostrim zelenim milom skoz

121 r

četrt ure, potem pa snažno toplo kopelj, kteri naj sledi mrzlo
polivanje ali pa vmivanje. Drugidan naj se truplo zavije
za 1—IV, uro, potem se naj vzamejo kopelji, kakor prvo-
krat. Med tem naj pa bo dotičnik na svežem zraku, ter se
naj drži dijete. To se naj tako dolgo nadaljuje, dokler do¬
tičnik ni popolnoma zdrav, in še te se naj koža vsak dan
pridno čisti in naj se gleda na zdravo hrano, ker so garje,
kakor sploh vsi te izpuščaji le nasledki slabih snovi, kar je,
če je človek nesnažen, prav lahko umeti. Tudi obleka takega
bolnika naj se skrbno osnaži in prezrači.

Glavobol.  Glavobol je nekak spremljevalec skoraj
vseh bolezni; lahko se pa tudi vsled mimogredočega motenja
prebavljanja, prenapenjanja draženja živcev, vročino in mraz
povzroči.

Kako se zdravi?  Kri se naj odvaja od glave k
nogam kar se doseže s ovijanjem, polivanjem, kopeljami
do srede, bosonogim hodenjem, kopanjem nog ali z vodo
ali s parom. To bo bolečine v glavi vsekdar manjšalo, v
lahkejih slučajih celo čisto odpravilo. Ce pa je glavobol
nervozen, svetujemo: en dan polivanja gornjega dela in
kolen dopoldne, polivanje hrbta in v vodi hoditi popoldan:
drugi dan polivanje hrbta in v vodi hoditi dopoldne, poli¬
vanje hrbta in kolen popoldne; tretji dan polivanje gornjega
dela in kolen dopoldne, polivanje vsega trupla in kopelj do
polovice popoldne. Pri nahodnem glavobolu naj se zdravi,
kakor je pod člankom „nahod“ vpisano, v drugih slučajih
pa, kakor se zdravi vzrok bolezni; glava naj bo vedno na
hladnem in zračnem, spi naj dotičnik pri odprtem oknu,
naj globoko diha, po dnevu se pa veliko giblje. Tudi mi¬
grena, ta ženskam lastni moderni glavobol, se zdravi enako.

* 122

Gliste  so zajedavci, kteri se s hrano v obliki kali
ali pa že na pol razviti spravijo v truplo ter se v truplu
začnejo razvijati, oziroma dalje razvijati; če so čeva čisto
snažne in zdrave, se to ne zgodi; le takrat, kadar leže v
čevik že zastarani, pokvarjeni ostatki, ali pa tudi sveža od
želodca, na pol prekuhana jed, ktera sicer zdravju škoduje
in v kteri bivajo kali glist.

Kako se zdravi?  Zdrava hrana, klistiri, zavijanje
trupla v kopelji, v kterih se sedi.

Gnjiloba kosti  je jako nevarna oteka kosti, pri
kteri se loči meso, kteri obdaja kosti od te, ki se nam
pokaže kot neenako, mehko, gobasto in grdo površje, ktero
slabo, redko, črnkosto, smrdljivo gnojnico, odločuje. Vzrok
je navadno kaka znotranja zmednjava, kakor žove, škerbut,
rak i. t. d.

Kako se zdravi?  Naklade, v kterih so se stekali
senske cvetice, ovsena slama ali pa grška detelja in kravji
sir, ter vmivanje s preslico. Eazven tega zavijanja in vmi-
vanja s preslico, in ovseno slamo, polivanja. Za znotranjo
rabo brinjevke, trpotcev čaj, žaljbejev in pelinov čaj, ali pa
čaj iz zelenih bezgovih peres, kakor tudi ovčjega remena
in krčnega želja. Hrana ne sme biti prav nič dražljiva, in
med boleznijo prav zmerna, če pa bolniku jed ne diši, naj
se posti. Tudi naj dotičnik večkrat po požrkih vodo pije.

Gnjila usta.  To se navadno vidi pri otrocih, za
katerih snago se ne skrbi. Vzrok je, kakor je samoumevno,
nesnaga, neprebavljiva hrana, manjkanje zdravega zraka itd.

Kako se odpravi?  Usta naj se večkrat čistijo z
vodo ali z žajbeljevim čajem, hrana se naj menja, ter se
naj za zdrav zrak in snago skrbi. Eazven tega vsak dan

s 123 .

zavijanje vsega trupla, kteremu naj sledi mrzlo vmivanje,
in vsak dan kratko trajajoči mrzlo kopelj.

Griža (drista, krvavica). Tako imenujemo bolezen,
ktera se navadno v jeseni oglasi, in se spozna po krvave¬
čem, sluznatem izpraznjevanji kotnice, oziroma trebljenjev.
Navadno se misli, da je vmrazenje in napačna dijeta kriva te
bolezni, posebno pa zavživanje nezrelega sadja in sadja sploh,
vender je to krivo, kajti drisko ali grižo dobe tudi taki ljudje,
kteri nikdar niso sadje jedli in se človek v vsakem letnem
času lahko premrazi, ta bolezen pa vender navadno v jeseni
pride. Ta bolezen je prav za prav le pikro čistenje vsega
organizma, in se toraj tudi tabo umeti mora. Utrujenost,
ktero povzroči letna vročina, pospešuje nakopičenje bolezni
v truplu, če je življenje le količkaj naravi nasprotno, in tako
se driska ravno v jeseni začne, ko svežost temperature or¬
ganizem k zdravljenju spodbuja.

Kako se zdravi?  Sluznato hrano, če diši tudi zrelo
sočnato sadje, vgasenje žeje s svežo vodo, klistiri po vsa¬
kem trebljenju, včasih naklade na spodnji del telesa (vročo
jesihovo vodo), potem hladno ovijanje trupla, parnikopelj nog,
čemur naj sledi zavijanje vsega trupla, in mrzlo vmivanje,
dva do trikrat na dan kopelj, v kteri se sedi, če je pa
vročniea močna, naj se zdravi, kakor smo opisali pod član¬
kom „vročnica.“

Guša, brali o v, krof.  Tako imenujemo navadno
mehko oteklino vratu, ki se polagoma povečuje, in prav
nič ne boli. Kaj da je prav za prav vzrok tej oteklini, še
se vedno ne ve.

Kako se zdravi?  Dnevno večkrat oviti vrat, potem
tilnik polivati, vsak dan dva do trikrat kopelji, v kterih se

- 124 -

sedi, enkrat v tednu parno kopelj in zavijanja vsega trupla,
dva do trikrat polivanje gornjega trupla in kolen, večkrat
v vodi hoditi, klistire, zdravo dijeto.

Hrasta na glavi in mlečna hrasta.  Po glavi,
v laseh se izrine lišaj, hrasta, ki nadleguje zlasti otročiče,
pa tudi odrasle ljudi. Mlečna hrasta se slično izrine po
obrazu in drugih golih delih glave in tudi v sluhovodu.
Obema je vzrok razmešanje krvi, od katerega odvisi prišč,
ki more več ali menj opasen biti.

Zdravilo:  Ako so se razvile na glavi hraste, po¬
strižejo se na kratko lasje. Ako imaš jedno ali drugo ome¬
njenih hrast, umij si glavo večkrat in dobro s toplo vodo,
na to z mrzlo in devaj si obkladke, na obraz pa skutne
oblage. Ce je hrasta mokra, potresi po umivanji glavo s
ogljenim prahom. Vrh tega opravi splošno zdravilno či¬
ščenje.

Influenca (gripa)  je epidemična nahodna vročnica.
Bolnika napade naglo slabost, utrujenost, trajajoči mraz in
vrhka spet vročina. S tem se še zveže glavobol, kihanje,
očesa začnejo solzeti, kašelj, občutljivost zoper mrzel zrak,
jed ne diši itd. Včasih pa tudi živce prime, ter se vnejo
celo pljuča, kar večkrat s smrtjo konča.

Kako se zdravi?  Zavijanje vsega trupla, za tem
vmivanje z jesihovo vodo, kar se naj v 24. urah dvakrat
ponavlja. Drugi dan parno ali toplo kopelj in toplo zavi¬
janje, potem vmivanje kakor prvi dan. Druge dneve zavi¬
janja in kopanja v kopeljih, v kterih se sedi. Za zunanjo
rabo dober je čaj iz krčnega zelja ali iz ovčjega remana.

Iznemoglost  (onemoglost, spehanost, utrujenost).
Iznemoglost je navadno sled prenapenjanja, ali pa je zna-

125

menje se razvijajoče bolezni. Za telesno prenapenjanje je
čisto dovolj, da si človek privošči tisti mir, ki se tudi na
duševno moč razteza. Pri duševnem prenapenjanju pa je
dobro, če se človek, kolikor sploh mu je mogoče, giblje.
V obeh slučajih pa se naj rabi sveža voda, in sicer od
znotraj in od zunaj, ali z drugimi besedami: naj jo po
požirkih uživa in naj se koplje. Oboje bo pripomoglo k
obnovljenju moči. Ge je človek jako utrujen, dobro je, če
se ovija, (kakor že opisano). V takih slučajih, namreč, ne
le da moči manjkajo, ampak uporabljene snovi zbrane so
v truplu, če pa te nerabne snovi naglo odpravimo, se tudi
osvežimo, če je pa onemoglost znamenje bolezni, je seveda
tudi dobro, da se dotičnik ovija, ker je v takih slučajih
posebno veliko žlindre (nerabnih snovi) v truplu nakopičene,
če pa onemoglost kmalo ne zgine, naj se začne z umi¬
vanjem, polivanjem in kopanjem, če se toraj o pravem času
prične z ovijanjem, in se nadaljuje, kakor smo rekli, z umi¬
vanjem in polivanjem kakor kopanjem, lahko se koj iz
začetka mnoga bolezen zapreči. Temu nasproti pa, kdor le
čaka, ali pa le bolezen hoče zabraniti, namreč z pomočjo
medicinične znanosti, mora pomisliti, da, če je bolezen res
vstavil, je to le navidezno; kajti bolezen je le pregnana, pa ni
odpravljena. Zadnje se seveda le more zgoditi po rabi umetnih
zdravil, nikdar pa pri rabi naravnega zdravila — vode. če
se kdo zdravi, naj ne zdravi samo kake gotove bolezni,
ampak naj zdravi vso truplo, če je bolezen res izginila, a.
se bolnik še vedno čuti slabega, onemoglega, je to znamenje,
da ni ozdravil, in mora toraj skušati z naravnim zdravilom,
da doseže svoj smoter (seveda mora pri tem paziti na vse
zdravstvene predpise).

J 26 ^

Izpuščaji  napravijo se vsled motenja krvotoka.
Včasih se pokažejo ravno tam, kjer ima kaka bolezen svoj
sedež, včasih pa tudi na čisto drugih mestih. Seveda se
dado taki izpuščaji ali izrastki z operacijo odpraviti, a na¬
vadno se v takih slučajih na novo prikažejo.

Kako se zdravijo?  Naj se na izpuščaje ali iz¬
rastke z parom in zavijanjem omehealno vpljiva, ob enem
pa se naj z kopanjem in polivanjem kri odvaja od mesta, na
katerem se ga je preveč zbralo, na druga mesta trupla.
Dalje se naj truplo z ovijanjem in primerno dieto čisti ter
s kopelji, pri kterih se sedi, s polivanjem, kakor bosonogim
hojenjem, na vrejenje krogotoka krvi spodbudajoče vpljiva.
Včasih res dolgo trpi, dokler se pokaže vspeh, in ti izrastki
počasi ginejo ali pa se tudi jako naglo skrijejo, ker je vsekdar
s takim zdravljenjem zvezano zdravljenje vsega človeka.

Jeterne bolezni.  Jeterne bolezni so navadno na¬
sledki dolgo trajajočega motenja krvotoka, in toraj tudi dolgo
trajajo. Navadne jetrne bolezni so: povekšanje jeter, vnetje,
vtrjenje jeter, jetrni rak. jeterna debelost i. t. d. Vzroki so
lahko: preoblaganje želodca, ako se večkrat zgodi, pijančevanje,
zunanje poškodbe, tesno vezanje, bolezni, nosečnosti i. t. d.

Kako se naj zdravijo?  Dijeta, zrak, veliko vode
piti, globoko dihati, vsak dan klistire, zavijanje trupla, ko¬
pelji, v kterih se sedi, umivanje vsega života.

Kašelj  je krčno, začasno izdihanje, povzročeno po srbu,
kteri more nastati v dihalu ali tudi v prebavilu in hrbtenjači.

Zdravilo:  Zdravljenje se more vselej ozirati na pov¬
zročeno začetno bolest. Taka zdravila, katera kašljenje
ustavijo, ne da bi opravilo vzrok srba, so jako nevarna.
Dolgočasno kašljenje se ne sme nikdar zanemarjati, če-

ravno ne povzroči težav. Kadar se vzrok kašlju ne pozna,
devati je obkladke na vrat, na prša, na pleče, in na zgornji
del telesa, potem na spodnji del in grgotati pogostoma z
vodo. Tudi klistiri so kašlju koristni. Mili nalivi čaja po-
lajšajo posamezne prikazni, vender ni čakati zdravljenja samo
od njih; zablatiti se more vsled njih želodec. Ako se to izvrši,
napravi naj se jeden- ali dvakrat par za glavo in za prša,
potem enkrat sedeči- ali popolni par, ter po malem ohlajati se.

Kadar vse prikazni jenjajo, napravi naj se večkrat
poliv na kolena, ali na gornji del telesa, ali pa popolni
poliv, da predenejo nabrani izmečki. Kolikor daljše traja
kašelj, toliko daljše je treba nadaljevati s zdravljenjem.

Kih a vi c a. Tako pravimo nahodu sluzne kožice nosu.
Prav za prav je ta nahod najnavadnejši, in ga sploh „katar“
imenujejo. Kakor nahodi sploh, nastane tudi kihavica vsled
omrazenja, vdihanja različnih snovi, zastrupljenja (tudi po
medicini), vznemirjenja, napenjanja in enakih vzrokov, ki
branijo menjavo snovi. Pri nekterih boleznih je kihavica le
spremljevalka, pri nekterih pa se še le takrat prikrade, ko
začne bolnik ozdravljati.

Kakor vzroki, tako so tudi oblike in stopnje kihavice
različne. V lahkih slučajih spoznati je mogoče le zama-
ščenje in temu sledečo močenje nosu, kar pa kmalu mine;
če je pa resneje, boli glava, ušesa, vrat in prsi, človek je
cesto slab in duševno omamljen. Osebe, ki imajo bolne
snovi, so mnogokrat bolani na kronični kihavici ali katarju.
Otroci, kteri imajo kronični katar, duševno zaostanejo.

Kako se zdravi?  Kako hitro bo bolnik spoznal
kihavico, naj se zdravi, kakor smo že pod člankom „na-
hodi“ opisali.

128

Posebno dobro je v vodi, tudi v snegu hoditi, in se
seveda zraven veliko gibati, in sicer za to, da se privaja
kri v noge, kajti to jako naglo pomaga.

Ce je kihavica krvnična, naj se zdravljenje nadaljuje,
in naj se posebno vzrok bolezni vzame v poštev. Utrjevati
se, globoko dihati, zdrav zrak, zdrava hrana, vse to bo
jako dobro služilo.

Nič pa ne pomaga kajenje nosu, mazanje z različ¬
nimi mažami i. t. d., kakor je v navadi.

Kilavo  st.  Kilavost se povzroči ali po prenapenjanju,
po onemoglosti organov spodnjega trupla, ali pa tudi po
drugih slučajih, in se more le takrat ozdraviti, če škoda
ni prevelika.

Kako se zdravi?  Vsak teden eno ali dve kopelji
do sredine, ali pa dve do tri kopelji, v kterih se sedi. Po¬
škodovano mesto naj se vriblje z kafrovim oljem, potem se
pa naj položi na omenjeno mesto na voščeno platno namazan
smolnat obliš (flajšter). Še boljši je lesična maščoba. Naj
se poškodovano mesto z lesičjo mastjo pomaže, čez to pa
se naj denejo mrzla obvezila, kar se naj parkrat ponavlja.
Ako so otroci kilavi, naj se dnevno po večkrat kopajo v
vodi, v kteri se je kuhala ovsenovka, in se potem zavijajo
po vsem truplu. To se naj tako dolgo ponavlja, dokler otrok
ne postane čisto zdrav. Seveda se naj poškodovano mesto
maže z lisičjo mastjo. Ge pa je škoda težka, mora dotičnik
nositi pas za kilave.

Kolera, bljuvna griža, bljuvni prepad.
„Kolera pride!“ Ta strašni klic se sčasom zopet čuje, in
bojazljivo gledajo vsi proti kraju, od kterega pride ta strašna
morilka. Včasih kolera res gre vedno dalje in dalje, kakor da

< 129  :

bi korakala, včasih se nenadoma tu in tam prikaže; pa naj
napreduje tako ali tako, ljudi je vedno strah pred njo.
Ljudje so čisto zmešani, nekateri se ji prepustijo na milost
in nemilost, nekteri se je branijo deloma z zdravili, ki niti
ne pomaga, niti ne hasne, in zopet drugi jemljejo čisto
napačna zdravila. Kar se pa tiče kolere, deloma ni tako
huda, kakor se misli, deloma pa še hujše, kakor se v resnici
vidi. Kolera namreč ne pride, ampak je že tukaj. Kakor
sploh za vsako kugo, tako je tudi za kolero povsod dosta
kali, kjer namreč so tla za njo. V vseh slučajih pa je ne¬
snaga glavni vzrok. Kolera se navadno tam začne in se tam
razvija, kjer je veliko ljudi — in veliko nesnage, toraj na¬
vadno v z ljudmi prenapolnjenih mestih. Okužen zrak,
pokvarjena pitna voda, nesnažnost stanie in oblek, vse to
na človeško truplo ne more drugače vplivati, ker neosnaže-
valno, in v truplu se narejajo bolniške glupe vsake vrste.
Te glupe (Bacillen) pa so ravno tako nedolžne na bolezni,
kakor n. pr. bolhe i. t. d. zunanje nesnage, v kteri se
plodijo; saj vendar vemo, da ne le zunanja nesnaga, ampak
nepravilno življenje v vseh slučajih neugodno vpljiva na
menjavo snovi in je toraj povod notranji nesnagi. Da kolera
navadno v vročih letnih časih in od ljudi prenapolnjenih
mestih moriti začne, in da je v vroči Afriki doma, to se
prav lahko razloži in je znamenito za njeni značaj. Trajajoča
soparna vročina pospešuje razpad vseh organičnih snovi,
slabi zrak, pokvari veliko hrane, ktera se ne povžije koj
sveža, na organizem jako utrudljivo upljiva, zavira menjavo
snovi, in tako tudi sodržanje črev lažje začne gnjiti kakor
v mrzlih letnih časih, in tako pride do težkega nevarnega
čistenja, kterega imenujemo kolero. Eazven tega pa vročina

9

; 180  =

ljudi zapelja do čisto napačne dijete. Mesto da bi truplo z
vodo od zunaj in znotraj osveževali, pijo špirite in tako
zaprečijo menjavo snovi še bolj. Prenapolnjenje želodca z
pivom, dražljivost organov vsled ogrevanja pri hudem mrazu,
tudi sladkorni riž i. t. d. vse to še zdravje bolj odvrača;
prenapeti odvajajoči organi ne morajo več v redu delati,
truplo ne more več zdrave krvi prirejati, in pride — bljuvna
griža. Znamenja so: bljuvanje, prepad, bojazljivost, nedelav¬
nost srčne žilje, hripav glas, žeja, zabranjenje odvajati vodo,
modro barvana koža, mraz, krč v mečah. Bolezen v slabih
slučajih konča čez nekaj ur s smrtjo, vendar se pa ravno
tako lahko pripeti, da bolnik koj ozdravi. Medicina nima
nobenih sredstev zoper to bolezen, ne za olajšavo, ne za
ozdravljenje. Ce se zdravijo s mediciničnimi sredstvi, po-
merje navadno polovica bolnikov, pod okolščinami tudi več.
Ker v tej bolezni toliko ljudi pomerje, ker naglo mori, vse
to jo dela prav strašno. Oe pa človek živi, kakor zdravje
zahteva, se mu kolere ni treba bati. Vse, kar smo že spredaj
kot zdravju služujoče in koristno smatrali, je tudi obramba
proti koleri. Pri epidemiji naj se le še bolj skrbi za zdrav
zrak, posebno v noči, truplo naj bo vedno snažno, kar se
z umivanjem i. t. d. doseže, življenje naj bo vrejeno. Po¬
sebno se pa naj vsakdo ogiblje mesnih jedil, ker truplo
lahko z gnjijočim strupom prenapolnijo; še bolj pa se je
ogibati alkoholičnih pijač, ktere slabijo živce. Naj se nikdo
ne pusti zapeljati k zavživanju alkoholičnih pijač, če tudi
se mu priporočajo kot zdravilo zoper kolero. So sredstvo
za kolero, tega ne tajimo, pa le sredstvo kolero dobiti.
Kakor smo spredaj sploh priporočali, je tudi pri epidemijah
najbolja brezmesna, nedražljiva hrana. Naj se nikdo ne brani

131

jesti sadja, tudi kislih murk, naj pa nikdo ne je preveč,
in naj ne zavživlja napačne hrane. Z vodo naj se zdravi
na ta način: enkrat v tednu zavijanje do polovice, tri četrt
in vsega trupla, dva do trikrat v tednu polivanje gornjega
in spodnjega dela trupla, tudi kopelji vsega trupla (kar pa
sme trajati le par minut, nikdar pa celo uro), vsak dan
zjutraj umivanje vsega trupla, med dnevom ali zvečer pa
kopelj, v kteri se sedi. Ge pa je bolnik slab, naj opusti
polivanje in kopanje vsega trupla. Kdor težko prebavlja,
naj ima želodec prevezan po pol dneva ali ves dan (kar se
pa naj večkrat ponavlja). Tisti pa, kogar se je bolezen že
enkrat lotila, naj nikakor ne misli, da gaje že konec, naj
to neprijetnost smatra kot neobhodno potrebno, ali pa vsaj
potrebno čistenje vsega trupla, ktero zahteva narava, ki pa
bo, ako dotičnik strogo po pravilih živi, truplu le koristila.
Kdor je že imel to bolezen a je postal zopet zdrav, čutil
se je pozneje dosti čvrstejega kakor poprej; jasen dokaz,
da je truplo bilo prenapolnjeno pokvarjenih snovi.

Kako se zdravi?  Kako hitro bo kedo čutil ali vsaj
slutil to bolezen, naj najprej spodbuja delavnost kože. Oe
je to mogoče, naj se bolnik ogrne z debelim lanenim prtom,
ki pa mora biti moker, in se naj s tem prtom dalj časa
drgne (seveda mora več oseb pomagati), dokler prt ne po¬
stane gorak. Potem se naj bolnik klistira, ter spravi v kopelj,
v kteri sedi. V tej kopelji naj se pusti pol ure, ter se naj
neprenehoma drgne, pozneje pa se naj spravi v toplo postelj.
Klistiri naj se vedno uporabljajo, naj se je že zabasalo, ali
pa če se je prikradel prepad; v zadnjem slučaji po vsakem
trebljenju. Oe pa ni dovolj oseb pri rokah, da bi bolnika
kakor zgoraj opisano, drgnile, naj se vzame koj kopelj, v

9 *

kteri se sedi, ker se v tej kopelji bolnik tudi sam drgne.
Naj se posebno dela tudi na to, da se bodo noge . ogrele,
Ker se pa to mora naglo vršiti, lahko se dotienik tudi z
mokrimi prti drgne. Potem naj se bolniku ovije vso truplo,.
in sicer, naj ostane V / 2  ure ovito; potem naj se zopet drgne
z mokro-hladnimi prti, ali pa se naj koplje v kopelji, v
kteri se sedi. Ce drugih zdravilnih sredstev ni pri rokah,,
naj se tako zdravi, kakor smo tukaj opisali, in naj se to
ponavlja tako dolgo, dokler se ne pokaže, da se je obrnilo
na bolje. Znamenje, da je nevarnost mimo, je, če se začne
dotienik močno potiti. če je mogoča parna kopelj, naj bo-
že v postelji ali sede, naj se uporablja; za tako kopeljo pa
vsikdar umivanje vsega telesa ali pa kopanje vsega telesa.
Naj tudi nekaj tednov še vsak dan dotienik se ovija, in
sicer trup in naj se koplje v kopelji, v kteri se sedi. Vodo
naj pije bolnik za žejo, a v malih potezah. Tudi se mu
naj da čaša mleka, v kterem se je kuhal koprec, vsegdar,.
kadar se ga loti bolezen. Daljna dijeta: Ovseni prodec,.
sluzne juhe, zdravstveni kruh in vedno — sveži zrak.

Kratkovidnost.  Ker stariši imajo otroke zaprte ali jih
vsaj veliko na zrak ne puste, morajo postati kratkovidni,
To se zgodi navadno že poprej, predno so za šolo. Ce otrok
vedno le stene pred seboj vidi, ne gleda v daljavo. Kratko¬
vidni ljudje toraj naj veliko na prostem bivajo, ter v daljavo
zrejo; pri tem pa ne smejo oči morebiti napenjati s tem,,
da bi kake majhne reči natanko opazovali. Sploh pa naj
oči krepijo, kakor smo že zgoraj rekli.

