LJUBLJANSKI SKOFIJSKI LIST St. VIII. Vsebina. 75. Pastirski list o praznovanju redncga svetega leta 1900. — 70. Hirtenbrief betreffend die Feier des ordentlichen Jubeljahres 1900. — 77. Suspensio Induigentiarum pro anno iubilaeo 1900. — 78. Constitutio PP. Leonis XIII., qua Indulgentiae pro anno iubilaeo 1900 conceduntur. — 79. Decretum Urbis et Orbis zadevajoc polnocno sv. maso v noci od 31. decembra 1899 do 1. janu-varja 1900 in v noCi od 31. decembra 1900 do 1. januvarja 1901. — 80. P. n. gg. uciteljem v preudarek. — 81. Druzba treznosti. — 82. Duplex indultum in favorem stipendiariorum Thalnitscherianorum. — 83. Vpeljava kronske veljave. — 84. Skofijska kronika. 75. Anton Bonaventura, po bozji in apostolskega sedeza milosti skof ljubljanski vsera vernikora svoje skofije mir, sreco in blagoslov v Gospodu nasem Jezusu Kristusu. Letosnji Bozic bo za ves svet prav po-sebnega pomena. Sv. Oce bodo tega dne slo-vesno razglasili zacetek redncga svetega leta, kakorsno se je do sedaj se le devetnajstkrat obhajalo in sicer v nasem stoletju samo enkrat 1. 1825. za papeza Leona XII. Predragi v Kristusu, dolzan sem, da Vas poducim, kaj sveto leto pomeni in kako ga moramo obhajati, ako hocemo biti delezni vseh milosti, katere nam sv. Oce to leto ponujajo. I. Prvo redno sveto leto je razglasil papez Bonifacij VIII. leta 1300. Odlocilo se je, naj se tako sv. leto praznuje konec vsacega sto-letja; pozneje se je odredilo, naj se praznuje vzacih 50 in na zadnje vsacih 25 let. Ker se radi velikih homatij in prekucij sv. leto ni moglo napovedati za leto 1800, 1850 in 1875, bo sedaj zaceto redno sveto leto se le dvaj-seto. Imeli smo pa v nasem stoletju nekoliko izrednih sv. let in sicer ze za papeza Leona XIII. trikrat, leta 1879, 1881 in 1883. Posebno ne- navadno pa je bilo sveto leto za Pija IX. ob casu vesoljnega cerkvenega zbora 1. 1870, katero je trajalo ved let. Pa zakaj se imenuje sv. leto? Sv. Oce sami pravijo, da radi tega, ker je v tem letu vec najsvetejsih obredov in posebno radi tega, ker nam tako leto podaja vec sredstev spo-sobnih, da si ocistimo duse in jih preporodimo k novemu zivljenju milosti BoLje. Da, sv. Oce samo to zelä, da bi vsi ljudje dosegli vecno z velicanj e, zato ponujajo vse pripo-mocke, katere je sam Jezus Kristus papezem za ozdravljevanje dus milostno izrocil. Da se pa za zvelicanje vseh prav posebno prizade-vajo, zahteva tok danasnjih casov. Res tudi nasi dnevi niso prazni dobrih krscanskih del, marvec trditi moramo, da je ni cednosti tako vzvisene in se tako tezke, v kateri se mnogo kristjanov ne bi tudi dan-danes odlikovalo, in le pohvalno moramo naglasevati krasne izglede in zasluzna dela kvscanskega sveta; saj ima, kakor pravijo sv. Oce, kräcanska vera od Boga v se zasejano neizcrpljivo in neprenchljivo moc poganjati in razvijati najlepse cednosti. Toda, ako se ozremo okoli sebe, kolike teme, kolike zmotc opazamo! oh koliko ne-stevilno mnozico vidimo, da dere v vecno po-gubljenje! Da, ali nc vidimo posebno pri bolj izsolanih ljudeh v mestih in po vaseh, pri mnogih obrtnikih in trgovcih, pa tudi pri de-lavcih v raznih tovarnah, da se jim krscansko zivljenje kar studi, da hlastno posezajo po stvareh pocutnih, zemcljskih, nizkih, mesenih, katerih se kar ne morejo nasititi, po katerih strastno koprne, za Boga pa ne marajo, na-nj se nc ozirajo. Pa kaj sledi za drustvo iz tacega mis-ljenja, prizadevanja in zivljenja? Kaj sledi? Oh saj vidimo: omajani so temelji nasih drzav! Od kod pa izvira to, da so vse ljudske strasti tako vzbujene, da so si navodi tako nasprotni in sovrazni, da se po mestih in rudokopih tudi v Avstriji siri medsebojna nestvpnost, med-sebojno preganjanje, zanicevanje, sovrastvo, da, celo prelivanje krvi, da se v drzavni zbornici delo ne napreduje, pac pa se v nji cuje in razlega divje vpitje in surovo zmerjanje? Ali ne izvirajo vsi ti prezalostni pojavi, kateri pretresajo in spodkopavajo drzavne temelje, ali ne izvirajo iz neobrzdanih strasti, katere necejo priznati ne pravice, ne postav, ampak v silnem toku podirajo vse, kar nasprotuje poze-ljenju oci, pozeljenju mesa in napuhu zivljenja? Toda od kod pa zadnji in prvi izvir vsemu temu pretuznemu zivljenju nasih dni? Sv. Oce nam na to odgovarjajo: premnogi kvarijo v sebi nebeski dar svete vere! Misljenja svojega necejo vravnavati po naukih vecne resnicc, po naukih svete vere! Prostost zahtevajo v mis-ljenju, neomcjeno prostost, ne marajo, da bi jih vczala sv. vera, pa zato hlastno pijejo strup skodljivih, veri in resnici protivnih naukov. Tako zastrupljeni sc odvrnejo od Boga in ni cuda, da zavlada v njih neobrzdana strast z onimi pogubnimi poslcdicami za osebno, drustveno in drzavno zivljenje. Kaj ne, to so tezke in ncvarnc bolezni danasnjih dni? Vsi trpimo in zelimo izdatnih zdravil. Ponujajo nam jih sv. Oce. Potrebno je, da zacnemo zopet misliti na vecno svoje zvelicanje, hrepeneti po nebeskih, nepremen-ljivih blagrih, za katere edino smo na svet prisli; svet naj bi torej spregledal in spoznal grde, tezke in nesrecne svoje zmote, naj bi se zopet obrnil nazaj k svojemu Bogu. Za to pa, pravijo sv. Oce, je naj bolj prikladno sveto leto. Zakaj ? V svetem letu skusa sveta cerkev, kot dobra, blaga in usmiljena mati, ljudi pripeljati zopet na pravo pot in jih nagniti, da z res-nicno pokoro popravijo, kar so zagresili. Pokora toraj se v svetem letu oznanjuje; ker se molitve pomnozujejo, ker ljudje bolj gorece, ponizneje, silneje molijo, potolazijo bolj gotovo pravicno jezo Bozjo, spravijo se z Bogom, ki jim preobilno deli potreb-nih milosti. V svetem letu odpre cerkev na siroko sebi izrocen zaklad milosti in od-pustkov, da bi vse kristjane privabila k po-kori, da bi, ako le mogoce, tudi uporne premagala s prekipeco ljubeznijo in izredno prizanesljivostjo. Zato pa smemo od sve-tega lcta, ako je Bozja volja, pricakovati prav obilnega, casu in potrebam primernega sadu. II. Sveto leto, ki se bo sedaj zacelo in bo trajalo do Bozica prihodnjega leta, ima pa se nckak prav poseben sijaj. Pripravlja se nam-rec po vsem krscanskem svetu prav velican-stveno slavlje na cast Gospodu nasemu Jezusu Kristusu v zahvalo za vse dobrote potekle in prejete iz Njegovega presvetega Srca v devet-najstem stoletju in v spravo za vsajpreobilna in pregrenka razzaljenja, ki so v istem stoletju ono isto Njegovo Srce mucila in prebadala. Koncem prejsnjega stoletja je divja in brezbozna prekueija na Francoskem hotelauni-citi sveto katolisko cerkev, z njo vero vjezusa, kot pravega Sina Bozjega in sploh vero v Boga. Iz Francoskega se je grda prekueija kot silno deroca, toda umazana reka razlila po vsej Evropi. Tajna drustva silijo na to, da se vse zivljenje v druzinah, v soli in v drzavi osvo-bodi od zapovedi Gospoda nasega Jezusa Kristusa, pa tudi sploh od zapovcdi Bozjih. Saj so se tekom sedanjega stoletja vse drzave proglasile kot drzave brez posebne vere, kot drzave, v katerih se sveta, edino resnicna ka-toliska vera enako ceni, podpira in brani kakor vsaka druga krscanska, da, tudi nekrscanska, judovska vera. Ali, da resnico povem, na pa-pirju tako stoji, v dejanju pa se varuje in brani vsaka zmota, sveta vera katoliska pa in vse njene naprave se v imenu svobode in vsestranske prostosti zavirajo, preganjajo. Naj-huje se posebno izobrazeni krogi in od njih poduceni nizji slojevi delavstva zaletujejo proti edino zvelicavni resnici, da je Jezus Kristus pravi Bog, druga oseba v presveti Trojici, Sin zivega Boga, ki stolujc na desnici Boga Oceta, pa je tudi osebno pricujoc v presvetem Resnjem Telesu. Tudi sv. Oce trdijo, da je nas cas ne samo enkrat videl ponovljen ari-janski zlocin o Bozanstvu Jezusovem. Arijani so pa grdi krivoverci cetrtega stoletja, ki so tajili Jezusovo Bozanstvo, pa so bili obsojcni na prvem cerkvenem obcnem zboru v Niceji leta 325. Her se je torcj tekom devetnajstega stoletja Jezusovo delo tako razdiralo, ker se je vpliv Jezusove cerkve zmiraj bolj odstranjeval iz javnega in zasebnega zivljenja, ker so se drzave postavile na druge temelje, ne pa na edino odresilne Jezusove nauke, ker se je Bozanstvo Jezusovo kar naravnost tajilo, ker se je zasmehovala in unicevala vera v Jezusa v presvetem Resnjem Telesu, ker so premnogi od svete mase in od svetega obhajila izosta-jali ne samo iz lahkoumne nemarnosti, ampak tudi radi svoje nevere, ker so mnogi Jezusa bozjeropno sprejemali: ali ni to za Jezusovo preljubece in preusmiljeno Srce tozno, grenko, razzaljivo, mucno? Oh, za vse je prisel Jezus na svet, za vse je trpcl in umrl, za vse je sveto svojo kri prelil, za vse ustanovil svojo cerkev, za vse je pricujoc v svetem zakra-mentu: toda premnogi ga necejo priznati; ga necejo ljubiti, premnogi so mu nehvalezni, beze od njega, ne verujejo va-nj, sovrazijo ga in izgubili se bodo za vekomaj! Torej jeli zastonj on trpel, zastonj umrl, ali naj zastonj zivi in ljubi v tabernakeljnu! Oh kolika zalost in toga in muka razjeda njegovo Bozje, usmi-ljeno Srce! Kaj hocemo pa mi storiti, ki smo tako srecni, da vanj verujcmo, da ga ljubimo, ter se njemu kot Bogu svojemu klanjamo? Ali nas ne bo nase srce samo po sebi gnalo na to, da mu s svojo vero, vdanostjo in ljubez-nijo zadoscujemo za vsa storjena mu razza-ljenja? In ali se nam ne zdi prav umestno, da zadoscevanje opravljamo ravno zadnje leto tako nesrecnega, Jezusu sovraznega stoletja? Kako prav so torcj storili zvesto Jezusu vdani krscanski mozje, da taka zadoscevalna slavlja prirejajo za leto 1900! Oh kako so vstregli najnujnejsim zeljam nasega srca! Cujte, kaj sv. Oce o tem sodijo. Sv. Oce pisejo: „Prav radi pohvalimo in odobravamo to namero, katero je zasnovala poboznost zasebnih moz: kaj bolj svetega, kaj bolj zvelicavnega se more storiti? Karkoli naj rod cloveski pozeli, karkoli naj ljubi in upa, karkoli naj namerava, v edinorojenem Sinu Bozjem je vse: on je namrec nase zve-licanje, zivljenje in vstajenje; ako bi hoteli njega zapustiti, bi se reklo, da hocemo po-polnoma poginiti. In ce tudi nikoli ne molci, ampak se vedno in povsod razlega Gospodu nasemu Jezusu Kristusu dolzno cescenje, hvala, cast in zahvaljevanje, vendar le nobena hva-leznost, nobeno povelicevanje ne more biti toliko, da mu ne bi bili dolzni izkazovati mno-gostevilnejsih in vecjih. Razen tega, ali je mi-nulo stoletje prineslo le malo tako pozabljivih in nehvaleznih ljudi, ki so Bozjemu svojemu Odreseniku za ljubezen navadno zanicevanje, za dobrote pa razzaljenje vracali? 