JA
, ■ XT
• POŠTNINA ■ PLAC AN A-V' GOTOVINI •
v,.,
Vy-v



1933 —193^
*C*xxxv*
/ ' * "v / 1-r
\ ' L/'s
*


?f» 6

W \ \ V
Vsebina šestega szvesRa
Stran
1.	Gustav Strniša: Kurent se je izgubil.........113
2.	Kako so pisali stari narodi...........115
3.	Nekaj o stenografiji............116
4.	Vinko Mitene: Ugrabljeni kraljevič. Pravljica.......117
5.	Živojin Cvetkovič: Mati........ . .	119
6.	Lojze Zupane: Mlinar in šivavec.........121
7.	Prof. Davorin Volavšek: Kako je neznaten hrošček pregnal prebivavce cele
hiše................122
8.	SI. Turkova: Smučanje po pesku..........123
9.	Pusta so pokopali................124
1(1. Cvetko Golar: Brat Ivan. Ruska narodna pravljica .......	126
11.	Viktor Pirnat: Mi smo čuvarji. CJcvoreči /bor.......128
12.	Čudni običaji .	............129
13.	Arnošt Adamič: Deček iz sirotišnice. Povest . ..' /. . . .	13(1
14.	Franjo čiček: Zgodbe o Tijeku Kijeku. 7. Tijek uči psa jesti klobase.
8. Tijek zobozdravnik......... . .	133
15.	Sova se joče. Po Lamoucheu -— dr. Anton Debeljak. .....	134
16.	Ivan Campa: Slika. Pesemca..........136
17.	Zastavice za brihtne glavice...... Tretja stran ovitka
18.	Stric Matic — s košem novic......• Četrta stran ovitka
t
POKAŽITE IN PRIPOROČAJTE „ZVONČEK" SVOJIM ZNANCEM! NABIRAJTE PRIDNO LISTU NOVIH NAROČNIKOV! ČIM VEČJI BO KROG „ZVONČKARJEV", TEM LEPŠA IN OBSEŽNEJŠA BO VSEBINA NAŠEGA LISTA!
»Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7'50 Din. Posamezni zvezki po 3 Din.
Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna. — Na ta naslov pošiljajte naročnino in reklamacije!
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo.
Rokopise pošiljajte na naslov : Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Krakovski nasip 22.
Rešitev ugank, nalog itd. sprejemamo le prvih 8 dni po odpravi vsakega
zvezka.
Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin. — Izdaja, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Francè Štrukelj).
ZVONČEK
Cist s podobami za mladino
Celo 35	Februar 1934	Štev. 6
Gustav Strniša
Kurent se je iszgubil
Pripetila se je nesreča, Kurent se je izgubil. Ljudje so imeli skrbi in težave, a vsako leto so se poveselili, ko jih je obiskal šaljivi Kurent in jih potolažil s svojimi norčijami. Potem se je nenadoma izgubil in nihče ga ni mogel najti. Povsod so stikali za njim in izprđševali zanj. Ta je trdil, da ga je videl, oni, da ga je srečal, vendarle ga ni bilo nikjer, kakor bi se bil udri v zemljo.
In ljudje so bili žalostni. »Žalost ga je pregnala, morda ga je še celo umorila!« so trdili tisti, ki so bili najbolj črnogledi.
»Kaj pa naj počnemo brez njega? Težko je življenje, a vsako leto nam je zasijalo veselje, Kurent je prišel ves vesel in večno mlad. Pred njim je vse pelo in vriskalo, smeh je sejal okoli sebe, povsod so bile samo ra; dostne misli in človek je pozabil na vso žalost in tegobo teh dni!«
Tako nekako so vsi govorili, a žalovanje ni pomagalo, Kurenta m bilo nikjer. Potem se je nekdo spomnil: »Razpišimo nagrado! Kdor ga naj; de, naj dobi večjo vsoto denarja!«
»Razpišimo jo!« so se razveselili ljudje in se oprijeli te misli kakor poslednje rešilne bilke.
In razpisali so nagrado. Ljudje so čitali povsod:
»Izgubil se je naš šegavi, vedno norčavi Kurent. Kdor ga najde, ali
sreča, kdor pove, kje ga je dobiti, mu plačamo nagrado, kar celega »ju; rija«, da bo tudi sam lahko vesel iti zadovoljen!«
Nekateri so zmajevali z glavami:
»Kurenta so izgubili, pa ga ne mo? rejo najti! Mi naj ga iščemo? Delo imamo in skrbi, če ga ne najdemo, bo še tisto zamujeno, kar zaslužimo vsak dan! Ne, ne pojdemo ga iskat!«
In nihče ni šel poizvedovat za njim.
Tudi otroci so brali tisti oglas in hiteli domov pravit svojim staršem:
»Važna novica je razglašena! Kw rent se je izgubil, tisti veseljak, ki je ljudi zabaval, da so pozabili na žalost in bolečine ter bili radostni kakor otroci!«
In tudi deca je premišljevala, kje bi izteknila Kurenta, pa ni nič pat
metnega uganila.
# *
Stari Kurent je ležal tedaj na sla; mi v neki beraški koči in trpel hude bolečine. Njegove noge so bile ra? njene od večne hoje, njegov obraz je bil ves skremžen od večnega sme? ha, mesto veselja na obrazu so mu polzele po licih debele solze.
In v tisti koči je prebivala revna ženica s sinčkom Martinčkom.
In pritekel je sinček iz šole in po; vedal:
»Kurenta iščejo. Da, nagrado so razpisali za tistega, ki ga najde. Vi ste rekli, da ste Kurent. Takoj poj* dem in povem ter dobim denari« Kurent je zajadil: »Ne stori tega greha, kajti vse* eno boš zaslužil denar! Jaz ne mo= rem več uganjati norčij, ne veselo poskakovati, kajti žalost me je unu čila, tista žalost, ki danes tare ljudi in jih muči, in tista skrb, ki jim ne
da spati vse noči. Tegoba mi je legla na ramena, da niso več prožne moje roke in ne morem več piskati na piščalko. In to je bridko, deček moj mali!
Zato ne povej nikomur, da sem tukaj! Stari Kurent bo danes ali jutri umrl in pokopali ga bodo kakor vsakega drugega človeka, nihče ne bo vedel, da je to tisti veseli mož, ki je vsemu svetu mešal glave.
Kurent mora biti mlad in vesel! Radost je samo v otrocih, le deca pozna veselje! In če ne boste otroci veseli, bodo starši večno žalostni.
Slušaj me, deček moj mali, in pojdi ti med ljudi! Evo ti moje piščali,
pokrij moj klobuk in zapiskaj na mojo piščal! Kamor boš prišel, bodo poskakovali in te objemali. Ostani pa samo en dan med ljudmi! Tisti edini dan boš dobil vsega dovolj. Vrni se in prinesi materi! Dobro se vama bo poslej godilo. A ne pozabi, samo en dan vsako leto postani Kw rent in nič več! Kajti, če je preveč veselja v ljudeh in če predolgo traja, ga ne znajo več ceniti!«
In deček je vzel piščalko in pre* luknjani klobuk ter si ga pokril.
In ko ga je pogledala njegova ma* ti, se je pričela smejati do solz.
»Zasviraj za poskušnjo!« je ukazal starec. In zasviral je. Njegova mati, stara pametna ženica se je uje; z ila, zakaj morala je dvigniti noge in zaplesati kakor šestnajstletno dekle.
In potem se je Martinček poslovil in jo mahnil v svet.
Kamor je prišel, je dvignil piščalko k ustom in zasviral. Ljudje so se razveselili:
»Mladi Kurent je prišel, o, kako je prijazen in vesel in kako svira! Da, pravo veselje daje le mladost sama!«
In vsi so plesali, objemali Martinčka in mu dajali svoje darove. On pa je hitel in hitel, kajti dolga je bila pot in treba je bilo vse opraviti v enem dnevu. Sam ni vedel, kako so ga noge nesle, a šel je kakor mi* sel iz kraja v kraj.
Ljudje so bili srečni. Nekateri so od veselja jokali, ga silili, naj ostane, in mu ponujali vse, kar so imeli. A on je hitel dalje in dalje ...
Povsod je šla vesela pesem, pov* sod je pustil zadovoljne in radostne obraze.
In ko se je tisti dan pozno ponoči vračal, je srečal starko, ki ga je jezno pogledala.
»Zakaj me tako mrko gledaš, mat mica?« jo je veselo vprašal-
»Jaz sem Pepelnica, resno življenje oznanjam. Pa si prišel ti in ljudje so ponoreli.«
»Želim samo, da bi bili nedolžno veseli, zato jih obiščem samo en dan! Če sami preveč nore, nisem kriv!« je odvrnil deček in šel dalje.
In ko je prišel Martinek domov, je ležal stari Kurent v poslednjih vzdihih. Ko je zagledal dečka, se je vendar veselo zasmejal: »Vesel sem, da sem te našel. Le razveseljuj ljudi! Zdaj pa zaigraj še meni eno, da bom laže umrl!«
In deček je zapiskal. Zaplesala je njegova siva mamica, kimal je stari Kurent in mahal z rokama. Pesem je bila vedno lepša in poskočnejša.
Ko je Martinček nehal, je ležal starec na ležišču miren in tih, smez jal se je kakor na veselem svatova* nju.
In ko mu je deček pogledal v ob* raz, je videl, da je mrtev ...
iCaRo so pisali siari narodi
Vsak otrok ima danes svoj svinčnik in pero za pisanje. Nekateri imajo raznobarvne svinčnike, drugi celo polnilna peresa, ki hranijo v sebi črnilo.
Vseh teh pripomočkov, ki smo jih našteli, v starih časih ni bilo. Polnilna peresa so izumili šele pred kratkim. Saj pred nekaj več kot sto leti niso poznali niti navadnih jeklenih peres, kakršna vi danes uporabljate za pisanje.