Krč.  Krči so bolestna draženja se gibajočih živcev,,
ki pa se ne prikradejo koj brez neposrednega vzroka,, ali
vsaj ne velikokrat, ampak ki se naslanjajo vedno na kako

1B3

globoko vkoreninjeno bolezen ali slabost, in se navadno lotijo
otrok in žensk. Krcu otrok pravimo navadno božjast, ali
pa „da ga tre“. tipljivi, kteri na živce posebno neugodno
m pij i vajo, lahko povzročijo krč. Pri otrokah je vzrok krču
navadno ta, da je otrok pretoplo oblečen, tesno zvezan
tzavit), da mu manjka zraka, da se mu daje kava, špiriti,
dražljiva zdravila i. t. d. Oe so starši pijanci, se prav lahko
2godi, da otroke tre krč.

Kako se zdravi?  Med napadom naj se dejo hladne
naklade na glavo, v jesih pomočena naklada na spodnje
truplo, potem naj se zmije vso truplo. Ge krč ne mine
Jemalo, naj se bolnik spravi za nekaj minut v toplo kopelj,
potem pa se naj polije z mrzlo vodo, posebno proti kibtišču,
naj se mu dado klistiri in potem se naj zavije vso truplo.

Krč vzatilnikuje  pikro vnetje mehke možjanske
in hrbtne kože med tem, ko se skrčijo mišice v tilniku in
Jirbtu, v vročinskih prikaznih, tudi izpuščajih in omrtvenju.
Včasih je bolezen tudi epidemična. Vzrok je to, da se v
truplu zbere veliko škodljivih snovi, kakor je to pri skoraj
vseh vročinskih boleznih.

Kako se zdravi?  Kako se vročinske bolezni zdravijo,
glej dotično mesto, in „legar“. Glavo, tilnik in hrbet naj
se večkrat v kopelji polivajo, tilnik naj se obvezuje.

Križna škrnjaviea  (Hexenschuss). Pod tem
imenom naglo se prikradeno, posebno bolečino v tilniku,
križu ali plečih, ki zabranjujejo gibati se. Ker se tako
naglo prikrade, pravijo ji Nemci »čarovni strel 11 . Vzrok tej
bolezni je rahljenje kake mišične žilice sled nerodnega
gibanja, in v takih slučajih bolezen navadno kmalo zopet

■* 184  *

mine od sebe, ali pa je vzrok bolezni reumatizem, po kterern
slučaji je bolezen mnogo trdovratnejša.

Kako se zdravi?  Mir, tople naklade na boleča
mesto, če pa je bolezen težka, parno kopelj v postelji,
mrzlo kopelj vsega trupla, zavijanje bolanega gornjega trupla,
polivanje gornjega trupla.

Krvavenje nosa.  Kako se zdravi? Pri mladih
osebah, pri kterih je krvavenje nosa vzrok to, da se krv
vali proti in v glavo, ni treba krvi koj vstavljati; le če
dolgo krvavi in veliko krvi izteče, naj se čelo in tilnik
z gobo, ki je pomočena v mrzlo vodo ali pa v z jesiliom
pomešano, glavo zmoči, ter se ta voda tudi v nosnice po¬
tegne. Oe pa je krvavenje resno, naj se malo pukanice
(šarpije) potrošene z fino zmletim galanom potisne v krva¬
večo nosnico. Tudi se lahko malo vode s citroninim sokom
potegne v nosnico ali pa malo mokrega prediva. Pri mladih
dekletih, preden se razvije mesečno čistenje, je drugače.
Tem se naj koj vedro vode v gornje rame vlije, in če
krv še dalje teče, naj se to ponovi; kdaj je pri dekletih
krvavenje resno, spozna se po smrtni bledici in nagibu k
spanju. Dijeta: mleko in krepčalna juha.

Krvavica, hrkanje krvi, krvotok, kr vo¬
lom, krvavenje.  Vse te napake so jako opasne (ne¬
varne), vender pa niso bolezni za se, ampak tesno zvezane
z boleznimi obisti, pljuč, jeter ali z boleznimi spodnjega
telesa.

Kako se zdravijo te bolezni?  Za odpravo
krvavice, povzročene po dražljivosti kašlja, naj se bolnik
skoz štiri tedne vsak dan po dvakrat poliva po gornjem
delu in kolenih in naj vsak dan spije čašo koprečovega

185  *

čaja. če brka nje krvi ne mine koj, naj se skoz štiri tedne
vsak dan skoz polije po gornjem delu telesa, vsak drugi
dan pa koplje v kopelji, v kateri se sedi in naj vsak dan
eno minuto v vodi hodi. Gaj naj pije preslieen in boro-
vičin, razdeljen v tri porcije, če izhaja hrkanju kri iz že¬
lodca, naj se vsak teden enkrat prša in dvakrat hrbet
ovije, kteri mora s / 4  ure ostati zavit, vsak teden se naj
vzameta dve kopelji do sredine, enkrat v tednu naj se
poliva gornji del trupla in kolene. Pri tem se pa naj spije
vsak dan čaša presličnega čaja, in sicer zjutraj tretjina,
poldan tretjina in zvečer tretjina čaše. Hrkanje krvi iz
pljuč je najbolj nevarno; če se to zgodi, mora se tudi
nemudoma vstaviti. Vsako drugo ali tretjo minuto naj se
spije žlica presličnega čaja. Zunaj se pa naj rabijo ravno
tista sredstva, kakor je zgoraj opisano. Pri krvotoku tudi
presličen čaj, spočetka vsake četrt ure eno, potem dve
žlice, na spodnji del trupla pa obvezo pomočeno v jesih,
kar se mora vsakih dvajset minut ponoviti. Stroga dieta
v vseh slučajih, če pa je krvavenje od zunaj, naj se de¬
nejo jako mrzle ali pa vroče obveze na krvavečo mesto.
Boljše so vroče kot mrzle.

Osebe, ki močno krvavijo, ne sinejo se postavljati
na noge; le roke in noge se jim mora vzdigniti kvišku
tako, da krv, ktera še se nahaja, teče v važneje organe,
če teče krv na nos, naj se to samo takrat ustavlja, če
res močno teče; naj se obveže čelo in tilnik, gornji del
trupla, ter se vzame nožna kopelj.

Krvna oteka  je vnetje piskričnate kože, lasišča
ali lojnate žleze. Prikazni so: spočetka rudečkasta koža,
napeta, skeleča oteklina v velikosti kapičaste igle do oreha,

136 «

z razločno šilo, ktera se čez nekaj časa začne gnojiti.
Ozdravi se navadno samo od sebe, ker meh, ki obdaja
gnoječo mesto, z gnojem vred odpada. Vzrok je to, da so
šoki preostri vsled presladne hrane ali pa vsled zlezlega
strupa. Ta bolezen se loti navadno mladih, krepkih oseb,
kterih zdravstvena moč na ta nenaravni način spravlja
strup iz trupla.

Kako se zdravi?  Bolano mesto naj se obveže,
dokler je vneto, z hladno, če pa je postala bolest trmasta,
s spodbujajočim obvezilom. Razven tega naj se dela na
čistenje krvi z zavijanjem vsega trupla ali vsaj tri četrtine,
s parno kopeljo, polkopeljo, ali kakor je ravno umestno.
Da se pa šoki znovič ne pokvarijo (kajti če se vedno bolj
kvarijo, lahko postanejo vzrok nevarni bolezni), treba je
tudi dieto vrediti.

Kurja očesa.  Ce tudi je tiščenje obuvala (pre¬
tesno obuvalo), navadni vzrok kurjih očes, tako še pomaga
k nastatku tudi to, če se noge ne snažijo, ne vmivajo in
ne kopljejo in razven tega dobe kurja očesa lahko še tiste
osebe, ki imajo fino, mehko, občutljivo kožo, ogrce v obrazu,
suho kožo, i. t. d., sploh po z žovasto sestavo. Kdor pa
hodi bos, ne bo nikdar dobil kurjih očes.

Kako se naj odpravljajo?  Oez noč naj se
napravijo omehčalne naklade. Prav dobro je, če se na kurje
oko položi v jesih (pa ne v strupeni umeten jesih) namo¬
čena krušna meča, prevezana z voščeno cunjo. Tudi tople
kopelji nog, posebno z vodo, v kteri se je kuhala ovsena
slama ali senske cvetice (15—20 minut, za tem pa mrzlo
polivanje) so pripravne. Tako smehčano kurje oko naj se
z nožičkom previdno odstrani. Oe pa to ne gre lahko, naj

se le zunanja koža odstrani, ter se še enkrat poskusi z
kopeljo.

Lišaji. V njihovem temeljnem značaji podobni so lišaji
cevkam (glej te). Cevke razkažejo sposamezni večji prerovi
nesnage, lišaji pa skupščina veliko manjših prerovov enake
vrste. Na koncu naredijo se majhni, srbeči, grdi mehurji,
ki razpočijo in potem nekako močno nesnago izpuhtijo ter
se posuše (suhi lišaji), ali pa se nekaka vodena nesnaga
cedi iz njih (mokri lišaji), ali pa posebno razjedljivo (zroči
lišaji). Med tem, ko prihajajo cevke od enega znotrajnega
bolanega organa, je vzrok lišaja splošna nečistost krvi.

Kako se zdravi?  Nedražljiva dieta, parne kopelji,
enkrat v tednu en do dvakrat toplo kopelj vsega telesa,
en do dvakrat v tednu zavijanje vsega trupla, razun tega
tudi zavijanje posameznih delov trupla, kopelji, v katerih
se sedi in vmivanja s prestano vodo, klistiri, pri napre¬
dujočem ozdravljenju polivanja. Na dotičnih mestih par, ter
hladna prelivanja ali vmivanja. Na dotično mesto položi se
v olje pomočena cunja, čez njo pa vlažno obvezilo. Čuvaj
se vsih razjedljivih mazilov in takšnih sredstev.

Lup us. Tako se imenuje zateklina v obrazu, ki
leta in leta zajeda in je le tuberkuloznost, ktera se v
splošnem naj zdravi, kakor pljučna tuberkuloznost. Posebno
zdravljenje: dnevno se dva do trikrat polivati, vsak teden-
en do dvakrat obleči v sve pomočeno srajco, kakor smo
že spredaj opisali, in zavijanje vsega trupla, vmes kopelji
do polovice in vmivanje vsega trupla. Bolano mesto naj
se prelepi z obližem, kteri se naj napravi z drobno zme¬
šane ilovke, pri kteri je malo vode in malo Jesiha. Lahko
se pa rabi tudi obliž iz drobno zmešanega svežega sika.

138 *-

To se pa naj tako dolgo ponavlja, dokler obliž ne izčrpa
vse bolestne šoke, da zateklina mine in se na tistem mestu
napravi nova koža.

Mačuh  (gnjila vročnica), glej legar.

Malokrvnost.  Brez majhne izjeme nekterih pre¬
bivalcev na deželi, v nekterih krajih, posebno pa v tako
zvanih središčih kulture, v velikih mestih, trpi več kot
polovica vseh živečih družin — skoraj 75°/ 0  — na malo¬
krvnosti. Malokrvnost sledi od tega, da dotičnik ima malo
rudečih krvnih celic, se toraj naslanja na kakovost, ne pa
morda na množino krvi. Seveda če krv nima dovolj moči,
je tudi kolikost krvi majhna. Vzroki malokrvnosti najdejo
se deloma v že davno minulih časih. Saj se ve vsakdo
spominjati, da je nekdaj bilo „vmodi“ kri puščati, pijavke
staviti, in druge reči, ki so človeku krv uzemale, dalje pa
kar se je do danes še ohranilo (prav za prav pa je le
vedno gostejše) zavživanje mediciničnih strupov, hudih
dišavili in pijač, ki človeka shujšajo, nagib k hrani, ki
izda mala, a krvi ne prireja v tem, da se ženske čez prsi
preveč prevezujejo, splošna omehkuženost deloma tudi
prenapenjanju duševnih in zanemarjenost telesnih (fizičnih
in moraličnih) moči. To so toraj tisti glavni grehi, ktere
narava kaznuje z malokrvnostjo. Telesna, duševna in mora-
lična slabost je nasledek, in prikazni te bolezni so na vse
tri strani v časih jako nevarne. Prav za prav malokrvni
ljudje ne živijo, ampak le vegetujejo, so tako reč izrodni
poluljudje. Malokrvnim otrokom manjka svežnost in veselje
do življenja, manjka jim zdrava zmožnost, se za kaj ogreti;
pogrešajo veselo, idealno hrepenenje. Malokrvnost ne tirja
vesela življenja, ampak zahteva le nenaravne, prerane draž-

■* 139

ljivosti, in s temi se živci še bolj oslabijo. V starejši
(moški) dobi manjka tedaj možu prava možatost, ki kaže
moža, manjka eneržija, moč in vstrajnost v boju z življe¬
njem, manjka mu zmožnost se z malim zadovoliti. Zenske
pa, ki so malokrvne, mislijo, da je za nje zakon največja
nesreča, svojega soproga nikakor ne morejo osrečiti, in če
imajo otroke, ne morejo biti dobre matere. V tistih letih,
ko zdrav človek ima še vse moči življenja, lotijo se malo-
krvnega človeka že vse slabosti, starosti, in smrt ga dohiti
veliko prej, kot zdravega, oziroma polnokrvnega človeka.
Smrt sledi seveda vsikdar iz kake navidezne slučajne bo¬
lezni. V resnici pa je začetek malokrvnosti že početek
umiranja. Prej ko nastopi malokrvnost, tem manj zadobi
človek normalne moči življenja, in tem bolj je razpostavljen
drugim boleznim. Posamezne fizične prikazni (oziroma
znaki) so: obča utrujenost in slabost, manjkanje veselja
k telesni delavnosti, ktero pomanjkanje se včasi tudi na
duševno delavnost razteza, ali pa veselje k duševni delav¬
nosti podvoji; mrzle roke in noge, obče mrazenje, naval
krvi v prša in glavo, in s tega stajajoče neprilike, kakor
glavobol, očesne in ušesne bolezni, tiščanje, vznemirjanje,
dražljivost, krč, omotice, pljučne bolečine, želodčne bole¬
čine, pri otrocih tudi žovaste prikazni (žove — škrofli),
angleške bolezni, prerani nagib k spolnem pečanju, bolezen
Sv. Vida, epilepsija; pri deklicah in ženskih bledica, bo¬
lezni spodnjega dela telesa, nezmožnost spolnjevati mate¬
rine dolžnosti i. t. d.

V posebnih slučajih je pa malokrvnost tudi nasledek
zgube krvi pri ranjenju, če teče krv na nos, ali pa če
dotičnik oslabi za kako boleznijo.

: 140  •

Zdravljenje je v obče enako, ker se mora delati na
to, da se moč pomnoži, kar se doseže z dobro, nedraž-
Ijivo hrano in z utrjenjem. Eazven hrane, ktero smo na¬
vedli spredaj pod člankom „I)ieta“ moramo tukaj pripo¬
ročati želodno kavo, ktera je posebno krepčalna hrana,
dalje zavživanje pelinovega čaja, da se zadobi veselje do
jedi, včasi pa na noževem koncu malo kredne moke, ktera
je prav dobro krepilno sredstvo. V navadi so sicer tako
imenovana, krepčalna kri prirejujoca sredstva, kakor: že¬
lezni sirup (sploh železni preparati), meso, jajca, močna
vina, pivo, ribje olje za pljuča i. t. d. Ker pa ta sred¬
stva prebavo le slabijo, ter le živce dražijo in slabijo, še
bolezen le povekšajo. Pridno gibanje na prostem, vedno se
pomnožujoča telesna delavnost, k kteri se početka mora
siliti, rano vstajanje iz postelje, kljub temu, če dotičnik
rad dolgo spi, pri tem pa rano spat iti, ogibanje vzne¬
mirjajočih zabav, pri mladih ljudeh posebno ogibanje čitanja
vznemirjajočih knjig, koliko mogoče, duševno malo delo¬
vati — to je potrebno. Ako se pri tem še rabi naravno
zdravljenje z vodo, bo truplo v kratkem času kakor na
novo oživljeno. Ako se pa dotičnik hoče polivati, zavijati
i. t. d. naj pazi že na spredaj navedena pravila, kterih
tukaj nebodemo ponavljali.

Maternica  (hy st  eri  j a). Ta bolezen je enaka
hipohondriji, le da je dobijo le ženske. Kakor sploh malo¬
krvnost in slabost živcev, tako na maternico vplivajo tudi
spolne škode. Nevrejeno življenje, ali v samskem ali v za¬
konskem stanu, kakor pečanje med časom, ko je ženska
noseča, in koj po porodu, vse to pripomaga k tej bolezni.
Glej o tem odstavek „šesto zapoved". Kakor težkomiseljni

- 141  *■

možje, tako so tudi žene, ki imajo maternico zasmehovane,
prav za prav pa z ozirom na njihovo bolezen zasiužujejo
sočutje, kakor sploh vsi težko bolani. Kakor težkomiselnost
razširi se tudi maternica na fizični in duševni položaj.
Ko imajo ženske bersnost. postane bolezen navadno hujša
in včasi povzroči tudi hude telesne bolečine. Te bolečine
niso vedno enake; včasi je le slaba volja in dražljivost,
včasih krč, trganje, omedlevica, zmešnjava in celo veselje
do smrti.

Kako se zdravi?  Med boleznijo naj se bolnicam
skrbno in pazljivo streže, oziroma bolnice naj se same vseh
neprijetnosti ogibljejo, in se tako same čuvajo. Sploh pa
se naj gleda na to, da bo se bolnica okrepčala, ne pa
omehkužila. Oe bolnico prime krč ali omedlevica, pa ne
vsled nesvestenja, ampak vsled nekake medle volje, naj si
bolnica zmiva obraz in prsi ter naj da na prsi in spodnji
del trupla v jesih pomočene naklade. Drugače se pa ma¬
ternica naj zdravi kakor malokrvnost. Ysak dan naj se
tudi vzamejo kopelji, v katerih se sedi. Bolnica mora se
na vsak način zdržati zavživanja kave, ravno tako ne sme
nositi mojderea.

Mehurne bolečine.  Vzrok meh urnim bolečinam
je lahko prehlajenje, večkratno zadržanje vode (scalnice),
veliko ali vedno sedenje, razuzdanost, obilo zavživanje bujnih
jedil in alkoholičnih pijač, posebno špiritov, kakor tudi
prirojeni slabi šoki. Lahko je tudi nahod v mehurju ali
pa je sluzena preslaba, da bi slabe šoke razdelila in odva¬
jala, oziroma izključila. Ti slabi šoki se toraj zberejo ter po¬
stanejo v mehurju kupe, napravi se prod in kamen. Zdrav¬
niki pa kamen ali prod odpravijo le z operacijami iz mehurja.

142  .

Kako se zdravijo? V lahkejih slučajih vsak dan
parna kopelj vsega života z preslico ali ovseno slamo, če
pa je bolezen resneja, dve do tri parne kopelji vsak dan.
Kazven tega pa gorke kopelji s preslico in ovseno slamo
(namreč v vodi se mora kuhati), potem se naj ovija gornji
del trupla in zavija z mrzlimi zavitki, ter se naj vsekdar
skleplje s polivanjem gornjega dela trupla in kolen. Za
,. noter vzeti" dobro je vsak dan čašo presličnega čaja, z
kadmi 20 stolčenimi borovicami, ktere se pa morajo saboj
kuhati. Pogosto naj dotičnik pije vodo.

Mesečna roža, bersnost  (mesečno snaženje,
menstruacija). Znamenito je, za ženske bolezni in neprijet¬
nosti, da razven že tukaj zapisanih besed rabijo za to
periodično čistenje, to je cedenje krvi iz maternice (rojila),
tudi izraz „mesečna bolezen". Prične se to čistenje. ko dekle
doraste ali vsaj moralo bi se takrat začeti.

Pa če tudi nazivljejo to čistenje „mesečno bolezen",
tako s tem ni nič dokazanega; kajti v resnici s tem čistenje
v normalni okolnosti ni nikaka slabost zvezana, velikomauj
še kaka težka zmedenost zdravja, če tudi včasih ženske
napada slabost in se tega časa tako rekoč boje. To čistenje
mora se imeti. Narava, ki skrbi za to, da se sad ohrani,
odloči v maternici krv, in. ker je nepotrebna, jo čez štiri
tedna zopet odstrani, in tako naprej, če se kali življenja,
ktere iz ženskega žališča periodično padajo v maternico,
med tem niso opismenile. Ce pa se je to zgodilo, preneha
daljne čistenje in sicer, če je organizem vrejen, tako dolgo,
dokler zopet ne postane nepotrebno, namreč, da tudi ma¬
teri ni treba več otroka hraniti s svojim mlekom. Med
tem, ko ima ženska otroka na prsih (dokler ga hrani s

- 143 -

svojim mlekom), spremeni se krv in sploh šoki, ki se sicer
cedijo v maternico, v mleko.

Ge se pa to čiste nje vrši morebiti neredno ali z bo¬
lečinami, je to le znamenje, da organizem ni v redu, in
posebno ženski organizem ne. Ge pa to čistenje začne pre¬
zgodaj ali pa prepozno, je to zle znamenje, da dotična
ženska ni popolnoma zdrava. V severnih zmernih krajeh
se to navadno začne med 14.—16. letom. Vpljivi, s kterimi
se spolni deli preveč dražijo, povzročijo prezgodnjo zrelost,
(seveda slabečo) in to je po mesteh vedno gostejše. Taki
vplivi pa tudi nasprotno lahko zabranijo, da se spolni deli
ne morejo razvijati, in v tem slučaji se čistenje ne vrši,
kar je čisto lahko vzrok bledice. Posebno slabeči vzroki,
kakor: pomanjkovauje, velike bolezni v otročji starosti
i. t. d. lahko ravno take škodujejo. Tudi lahko čistenje
zopet izostane, ali pa pride neredno, včasih v prav kratkih,
navadno pa v predolgih periodah, krv odteka premalo ali
pa preveč, trpi prekratko ali pa predolgo, in je zvezano
z motenjem zdravja. Navadno se mora to čistenje natanko
s 28. dnevom povrniti ter tri do štiri dni trajati. To či¬
stenje začne se s sluznatim odcedenjem, ter se ne vrši
neprenehoma, ampak največkrat v perijodah po 6 ur. Ce
je ženski včasih res neprijetno, je to čisto brez pomena,
če pa je ženska vsigdar pri čistenju medla in čuti bolečine,
je to znamenje, da ni zdrava.

Glavni vzroki naj se vsikdar v napačnem življenji
iščejo. Eazven „nauka o zdravju", naj se pridno čita članek
„šesta zapoved", „bledoča“, »malokrvnost", »ženske bolezni",
»polnokrvnost". Že mnogokrat omenjeno vredenje dijete,
vrejeno življenje in zdravljenje z vodo, kako ravno je po-

■> 144  -

trebno, vse to bo z bolečinami vred vredilo tudi neredno
mesečno čistenje. Posebno še pa svetujemo:

Pri močnem, dolgo trajajočem krvavenju naj se vzame
mrzla kopelj, v kteri se sedi. Če pa je čistenje preslabo in
ženska čuti bolečine, naj se vzame parna kopelj spodnjega
telesa, posebno medznožja, topla kopelj do sredine, ali pa
toplo ovijanje trebuha in križa. Zadnjim pa 'mora slediti
mrzla kopelj, v kteri se sedi. če žensko mrzi, naj se močno
drgne z mrzlo vodo, ali pa naj vzame parno kopelj nog
in naj poliva kolena. Pri zabasanju ali pa dripi naj se rabijo
klistiri. V vseh slučajih naj se zmiva spodnji del trupla z
prestano vodo, perilo se pa naj pogosto menja. Vplivanju
mraza v tej meri, da bi se budila močna reakcija, da bi
se s tem krv od spodnjih delov trupla odvajala, se pa je
treba ogibati. Eavnotako se je treba ogibati prenapenjanja
telesnega kakor duševnega, tudi preoblaganja želodca, kajti
to odraža krv. Vendar pa s tem ne rečemo, da bi taka
ženska ničesar ne smela delati, ampak delati in se gibati
mora radi tega, da se krogotok krvi ne utrudi in tako
zabranjuje izključitev krvi. če pa čistenje radi tega ne gre
naprej, ker seje dotičnica preveč napenjala, vživala nezdravo
hrano, ali se vznemirjala i. t. d., kar se spozna po tem,
da krv neha odtekati, dalje po bolečinah in krču, naj se
zdravi tako, kakor smo rekli, da se mora zdraviti pri slabem
čistenju. Za zakonske pa še omenimo, da je med čistenjem
zakonsko pečanje za oba spola škodljivo.

Metljaj v jetrah  ni drugo, kakor pasja trakulja
v človeškem telesu v ikrastem stanji, če pes človeka povoha
ali poliže, pridejo jajca tega parasita na človeka; ta jih
povžije, ter pridejo tako v želodec, iz tega po črevesu v

!  145  ■

jetra, kjer se razvijejo v mehurjaste ikre, katere se v jetrih
zarode. V ugodnem slučaji pogine osamela ikra in ne pov¬
zroči nobenih bolečin. Ce se pa preveč pomnoži, more preiti
na pluča, srce, vratarico ali žolčovod, ter povzroči da vra¬
nica oteče, težko dihanje, zlatenico, trebušno vodenico in
ko predere, večja vnetja.