0, zivljenje premnogih, ki se z njegovimi postavami in zapovedmi nie ne vjema, za gotovo doka-zuje njihovo hudobno in kar se da nehvalezno voljo. In kaj je to, da je nase stoletje isti ari-janski zlocin o Bozanstvu Jezusovem ne samo enkrat gledalo ponovljen! Zato le pogumno naprej vi vsi, ki ste z novo in prelepo namero svojo zopet pospesili to ljudsko po- 15- boznost ... in posebno za to si prizadevajte, da se zanicevaje odbija vse, kar se je v nasem casu brezboznega govorilo in storilo in sejavno zadoscuje za vsa ostudna razzaljcnja prizadcjana javno Bozanstvujczusa Kristusa.“ Takosv. Oce. Kaj pa mi verni Slovcnci ljubljanske sko-tije? Ali nimamo dovolj razloga zadostovati presv. Srcu Jczusovemu za premnoga razza-ljenja, ki jih trpi v presv. Resnjem telesu? Da molcim o javnem opravljanju in obrekovanju, o medsebojni jezi in sovrastvu nahujskanih oseb in stanov, s cimer se Jezusovo prelju-beznivo Srce neizrekljivo zali, vprasam le, ali se tudi pri nas ne taji Bozanstvo Jezusovo, ali se ni odlocno zametavalo krscanstvo kot vo-dilo javnega zivljenja, ali se posebno zadnji cas ne zahteva sola osvobojena od vpliva cerkve Jezusove, ali se ne pise zanicljivo zoper svete misijone, zoper pobozna romanja, zoper redovnike in redovnisko zivljenje, ali se ni kar naravnost hvalilo paganstvo, ali se ni opisavala Jezusova cerkev kot sovraznica na-rodov, ali se ne oznanjuje in povelicuje in pospesuje nesramnost in mesenost? Oh, saj so tacega za Gospoda Jezusa razzaljivega duha polni pogubni listi: „Slovenski Narod“, „Rodoljub“, „Rudeci Prapor“, „Ljubljanski Zvon“! Dobro cutim jaz, a lahko cutite tudi vi, da tarn, kjer se ti listi citajo, pocasi ohladi srce za katolisko cerkev, za sluzbo Bozjo, za pre-jemanje sv. zakramentov, da je tarn najblizja nevarnost opustiti vse krscanske dolznosti in pozabiti na Gospoda Jezusa. In zakaj se v teh listih prav pogosto citajo preumazane stvari proti duhovnikom in redovnikom? Zakaj? Zato, da se do sluzabnikov Bozjih in oznanjevavcev vecnih resnic v srca bravcev zaseje nezaup-nost, in se bravci ravno s tem najuspesnise odbijajo od vsega cerkvenega zivljenja, ki ga vzdrzujejo ravno duhovni. Vprasam Vas, ali niso ti casopisi nevarni za vase versko prepricanje, za vase versko zivljenje, nevarni za srecno vaso vecnost? Ako je pa to resnicno, prosim, ali smete te liste narocevati? brati? v hisi trpeti ? Ali jih dober kristjan sme siriti in priporocati ? Po vesti in pred Bogom jih ne sme. Ako torej hocete ostati v ljubezni Bozji, ako necete, da vam omrzne sv. vera, tedaj zaprite vratalistom: „Slovenski Narod“, „Rodoljub“, „Rudeci Prapor“, „Ljubljanski Zvon“! Ali torej nimamo tudi mi razloga dovolj, da poslusamo glas sv. Oceta in v svetem letu prav posebno zadostujemo Bozjemu vSrcu na-sega Jezusa v tabernakeljnu za vse pregrenke razzalitve, katera je v sedanjem stoletju med nami pretrpel in jih mora se trpeti ? Za to srcu nasemu zazeleno zadoscevanje odlocujem posebno praznike sv.Resnjega Telesa, presvetega Srca Jezusovega in njihove osmine, potem vse dneve od Bozica prihodnjega leta 1900 do praznika sv. Tr eh Kraljev leta 1901. Nacin slovesnega zadoscevanja bom se posebej o pravem casu naznanil. Zelim pa, da v svetem letu raste stevilo vernikov in stevilo tistih zupnij, kjer se ob nedeljah skupno in glasno casti presveti Zakrament; zelim, da se prav obilno vsi, posebno mozje in fantje, vdelezu-jete svecanosti prvega petka ali prve nedelje v mescu in ako mogoce, pristopate k sprav-nemu sv. obhajilu; zelim, da se siri tretji red, bratovscina sv. druzine, Marijanske druzbe za kante in dekleta, da tako zdruzeni veckrat pre-jemate sv. zakramente ter dobivate moci in razsvetljenja, in se boste mogli bojevati zoper sv oje strasti, zoper razna zapeljevanja in osta-nete zvesti svojemu Jezusu ne samo z besedo, ampak tudi z zivljenjem po njegovih naukih. Za vse to pa naj vas nagibajo sveti misijoni, ki so se ze letos na mnogih krajih obhajali, pa se bodo se na vecih tekom sv. leta. Sveti misijoni so klic k pokori, k poboljsanju zivljenja, k ljubezni in zvestobi Jezusu, nasemu Odreseniku. Ako se po teh mojih zeljah rav-nate, dali boste Bozjemu Srcu Jezusovemu ono zadoscenje, o katerem trdijo sv. Oce, da je najboljse. Pisejo namrec: „Nacin zadoscevanja najbolj zazelen in najvec vreden, ki ima izrazene in vzgane si znake resnice, je ta, ako se kesamo, ker smo gresili, in ako po izpro-senem miru in odpuscenju od Boga vse svoje dolznosti tocneje izpolnjujemo, ali se jih zopet poprimemo, ce smo od njih prenehali. Ker pa za vse to ravno sveto leto ponuja najvec ugodnih prilik, je razvidno, da se mora krscan-sko ljudstvo zanje pripravljati prav iz srca in polno svetega zaupanja.“ III. Ko sem Vam, predragi v Kristusu, raz-lozil, kaj namerava sveto leto in katere po-sebne prepotrebne in jezusu sovraznemu casu primerne slovesnosti se zanj pripravljajo, cujte se, kako sv. Oce sveto leto napovedujejo in kaj ozir poboznosti in odpustkov v tem letu odlocujejo. Napovedujejo pa sv. Oce sveto leto s temi-le besedami: „Povzdignivsi oci k nebu in presrcno proseci Boga, ki je bogat v usmi-ljenju, naj bi nasim zeljam in nasemu podvzetju pritrdil, ter blagovolil s Svojo mocjo um clo-veski razsvetliti, voljo pa po dobroti svoji spodbuditi: sledeci stopinjam rimskih pa-pezev, nasih prednikov in s pritrjenjem ca-stitih nasih bratov, kardinalov svete rimske cerkve, napovedujemo in proglasujemo po oblasti vsemogocnega Boga, blazenih apo-stolov Petra in Pavla in po oblasti nasi v nasem svetem mestu splosno in veliko sveto leto trajajoce od prvih vecernic Bozica 1899 pa do prvih vecernic Bozica 1900, katero naj bo v cast Bozjo, v zvelicanje dus in rast svete cerkve, ter hocemo, da naj je s tem listom napovedano in razglaseno." Ko so sv. Oce s temi besedami sv. leto napovedali in razglasili, odprejo bogate zaklade sebi v varstvo in v upravo izrocenih milosti, ter podeljujejo popolno odpuscenje vseh kazni za grehe vsem tistim, ki se res skesanega srca spovedö, pristopijo k sv. obhajilu in ki, ako stanujejo v Rimu, dvajset dni, ako so pa kot romarji v Rim prisli, deset dni nepretr-goma ali pretrgoma vsaj po enkrat na dan po-bozno obiscejo velike cerkve sv. Petra, svetega Pavla, sv. Janeza v Lateranu in svete Marije Sneznice, pa molijo za povisanje sv. cerkve, za izkoreninjenje krivover, za edinost med krscanskimi vladarji in za blagostanje krscan-skega ljudstva. Odpustki sv. leta se torej morejo dobiti samo v Rimu. Navadno se po dokoncanem sv. letu dopusti, da se nekoliko casa odpustki sv. leta dobivajo tudi zunaj Rima povsod po katoliskem svetu, kar se bo v letu 1901 tudi sedaj skoraj gotovo dopustilo, toda tekom pravega sv. leta 1900 se dobivajo odpustki samo v Rimu. Zato nas pa tudi sv. Oce prav ljubeznivo v Rim vabijo in upajo, da bodo verniki kaj radi hiteli tja v vecno mesto, ne da bi uzivali posvet-nih veselic, da bi si pasli puhlo radovednost, ampak da zadoste svojemu verskemu prepri-canju in spoznajo pred celim svetom svojo krscansko vero. V Rim nas torej sv. Oce vabijo. To je pa tudi prav in se spodobi. Kaj pa je Rim ? Sam Bog mu je vtisnil znak posebnega velicanstva in dostojanstva uredivsi vse tako, da je ravno v Rimu sv. Peter po-stavil svoj vladarski prestol, da ravno v Rimu vladajo papezi, prvi in pravi namestniki Jezu-sovi, vrhovni poglavarji vseh katolicanov, vsega katoliskega svetä. Sv. Oce pisejo: „Romati v Rim nagiba vse ze prirojena posebnost tega mesta, in od Boga mu vtisnjen znak, katerega nobena cloveska nakana, no-bena sila izbrisati ne more. Saj je za prevzvi-sena in vse clovesko presegajoca opravila Jezus Kristus, Odresenik cloveskega rodu, pred vsemi mesti ravno Rim odbral in sebi posvetil; tukaj je ne brez skrivnostnih in dolgotrajnih priprav utemeljil bivalisce za svoje gospodovanje; tukaj naj bo, je zapovedal, za vecne case prestol njegovega namestnika; tukaj je hotel, da se luc njegovega nebeskega nauka cista in nepokvar-jena ohrani in od tukaj naj se sveti nauk kakor iz pravega in najbogatejsega studenca, razliva po vseh delih sveta, in sicer tako, da naspro-tuje samemu Jezusu, kdor bi nasprotoval rimski veri. Svetost mesta povisujejo stari verski spo-minki, izredno velicanstvo velikih cekvä, gro-bovi prvakov med apostoli, podzemska poko-palisca prepogumnih mucencev. Kdor vse to dobro razume, gotovo bo cutil, da v Rimu ne roma po tujem, ampak po domacem mestu, in s pomocjo Bozjo se bo vrnil iz Rima boljsi kakor pa je prisel v Rim.