Kako pa so potem pisali naši predniki? Kadar so ljudje hoteli nekaj zabeležiti, so ' se poslužili tistega, kar jim je bilo najbolj pri roki. S koničastim kamnom so risali znake in pisali po gladkih stenah in skalah.
Na pečinah se še danes vidijo slike in risbe, ki so jih pred mnogimi tisoči let risali s kamnom prazgodovinski ljudje. Ti davni prebivavci naše zemlje, ki so risali te znake v kamen, niso poznali hiš niti obleke, temveč so živeli v prirodnih špi-Ijah in jamah in so se oblačili v kože divjih živali.
Egipčani so bili najizobraženejši narod v pričetku zgodovine. Izumili so pero iz lesa, katerega so pozneje prevzeli od njih tudi drugi stari narodi.
Rimljani so istotako pisali z lesenimi peresi. Pisarji so nosili s seboj pisalne potrebščine v usnjati torbici, v kateri je bil tintnik in goba. Ko so znanstveniki in sta-rinoslovci izkopavali rimsko mesto Pompeji, katero je v rimski dobi zasul vulkan, so našli v mnogih hišah take preproste pisalne potrebščine. Rimljani pa so pisali tudi z navadnim, ošiljenim lesenim peresom po voščeni tablici. Ta način pisanja
so uporabljali tudi pozneje v srednjem veku, toda takrat je že prišlo v rabo gosje pero, ki je hitro izpodrinilo vse ostale načine pisanja. Da so mogli pisati z gosjip peresom, so ga rezali tako, da mu je bil konec podoben našemu običajnemu jeklenemu peresu.
Ko so pred sto leti, po osvobojenju Srbov od Turkov, odprli v Beogradu prve srbske narodne šole, učenci niso imeli jeklenih peres, temveč so pisali z gosjimi peresi. Vsak učenec je moral prinesti v šolo po štiri taka peresa. Učitelj je dijakom ta peresa rezal in pripravljal za pisanje; za trud pa je obdržal od vsakega učenca po eno pero za sebe. Gosja peresa so se zelo hitro izrabila, zato so jih morali večkrat obrezavati in nadomestiti z novimi.
V starih' časih so bogati ljudje namesto gosjih peres uporabljali labodja peresa, ker je veljal labod za fino in plemenito žival.
Visoke osebnosti so se posluževale za pisanje peres iz dragocenih kovin, iz srebra
in zlata. Imeli so celo peresa iz zlata, ki so bila okrašena z dragim kamenjem. Ta peresa so bila gotovo zelo lepa, toda kdo ve, ali so bila tudi pripravna za pisanje.
Najbolj pogosto so pisali ljudje s svinčniki, toda ti so se precej razlikovali od naših današnjih. Svinčnik je sestojal iz bakrene cevi, v katero je bil vložen svinec ali kaj podobnega. Sedaj polnijo svinčnike z grafitom, ime svinčnik se je pa ohranilo še do danes.
Neki svetovni potnik, ki je bil v 16. stoletju v Parizu, pravi v svojem potopisu: »Šli smo, da vidimo nekega človeka, ki je iznašel neko čudno stvar za pisanje. Ta možakar izdeluje peresa iz srebra, polni jih pa s črnilom, ki se ne suši, tako da se lahko cela stran pole papirja popiše, ne da bi bilo treba pero namakati v črnilo.«
Kaj bi ta potnik rekel danes, ko bi videl naša polnilna peresa in naše pisalne stroje?
Neka/ o stenografiji
Brez dvoma ste se gotovo tudi vi že vprašali: kako bi se dala zapisati vsaka beseda, katero pove govornik? Ali je to sploh mogoče? Seveda je, toda samo s stenografskimi znaki.
Stenografija ali tesnopisje pomeni zmanjšano pisanje. Na sliki vidite, kakšna je taka pisava. To' niso nikake turške čačke, temveč napisano je »Zvonček je majlepši in najboljši slo-
O^ri
venski mladinski list«. Vsi ti znaki so vzeti iz treh geometrijskih oblik: iz kroga, polkroga in ravnih črt. Znakov ni mnogo — vsega skupaj jih zadostuje okoli sto.
Ne samo to, da se more na steno-grafski način zapisati šolska predavanja, kar je zelo velike važnosti za učence in dijake, temveč stenografija se more uporabljati koristno tudi v mnogih drugih primerih. 2e v starih časih so zapisovali na ta način govore slavnih ljudi in cerkvenih dostojanstvenikov. Dandanes se je pa ideja stenografije zelo razširila. Kmalu si sploh ne bo mogoče misliti dijaka, ki se ne bi posluževal tega načina Dišave! V nekaterih starejših državah je že danes tako; vsak dijak, vsak uradnik že zna stenografirati.
Dobre strani te pisave so dovolj jasne. Med tem, ko se oni, ki ne zna stenografije, muči, da vjame na papir kakšno besedo, zapiše stenograf z dovršeno lahkoto točno in urno vsako besedo.
V prostih poklicih, kakor so novinarski, odvetniški itd. je postala stenografija neobhodno potrebna.
Za dijake in novinarje je dovolj, da pišejo 70—100 besed v minuti, kar pa nikakor ni dovolj za stenografiranje govorov na shodih ali v parlamentu (narodni skupščini), kjer je potreba napisati 130—150 besed v minuti.
Vinko Bitenc
Ugrabljeni kraljevič pravnica)
14.
Še neka druga ladja se je v tej strašni noči borila z valovi.
Bila je mavriška jahta »Abdura-man«, ki se je vračala z ujetimi morskimi roparji z Balearskih otokov proti španski celini.
Plula je v isto smer, koder je pred eno uro gnal vihar jadrnico naših treh beguncev — princa, Tončka in Francke.
Velikanske množine vode so pljuskale čez krov, v jamborih je škripalo, cvililo in tulilo, ogromno telo ladje se je nagibalo na desno in levo, dvignilo se pokonci, pa spet padlo nazaj v globoko žrelo razburkanega morja.
Na krovu so stali zaradi opasnosti, da jih voda, ki so jo valovi metali na krov, potegne seboj samo kapitan, krmilar in nekaj mornarjev. Bili so vsi premočeni do kože.
V prostorni kajuti (celici) »Ab-duramana« so sedeli in ležali po tleh ujeti morski roparji, z železnimi okovi na rokah. Tihi in mrki so zrli predse. Med njimi je bilo nekaj žensk z otroki.
Stara Sabina je sedela sključena v kotu in vzdihovala. Pred njo je stal poveljnik vojaške posadke:
»Torej mi nočete povedati, kaj ste storili z mladim princem?«
»Saj sem vam povedala, sen or, čisto po pravici sem vam povedala, gospod general, pa mi ne verjamete! Santa Maria, usmili se me, stare, nadložne revice!«
In Sabina je pričela jadikovati, da bi se je kamen usmilil.
»Nič hudega se vam ne zgodi, če boste govorili resnico,« je skoro dobrodušno zatrdil poveljnik.
»Jaz ne lažem, senor, tisto pa ne. Stara sem že, malo dobrega in lepega sem videla v življenju, ampak lagala nisem nikoli.«
Poveljnik si je oddahnil.
»Pravite torej, da je princ sinoči pobegnil? Kam pa?«
»Kam! Kako pa naj jaz to vem!«i Kakor po navadi smo se sinoči odpravili spat, jaz v kuhinjo, oni trije, žlahtni senorito (senjorito - gospo-dič) princ, fantalin in punčara pa v izbo. Kaj jaz vem, nikoli se ne zbudim ponoči, to noč pa me je zbubilo neko bobnenje za našo votlino; menda je bil veter sprožil kamenje na skalah; planila sem pokonci, nažgala bakljo in sem pogledala v izbo. Santa Maria, vsi svetniki božji — princa in onih dveh ni bilo več! Pobegnili so skozi okno.«
Z naraščajočim zanimanjem je sledil poveljnik starkinemu pripovedovanju.
»Pa kdo sta bila onadva, fantalin in punčara, kakor pravite?«
»E, saj ni vredno, da bi govorila o teh dveh! Naš poglavar Esmeraldo ju je pripeljal nekoč, hotel ju je prodati v sužnost. Dekle bi že še bilo, ampak fant! Ta je bil navihan kakor sam morski bognasvaruj! — Govorila pa nista ne španski, ne mavriški — sam vrag vedi, kakšen čuden jezik sta čebljala med seboj,
ur
turški ali kali. No, fant je znal nekoliko po naše, dekle pa nič.«
»To bosta na vsak način ugrabljena darovanca turškega sultana,« je zamrmral poveljnik sam pri sebi.
»Pa ne veste, kam bi jo mahnili, ti trije begunci? Mogoče na morje?«
»Seveda, seveda, kam pa drugam, kakor na morje; sveta Marija se-viljska, vsi bodo potonili ob tem viharju.«
Ladja se je močno zibala; strašno tulenje viharja je trgalo besede, da so se komaj razumele.
»Kje pa naj bi dobili ladjo za beg na morje?« se je sklonil poveljnik k Sabini, da bi ga bolje slišala.
»Tega pa jaz ne vem, žlahtni gospod general, tega pa ne! Ko sem videla, da je lepega, visokorodnega princa in onih dveh pritepencev zmanjkalo, sem začela na vso moč kričati. Prihitele so ženske iz sosednjih votlin. Z bakljami smo preiskali vsenaokrog, a onih treh ni bilo nikjer; kakor bi se bili udrli v zem-
ljo. Kmalu potem pa so prihrumeli vaši vojaki. Pograbili so nam vse težko pridobljene dragocenosti in nas odpeljali na ladjo. Santa Maria, žalostno je to, gospod, žalostno.«
Poveljnik se je zamislil.