Zdravilo:  Je črv v telesu ali ne, spoznaš še le,
ko ta telo zapusti v odpadkih ali z bljuvanjem. Ogibaš se
mu lahko, če se varuješ, da se s psom preveč ne pečaš.
Ako čutiš bolečine, opraviš splošno koristno zdravljenje, ne
more ti škodovati parasit. Pri notranjih različnih boleznih
rabiti moreš naravno zdravljenje, katero je neprecenljive
koristi; njemu ni naloga preiskovati bolezen, ter se ni bati
nikake nevarnosti, ako se poslužuješ krivih zdravil. Medi¬
cina rabi v tem slučaju le nož, da ugonobi črva, kateri se
je že vgnjezdil. Nož usmrti parasita hitro in gotovo; človeka
pa umori pozneje, če se mu operacija posreči, kakor ostrup-
ljenje, katere povzroči črv, vendar jednako gotovo.

Migrena,  glej „glavobol“.

Mokrota v postelji.  Ako voda od človeka gre
brez njegove volje, izvira to ali iz slabosti mehurjevega
vratu, ali pa je temu vzrok krčevito tiščanje mehurjovih
sten. Seve da je tudi oboje ob enem lahko mogoče.
Včasih pa je vzrok tudi prevelika dražljivost mehurja in
tistega kraja, ali pa da je mehurjev vrat kratko pokvarjen.
Navadno voda gre še le proti jutru od človeka in mehur
se privadi o gotovem času se spraznjevati brez volje trupla
v spanju. Vzrok temu je toraj samo slabost in ta se mora
odstraniti.

10

146 «■

Kako se ozdravi? Za otroke je dobro sredstvo
krčno zelje (roža sv. Janeza, lat. Hypericum perforatum),
to je čaj iz te rastline. Zraven pa mrzlo umivanje, po¬
sebno hrbta. Večji otroci pa naj vsak dan hodijo po mrzli
vodi do meč in sicer 3—5 minut, potem se pa naj naglo
gibljejo, razven tega pa naj vsak drugi dan polivajo gornji
del trupla. Bolj ko je voda mrzla, tem bolja je. Odrastli
naj se zdravijo ravno tako, vrh tega pa naj pijejo vsak
dan čašo rmanovega čaja (iz ovčjega rmana), tudi škorucelj
imenovan. Seveda se pri tem mora paziti na lahko in ne pre¬
vročo obleko, ter na hrano, ki ni dražljiva. Ce pa ta napaka
še ne mine, naj se splošno stanje človeka natanko opazuje,
ter se naj zdravljenje, kakor bo potrebno, raztegne tudi na
zavijanja in gosteje kopelji.

M rtu d, (kap, božji  v d ar). Navadno omrtvenje
kakega organa, posebno pa, ako se pretrga delovanje srca
in možganov, ali če koj oslabijo vsi čuti ali kteri čutev, če se
naglo zgubi zavest, ali če ne moremo trupla prosto gibati,
rečemo: mrtud ga je zadel (kap, božji vdar). To omrtvenje
pa se mora drugače umeti. V truplu namreč poči krvna
posodica, in kri izstopi iz nje ter gre v tisti del možganov,
kjer raztekajo gibajoči živci, in sicer se to najlažje takrat
zgodi, če kože zapnenijo. To apnenje je pri starih ljudeh
čisto naravna prikazen. Omenimo le, da se to po zavživanju
alkohola še prej zgodi, namreč, da kožice še prej postanejo
apnene. Prav lahko mrtud zadene tudi take malokrvne, ki
so tolsti, ako srčno delovanje preveč dražijo, ali pa zavživajo
alkohol in druge strupene reči.

Kako se zdravi?  če koga zadene mrtud, naj se
mu koj odvzame obleka, tako, da ga nikjer ne bo tiščalo;

-■ 147 i

potem pa se naj položi tako, da bo glava višje, kakor pa
drugi del trupla, in da bo imel sveži zrak pristop. Potem
pa se takoj naj zmiva z mrzlo vodo in jesihom po prsih,
hrbtu, spodnjem truplu. Ce je mrtud v možganih, naj se
bolniku denejo noge in roke v vročo kopelj s pepeljem in
soljoj. To umivanje naj se ponavlja, in sieer tri do štirikrat
dnevno. Gez nekaj dni naj se mu polivajo kolena, bedre in
roke, pozneje ves gornji del trupla.

Mrtvoudnosti  nastopijo vsled čezmerne občutlji¬
vosti, katera povzroči onemoglost pričujoče moči. Te morejo
biti manjše ali večje, začasne, trdovratne ali stanovitne, kar
je odvisno od dotičnih organov, če ti več ali menj moči
oddavajo ali sprejemajo, ali pa če je onemoglost popolna
ali samo velika zguba moči.

Utrujenost ali oslabljenje telesa so manje vrste mrtvo-
udov posameznih organov, katerih počitek pospešuje do
gotove mere prirodne pogoje življenja. Prestop tega, ako se
nadaljuje in vrši v veliki množini, povzročiti more večjo
onemoglost, da niso organi več za rabo; temu slediti morejo
razne bolezni ali celo smrt. Mrtvoud posameznih živcev
povzroči, da se človek ne more gibati, da organi, koje
dotični živci vodijo, nič ne čutijo.

O mrtvoudu se navadno govori, kedar niso večji deli
telesa zmožni gibanja; v tem slučaji je vir mrtvoudu v
hrbtenišči ali v možganih. Glavni uzrok teh in še nevar¬
nejših mrtvoudov, ki smrt prete, so večidel mnogobrojni viri
bolezni v telesu ali preostri zunanji vtisi na živce, n. pr.
če se dolgo časa obklada z ledenimi obvezami. Slični zdra¬
vilni poskusi shujšajo bolezen, katera bi se morebiti dala
že ozdraviti, a vsled njih je neozdravljiva.

10 *

* 148  *

Zdravilo: Kakor se je mogoče ogibati vsirn pro-
tivnim vplivom mrtvouda v splošnem, tako se more, ako
se je to uže zgodilo, pospešiti popravek, to je naravni
način življenja, ki telo okrepča. Neposredna zdravitev
pomore v mnogih slučajih do hitrega ozdravljenja, a temu
je treba dotične zvedenosti, koje nimajo novinci. Komur
ni moči zvedenega zdravnika poprašati za svet, zadovoljen
more biti z vodenimi vporabami, katere so sploh koristne
in odstranijo nevarnost, da se otrpneli živec ali mišica preveč
ne razdraži.

Mrzle noge.  Mrzle noge so znamenje, da krv dobro
ne kroži in da je v nogah premalo krvi. Oe se pa noge-
vedno zavijajo v toplo gosto suknjo i. t. d., postane napaka
še hujša, brez da bi suknjo zamoglo ogreti mrzle noge.

Kako se zdravi?  Noge naj se navadijo na zrak
in vode, dotičnik naj hodi bos, naj hodi po vodi, naj noge
mrzlo ovija, kajti s tem bo privabil kri v noge. Oe pa je
napaka globokeje vkoreninjena, naj si zdravi ob enem vso
truplo.

Neduha, tiščanje v prsih, sopni  krč. Pod tem
umemo kronično težavo pri dihanju. Tako težavo lahko
povzroče pljuča, srce, grlo, zračne žilice. Včasih je vzrok
tudi nervozna zmešnjava ali pa splošna krčna znamenja.
Navadno se periodična naduha vsili pri maternici, hipohon-
driji (težkomiselnosti, čmernosti), napihovanju, zamaščenja
pri menjavi temperature (vremena) itd. Neduha, ki traja
dolgo, izvira navadno iz kroničnega pljučnega nahoda
(katarja), strdenja snovi pri oteklinah vsled trganja po sležih
v prsih, iz srčnih bolezni, iz prsne ali srčne vodeničnosti,
iz oteklin, krhljih bolezni. Včasih pa nastane tudi vsled

149

zaostalih kožnih liščajev, špiček, potenja nog, trganja ali
zlatožilnosti. Velikokrat, posebno po noči, človek tako težko
diha, da je v strahu in nevarnosti se zadušiti. Takšen napad
lahko več dni zaporedoma traja. Pri tem pa postane truplo
trudno, onemoglo, človeku ne diši jed, tudi spati ne more;
vrh tega pa odpadke prav težko iz trupla odstrani.

Kako se neduha zdravi?  Da se neduha odpravi,
morajo se pred vsem utrjajoea in odvajajoča sredstva rabiti.
Zaporedoma nekaj dni naj se dotičnik da polivati po zgor¬
njem delu telesa, kakor smo spredaj opisali, potem pa
hrbet in bedra. Včasih, n. pr. vsak tretji dan, naj se
pa koplje po celem truplu. Ce pa hoče, da bi voda tudi
izključevala nerabne snovi, naj dva- do trikrat v tednu
ovije rame; če pa čuti tudi trganje, naj se najpoprej neka-
terekrati polije po gornjem delu trupla in kolenih, potem
pa se naj skoz osem dni na pol ovija (kakor je spredaj
opisano), popoldan pa naj ovije prsi. Vendar pa se mora
vzeti topla voda; le kadar se prša ovijajo, naj se platno
z jesihom (mrzlim) malo poškropi. Seveda pa je bolje, če
se vodi primešeajo rastline (glej spredaj). Potem se naj
nadaljujejo polivanja in kopelji. Dotičnik se naj giblje veliko
v prostem zraku, naj kitice koliko mogoče napenja in naj
globoko diha. Truplo pa naj bo prosto, ne pa morda tesno
zvezano, itd. Dieta: Ogibati se vseh škodljivih dražljivosti,
kakor n. pr. alkoholičnih pijač itd. Tudi z dražljivim
zabeljeni zabeljenih jedil se je ogibati, ravno tako prav malo
ali nič mesa uživati.

Nahod (katar).  Pod tem naj se ume motenje de¬
lavnosti sluznih kožic. Kot vzrok se navadno vzame pre-
hlajenje, in, če je dotičnik omehkužen, je tudi vrjeti. Vendar

■2  150  *-

pa je vzrok lahko tudi to, da se je nakopičilo preveč snovi,
ktere bi se morale iz trupla odstraniti, in skoz to so se
utrudile slezne kožice, ktere morajo pri odstranjenju teh
snovi sodelovati. Glej o tem „mrazenje“.

Kako se zdravi?  Piker nahod, kteri je zvezan %
vročnico in tudi z vnetjem, naj se zdravi kakor vročniea.
Pri kroničnem, to je takem katarju, ki ni ozdravil, naj se
dalje časa rabijo odvajajoča in utrjajoča sredstva. Proti koncu
pokaže se nahod sicer prav hud,  a kmalo za tem mine,
zato se morajo tedaj utrjajoča sredstva dalje rabiti.

Nalezljive bolezni.  K tem štejemo v prvi vrsti
vročinske kožne izpuščaje, sluzno vročnico, kolero i. t. d.
Vendar pa se razlikuje nalezljivost teh bolniških snovi le
po stopnjah, ne pa po njih bitji. Ce se n. pr. tudi strup
prikrade v truplo, kar se največkrat z dihanjem zgodi,
in se ne odpravi naglo iz trupla, deluje kot spodbudite])
bolezni. Največkrat enak strup povzroči tudi enake bolezni,
vendar pa lahko tudi v različnih oblikah deluje. Vsaka po¬
kvarjena ali gnjila snov je človeškemu truplu strup. Seveda,
se v človeškem truplu prireja takih snovi veliko in nepre¬
nehoma; če pa je menjava snovi vfejena, se pa take ne¬
rabne snovi tudi pravočasno odpravijo. Ce pa take pokvarjene
snovi ostanejo v človeškem truplu, se združijo same in
ravnotako se naleze zdrav človek od druzega bolezni, če
pride v dotiko z takimi nerabnimi pokvarjenimi snovmi.
Seveda so snovi, ktere odstranja bolano truplo, vedno ne¬
varnejše, kakor iste zdravih ljudi, zato je previdnost pri¬
poročljiva. Iz tega pa nikakor ne sledi, da mora morebiti
vsak bolnik ločen od drugih ljudi biti, in da se morama
bolnikov bati in se jih toraj ogibati. Ce se zdravijo z na-

= 151

ravnimi sredstvi, pomanjšala bo se nevarnost nalezljivosti
mnogokrat, ker tako zdravljenje ima namen, čistiti in osnažiti
vse truplo, zato se tudi bolniška soba mora dovolj prezrače¬
vati. Cisto napačna pa je misel, da se s karbolom in ena¬
kimi tako zvanimi „sredstvi za desinfekcijo“ zrak ščisti; le
bolj še se onečisti. Zrak mora le menjava zraka sama čistiti.

Ce se toraj pazi na to, da nago ali pa čisto lahko
oblečeno truplo ne pride v dotiko z tacimi stvarmi, v kterih
lahko tiči kaka bolniška snov, in če se ogiblje zrak, kte-
rega je kak bolnik izdihal, neposredno zopet dihati, ni se
nam treba bati, da bi od bolnikov, kteri se zdravijo z na¬
ravnimi sredstvi, kake bolezni nalezli. Ta nevarnost sploh
čisto zgine, če človek sam zdravo hrano zavživa, ktera na
nobjen način truplu strupa ne privaja in dalje, če se koža
dobro čisti. Dalje je tudi dobro, če se truplo včasih ovije,
kakor smo spredaj opisali. Ce pa, kar se jako pogosto zgodi,
bolnikom ravno takrat, kadar so bolani na bolezni, ktera
prireja največ in najhuje strupe, ne priskrbimo svežega
zraka, namreč če njihovih sob dovolj ne zračimo in če jih
ne kopljemo ali ne zmivamo, (kako bolezen dopušča), in
če so zdravi ljudje, kteri pridejo v bližino bolnikov, tudi
tako rekoč vodebojeei postali, ter tudi sami za sebe ne
preskrbijo svežim zrakom (kar je seveda jako ceno), zraven
vsega tega pa še uživajo hrano, ktera zdravju tudi ni v
prid, se reč seveda drugače obrne. Take bolezni seveda po¬
stanejo epidemične, nalezljive in zdravljenje konča s smrtjo,
če se ne dela strupu nasproti. Z vsemi sredstvi se toraj
mora škušati, truplo zopet čistiti.

»Nasprotnik strupov" prav za prav ni, če tudi ne¬
vedni ljudje verujejo. Edino sredstvo, ktero nas brani teh

152

življenju sovražnih snovi, je v živem truplu moč življenja
sama. Cisti zrak, zdrava hrana in voda so sredstva, s ka¬
terimi se moč življenja spodbuja, povzdiga in zadobi moč,
vsiljene strupene snovi iz trupla odstraniti. Ce se pa strupi
vnovo vpeljajo, naj zunaj živih trupelj vpljivajo, kakor hočejo,
(tudi po stavljenju ali cepljenju koz ali osepnic) bode se
vedno nasprotno od tega doseglo, kar se doseči želi.

Kako da se različne nalezljive bolezni zdravijo, se
najde pri dotičnem opisovanju. Tukaj omenimo le še naj¬
nevarnejšo razvado, otroke na usta poljubovati. Mati ali oče,
tudi sestre i. t. d. namreč v ljubezni do otroka tega včasih
tako dolgo na usta poljubujejo, da niti svežega zdravega
zraka ne more dihati, in da je primoran, tisti zrak dihati,
kterega uni (namreč kteri ga poljubuje) izdiše. Taka lju¬
bezen pa ni le napačna, ampak tudi škodljiva. Tak zrak,
kterega drugi izsoplje, je že sam na sebi nezdrav, oziroma
škodljiv. Ce pa ima uni, kteri poljubuje še nahod, ali pa
kako drugo tako napako, je to za nežnega otroka tem večja
nevarnost.

Napihovanje (vetrovničnost).  Ako se pari zbe¬
rejo na enem mestu ali že v drobu ali pri drobu, začne člo¬
veka navadno napenjati. Tako napenjanje sicer lahko koj mine,
včasih pa tudi dolgo trpi, lahko mine brez nasledkov, pa tudi
lahko povzroči huda znamenja, celo količne bolečine, močno
bitje srca, bojazljivost in omotico. Zadnjo omenjeno napiho¬
vanje pa povzroči tudi pikro ali kronično zmotnjavo prebavljanja
po jedilih, ktere preveč napenjajo. Največkrat so pa čeva
preslabe, da bi opravljale njim odmenjeno opravilo. Včasih
pa vetrovničnost pride tudi od različnih bolezni spodnjega
dela trupla. Posebna prikazen kot nasledek napihovanja je

153 :

bojazen ali trebušno vrtenje, pri katerem bolnik ne more
brez da bi se na kaj naslanjal, čez kaki večji prostor iti.
Prazna mesta, kakor množice ljudi, vsak majhen jarek takemu
človeku povzroči tisto vrtenje, ktero muči zdrave ljudi le
ako so v kakem visokem stolpu ali na kaki gori. če pa to
stanje dolgo časa traja, vpljiva na splošno stanje človeka,
posebno na živce jako neugodno, tak človek postane jako
težkomiseln in čmeren. Glavni vzrok tej bolezni je vedno
sedenje, predražljiva hrana (posebno meso in dražljive alko¬
holične pijače), nikotin i. t. d.

Kako se zdravi?  Veliko se gibati v svežem zraku,
več vegetabilične hrane zavživati, veliko prodnega kruha,
sadja, kislega mleka, večkrat po požirkih vodo piti, bos
hoditi, vsak dan zvečer in po noči pri prebudenju v vodi
hoditi ali pa kopati v kopelji, v kteri se sedi, Škrat do
3krat v tednu celo truplo oviti, gornji del trupla in kolena
polivati.

Naval ali pritisek krvi.  če človeku sili kri v
kteri organ, na primer v glavo, in tisti organ prena¬
polni, pravimo temu naval krvi. Naval krvi pa je zdravju
nevaren le takrat, če sili kri v take organe, kteri ne po¬
trebujejo veliko krvi, na primer v možgane, hrbtišče, srce ali
pljuča, ali če se v kterem drugem manj občutljivem or¬
ganu, kakor n. pr. jetra in slezena nabere preveč krvi,
ter dalj časa tako ostane in s tem moti delovanje dotičnili
organov. Naval krvi v možgane, hrbtišče, srce in pljuča
lahko povzroči mrtud, pohabljenje, ali to, da so drugi organi
s krvjo prenapolnjeni, ali pa tudi nove kronične bolezni.

Naval krvi v glavo je pri šolski mladini nekaj vsak-
dajnega; deloma zakrivijo to šolske klopi, vedno sedenje

s 154 :

ter nagnjenost naprej, dalje pa tudi duševna pazljivost.
Eavno tako zakrivi šola večkrat očesne bolezni, gla¬
vobol i. t. d.

Kako se zdravi?  Ako sili krv v glavo, naj dotičnik
hodi bosonog, naj v vodi hodi, naj zavija noge in jemlje
kopelji, v kterih sedi. Tudi glavo se naj obveže z hladno
obvezo.

če sili kri v prša: Zavijanje gornjega trupla, zavijanje
nog, kopelj, v kteri se sedi. če kri sili od spodnjega dela
navzgor, naj dotičnik gornje truplo večkrat vmije in sicer
dobro, dalje se naj gornji del trupla dobro ovije, ter se naj
jemljejo kratke kopelji za noge. V vseh slučajih so klistiri
priporočevati.

Nosečnost in otročja postelja.  Pač mnogo¬
kratno se prikaže tek v prirodnem življenju, da z zarejo
roda materne bitje pri j e ker postane godno za življenje, je
došlo k koncu svojega bitnega namena. Ali ta naravni red
se prikaže le na organizmih, v rastlinstvu kakor tudi v ži¬
valstvu z neplemenitnimi vrstami omejen.

Kolikor višje se prikaže, toliko dalje odležen se pri¬
kaže namen življenja roditeljskih stvari od veljave življenja
pri zarodu, in završni razvoj celo tega ostane podložno dalj¬
nem trpenju življenja, in posebno maternega bitja. Spre¬
videnje pri krepkim ljudstvu spričuje, da se ta red do člo¬
veka ne zadržuje; da žena ni že obsojena od nature, plačati
dopolnjenje svoje prirodne določbe z izgubo svoje lastne
moči. Le porod, kteri je lajši, kadar je rod niže urejen,
pripravi bolečine, koje pa v normalni zadevi so le kratko
trpljenje in niso nevarne maternemu zdravju ali življenju.

Težave v nosnem stanu, težko nevarno rojenje in
poslednja bolehnost niso stanja, prepisati jih je težkim, ne-
pregibnim naturalnim usodam, ampak vzrokom, kteri odvise
od človečje volje (kadar tudi ne vsikdar posamezne volje).
V tem spisu so bili ti vzroki večkrat omenjeni in z nji-
hovom ogibu odpadajo vsi nevarni nastopi noseče žene.

Opomba:

Ob nosečnosti niso le vsa zdravila z vodo (Wassereur),
ktere človeka utrdijo, dopustljiva, temveč koristne so materi
in otroku. Zenske, ktere do sedaj niso bile navajane te vo¬
dene porabe, naj začnejo z malim, kar se seveda povikša.
Ivedar nastopi motenje zdravljenja, napravi naj se poraba
kakor ob drugem času prikazni primerne. Posebno nedrije
(ziski) naj se večkrat omivajo z mrzlo vodo. Ge pred ali
po porodu nastane trdina, napravi parne obkladke; če je
pa prišč ali drugo obolenje, pa v načinu, kakor jo bolezen
zahteva. Po kratkim rabi mrzlo sedečo kopelj, kakor tudi
v otročji postelji brzo po odpahnjenju posteljce brez straha,
da bi to škodovalo. Vsaka nevarnost za prehlajenje je iz¬
ključena, ker v trebuhu se nahaja dosti krvi. Vsak dan
ponavljena kopelj okrepča porodne organe in ob tem se pod¬
pira njihova delavnost pri izpahanju nekoristnih ostankov.
Vrh tega okrepčaj obrodnico ponavljaje z hladnim (ne toplim)
umivanjem vsega života. Ženska v nosečem stanu in porod¬
nica naj ubrani vsako posilno vtikanje, in tudi vsako preisko¬
vanje od strani babice, kar je le brez namena. Ob rednem
stanu organov nikdar ne nastopi težki porod; kadar pa na¬
stanejo pregreški vsled zarastenja ali slabosti, ne pomaga
silno vtikanje, ampak le povekša nevarnost.

■*  156  e

Narava sama najde vedno najbolji pomoček. Kadar je
porod absolutno nemogoč, si natura pomaga sama; sad
umre, usahne in zgine, ne da bi škodovalo maternemu živ¬
ljenju. Ob jednem nastane nerodovitnost, ki varuje daljnih
nevarnosti. Kešenje le ni več mogoče, kadar bi življenje
prej že moglo nehati, in v takšnem slučaji se ne more
nikdar več pomagati. Ako porodnico napade mrzlica, zdravi
se naj, kakor je treba pri vseh mrzlicah. Posebno pa brizga
naj se popolnoma maternično nožico (maternica) z vodo,
da se dobro očisti in pripravi v splošnem sedečo kopelj.

Mrzlica napade porodnico le po krivem zdravljenji.
Navadni mestni prijemanji so temu vzrok, potem pa pomanj¬
kljivo očistenje, prevelika toplina, izključenje zraka in vrh
tega še dražljiva jedila, močne pijače, čistila in drugi leki.

Občni  krč  napada navadno trup in mišice in je
včasih prav silen. Vsikdar se pa loti najpoprej glave; mišice
v tilniku se skrčijo in tako se glava nagne nazaj. Ce se
potem loti zvečnih mišic, se usta jako težko odpirajo in
toraj dotičnik jako težko požira. Ce pa gre še dalje v
hrbtne mišice, začne boleti v srčni jamici.

V težkih slučajih loti se krč vsega trupla in človek
postane na videz mrtev. Osebe, ki so duševno bolane, ali pa
ki so bolane na živcih, prav lahko napade ta krč. Tudi
vnetje, ranjenje, mrazenje i. t. d. lahko je vzrok krča.

Kako se zdravi?  Krepko vmivanje, potem pa toplo
zavijanje s kakimi ogrevajočimi sredstvi. V usta naj se do-
tičniku vliva prav gorko mleko, za tem naj se zopet z
hladno vodo vmije. Kako hitro pa postane boljše, naj do¬
tičnik vzame gorko kopelj nog z pepelom in soljoj, naj
vsak dan v vodo hodi ter se sploh utrjuje.

!  157  »■

Očesne in ušesne bolezni. Bolezni očes in ušes
imajo svoj vir navadno v organizmu vkoreninjenih boleznih.
Zato pa tudi ne pomaga zdraviti samo uho ali pa samo
oko;  po okoliščinah je to lahko celo nevarno. Ostra (huda)
jedila, vroča postelj, delo, pri kterem se sedi, stanovanje
v temnih prostorih, napenjanje glavnih in očesnih živcev,
bedenje (po noči) in druge razvade, slabi šoki, ktere je
zapustila kaka bolezen ali pa kteri se prirejajo sami mra-
zenje, če je človek mehkužen, to so navadni vzroki očesnih
in ušesnih bolezni razne vrste, ktere včasi celo z osleplje-
njem, oziroma ogljušenjem končajo. Zaostali pokvarjeni
šoki hočejo na vsak način iz trupla, in iščejo izhod skoz
navadne žilice očes ali ušes. Da pa je ravno oko, pa tudi
uho najbolj občutljivo, bo menda vsakdo sam vedel. Zabraniti
pa pokvarjenim sokom izhoda ne smemo; moramo toraj
čistiti in krepiti organizem, da več ne dotekajo.