“ Tako ljubeznivo in nujno nas sv. Oce va-bijo v Rim, da mi tarn pricujoci spoznamo imcnitnost, posebno vaznost in oblast vecnega mesta. Da bi nas pa tja bolj gotovo privabili, zato preklicujejo vse do scdaj vernikom po-deljcnc odpustke tako, da jih tekom sv. leta nikdo ne rnore dobiti doma, ampak le v Rimu. Veljavni ostanejo samo ti-le odpustki: 1. od-pustki podeljeni za smrtno uro; 2. odpustki podeljeni za „angelovo ccscenje“; 3. odpustki desetih let in deset kvadragen za obiskovalce ccrkvä, kjer je sv. Resnje Telo izpostavljeno za 40urno cescenje; 4. odpustki za sprem-ljevavce prcsv. Zakramcnta, ko se k bolnikom nosi, in pa za one, ki posljejo sveco, da jo drugi nosi; 5 odpustki obiskovavcem cerkve Marije Kraljice angelov zraven Asisija o porci-junkuli; 6. nekatcvi odpustki, katcrc podelju-jcjo skofje v skofovskem ornatu; 7. odpustki privilegiranega altarja za pokojne in vsi drugi podeljeni samo v prid pokojnih, kakor tudi vsi odpustki podeljeni v prid zivih, toda ti samo zato, da se s priprosnjo morcjo daro-vati za mrtve, tako da koristijo samo mrtvim, ne pa zivim. Pa sv. Oce ne preklicujejo le odpustkov, ampak tudi vsa razna pooblastila dana skofom razven pooblastila podcliti odpustke za smrtno uro in tudi druge duhovne v to pooblastiti in pa razven pooblastila za spreglede in od-veze njihovih podloznikov v vseh skrivnih slucajih, ce so tudi sv. Stolici pridrzani, kakor dopusca sv. tridentinski zbor in pa tudi v javnih slucajih, kakor jim to za posamezne osebe in slucaje dopusca sv. Stolica ali pa splosno ccrkveno pravo. Pooblastila in odpustke pa so sv. Oce ravno zato omejili, da bi mi pohitcli v Rim in se tarn udclezili nenavadnih, izrcdnih mi-losti sv. leta, potrdili se v sveti veri, pozivili v krscanskem zivljenju in bolj gotovo se zve-licali. Glas njegov bodo verniki, kakor v po-prejsnjih, tako tudi v sedanjem sv. letu po-slusali in trumoma hiteli na grobe sv. apostolov, v veeni Rim. In kakor v poprejsnjih svetih letih, tako se bo tudi v sedanjem blagoslov nebeski kot velika reka razlival iz Rima po vesoljnem svetu in tudi po mili nasi slovenski domovini. Ali smem upati, da se nas iz nase skotije toliko zbere, da pojdemo skupno skozi Loreto v Rim kot poslusni sinovi sv. Oceta ? V Jeruzalem niste mogli, predalec je, kaj pa v Rim? Ako se mi bo naznanilo, da je upati precejsnje vdelezbe, ukrenil bom vse potrebno, da gremo skupno v Loreto in Rim, poklonimo se sv. Ocetu in opravimo predpisane poboz-nosti za odpustke, da tako dobimo obilno blagoslova Bozjega za sebe, za svoje domace, za svojo skotijo in za ves svet. Res, ogromna vecina vas ne bo mogla romati v Rim, ali vendar se bo nad vse razlil blagoslov svetega leta; s svetim Pavlom vam klicem: „Bratje, opominjamo vas, da milosti Bozje ne prejemate zastonj; saj Bog govori: „uslisal sem te v milosti bogatem casu in na dan zvelicanja sem ti pomagal.“ „Glejte, sedaj je milosti poln cas, sedaj je dan zvelicanja.1)“ Ne zaprimo torej svojih vrat blagoslovu svetega leta, ampak odprimo vrata nase dobre volje pokori in spreobrnjenju, razsirimo roke za molitev, da razlije nebo obilnost blagoslova sv. leta na nas. Odprimo svoja srea, svoje hise, svojo domovino! Koncujoce se stoletje ni bilo ravno sreeno, ni bilo blago-slovljeno, ni uzivalo sladkega miru. Novo, dvajseto stoletje bi moglo sreeno biti brez novih topov, brez novih strojev in tovaren, toda nikakor ne brez Bozjega blagoslova. Dvajseto stoletje potrebuje miru, srenega, dusnega miru, ne pa zdihovanja in obupnosti; toda mir se ne vseli razen v cista srea: sveto leto naj nam jih ocisti vsaj vsaeega smrtnega greha, posebno greha necistosti. Dvajseto stoletje potrebuje miru v dru-zinah, miru v obeinah. Miru pa ni tarn, kjer zive ljudje le za pozemeljsko sreco, le za tclesno vzivanje, za veselice, za zabave, sploh le za casnost; tu ni miru, ampak st rast, razdor, sploh nemir, nezadovoljnost. V svetem letu pa nam klicejo sv. Oce, naj odtrgamo svoja srea od uzivanja in pohlepnosti, odtrgamo od ') 2. Cor. 6, 1. 2. zemlje in pocutnosti, ter srce in oko obrnemo kvisku k Bogu, k vecnosti. To pa ni mogoce brez vere, brez molitve, brez krscanskega ziv-ljenja v druzinah in obcinah. Sveto leto pa namerava ravno vse, hiso in mesto, koco in vas prekvasiti z duhom molitve, z duhom prave poboznosti; saj je sveto leto — leto molitve. Dvajseto stoletje potrebuje miru za narode in za vse dele sveta. O naj se zmanjsa nevosc-ljivost in sovraznost med narodi, naj ne bo svetovnih vojskä. Sveto leto oznanjuje lju-bezen in slogo, oznanjuje in prinasa mir Bozji. 0 naj bi le vsi v duhu svetega leta k molitvi roke povzdignili in iz srca vpili: pridi k nam tvoje kraljestvo, kraljestvo miru; o naj bi vsi po zelji sv. Oceta srce svoje darovali bozjemu Srcu Jezusovemu, potem bi Bozja ljubezen in nebeski mir vsa srca, vse narode zdruzil in zedinil, saj ga ni imena pod nebom danega ljudem, da se v njem zvelicajo, razven Imena Jezusovega. K njemu se moramo torej zateci, k njemu, ki je pot, resnica in zivljenje. Da, sveti mir bi se k nam priselil, padel bi iz rok krvavi mec prepirov in vojskä, ko bi vsi kraljestvo Jezusovo priznali, ko bi se vsi prav iz srca njemu podvrgli in ko bi „vsak jezik spriceval, da je Gospod Jezus Kristus v slavi Boga Oceta.“ ') Sveto leto bi bilo vhod v novo zlato stoletje. IV. Za pocetek svetega leta pa to - le dolo-cujem: 1. Ta pastirski list naj se vernikom IV. adventno nedeljo prebere. 2. Popoldne naj se izpostavi presv. Resnje Telo eno uro; verniki naj se povabijo, da mnogostevilno pridejo molit, ako mogoce glasno v zboru, da bi se blagoslov Bozji v svetem letu prav obilno razlival nad vso rimsko-katolisko cerkev, nad naso Avstrijo in prav posebno nad naso skofijo. ') Phil. 2, H. V Ljubljani na praznik sv. Nikolaja, 3. Ob angelovem cescenju naj se pol ure prav slovesno po vseh cerkvah zvoni in tako pocetek sv. leta oznani. 4. V noci od 31. decembra 1899 do 1. januarja 1900 se sme po vseh cerkvah in ka-pelah, kjerkoli se hrani sv. Resnje Telo, pre-sveti Zakrament ob enajsti uri izpostaviti; zelim, da se po zupnih in samostanskih cerkvah, ako je mogoce in se bo dobilo mo-livcev, sv. Resnje Telo ze poprej izpostavi, n. pr. ob desetih, ali osmih, ali sestih in naj bo izpostavljeno do konca sv. mase, ali pa tudi do sestih zjutraj, kar naj gg. zupniki sami odlocijo; o polnoci naj bo sveta masa peta ali tiha, toda samo ena in sicer de festo in Circumcisione Domini et Octava Nativitatis; verniki morejo med sv. maso, pa tudi izven sv. mase pristopiti k sv. obhajilu. Kdor hoce k sv. obhajilu pristopiti, zanj se spodobi, da od 8. ali vsaj 10. ure zvecer nicesar vec ne uzije. Saj se za pocetek sv. leta spodobi, da po noci vstanemo in hitimo poklonit se Stvarniku vesoljstva, darovat mu najmilejso zrtev, namrec Jagnje Bozje in udelezit se svete vecerje, da v ugodnem casu zamoremo dobiti pomoc, milost in usmiljenje: „Sedaj namrec nam je zvelicanje blize; sedaj je cas ugoden, sedaj so dnevi zveli-canja.“ Ako se cerkev Jezusova prispodablja devicam hitecim zeninu nasproti ravno po noci, naj bi ravno v tej slovesni priliki poslusali te-le svete besede: pripravite svoje svetiljke: glejte, zenin prihaja, pojdite mu nasproti! (Decret. Urb. et Orb. de 13. Nov. 1899). Na novega leta dan, naj se opravi sluzba Bozja po navadi; za to dopustim, da se tarn, kjer je to potrebno, binira in sicer naj bi-nira g. zupnik ali oni g. duhoven, katerega odloci gosp. zupnik. Blagoslov vsemogocnega Boga, Oceta in Sina in svetega Duha naj pride nad vas in naj ostane zmiraj nad vami. Amen. dne 6. decembra 1899. t Anton Bonaventura skof. 76. IStti-Sl von Hotles itub des Apostolischen Stlchl'es Gnaden Jürstöischof von Laibach) nllrn gläubigen feiner flinttft Jrithrn, tzril und Srjrn non unfmiii ßkrrn und §rilanhr 3tfus thnsiiis! $)a§ heurige Weihnachtsfest wird für die ge-sammte Welt von besonderer Bedeutung feilt, deuu der Hl. Vater wird au diesem Tage den Beginn des ordnungsmäßig wiederkehrenden Jubiläums feierlich verküudeu, wie es bis jetzt erst 19 mal gefeiert worden und zwar in nnserin Jahrhundert nur einmal im Jahre 1825 unter Papst Leo XII. Als meine Pflicht erachte ich es, au euch, Geliebte im Herrn, einige Worte der Belehrung zu richten, was das Jubiläum bedeute und wie wir es zn feiern haben, um aller vom hl. Vater iu diesem Jahre nns gebotenen Gnaden theilhastig werden zu können. I. Das erste ordentliche Jubiläum ist vom Papste Bonifaeins VIII. im Jahre 1300 verkündet worden; zugleich wurde für den Schluss eines jeden Jahr-hunderts ein ähnliches Jnbilänm bestimmt; später änderte man diese Bestimmung dahiu ab, dass es alle 50, uud schließlich alle 25 Jahre gefeiert werden sollte Weil gewaltiger Verwirrungen und Umtriebe wegen in den Jahren 1800, 1850, 1875 ein Jubiläum nicht verkündet werde» konnte, wird das jetzt begonnene, ordentliche Jnbilänm erst das 20. sein. Doch außerordentliche Jubiläen sind schon unter Leo XIII. dreimal gefeiert worden und zwar iit den Jahren 1879, 1881, 1883, und ganz außergewöhnlich war das mehrere Jahre dauernde Jnbilänm unter Pius IX. zur Zeit der allgemeinen Kirchenversaiiimlnng vom Jahre 1870. Und warnm wird das Jnbilänm auch heiliges Jahr genannt? Der Hl. Vater erklärt es uns selbst: deshalb, weil in diesem Jahre die Hl. Kirche ihre heiligen Andachtsübungen verdoppelt und znmal deshalb, weil uus iu diesem Jahre mehr Mittel geboten werden, geeignet, unser Leben zu läutern und unsere Seele in der Heiligkeit zu erneuern. Der Herzens- wunsch des Hl. Vaters ist ja nur der, alle Menschen zur Erlangung ihres Seelenheiles hinzuführen uud deshalb bietet er uus alle Mittel, die der Heilaud selbst deu Päpsten zur Heiligung unserer Seelen gnädigst in die Hand gegeben. Die Strömung unserer Zeit verlangt es ja, das Seelenheil aller sich in ganz besonderer Weise angelegen sein zu lassen. Wahr ist es zwar, auch in unseren Tagen fehlt es nicht