»Ubogi princ! Če so se nesrečneži res podali na morje, so izgubljeni!«
V	nasprotnem kotu je čepel na tleh mlad mož, bledega obraza, z gosto poraščeno brado. Edini izmed roparjev, ki ni bil uklenjen.
Bil je Rodrigo, nekdanji zaupni tovariš Esmeraldov.
Ves čas je prisluškoval pogovoru med poveljnikom in Sabino.
»Gospod poveljnik!« je naenkrat zaklical.
»V morski zaseki, skrivni luki morskih roparjev, je vedno nekaj prostih čolnov. Če je princ zbežal na morje, se je gotovo poslužil enega teh čolnov.«
Sovražni pogledi so zadeli Rodriga iz oči njegovih tovarišev.
»Izdajalec!« je zamrmral eden in pljunil pred Rodriga.
Poveljnik je poklical vojaka.
»Steci na krov in javi kapitanu, naj pazno motrijo vso okolico, če bi se kje pojavil kak čoln. Povej, da gre za življenje princa. Pojdi!«
Vojak je urno izpolnil ukaz.
Orkan (vihar) je bil medtem nekoliko pojenjal. Težki oblaki so hiteli po nebu, med njimi se je prikazoval zadnji lunin krajec. Nepretrgoma se je bliskalo, grom pa je odmeval samo še iz daljave.
V	svitu bliska je kapitan nenadoma zapazil v razdalji kakih sto metrov temno točko, plešočo po valovih.
»Krmilar! Okrenite ladjo na desno!« In je pokazal z roko smer. Napenjal je oči; temna točka je postala jasnejša, bližala se je ladji.
V naslednjih trenotkih je kapitan ugotovil, da je ta temna točka čoln, ki ga morje premetava semintja.
Poveljnik je imel torej prav, ko mu je sporočil, da je prinčevo življenje v nevarnosti. Brez dvoma — v tem čolnu mora biti princ.
»Dečki,« je zaklical kapitan mornarjem.
»Dokažite svojo vdanost našemu knezu.
Rešitev princa — to naj bo zdaj vaše geslo!«
Mornarji niso čakali, da bi se čoln čisto približal ladji. Kakih šest jih je poskakalo v morje.
Izurjeni plavači so v kratkih minutah dosegli čoln. Bila je jadrnica naših treh mladih brodolomcev.
Tesno objeti so se tiščali skupaj, vsi trije v globoki nezavesti. Samo opica Diki je vsa preplašena in premočena pokukala iz svojega skrivališča. Ko je »Abduraman« priplul v bližino jadrnice, je opica Diki bliskoma švignila po ladji navzgor, žalostno jadikujoč nad prinčevo usodo. S krova jo je popihala naravnost v ladijsko kuhinjo.
Na krovu je postalo mahoma vse živo. Vojaki in častniki so z mrzlično napetostjo zrli borbo mornarjev z viharjem.
Urno so spustili v morje debele vrvi, po katerih so mornarji z nadr človeškim naporom splezali s svojimi tovori na krov.
Tako so bili princ, Tonček in Francka rešeni gotove smrti v morskih valovih.
(Dalje prihodnjič.)
Živ ofin Cvellcovič
Mati
Že deset dni brenče nad srbsko vasjo sovražna letala in bombe padajo na kmečke domove. Vsak dan porušijo po eno ali dve kolibi in često zahtevajo tudi človeških žrtev. Kadar se pojavijo >na obzorju, iščejo vsa živa bitja zaščito in trepetajoč čakajo brneče, življenju tako nevarne muhe, dokler ne izginejo v daljavi. Toda kljub vsej opreznosti so prinesla letala seljakom smrt, ker niso v pravem času dosegli varnega skrivališča.
Iz te strašne dobe imamo nekaj ganljivih vzgledov velike materinske požrtvovalnosti, ko so matere zastavile lastno življenje, da rešijo nesrečne otroke, ki so nezavedajoč se nevarnosti, umirali po nedolžnem. Ali vojna je vojna; ona si ne izbira svojih žrtev.
Nekega pomladnega jutra, ko je sonce obsulo s toplimi zlatimi žarki domove, njive in trate vasi Mačkovca, so vaščani že zgodaj pohiteli na polja. Bilo je tiho, mirno jutro, podobno jutru v srečnem predvojnem času.
Tudi Stanimirka, žena poljedelca Milutina, ki je bil tačas na fronti, je pohitela na delo. Vstala je, poljubila rahlo svojega triletnega sinčka z nežnim materinskim poljubom, da bi ga ne zbudila. Oprtila si je motiko na rame ter odšla na hribček nad vasjo, da vsadi krompir. A rdečelični, zlatolasi sinek je ostal sam v hiši ter snival jutrnji otroški sen.
Nagajivi sončni žarek se je prikradel skozi okno do otrokove postelje ter begal po odeji. Svetal, nemiren in čaroben, kakor utrinek bojne sreče, je
trepetal in se polagoma vzpel do otrokove glave, ki je mirno počivala na trdi slamnati blazini. A ko je dospel do svetlih otrokovih kodrov, se je zapletel vanje ter jih jel zlatiti z ognjenim žarom. Spustil se je nato do otrokovih trepalnic, da bi jih odprl z nežnim ljubkovanjem. Malček se je jel stegovati, mei si je oči in jih končno odprl. Žarek je oblil tudi njegova li-čeca in jih ljubko božal. A dete se je
smehljalo in jih lovilo z drobnimi prstki.
Pri tej veseli igri deček še opazil ni, da matere ni poleg njega. Sonce je nadomeščalo njo, ki ga je rodila, ki je z znojnimi kapljami na čelu kopala z motiko trdo prst in sadila krompir, da prehrani sebe in svojega sinka.
Radostna igra prebujenega otroka s sončnim žarkom še ni bila končana, ko je pretresel grom hišo od strehe do temelja. Malček se zdrzne, preplašen se ozre in zajoka:
—	Mama!----
Kakor preplašeni so se skrili sončni žarki soba je potemnela, a deček je plakal s tenkim žalostnim glasom:
—	Mama, kje si. mama moja? — —
Stanimirka pa, zamišljena v delo na polju, ni opazila, da se je približalo vasici in pojavilo na jutrnjem nebu pet letal. Zagledala jih je šele, ko so jele padati bombe na vas. Kratke de-
tonacije so oznanjale, da so bombe zadele svoj cilj, in kmalu se je začel valiti dim iz nekaterih kmečkih hišic. Hipno se je ozrla žena s hriba na vas v dolino ter se s strahom zavedla, da gori tudi injen dom. Srce ji je vzdrhte-lo v smrtni grozi in njen rezki krik je pretresel okolico:
—	Sinek moj, otrok moj! —
Kakor strela, ki iz temnih oblakov švigne na zemljo, je hitela proti svojemu domu. Hiša je bila že v plamenu. Bila je krita s slamo, zato se je tem laže vnela.
In Stanimirka se je vrgla vsa zasopla v gorečo hišo. Niti trenotek ni pomislila na lastno življenjsko nevarnost, kajti njena duša je bila polna najgloblje materinske ljubezni, pripravljena tudi za največjo žrtev.
Oster in dušljiv dim je napolnil že vso hišo. vse kote, in odel otrokovo posteljo v težak oblak. Malček je nehal jokati. Tišina... In mati je iskala otroka kakor del lastnega telesa v tej peklenski temi, opotekajoč se proti malčkovi postelji. Ko so se dotaknile njene roke postelje, je zagrabila \z ogromno silo otrokovo ležišče.
Pred hišo so stali nestrpni vaščani. Čakali so dolgo, dolgo. Iz grla se jim je izvil presunljiv krik, ko so ugledali mater.
—	Oj Stanimirka, ali živi? —
A Stanimirka, vsa sajasta in ožgana, je razkrila posteljnino in z veličastno kretnjo pokazala prisotnim svojega sina. Ali dečkova glavica je bila bleda, oči mrtvaško zaprte.
—	Sinek moj, sinek! — ga je poklicala mati, — sinek, ali živiš? Odpri oči, poglej me! —
In kakor blagoslov z neba je malček odprl svoje velike modre oči, zagledal svojo mater ter se privil v njeno naročje:
—	Mama! —
Vaščani so gledali ženo, kako se smeje in joka, gledali so mater, kako objema otroka in ga poljublja. Gledali so jo ter sami zaplakali.
—	O mati, mati, Bog te blagoslovi! —
£o/ze Zupane
Mlinar in šivavec
Bil je mlinar.
Na mlinu je imel napis:
MLINAR BREZ SKRBI
Nekoč se je mimo njegovega mlina pripeljal bogat in ošaben gra-ščak. Le temu je bil mlinar podložen. Graščak je prečital napis na mlinu, se razjezil in velel poklicati brezskrbnega mlinarja predse. Čim je mlinar pristopil k njegovi kočiji, se je graščak zadri nanj:
»Na tvojem mlinu se košati napis »Mlinar brez skrbi«. Ker nimaš ni-kakih skrbi, hočem, da mi prešteješ vse zvezde na nebu in najdeš sredino zemlje. Čez leto in dan se bom povrnil. Ako ne boš pogodil prave — ti vzamem glavo!«
Poslej mlinar ni imel mirne ure. Sem ter tja so ga pehale težke škrbii a iznebiti se jih ni mogel. Kakor je bil preje vedno vesel, tako ga je zdaj neprestano preganjal grašča-kov neizpolnjivi ukaz. Nič več ni pel in žvižgal. Ljudem se je zdelo, da se tudi mlinska kolesa ne vrte več tako hitro kakor prej. Vsem se je smilil ubogi, zaskrbljeni mlinar, a nihče mu ni mogel pomagati. Bolj in bolj se je umikal čas, bolj in bolj se je približeval dan, ko bo moral mlinar odgovoriti na vprašanji ošabnega graščaka.