Kako se zdravijo očesne in ušesne bolezni?

a)  V obče: Spati se mora pri odprtih oknih, vendar pa
se ogibati vetra. V postelji ne sme biti perja. Večkrat
na solncu biti, bolene oči pa občutkom odgovarjajoče
ščitati. Vsak dan zjutraj vrniti se po vsem životu,
zvečer zaviti gornji del trupla, včasih zjesihom, soljoj
ali senskimi cveticami (namreč z vodo, v kteri so se
te reči kuhale). Veliko ali vedno bos hoditi. Dva do
trikrat v tednu kopati vrat, nos pa vsak dan.

b)  O.e se oči sprej emlj  ej  o. Vsak dan vrat kopati ter
gornji del truplo v rn i vati med dnevom, zvečer pa zaviti
gornji del trupla, Eden do dvakrat v tednu toplo kopelj,
če mogoče tako, v kteri se je kuhala ovsena slama
ali senske cvetice. Za trdneje osebe včasih parno ko-

-« 158

c -O—

pelj za glavo in toplo kopelj za noge s pepelom in
soljoj. Ko postaja bolje, pa polivanje gornjega trapla
in kolen. Oči zmivati s čisto vodo.

c)  Ako iz ušes teče,  naj se zdravi kakor v obče; za
ušesa posebej pa je dobro mandeljčevo olje in ne
preostro vodo v'uho  spuščati.

d)  če so oči slabe,  naj se vzame očesna kopelj, čiste
koprečive ali smetlične vode. Nekolikokrat v tednu naj
se polije gornji del, večkrat pa se naj vzame kopelj,
v kteri se sedi.

e)  Pri vnetju oči.  Naj se oči večkrat zmivajo s pre-
stano vodo, naj se navežejo vlažni nakladi, kteri se
morajo, če postanejo vroči, zopet obnoviti, naj se noge
kopljejo s parom, pri odrastlili z toplo vodo in toplo
naklado pri otrocih; drugače pa, kakor smo opisali
pod a).

f)  Pri vnetju  ušes. Naj se zdravi enako, potem hladne
naklade na ušesa in vrat ter mandeljčevo olje in pre-
stano vodo v uho kapljati.

g)  če kdo težko sliši,  naj se zdravi ravno tako,
včasih se tudi čisto ozdravi, samo da dalj časa trpi.

h)  Očesna mrena.  Vsak dan kopelji do sredine in
zavijanje gornjega dela s slano vodo kacih 14 dni,
potem pa menjavno s polivanjem gornjega dela. V za¬
četku vmivanja z lopatično vodo, potem z galanovo
in potem z strdno vodo. Ozdravljiva je le zelena in
siva mrena, črna pa ne. Včasih pa mrena sama od
sebe zgine, če se namreč močno vnejo oči.

Kar se tiče slabih očes otrok  (in ta napaka
se vedno bolj širi), naj bi vsi vestni odgojitelji skrbeli

= 159

zato, cla bi se otroci prav odgojevali in sicer 1) po
pripravni utrjajoči odgoji trupla, drugič pa s tem, da
otroku ne pripuščajo, da bi oči ali glavne živce na¬
penjali, posebno v prvih mladih letih, če preberejo
še toliko knjig i. t. d. ne pomaga to nič, če pri vsem
tem obsodijo otroka k vednemu sedenju in napen¬
janju njegovih nerazvitih možganov. Slabe oči so
toraj le nasledek take napačne odgoje.

Ogrci. Ogrci pravimo bolj ali menj vnetim pikam
v koži, ki se gnojijo, kterih je posebno v obrazu, na
hrbtu in na tilniku veliko, navadno v mladih letih, ko
se spolnost še le razvija. Vzroki so: veliko sedenje, na¬
pačna dieta, nesnaga, nezdravo stanovanje, dalje to, da se
koža premalo izpari, da je v spodnjem delu trupla preveč
krvi, kakor tudi naval krvi v glavo.

Kako se zdravi?  Dieta, kakor je spredaj opisano,
zdravljenje z vodo, mnogo gibanja, zjutraj mrzel klistir,
zvečer čaša čaja iz trnjevega cvetja. Na dotičnih mestih
naj se zmiva z otrobovo vodo in naj se s peskom dobro
drga. Vender pa se ogrci zopet prikažejo, ako se samo
iz dotičnega mesta odpravijo, ker so le ostanki slabih snovi.
Svarimo pa vsakega, da se varuje umetnih sredstev „za
ohranjenje lepote i. t. d.“, ki se po časnikih naznanjajo.

Ogrci, mozolci.  Nevarni sicer mozolci niso, pa
neprijetni so. Utrjajoče zdravljenje, mrzli klistiri, gibanje
in dieta bodo vzroke odpravile. Na dotičnih mestih se lahko
zmiva z vodo, v kateri se je kuhalo milino ali pa krčno
zelje. Da se obrazna koža ne sme mazati s kakim „lepo-
tičnim, omladajočim" mazilom, s kako barvo i. t. d., se
ume samo ob sebi, ker se tako zadelajo potne luknjice.

s 1 60 «->-

Omadeževanje samega sebe. To je ena tistih
napak, ki bi niti po imenu ne smele znane biti in kterih
tudi nikdo rad ne imenuje. Zdaj pa, ko je tako rekoč
doba malokrvnosti in slabih živcev, potrebno je za vse
stariše in odgojitelje, da spoznajo tudi tega črva, da njih
nevednost ne bo tako rekoč puščala tej napaki vrata od¬
prta. Vzroke omadeževanja samega sebe smo na večjih
mestih te knjige že navedli, in je torej samoumevno, kako
da se naj zdravi. Omeniti moramo, da se ta napaka loti
že nežnih otrok, in potem svoje žrtve podi do smrti in
tako fizične kakor duševne moči ruši. Pozornost in nrav¬
stvena odgoja otrok, trdni sklepi samovoljnih oseb morajo
pripomagati k rešenju. Varovati se je treba zapeljajočih
vpljivov, oziroma ogibati se njih to še je važneje. Pred
vsem pa je treba paziti na fizične učinke. Dražljiva hrana,
neredno življenje, mehkužnost, odpetnost živcev, če tudi
se godi po slavni delavnosti, vse .to vpljiva na to nevarno
bolezen živcev. Znamenja te bolezni so: zabitost, predrznost,
veselje do bivanja v samotnih krajih, trepetajoči pogled,
modre proge krog očes in posebno pod očesom se videča
guba, usehla, kakor zemlja mrtva koža, včasih rudečica,
svetle oči, naglo dihanje, jecljanje, nesvetli suhi lasi, slabost
v hrbtu in nekaka mrtva bolečina v bedrih i. t. d.

Kako se zdravi?  Zraven tega, kar smo že mno¬
gokrat opisali, namreč, da je treba življenje vrediti, če
dotičnik še ni preslab in otrjevalno zdravljenje, posebno
polivanje hrbta; pri celo slabih naj se začne z toplo ozi¬
roma prestano vodo. Mora se pa tudi vedeti, če ni morda
krv otrovljena vsled kake zaostale, to je ne popolnoma ozdrav¬
ljene bolezni ali iz kakega drugega vzroka in se mora v

161  ►

tem slučaju delati na to, da se strup spravi iz trupla, kar
se doseže najprej z mrzlim zavijanjem. Sploh pa taki človek
naj tudi dušo zdravi, kajti najgrša bolezen je to!

Omedlevica.  Kako se zdravi? Naj se odpro okna,
da ima zdrav svež zrak pristop, odstrani se pretesna obleka,
posebno mojdrci in nogavični vežški pri ženskah, omedlemu
se poškropi obraz z mrzlo vodo ali z jesihom ter se z Jesi¬
hom drgajo čelo, senci in srčna žila, potem* se bolnik
ravno položi, da ima prše proste in ne morebiti oklenjene.
Na spodnji del trupla naj se dajo vlažni nakladi z jesi-
hovo vodo ali pa tudi z samo svežo vodo, prša in noge
pa se naj zmivajo. Težke omedlevice ponesrečenih glej pri
dotičnih člankih.

Ge je omedlevica resna, drgajo naj se noge s krtačo,
v usta pa se naj spusti nekaj kapljic limoninega soka.
Včasi pomaga tudi, če se užge pero ter se mu tako pod
nos drži, da dim voha. Prav dobro je tudi dati bolniku
žlico cijanove tinkture.

O mrtvic a mehurja.  Mehur postane mrtev (dre ven),
ako zbolijo mišne kitice vsled prehlajenja, zadržanja Ščav¬
nice, ranjenja, zastrupljenja sled mediciničnega zdravljenja
spodnjega trupla i. t. d. Ce je mehur dreven, ne gre voda
iz njega, ali pa vedno sili iz taistega.

Kako se zdravi omrtvica mehurja?  Oe noče
voda iz mehurja teči, parno kopelj vsega trupla ali pa
toplo kopelj, v kteri sesedi; prša in križ zavijati, polivati
gornji del trupla.

Opahki  (pahki), glej „vročinski izpuščaji.“

Opekline.  Pri opeklinah vsake vrste naj se poško¬
dovan ud položi v mrzlo vodo ter tako dolgo v vodi drži,

11

* 162

dokler bolečine ne nehajo. Voda seveda ne sme biti pre¬
mrzla in če postane topla, naj se z svežo zameni. Potem
se devajo hladilni, mokri nakladi na rano, kteri se pa
morajo takrat zameniti, kadar postanejo gorki in če se
je bolečina povekšala. Da se pa kaj v rano ne spravi,
naj se čez rano položi košček platna, ktero se tudi takrat
naj pusti na rani, kadar se nakladi menjajo. Ce se rana
začne gnojiti, kar se pa samo takrat zgodi, če se dobro
ne zdravi, ali pa če je nesnažna, naj se sčisti. Ce pa dotič-
nega dela rane ni mogoče v vodo držati, naj se takoj napra¬
vijo mrzli nakladi, in se naj z obvezilom vred polivajo tako
dolgo, dokler bolečina ne mine. Dokler rana celi, obve-
zilo ne sme postati ne toplo, niti suho. Oe pa je morda
večji del trupla opečen in se loti dotičnika tudi opeklinska
vročnica, naj se zavije vso truplo ter se naj zmiva z hladno
vodo, tudi se naj porabljajo hladne kopelje. Ce se tako
ravna, kakor smo tukaj opisali, bodo tudi pri večjih ope¬
klinah bolečine kmalo minule in bo poškodovan ud kmalo
ozdravil. Omeniti še moramo, da se goreče osebe morajo
hitro na zemljo vreči ter po zemlji kotati, in če je voda
pri rokah, z vodo polivati; nikakor pa, da bi se z iskan¬
jem sredstev za gašenje potratil čas!

O se p niče,  glej „ vročinske izpuščaje".

Oslov kašelj, krčovit kašelj.  Ta napada na¬
vadno otroke, dekleta od 1. do 8. leta, ktera muči po več
tednov, tudi po več mesecev, ter se potlej spremeni v
smrtne bolezni.

Kako se zdravi?  Bivanje v svežem zraku, vsak
teden dvakrat toplo kopelj z mrzlim polivanjem, zvečer
zavijanje, in sicer v časih pol trupla, včasih celo truplo

-* 163

razven glave, včasih nog. Večkrat na dan kratko mrzlo
kopelj do polovice trupla ter vmivanje gornjega trupla.
Dotičnik naj pije večkrat vodo, posebno po vsakem kaš¬
ljanju, naj zavživa zdravo hrano.

Otekline in bule.  Ce otekline in bule povzročijo
zunanja dražila, vzlezla tuja telesa, rane i. t. d. pomagajo
hladilni nakladi med vnetjem. V težkih slučajih mora se
truplo zavijati, kopati in polivati, da se zabrani ustna vroč-
nica. Gnoječe otekline naj se pridno kopljejo s senskimi
■cveticami.

Ce pa se otekline prikažejo brez da bi bil vzrok prišel
od zunaj, ali pa če se trdovratno širijo vsled majhnega
ranjenja, pride to od slabe krvi in je v dotičnem članku
opisano: „ Črv v prstu “ ni nič druzega, kakor bula, ktera
pri zdravem truplu koj ozdravi, pri bolanih šokih ali pa
vsled napačnega zdravljenja pa shujša. Zdravi naj se ravno
tako, kakor druge bule. Ce je oteklina ali bula res prava
bolezen, naj se zdravi celo truplo, ne samo dotično
mesto.

Otekline nog.  Otekline nog so znamenja težkih
notranjih bolezni, so torej ravno tako dolgotrajajoče kakor
druge bolezni in se ozdravijo le, ako dotičnik neomahljivo,
neprenehoma primerno zdravi vso truplo. Vsa sredstva,
ktera bi naj odpravila kako oteklino ali pa kak tok iz nog,
zdravje le podkopavajo. Ce se kaka kronična bolezen po¬
boljša, n. pr. večkrat začnejo noge otekati, nevedni ljudje
navadno pravijo: „na noge mi je vdarilo", organizem le
■po tem poti odvaja neporabljive snovi.

Kako se naj zdravijo?  Bijeta, red v življenju,
včasih parno kopelj, en- do dvakrat v tednu povijanje

11 *

i 164

vsega trupla, zmes pa večkrat povijaDje posameznih delov.
Če telo dotičnika ni preslabo, en- do dvakrat v tednu po¬
livanje gornjega trupla in beder, drugače pa v kopelji, v
kteri sedi, in vmivanje. Na bolna mesta obvezila pomo¬
čena v vodo, v kteri so se kuhale senske rože ali pa
obliž (flajšter) grške detelje. Tudi kopelji senskih cvetic
in ovsene slame dobro odvajajo. Za vživanje naj se
vzame čaj, ki čisti krv. če se otekline v začetku zdravljenja*
še vekšajo, je to le znamenje, da zdravljenje dobro na¬
preduje.

Padavica ali trganje po udih  so krči, kateri
se prikazujejo pri malih otrocih ali sami, ali pa spremljajo’
druge bolezni. Ti morejo prejenjati, mnogokrat se pa za.
trdno ustanove, hitro se vračajo in povzroče smrt. Vzrok
temu je večjidel v črevesu, iz katerega puhte trohljivi
plini v glavo ter dražijo živčevje.

Zdravilo:  Devaj otroku po životu obkladke in majhne
klistire; pozneje vzami te preč, operi vsega z hladno vode
ali napravi mu hladno kopelj. Otročje vpitje je v tem
slučaji koristno, čez nekoliko časa devaj mu tri četrt ob¬
kladkov. če se krči ponovijo in otroci drgajo z zatilnikoms
ob podvzglavnik, je to vnetje možganske kožice. Zdravljenje
te, razvidno pri „možganskem vnetji".

Pijančevanje in sorodne napake.  Tudi pijan¬
čevanje je bolezen, ktere bi v omikani družbi niti poznati
ne smeli, vendar pa v naši pokvarjeni dobi pijančevanje
še vedno častijo, kakor nekdaj stara ljudstva. Kot zadnja,
stopnja te bolezni se navadno misli neumno nagnjenje
k pijančljivosti; v resnici pa je bolezen že to, če se je
kedo privadil vsak dan zavživati alkohol, če tudi še v tako

s 165 :

malih porcijonah. Ljudje mislijo, da zavživanje alkohola krepi
in spodbuja človeške moči; v resnici pa to spodbujajoče
sredstvo ni nič druzega, kakor zapeljiva pijača, zdravju
strup. V stopnji bolezni ni razločka, ali že bolnik vsled
zavživanja razdeljenega alkohola zavest zgubi, ali pa po
zavživanju z vodo pomešanega alkohola misli, da je še pri
zavesti. V vsakem slučaju je alkohol gospod vseh moči
življenja:

Pivo bilo bi le takrat manj škodljivo kot žganje, če
•bi se ga le toliko zavživalo, kakor se žganja zavžije. Ker
se pa navadno veliko piva spije, je pivo ena najškodlji¬
vejših pijač. Konečno zavživanje piva tudi pripomore, da
dotičnik začne zavživati alkohol; vendar do tega le redko-
kedaj pride, ker se takih ljudij navadno lotijo druge bo¬
lezni, ktere povzroči zavživanje piva, in tem boleznim tudi
podležejo prej, kakor dotičnik prične koncentriran alkohol
zavživati; manj škodljivo je vino, to pa radi tega, ker ni
tako močno, kakor žganje in ker se ga ne zavžije toliko,
kakor piva, in ker ljudje, ki pijejo vino, to navadno z vodo
mešajo. Vendar pa tudi, če se zavživa veliko vina, to ni
tako škodljivo, kakor veliko zavživanje piva; vendar tacega,
kteri veliko vina pije, veliko lažje zadene mrtud. To pa,
da so začeli umetno vino delati, je le še večje zlo, nasproti
pa imajo krčmarji, kteri mešajo vino z vodo, vsaj iz ene
strani prav.

Navada, zavživati kavo, čaj, nikotin i. t. d. je v mo-
raličnem oziru menj nevarna, kakor navada, zavživati al¬
kohol; vendar pa je, kakor smo že v prvem delu te knjige
rekli, sovražnica zdravju in dolgemu življenju. Zato pa,
da se je v novejem času razširila navada, posluževati se

« 166  «-

morfija (Morpliium), imamo se naši moderni medicini
zahvaliti. če tudi je morfij včasih prijeten, naj se pomisli,
da on ravno tako lahko povzroči bolečine živcev, norost
i. t. d., nazadnje tudi smrt.

Kako se zdravi?  Najboljše zdravilo je, ogibati se
vsega, kar smo kot škodljivo opisali. Kdor se hoče počasi
odvaditi, bo jako slabo vozil, kajti dolgo časa bo nekaj
pogrešal, in tako ne bo prišel do smotra, ker se orga¬
nizem vendar vedno kvari in ne more okrevati. Kdor pa¬
se s trdno voljo odloči, nobene škodljive pijače več zavži-
vati, nobenega škodljivega sredstva se več posluževati, prišel
bo prav kmalo do smotra. Saj je ravno tako težko, počasi
vedno in vedno manj zavživati, ko kar takoj se vsemu
daljnemu zavživanju odreči. Samoumevno je, da hrana ne
sme biti dražljiva. Omeniti moramo, da je marsikatera,
sicer dobra žena sama kriva, da je mož pijanec, to pa
radi tega, ker ga preskrbi z dražljivo in meseno hrano. Oe
bolniku res ne diši nezabeljena jed, ali pa jo njegov že¬
lodec prebavljati ne more, naj se posti, in tako bo gotovo
najprej prišel do smotra, kajti jed mu bo začela dišati in bo
prav lahko popustil nedražljive jedi. Na vsak način pa je
dobro, da se ogiblje dražljivih jedi, kar doseže, ako dotičnik
zveče trdo kruhovo skorjo in pije vodo, da je sadje i. t. d,
če pa začne dražljiva jed zopet dišati, naj se pije voda,
dotičnik se naj koplje, poliva i. t. d. Eazven tega se pa,
dotičnik naj z vodo zdravi tako, kako bodo njegove moči
prenašati mogle. Kako pa je ravno storiti, bode se iz
bolečin najlažje razvidelo. čez kakih osem dni bo bolnik
čutil, da je boljše in da je postal nov človek. Zdravi se
pa naj še naprej z vodo, kako se mu bo potrebno zdelo.

" 167  =■

Kako hitro pa se bo odvadil dražljivih jedil in pijač, naj
se ogiblje vsake priložnosti, ktera bi ga lahko znova pre¬
motila. Ce pa se mu bo kdo smejal, naj si misli: „Od vola ne
moremo druzega zahtevati, kakor dober kos mesa“.

Piki žuželjk. Geje  v rani zaostalo želo, naj se
dotično mesto zmoči, potem pa želo odstrani, na to se
naj denejo na rano mrzli nakladi, če pa vode ni pri rokah,
naj se vzame vlažna zemlja, sočnato zeljišče, surovi krompir
i. t. d., zatem naj se rana drga z oljem, potem pa vmije
z jesihom. Ce se pokaže, da je kri zastrupljena, morajo
se na dotično mesto devati topli nakladi i. t. d. (Glej v
tem pod člankom zastrupljenje krvi.)

Pljučne bolezni, tuberkuloza, jetika ali
sušica.  Odzračenje pljuč, glej pod „neduho“, vnetje pljuč,
pod „vnetji", pljučni nahod, pod „nahod“, krvavenje pljuč,
pod dotičnimi članki. Med vsemi boleznimi pljuč se ljudje
najbolj bojijo tuberkuloze, ktera vodi k jetiki, kajti po tej
bolezni začno pljuča počasi gnjiti, potem se sušiti, in na¬
zadnje čisto zginejo. Medicinična znanost je sicer najdla
majhnega zajedavca (Baeillus) ter ga obsodila, da je kriv
tuberkuloze; pa to je kriva sodba. Ti zajedavci so ravno
tako nedolžni, kakor gobe, ki rasejo po drevesu, krive, da
drevo gnije, ali pa, kakor je plesnivost kriva, da so stene
vlažne. Resnica je, da te reči, dosti pripomorejo k bolezni,
ter jo razširjajo. Ko bi pa te zajedavce čisto odstranili (kar
se pa ne more zgoditi, brez da bi truplo škodo trpelo), bi
to vendar nič ne pomagalo, ker zajedavci nikdar niso glavni
vzrok teh bolezni.

Vzrok jetike so pokvarjeni šoki in malokrvnost v
splošnem, oslabelost in poškodovanje pljuč pa v posebnem.

-= 168  •

Najhujši, to se reče najnavadnejši vzrok je pa to, da dotičnik
globoko ne diha, da diha pokvarjeni zrak in pa omehkuž-
nost. Napačna hrana tudi svoje pripomore, ker spravlja
in preoblaga pljuča s slabimi šoki. Ce se zapreči kaka
bolezen, posebno vnetje pljuč ali reherne kožice, čisto lahko
preide v tako hiranje. Večkrat pa so tudi spolni grehi
krivi te bolezni.

Kako se zdravi?  Pri komu pljuča še niso tako
razjedena, da bi bilo nemogoče zdržati se pri življenju,
takemu bo edino  zdravljenje z naravnimi sredstvi po¬
magalo. Pred vsem pa je potrebno, zaupati v naravno
zdravljenje, ker se drugače bolnik da premotiti od
drugih, ter predpise naravnega zdravljenja le na pol
spolnuje.

Bojazen pred omrazenjem, misel, da jetičen človek
mora biti vedno na toplem ter se tako mehkužiti, to vse
je prazna šara. Velikobolj se mora začeti z utrjevanjem,
kar se mora pa tudi Strajno nadaljevati. Bolnik naj bo
vedno na svežem zraku. Ce bolezen še ni prehuda, smejo
še tudi taki bolniki, kteri so zbog svojega poklica prisi¬
ljeni, zdrževati se v nezdravem zraku, upati na rešenje,
če le v svojih prostih urah in po noči sopljejo zdrav zrak.
Oozdni zrak ali pa vsaj zdrav poljski zrak je jako pripo¬
ročljiv; potovanje v kako kopelj ali pa v topljeje kraje pa
ni potrebno. Le pred ostrim vetrom in velikem menjanju
temperature naj se bolnik varuje. Zdravega zraka se pa
ni bati nikoli. Diha naj vedno prav globoko, pa ne skoz
usta, ampak skoz nos. Z živahnim gibanjem mišic naj se
skuša doseči globoko dihanje in menjava snovi. Tak bolnik
tedaj naj le opravlja težka dela, pazi naj le na to, da se

= 169

ne presili. Dobro je, plezati v hribe, kako ravno da je
bolnik vajen. Lahko prebavljiva in zmerno zavžita, toraj
krepčujoča, kri pripravljajoča hrana, ki tudi drugače člo¬
veka redi, je k zdravljenju neopustljiva.

Pijača naj bo le voda, kteri se pa sme malo sadnih
sokov primešati; vendar pa mora voda biti sveža, ne
morebiti prestana ali pa mlačna. Včasih se lahko koprec
v mleku z strdjo skuha, vender pa je surovo mleko korist¬
nejše. Da se sluze razdele, naj se pije čaj iz žajbelja in
pelina, vijoličinih listov ali krčovega zelja z ovčjim rma¬
nom, kterem se pa sme strd pridjati. Eazven tega naj
bolnik hodi bos, dokler mu je le mogoče, toraj tudi v
mrazu. Ce je bolnik jako slab, naj začne najpoprej z to¬
plimi kopelji in s toplim zavijanjem; zraven tega pa parne
kopelji in tople kopelji naj tudi pozneje, ko se že čuti
močnejega, rabi, da se bodo sluze otajale in da bodo
bolečine lajšale. V splošnem pa se naj mehkužnosti na¬
sprotuje, bolnik naj se toraj zdravi z mrzlo vodo na
vse načine. Bolj ko je bolnik utrjen, tem lažje, zrač-
nejše in hladnejše se naj oblači. Spolna dražljivost pri
jetičnih naj se premaga, in se sploh stroga zdržljivost
priporoča.