an guten, christlichen Werken, ja, es gibt keine so erhabene und beschwerliche Tugend, in der sich viele Christen auch heutzutage nicht auszeichueu würden, und mit Freuden müssen wir die herrlichen Beispiele und verdienstvollen Werke der christlichen Welt hervorheben: der christliche Glaube hat ja, sagt der hl. Vater, eine von Gott ihm eingepflanzte nie versiegbare, nie vergängliche Kraft, die herrlichsten Tugenden aufkeimen und sich entwickeln zu lassen. Wenn man aber Umschau hält und den Blick nach der entgegengesetzten Seite wendet) welche Blindheit, welche Verirrung, welch eine Menge von Menschen, die dem ewigen Verderben zueilen ! Sehen wir denn nicht gerade bei den Gebildeten in den Städten und auf dem Lande, bei Kanflenten und Gewerbetreibenden, gar unter Arbeitern in Fabriken, wie sie das christliche Leben aneckelt und wie sie nach sinnlichen, irdischen, niedrigen, fleischlichen Gelüsten streben, ohne je daran genug zu haben — allein um Gott kümmern sie sich nicht, für ihn haben sie nicht das geringste Interesse. Und was für Folgen ergeben sich für die Gesellschaft ans solchen Grundsätzen, solchen Bestrebungen uud solchem Leben? Ja leider, wir sehen diese verderblichen Folgen. Die Fundamente unserer Staaten sind erschüttert, untergraben. Woher kommt es denn, dass alle Leidenschaften der Völker so erregt, die Völker gegenseitig so aufgehetzt sind und sich feindselig gegenüber stehen; woher kommt es, dass in den Städten und Bergwerken (auch bei uns in Oesterreich) gegenseitige Unduldsamkeit, Verachtung, Hass und Verfolgung mehr und mehr um sich greift? Sind diese traurigen Erscheinungen, welche die Fundamente der Staaten erschüttern und untergraben, sind sie nicht eine Folge ungebändigter Leidenschaften, welche kein Gesetz und keine Gerechtigkeit bestehen lassen, ja rücksichtslos alles uiederreißeu wollen, was der Siu-ueslust, der Fleischeslust und der Hossahrt des Lebens nicht zusagt? Und wo wäre der eigentliche Grund dieser allzutraurigen Bestrebungen unserer Tage zu suchen? Der Hl. Vater gibt uns die Antwort: Gar zu viele haben die himmlische Gabe des übernatürlichen Glaubens von sich geworfen; ihre Anschauungen wollen sie nicht nach den Grundsätzen der ewigen Wahrheit einrichten; Freiheit verlangen sie für ihre Denkweise, absolute Freiheit. Deshalb schlürfen sie leidenschaftlich das Gift verderblicher, dem Glanben und der Wahrheit Hohn sprechender Lehren und wenden sich ab von Gott. Es ist deshalb kein Wunder, wenn in ihnen die nngebändigte Leidenschaft mit allen ihren verderblichen Folgen für das private, soziale und staatliche Leben die Oberhand gewinnt. Ist dies nicht eine schwere, gefährliche Geisteskrankheit unserer Tage? Leiden wir denn nicht daran und sollten wir nicht nach Heilmitteln verlangen? Der hl. Vater bietet uns solche an. Unsere Gedanken müssen wieder an unser ewiges Seelenheil hingelenkt werden nnd unsere Bestrebungen uach den ewigen, unendlichen Gütern, für die allein wir auf die Welt gekommen, hiiigeordiiet werden; die Welt soll zur Einsicht und Erkenntnis ihrer großen, traurigen, verderbenbringenden Verirrungen kommen nnd zn ihrem Gott, ihrem Schöpfer wieder znrückkehren. Und dazu möge nns, sagt der Hl. Vater, gerade das Jnbilänm verhelfen. Und wie so? Im Jnbeljahre versucht die Hl. Kirche, als die beste, edelste und barmherzigste Mutter, ihre Kinder wieder ans den wahren Weg znrückzuführen nnd zn aufrichtiger Bnße anfznforder», auf dass sie dadurch wieder gut machen, was sie verfehlt. Buße wird also im Jubiläum verkündet: verdoppelte Andacht, heißes, deinüthiges, inbrünstiges Gebet ist gewiss geeignet den gerechten Zorn Gottes zu besänftigen, uns mit ihm wieder zn versöhnen und die uns nöthigeit Gnaden von ihm zu erflehen. Im Jubeljahre öffnet uns die Hl. Kirche ihre ganze Schatzkammer von Gnaden und Ablässen in der Absicht, desto leichter und gewisser alle Christen zur Buße aufzurütteln, ja, womöglich auch die Widerspenstigen durch Beweise ihrer überschwänglichen Liebe und außergewöhnlichen Nachgiebigkeit für Gott zu gewinnen. Und deshalb müssen wir, so Gott will, vom Jubiläum die besten, der Zeit nnd den Bedürfnissen entsprechenden Früchte erwarten. II. Außerdem hat das Jubiläum, welches Heuer beginnt und mit Weihnachten des nächsten Jahres abgeschlossen sein wird, noch eine ganz besondere Bedeutung : in der ganzen katholischen Welt wird eine großartige Huldigungsfeier unserm Herrn und Heiland Jesus Christus vorbereitet und zwar zur Danksagung für alle in diesem Jahrhundert ans seinem allerheiligsten Herzen uns zugekommenen Wohlthaten und zur Sühne für die übergroßen nnd schmerzlichsten Beleidigungen, von welchen in diesem Jahrhunderte Sein heiligstes Herz unaufhörlich gequält und verwundet worden ist. Zu Ende des vorigen Jahrhunderts wollte eine gottlose Revolution in Frankreich die hl. katholische Kirche vernichten, mit ihr den Glauben au Jesum Christum als den wahren Sohn Gottes, ja, überhaupt den Glauben an Gott aus den Herzen der Gläubigen ausrotten. Aus Frankreich ergoßen sich die reißenden nnd schmutzigen Finthen der Revolution über ganz Europa. Geheime Gesellschaften drängten und drängen immer gewalttätiger darauf hin, dass Familie, Schule und Staat befreit werden sollten von den Geboten unseres Heilandes Jesu Christi, befreit von den Geboten Gottes. Es haben sich ja im Laufe des Jahrhundertes alle Staaten als eon-fessionslos erklärt, als Staaten, in denen der einzig wahre Hl. katholische Glaube gerade so geachtet, geschützt und vertheidiget wird, wie jede andere falsche christliche, ja auch nicht christliche, jüdische Confessio»; oder, richtiger gesagt, aus dem Papiere steht zwar die katholische Kirche anderen Consessionen gleichgestellt, in der That judoch wird jeder Jrrthnm beschützt und vertheidiget, die Hl. katholische Kirche mit allen ihren Einrichtungen hingegen wird unter dem Deckmantel des Fortschrittes und allseitiger Freiheit der Verfolgung preisgegeben. Ganz besonders heftig wird die Lehre über Jesnm Christum, als wahren Gott, der zur Rechten des Vaters im Himmel thront, uud auch im Allerheiligsten Altarsaeramente gegenwärtig ist, bekämpft, vehöhnt und geleugnet, weshalb anch der heilige Vater ausdrücklich bemerkt, dass iii unserer Zeit mehr als einmal die gottlose arianische Haeresie, welche die Gottheit Jesu leugnete, wiederholt worden sei. Ist nun die Thatsache, dass mau iu Lause des XIX. Jahrhuudertes die Interessen des Heilandes so sehr bekämpft und den Einfluss seiner Kirche ans dem privaten und öffentlichen Leben immer mehr entfernt, dass sich die Staaten mit Hintansetzung Jesu des Herr» auf eilte ganz andere Grundlage gestellt haben, dass die Gottheit Jesu Christi ganz offen geleugnet, und der Glaube au ihn im Allerheiligsten Altarsaeramente geschmäht und verhöhnt wird, dass die heiligen Hostien missbraucht und geschändet werden, ist ferner die Thatsache, dass sehr viele nicht blos aus leichtsinniger Gleichgiltigkeit, sondern auch wegen ihres Unglaubens von der hl. Messe und hl. Coiu-lnuuion fent bleiben, ja viele sogar den Heiland sacrilegisch empfangen .... ist diese Thatsache für das vor Liebe und Barmherzigkeit überströmende Herz Jesn nicht traurig, bitter, peinlich und beleidigend genug? Der Heiland ist ja für alle Menschen ans die Welt gekommen, für alle hat er gelitten, für alle sein heiligstes Blnt vergossen, für alle seine Kirche eingesetzt, für alle ist er gegenwärtig im allerheiligsten Altarsaeramente und doch, wie viele wollen ihn nicht anerkennen, wollen ihn nicht lieben; in ihrer Undankbarkeit fliehen sie vor ihm und werden ans ewig verloren gehen. Umsonst also seine Qnalen, umsonst seine Todesangst, umsonst seine Liebe und sein Leben im Tabernakel! Welche Schmerzen, Trauer uud Qnalen müssen wohl sein göttliches, barmherziges Herz erfüllen! Was sollen nun wir thmt, die wir so glücklich sind, dass wir an ihn glauben, ihn lieben und ihn als unfern Gott anbeten ? Wird unser Herz nicht von selbst dazu otigetriebeit, dass wir ihn durch unfern lebendigen Glauben und unsere hingehende Liebe für alle ihm ziigefiigten Beleidigungen Genngthnung leisten nnd zwar gerade im letzten Jahre dieses so unglückliche», dem Heilande so feindlich gesinnten Jahrhunderts ? Wie recht haben also die oben genannten katholischen, dem Heilande ergebenen Männer gehandelt, dass sie solche sühnende Feierlichkeiten für das Jahr 1900 aitregeit, wie sehr kamen sie nnserm innigsten Herzenswünsche entgegen! Höret, was darüber der hl. Vater denkt. Der hl. Vater schreibt: „Bereitwilligst spenden wir Unser Lob und Unsere Anerkennung diesem Plane, den die Frömmigkeit Einzelner geschaffen. Könnte denn etwas Heiligeres und Heilsameres ins Werk gesetzt werden ? Was das Menschengeschlecht ersehnt, was es liebt, erhofft nnd erstrebt, Alles liegt im eingeborenen Gottessohn; er ist ja unser Heil, unser Leben und unsere Auferstehung; ihn verlassen wollen, das hieße sich selber ins tiefste Verderben stürzen. Es ist nun wahr, niemals verstummt sie, nein, immer und überall wiederhallt die Christo dem Herrn gebüreude Anbetung, sei» Lob, seine Verherrlichung, der ihm schuldige Dank; doch die Beweise des Dankes nnd der Verehrung können niemals so groß sein, dass ihm nicht weit zahlreichere und größere gebürte». Hat ferner »icht unser Jahrhundert gar Manche aufzuweifen, die voll schnöden Undankes ihrem göttlichen Erlöser seine Liebe mit Verachtung, seine Wohlthate» mit Beleidigungen vergelten? Wahrlich, das Leben so Vieler, die um sein Gesetz und sein Gebot sich nicht kümmern, ist ein Beweis jener verwerflichen