Silno so mlinarja hujšale težke skrbi: polne hlače so ga bile, preden se je srečal z graščakom, ko pa se je leto nagibalo h kraju, je vekal in opletal s preširokimi bregešami okoli mlina.
Pa je prišel k njemu reven šivavec iz sosednje vasi. Ta šivavec je imel pet ust družine in bolehno ženo, dela pa nikakega. Edino njivico, katero je podedoval po svojem očetu, je vsako jesen skrbno prekopal in posejal ozimino. Toda naj je bila letina še tako obilna, šivavčeva njivica je bila majhna in je rodila pre-
malo žita za njegovo številno družino. Glad in skrb sta domovala v njegovi nizki bajtici. Ko je pošla šivavcu vsa moka, se je žalosten napotil k bogatemu mlinarju in ga prosil vbogajme za lačne želodčke svojih otročičev. Mlinar pa je čepel na pragu, jokal in ga nejevoljen zavrnil: »Ne nadleguj me še s tvojimi skrbmi, ko jih imam že sam preveč. Jaz sem večji siromak kakor ti!« In še mu je potožil, kaj mu i e pred letom naročil graščak in s kakšno kaznijo mu je zažugal...

Šivavec pa je dejal: »Oj, mlinar, bogati mlinar, za dober kupček zrnja ti dam dober nasvet!«
Privolil je mlinar. Udarili sta roki: bela mlinarjeva, suha šivavčeva.
Potlej se je šivavec vrgel na delo. Posekal je v mlinarjevem gozdu visoko jelko in jo zapičil pred mlin. Okoli jelke pa je nasul visok kup mlinarjevega zrnja.
Minilo je leto. Mimo mlina se je pripeljal graščak. Ves tresoč se mu ie približal osiveli mlinar in pričel govoriti, kakor ga je naučil šivavec:
»Gospod graščak, zvezd je toliko na nebu, kolikor je v temle kupu žitnih zrne«. — In pokazal je na kup zrnja, natresenega okoli jelke.
»Hm, kdo ti naj verjame?« je podvomil graščak.
»Če ne verjamete,« je dejal mlinar, »pa preštejte zvezde na nebu in zrnje v tem kupu in videli boste, da se nisem prav nič zmotil.«
Začudil se je graščak prekanjenemu odgovoru, mlinar pa je nadaljeval:
»In še za sredino zemlje ste me pobarali, gospod. Prav tukajle je, kjer je zapičena jelka.«
»Ohoho, to si se pa debelo zlagal,« se je zakrohotal graščak. »Že vidim, da ti bom moral vzeti glavo!«
»Ojej, gospod, nikarte! Zares je tukajle sredina zemlje. Če ne verjamete meni, pa še sami izmerite in prepričali se boste, da je res tako.«
Ali je mogel ošabni graščak kaj odgovoriti na to? Ne! Potrepljal je zvitega mlinarja po ramenu in se zadovoljno odpeljal dalje. — Mlinar pa je dal šivavcu kup zrnja; in še mu je navrgel toliko, da je kro-jaček tri dni neprenehoma nosil v svojo bajto.
Tako sta bila srečna oba: mlinar in šivdvec! —
Mlinar ni izpuknil jelke pred mlinom. Jelka je pognala nove korenine; in še danes raste tam pred mlinom in sili s svojim vrhom v nebo.---
Prof. Davorin Vol a v š e k
Kako je nesnaten OroščeK pregnal prebivavce cele &iše
Nič novega ni, da podleže razumen človek v boju z močnejšimi živalmi, a čudno se nam zdi, da se mora mnogokrat umakniti mnogo manjšim in sla-bejšim živalim.
Krepak mož, ki se je malo poprej pogumno postavil po robu pobesnelemu biku, nemara pokaže pete pred oso ali čebelo. En edini komar ali pa celo primeroma nedolžna bolha te lahko, če si malo bolj občutljiv, prežene iz postelje in te oropa celonočnega spanja. Nedolžna miška je že mnogokrat zapodila vso družino iz sobe. S prostim očesom komaj vidna trtna uš je ugnala pred nekoliko desetletji v kozji rog vinorejce vse Evrope.
Našteli bi lahko še celo vrsto enakih primerov, vendar hočemo omeniti le enega, res izvanrednega, ki se je zgodil pred kratkim v Nemčiji.
Marsikateri nabiralec žuželk se je proti svoji volji pošteno razjezil, ko je pregledoval po nekajmesečnem odmoru svoje zbirke in našel ravno pod najlepšimi hrošči kupčke rjavega prahu, drugod pa celo popolnoma razpadle žuželke. Po škatli so se sprehajale drobcene kosmate ličinke, v kotu pa je našel neznatnega okroglega hro-
ščka, sivo-rjave barve. Ta hrošček je muzejnik, največji sovražnik zbirk.
V zbirkah hroščev, še večkrat pa v rastlinskih zbirkah (herbarijih) pa tudi po stenah v starih hišah, v skladiščih itd. pa boš lahko našel malega, vitkega rumeno-rjavega tatiča (Ptinus fur). Spoznaš ga takoj po neprimerno dolgih tipalnicah.
Tatiču precej podoben in tudi soroden je nekaj milimetrov dolgi mede-ninar (Niptus hoJoleucus), ki je v nekem nemškem selu pregnal prebivalstvo vsega žuonišča z župnikom vred.
Župnisče je več sto let stara dvonadstropna predaljčna stavba. Prazni prostori med bruni in deskami so na-phani z zmesjo stolčene ilovice in sek-ljanega sena.
Pred približno dvajsetimi leti šele so opazili v župnišču posamezne hrošče in njihovo delovanje. Obleke v omarah so bile razkosane, kakor da bi jih bil kdo nalašč razrezal z nožem. Oblekam so sledile zavese, preproge in sploh vse tkanine. Slednjič so se hrošči in njihove ličinke lotili tudi jedil in celo tobaka. Vsak košček kruha je bilo treba od vseh strani pregledati
12.2.

in župnik je moral paziti, da n.i v pipo pobasal s tobakom tudi nekaj hroščev.
Poskušali so vsa sredstva, s katerimi se uničujejo žuželke, od praškov do žvepla, od raznih olj do najbolj strupenih plinov. Ves trud je bil zaman.
Nad dvajset let je trajal ta brezuspešni boj med prebivalstvom župni-šča in hroščem. Zmagal je hrošč. Oblastna komisija, h kateri se je slednjič zatekel župnik in ki je preiskala vso stavbo, je ugotovila, da so se polastili župnišča poleg medeninarja tudi že kukec ali trdoglav, nadalje prej omenjeni tatic in še nekaj drugih takih nepridipravov.
Kukec jd majhen hrošček 'temno-rjave barve, ki je znan tudi pod imenom »mrtvaška ura«. Kukci trkajo z glavo ob les ter kličejo drug drugega. To trkanje je precej podobno tiktakanju stenske ure. Praznoverni ljudje mislijo, da naznanja to trkanje smrt tega ali onega hišnega prebivavca. Res oznanja trdoglavovo trkanje smrt, toda ne človeka, temveč pohištva, v katerem se je naselil s tovariši.
Komisija je nadalje ugotovila, da imajo hrošči svoja gnezdišča ne samo v lesu, temveč celo globoko v stenah. Tudi najmočnejši plini bi uničili le zunaj sten se nahajajoče hrošče, do-čim bi vsa zalega v stenah ostala živa. Sicer je bilo tudi tramovje precej razjedeno, a vendar bi bila stavba lahko še služila nekoliko desetletij svojemu namenu, če bi bilo mogoče preprečiti nadaljnje uničevanje. A ravno to ni bilo mogoče.
Komisija je izrekla svojo sodbo: »Poslopje se mora uničiti!«
Toda kako?! Niti ogenj ne bi mogel popolnoma preprečiti bega večje množine hroščev, ki bi se naselili v sosednjih domovih.
Zdaj nameravajo okoli stavbe skopati plitev jarek, ga napolniti z bencinom ter zažgati bencin sočasno s poslopjem.
Nekoliko milimetrov dolgi hrošček je zmagal torej nad vsemi modernimi sredstvi za uničevanje žuželk. Poginil je sicer v ognju, a z njim tudi bivališče človeka, katerega je pregnal iz njegovega domovja.
Smučanje po pesi
V tem času zimskega sporta nam poročajo iz Združenih držav novico, ki bo razveselila vse športnike, zlasti še prebivavce daljnih oaz.
Pogumne, bogate Američanke, ki kljub krizi preživljajo zimo v Palm Sprigsu, Kaliforniji itd. so iznašle za smučanje sredstvo, ki nadomestuje sneg. Koliko so se trudili športniki v Parizu, da bi napravili umeten smučarski teren. Toda brezuspešno!
Danes pa nam Amerika odkriva nova polja. Smučanje po pesku! Misel ni tako slaba. Če se smuči ne bodo pregloboko pogreznile v fini pesek dun in pa če vročina ne bo prehuda, bo gotovo mnogo smučarjev to novost navdušeno sprejelo.
Kaj pa je potrebno za smučanje? Podlaga, na katero se smuči ne oprijemajo, in pa strmine, po kateri nas teža našega telesa žene navzdol. Fini pesek, ki ga je obilo v Kaliforniji, v Sahari in drugod, bo za ta novi sport izvrsten. Razlika bo le ta: če se v Alpah s telemarkom ne izogneš smreki, se je pač malo bolj krepko opri-
meš, v puščavi Kalifornije boš pa malo pretesno objel kako kaktejo! Joj!
Morda bo ta novost preko Oceana prišla tudi k nam in naši navdušeni športniki bodo zamenjali Vel. Planino, Planico itd. s Saharo.