Polnokrvnost  pride od tega, če je krv pregosta,
ker se potem na več krajih trupla vsede, kar pa posebno
v prsih in v glavi bolečine povzročuje. Polnokrven človek
je tolst in rudeč v obrazu, in to je marsikrat krivo, da
ljudje ravno polnokrvnost tolmačijo napačno, pravijo, da
pomeni zdravje. Sicer pa je tudi že ime samo napačno.
In ravno zato, ker ljudje niso prav vedli, odkod pride polno¬
krvnost in sploh nismo poznali vrednost krvi, zakrivilo je

« 170  *

posebno v prejšnjih časih mnogo mediciničnih bedarij, tako
n. pr., da ne govorimo od druzega, ko od puščanja.

Ees je, da se s puščanjem krvi dotični ud koj znebi
krvi in človeku se dozdeva, da mu je lažje. Krv pa se
s tem v resnici ne zboljša, krvotok ne vredi, ampak truplu
se s tern le moč odtegne, in tabo se bolečine še le po¬
množijo.

Kako se zdravi?  Nedražljiva dijeta, veliko vode
piti, klistire, vsaki dan kopelj, v kteri se sedi, v vodi
hoditi, vsak teden vso truplo zavijati, bosonog hoditi. Pri
navalu krvi hladilne naklade na glavo in prsi.

Potenje nog.  Oe se noge znojijo (potijo), to ni le
sitno in zaradi smradu neprijetno, ampak tudi prav ne¬
varno, ker, če se morda potenje vstavi vsled mrazenja ali
pa vsled česa druzega, lahko to prav resno motenje zdravja
povzroči. Mehkužnost ni to, če zrak nima pristopa k nogam,
namreč, če so noge vedno obute, in če so vedno na toplem,
vse to pospešuje njih potenje, ker se kritično izključuje,
kar bi moglo redno izhlapiti. Ce pa je delavnost kože na
nogah v neredu, povzroči ta nered še druga motenja. Glej
o tem članek „ Znoji “.

Kako se zdravi?  Zavijanje nog z nakladami vode,
v kteri so se kuhale senske cvetice ali pa smrekovi storži
z vlažnimi robci, če pa tega ni, navadno vlažno zavijanje,
kar se pa naj vsak drugi dan ponovi. Cez osem dni naj
se vzame topla kopelj nog do meč, ktera pa sme samo
10 minut trajati; potem se naj zmijejo noge z mrzlo vodo.
To se naj dva tedna dnevno ponavlja in če reč še ni kon¬
čana, naj se od kraja začne. Eazven tega naj se tudi na
druge spremljajoče prikazni ozir jemlje, naj se dela na

• 171  ►

to, da se bo znotranje motenje odstranilo, kar se bo do¬
seglo najprej po utrjenju kože. Naj se jemljejo tudi pogosto
kopelje, v kterih se sedi. Kako hitro pa potenje nog
mine, naj dotičnik hodi bos po mokri travi, snegu i. t. d.
Nogavice smejo biti iz pavole ali lanu, nikdar pa iz
volne; obuvalo, če se že more nositi, naj bo zračno in
veliko.

Ge se pa morda noge potem več ne znojijo, naj se dela na
to, da se bodo zopet znojile. To se bo doseglo z zavijanjem
beder in meč, s parnimi kopelji nog in s čistenjem kože
sploh, in če to ne pomaga, z večjim zavijanjem, in potem
se naj tako zdravi, kakor smo zgoraj opisali, da se čisto
ozdravi.

Dobro je tudi, ako se v takih slučajih noge po¬
tisnejo v vrečo, napolnjeno z svežim brezovim ali jelševim
listjem.

Pretresenje možganov.  Možgani se lahko pre¬
tresejo vsled neposrednega vdarca ali duvanja v glavo, ali
pa vsled skoka ali pada iz visočine, pri kterih se strese vso
truplo. Nezavestnost, omotica, čmernost obraza, šumenje
v ušesih, tudi bljuvanje in globoko spanje-j& nasledek tega.

Kako se naj zdravi?  Telesni in duševni mir, po¬
livanje gornjega trupla, v vodi hoditi, polivanje hrbta, beder
in kolen, parno kopelj nog in zavijanje vsega trupla, in
sicer skoz štiri tedne eno za drugim, tudi  šest tednov,
kaka da je ravno bolezen.

Prisad.  Ako kak del trupla na gotovem mestu hira
in slednjič onemore, pravimo tej bolezni prisad. Kazloču-
jemo pa mrzel in gorak prisad. Gorak prisad pride nena¬
doma ž vročinskimi prikazni in ni nevaren. Mrzel prisad

172  =

pa se spozna po tem, da dotični del počasi hira, se suši
in upada, ali pa tudi po vlažnosti, gnjili krojitvi i. t. d.
Mrzel prisad je seveda nevaren, ker tako rekoč vgonobi
vse organično življenje.

Bolnišniški prisad se prikaže samo takrat, če veliko
bolnikov v eni sobi leži ali sploh stanuje, če sobe niso dovolj
prezračene, konečno, če je sploh premalo snage. Drugi vzroki
prisada so motenje kitic vsled ranjenja, opeklin, zmrzlin
i. t. d., huda vnetja, močna dražila ali onesnaženja ran,
če se kri strdi in ne teka, kakor bi mogla, n. pr. če ji
kaj posebnega brani ali pa če je truplo sploh slabo, kakor
je pri porodnem prisadu navadno, konečno kot nasledek
težkih bolezni ali ran.

Kako se zdravi?  Na tistem mestu, kakor v obče
se more delati na to, da se šoki očistijo in da se spod¬
buja krvotok. Dotičnik naj veliko biva v prostem zraku,
naj zavživa hrano, ki ni dražljiva, in sicer malo, naj
jemlje parne in gorke kopelji, zdaj eno, zdaj drugo, ter
se ovija z spodbudajočami, v mrzlo vodo pomočenimi ob-
vezili. Bolano mesto naj dobro, skrbno čisti. Pri gorkem
prisadu naj rabijo mrzla obvezila; parno kopelj za bolno
mesto, močna mrzla polivanja pa za mrzel prisad. Veliko
vode je dobro piti, pa tudi hladne klistire rabiti.

Protin.  Navadno se pikri protin loti bolnika v spo¬
mladi, pozneje pa večkrat v poletju. Boleči ud oteče in postane
svetlo-rudeč. K temu se pridruži vročnica, nemir, žeja in
kislosmrdeči znoj. Zvečer navadno malo poneha, prihodnji
dan še pa bolj besni. Včasih pa ne pride do teh napadov;
bolezen vrača se le ob gotovih časih, nekaj časa traja,

- 0-3

173

potem pa mine. Na udih se napravi nekaka apnu podobna
tvarina, v udih samih pa se napravijo otekline, tako ime¬
novani protinski vozlji. Ta protin se imenuje krvničen protin,
podagra, glavni protin i. t. d.

Bolezen je ravno tako huda, mučna, kakor trdovratna,
v nekaterih slučajih celo neozdravljiva, ker protin ni bolezen
zase, ampak je le nekaka zadnja prikazen mnogih upor ne-
ozdravljenih bolezni. Zmedeno prebavljanje, maternica, čmer-
nost, mrzli udi in utrudljivi znoji, vse to več let poprej svari
in opominja, da je organizem v neredu, dokler, ker dotičnik
ne skrbi za to, da bi se bolezen o pravem času ozdravila
oziroma zaprečila, ne nastopijo te napake kot bolezen v
obliki protina. Vzroki so lahko: presladna hrana, če truplo
ne rabi veliko, pa tudi primanjkovanje pri težkem delu,
toraj v obeh slučajih neprimerna hrana; dalje spolna raz¬
uzdanost, tudi podedovalna, potem če se zapreči odvajanje
slabih snovi i. t. d.

Kako se zdravi?  Navada je, daje  bolnik, kterega
muči protin, vedno na toplem, ako pa je na prostem,
vedno zavit in toplo opravljen. To je napačno. Navadno
se misli, da bo to bolezen lajšalo; v resnici pa jo le
hujša, ker povzroči še le večjo utrujenost ter zabranr
organizmu odvajati slabe snovi in zabranjuje krogotok
krvi. Bolniku se v časih res zdi, da mu je odleglo, v res¬
nici pa je le še hujše. Tak bolnik naj se ne boji svežega
zraka, če tudi je mrzel, naj se veliko giblje v svežem zraku,
naj spi pri odprtem oknu, pa ne v pretopli postelji (posebno
ne v perju), naj se navadi mrzlega vmivanja, kopanja, poli¬
vanja in bosonogega sprehajanja. S tem se spodbuja menjava
snovi in organizem se s časom čisto znebi tistih snovi, ktere

« 174  *

povzročujejo protin. S kopeljami, y katerih se sedi in s
klistiri doseglo se bo, da se bodo prebavljene snovi ložje
odstranile. Na vneta mesta naj se položijo hladilni nakladi,
ali pa, če vnetja ni, naj se boleči udi zavijajo, ž njimi
vred pa tudi vso truplo. Pri tej bolezni je pa tudi dobro,
če se vzame včasih parna kopelj in če se napravi toplo
obvezilo, to pa zarad tega, ker toplo obvezilo pomaga
otajevati in odvajati trde snovi bolezni. Napačno pa je,
se zdraviti z umetno toploto, kar je v obče priljubljeno;
to pa zaradi tega, ker jako slabi truplo. Obvezati senske cvetice
(kuhane), tople ali pa mrzle, na bolana mesta, prav dobro
vpljivajo, ravno tako solnčne kopelji. Posebno se mora tudi
dijeta vrediti. Pri starejih boleznih pa je posebno potreba
potrpljenja.

Ce pa takrat, ko se začne na ta način zdraviti, začno
udje malo bolj boleti in otekati, naj to nikoga ne ustraši;
kmalu se pokaže, da se bo bolezen odmaknila. Dijeta:
krepka juha, pa brez mesa, ali pa vodena juha, zelenjava,
sadje, posebno jagode, prodni kruh, mleko.

Rak. Tako imenujemo nevarno, v gnojenje preišlo
zateklino, ktera se lahko vsadi v zunanje kakor notranje
dele trupla in ktero lahko povzroči malenkost. Vendar
pa je rak vedno le znamenje, da so snovi deloma pokvar¬
jene. Glavni vzroki so lahko: če se želodec, (in torej
tudi čreva) vedno prenapolnjuje s hrano, ki je vrh tega
še prav dražljiva, strupena, dalje če se zavživa strupena
medicina, posebno tudi drastična sredstva za trebljenje,
zaostale bolezni po kaki težki bolezni, napačno, posilno
zdravljenje nenevarnih oteklin i. t. d.

Kako se zdravi?  Naj se potrpežljivo rabi čistilno
in krepčalno zdravljenje. Drugače pa: zdrav zrak po noči
in po dnevu, čisto brezdražljiva, zdrava hrana, pridno
vživanje vode, a po požirkih, in do dvakrat v tednu parno
kopelj, na dotičnih mestih večkrat parne kopelji in izrni-
vanje rane z vodo, v kteri so se kuhale kamilice, galan
ali lopatika, včasih pa tudi z svežo vodo, razven tega pa
ohlajajoča in spodbudajoča zavijanja. Na rano naj se dene
sir, kteremu naj bo primešano malo sirotke, ali pa se naj
ilovnast kvas (kteri pa seveda more bit fin in snažen), po¬
moči v jesih ter položi na dotično mesto. Dva- do trikrat
v tednu naj se zavije vso truplo, vsak dan naj se vzame
kopelj, v kteri se sedi; zmes pa polivanja in vmivanja,
veliko gibanja, vender primerno močem bolnika. Vsakega
silnega ali strupenega zdravljenja treba se je ogibati. Ope¬
racije nikdar ne bodo nič hasnile. Ce se odtok slabih snovi
na enem mestu z operacijo tudi vstavi, začne spet na dru¬
gem mestu odtekati in dotičnik postane vedno in vedno
slabeji. Ce pa se odtok čisto vstavi, sme se smrt tem prej
pričakovati. Cistenje krvi je edino sredstvo, ktero more
pomagati. Ce je bolezen že stara in raztegnjena, takrat
ni več rešitve; zdravljenje z vodo pomaga vsaj toliko, da
se bolečine malo olajšajo.

Kanj  e n j a. Ce je rana neznatna, zadostuje, ako se
rana zaveže z laneno cunjo, čez to pa še z v hladno vodo
pomočeno naklado. Težke, močno krvaveče rane morajo
se pa z večimi gibami lanenega platna dobro zavezati,
vender pa ne tako, da bi se krv na ranjenem mestu niti
gibati ne mogla. Odprte ali razdrapane rane naj se, ko se
je za silo vstavila krv, skušajo zravnati, to je, spraviti v

• 176

njih normalno lego in se naj tako zavežejo. Nakladi naj
se neprenehoma menjajo, oziroma ponavljajo, kakor hitro
postanejo topli. Če se pridruži vročnica, naj se zdravi
tako, kakor je v članku „vročnica" opisano, če pa je
morda treba kako vsiljeno truplo, n. pr. tresko, iveri i. t. d.
iz rane odstraniti, naj se mesto hladilnih nakladov vporab-
Ijajo nakladi, ki vlečejo. To pa se takrat ne sme zgoditi,
če je rana vneta, če pa je človek težko ranjen po vsem
telesu ali pa tudi samo na enem mestu, naj se zdravi,
kakor se vročnica zdravi. Jed se takemu naj nikdar ne
vsiljuje, tudi takrat ne, če je prišel ob moči, kajti če se
jed vsiljuje, a želodec je prebavljati ne more, zgubi truplo
še le več moči, hasnila mu jed vendar ne bo. Zlomljeni
udi morajo se kolikor mogoče točno vravnati, vender ne
takrat, kadar so otekli; če so pa že otekli, naj se oteklina
odpravi z mrzlimi nakladi. Ko je ud vravnan, naj se
tako zveže, da bo ostal tako, kakor ostati mora, vendar
pa tako, da bo krv imela pristop. Dosti boljše je toraj
lesene treske, kakor pa obveze iz gipsa uporabljati. Gno-
ječe rane naj se z vmivanjem in menjanjem obvez kolikor
mogoče snažijo, pa vender vedno le z svežo vodo. Ope¬
racije, pri katerih se mora globoko v truplo segati in pri
kterih se morajo udje jemati (odvezovati i. t. d.), smatra
naravno zdravljenje le za še večjo nevarnost. N. pr. če je
kedo obstreljen in krogla globoko v truplu tiči, da je težko
ali pa celo ne najdejo, nastanejo vsled operacije le še nove
rane, ki so mnogokrat nevarnejše, nego prvotna rana. če
tiči krogla v kterem za življenje važnem delu, tako tudi
s tem ni pomagano, če kroglo odstranijo, če pa to ni, in tiči
krogla na kakem manj nevarnem mestu, bo narava sama

našla najnevarnejši pot, spraviti jo iz trupla, če pa to ni
mogoče, spravila bo tujo truplo na kak nenevaren kraj, ki
ne bo ne življenju, niti zdravju škodovalo. V tako težkih
slučajih so operacije le zmedki in skušljivost. Ce ranjeni
udje že niso več za živeti, namreč da celo vmrtvijo, tako
zamrejo in se posušijo sami od sebe in pozneje se s čisto
nedolžnimi operacijami dado odstraniti. Ce pa je ranjen ud
še za živeti, ozdravel bo tudi, (ako se prav zdravi). Pri¬
četo zastrupljenje krvi se bo lažje odvrnilo, če je truplo
celo, kakor pa potem, če se po njem že reže, in je orga¬
nizem v neredu. Ce pa se je zastrupljena krv že po truplu
razlila, pač tudi to ne bo pomagalo, če se kak ud odreže.
Dokazov imamo dovolj: odrežejo bolniku najprej mali prst¬
na nogi, potem nogo i. t. d, pa vender ne rešijo trpinu
življenja, le mučijo ga še pred smrtjo.

Revmatizem.  Pod revmatizmom umemo nekake
bolečine, sedaj sekajoče, zdaj trgajoče, sedaj pekoče, ske¬
leče i. t. d. Te bolečine čutimo navadno v bedrih in mi¬
šicah. Pridejo pa te bolečine od tega, ker se koža ni dovolj
izparila. Eavno po tej zadnji okolščini razločujejo se rev¬
matične bolezni od drugih, posebno od revmatizmu jako
enakega trganja. Vender pa pride trganje največkrat od
slabega prebavljanja in se čuti navadno v sklepih prstov na
rokah ali pa na nogah.

Kako se zdravi?  Na boleča mesta naj se dejo
mrzle naklade, včasih tople (senske cvetice) ali pa ravno
senske cvetice (kuhane). Kakor smo že na večih mestih
rekli, mora temu vsegdar slediti mrzla kopelj ali pa vsaj
vmivanja. Dva do trikrat v tednu naj se zavije vso truplo,
da se tako bolestna snov spravi skoz kožo. Včasih naj se

12

parna kopelj, ali pa kopelj, v kateri so se kuhale senske
cvetice ali pa ovsena slama, vzame, in sicer se naj bolnik
zadržuje 10 minut v topli in 1 minuto v mrzli kopelji.
Vsak dan vmivanje vsega trupla z mrzlo vodo zjutraj ali
zvečer, med dnevom ali pa zvečer kopelj do polovice in
vmivanje gornjega trupla, vsak drug dan polivanje gor¬
njega trupla in kolen. Zmes pa bos hoditi, se ne pretoplo
oblačiti, ne prevroče ležišče, hladno a zračno spalnico,
veliko se gibati ter telesno delati.

Riganje. Riganje je le znamenje, da želodec počasi
ali težko prebavlja, ali pa da krčovitost ne pusti sapam
se navzdol riti. Oe zrak, kterega taki ljudje, kterim se riga,
nima nobenega duha, to je, da ne smrdi, lahko se iz tega
skleplje, da je vzrok riganja nervoznost. Radi tega pa se
tudi težkomiseljnim, čmernim ljudem (tudi materničnim)
tolikokrat riga. Zraven tega imajo take osebe vedno mrzle
noge in so tako onemogle, da niti veliko delati ne morejo.

Kako se riganje zdravi? Komur se veliko riga,
naj v vodi hodi, naj gornji del telesa vsak dan poliva, vsak
drugi dan pa koplje v kopelji, v kteri se sedi, vsak teden
enkrat pa naj zavije (obveže) prša in hrbet. Dobro je tudi
včasi kak požirek pelinovega čaja.

Ce pa zrak, kterega taki ljudje izdihajo, kislo-gnjilo
smrdi, so vzrok pokvarjeni šoki, včasi pa celo zogaste
(škrofelnate) ali kurdejske prikazni. V tem slučaju pa se
zdravi tako:

Dvakrat v tednu naj se kuhane, še tople senske
cvetice privežejo na spodnji del trupla (trebuh). To se naj
dobro zaveže, ter kake P/ 2  ure tako pusti. Vso truplo se
pa naj dvakrat v tednu zmije z jesihom in vodo. Dvakrat

»' 179 »

v tednu naj dotičnik pomoči v slano vodo srajco (mora
pa voda biti vroča), ter jo nosi V/ 2  uro na truplu. Za
znotraj no rabo je spet voda (menda vsako uro en požirek).
■Čez kakih 14 dni po takem zdravljenju treba je skoz
4 tedne vsak dan polivati gornji del trupla ter kolene. vsak
drug dan kopelj do sredine trupla, druge dneve pa kopelji,
v kterih se sedi.

Ščipanje  (kolika) je nepravilno boleče skrčenje čre¬
vesa, s katerim je večjidel združeno srčno bitje, mrzlica,
krči in več družili bolezni. Napad se prikaže navadno na
naglo ma. Vzrok temu so večjidel pline, ki se nabirajo
(madron , napenjanje), zapor čreva, pokvarjenje želodca,
krona zastaja, gliste, žolčni kamen i. t. d.

Zdravilo:  Devaj bolniku tople klistire, gorke na-
Madke na spodnji del telesa, ali pripravi mu par na po¬
nočnem stolu, potem pa sedečo kopel z umivanjem telesa.
Dobro je piti nekaj metnega ali koprivčega čaja. Po preteku
napada naj si napravijo hladne klistiri in poliv na hrbet.

Shujšavost  (opešavost, slabost) je vedno nasledek
kake pikre bolezni, in se toraj mora z boleznijo vred od¬
praviti. Dražljiva hrana ali umetno pripravljena jedila vsekdar
škodijo; zdravju koristna in krepčalna hrana (seveda se mora
tudi na pravila paziti, glej oddelek Jesti in piti" in „diet
bolnikov") če tudi je prosta, bo pa vsekdar koristila in
bode se po njej moči vračale. Ge je človek shujšan, a ne
■čuti posebne bolezni, naj se utrjuje, naj hodi bos, naj se
umiva, naj se sede koplje in poliva.

Skrivljenje hrbtišča (kriv hrbet).  Vzrok,- da
se hrbet skrivi je sicer včasi res slabo držanje pri sedenjii,
vendar pa je navadno vzrok le slabost, ktero povzroči še-

12 *

3  180  :

denje v nezračnih sobah, ali pa kaj enacega. Kmet, ki dela.
na polju, se pač more kriviti od zore do mraka; pa radi
tega se mu hrbet ne bo skrivil. Pač pa se skrivi od tega,
če človek mora teška bremena nositi, ker v takih slučajih
ostane dolgo skrivljen in se ne giblje.

Kako se zdravi?  Vsakdo se naj ogiblje vednega
sedenja, in naj se gleda na to, da otroci v najnežneji sta¬
rosti ne bodo veliko sedeli, da bodo dobivali zdravo hrano-
i. t. d. Ce pa je vzrok kak drugi, na primer zastrupljenje
vsled zaostalih bolestnih snovi, naj se hrbet zavija na več-
načinov. Škodljivo pa je hrbet tako prevezovati, da bi ga
steni zravnal. Ce tudi je po tem hrbet prisiljen se ravna-
držati, je krogotok krvi še bolj skrčen in slabost se še
pomnoži, to je, človek postane še slabeji in se toraj napaka,
razprostira.

Sladkorna uscalica (močotok.)  To je nekaka,
bolezen posebne oblike, ktera izvira iz slabega prebavljanja.
Pri tej bolezni namreč tisti sladkor, kterega z hrano za-
vžijemo, in kteri je namenjen in tudi potreben za vzdrže¬
vanje trupla, ne preide v kri, ampak z močno scalnico, z.
trebljenjem ali znojem gre zopet iz trupla. Vsled tega pa,
ker truplo ne dobiva potrebne hrane in ker se izključi
preveč,tekočine, muči bolnika glad in žeja, in če tudi veliko
je in pije, postaja vedno slabeji. Ta bolezen je zadnja stopnja
dolgo trajajočih škod slabega prebavljanja (glej dotični članek)
in sploh smatrajo to bolezen kot neozdravljivo. Vendar pa
je mogoče ozdraviti, kdo se ravna strogo po predpisih na¬
ravnega zdravljenja in če ni prišel že ob vse moči.

Kako se zdravi?  Vsak teden dva do trikrat par¬
no kopelj, če bolnik ni že preslab; če pa je slab, gorke

s 181  »-

kopelji, kterim naj sledi zavijanje vsega trupla. čez nekaj
<časa naj se tople kopelji in topla zavijanja manjkrat vpo-
rabljajo, tem večkrat pa hladne. Eazven tega naj se zdravi
tako, kakor smo opisali pri „zamaščenju“; dijeta: Drob-
iinskajuha, mleko brez vrhnje ali smetane, otrobov kruh,
-ovsena sluzina in hrana iz drugega zrnja, kuhane jabolke,
slive in drugo sadje, limonin sok.

Solnčni zapal ali vnetica.  V splošnem naj se
tako zdravi, kakor smo opisali pri „mrtudu.“ Nevarnost
se povekša, ako dotičnik nosi tesno obleko tako, da zrak
nima pristopa, dalje zavživanje špiritov, ravno tako, ako
dotičnik ne pije vode, ker nekateri ljudje mislijo, da se po
tem, če vode ne pijejo, ne bodo potili. Noge naj bodo
gole, naj se hladijo z vodo, truplo se naj večkrat zmiva —
to bo ščit zoper solnčni zapal (Sonnenstich).

Spati če se ne more.  Tzrok temu je kako slu¬
čajno, mimogredoče bolestno motenje organizma in se ne
sme nikdar šiloma odpravljati. Kdo bo se posluževal umet¬
nih sredstev, kupoval bo si bolezni, kajti ta sredstva bodo
le nesvesnost in novo motenje organizma povzročevale, ne
pa morebiti spanje, kterega se narava poslužuje, da se
okrepča in da prireja nove moči. Zdravljenje z vodo, kakor
smo opisali pri vrejenji krvotoka, bo tudi v pospeševanje
spanja koristno, namreč: hladno ali čisto mrzlo vmivanje,
mrzle kopelji nog in rok, kopelji do sredine, v vodi ho¬
diti, zavijanje nog in večjo zavijanje trupla. Ees je, da se
tudi po topli vodi lahko spi, a topla voda preveč utrudi,
in toraj nikomur ne svetujemo, zdraviti se ž njo. Temu
nasproti pa je dobro vsikdar, kdaj si kdo zbudi, stopiti v
iiladno vodo. če pa le vsled slučajnih vzrokov kdo ne more

: 182  *

spati n. pr. vsled utrujenja, vsled izjemno dolgega bedenja^
vsled skrbi i. t. d., naj se vsakokrat, ko se zbudi, koplje-
in kmalo bo minula ta neprijetnost.