und undankbaren Gesinnung. Und hat nicht unsere Zeit es mehr als einmal gesehen, dass die Frevelthat des Arius, die Leugnung der Gottheit Christi, erneuert ward? Darum muthig ans Werk, ihr Alle, die ihr mit diesem neuen und herrlichen Vorschläge die Frömmigkeit des Volkes angeregt habet. Durch diese religiösen Kundgebungen möget ihr eueren Abscheu gegen alle Gottlosigkeit, welche in unseren Tagen durch Wort und That begangen worden, mtsbrüden und für die Beleidigungen Jesu Christi, mit denen seine göttliche Majestät öffentlich verletzt wurde, öffentlich Sühne leisten." So der Hl. Vater. Was liegt nun Ench, in Christo geliebte Gläubige der Laibacher Diöcese, ob? Habeu beim nicht auch wir Grund genug dem allerheiligsten Herzen Jesn für alle die Beleidigungen, die ihm im Altarsaeramente zugefügt werden, Sühne'z» leisten? Schweigen will ich von öffentlichen Verleumdungen, schweigen von gegenseitigem Hasse aufgehetzter Personen und Stände, ich frage nur, wird denn nicht auch bei uns die Gottheit Christi geleugnet, hat man nicht das Christenthnm als das Grundprinzip des öffentlichen Lebens laut verworfen, wird nicht gerade in jüngster Zeit die Trennung der Schule vom Einflüsse der Hl. Kirche verlangt, wird nicht gegen Hl. Missionen, gegen fromme Pilgerfahrten, gegen Ordenslente und das klösterliche Leben lästernd geschrieben, hat man nicht sogar das Heidenthnm gerühmt und die Kirche Jesu als eine Feindin der Nationen hingestellt, wird denn nicht Unzucht und Fleischeslust als des Menschen Höchstes gepriesen und verherrlichet? Sind denn nicht Bücher und Zeitungen einer gewissen Richtung voll von diesem Gott und seiner Kirche feindlich entgegentretenden Geiste? Ich weiß es und auch ihr müsst es fühlen, dass dort, wo Blätter und Bücher dieser Richtung gelesen werden, die Herzen kalt werden für die katholische Kirche, und tan für den Gottesdienst und Empfang der hl. Sakramente, dass dort die größte Gefahr droht, die christlichen Pflichten zu vernachlässigen und auf Gott zu vergessen. — Nun frage ich, sind derartige Zeitungen und Bücher nicht gefährlich für euere gläubige Ueberzengnng, für euer christliches Leben, gefährlich für euer ewiges Seelenheil? Und wenn sie es sind, dürft ihr sie bestellen? oder lesen? in euern Häusern behalten? weiter verbreiten und empfehlen? Haben wir demnach nicht Grund genug, auf den Ruf des hl. Vaters zu hören? und sollen wir nicht gerade in diesem Jubiläum bereit sein dem göttlichen Herzen Jesu im Tabernakel für alle die bittern Beleidigungen, die es in unferm Jahrhundert erlitten und noch erleiden muss, Sühne zu leisten? Für diese nnserm Herzen so zusagende Genugthuung bestimme ich besonders die Feiertage: Frohnleichnam, Herz-Jesn Fest mit ihren Octaven, ferner die Tage von Weihnachten künftigen Jahres 1900 bis zu drei hl. Königen des Jahres 1901. Die Art und Weise der feierlichen Genugthunug wird euch zur rechten Zeit knndgemacht werden. Vorläufig spreche ich nur den Wunsch ans, es möge zunehmen die Zahl der Gläubigen und der Pfarreien, welche au Sonntagen gemeinschaftlich und laut das allerheiligste Altarsakrament anbeten; es mögen sich alle, besonders Männer und Jünglinge, in reicher Anzahl au der Herz-Jesu-Feier am ersten Freitag oder Sonntag des Mo- nates betheiligen und wenn möglich, zum Tische des Herrn hintreten; es mögen Verbreitung finden der dritte Orden, die Bruderschaft der hl. Familie, die Marianischen Kongregationen für Jünglinge und Mädchen, dass sie so vereint öfters die hl. Sacra-mente empfangen, Kraft und Erleuchtung finden zum Kampfe gegen alle Leidenschaften und Versuchungen, und zur Treue dem Heilande nicht blos dem Munde, sondern auch dem Herzen und dem Leben nach. Zu allem dem sollen euch die hl. Missionen anleiten und aneifern; sie ermahnen ja zur Buße und zur Besserung des Lebens und entflammen die Herzen zur Liebe und Treue zu nnserm Heilande, Jesu Christo. Wenn ihr diese meine Wünsche erfüllet, bann werdet ihr dem göttlichen Herzen Jesu jene Genugthunug leisten, von der der hl. Vater sagt, dass sie die beste sei. Er schreibt nämlich: „Die erwünschteste und werthvollste Art und Weise der Genugthuung, die das Gepräge der Wahrheit und innern Ernstes an sich trägt, ist die, dass wir unsere Fehler bereuen, und nach erbetener Verzeihung und erlangtem Herzensfrieden unsere Pflichten genauer erfüllen, oder damit vom frischen beginnen, falls wir davon nachgelassen. Weil aber für all dies gerade das Jubiläum die besten Gelegenheiten bietet, ist es klar, dass sich das christliche Volk darauf mit ganzem Herzen und voll des heiligsten Vertrauens vorbereiten müsse." III. Nachdem ich Euch, Geliebte int Herrn, erklärt, was das Jubiläum bezweckt, und welche zweckdienliche und unserer dem Heilande so feindlichen Geistes-strörnnng angemessene Feierlichkeiten dafür vorbereitet werden, höret nun, wie der hl. Vater uns das Jubiläum verkündet, und bezüglich der Andachten und Ablässe sich äußert. Er sagt: „Darum haben Wir denn die Augen zum Himmel erhoben und zum erbarmungsreicheu Gott inständig gebetet, er möge Unser Wollen und Beginnen gnädig segnen, mit seiner Gnade den Geist der Menschen erleuchten und in seiner Güte die Herzen rühren. Und nun dem Beispiele der römischen Päpste, Unserer Vorgänger, folgend, in Übereinstimmung mit Unfern ehrwürdigen Brüdern, den Cardinälett der hl. römischen Kirche, verordnen und 16» verkündigen Wir hiemit im Namen des allmächtigen Gottes, im Namen der Hl. Apostel Petrus und Paulus und in Unserm Namen ein allgemeines, großes Jubiläum, welches mit der ersten Vesper des Weihnachtsfestes im Jahre 1899 beginnen und mit der ersten Vesper des Weihnachtsfestes im Jahre 1900 schließen soll. Möge es von glücklichem Erfolge begleitet sein zur Ehre Gottes, zum Heile der Seelen, zum Besten der Kirche." Nachdem so der Hl. Vater das Jubiläum verkündet, öffnet er die reiche Schatzkammer der ihm anvertrauten und zur Verwaltung übergebene» Gnaden und verleiht vollkommenen Ablass allen jenen, welche wahrhaft ihre Sünden bereuen, die hl. Sakramente der Buße und des Altares empfangen und die römischen Basiliken des hl. Petrus uud Paulus, St. Johann im Lateran und Maria Maggiore besuchen: und zwar alle jene, die in Rom ihren Wohnsitz haben, sollen jene Kirchen an zwanzig Tagen, jene aber, die als Pilger nach Rom gekommen sind, mindestens an zehn Tagen, wenigstens einmal täglich mit Andacht besuchen und daselbst für die Erhöhnng der Kirche, für die Ausrottung der Irrlehren, für die Eintracht unter den katholichen Fürsten und für das Wohl des christlichen Volkes beten. Die Ablässe können also nur in Rom gewonnen werden. Gewöhnlich wird »ach Ablauf des Jubeljahres durch Verlängerung derselben für einige Monate bewilliget, dass die Jubiläumsablässe unter bestimmten Bedingungen in jeder Pfarre gewonnen werden körnten. Das haben wir wahrscheinlich mich für das Jahr 1901 zn erwarten; allein im Jahre 1900 körnte» die Ablässe mir in Rom gewonnen werde». Deshalb ladet uus der Hl. Vater so liebevoll nach Rom ei» und erwartet, dass die Gläubigen recht gerne hin in die ewige Stadt eilen werden, nicht mit Neugierde zu befriedigen oder an weltlichen Unterhaltungen ihr Herz zu sättigen, sondern dass sie ihrer gläubigen Ueberzengung Genüge leisten uud vor der ganzen Welt ihren christlichen Glauben bekennen. Nach Rom ist also der Ruf des hl. Vaters. Uud wie gerecht und geziemend ist dies! Was ist denn Rom für uns? Gott selbst hat dieser Stadt das Merkmal besonderer Würde »nd Erhabenheit eingeprägt. Er hat es ja in seiner Vorsehung so ge- fügt, dass der hl. Petrus gerade in Rom seinen apostolischen Stuhl anfgefchlagen hat, er, der erste Papst, der erste nnd eigentliche Stellvertreter des Heilandes, »nd das Oberhaupt aller Katholiken, der ganzen katholischen Welt. Der hl. Vater schreibt: „Zn einer Pilgerfahrt nach Rom regt uns a» schon das ureigenste Wesen der ewigen Stadt, ihr eigentümlicher Charakter, der ihr von Gott selbst ausgeprägt ist, und weder durch Menscheitlist, noch durch Gewalt verwischt werden kann. Denn Jesns Christus, der Heiland der Welt, hat die Stadt Rom vor allen ändern Städten zu einer erhabenen, nnd zwar nicht blos menschlichen Bestimmung auserkoren, und für sich selbst hat er sie geweiht. Hier hat er, nicht ohne lange und geheimnisvolle Vorbereitung, den Sitz seines Reiches errichtet; hier soll nach seiner Anordnung der Thron seines Stellvertreters für alle Zeiten stehen; hier soll, so hat er gewollt, das Licht der himmlischen Lehre heilig uud unverletzt gehütet werden und voit hier soll dasselbe wie voit seinem Hanptorte nnd ans seiner vornehmsten Quelle weithin über alle Lande sich verbreiten, so zwar, dass, wer vom römischen Glauben abweicht, von Christus selbst sich trennt. Die Heiligkeit Roms wird »och gehoben durch die uralten Denkmale der Religion, durch die großartige Erhabenheit seiner Kirchen, durch die Gräber der Apostelsürsteu und durch die Katakomben, die unterirdischen Grabstätten der Helden des Martyriums. Wer die Stimmen all dieser Denkwürdigkeiten zu vernehmen versteht, der wird wahrhaft fühlen, dass er nicht in einer fremden Stadt weilt, sondern in seiner Heimat sich befindet, nnd mit Gottes Gnade wird er besser, als er gekommen, von hier zurückkehren." So liebevoll und energisch ladet uns der heilige Vater nach Rom, auf dass wir dort anwesend die Erhabenheit, Bedeutung und Würde dieser Stadt fühlen und kennen lernen möchten. Und um ja gewisser dieses zu erreichen, widerruft er alle bisher deu Gläubigen ertheilten Ablässe und beschränkt sie so, dass sie während des Jubiläums