Obeta se nam velika izprememba v modi. Ne bo več gojzerc, smučarskih hlač, pestrih čepic in šalov! Izposodili si bomo od Beduinov plašče in pajčolane. Lahko si torej predstavljamo športnike leta 1934., ki bodo po amerikanskem zgledu, v orientalskih oblekah, pohiteli v Saharo. Če se to uresniči — in nič ni nemogoče, bo treba tudi lažjih in bolj trpežnih smuči. 2e na Norveškem so poizkusili izboljšati smučanje s smučmi iz litega aluminija. Imele so v snegu le neznaten uspeh, gotovo pa se bodo izvrstno obnesle v pesku.
To poletje bomo morda videli v krajih, kjer dune valove do morja, prve poizkuse tega novega sporta, o katerem nismo niti slutili.
Česa vsega si ne izmislijo moderni ljudje!	SI. Turkova
PUSTA SMO POKOPALI . . .
Ko minil je Pustov god,	Zdaj pogrebce vam opišem,
tolsti umrl je gospod;	žalostni sprevod orišem:
vsi hudo smo žalovali,	kdor sočutno ima srcé,
ko smo ga pokopovali.	bridke toči naj solzé.
Spredaj banda stopa, svira, tolst pajac naprej mašira, bobnar se za njim reži in tolkač v rokah vihti.
Kumara pa v klarinet, piska, da se maje svet, Trska puha v saksofon — suh možic, pa debel ton!
Slavna Pustova armada vse porazi, vse obvlada, res, da konj je iz lesa, pa zato kanon ima.
Grozno zver so obrzdali, za rogove jo speljali: to je prava pustna spaka, ki jo spremlja pasja dlaka.
Indijanec Tomahavh, stezosledec Rokomavh, dični črnec Bububan, krvoločni Aga-kan,
snežni ata Žužamaža Pustu so telesna straža. Če orožje zavihte se otroci razkrope.
Na nosilnici lepo	Vsi pogrebci se solzijo,
potlej Pusta prineso,	Pustu večni mir želijo,
bleda so mu tolsta lica,	v cvetje je zavit in žamet:
ubila ga je Pepelnica.	Bog daj pustnim norcem pamet!

Cvetko Golar TIrat Ivan (Ruska narodna pravljica)
V inekem carstvu je živel bogat trgovec. Po kratki bolezni jff umrl ter zapustil tri sinove. Starejša dva sta bodila vsak dan na lov, streljala raznovrstno divjačino, zajce in medvede, peteline in jerebe.
Lepega dne, ko je ravno sonce zla-tilo roso po cveticah, sta prosila mater, naj pusti najmlajšega brata Ivana z njima na lov. Mati dovoli, in ona ga peljeta v temno in zaraščeno hosto ter ga tam pustita. Skrivaj sta mu nenadoma izginila izpred oči, ker sta sklenila, da si razdelita očetovo imetje med seboj na dva dela, njemu pa vzameta njegov delež.
Brat Ivan je dolgo blodil in se potikal po Ihosti, plezal je na visoka drevesa, da bi našel izhod iz neznane goščave, plazil se je po grmovju, a nikjer ni bilo steze, ki bi ga privedla domov. Bral je in trgal jagode, kopal je sladke koreninice, da se preživi. Po dolgem iskanju in hudih težavah se mu slednjič posreči, da pride iz hoste na piano, na prelepo polje, kjer zagleda leseno fhišico. Gre v sobo, gre, gre, pa nikjer ni nikogar. Vse je prazno, samo v tretji sobi je pogrnjena miza za tri osebe, na krožnikih so trije kolači kruha, pred njimi tri kupe vina. Brat Ivan odlomi od vsakega kolača košček kruha in izpije iz vsake kupe malo vina ter se skrije za vrata. Nenadoma prileti orel, udari ob tla in hipoma se spremeni v junaka. Za njim prileti sokol, za sokolom vrabec, udarita ob tla in se spremenita v krasna junaka. Vsi sedejo za mizo in začno jesti.
»Poglej, poglej, naši kolači in vino je načeto,« reče junak, ki je bil orel.
»Res je, presneto, da je res,« odgovori tisti, ki je bil sokol.
»Gotovo je prišel nekdo k nam v goste,« pravi tisti, ki je bil vrabec.
Vstanejo junaki in začno iskati in klicati gosta.
Junak, ki je bil orel, pravi:
»Pokaži se nam! Ako si starček, boš nanj rodni očka, ako si junak, nam boš rodni brat, ako si starica, nam "boš rodna mati, ako si lepa deklica, boš naša rodna sestrica.«
Brat Ivan stopi izza vrat, in trije junaki ga ljubeznivo sprejmejo in napravijo za svojega brata. Drugo jutro poprosi junak, ki je bil orel, brata Ivana:
»Stopi k nam v službo, ostani tukaj in, čez leto dni. prav na današnji dan, se zberemo za to mizo.«
»jPa naj bo,« odgovori brat Ivan, »hočem vam služiti«.
In tisti junak, ki je bil orel, mu izroči ključe pa mu pravi:
»Kamor hočeš, smeš iti po hiši, vse smeš pogledati, samo ključa, ki visi na steni zraven vrat, ne smeš vzeti.«
Ko je bilo to dogovorjeno, se spremene čvrsti junaki v ptice, v orla, sokola in vrabca, in odlete.
Nekega dne pa je bilo bratu Ivanu dolgčas. Kaj mislite, zmiraj je bil sam in je moral kuhati in je moral jesti sam. To niso mačje solze! Torej brat Ivan gre tisti dan po dvorišču pa zagleda vrata, zaklenjena z močno ključavnico. Pa si izmisli, da mora pogledati, kaj je tam notri. Gre po ključe, ki jih je imel do vseh sob, do kašče in hleva, pa niti eden ni bil pravi. Steče v sobo, sname s stene tisti ključ, ki mu je bil prepovedan, pa odklene ključavnico in odpre vrata.
Glej čudo neznano! V kleti stoji viteški konj! Ves je opremljen z zlatimi uzdami, s srebrnimi stremeni. Na vsaki strani sedla ima torbo, v prvi je zlato, v drugi je drago kamenje.
Začne brat Ivan božati konja, ali hipoma se vzpne viteški konj in ga udari s kopitom v prsa in vrže iz kleti seženj daleč. Pade brat Ivan na trdo žemljico in se onesvesti in zaspi in je spal močno in trdno prav do tistega dne, ko so se imeli vrniti njegovi bratje junaki.
1£6

Skoči kvišku brat Ivan, pomane si oči in se prestraši.
»Joj, joj, zdaj-zdaj bodo bratje tukaj !«
Hitro, neutegoma plane in zaklene vrata, obesi ključ na staro mesto in pogrne mizo za tri osebe.
Evo jih, že lete, prihajajo, sedajo orel, sokol in vrabec. Udarijo ob zemljo in se spremene v krasne ju-
In se prikaže na blestečem oknu lepa deklica, solze ji teko po žarečih licih, glas ji trepeče v joku:
»O, lepi junak, ali ne veš, da moraš premagati zmaja Gorjanca, ki me ima v oblasti?«
nake. Pozdravijo brata Ivana in začno obedovati. Ko je bila pojedina v kraju, reče najstarejši brat:
»Dobro si nam služil, hvala ti, tu imaš viteškega konja, tvoj je z vso opremo in zlatom in dragim kamenjem.«
Srednji brat, tisti, ki je bil sokol, mu daruje drugega viteškega konja, a najmlajši brat, ki je bil vrabec, mu da belo, lepo srajčko.
»Vzemi « pravi, »te srajčke ne prebije nobena krogla, ako jo oblečeš, te nihče ne more premagati.«
In nato, predragi moji, skoči radosten brait Ivan na noge pa si obleče srajco im zajezdi viteškega konja.
Jaha daleč za deveto goro in deseto jezero. Tam stoji grad na širokem polju, v senčni dobravi in brat Ivan za-gromi na vrata, hrastova in z železom okovana :
»Ej, Jelena prekrasna, ki stanuješ v tem gradu, ali hočeš biti moja žena?«
Nemudoma pokliče brat Ivan hudega zmaja na junaško bojišče. Silen je zmaj in grozen, ima tri glave in strašne kremplje, ali ne more do živega bratu Ivanu, ker nosi na sebi čudovito srajco. Spoprimeta se, na svojem vrlem konju se zaleti Ivan v zmaja, podere ga na črno zemljo in zgrabi za tilnik. Že mu je hotel zmečkati glavo, ali zmaj Gorjanec ga milo poprosi:
»Ne ubij me, junaški sin,, zvesto Ti bom služil.«
In brat Ivan se ga usmili in odvede s seboj k Jeleni prekrasni. Reši jo in se z njo oženi, ter je bilo veliko veselje po vsem carstvu.
Za to pa sta zvedela njegova brata, kakšna velika sreča je doletela brata Ivana. Šla sta k njemu in se mu do tal poklonila ter prosila odpuščanja. Vse jima je odpustil in jima pripravil imenitno gostijo, pri kateri je bil za služabnika zmaj Gorjanec. Verno je služil in je storil vse, kar sta zahtevala brat Ivan in Jelena prekrasna.
Viktor Pirnat
Mi smo Čuvarji ... (Govoreči zbor)
Osebe: 2., 3., 4. deklica ter zbor deklic in kasneje 11 dečkov. Deklice so izmenoma v narodni noši in v mornariških krojih, po potrebi so lahko oblečene tudi pisano, da je slika bolj pestra.
Dečki so mladi mornarčki. Ozadje morje.
DEKLICE (se igrajo ob morskem obrežju. Imajo več žog, ki si jih mečejo ter jih živahno love. Med tem pojo):
Pisana jadra napeta, čolnič po morju brzi, jata galebov ga spremlja, za brazdo delfin se podi.