Spolne bolezni.  Spolne bolezni pokažejo se pri
moških kakor pri ženskah v različnih oblikah in so vsi-
kdar zvezani s splošno boleznijo trupla. Navadno je spolni
bolezni vzrok kak spolni pregrešek ali vsaj naravnost na-
lezljivost, vendar pa so lahko vzrok tudi drugi slučaji, na
primer pešanje moči in razpad krvi, posebno pa medici-
nični strupi i. t. d.

Srene bolezni.  Srčne bolezni prikažejo se v raz¬
ličnih oblikah in se toraj tudi različno imenujejo. Naj¬
večkrat je govor o organicnih srčnih pregreškov, vendar
pa takih pregreškov največkrat ni, in če že je, je le na¬
sledek zmedenega delovanja srca. Splošno motenje krvotoka.
lahko na srce ravno tako upliva, kakor na druge dele trupla.
Tudi malokrvnost je večkrat vzrok srčnim boleznim.

Kako se zdravijo?  Pri napadih lajšajo naklade
na spodnji del trupla bolečine. Da se pa' bolezen tudi od¬
pravi, naj se vzame včasih parna kopelj glave in nog in
naj se zavija vso truplo. Sploh se pa z zdravljenjem naj
dela na to, da bo se dotičnik vtrdil, posebno moramo sve¬
tovati dotičniku, da hodi v vodi, in sicer do želodca. Y
postelji naj bo odeja lahka, hrana naj bo nedražljiva. Pa
tudi s truplom naj dotičnik dela, ter naj hodi bos. S par¬
nimi kopelji in z zavijanjem odvajajo se strjene snovi, z.
utrjenjem vred! se menjava snovi, z zdravo hrano zboljša
se kri in se po takem tudi srce oprosti, da zamore zopet
vrejeno delovati.

-* 183  .

Stiski. Ako se kedo stisne, ščipne, naj da na bo¬
leče mesto mrzle naklade, pomočene v mrzlo vodo ali jesih.
Ge pa je rana oziroma bolečina znamenitnejša, naj se do-
tično mesto s toplim obvezilom obveže (senske cvetice).

Sena,  šen  (Rothlauf). Ta bolezen šteje se k tistim
vročinskim izpuščajem na koži, ki so najnevarnejši in se
toraj sploh tako zdravi, kakor smo opisali pri „vročnici.“
Šen je površno vnetje kože in se loti le posameznih delov
trupla. Zato pa razločujemo: šen v glavi, v obrazu, (kar
je najnevarnejše), prsni šen. kteri se navadno žensk loti:
trebušni in sredinski šen, kteri se vije krog srede, kakor
pas; šen v nogi, kteri navadno stare, bolestne osebe na¬
pada in včasih prav dolgo trpi; potujoči šen, ki se pre¬
stavlja z enega mesta na drugo: slednjič šen novorojencev,
ki se v prvih tednih življenja vidi med popkom in bedri.

Kako se zdravi?  Oe se koj začne zdraviti, kakor
se vročnica zdravi, bo bolezen koj pojemati pričela in zgu¬
bila prvotno nevarnost in moč. Ko se pa šen enkrat vidi.
naj se nadaljuje z ovijanjem in drugimi sredstvi, a tako.
da ne bo ravno vneto, to je bolano mesto središča ovijano.
Dobro dejo kopelji (prestami voda) in če se dotičnik poti,
tudi zmivanja z enako vodo. Oe je šen v obrazu, naj se
obraz včasih, a le previdno z gobo malo zmoči in sicer za
olajšavo bolečine. Novorojena deteta pa se naj zavijajo v
tanko platno ter se naj kopljejo v mlačni vodi.

Škode cepljenja.  Snov za koze cepiti je. ali že
je vzeta od živali ali od človeka, nevaren strup in to tem
bolj ako ima žival ali otrok, od kterega se je vzela snov,
razven tega kozenega strupa še druge bolniške snovi v
truplu. Ge jih ima ali ne, to se teško spozna poprej. Ko

so cepili tudi ovce, zgubile so te mleko. Ravno tako je
pri ljudeh, če tudi ne izkljueljivo, tako vendar pri večjem
delu ženstva cepljenje koz vzrok, da imajo kot matere prav
malo ali pa nič mleka. Ge vse prav dobro gre, to cepljenje
nič hujšega ne stori, kakor da dotičnik res koze dobi. Ce
organizem strup po vročnici in z gnojenjem odstrani po¬
polnoma, takrat seveda strup ne škodi ničesar, če se pa
to ne zgodi, postane ta strupena snov vzrok težkih bolezni,
celo hiranja vse življenje. Ge se pa s cepljenjem koz spravi
v truplo še drug strup, namreč kakor se je brezdvomno
že mnogokrat zgodilo, sifilis-strup, takrat pa nasledki niso
za pregledati. Da cepljenje koz ne- pomaga prav nič, da še
le očito onesnaži krv in ravno naravnem zahtevku nasproti
ravna, se razvidi iz te knjige dovolj.

Kako se zdravi?  Novo cepljeni, posebno taki, pri
kterih se ni napravila na cepljenem mestu krasta, da se
strup toraj ni odstranil, ali če se druge škode pokažejo,
naj se čistijo s tem, da se ovijajo, tople kopelji, zmes spod-
budajočim hladnim vmivanjem in kopanjem. Ce, se pa še
le dolgo časa za cepljenjem čuti bolezen vsled zaostalega
strupa, naj se zdravi enako, a treba je dolgo potrpljenje imeti.

Spovitek in negodni porod.  Uzroki prezgod¬
njega telesnega ploda so prav tisti, iz katerih izvirajo sploh
malokrvnost, posebno pa mnogovrstne ženske bolezni. Oglej
si odstavke: o malokrvnosti, o bledici, o ženskih boleznih,
o maternični bolezni (Hysterie,) posebno pazi pa na po¬
glavje: „šesta zapoved." —

Zdravilo:  Da se temu ubranimo, je neobhodno
potrebno urediti si način življenja, odložiti moderc in si¬
stematično utrjevati si telo s pomočjo zdravljenja z vodo

- 185  -

na milejši način. Posebno je nasvetovati zjutranje umivanje
vsega života, zvečer 1—2 krat na teden nakladek života,
o drugih dneh sedečna kopel, vsak dan pa klistire. Ako
se pa prigodi, da pride plod prezgodaj na svet, kar se
naznanja z upehanostjo, omotico, omedlevico, z bolečinami
in s krvnim odhodam, naj se napravijo gorke obveze, na
spodnje telo, premenjevalno z hladnim umivanjem vsega
života. Prezgodaj rojeno dete treba je pustiti na popkovem
traku; položiti ga je v toplo kopel, včasih polivati ga z
hladno vodo tako dolgo, da se v njem pokaže nekoliko
življenja; pozneje položi naj se ga.k materi. Po odpravi
zaporoda naj dobi mati sedečno mrzlo kopel.

Težkomiseljnost  (klavernost). Ta bolezen je last
moškega spola, kakor je maternica last ženskega spola in
se prav za prav ne sme prištevati boleznim, ampak le po¬
greškom značaja. Kakor čmernost in motenje uma, ima
ta napaka svoj izvod v telesnih vzrokih. Malokrvnost i. t. d.,
posebno zasedeni pari, zadelanje, to so vzroki, kteri so naj¬
večkrat nasledki vednega sedenja, napačna hrana, razuzda¬
nosti (tudi v zakonskem stanu, glej o tem šešto zapoved),
dalje napenjanje duševne moči i. t. d., ker vse te napake
vplivajo na prebavljanje in sestavo živcev. Znamenje težko-
miselnosti je to, da si dotičnik domišljuje, da ima to delj
moč bolezen. Seveda ta domišljija vara dotičnika le glede
nje sedeža in oblike; kajti navadno je tak človek res bolan.
Te domišljije po takem niso najhujša zla težkomiseljnosti;
ampak tista duševna rahlost, razpad duševnih moči, ktera
takemu človeku življenje ravno tako greni, kakor on nad¬
leguje svoje ga obdajoče, to je veliko slabeja prikazen.

• 186 :

Kako se naj zdravi? Ogibati se vseh mesenih
jedi in sploh vsega, kar bi prebavo slabilo ali omrtvilo in
živce preveč dražilo. Dotičnik naj je v prvi vrsti prodni
kruh, mleko, posebno kislo ali vrhnjasto in sadje, ktero pa
mora biti dobro (in je sploh najboljše, če je z kruhom za-
žvečeno) in kterega se naj prav malo zavžije. Vsak dan
naj se vporabljajo klistir! in kopelji, v kterih se sedi, vsak
drug dan zavijanje trupla, vsak teden enkrat večjo zavijanje,
včasih parno kopelj nog. Utrjajoča zdravljenja in bosonogo
liojenje po sobi in vmivanje s prestano vodo — s tem se
naj začne, nadaljuje naj se z bosonogim hojenjem po prostem
naj se rabi mrzla voda, naj se po vodi hodi, kopelji trupla
in vsega trupla in polivanje. Vsake dve ure naj dotičnik
pije mrzlo vodo. Oe dotičnik težko Spi, naj vzame kopeljo,
v kterih se sedi ter naj vrniva vso truplo. Telesno pa tak
bolnik naj veliko dela, tako, da se utrudi in celo poti.
potem pa naj vzame mrzlo kopelj, polivanje, ali pa se naj
vsaj z mrzlo vodo vmije.

Trakulja  (vlasica). Trakulja zdravje grozno spod¬
jeda, brani oziroma zapreči mladim ljudem rast in tako
rekoč v mnogih slučajih konča vso srečo življenja. Vendar
pa si veliko ljudi le domišljujejo, da ima trakuljo v sebi.
Vrjeti se to sme le takrat, če že posamezni udi pridejo iz
trupla. Takrat je pa tudi silno potrebno pregnati je iz
trupla.

Kako se odpravi (prežene) trakulja?  Naj-
poprej naj se skuša z najnežnejim sredstvom. Zjutraj na
tešče naj se zavžije 5—6 grenkih mandeljcev, (ktere se
dobe v vseh špecerijskih štacunah), zvečer pa se naj zavžije
veliko brinjevic borovčnega zrnja ali pa dve uri pred za-

jutrkom in dve uri pred večerjo naj se vzame nekaj žlic
pelinovega čaja.

(Je pa to ne pomaga, naj se melisno listje (melisa),
ktero mora biti svežo stolčeno s strdjoj pomeša, ter tako
napravi precej trd kvas. Od tega kvasu naj se vzame zjutraj
na tešče, popoldan in zvečer vsekdar kacih 10 dekagramov.
Seveda se med tem ne sme prav nič druzega zavživati.
Dobro je tudi in se je kot dobro sredstvo izkazalo zavživanje
tikvinega(bučinega) semena, kuhanega v soku brusnice (kam-
čičevja, tičja črnica). Seme se pa seveda mora stolči. Ce
pa vse ne pomaga, naj se kupi pri drogistu ali lekarju
rudeči kamala prašek, pomeša 2 grama od tega z vodo ter
na tešče požre. Ge čez eno uro še ne žene, vzeme se ena
žlica ricinovega olja (Ricinus 01) in to vsake četrt ure,
dokler ne začne gnati. Mrtvo trakuljo pa mora preiskati,
če je tudi glava zraven, ker bi se celo zdravljenje še enkrat
moi'alo ponoviti, naj se pa tudi z dozdanjo dijeto meni, ker
je mogoče, da se je ravno po napačni hrani napravila, ali
pa da ji je vsaj ugajala ta hrana.

Tolščica.  Vzrok te bolezni je neenakost med do¬
vajanjem in porabljanjem hrane. Ni potrebno niti pogojno,
da bi dotičnik veliko jedel; vsekdar pa truplo k prirejanju
krvi manje porabi, kakor se mu od želodca dovaža in toraj
pri tečni hrani in pri težki telesni delavnosti nikdo ne dobi
tolščiee. Ce je vzrok tolščici samo ta, da človek mišic
skoraj nič ali vsaj premalo rabi, drugače pa zavživa pri¬
merno hrano, lahko je truplo, če prav je malo tolsto okol-
ščinam primerno zdravo in kri je lahko popolnoma zdrava,
oziroma ohrani svojo kakovost. Ge pa se vedno in vedno
nabira maščoba, povzroči motenje menjave snovi in lahko

po tem pokvari krv. če pa je vzrok tolščice že od kraja
nepravilna hrana, kakor na primer tolsta jedila in pitje piva,
je tudi krv že od početka pokvarjena, ker taka hrana pri¬
reja le maščobo in sploh je tak položaj že od začetka sum¬
ljivejši.

Kako se zdravi tolščica?  Spodbujajočo in izva¬
jajočo zdravljenje z vodo, toraj v prvi vrsti polivanja in ob-
vezila, včasih pa parno kopelj. Polivanja morajo se posebno
mrzla in močna rabiti, ker maščoba slabi vpliv na notranje
dele. Brezdražljiva, pičla hrana, (seveda tudi ogibanje vsakih
alkoholičnih pijač), vendar pa ne kako slabečo zdravljenje
z lakoto, ampak zdravljenje, ki bo povzročevalo večjo porabo
snovi po gibanju mišic, če je menjava snovi brezdelavna,
trpijo tolščeci veliko pod okolščinami od zunanje vročine,
še več pa od mraznih občutkov. Bolnika pa to ne sme zna-
biti ustrašiti, ter ga zadrževati pred mrzlo vodo. Še le
dobro bo, če bo rabil mrzlo vodo, ker bo se potem telesna
gorkota pomnožila.

Vroč niča  (mrzlica, trešlika). Znotranja gorkota
trupla je pri pravilnem stanju pri vseh ljudeh in po- vsej
zemlji v vseh letnih časih enako, če kedo izgubi gorkoto
ali če se gorkota od zunaj vsiluje, je to le znamenje, da
vročina hoče organizem vrediti. Zdravo truplo ima navadno
37° 0. lastne gorkote. V velikih boleznih pa organizem
naperja še večjo gorkoto. Ta položaj (kadar organizem hoče
več gorkote), ki je vedno zvezan tudi z boleznijo zazname-
nujemo z besedo vročnica. če se pri vročnici gorkota po¬
množi za 1°, pravimo, da je lahka vročnica, čepa  gorkota
trupla ima do 40°, pravimo, da je silna, če pa ima 41 do
42° postane smrtna. Navadno čutimo pred vročnico nekako

-« 189  »

mrazenje, ktero se pa umakne vročniei, kako kmalo je te¬
lesna gorkota dobila tisto stopnjo, ktero zahteva bolezen.

Medicina trdi, da je kinin (Ohinin) dobro sredstvo
zoper mrzlico in vedno še znajde nova sredstva, ktera baje
odpravijo vročnico. Vendar pa ta zdravila niso le zavoljo
njih neugodnega vpljiva na prebavljanje in zavoljo drugih
neugodnosti za zavreči, ampak za to, ker namenu ravno
nasprotujejo; vročnica namreč ni vzrok bolezni, ampak le
sredstvo, po kterem hoče narava pravi vzrok bolezni pre¬
magati. V vročinski bolezni ima tudi krv nalogo, z naglim
krvjenjem po žilah vse moči k podvojenem delovanju na¬
peljati. Zato pa se vročnica ne sme odstranjevati, ampak
samo v mejah držati. Kronične bolezni so brez vse vroč-
nice, ker so pri teh naravne zdravilne moči vpešale in
sploh ni notranjega hrepenenja do zdravljenja, pikre bo¬
lezni pa, pri kterih se vročnica začenši, preidejo v kronične,
če ne končajo koj s smrtjo. Primerno zdravljenje mrzlice
omejeno je na pomanjšanje prevelike vročine s hladnim
omivanjem in kopanjem. Pri lahki vročniei smejo se rabiti
obvezila, ktera ne vplivajo ohlajajoče, ampak ktera spod¬
bujajo in odvajajo, ker se s tem vročniei na lahek dajšajoe
način pripravlja pot. Hladni klistiri so tudi jako dobri, ker
slajšujejo in spodbujajo. Vodo naj bolnik le polagoma pije
po žeji. Ce mu voda diši. naj se ji primeša sadni sok.
Eadi dijete glej poglavje „Jesti in piti. “

Zdravljenje posebnih bolezni, ki so združena z vroč¬
nico naj se ravna po dotičnih predpisih. Sploh se pri vseh
takih boleznih naj dela na to, da se pomanjša prevelika vro¬
čina in da se pomaga vročini doseči svoj namen, namreč ta
namen, da se odstranijo in izključijo bolestne snovi iz trupla.

o: 190 ^ -

Zavijanje nog vodi vročino od gornjih, žlalitnejih
delov trupla, večja obvezila pa vlečejo vročino iz trupla ter
odprejo potne luknjice in odvajajo bolestne snovi. Vmi-
vanja, kopelji vsega života in kopelj, v kterih se sedi, ohla¬
jajo krv ter vplivajo na vrejenje krvotoka. če je bolezen
pikra, naj se vzame enkrat ta, enkrat druga kopelj in sicer
temvečkrat, tem bolj ko je vročnica močna, če je potrebno
vsake pol ure enkrat. Eabi se pa naj le prestana ne čisto
mrzla voda, ker bi po mrzli vodi krv še le nagleje krojila,
kar pa nikakor ni potrebno. če pusti mraz dolgo vplivati,
se to res zabrani in se lahko prav dober vspeh doseže; a
neuki naj to opuste, ker nedobro rabljeno tako zdravljenje
tudi lahko škoduje, Nikdar se pa naj ne rabi led. Po rab¬
lje nju ledu namreč se prav lahko pripeti, da umrtvi kak
važni organ.

Ogrevajoče pijače so pri vročnici prav nevarne in je
toraj neumestno in napačno, če se kdo hoče ž njimi (na
primer s čajom) zdraviti, da bi se potil. Po takih sredstvih
(n. pr. kitajski čaj, močna kava, kuhano vino i. t. d. lahko
se bolezen prevrže v nahodno vročnico ali pa v prav ne¬
varno vnetje. Seveda je vživanje nepremočnega čaja (na
primer lipovega ali bezgovega i. t. d.) pripuščeno. Parna
kopelj v začetku vročnice ugodno vpljiva, nasproti pa jako
škoduje to, če se bolnik vedno na toplem zdržuje v per-
natnih posteljih, če se zapira zraku, če je v bolniški sobi
prevroče i. t. d. Pri pikrih vročinskih boleznih naj nikdo
ne skuša potenje siliti, če tudi je potenje jako koristno.
Potenje samo na sebi, brez da bi se otajile in z znojem
odvajale bolestne snovi le slabi in prav nič ne hasni. če
se pa hoče potenje z gorkimi rečmi prisiliti, očini to le,

= UH '

da se vročnica še povekša, poleg tega pa človeka hujša.
Moč naravnega zdravljenja moramo le podpirati, ne pa da
bi jo hoteli strahovati.

Vtopljenci  (utonilci) naj se koj oprostijo obleke
(naj se obleka zreže ali pa če je mogoče naj se sleče),
potem se pa naj na trebuh polože. Oe se je morda v usta
in v nos usililo kaj nesnage, naj se seznaži. Truplo naj
se večkrat malo zrahlja (strese). Ce je potrebno, naj se k
dihanju na ta način pripravi, kakor je že bilo opisano. Oe
pa je enkrat začel dihati, naj se položi na hrbet ter z vol¬
nenimi capami navzgor drgne, ter tako umetno ogreje.
Posebno se naj gleda na to, da bo se ogrela srčna jamica,
kar se da doseči z drgnjenjem s suknjom, kakor s pihanjem
i. t. d.

Tako, kakor je zadnjič rečeno ravna se tudi pri drugih
slučajih navidezne smrti.

Vnetja.  Vnetja, ktera se lotijo notranjih kakor zu¬
nanjih organov, spoznamo po bolestnem pehanju in vročini
bolanega uda. Neposreden vzrok vnetja je vstavljenje kro¬
ženja krvi ali pa da se veliko krvi zbere na enem mestu
ali pa slabe snovi. Vzrok je tudi lahko splošno krivo živ¬
ljenje, posebno preveč zavživanje mesenih jedi, zabeljo in
razgrevajočih pijač, dalje, da se po prehlajenju prepreči moč
trupla slabe snovi izključevati, slednjič, da se želodec mora
siliti prebavljati.

Kako se zdravi?  a)  Pri zunanjih vnetjih naj se
rabijo ohlajajoča obvezila, povitki in vmivanje, naj se dela
na to, da bo se kri razdelila, če so pa tudi otekline vidne,
naj se zdravi kakor je na dotičnem mestu rečeno.

Sploh se mora delati na to, da se sčisti vso truplo,
da se kri odvaje od bolanega vnetega mesta in da se krvo-
tok vredi. Na to se pri vsakem vnetju naj pazi. Na vneto
mesto pa se naj obveže zmučkan kravji sir, kakor se pri¬
dela doma, ali pa zmučkan surov krompir. To oboje bo
jako dobro delo. če se čuti zbadanje od znotraj, naj se to
kar stori, posebno, če je zbadanje v prsih.

b)  Pri vnetju možganov in možganske ko¬
žice.  Možgani se prav redko vnejo, največkrat se vne le
možganska kožica, kar ljudje napačno vnetje možganov ime¬
nujejo. Vne se ta kožica lahko naglo, ali pa tudi po prej¬
šnjih simptomih, na primer motenju, šumljanju v ušesih,
vročini in tiščanju v glavi i. t. d. Pri močni vročnici po¬
stane glavobolj skoraj neprenesljivo, obraz postane zabruh-
njen, pogled medelj, škripanje z zobmi, bljuvanje, driska
in zadelanje, zadržanje scalnice ali nesamovoljni odtok, hre¬
penenje po spanju, zmednjava i. t. d. vse to so daljne zna¬
menja. Vzroki so lahki: ranjenje temeljna, sončni zapal
(sončna vročnica), vnetja v ušesu, tuberkulozni odmahi v
možganih, vpljivanje bolniških strupov pri legarju, obrazni
šeni i. t. d. Tudi prezgodnjo napenjanje duševnih moči
slabih otrok, dražljiva hrana, razuzdanost i. t. d. so lahko
vzroki vnetja.

Kako se zdravi?  Mrzla obvezila nog do kolen,
rok do laktov z jesihovo vodo. Oe so noge mrzle, naj se
poprej v toplo in še le potem v mrzlo obvezilo zavijejo.
Dalje naj se zavije hrbet in trup z prestano vodo, klistir,
včasi tudi vrat kopati z prestano vodo in polivanja s pre¬
stano vodo. če vročnica pojenja, sme se mrzleja voda ra¬
biti. Glava se sme samo s nemrzlimi vlažnimi obkladami

hladiti. Toda se sme po požirkih piti, zraven pa čaj solnč-
nice.

c)  Pri vnetju vratu  (angina). Najpoprej ohlaja¬
joče potem pa odhlajajoče doklade vratu, odvajajoča mrzla
obvezila rok in nog, jesihovo obklado spodnjega trupla, po¬
vijanje ram.

d)  Pri vnetju pljuč, prs, oprsne mrene
(rebernice) in trebušne mrene zdravi se v obče ravno tako.
Odvajajoče mrzle obklade rok in nog, ohlajajoče naklade
na vneto mesto, posebno obliž iz svežega sira, za znotraj
pa salatno olje in mrzlo vodo za pomanjšanje vročine, če
mogoče en- do dvakrat parno kopelj nog, večkrat vmivanje
s prestano vodo. Oe vnetje mine, na mesto ohlajajočih na¬
klad otajajoče obklade. Voda, v kteri se je kuhala ovsena,
slama ali senske cvetice, je dobra. Ko pa bolnik okreva,
naj se koplje prvi dan do sredine, drugi dan pa poliva po
gornjem delu in bedrah. Za notranjo rabo pa priporočamo:
Borovnice, čaj ovčjega remena, krčnega zelja ali pelina.

Vnetja obisti ali ledvic.  Pikro vnetje obisti
zvezano je z bolečino, ktera se s tiskom in sresenjem množi
in se včasih po scalniku do mehurja razteza. Scalnica včasih
težje odteka ter je belkasta ali gnojna. Zraven je vsekdar
vročnica, včasi gnjusoba, pljuvanje, omedlevica, trepetanje
udov, krvavenje scalnice, zelo zmedeno govorjenje. Ge je ta
bolezen kronična, se sicer ravno po teni spozna, pa vendar
ni tako hudo, ampak bolj vstrajno. Konec obeh oblik je
otajenje ali strjenje, prisad ali gnojenje in lahko preide v
obistno mušico ter konča s smrtjo.

Kako se zdravi?  Prvi dan polivanje gornjega
trupla in kolen predpoldan, popoldne pol minute trajajočo

13

= 194 •

kopelj do sredine, drugi dan vmivanje vsega trupla iz po¬
stelje, potem v vodi hoditi, popoldan polivanje gornjega
dela in kolen. Tretji dan polivanje gornjega dela in beder,
dopoldne polivanje hrbta in v vodi hodi popoldne, vmes
pa vsak dan čašo čaja iz borovnic ali preslice in sicer po¬
lovico zjutraj, polovico zvečer. Dijeta: ovsena sluzina in
mleko

Vnetje  g o b i c e.  (bezgavke, migdala) ali oteklina
gobice.  To vnetje lahko je pikro ali pa tudi kronično,
ter je navadno pri mehkužnih osebah (slabih) in pri otro¬
cih najti.