nicht zu Hause, sondern nur itt Rom gewonnen werden können. Giltig bleiben nur folgende Ablässe: 1) die Ablässe itt der Sterbestunde; 2) Ablässe für den englischen Gruß; 3) Ablässe von 10 Jahren nnd 10 Quadragenen für deu Besuch der Kirchen, wo das Allerheiligste zur 40stiilidigeii Anbetung ausgesetzt ist; 4) Ablässe für die Begleiter des Altarsakrameutes, meint es zu Kranken getragen wird; 5) Ablässe für den Besuch der Kirche „Maria, Königin der Engel" in Portiun-cula; 6) einige Ablässe, welche die Bischöse ertheilen, wenn sie sich ihres Bischofs-Ornates bedienen; 7) die Ablässe des privilegierten Altares für Verstorbene, sowie alle anderen Ablässe, welche den Verstorbene« zugewendet werdeu, auch die Ablässe für Lebende, aber mir so weit man damit den Verstorbenen helfen will, so dass sie den Verstorbenen und nicht den Lebenden zn Gute kommen. Allein nicht blos die Ablässe widerruft der Hl. Vater, sondern auch alle anderen den Bischöfen gegebenen Vollmachten, außer die Vollmacht für Sterbeablässe und für Dispensen und Absolutionen ihrer Untergebenen in allen geheimen, wenn auch dem päpstliche» Stuhle reservierten Fällen, wie sie das Tridentinische Coucil zuerkenut, und auch in öffentlichen Fällen, wie sie für einzelne Personen und Eiuzelfälle der römische Stuhl oder das allgemeine Kirchenrecht zngesteht. Die Vollmachten und Ablässe beschränkt nun der Hl. Vater, um uns entschiedener für die Romreise zn bestimmen, ans dass wir dort an den außergewöhnlichen Gnaden des Jubiläums Theil nehmen, im Hl. Glauben uns bestärken, im christlichen Leben uns erneuern itud so sicherer das Seelenheil erlangen. Wie in den früheren Jahren, so werden mich in diesem Jnbilänm die Gläubigen seine Stimme hören, scharenweise werden sie hinströmen zn beit Gräbern der Apostel, ins ewige Rom; und wie einst, so wird sich mich jetzt der Segen Gottes von Rom ans über die ganze Welt ergießen, auch über unser eugeres Vaterland. Dürste ich vielleicht meiner Hoff-nnng Ausdruck geben, dass sich eine genügende Anzahl von Pilgern auch aus unserer Diöeese finden könnte, die gewillt wären über Loretto nach Rom zum hl. Vater als gehorsame Söhne zu pilgeru? Wenn sich eine genügende Zahl von Pilgern melden sollte, werde ich alle Vorsorge treffen, dass wir mitsammen Loretto besuche«, in Rom dem hl. Vater unsere Huldigung darbringeu, dort alle für die Ablässe vorgeschriebeuen Andachten verrichten und so reichlichen Segen Gottes für uns, für unsere Angehörigen, für unsere Diöeese, für die ganze Welt vom Himmel erflehen. Wahr ist es mm, dass die größte Mehrzahl nach Rom zu pilgeru verhindert sein wird, allein auch über diese wird sich der Segen Gottes ergießen; mit dem hl. Paulus rufe ich euch zn: „Brüder, mir ermahnen euch, dass ihr nicht vergeblich die Gnade Gottes empfanget; denn Gott spricht: „„Zur gnadenreichen Zeit erhör ich Dich und am Tage des Heils helf ich Dir."" Siehe, jetzt ist die gnadenreiche Zeit, siehe, jetzt ist der Tag des Heiles."1) Verschließen wir also nufere Thüreu dem Segen des Jubiläums nicht, öffnen wir die Thore unseres guten Willens zur Buße und Besserung und erheben wir die Hände zum inbrünstigen Gebete, ans dass der Gnadenregen des Jubiläums, sich ergieße über uns, über unsere Herzen, unsere Häuser, unser Vaterland. Das zur Neige gehende Jahrhundert kannte wenig Glück, brachte wenig Segen, fand wenig süßen Friedens, das neue zwanzigste Jahrhundert könnte glücklich werden ohne neue Kanonen, neue Maschinen und Fabriken, nie aber ohne den Segen des Jubiläums. Das zwanzigste Jahrhundert bedarf nicht des Jammers und der Verzweiflung, nein, es hat nur den Frieden nöthig, den wahren, inneren Herzeusfrieden; dieser zieht aber mir ein in reine Herzen und die soll uns reinigen das Jubiläum, wenigstens von den Todsünde», zumal vou der Sünde der Unzucht. Das zwanzigste Jahrhundert bedarf des Friedens in den Familien, in beit Gemeinden. Den Frieden findet mau aber nicht dort, wo man bloss für das irdische Glück lebt, nur für den körperliche» Genuss arbeitet, nur für Zerstreuungen und Unterhaltungen; da herrscht der liebe Friede nicht, solider» nur Unzufriedenheit, Zwist und Hader und Unwille. Im Jubiläum ermahnt uns nun der hl. Vater loszureißen unsere Herzen vou der Genusssucht und Lüsternheit, loszureißen von der Erde und Sinneslust und Aug und Herz hinaufzurichten gegen Gott, in die Ewigkeit. Dies ist aber unmöglich ohne Glanben, ohne Gebet, ohne christliches Leben in den Familien und den Gemeinden. Das Jubiläum will nun alles, Haus und Flur, Land und Stadt durchwehen mit dem Geiste des Gebetes und wahrer Andacht, es ist ja ein heiliges Jahr. ‘) 2 Cor. 6; 1. 2. Das zwanzigste Jahrhundert bedarf des Friedens für die Völker, für alle Theile der Welt. Es möge nur fern bleiben der Neid und die Feindseligkeit der Stationen, fern von uns ein Welt- und Völkerkrieg! Das Jubiläum verkündet uns ja Liebe und Eintracht, verkündet und verschafft uns den Frieden Gottes. Würden doch alle in diesem Geiste die Hände zum Gebete falten nnd von ganzem Herzen ansrufen: znkomme uns Dein Reich, das Reich des Friedens und der Liebe; würden doch alle nach dem Wunsche des hl. Vaters ihr Herz dem göttlichen Herzen Jesu schenken und darbringen, dann würde die Liebe Gottes und der himmlische Friede alle Herzen, alle Völker vereinen und näher bringen, es ist ja unter dem Himmel de» Menschen kein Name gegeben, um selig zu werden, als der Name Jesns Christus; zu ihm müssen wir nnsere Zuflucht nehmen, der da ist der Weg, die Wahrheit und das Lebe». Dann, ja dann würde der hl. Friede bei uns seinen Einzug halten, lind das blutige Schwert der Schlachte» und Kriege würde in der Scheide ruhe», wen» alle das Reich Jes» Christi anerkenne» und sich ihm vollständig unterwerfen wollten, nnd wenn „alle Znngen bekennen würden, dass der Herr Jesns Christus in der Herrlichkeit Gottes des Vaters ist" '), dann würde das Jnbilänm den Eingang bilden zu einem neuen, goldenen Jahrhundert. IV. Znr Beginnfeier des Jubiläums ordne ich folgendes an: 1. Dieser Hirtenbrief soll de» Gläubigen am 4. Adventssonntag vorgelesen werden. 2. Nachmittag soll man das Allerheiligste durch eine Stunde den Gläubigen znr Anbetung anssetzen; sie sollen anfgesordert werden, sich daran recht zahlreich zu betheiligen nnd womöglich laut und gemeinschaftlich zu bete», auf dass der Segen Gottes im Jubiläumsjahre sich recht reichlich ergieße über die römisch-katholische Kirche, über unser Oesterreich und unser engeres Vaterland. ') Phil. 2, it. 3 Zn Ave Maria soll in allen Kirchen eine halbe Stunde hindurch ein feierliches Geläute ftatt-findeu. 4. I» der Nacht vom 31. Dezember 1899 bis 1. Jänner 1900 darf in allen Kirchen nnd Kapelle», wo das Allerheiligste aufbewahrt wird, dasselbe spätestens lim i 1 Uhr, wo es jedoch leicht möglich ist und Anbeter vorhanden fein werden, schon um 10, 8 oder ti Uhr ansgesetzt, zn Mitternacht ein Hochamt oder eine stille Messe, aber nur eine und zwar de festo in Circurncisione Domini et Octava Nativitatis gehalten werden. Die Gläubigen können während der heiligen Messe oder auch außerhalb derselben die hl. Cominnnion empfange«, nur mögen sie von 8, oder wenigstens von 10 Uhr abends ange-faugett keine Nahrung mehr zu sich nehmen. Das Allerheiligste kann bis zum Schlüsse der hl. Messe, oder auch länger bis 2, 4 oder ti Uhr früh ansgesetzt bleiben; denn es ziemt sich ja für den Beginn des Jubiläums, dass wir schon zur Nachtzeit [auffteheit und hineilen den Schöpfer des Weltalls auzubeten, ihm das kostbarste Opfer, das Lamm Gottes dar-zubriitgeit, am Hl. Abendmahl Theil zu nehmen und auf diese Weise in dieser gelegenen Zeit uns Hilfe, Gnaden und Barmherzigkeit erflehen: „Siehe, jetzt ist die gnadenreiche Zeit, siehe, jetzt ist der Tag des Heils." Die Kirche des Herrn wird mit den Jungfrauen verglichen, welche gerade zur Nachtzeit ihrem Bräutigam entgegeneilen, so sollen wir bei dieser feierlichen Gelegenheit dieser hl. Worte uns erinnern: machet zurecht eitere Lampen: sichet, der Bräutigam kommt, eilet ihm entgegen! (Decret. Urb. et Orb. de 13. Nov. 1899). Am Neujahrsfeste soll der Gottesdienst in der üblichen Art uitb Weise abgehalten werden, weshalb ich überall dort, wo es nothwendig erscheint, die facultas binandi »ach Ermessen der Herren Pfarrer crtheife. Der Segen des allmächtigen Gottes des Vaters und des Sohnes nnd des heiligen Geistes komme über euch und bleibe immerdar bei (Stich. Anteil. Laibach am Feste des Hl. Nikolaus am 0. Dezember 1899. t 31 ntou ßötmuciitiivrt, Fürstbischof. 