Brodar se obrača po vetru, križari, krmari svoj čoln, veselo zavriska, zapoje, sreče neskončne je poln ..,
1.	DEKLICA (stopi iz gruče in nagovori tovarišice):
Od izliva bistre Soče do skipetarskih planin, naše morje se preliva, naše majke tam je sin.
2.	DEKLICA (nadaljuje nekje sredi tova-rišic):
Pa sinove kruti tujec je razgnal in oddvojil, mar mu je za bridke solze, da le v pest jih je dobil.
3.	DEKLICA (se oglasi v skupini):
Mati joče, stoče, moli za nesrečno deco to, ki trpi pod kletim tujcem, da očuva nam zemljo.
VES ZBOR DEKLIC (samozavestno in s primernimi kretnjami):
Da očuva zemljo našo, da očuva nam morje gori od Tilmenta, Soče, pa do Rečine hladne.
4 DEKLICA (stopi iz skupine, dvigne roki):
Ne obupaj, draga Mati, saj imaš dovolj sinov! Sveto bodo Ti služili, zbrali vse pod skupen krovi
DEČKI (nastopijo):
(Strumno prikoraka na oder 11 mornarč-kov z buzdovani v desnici. Obstoje v čelni vrsti:
12 3456789 10 11
Skrit režiser jim tiho šteje: »Tri, štiri. En, dva, tri, štiri.« Na »en« skoči vsak drugi mornarček za korak nazaj, da je slika sledeča:
2 4 6 8 10 1 3 5 7 9 11
Tako stoje mirno do »štiri«. Na sledeči »en« stopijo z desno nogo naprej, dvignejo istočasno desnice z buzdovani, levica se skrči v pest ob boku, cči zro ostro naravnost predse in v zboru kriknejo):
Mi-------
(Režiser tiho šteje dalje: »dva, tri, štiri«, na.ka'r nadaljuje zbor dečkov glasno in rez'ko) :
—	smo čuvarji Jadrana,
ves svet (mahnejo z buzdovanom navzdol ter stopijo z desno nogo zopet nazaj in obstoje mirno, vzbočenih prsi, roke stegnjene ob trupu navzdol, govore junaško dalje):
—	to ve, ves svet to zna,
srce (levico na srce) pogumno
in zvesto,
pazljivo, (na drugi zlog stopijo z desno nogo spet naprej, dvignejo levo pest v višino srca, desno z buzdovanom še malo više, ostro zro predse in govore brez odmora):
—	budno je oko.
(Na zadnji zlog skočijo z desno nogo spet nazaj, povesijo roke ter strumno stoje, medtem, ko se oglasi zbor deklic (ki so
ob nastopu dečkov stopile v czadje, potem pa jih počasi zadaj in ob straneh obkolile):
Jadransko naše morje, naš svetli gospodar, njegove vale orje naš brod in naš mornar.
DEČKI (dvignejo pesti v višino prsi): Valov bobnečih hrum in šum utrja v srcih nam pogum, in vriš in piš valov besneč
(pri tem stihu postopoma dvigajo pesti ter jih ob zadnjem zlogu sunkoma spuste ob trup.) podžiga ogenj nam plamteč. (Mirno stoje poslušajo.)
DEKLICE (s primernimi kretnjami): Brez morja ni življenja, brez morja je le smrt,... ko bo dovolj trpljenja, sovražnik naš bo strt.
DEČKI (dvignejo obe roki nad glavo, desnica drži buzdovan, levica pest. S tako /proseče iztegnjenimi rokami obstanejo skozi celo kitico, ki jo govore zaklinjaje ter ob zadnjem zlogu sunkoma povesijo roke):
Jadransko biserno morje, uteši, izpolni nam želje, da hrum valov in grom topov nagnal sovraga bo domov!
Čudni običaji
Zelo čudne, neverjetne običaje in navade imajo Arabci. Medtem ko pišemo mi od leve proti desni, pišejo Arabci ravno narobe, od desne proti levi. Naši brivci brijejo brado od zgoraj navzdol, arabski pa od spodaj navzgor. Pri nas poljubimo človeku, ki ga zelo cenimo, roko; Arabec pa stisne v takem primeru roko spoštovani osebi, potem pa poljubi sebi desnico. Če stopimo pri nas v trgovino, v pisarno ali če se nahajamo v sebi, kjer sprejemamo obiske, smo vedno odkriti. Arabec pa se v takem slučaju hitro po-
DEKLICE:
Kar je od nekdaj naše. ne damo več iz rok ...
VSI:
Kdor misli pa drugače, usmili se ga Bog!
(Ob zadnji besedi stopijo dečki z desno nogo naprej ter grozeče dvignejo buzdovan, deklice pa proseče in žalostno sklenejo roke ali sklonijo glave.)
(Na režiserjevo tiho štetje: »Tri, štiri, en...« skočijo dečki spet v prejšnji položaj, deklice se ■ zravnajo. Po majhnem presledku.)
DEČKI (dvignejo pesti v višino prsi): Udar valov in grom topov nagnal sovraga bo domov in mi (dvignejo desnice kot ob nastopu ter stopijo z desno naprej) čuvarji Jadrana, zaukali bomo: Ura!
(Ob končnem vzkliku dvignejo obe roki, deklice zavihte dotlej skrite zastavice, med vsemi pa zaplapola v ozadju velika naša trobojnica. Godba rzaigra jugoslovensko himno in vsi na odru obstanejo tako, dokler ne pade zastor.)
KONEC
krije s fesom, ker velja pri njih za največjo neotesanost in neolika-nost, če sprejmejo človeka z nepokrito glavo. Arabec cmoka, kadar pije kavo, tako grozno z ustnicami in jezikom, da bi se pri nas dostojnemu človeku želodec obračal. Pri nas peljejo ali nesejo mrliča od hiše žalosti na pokopališče z nogami naprej, pri Arabcih pa ravno narobe, z glavo naprej. Na naših pokopališčih stoje nagrobni spomeniki za grobom pri glavah umrlih; Arabci jih pa postavijo ravno narobe, k nogam.
>Irnos/ Ad am J č
Deček is sirotišnice (Povest)
Dnevi so minevali, za njimi tedni, meseci. Z Janezom sta se večkrat vračala k Anžetovim na oddih, z njima je odšlo moštvo, ki je streglo možnarjema. Ob takih prilikah je posijalo Luciji sonce sreče; betežna ženica je zopet zaživela in lepo ji je bilo v duši. Nekoč, bilo je že minilo dve leti, odkar sta morala bežati, ga je ob slovesu močno pritisnila nase.
»Kakor bi se poslavljala za večno. Nekaj me tišči v prsih, najbrže je blizu konec mojega življenja.«
»Pojdite no, upehali ste se pri drvih, nič ne bo hudega, kaj ne, Janez.«
Ta je vrgel poleno v ogenj in hitel pritrjevati vijake na kotlih. Po-mežiknil je in pomirljivo odmahnil z roko.
»O Tonek, le verjemi mi. A nič ne de, zadosti si velik in mah ti porašča ustnico,« ljubeče mu je pogladila lica.
Janez je udaril Tonka po rami.
»To ti je dečko. Kmalu bo pravi vojak. Koliko si pa prav za prav star, e?«
Tonek je pomislil in skomignil.
»Kaj vem, lahko sem jih že šestnajst, morda jih imam celo sedemnajst; kaj vem?«
Lucija se je ozrla v Tonka z ljubeznijo v srcu in ta ljubezen je bila neskončno boječa in tiha.
»Ostani pri meni, a ne radi mene, zato ostani, ker ni prav, da še vedno misliš na maščevanje, ki si ga je prihranila božja previdnost.
Skrbi me tudi tvoja bodočnost, sinko, kaj bo iz tebe, kdo ti bo rezal kruha, ali boš vedno hlapec, Kaj, sinko, ali ne?«
Tonek je pomislil in težke misli so ga obšle. Kaj more on, če je taka kri v njem; ta nemirna kri ga žene, mu zapoveduje, ga tira, da se ne more umiriti.
»Mati! Na tem svetu nikogar nimam razen vas. Vojne, kakor vse kaže, ne bo konca. Če bi vas ne bilo, bi že zdavnaj ušel prav v bojno črto med tisoče onih, ki branijo pred sovražnikom zemljo naših očetov. Moje življenje ni dosti vredno, zato, mati, mi je težko, ko vidim dan na dan, da odhajajo v smrt ljudje, ki jih pogrešajo doma otroci, matere, posestva. Mati, zato mi ne zamerite, če grem včasih vsaj v bližino, saj se vedno vračam.«
Z občudovanjem je zrla Lucija v doraslega dečka, ki mu je notranji ogenj žarel na licih.
»E sinko, vidim, da dobro misliš, sram me je, da ti branim. O kopito, stara sem, stara, Bog s teboj. Odpusti mi betežne besede.« Hitela je reva brisat solze, ki so se ji po sili potrkljavale iz oči, lezle v ostre gube ter polzele na koščeno brado...
Niso je varale slutnje. Nekaj dni po Tonkovem odhodu jo je zaslabi-lo v želodcu in komaj se je privlekla do postelje. Hitro so poslali v Vipavo po duhovnika, spovedal in del jo je v sv. olje. Iz nezavesti se ni več predramila in le Martin je potočil drobno solzo na njenem grobu. Neopaženo je utihnila stara
reva, od nikogar pogrešana, kakor medla, dogorevajoča svečka. Ko se je vrnil Tonek, mu je Martin prinesel v umazan robec zavito hranilno knjižico.