Kako se zdravi?  Parna kopelj glave, potem mrzlo
polivanje gornjega trupla, posebno pa tilnika, potem zavi¬
janje vrata in ovijanje ram prvi dan,  drugi dan ovijanje
vsega trppla in mrzlo ovijanje, kopanje trupa, hojenje v
vodi, guglanje. Ce še ni dobro, naj se ponovi še enkrat.
Sploh pa je treba se utrjevati, vživati le zdravo hrano, ter
ne prevroče požirati.

Vnetje reberne kožice (glej „vnetja“).

Vnetje trebušne kože.  (Glej oddelek „vnetja“.)

Vodena glava.  Tako navadno imenujejo nenavadno
razvijanje glave otrok, največkrat fantov med 2. in 7. letom,
pri katerem je otrok jako slab, čuti bolečine v glavi, tudi
sledi včasi nezavestnost in omrtvenje. Vzrok so lahko:
bolezni starišev, pretrešenje možganov vsled treska, padeža
ali premočnega zibanja, dalje če se otroku dajejo sredstva,
da bi spal, če se preprečijo izpuščaji na koži itd., kakor
smo že pri „boleznih obisti“ navedli.

Kako se zdravi?  Zrak, snaga, zdrava hrana, ktera
se pa mora otroku redno dajati, zdravo ležišče, ki otroka

« 195  ■

ne omehkuži, klistir!, zavijanje ram in trupla, vmivanje
vsega trupla posebno hrbta in hrbtišča 2- do trikrat dnevno,
ali pa hladne kopelji vsega trupla. Tak otrok se naj varuje
pred duševnim napenjanjem in sedenjem, toraj ne sme v
šolo hoditi, če tudi je za šolo odrastel, dokler čisto ne ozdravi.
Duševne moči bodo se potem tem bolj razvijale.

Vodenično  st. Vodenič.nost ni bolezen za se, ampak
je le nasledek drugih bolezni, ki niso ozdravele, pri kterih
se krvotok in odvajanje nerabnih snovi moti, oziroma za-
preči. Srčne, pljučne, jetrne, obistne, sluzine, kožne bo¬
lezni, trganje i. t. d., vse te bolezni lahko se spremenijo
v vodeničnost. Ker pa je vodeničnost zadnja stopnja neu¬
godno končanih bolezni, se prav težko zdravi, vendar pa
ni nemogoče nje ozdraviti, če namreč moči že niso preveč
opešale. J£er se razkroji krv in truplo ne izključuje slabili
snovi, zbere se na večih krajih trupla voda, in tako raz¬
ločujemo vodeničnost v možganih, prsih, trebuhu, srčni
mreni, v koži i. t. d. Vodo skoz kožo spustiti, kakor je sedaj
v modi, ne pomaga nič, če se naravna izključejoča delavnost
ne spodbuja in ne prireja nova, zdrava krv.

Kako se zdravi?  Vsake četrt ure nekaj požirkov
vode piti, da se od vsedene, gnjilujoče vode zamaščeni in
nstrupeni notranji organi osnažijo in osvežijo, da postane
krvava voda redkeja in se lažje iz trupla odvaja. Sme se
tudi čaj iz hobatovega koreničja piti, ali pa (zraven vode)
■čaj iz borovičnih popk, kteri se pa mora pol ure kuhati,
čaj iz bezgovega cvetja, preslice ali borovnice. Glej tudi
„maže za vodeničnost", če je vodeničnost v prsih, naj se
vsak dan polovica trupla ovija, in če postaja boljše, dva-
do trikrat v tednu. Vsak dan kopelj do polovice in vmi-

13 *

« 196  :

vanje vsega trupla. Ge je vodeničnost v trebuhu, spočetka-
dvakrat dnevno zavijanje trupla in dvakrat kopelj do polovice,
vmivanje vsega trupla, potem pa le enkrat in razven tega
zavijanje vsega trupla. Ge je vodeničnost v koži i. t. d. naj
se menjuje z zavijanjem trupla, spodnjega dela trupla in z
zavijanjem vsega trupla, kopelji, v kterih se sedi in vmi-
vanjem. Za zavijanje naj se vzame voda, v kteri so se
kuhale senske cvetice (pa že ohlajena), zraven tega naj se
bolnik giblje, koliko mu je mogoče.

Vratne bolezni.  Te se pokažejo kot katari (nahod)
vnetja, omrtvenja, sifilitična prisiljenost (strast) i. t. d. na
dušniku, goltancu in požiralniku. Mehkužnost in pokvar¬
jeni. šoki, kakor če se vrat vedno na toplem drži, dalje
požiranje vročih jedil ali pijač, vse to lahko povzroči vratne
bolezni.

Kako se zdravi?  Kako se posebne bolezni, ktere
je lahko spoznati, kakor vnetje, davica. nahod, rak i. t. d.
zdravijo, opisali smo že na dotičnih mestih. Pri drugih
boleznih pa naj velja zdravljenje, kakor pri „vnetju bez¬
gavke ali gobice", kar smo že opisali. Ce je bolezen vratu
kronična, naj se zdravljenje na dalje časa raztegne. Dobro
je tudi polivati goltanec.

Vročinski izpuščaji.  K tem slišijo izpahki, šena,
opahki, osepnice, koze, ruska ali rudeča vročnica in druge
enake bolezni. Te bolezni nastopijo v gotovih dobah epi¬
demično in vidi se, da so nalezljive. Vendar pa temu ni
tako, kajti nobena bolezniška snov se ni od bolnika pre¬
nesla na zdrav organizem, ampak ta snov bila je pri one¬
mu, kteri misli, da se je bolezni nalezel, že za bolezen
pripravljena in se je toraj bolezen skoz to nalezljivost le

= 197  = ■

razvila. Vreme na epidemične bolezni jako upljiva in zatoraj
se take bolezni najprej lotijo mehkužnih oseb, ki se bra¬
nijo le z mediciničnimi sredstvi, a imajo premalo lastne
reakcijonelne moči. Kdo se boji, da bi se nalezel kake epi¬
demične bolezni, jo navadno res tudi kmalo dobi; to pa od
tega, ker ta bojazen zmanjša reakcijonelno moč. Kakor v
vseh nalezljivih boleznih, je tudi pri teh boleznih voda naj¬
boljše zdravilo. (Glej o tem „nalezljive bolezni.“)

Kako se zdravi?  Če n. pr. kdo ovoha dim in
ogenj ali pa vsaj vidi, da se iz kake hiše začne kaditi po
drugem potu kakor skoz dimnik, ne bo čakal, da se na¬
tanko vidi kje ravno je ogenj, ampak bo začel koj gasiti.

Tako naj se ravna tudi pri vseh pikrih boleznih, k
kterim štejemo tudi izpuščaje na koži in sicer se tudi zdra¬
vijo z vodo. Vse te bolezni se naznanjajo po onemoglosti,
ktera pa včasih ni močna dovolj, da bi iz nje spoznali bo¬
lezen. Tako je lahko primerjamo požarnemu smradu. V
vseh slučajih sledijo vročinska znamenja, prav kakor sumljiv
dim. Naj se toraj začne zdraviti, brž ko se opazi to zna¬
menje. Kako pa se naj zdravi opisali smo že spredaj pod
„onemoglost in vročinske bolezni 11  in se toraj naj to po¬
gleda pri dotičnih člankih.

V velikih slučajih lahko se. ako se koj zdraviti začne,
odpravi nevarnost preteči prisad, na vsak način se pa do¬
seže olajšava bolezni, če pa je morebiti bolestnih snovi
toliko v truplu, da se po parkratni rabi vode ne odpravijo
iz trupla, ampak da je na vsak način potrebno, da se na¬
pravijo izpuščaji na koži, tako se dotičnik naj zdravi tako,
kakor smo pod omenjima člankoma (onemoglost in vro¬
činske bolezni) opisali. To zdravljenje z vodo nikakor ne

• 198 .

bo morebiti izpuščajev nazaj v truplo tiščalo, ampak bo
jih le še tem varnejše in gotovejše izvleklo, tega naj bo
zaupljivo vsakdo prepričan. Posebno močno na izvlek spu-
ščajev vpljiva zavijanje gornjega trupla z vročo vodo (en-
do dvakrat.) Nadaljevalno naj se rabi mrzla voda, v kteri
so se kuhale senske cvetice. Dobra je pa seveda, če druge
ni, tudi navadna voda. Ce se morda pridružijo še tudi na¬
hodile bolezni naj se (seveda poleg drugih načinov) ovijajo
tudi rame. Ce se izpuščaji že vidijo, naj bo v kteri koli
obliki, naj se zdravljenje vročnice pridno nadaljuje, brez.
ozira na izpuščaje. Kolikokrat da se bolnik čuti bojazljivega
in mučenega n. pr. od tega, da se je vročnica pomnožila,
naj se hladi z vmivanjem in kopanjem (sede) in vročina
od glave in prs naj se odvaja z zavijanjem nog. En- do
dvakrat dnevno naj se ovije vso truplo v prestano (pa ne
mlačno) vodo. Ysak drug dan lahko se vzame tudi parna
ali pa topla kopelj vsega trupla. Po teh kopeljih, kakor po
zavijanju naj se bolnik s toplo odevko pogrne, da bo varen
pred prepihom, drugače pa naj ja nikdo ne greši navadni
greh, da bi bolnika držal na pretoplem in da bi mu za¬
piral zrak. Tak bolnik ne sme biti pretoplo odet, spodnji
del (žimnica i. t. d.) naj bode vedno hladneje (in ne pre¬
mehko), okno naj bode po noči in dnevu po leti in po zimi
vedno odprto (samo včasih manj, včasih bolj), po zimi naj
se kuri prav zmerno, temperatura naj bo pod 14°, (četo
blizu zmrzlinice sme biti). Naj se samo vzame v poštev,
koliko bolnikov na takih boleznih vmerje ali pa nepopol¬
nima ozdravi in da je temu največ krivo to, da zdrav
zrak, mraz in voda nimajo pristopa k bolniku. Ko bi to
ščistenje pred zrakom i. t. d. bilo pravo, ne imele bi ne-

■* 199  :

katere bolezni tako morilnega značaja, kakor ga imajo.
Prav za prav pa te bolezni niso prav nič druzega, kakor
prav nenavarno zdravljenje in snaženje trupla in le'zna¬
menje delavnosti reakcionelne, toraj pred vsem moči živ¬
ljenja. Življenja nezmožni ljudje ne dobijo pikrih bolezni
nikdar. Ge se naravno zdravljenje prav vporablja, ni se
nikomur ničesar bati, in toraj tudi naslednik boleznih ne.

Zamaščenje (zadel a nje) otrjenje  povzroči ne¬
marnost čev, a vzrok sam se ne sme v čevih iskati, ampak
v vsebini želodca. (Glej prejšnji članek.) Ees je, da eleksiri
šiloma izpraznujejo čeva, a skupna sestava prebavljanja se
s tem še bolj slabi. Zato pa, če se vporabljajo eliksiri, za¬
maščenje vedno neugodneje vpljiva in le po zelo dražljivih
sredstvih doseže se, da se čeva vsaj na videz izpraznijo,
kajti tako, kakor bi se morale in kako se spraznuje pri
zdravem človeku, se po nobenem sredstvu ne izpraznijo.
Ravno nasprotno, kajti na pol prebavljene reči ostanejo v
čevih in po vsem truplu razpošiljajo nezdrav par. Lahko
se celo prigodi, da ako se kak eliksir napačno rabi, čeva
vmrtvijo, ali pa jih začne rak jesti. Znamenito je za da¬
našnji kulturni svet, da veliko trgovcev in tudi časnikarjev
tako rekoč živi samo od tega, da prereja oziroma oznanuje
in priporočuje ljudem taka škodljiva sredstva. Stotisoče
lahkovernih ljudi tako ni goljufano le za svoj denar, ampak
tudi, kar je še mnogo huje, za zdravje.

Kako se zdravi?  Najnedolžnejšo in najvspešnejšo
sredstvo je tudi za to bolezen voda. Pri vtrjenju trupla
naj dotičnik pije vsake pol ure žlico vode, če pa ni posebne
nevarnosti, zadostuje če se pije le popoldan voda v majhnih
porcijah. Razven tega naj se vzamejo vsak dan dva- do

—«-= 200  —

trikrat hladni klistiri, če pa se nesnaga še ne strehi, gorke
klistire. Vsak drugi dan naj se poliva gornjo truplo, bedre
in hrbet, vsak dan naj se vzame po dnevu kopelj, v kteri
se sedi, zjutraj naj se vmije vso truplo. Enkrat v tednu
naj se zavije vso truplo, včasi mesto tega parno kopelj
spodnjega dela trupla, večkrat naj se zavijajo noge in trup.
Zjutraj in zvečer sme se čaša pelinovega čaja spiti. Prav
nedolžen eliksir za ta slučaj je čaj iz trnjivega cvetja. Dobro
je tudi jesti otrobov kruh, ker ta na delovanje čev jako
dobro vpljiva. Dalje se mora vrediti dijeta. Ce je zama-
ščenje kronično, treba je pomisliti, da je ves organizem
oškojen in da bo delj časa trpelo, dokler se zopet ozdravi.
Ce pa morda kdo ne bi mogel strpeti, ako bi ne vžival
navadnih dražljivih, jedil, naj pomisli, da mu gre za zdravje!

Zarastenja.  Zarastenja nastanejo, kakor skrivljenje
hrbta največkrat vsled splošne slabosti in zaviranja krvo-
toka, če tudi so nekateri mehanični vzroki n. pr. ranjenja
i. t. d. krivi, tako je stopnja zarastenja vendar od skupnih
telesnih moči odvisna.

Zastrupljenja.  Pri znotrajnih zastrupljenjih naj
se dela na to, da bo dotičnik začel bljevati. To se doseže
ako se segače v požiralniku, če veliko mlačne vode pije.
ali pa kar je še boljše miljniče (žajfnice.) Ko je dotičnik
izbljeval, naj se mu da kaka sluznata jed, n. pr. ovsena
sluzina, laneno seme (kuhano) ali kaj enacega in sicer za
to, da se strup zakrije v dotično snov. Pri zastrupljenju
vsled strupenih kislin, kakor je žveplena, solna, karbolna,
soliterna kislina i. t. d. naj se pije veliko mleka (kislega),
miljniče, slane kredine vode ali sode. Ce je pa zastrup-
ljenje vsled alkala, naj se pije veliko vodenega jesiha, olja,

citroninega soka, pri zastrupljenju vsled živega srebra ali
fosforja jajčen belak in sluznate pijače, pri zastrupljenji
vsled bakra, mišnice in zelenca, z vodo pomešan belak.
mleko, ter sladkorno vodo ali strdeno vodo, pri zastrupljenji
vsled gob ali pa drugih rastlinskih strupov naj se pije ve¬
liko vode in z vodo pomešanega mleka. Eazven tega pa
mlačne klistire z miljnico, zmes pa hladne klistire s čisto
vodo, zavijanje trupla, parne kopelji in zavijanje vsega trupla.
Se ko je dotičnik že ozdravel, naj se zavija in vrniva dalje
časa, da se ves strup spravi iz trupla.

če pa je zastrupljenje kronično, n. pr. vsled medi-
cinov, poklicnih škod, zaprečenih bolezni i. t. d., mora se
dolgo časa zdraviti z zavijanjem, parom, toplimi kopeljami,
kar pa seveda mora biti zvezano z mrzlim vmivanjem in
strogo dijeto. če postaja bolje, treba je odvajajoča sredstva
skrčiti, tem bolj pa vporabljati krepčalna sredstva.

Zastrupljenje in krojite v (razdelitev) krvi.
če se kri zastrupi sled ranjenja, tudi sled vgrizenja stek¬
lega psa, naj se na rano in sploh na tisti del polagajo
naklade pomočene v vodo, v kteri so se kuhale senske
cvetice. Pa tudi rana in tisti del naj se drži v to vodo;
voda, toraj tudi naklada ali obvezilo pa mora biti vroča.
To se naj, če je potrebno ponavlja po cele ure. Ker se
mora celo truplo sčistiti, naj se pridno obvezuje z vodo, v
kteri so se kuhale senske cvetice z jesihovo in slano vodo.
in s parom. Vsako drugo uro naj se spije ena žlica žalbe-
jevega in pelinovega čaja. če se od znotraj krv kroji, kar
se spozna tudi po slabosti, če že ne po drugem (namreč
če se ne pokaže po težkih izpuščajih in oteklinah), naj se
dotičnik enako zdravi, vendar ne sme tako naglo uporabljati

• 202

obvezila in mora z utrjenjem seveda počasi pričeti. Dotičnik
naj skuša doseči, da bodo se sčistili šoki in da bodo se
pozdignile (pomnožile) moči. Ce se tako zdravljenje nada¬
ljuje, bo gotovo pomagalo, če je rešitev sploh še mogoče,
notranje nasledki pokvarjene krvi pa bodo zginili sami.

Kdor pa hoče odpraviti tako notranjo krvavenje s-
silo, namreč z strupenimi mažami, s žganjem, z rezanjem
(operacijami), ali pa s kako škodljivo, dražljivo hrano, do¬
segel bo le to, da bo truplo tem prej onemoglo; na zdravje
bo. čakal zaman.

Zlata žila (h e m orhoide).  Tako rečemo cevkam,
ki se kronično narejajo na zadnjici. Oe ostane zlata žila
v obliki trdih, vnetih vozljih, ki žgejo, rečemo je slepa, če
pa se gnoji, in se trebljenje včasi vrši z krvavenjem, re¬
čemo je tekoča zlata žila; ker se s tem odtokom bolezen
olajša, kakor je to sploh pri vseh oteklinah slučaj. S tem
odtokom pa ne, da bi bolezen nehala, ampak narejajo se
zopet novi vozlji. Zlata žila je znamenje, da v spodnjih
delih trupla kri ne kroži, kakor bi morala, ampak da je
zasedena, in s tem so zvezane tudi druge bolezni. To bo¬
lezen največkrat dobe ljudje, ki mnogo sedijo, in če zraven
tega napačno živijo, se bolezen polagoma razvija. Mojdrci
pri ženskah tudi k tej bolezni malo pripomorejo.

Kako se zdravi? Geje  trebljenje zaprečeno, to je,
če se je v čevih zadelalo, kar je dostikrat v tesni zvezi
z zlato žilo, treba je jemati mlačne, naglo odtekajoče kli-
stire. Razven tega treba je vsak dan- dva do trikrat jemati
klistire, ki pa ne odtekajo naglo in sicer hladne, dnevno
en- do dvakrat kopelji, v kterih se sedi, ki pa čez 5 minut
ne sme trajati, vsak teden enkrat zaviti hrbet in križ, če

se čutijo bolečine, vso truplo, 2 —Škrat politi hrbet in kolene,
bosenogo kopanje, veliko gibanja, nedražljiva hrana, posebno
prodni kruh in kislo ali svežo mleko, sadje, posebno ku¬
hane jabolke in češplje, vsake pol ure žlico vode. Taki
bolnik naj sedi na trdih stoleh in naj leži na trdih ležiščih.
Ce bodo se morebiti na hotnici napravili vozlji, naj se dejo
na te mrzle naklade, potem se pa naj z v laneno olje po¬
močeno cunjo previdno rahlo potisnejo nazaj.

Zlatenica  (žoltenica.) Zlatenica pride od tega, če
žolč ne more do jeter ali če ne more skoz svoje prerove,
in tako pride v krv. Truplo seveda dobi od tega rumeno
(žolto) barvo. Različne bolezni jeter in žolčnih prerovov
lahko so vzrok zlatenici, med drugim tudi vznemirjenje čuta,
mrazenje, posebno pa tesno vezanje pri ženskah. Pri novo¬
rojenih vzrok je največkrat pretesno vezanje popka.

Rako se zdravi?  Vsakdan nekaterekrati povijanje
vsega trupla, vsak drugi dan povijanje treh četrtin trupla,
po noči vmivanje vsega trupla (ali pa tudi zjutraj koj iz
postelje), klistiri. Tudi parne kopelji se lahko vzamejo. Oe
se pa napravi tudi žolčni kamen, treba je na teden dvakrat
vzeti parno kopelj zadnjega dela trupla. Tudi naj tak bolnik
veliko vode pije. Ce se pa čuti vnetje, naj se denejo na
mesto kje so jetre, vhlajajoča navezila. Veliko je treba ho¬
diti v zvežem zraku. Bijeta: Ogibati se vseh maščob,
mleka malo in brez vrhnje, veliko zelenjave, sadja in sad¬
nega soka, posebno sok citrone, tudi sok svežih in kislih
murk (pa ne takih, ki so v Jesihu), jabolčni sok i. t. d.

Zmrzline.  Ce je že zmrzljeno, oziroma ozebljeno
vso truplo ali pa le posamezni udi, zahteva bolezen, da se
le z hladnim, oziroma mrzlim hladi. Ozebljenci naj se

■» 204 . •

spravi v kak prostor, v kterem se ne kuri, vendar pa mora
ta prostor zadelan biti. Seveda morajo biti ljudje, kteri ga
hočejo vživiti, jako previdni; zmrznjeni udje namreč so
krhki kakor steklo in se toraj čisto lahko zgodi, da odpade
kak ud. Zmrzljenec se toraj naj položi na ležišče iz snega,
ter se naj pokrije s snegom do ust in nosa. Obleka se
mora poprej zrezati od trupla. Sneg naj se dobro pritiska
k truplu; če se otali, naj se nadomesti z novim snegom,
dokler na videz mrtvi ne spregleda in ne začne z udi
gibati. Se le takrat, ko se začne gibati, sme se drgniti
s snegom. Kak hitro pa se je zmerznjenec ogrel j, naj se s suho
obleko (ali odejo) ogrne ter položi v hladno postelj. Potem
se naj drgne s suknom, hiša pa se naj počasi ogreje. Kako
hitro bo bolniku mogoče, naj se giblje.

Ge pa snega ni, naj se vzebljenec položi v jako mrzlo
vodo, v kteri se naj tako dolgo pusti, dokler se ledena
skorja, ktera se krog trupla napravi, ne otali. To pa lahko
trpi celo uro ali pa še tudi dalj. Ce pa ni mogoče, bolj-
nika tako zdraviti, naj se koj spočetka začne z sneženo ali
ledeno vodo drgniti. Spočetka se to seveda mora rahlo
delati.

Sposameznimi udi se ravno tako ravna. Zastarane
ozebline naj se z mrzlimi obvezili obvežejo, seveda večkrat
odprte rane sled ozeblin naj se najpoprej z mlačno vodo
zmijejo, včasi naj se ravno tako kakor ozebljinske bule
parijo, potem pa obvežejo z mrzlim obvezilom. Dobro je
na rano položiti oblišč iz grške detelje (foenum graecum),
ker vpljiva otajajoče. Na obljišč naj se pomaže na košček
tenkega lanenega platna. Prav dobro je, če se stare ozeb¬
line spomladi drgnejo z zmučkanimi jagodami. Nove ozeb-

J 205 :

linske bule minejo včasih že po dva do trikratnem obvezanju,
ali pa po letanju v snegu skoz četrt ure. Dalje kot kdo
po snegu leta, tem bolje je. Seveda s početka se to vsa¬
kemu težko zdi. Da 'bi se kedo premrazil, če se pridno
giblje in se čuti gorkega, se ni bati, če tudi celo uro v
snegu hodi; vendar pa sneg ne sme biti trden, zmrznjen.
Mokro ali pa tesno obuvalo na primer je dosto nevarnejše;
kajti že pri zmernem mrazu lahko človeka premrazi in
lahko dobi vzeblinske bule. Misel, oziroma vera, da špiriti
(žganje) človeka varujejo zoper mraz, je pač obžaljevanja
vredna zmota. Zavživanje žganja le občutke tako rekoč
zamori, na krvotok, kakor na prirejanje naravne gorkote
pa vpljiva jako slabo in nevarnost zmrzline še le povekša.

Znoji (znojenje, potenje).  Nenavadno premočno
znojenje je ravno tako znamenje resnega motenja snovi,
kakor se koža prav nič ne izhlapi. Ce se tako nenavadno
močno potenje vrši med zdravljenjem, takrat je seveda le
koristno, ker se z znojem odstranjajo tudi bolestne snovi.
Vedno znojenje pa ni kako zdravilno sredstvo narave, ampak
le nekako sredstvo za silo, da se neprijetnosti ne shujšajo.

Delavnost drugih izvajajočih organov, kakor pljuč,
obisti, droba i. t. d., da se deloma z odvajanjem kože na¬
domestiti, vendar če koža mora vedno druge organe nado-
mestovati, sčasom opeša ali pa celo vmrtvi in je položaj
osebe tem nevarnejši, bolj ali manj da so drugi organi
bolani.

Kdor se toraj zlo poti, naj koži olajša odvajanje ozi¬
roma izključitev snovi z zavijanjem, tudi naj se delavnost
kože krepi z vmivanjem, kopelji, polivanjem. Ob enem pa
se naj preišče kaj da je vzrok potenju. Ge se koža krepi,

: 206  »

je tako rekoč zdravljenje vsake bolezni že pričeta: mora
se le še dijeta vrediti, ter se mora na druga pravila paziti.