77. SVSPENSIO INDVLGENTIARVM ET FACVLTATVM VERTENTE ANNO VNIVERSALIS IVBILAEI MILLESIMO NONINGENTESIMO LEO EPISCOPVS SERVVSSERVORVM DEI AD PERPETVAM REI MEMOKIAM. Quod Pontificum maximorum sanxit auctoritas, ut Anni sacri solemnia Romae potissimum ageventur, id quidem cum provisa divinitus dignitate et grandioribus muneribus almae Urbis est admodum congruens. Haee enim omnium, quotquot ubique sunt, christianorum patria communis: haec sedes sacrae potestatis princeps, eadem-que traditae a Deo doctrinae custos sempiterna: hinc ut ab unico augustissimoque capite in omnes christianae reipublicae venas perenni communicatione vita propa-gatur. Nihil ergo tarn consentaneum, quam calholicos homines vocatu Sedis Apostolicae huc certa per inter-valla temporum convenire, ut scilicet una simul et re-media expiandis animis in Urbe reperiant et romanam auctoritatem praesentes agnoscant. Quod cum tarn salu-tare ac frugiferum appareat, sane cupimus ut urbs Roma toto anno proximo maiore qua fieri potest frequentia mortalium celebretur: ob eamque rem peregrinationis romanae cupidis velut stimulos addituri, admissorum expiandorum privilegia, quae liberalitate indulgentiaque Ecclesiae passim concessa sunt, intermitti volumus: vi-delicet, quod plures decessores Nostri in caussis simi-libus consuevere, Indulgentias usitatas apostolica aucto-ritate ad totum Annum sacrum suspendimus: verum-tamen prudenti quadam temperatione modoque adhibito, ut infra scriptum est. Integras atque immutatas permanere volumus et decernimus I. Indulgentias in articulo mortis concessas: II. Eam, qua fruuntur ex auctoritate Benedicti XIII decessoris Nostri, quotquot ad sacri aeris pulsum de genu vel stantes Salutationem angelicam, aliamve pro temporis ratione precationem recitaverint: III. Indulgentiam decem annorum totidemque qua-dragenarum Pii IX auctoritate an. MDCCCLXXVI iis tributam qui pie templa visitent in quibus Sacramentum augustum quadraginta horarum spatio adorandum pro-ponitur: IV. Ilias item Innocentii XI et Innocentii XII de-cessorum Nostrorum decreto iis constitutas, qui Sacra- mentum augustum, cum ad aegrotos defertur, comitentur, vel cereum aut facem per alios deferendam ea occa-sione mittant: V. Indulgentiam alias concessam adeuntibus pietatis causa templum sanctae Mariae Angelorum Ordinis Fra-trum Minor um extra Assisii moenia a vesperis Galen -darum Augusti ad solis occasum diei insequentis: VI. Indulgentias, quas S. R. E. Gardinales Legati a latere, apostolicae Sedis Nuntii, item Episcopi in usu Pontificalium aut impertienda benedictione aliave forma consueta largiri solent: VII. Indulgentias Altarium Privilegiatorum pro fidelibus defunctis, aliasque eodem modo pro solis de-functis concessas: item quaecumque vivis quidem con-cessae sint, sed hac dumtaxat causa ut defunctis per modum suffragii directe applicari valeant. Quas omnes et singulas volumus non prodesse vivis, prodesse defunctis. De facultatibus vero haec constituimus et sanci-mus, quae sequuntur. I. Rata firmaque sit facultas Episcopis aliisque lo-corum Ordinariis impertiendi indulgentias in articulo mortis eamdemque communicandi secundum Litteras a Benedicto XIV decessore Nostro datas Nonis Aprilis An. MDCCXLVII: II. Item ratae firmaeque sint facultates Tribunalis Officii Inquisitionis adversus haereticam pravitatem, eiusque Officialium: Missionariorum quoque et Mini-strorum qui vel ab eodem Tribunali, vel a Gongrega-tione S. R. E. Gardinalium negotiis propagandae Eidei praeposita, vel alias ab apostolica Sede ad id deputati fuerint: nominatim facultas absolvendi ab haeresi eos, qui, eiurato errore, ad fidem redierint: III. Ratae firmaeque sint facultates, quas Officium Pocnitentiariae Nostrae apostolicae Missionariis, in locis Missionum earumque occasione exercendas, concesserit: IV. Item facultates Episcoporum aliorumque sa-crorum Antistitum circa dispensationes et absolutiones suorum subditorum in casibus occultis etiam Sedi apo- stolicae reservatis, quemadmodum ipsis a sacra Triden-tina Synodo, seu alias, etiam in publicis casibus, a iure communi ecclesiastico et ab apostolica Sede pro certis personis et casibus permissae dignoscuntur. Idem sta-tuimus de facultatibus Antistitum Ordinum religiosorum, quaecumque ipsis in Reguläres sibi subiectos ab apostolica Sede tributae sint. Iis exceptis, de quibus supra memoravimus, ce-teras omnes et singulas Indulgentias tarn plenarias, etiam ad instar Iubilaei concessas, quam non plenarias, su-spendimus ac nullas iubemus esse. Similique ratione facultates et indulta absolvendi etiam a casibus Nobis et apostolicae Sedi reservatis, relaxandi censuras, com-mutandi vota, dispensandi etiam super irregularitatibus et impedimentis cuilibet quoquo modo concessa, suspen-dimus ac nulli suffragari volumus ac decernimus. Quo-circa praesentium auctoritate Litterarum praecipimus ac mandamus, ut, praeter Indulgentias Iubilaei, easque quas supra nominatim excepimus, nullae praeterea aliae uspiam, sub poena excommunicationis eo ipso incur-rendae aliisque poenis arbitrio Ordinariorum infiigendis, publicentur, indicantur, vel in usum demandentur. Quaecumque autem bis Litteris decrcta contincntur, omnia ca stabilia, rata, valida esse volumus et iubemus, contrariis non obstantibus quibuscumque. Earum vero exemplis aut transumptis, etiam im-pressis, Notarii publici manu et sigillo personae in ecclesiastica dignitate constitutae munitis, eamdem volumus haberi fidem, quae haberetur praesentibus si essent exhibitae vel ostensae. Nulli ergo hominum liceat hanc paginam Nostrae suspensionis, decreti, declarationis, voluntatis infringere, vel ei ausu temerario contra Ire, si quis autcm hoc attentare praesumpserit, indignationem omnipotentis Dei ac beatorum Apostolorum Petri et Pauli se noverit in-cursurum. Datum Romae apud Sanctum Petrum anno Incar-nationis Dominicae millesimo octingentesimo nonage-simo nono Pridie Cal. Octobris, Pontificatus Nostri anno vicesimo secundo. C CARD. ALOISI MASELLA PRO-DAT. A. CARD. MACCHI VISA DE CVRIA I. DE AQVILA E VICECOMITIRVS Loco f Plumbi Reg. in Secret. Brevinm. I. CVGNONIVS. 78. Sanctissimi Domini Nostri LEONIS DIVINA PROVIDENTIA PAP AE XIII. CONSTITVTIO QVA INDVLGENTIAE 1VB1LAEI ANNIMDCCCC CONCEDVNTVR MONIALIBVS, OBLATIS, TERriARIIS ALIISQVE 81 VE PVELLIS 81 VE MVLIERIBVS IN MONASTERIIS PIISVE COMMVNITATIBVS DEGENTIBVS EREMITIS, INFIRMIS, CARCERE AVT CAPTIVITATE DETENTIS CVM OPPORTVNIS FACVLTATIBVS CIRCA ABSOLVTIONES ET VOTORVM COMMVTATIONES LEO EPISCOPVS SERVVS SERVORUM DEI AD FVTVRAM REI MEMORIAM Aeterni Pastoris infinitam caritatem animo repu-tantes, qui proprias oves zelika nez'arnost za cvrsto z>crsko prepricanjc in krscansko zivljenje ? Zalostno dejstvo je, da pri vsej vnemi, ki se opazuje pri prejemanju sv. zakramentov, stevilo mostva malo raste. Gotovo se je ze marsikaj poskusalo, pa trud se slabo poplaca, pri starih navadah ostane. Kako odpomoci tej ne prav veseli prikazni? Naj-prvo odstraniti zadrzke, ki odvracujejo moske in mla-denice od veckratnega prejemanja sv. zakramentov, potem pa na vse mogoce nacine olajsevati in pospese-vati prejemanje. Med zadrzki, ki odvracujejo moske od pogostnega prejemanja, je v prvi vrsti m o s k a n a r a v a , ki se tezko premakne in razum mora ze s precej tehtnimi razlogi vplivati na mosko sree, da se gane. se v bolezni caka moz, dokler ni za res. Mozem ne gre v glavo, da bi bilo treba veckrat pristopiti, ne najdejo subjektivno dosti moenih razlogov zato. Skoraj bi dejali, da navadni objektivni razlogi za pogostno prejemanje niso ncznani. Kaj pa jemljc moc tum razlogom ? S t r a s t — vsaj jeden izmcd pogla-vitnih grehov. — Vcasih prav nedolzna strast: Moz ljubi dclikatni grizljej turskega zelisca, ako ne pride na vrsto prcd sv. maso, odreci si mora slast vseh slasti et non habet gustum sacramenti. Sploh je pozresnost primoskih precejsna zapreka. Tesc biti mora za delavno ljudstvo biti nekaj hudega, ker toiilcrat brez potrebe miluje duhovnika zaradi tega, da ne govorimo o mas-nikih, katere ze med govorom ali saj koncem sv. masc ali precej po sv. obhajilu segece v zejnem grlu. Za mladenicc pa je najhujsa ovira sesta zapoved in kar je z njo v zvezi. Mladenic je vcasih tako dosleden, da pusti sv. obhajilo, ce tudi je dobil odvezo, ker ve, da ostane pri starem, v starih priloznostih in zvezah, v starih grehih. Superbia radix omnium malorum! Napuh pa je vselej strahopeten. Doba raznovrstnega ponosa je doba strahopetnosti prcd takozvanira javnim mnenjem. To javno mnenje ustrahuje tudi moska srca, ako niso ponizna. Strah prcd javnostjo je torej tretji vzrok, da je mladcnicem in mozem tesno pri sreu, ko Ireba k sv. zakramentom. Javno mnenje je torej nasprotno verskemu pre-pricanju, nie drugega ni nego duh mesa, duh sveta in duh satana. Moc zoper spaccno javno mnenje ima pa samo duh Kristusov, ki se javlja v zivem verskem pre-pricanju. Ako mozje in mladenici podlezejo javnemu mnenju, kje vzrok ? Mozje in mladenici nimajo zivega verskega prepricanja, nimajo d u h a Kristusovega: Si quis spiritum Christi non habet, non est eius (Rom. 8. 9.) Njegove, Kristu-sove misli, njegove zelje: to je duh Kristusov. Njegova najvisa misel je ideja njegovega kraljestva: sed regnum Christi non de hoc mundo. Mozje in mladenici hocejo shajati s svetom, nimajo misli Kristusove: „Ne prosim za svet, ampak za te, katere si mi dal, niso od sveta, kakor tudi jaz nisem od sveta (Jan. 17. 9. 16.); mozje in mladenici nimajo zelj Kristusovih: ut vitam lxabeant et abundantius habeant: mozje in mladenici pac ume-vajo te besede v materijalnem smislu: vec zivljenja po mesu, in se vec. Zato jih ni k sv. zakramentom, v katcrih sc dovrsi summa Kristusovih zelj: ut dilectio, qua dilexisti me, in ipsis sit, et ego in ipsis, ut habeant gaudium meum impletum in semetipsis (Joan. 17. 26. 