»Tole ti je ostavila, preden je umrla.«
Tonek je presedel tisto popoldne na njenem grobu in se z občutkom grenke žalosti spominjal tihe star-
ofenziva Italijanov. Po cesti, ki je vodila mimo pokopališča, so se pomikale nove čete v bojno črto. Vse okoli je piala v ozračju smrtna mora. Poslednjič se je sklonil na grob, izmolil očenaš in se zavihtel na pokopališki zid. Razpel je roke proti zapadu.
»Odpusti, moja zemlja, da sem še tu, da ti še nisem dal svoje krvi,
kine ljubezni. Ko je odprl hranilno knjižico, mu je solza ganotja stopila v oči. Po vinarjih in kronicah je nalagala denar za slabe čase. To, kar se je nabralo vso dolgo dobo njenega življenja, je bilo pa komaj za eno toplo obleko in par cenenih čevljev. Pobožno je poljubil bele liste. Šele sedaj je doumel, koga je izgubil. Izgubil je edino resnično ljubezen, ki jo je spoznal v življenju. Očital si je, da je bil preveč hladen, da ji ni vračal dobre besede, da je le sprejemal, kar mu je nudila. Začutil je veliko osamelost in neskončno žalost nad svojim življenjem. Prisluhnil je v goriško stran: tam je zamolklo grmela enajsta
ker ni bil še čas za to. Sedaj, ko sem sam, sprejmi mojo mlado moč, sprejmi jo, ker si edina ti, ki te imam rad, posebno sedaj, ko grabijo tujčeve roke po tvojem mesu.«
Skočil je z zida, stekel na cesto in se pomešal med potna telesa vojakov; živa reka ga je zgrabila in nesla s seboj med ostre čekane smrti.
Napad
Prva četa nekega ljubljanskega polka se je tiščala v strelskem jarku, ki se je vijugal po strmem nosu griča, dvigajočega se iz zaseke Vipavske doline. Čakal je na napad italijanskih čet, ki so se ugnezdile
na že italijanskem, še vedno zelenem Volkovnjaku. Straže opazovalke so oprezovale med naloženimi kamni in motrile sovražnikovo hitro gibanje. Daleč doli v dolini so švigale iz skritih rovov drobne zelene postave — Italijani, iskali kritja in se nevzdržema plazili po pobočju vse do žičnih ovir, kjer so se potuhnili v zemljo, od min preorano.
V betoniranem opazovališču Ljubljančanov je stal poročnik Peters pri strojni puški in usmerjal cev na rov, ki ga je bil opazil s pomočjo daljnogleda: od tam se je neprestano vsipala nalik mravljam četa za četo ter se razgubljala med podrtinami vasice Spazzapani. Desetnik Soban je razburjen tipal jeziček na signalni pištoli, v kateri je tičala rdeča raketa — znamenje lastnemu topništvu, ki bo na ta znak začelo bruhati železno in žve-pleno točo. Vse je bilo pripravljeno: noži na puškah, ročne granate, strojne puške, plinske maske, sto metrov zadaj pa v podzemskih, več metrov globokih luknjah, nove čete — rezerva; tik pod hribom mi-nometci, zadaj na Krasu, Trnovem in Bog ve kod vse, lahko in težko topništvo. Treba bo le znaka in odprlo se bo peklo ...
Prostaku Janežu so šklepetali zobje, da si je zatlačil umazan robec mednje.
»Se bojiš?« mu je šepetnil sosed, ki se ga je tiščal.
»Ne, ampak začno naj, za vraga! To čakanje ...«
»To čakanje — udarijo naj, potem bo bolje.«
Italijan jih je hotel presenetiti pri belem dnevu, sicer je napadal
ponoči ali v mraku. Danes mu vsa previdnost ni pomagala, straže so ga opazile in ... tatatata .... je zapela poročnikova puška, švignila je raketa, pripeljale so se po zraku granate, mine, zletele po hribu navzdol ročne granate in vsa kriva črta je začela bruhati iz pušk svinčeno smrt. Železni kosi razletelih granat so zafrfotali skozi ozračje nalik mrtvaškim pticam. Tulili so in zavijali kakor trop lačnih levov v puščavi, zateglo in grozeče. Kamor jih je vrgla divja sila, povsod so razkopali zemljo, trgali živo meso, ga rezali in mieli. V jarkih so se stiskali vojaki ob prednjo steno, glave navzdol, a puške so nad glavami položili na gornji rob in slepo prožili strele v dolino, zakaj svinčeni curek je sikal iz doline navzgor. Pri vsakem vojaku tu gori je stal zaboj z ročnimi granatami, ki so jih s krepkim zamahom metale osmojene roke v dolino med počasi prodirajoče Italijane. V tej strahoti nisi razločil človeškega glasu, pre-vpilo ga je peklensko brundanje granat, strojnic in pušk.
Italijani so se nevzdržema z velikimi izgubami grizli navzgor. Posamezni oddelki so naglo strigli s škarjami žične ovire in delali prehode za čete, ki so jim sledile, skrivajoč se v granatnih lijakih. Pa se ni izplačalo skrivati, zakaj smrt je prežala povsod in mesarila po mili volji. V velik lijak se je zateklo kakih deset alpincev — šk — udarila je v sredo težka granata in nikogar ni bilo treba pokopavati. Razcefra-na noga nekega alpinca je priletela pred Janeža na zaboj, baš ko je segel po novo granato. Zagrabil je
osmoj eno peto, se zdrznil, na to pa divje zarežal in zagnal nazaj.
»Ho — ruk — takih-le vojakov ne potrebujemo! Le po dveh pridite, ho-ruk, po dveh, po dveh, po dveh pridite in ne po eni!« Skočil je iz jarka, dvignil puško in zatulil:
»Po njih! Huraaaaa-aaa-hura!« in se samcat zagnal v dolino. Mimo
njega so švigale svinčenke, on pa je drl navzdol, se zapletel v žične ovire...
»Huraaa — po njih — huraa!« — Več ni utegnil: pol dvanajstice krogel mu je predrlo telo. Med žicami je obstal pokonci s skremženim re-žanjem v obrazu — bil je zblaznel.
(Dalje prihodnjič.)
Franfo ČičcK
Zgodbe o Tijeku Kìjeku
7. Tijek uči psa jesti klobase
Grof, ki je pri njem služil Tijek za hlapca, je imel zelo razvajenega in pre-objedenega psička. Ker mu je grof preveč stregel, je bilo ščene sila izbirčno. Včasih še klobase ni povohalo.
To je opazil Tijek in je ob takih prilikah skrivaj smuknil klobaso s krožnika, dočim je grof silno vesel božal psička, da je bil tako priden in pojedel klobaso. Vsak dan mu je grof nastavljal na hodnik lepo narezano klobaso in vsikdar je bil krožnik prazen. Ščene pa je naenkrat začelo goltati z velikim tekom pomije v grajski kuhinji in glodati kosti, ki mu jih je metala služinčad.
Ta reč se je graščaku čudna zdela, pa je nastavil psu zopet klobaso, sam pa se je skril za omaro in opazoval, kako jo bo psiček pojedel. Tega naš Tijek ni vedel in je — nič hudega sluteč — psu pred nosom zopet odnesel klobaso. Pes je seve milo gledal za njim in še celo zarenčal je, a še huje je zarenčal grof izza omare.
Tijek se je ustrašil, da nikoli tega. Vsekakor pa se mu je posvetilo v glavi in je dejal:
»Žlahtni gospod grof. Naj ne zamerijo, jaz učim psička jesti klobase. Vidite, prej je še povohal ni, zdaj pa poglejte!« in vrže psu kolobarček klobase. Ta ga popade z velikim veseljem. Ravno tako drugega in tretjega. Toda grof ni bil tako neumen, da irte bi vedel, kam meri Tijek. V svoji žlahtni jezi pokliče oskrbnika in mu ukaže, naj zapre Tijeka globoko v klet. On
da ga bo že naučil, krasti psu klobase.
Hočeš nočeš je Tijek moral lepo i ubogati ter slediti oskrbniku v klet. Pa prideta v prvo klet, kjer so stali veliki sodi vina. A preden oskrbnik
Tijeka dalje tira, se ta nalašč spotakne ob pipo, ki se prelomi in vino šu-mè brizgne po kleti. Oskrbnik je bil ves iz uma in ker ni vedel, kaj in kako, si urno utrga kos srajce ter ga prične tlačiti v polomljeno pipo, zra-veoi pa vpije kakor bi mu kožo drl: »Pomagajte, pomagajte!« Tijek pa brž dirja ven in naravnost pred grofa.
»Žlahtni gospod grof! Vaš oskrbnik je mrcina. Mene je zaprl v drugo klet,
a še preden je zasukal ključ v vratih, že je začel piti vino v prvi kleti. Zdaj je že tako pijan, da je polomil pipo in tuli kakor obseden. Skočil sem urno do Vas, sicer bo izteklo vse vino.«
Grof ga nekaj časa debelo gleda, potem prične v ogorčeni jezi bliskati z očmi. Pokliče nekaj hlapcev in odide v klet. Res, Tijek >ni lagal. Oskrbnik je ležal pri sodu že ves moker in tiščal cunje v vrzel, zraven pa obupno kričal na pomoč.
»Ti že pomagam,« sikne grof ter ga oplazi z bičem, da je tri sonca videl, dočim so hlapci hitro zabili čep ter zavlekli ubogega oskrbnika v temno kajho, ne da bi bil smel črhniti besedo.
»Si že priden Tijek, da si povedal,« pravi grof. »Psičkove klobase pa pusti pri miru, boš že dobil svojo.«
Ko so naslednji dan izpustili oskrbnika iz ječe, je skušal grofu razložiti vso zadevo in dokazati svojo nedolžnost. Toda grof ni hotel ničesar slišati, še manj o kakšni Tijekovi krivdi, češ, oskrbnik si je vse to izmislil, da bi se zmazal in zašil Tijeka.