Želodčne bolečine.  Y pojasnenje teh glej članek
„bolečine prebavljanja. “ Kakor se iz tega članka vidi, že¬
lodčne bolezni (pikre) niso nič druzega, kakor koristna re-
akcionelna znamenja dobrega želodca zoper obškodbe. Se¬
veda, če bi ta znamenja dolgo trajala, lahko bi iz bolezni
postala res huda bolezen, a to se le redko kedaj zgodi.
Navadno organizem brani želodec s tem, da žrtvuje zanj
moči drugih organov in če tudi to ni več mogoče, pride
želodec sam na vrsto, to je, začne bolehati. Seveda so take
bolezni v tem slučaji težke in nevarne. Ko želodčna bolezen
postane kronična, so drugi organi tako rekoč že vpešani in
sami bolani, da jih niti ozdraviti ni mogoče. Truplo je one¬
moglo, bolan želodec mu ne more privajati zdravih svežih
moči in tako tudi zdravja ne. Da pa ne pride pomoč pre¬
pozno, naj se vsakdo varuje, da ne bo napačno živel dokler
se ne razvije težka želodčna bolezen, ampak naj se vsakdo
še o pravem času začne zdraviti. Vsakdo naj pomisli, da
če tudi je želodec zdrav, lahko so drugi prebavljajoči or¬
gani bolani, kar se le po rednem življenju zopet zamore
popraviti.

Kako se zdravi?  Pri težkih želodčnih boleznih,
ktere so v zvezi z drugimi boleznimi, naj se začne zdraviti
vso truplo in se naj na vse okolščine natanko ozir jemlje.
Za posamezne slučaje pa svetujemo:

Pri želodčnem krču.  Zavijanje trupla s jesihovo
vodo, parno kopelj zadnjega dela trupla (zadnice), potem
kratka kopelj, v kteri se sedi in zavijanje ram.

: 207 .

Pri želodčnem raku in zateklinah vsak dan
zvečer zavijanje trupla, kteremu naj sledi kratka kopelj, v
kteri se sedi, zjutraj vmivanje vsega trupla, med dnevom
kopelj, v kteri se sedi skoz 5 minut, v tednu enkrat parno
kopelj zadnice. Za znotraj čaj iz žalbelja in pelina; vsake
pol ure požirek vode. Dobro je tudi piti zelno vodo ter
jesti kislo zelje (seveda snažno), potem veliko mleka, a v
majhnih porcijah, lahka zelenjava, kuhano sadje.

Pri gastričnih okolnostih  zavijanje trupla in
trebuha, kterem naj sledi vmivanje, post. Za znotraj: čaj
iz pelina ali poperne mete, limonin sok.

Kazven tega so za vse želodčne bolezni še klistir
posebno priporočati. Hrana ne sme biti dražljiva, naj ob¬
stoji iz drobtinske juhe, prodne juhe, s kuhanim sadjem,
sadni šoki, zelenjava, kislo mleko. Dobro je pa tudi se
včasih po pol dneva ali pa ves dan postiti in samo vsake
pol ure požirek vode zavžiti. Ge dotičnik morda ni preslab,
naj se pridno poliva, naj v vodi hodi i. t. d. Delavnost
kože je v zvezi z želodcem in je toraj tudi na snago naj
strogeje gledati.

Zenske bolezni.  Pod tem splošnim imenom naj
se umejo tiste bolezniške prikazni, ktere se le ženskega
spola lotijo in sicer zbog njihove posebne rasti in sestave.
V posameznem so tem ženskim boleznim seveda vzrok reči,
- ki so s spolnim življenjem v posebni zvezi, v splošnem
pa je koren teh boleznih napačnost, ktera se tiče obeh
spolov. Seveda se ženske, ktere so slabeje vrh tega še pa
od narave bolj vtežjene, kakor moški, pred boleznijo bolj
vklanjajo in bolj hujšajo, kakor moški. Preveč bi bilo že
to, da stariši otroke napačno odgajajo od maternega telesa

naprej, potem pride še ta moderna sestava šol, ktera jako
neugodno vpljiva na žensko mladež. Od narave dozori dekle
mnogo poprej, kot deček: vendar pa organi ženskega spola
vedno slabeji ostanejo. Ta prezgodnja zrelost v otročji sta¬
rosti ne da spoznati razločka in lahko zapelja odgojitelje,
da prenapenjajo možgane in splošno sestavo živcev deklet.
Vedno sedenje v otročji mladosti je dekletom jako škod¬
ljivo, ker je šolsko doba predolga, vrh tega pa je navada,
da dekleta „varujejo, “ da jim ni treba telesno delati. To
razvijanju jako škoduje. Dražljiva hrana in druge napake
(glej o tem dotični oddelek) še le zojstrijo bolezen, sedeče,
živce moreče nedelavnosti.

Mojdrce nositi, kar se zdaj že pri jako mladih de¬
kletih najde, ni nič boljše. Tako se pripravi malokrvnost,
in krepko razvijanje je pri vseh organih nemogoče. Dekle
postane devica, soproga in mati, pa nikdar popolnoma raz¬
vita, zdrava žena. V zakonu pridejo navadno še nove na¬
pake zoper terjatve narave fglej zgoraj dotično poglavje)
ter pomagajo zdravje razjedati. Vkljub vednemu napredo¬
vanju, razkladanju, omiki in celo — učenosti, s ktero je
dandanes tudi že ženski spol prenapolnjen (pa ne umstveno
rejen), stoji ženski rod družinsko srečo ugonoblječimi bo¬
leznim brez sveta in pomoči nasproti.

Umevna sramožljivost (ne pa umetna, napačna, ka¬
kor učeniki nove dobe dandanes navadno rečejo, kajti sra¬
možljivost je naravna, veličastna, velecenjena moč), zadržuje
veliko bolnic, da ne iščejo tuje moči, če pa to storijo, ne
najdejo pomoči, ampak mesto njih le še nove muke k nji¬
hovim boleznim. Strupi in nož, to so „rešitelji,“ kterim se
vboge bolnice na smrt in življenje, milost ali nemilost po-

— o-* 209  —

dati morajo. Le energični moči lastnega življenja se imajo
zahvaliti, če tem napačnim „rešiteljem“ ne plačajo redenje
vsekdar s svojim življenjem. Sam sebi pomagati in se va¬
rovati, to pa tolikim nevarnostim izpostavljenega ženstva
nikdo ne uči.

Vkljub tem nevarnostim in slabosti pa ženski spol
pred resno nevarnostjo življenja ni prav nič manj obvaro¬
van, kakor močan možki spol. Varstvena sredstva stoje
prav v enaki meri z nevarnostjo; zarad tega pa se ženska
terjatvam narave nasproti more še bolj trdno držati, kakor mož.

Naj se bolezen prikaže v tej ali uni obliki, nikdar
se naj ne opravlja le iz gotovega mesta, kje dotičnico ravno
boli (seveda tudi ne z škodljivimi sredstvi). Bolezen se
vzdravijo, če človek vredi življenje, če pomnožuje svoje
moči, in to se brezdvomno doseže najprej z zdravljenjem
z vodo. Večja kopanja naj se mej menstruacijo opustijo,
kopanja pa, povijanja, kje se pokažejo umestna, dalje bo¬
sonogo hojenje po ne premrzlih tleh moramo tudi v takem
času priporočati. Sploh pa se ne sme bati nikdo vode.
Močno krvavenje, naj se je pričelo že vsled mesečne bolezni,
pri otročji postelji, ali pa brez vzroka se vstavijo oziroma
vredijo najlažje s mrzlo kopeljo, v kteri se sedi. Med tem,
ko je ženska noseča ni le dovoljeno kopati se in se zmi-
vati z mrzlo vodo i. t. d., ampak je jako koristno za mater
in otroka. Kopelj, v kteri se sedi, vzeta koj po porodu bo
pospeševala brezbolestno in naglo odstranjenje posteljice.
Ce se z kopeljo ne preneha in se porodnica vrniva z mrzlo
vodo po vsem truplu, bo prej prišla k močem in zdravju
kakor una, ki rabi kakšna umetna sredstva. Vse silne ope¬
racije naj noseča ženska odvrne.

14

Hladne kopelji do polovice, vmivanja in zavijanja so
pri težkih porodih dobra sredstva. če so organi vrejeni,
ženska sploh ne bo težko porodila; če pa so kaki pogreški,
naj bo že vsled zaraščenja ali vsled slabosti, tam ne po¬
maga silna operacija, ampak položaj še le pohujša. Narava
sama najde vsekdar najpravo pot k pomoči. Celo tam, kje
je porod čisto nemogoč, pomaga si narava; sad namreč
zamre, se posuši in zgine, brez da bi mater življenje stalo;
enočasno pa postane taka ženska nerodovita, in to je bramba,
pred prihodnjimi slučaji. Samo tam, kje je moč življenja
že prej bila za vpešati, je rešitev nemogoča. V takih slu¬
čajih pa sploh ne more nikdo pomagati kot Bog! če ima
porodnica vroenico, naj se zdravi tako, kakor je spredaj
že opisano, posebno se pa naj še gleda na to, da bo ženski
spolni del snažen, kar se doseže z brizganjem s čisto vodo.
Dalje naj taka bolnica jemlje kopelji, pri kterih se sedi.
Vročniea porodnice je le sled napačnega ravnanja z porod¬
nico. Posebno so vzrok tiste bedaste operacije, seganje v
dotično mesto; kakor tudi pomanjkljiva snaga, preveč to¬
plote, to daje taka bolnica navadno v kaki sobi, v ktero
ne puste svežega zraka, dražljiva hrana, močne mesne juhe,
razgrevajoče pijače, in druga „zdravila.“

Kakor pri težkih porodih, tako naravna moč pomaga
v vseh slučajih, kje se ji ne delajo zapreke, ali kje se pod¬
pira, če je rešitev le še mogoča. V splošnem naj se gleda
na zdravo hrano, zrak, gibanje, zdržanost spolnega nagiba
i. t. d., kakor tudi na krepčanje in na izključitev slabih
snovi. Posebno dobro je zavijati spodnji del trupla v kopelji,
v kterih se sedi, in klistiri, da se pa pri tem ostalo truplo
ne sme zanemarjati, je samoumevno. Bolezen preneha po-

- 211  »

tem sama prej ali slej, ali je bolj težka ali lažja. Ce n. pr.
vpade maternica, to zgine samo od sebe, kako hitro z
vtrjenjem in krepčanjem mišic pride v svojo pravo lego;
notranje otekline se odprejo in zacelijo, in s tem preneha
bolestni tok, notranja strdenja in nakopičenja se i'azdele i. t. d.
€e je težko odpraviti, naj se voda pridno rabi; vendar pa
naj nikdo ne skuša zdravljenja siliti, če se počasi razvija.
Treba je potrpljenja!

Žlezna bolezen  (žove) in angleška bolezen.
Obe te bolezni sta nasledek malokrvnosti, ktera se je že
na svet prinesla, ali pa vsled slabega hranjenja in slabe
odgoje že iz najnežnejih let. Zove imajo vzrok v zastrup-
Ijenji krvi, ktere se je že od starišev podedovala, ali pa je
tudi le v nerednem življenju matere iskati. Mleko bolane
matere ali dojke, dalje hranjenje otroka z neprebavljivimi
jedmi ali pa silenje z jedmi, tudi če je hrana zdrava, če
se je preveč zavžije, ali pa, kar je navada, če se otrokom
hrana žveči, kakor je samo na sebi že grdo, dalje če se
otroka tišči v usta kaučuknat ses, kar je ravno tako grdo,
potem če je premalo snage, če manjka svež zrak in prosto
gibanje, če se rabijo eliksiri in sredstva za spanje, (k tem
sliši tudi gibanje otrok), omehkuženje, posebno pa raba iz-
ključljivo toplih kopelj, pernate postelje, toplota v hiši, za-
vživanje kave in špiritov, dalje močne mesene juhe, kislih
težkih jedil v najnežnej starosti, vse to so vzroki žog in
angleške bolezni.

Kako se zdravi?  Ker smo našteli kaj vse povzroči
te bolezni, ni nam treba več praviti, kako se naj zdravijo,
ker je že spredaj opisano. Vseh teh vzrokov se ogibati,
zraven tega mrzle zavitke in vrni vanja bode k zdravljenju

14 *

največ pripomoglo, če je bolezen že tu. V vodi ali pa v
hrani naj se vsak dan vzame ena ali dve žlici koščene
moke. Hrana naj bo zraven mleka, ovsene sluzine, včasih
tudi malo koprečega čaja na suhar politega in malo želo¬
dove kave. V višji starosti krepčalno juho, prod in enako’
hrano z mlekom. Eazven tega naj se tudi le ob gotovem
času je, po kterem času se pa naj vsak dan ravna, sveži
zrak, gibanje i. t. d.

Žolčni kamen.  Ti se večinoma napravljajo vsled
oslabljenja žolčnih mišič, katero povzročuje zajerbo in zgo¬
ščevanje žolčne materije in izsedanje apna v žolčnem me¬
hurju. Ker je žolč prebavilo, iskati je vzrok v napačni
hrani, ki vpliva na ta organ ter ga oslabi. Pri ženah, ka¬
tere največ trpijo na tej bolezni, je kriv moderc, ki povzroči
da ne more žolč odteči. Ako kdo vedno sedi, razvijati se
mu more bitno ta bolezen. Velikost in število žolčnih ka-
menov, kateri so vsem žolčovodu more biti jako različna,
od peščenih zrnie do kurjega jajca in od jednega do tisoč
kosov. Vendar pojema število z rastočo velikostjo.

Dokler so kamni v žolčnem mehurju, ne povzroče
nikakih nadlog; ob ugodnem slučaji gredo brez teh po
čevah iz telesa. Ge med potoma pridejo do zadržkov, po¬
vzroče grozovitne napade. Klanje nastopa s hudimi boleči¬
nami, človeka mraz trese, bljuvanje, krč in blaznost se po¬
javijo, za nekoliko časa pojenjajo, pa se zopet povrnejo.

Te prikazni pojenjajo, če se kamen povrne zopet v
mehur, a obnove se, če jame kamen na novo potovati, če
se kamen stisne, sledi nevarna zlatenica in pokrivati se
morejo zelo jetra, čeva in drugi organi. Poči more prepona
in kamen stopiti v pluča in v dušnik. če se žolčni mehur

rani, vname se trebušna mrenica, kar je jako nevarno, celo
smrtonosno.

Zdravilo.  Ce se čuti klanje po trebuhu, napravi se
hitro sedečo (ali na stolu za potrebo) kopelj, ali toplo se¬
dečo kopelj, če mogoče z ovseno slamo ali varom cvetlic
{ob košnji), ali pa deva se prav tople nakladke na jeterno
stran in spodnje telo in mlačne klistire. Na to nesi bolnika
v postelj, umij ga, ne da bi se mnogo premikal.

Y oldajo ponudi mu vode in sadnih sokov in daj mu
vziti sladkega mandeljnovega ali olivnega olja. Sopari in
pranja se nadaljujejo; razun tega devaj mu telesne obkladke,
čeravno so napadi pojenjali. Žolčni kamni se odpravijo na¬
vadno še le nekoliko dni po prvem napadu. Nadaljuje se
delj časa z zdravljenjem ter poslužuje gorkih vporab in
hladnih sedečih kopeli.

Zagovor.

Kakor smo že s početka rekli, ima naravno zdrav¬
ljenje veliko privržencev, — a seveda, kar pa ni čuda tudi
veliko nasprotnikov. In kaj na svetu nima nasprotnikov?
Vsako početje, vsak dober namen, — vse! Da pa pridemo
k stvari, treba nam je rešiti le eno vprašanje. Komu jo
zaupati, ali naravnem zdravljenju, zdravljenju z navadno
vodo, •— ali pa z medicini?

Marsikedo bo si mislil: zakaj pa zdravniki ostajajo
šest let na vseučilišči, kakor, da bi se učili zdraviti?

Z ene strani je ta ugovor že opravičen; saj je vendar
res, da se je treba medicine šest let učiti. Drugo vpra¬
šanje pa je, česa da se je v teli šestih letih priučil?

In če bo na to kdo odgovoril: bolezni spoznavati in
jih zdraviti, moram mu zopet pritrditi; kajti, da se uči
bolezni spoznavati, je istina, in da po tem zdravi, za to
je zdravnik. Zdaj pa je zopet drugo vprašanje. Ali pa zna
bolezni tudi ozdravljati?

Jaz mislim, da na to vprašanje ne bo nikdo naglo
odgovarjal, ampak k večjemu z ramami zmigal, kajti že
stari pregovor pravi, da je lažje vprašati kakor odgovoriti.

Ker pa je vprašanje enkrat že stavljeno, ne smemo
se mu z dobrega ogniti, ampak na jeden ali drug način
rešiti.

Medicincem godi se, kakor prostemu mohamedaneu;
on pozna svojega Alaha in njegovega preroka Mohameda,
ter v nja veruje; kdo drugače veruje je nevernik. Skušaj
mohamedanca navdušiti za krščansko vero; vse bo ti za¬
stonj, on razven Alaha Boga ne pozna, če potrebuje lepo
vreme, pade na kolena, ter prosi zadrugo vreme; želja se
mu izpolni, in komu naj pripisuje to milost, kakor njego¬
vemu Alahu?

Na večjih krajih te knjige naglašali smo, da se često
prigodi, da si narava sama pomaga ter vzrok bolezni pre¬
maga, če pride medicinec s svojim zdravje obetajočim sred¬
stvom, ter bolnik potem res ozdravi, komu naj pripisuje
to dobroto, kakor tej čudotvorni tekočini, če je malo grenko,
pa vender pomaga!

Tej trditvi nasproti pa moramo konstatirati istino.
Dokazano je, da več takih bolnikov pomrje, kteri se dajo
od medieincev lečiti, kakor pa onih, kteri se ne dado lečiti,
ampak to skrb prepustijo materi naravi sami. Mi se pred
vsem sklicujemo na veleučenega zdravnika Dr. Skoda na
Dunaji, kterega smo v tej knjigi že omenili.

Tukaj omenimo še le dve od zdravnikov iznajdli umet¬
nosti, namreč: koze cepiti in pljučno sušico cepiti. Prvo
iznajdel je Dr. Jenner, drugo Dr. Koch. Cepljenje koz še
je danes v modi, med tem, ko so cepljenje pljučne sušice
že opustili. Pa ne koj, ampak (da med večini le en izgled
navedemo) v neki bolnišnici (imena iz posebnih vzrokov ne
navedemo) zdravili so kakega pol leta s tem sredstvom,
da bi se prepričali, ali bo res za kaj. In ljudje so cepali
kakor muhe! čez pol leta so si premislili češ: „ne smemo
ljudi tako trpinčiti!" Vi učeni možje, mi tudi mislimo da

— ~ 216

ne! Tako zdravilo bi še za pse in za mačke ne bilo, ve¬
liko manj pa za človeka!

Vendar zadosta!

Naravno zdravljenje bilo je vpeljano že nekdaj, in
zakaj bi se zopet ne vpeljalo, če se je dokazalo, da je
edino sredstvo, s katerim se zadobi zdravje ? Ali je boljše,
draga zdravila v lekarni kupovati, ktera ne le nič ne po¬
magajo, ampak škodujejo, ali pa je boljše, zdraviti se z
vodo, ktera, če bi že ne pomagala, nikdar ne škoduje?

Ako bi hoteli, dobili bi na stotine zahvalnih pisem,
ktera bi tukaj priobčili, ker pa nam ni na tem ležeče, da
ljudstvo ve, da je zdravljenje z vodo najvažneje zdravilno
sredstvo, ampak na tem, da bi se ljudje z vodo zdravili,
in tako sami poskusili in se prepričali, kako da je.

Da bo vas vsakdo dobro umel, in da nam ne bo treba
obširno govoriti, omenimo le, da je razloček med vodo in
zdravljenjem z umetnimi zdravili ta: če se zdravi z vodo,
prašati se mora, ali je kaj pomagalo, če se pa zdravi z
medicini, vprašati se mora, ali je kaj škodovalo.

Konečno še se moramo opravičiti radi večkratnega
ponavljanja enega in istega. To je bilo potrebno, ker dobro
vemo, da nekateri, ki čitajo le nekatera mesta v knjigi.

Tiskarne pogreške — če še se nahajajo — naj bla¬
govoli častiti bralec sam popraviti.

Stvarno kazalo

po abecednem redu.

Stran

A.

Agava 83

Aloja.83

Althaea rosea.86

Angelica silvestris ....  79

Angina.193

Angležka bolezen . . . . 211

Anzerina.79

Arniča montana.81

Augentrost. 86

li.

Baldrian.84

Bandwurm.186

Bezgovje.37

Bledica .83, 97

Bljuvanje.98

Blutvergiftung.201

Blutzersetzung.201

Bolečine hrbtnega mozka . 99

Bolečine vsled težkega prebav¬
ljanja .100

Bolezen živcev.102

Bolezni las.105

Bolezni čeljusti in zob . . 104

Bolezni vsled premrazenja . 105

Borovnice .......  80

Bos hoditi.24, 55

Brigčna bolezen.110

Brinovice.80

Buhliea.80

Stran

c.

Cevke.111

Citrona.80

Ojehorium intibus .... 81

Č.

Caj.36

Zmernost.109

črevesni katar.111

črnice.80

črni bezeg.80

Črv na prstu.114

črvivee.81

D.

Davica.118

Dieta bolnikov.41

Dihanje.13

Difteritis.118

Driska.80, 115

Dripa.85

Duševne bolezni.116

E.

Enzian.86

Epilepsia.109

Equisetum arvense ....  85

Euphrasia.86

Stran

Moeotok.180

Mokrota v postelji . . .82,  145

Motenje .85

Mraz. 15

Mrtud.146

Mrtvoudnost.147

Mrzle noge.148

Mrzle kopelji.56, 58

Mrzlica.42, 188

IV.

Nahod ........  86, 149

Nalezljive bolezni ....  150

Napihovanje.86, 152

Navali.153

Ned uha .148

Negodni porod.184

Nosečnost.154

O.

Občni krč.156

Obistne bolezni.85

Obleka.17, 21, 22

Obvezila.63

Oči.86

Očesni katar.157

Oči otekle.158

Oči tekoče.158

Oči vnete ..158

Ogerei.159

Oglje.83

Oh lavendulae.86

Omedlevica.161

Omela.84

Omotica.87

Omrtvica mehurja . . . . 161

Opahki.161

Opeklina ....  82, 83, 162

Opešavost.179

Oprtnik.84

Osepniee.162

Oslov kašelj.162

Smrdljive noge.

Solnčni zapal.

Soneiea.

Spalnica.

Spanje.

Spati če se ne more . . .

Spolne bolezni.

Spovitek.•_

Srčne bolezni . . . .85,

Stanovanje.

Steklost .

Stiski.

Strd.. • •

Stročje.

Svalnica.

Svedree .

Š.

Ščipek.

Šena.

Škoda ceplenja.

T.

Težkomiselnost.

Tifus .

Topla kopel.

Toličiča.

Trakulja.

Trešlika.

Trobentica.

Trnoliea.

Tussilago farfara ....

U.

Urtika.

Utonilci.108,

Utrditev.

Utrujenost.124,

Stran

83

181

86

19

26

181

182

184

182

17

99

186

27

36

74

86

85

183

183

185

75

70

187

186

188

86

86

83

82

191

16

182

—222  :

NARODNA IX UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

Naznanila in priporočila.

Solnograd.

ti

S*

S3

O

ti

fH

o

m

kakor sploh

rse zdravilno zelišče in dišave (lekarije)

(tudi za živinozdraviLske namene).

©SSC- Pošilja se z obratno pošto. i

Trgovina z zdravilnim zeliščem

na drobno in debelo

k. k. Hofapotheke Salzburg.

Cenilnih gratis in franko.'

CD

O

a

o

ca

s

ti

ti*

Solnograd.

Pristne lanene pletenine

po prečastitega gospoda župnika Sebastijana Kneippa

naravnem zdravilnem nauku in krepilni metodi

dobivajo se v zalogi:

Maribor

Cr-CLsta/^T- 2 ?lrlb_ajn.

Herrengasse,

kjer se tudi sprejemajo naročila za izdelovanje vsakovrstne prtenine po gornjem načinu
sa gospode, dame in otroke. — Ta naravna prtenina nosi se izredno prijetno vsled tega,
ker ne drgne telesa in ker sprejema vase vlažnost in pospešuje tok zraka, ter je sploh
najbolj zdravo oblačilo,-vrhu tega pere se lahko, podaje veliko čistoto,
ne omehkužuje, trpi dolgo ter je ceneno.

/ji 7)1 /ji /ji /ji /ji /ji /ji /ji /ji. /ji /ji 'ji /ji /ji /JI /ji /JI /ji .

Naznanila in priporočila.

\v\ (j/'

^k*(&t&£($LhsJS  6 / 6$A“l&C&6ZAXbJ^&6Xj&<>Z  iVaAač.vPa 6 " 6 " A?

—

43

—>3

43

-$ag

sl

—

H5»|
H5*3

4g

=S

3j

K

Zdravilnica z mrzlo vodo

(zdravljenje po Kneippovem  načinu)

V

Kamniku na Kranjskem.

Elegantno opravljene sobe za tujce.

Vsa obvestila dajejo se z vso pripravljenostjo.
Prospekti gratis in franko.


M

><—

>k~.

&

>kr—

-X*—

fi:

P=

s£~

ft

E


[? ^

]\aj!)o!jša je sladim kava.

To so besede prečastitega gospoda

župnika Seb. Kneippa.

Glej 2. izdajo ,.Tako živi" stran 81.

Zdravilna sladna kava

po propisu gosp. župnika dobiva se pristna le pri

F. H. Leithner-u,

Gradec, Mariahilferplatz 5.