13.) Panem de coelis, praestitisti eis omne delectamentum in se habentem, sed non habent gustum, ker jih ne veseli misel Kristusova, in zelja Kristusova jim tudi ni mar, da bi imeli njegovo veselje dopolnjcno sami v sebi pri sv. zakramentih. Pa pustimo modrovanje, ker bi se zdelo, da prevec zahtevamo od navadnih kristijanov. Seveda, zato pa so navadni kristi-jani, katerim so malcnkostne sege vaznejse od bistvenih resnic o odresenju, o milosti in zivljenju po milosti. Pac res mora biti dolgcas sv. Duhu posvecevalcu, ako smemo tako govoriti, ko gleda na navadne kristijane; zastonj jim klicc apostol: Nolite contristare Spiritum sanctum, in quo signati estis in diem redemptionis (Eph. 4 30.). Pustimo to: s>e nekaj konkretnih zadrzkov: Ako se pritozujemo zoper posvetnost, ne smemo pozabiti, da so mozje in mladenici navadno posvetnjaki po svojem stanu. Imajo posvetne dolznosti, ki so pa svete za njiiiov stan. Ako te dolznosti, krajevne in druzinske, in gospodarske razmere od-vracajo moze od sv. zakvamentov, in to se najveckrat zgodi, potem moramo drugace soditi. Moz mora hitro domov, morda ni varuha doma, morda samo jedna obleka, deznik. Za moza bozja sluzba nima samo bogo-sluznega pomena, ampak je vcasih prava gospodarska konfereneija. — Te gospodarske in druzinske razmere privedejo moza do napacnega sklepa: kaj mi pomagajo zakramenti: iste razmere isti grehi! Mladenicc te razmere odvracujejo mnogo manj. Moz gre torej k spovedi tje, kjer lahko opravi o pravem casu, lahko in hitro. Za moske ni vsak spo-vednik in vsaka spovednica. Spovednik mora mozu imponirati, ce ne po zunanjosti saj po duhu, ne prepocasen, presladek, pre-malenkosten vendar natancen in resen. Naj se pa ne da moskim na ljubo zapeljati v povrsni laksizem. Spovednice za vrati in v skritih kotih so moske. Moz nima rad, da bi ga kdo gledal ali motil pri spovednici, zato odvracujejo moske od spovednice tiste osebe, ki si prisvajajo predpravice pri spovednici, zlasti zenske; moz, ki ze vec let ni spolnil veliko-noene dolznosti, zapazi pred seboj v spovednici zensko, in se vrne brez spovedi. Mozje poznajo dobro tiste moze in zenske, ki hodijo veckrat, pa si mislijo, da bi moral biti tudi jaz tako siten, hinavsk, ali da bi me imeli ljudje za prismojenega, raje ne grem. Ta razlog ne velja, pa je resnicen. Mozje in mladenici nimajo vzgledov in nobeden ne mara zaceti. So tudi kraji, kjer misli ljudstvo, da smo dolzni spovedati se le takrat, ako smrtno gresimo, zato se ogibljejo spovedi, da ne bi prisli ob dobro ime. To nacelo ni sicer krivo, pa napaeno umevano. Kot zadnji vzrok pa navedimo to, da prejemanje sv. zakramentov ni vrejeno. Te zadrzke je torej treba najprej odpraviti, potem pa prejemanje pospesevati. Kako ? Ne obupati, poskusiti je treba in vztrajati. Kdo naj poskusi? Duhovnik, kateremu mozje in mladenici zaupajo. Zupnik ali kapelan? Zupnik je predstojnik, sed praeesse odiosum, kapelan je premlad, premalo izkusen, ne imponira mozem. Kako naj se torej obrneta, da si pridobita zaupanje? Edina pot je zvestoba v du-hovskem poklicu : Jaz sem dobri pastir in moje ovee poznajo mene.') — Marsikatero duhovnikovo delovanje ') Jan. io. 14. odobruje ljudstvo, najbolj pa udobruje zvcstobo v du-hovskem poklicu. To imponira tudi moskim; masniki po srcu Jezusovem so imcli kljuc do moskih src. Duh Kristusov se nekako naleze. Ako smo torej rekli, da je pomanjkanje Kristusovega duha vzrok moske nemarnosti, bi bilo najboljse svedstvo zoper to: duhov-scina, ki je polna duha Kristusovega. a) Tak duhovnik naj torej poskusi, in siccr z dobro prcmi§ljenimi g o v o r i, s tchtnimi raz-logi, ki zanimajo moske in o takem casu, da moski res Iahko spoln-ijo precej zelje govornikove. b) Naj uredi s k u p n o s v. o b h a j i 1 o za moske in mladenice. So nekateri dnevi v letu, o katerih pri-dejo moski obilnejse. Take dneve naj si duhovnik za-pomni in o teh dnevih uredi skupno sv. obhajilo. Kako naj je uredi? Da bo moskim kar moc ugodno: 1. Naj ne zastavi prevec, recimo stirikrat na leto za moze, tudi kante bo zacetkom tezko pridobiti za vece stevilo. Prav pogosto prejemanje je v resnici potrebno le v letih vzbujajocih in razvijajocih se strasti; pozneje je silno koristno, pa ne tako potrebno, torej ne segaj previsoko. 2. Da bo skupno obhajilo bolj trajno, naj je uredi v zvezi z bratovscinami, ki so za moze prikladne n. pr. bratovscina sv. druzine; za mladenice pa s pomoejo Marijine druzbe ali kake druge pripravne bratovscine, ali naj je vsaj nasloni na dolocene praznike, ker fantje se boje bratovscin. 3. Uredi naj dan skupnega sv. obhajila kar le modro in moskim prikladno. Zlasti naj se ozira na gori imenovane zadrzke, posebno tiste, ki izvirajo iz dru-zinskih razmer. Ako mogoce, naj izbere dva praznika skupaj, da mozje ne izgube prav nie delavnega casa, tcr jedni, zlasti bliznji, opravijo spoved prvi praznik popoludne in zvecer, drugi pa na vse zgodaj zjutraj. V tem slucaju se tudi zenstvo ne more pritozevati, ker lahko opravi prvi praznik svojo spoved. 4. Zenstvo naj se ob takih prilikah popolno iz-kljuci, mozje bodo hvalezni zato, zenstvo pa potrebuje poniznosti. 5. Mozje naj opravijo spoved zlozno, ce mogoce pred prvo sv. maso. Dobro je seveda, ako pride se kalt tuj spovednik. 6. Naj se izvrsi vse s primerno in zmerno sloves-nostjo, na dezeli ne gosposko, v mestu ne posvetnjasko. Ako se duhovniku posreci skupno sv. obhajilo, je odpravil ze precej zadrzkov: Mozem in fantom ni treba cakati, kdo bo zacel; zglede imajo in red in po-casi izgublja svojo moc strupeno javno mnenje. Vendar s skupnim sv. obhajilom se ni dosezeno vse. Skupno sv. obhajilo je navezano na duhovnika-prireditelja in lahko propade, ako ni primerne ureditve. Skupno sv. obhajilo je le zaeetek in prijazna vada za moske, ki so strahopetni. A predno pride pogostno sv. obhajilo v navado, treba se vztrajnega truda. V prvi vrsti temeljitega pouka in srcne i z o b r a z b e , da mozje in mladenici pristopajo z veeim pridom, da se pokaze sad, ker drugace moski pred in po sv. obhajilu pod milim Bogom ne bodo vedeli kaj zaceti in precej bodo mislili na razloge, cemu tolikrat. Skorej ni boljsega sredstva za dusno in sreno iz-obrazbo v tem oziru kakor ocitno cescenje sv. R. Telesa za moske. Walserjcva knjiga je silno izobrazevalna v tem oziru. Da goreenost ne omahne tcr se oslabi skodljivi vpliv javnosti, naj duhovnik gorecc in zmozne mladenice in moze privadi se bolj pogostnemu prejemanju, ce mogoce v zvezi s poboznostjo do presv. Srca s tem, da napravi kako spravno s v. obhajilo. Zelo bi sc utrdila ta navada, ako bi se po vec krajih, morda v celi dekaniji po dolocenem naertu uredilo in ko bi ljudstvo dozorelo zato, bi evhari-stiski shod v malem obsegu ne bil brez po-mena. Toda ne predalec, ne previsoko! Ker pa prevec vojaäki red tudi ni priporocljiv, naj duhovnik tudi sicer pridobiva moske za sv. zakra-mente s tem, da jih prijazno pa ne prilizneno sprejema, jim spoved olajsuje, ako treba tudi pri spovednici od-likuje. Da bi pa sploh same moske spovedoval, zenske pa pustil cakati, ni sploh priporocati; ncstanovitne zenske so tudi potrebne spovedi, in se nekaterim, zlasti materam, sc bolj mudi, kakor moskim in predno se moski pripravi k spovednici, je ze navadna zenslta spoved skorej pri kraju. Velikega pomena je zlasti za mlacne kraje, da duhovnik moske vpelje v cerkveno zivljenje: cerkven duh je duh Kristusov. Naj jih porabi pri cer-kvenih slovesnostih ter naj jim poveri castna opravila, skr bi za prav dostojno in slovesno sluzbo bozjo, ako mogoce vadi pravega cerkvenega petja in v mlacnih krajih poskusi saj o veliki noci s skupnim sv. obhajilom. Nekaj druzinskih ocetov morda dobi k obhajilni mizi pri prvem s v. obhajilu o t r o k. Naj jih povabi in prvo sv. obhajilo uredi tako, da bo vplivalo tudi na mlacne starise. Na mladenice v mlacnih krajih bi morda najboljse vplivala ne strogo verska drustva, katera naj dusni pastir previdno porablja v svoj namen, prireja z njimi bozja pota in naj jih pri takih prilikah povabi k sv. zakramentom. Po velikih mestih naj poskusi pri revezih z dobro-delnostjo, pri izobrazeneih z Marijino druzbo, ki pa mora biti seveda v tehtnih rokah. Najveca tezava je pa z jaro gospödo in s kmetskimi bahaci. To topo ljudstvo naj duhovnik saj toliko ublazi, da mu ne bo stavilo zaprek, ter naj skusa doseci pri m 1 a d i n i , kar ne upa pri odrascenih, ter s tem pripravlja pot svoj im nameram. Torej poskusimo! Adveniat regnum tu um Eucha-risticum. GaSpar Porenla. in. Kako naj supnik postopa, ko prinesejo k sz>. krstu otroka sakonske äene, kt morda se vec let ne biva skupaj s mosem ? Za razsodbo, je-li otrolc zakonslti ali nezakonski, velja v cerkvenem, kakor tudi v avstrijskem pravu pravilo: „Pater is est, quem nuptiae demonstrant.“ — Omnis proles ex iustis nuptiis suscepta pro legitima habetur. — In dubio semper standum est pro legitimitate, ex favore legis et ex principis: Pater is est, quem nuptiae demonstrant. Quae qui-dem praesumptio, si agatur de paternitate legitima, eousque extenditur, ut contraria quaelibet exclu-datur probatio citra casus physicae impossibilitatis, nimirum nisi evidenter constet, praegnantem ex viro suo fieri uxorem nequivisse ob physicum ob-staculum absentiae, impotentiae, infirmitatis et si-milium. — — Hinc si quod dubium oriatur, an infans stante matrimonio natus legitimus sit nec ne, semper inscribendus est ut legitimus, nisi con-trarium iudicialiter probatum et declaratum sit. (Aichner). Zupnik naj torej vsakikrat vpise kiscenega otroka kot zakonsltega, ako le vd, da je mati zakonska, ne glede na to, ali zivi z mozem skupaj, ali je locena od njega; in tudi ne glede na to, koliko casa je ze locena od moza. Ce tudi je zupnik v kakem slucaju za trdno pre-prican, da otrok ne more biti zakonski, vendar naj ga z mirno vestjo vpise v krstno knjigo za zakonskega. Ali pa ni v takem slucaju zabiljezil lazi? Nikakor ne; kajti zupnik spricuje le za forum externum: kogav torej zapise kot zakonskega, s tem le spricuje, da tak velja po avstrijskih (ali tudi po cerkvenih) postavah za zakonskega. Morda bi bilo v kakem slucaju umestno in ko-ristno — delo krscanske ljubezni, — da zupnik sporoci mozu v taki zadevi, kadar namrec misli, da moz sicer tega ne bi zvedel in bi vendar bilo koristno, da to zve, recimo, leer bi sicer prejänji zakonski otroci trpeli skodo na premozenju. Jane\ Gnidovec.