Tijek pa je modroval >na hodniku:
»Prav se ti godi, rešeto prevzetno. Oni dan si me oklofutal za prazen nič, sedaj si pa dobil milo za drago. Vsaka palica ima dva konca,« se je muzal in bratovsko delil klobaso s psičkom.
9. Tijek zobozdravnik
Grajskega hlapca Primoža je zabo-lel votel zob. Siromak je kar tulil od bolečine. Pa se ponudi Tijek, da mu ga izdere. Ker pa ni imel pri rokah primernih klešč, žene hlapca v skedenj. Tam ga posadi na preluknjano stolico, zabije pred Primoža v pod močan žebelj, nanj priveže kos drete, »apravi zanjko in jo dene Primožu trdno na zob.
Ko je bil tako zob napeto privezan ob pod, pravi Tijek Primožu:
»Takole. Zdaj pa štej počasi do sedem in potem reci amen! In zob bo zunaj in bolečine tudi.«
Hlapec prične šteti. Tačas pa Tijek urno potegne iz žepa šilo ter ga z vso močjo porine od zadaj Primožu v sedalo. Ta plane kakor divji kvišku, pri tem pa obvisi zob na dreti. Zobne bolečine so sedaj sicer ponehale, toda začele so se na drugem mestu, kjer jih pa gotovo ni več zdravil Tijek.
Kajti, kakor pripovedujejo stari ljudje, je drvel Tijek po tej operaciji čez plan, za njim pa s kolom v roki Primož.
Danes, žal, ni več v modi tak način plačevanja, da bi pacient s kolom lovil zdravnika.
Sova s g /oče
Kalif Osman je vsak dan jahal na dolg izprehod. Tisto jutro jo je veselo mahnil skozi log, ki se je razprostiral nedaleč od mesta. V svoji zaupljivosti je na lahno držal uzdo in v mislih gledal proti jasnemu nebu, kjer je sijalo sonce. Niti videl ni, da leži podrto drevo preko ceste. Pravkar je hotel konja v dir pognati, kar se žival iznenada ustavi: oči so ji bile zbegane, nozdrvi so ji drhtele. Potem se je konj mahoma splašil in jadrno zdirkal naravnost naprej.
V bojazni se je Kalif krčevito držal za grivo in zaman skušal jahan-ca ukrotiti. Ves trud zaman! Konj
je skakal med drevjem in kalif je čutil smrt v bližini. Na koncu gozda je zeval globok prepad, kjer je štrlelo mnogo ostrih skal. In v to smer je nehote dirkal kalif.
Bliže, vedno bliže. Drevje se je po malem redčilo, brezno ni bilo daleč; nevarnost je čedalje bolj rasla. Kalifu je že prihajalo na um, da se utegne samo na ta način oteti, ako se zvali na tla, ko se je razcapan možak vzpel tik pred njegovim belcem in se mu obupno obesil za nosnice. Dirkač je nekaj trenotkov vlekel nepričakovanega nasprotnika, hrupno prhal ter obstal nekoliko korakov od smrtonosnega pre-
pada. Ves blažen je kalif skočil na tla in stopil k svojemu rešniku, ki je ponižno in spoštljivo čakal.
»Hvala tebi, ki si mi otel življenje«, je rekel siromaku. »Kdo pa si?« —
»Ali, berač«, je odvrnil mož.
»No, Ali, obišči me jutri v dvorcu, jaz sem kalif.«
In pustivši tam osuplega, strme-čega prosjaka, je Osman zajezdil konja in odpeketal... Drugo jutro se je Ali oblekel v svoje najsnaž-nejše cape in se veličastno sprehajal po ubožnem okraju mesta, kjer si je bil izbral bivališče. Znanci so se obračali za njim in ga vpraševali:
»Kam pa, kam, Ali?«
In z resnim obrazom je ponavljal:
»H kalifu!« ne da bi se menil za krohot, ki je sprejemal ta nenavadni odgovor.
Pred dvorcem se je naš prijatelj ustrašil. Nikoli si ne bi upal vstopiti. Vendar se je odločil in z zadovoljstvom ugotovil, da ga čakajo.
Kalif ga je sprejel v veličastni dvorani, okrašeni s pisanim mramorom in dragim kamenjem. Na levici mu je čepela čudna siva ptica, ki je bila videti zaspana, kajti mežala je.
»Le bliže, Ali«, je velel kalif, »nagrado sem ti pripravil.
Berač je zamaknjen stopil nekaj korakov naprej.
»Na«, je rekel kalif, »to ptico ti dam. Izredna, nenavadna sova je to.« —
Ali si v svoji zmedi ni drznil reči ne be v ne me v, vzel je ptico, se globoko poklonil kalifu ter odšel.
Ah! Kaj pomeni ta zasmeh? Kaj naj počne s tem ptičem, ki niti užiten ni?
Sedel je na prag pri neki hiši in se bridko razjokal. Zdajci je tudi sova zatrepetala in krčevito ihtenje jo je prešinjalo. Debele solze so ji kapale iz oči na tla s kovinskim žvenkom. To so bili zlatniki... In padali so! padali! Dokler je sova plakala, so padali brez prestanka, vsaj triie ali štirje na minuto in ubožec je skoraj imel pred seboj kopico zlatnikov.
Da ste slišali radostno vzklikanje našega nadložnika! Planil je na zlato, si z njim mašil žepe, ga nekoliko podaril posameznim tovarišem, ki so prihiteli, brž ko je kovina za-cvenketala po tleh, in dostojanstveno odkorakal s sovo na rami.
Bogat! Bogat!
Prav zares, čudežno darilo mu je naklonil kalif.
Dnevi so potekali, Ali si je kupil iepo hišo, bogato obleko in si najel obilo služabnikov. Skraja je šlo vse prav dobro, vendar sčasoma se je potrošilo vse zlato, kar ga je najo-kala čudovita sova.
Alija je zaskrbelo. Sicer si je rekel, da bi bilo samo treba sovo pripraviti v jok, a s skrbjo se je izpra-ševal, kako se mu bo to posrečilo. Dobrega srca je bil in ni po nobeni ceni maral trpinčiti te vrle živali. Vendar je bilo treba najti kak po-moček. Nekaj dni je še minilo in Ali je slutil popolni razpad, hudo nesrečo.
Obupan se je zgrudil na blazino in na glas zaihtel. Pri tej priči se je sova stresla, oči so se ji skrčile
in iznova se je ulil čudežni slap zlatih denarjev.
»Dobro«, je menil Ali, »zdaj pa že vem, kaj je treba storiti!«
In kadarkoli mu je poslej zlata zaloga pohajala, si je postavil sovo pred obličje in točil grenke solze. Lahko razumete, da je nagloma tako zabogatel kakor kalif. Ta položaj je trajal dolgi dve leti.
Po tem času je Ali s skrbjo zapazil, da sova vidno peša navzlic obilni hrani, katero so ji dajali vsak dan. Še več: ko je nekoč »izjokala« zlatnike, se je uboga žival onesvestila in bila kakor mrtva debelo uro. Kaj pa je to? Ves iz sebe je Ali tekel h kalifu, ki ga je še zmeraj prijateljsko sprejemal, in mu povedal stvar. Osman se je nekaj čas-kov zamislil, nato pa tako-le pojasnil:
»Preveč jo izrabljaš, Ali, svojo ubogo sovo. Čisto izčrpana je in nekoliko mesecev bi jo moral pustiti na miru.«
Kakor si lahko mislite, si nekdanji prosjak ni upal ugovarjati. Vedel pa je, da ima le še malo po skrinjah; zahvalivši se kalifu, je s težkim srcem odšel. Joh, kaj naj počne sedaj? Jemlje na posodo? Kdo pa bi mu mogel razen kalifa posoditi veliko vsoto, ki bi mu zagotovila dva ali tri mesece razkošnega življenja? Da bi se obrnil na kalifa, na to še misliti ni maral. Huda sramota zanj, da ni bil previdnejši.
V Alijevi sobi je sova ždela na svoji gredi, strmela v gospodarja z okroglimi očmi in se ni menila za stisko, v katero ga je pripravila. Od slabosti je drgetala nekoliko, oči so ji bile medle in mrke.
Turobna bojazen je objela Alija. Kaj naj počne, če bi mu poginila? In če si ne bi opomogla? Če bi jo jutri dobil še bolj bolno. Tedaj je zla misel obšla bivšega berača: sklenil je cveliti sovo in čim več izvabiti iz nje, tudi če bi jo potem izgubil.
Postavil se je pred ptico, ki ga je že nemirno opazovala. In ko se je razjokal, ga je sova posnemala in njeno ihtenje je bilo podobno mrtvaški pesmi.
In medtem, ko se je zlato kopičilo pod drogom, se je zdelo, da hoče sova s svojim obupnim jadikova-njem reči:
»Dovolj! dovolj! ne daj, da poginem! Pusti me, naj živim, izkoristim krasne poletne noči in hladni večerni veter.«
Ali je neizprosno še dalje vekal.
Na màh pa je cvenketanje zlatnikov prenehalo. Ali je skočil pokonci in videl, kako se je sova opotekla in okorno telebnila na tla. Pri- ■ bližal se je. Končano je bilo. Zadnja solza, pristna solza, je kanila ptici iz oči, pa zdrknila na kopico zlata.
Čudo prečudno! Ko bi trenil, so se novci spremenili v pravo vodeno trombo, ki je pometla sobo, izpod-kopala zidove, prevrnila prepaže. Potem je še huje zavrelo ter odneslo Alija, ki je omedlel...
Ko se je osvestil, je sedel na kupu peska, oblečen v svoje cunje. O njegovi hiši, o vsem njegovem bogastvu ni bilo ne sledu ne tiru. Kar si je bil nakupil za sovino zlato, je za vselej izginilo. Solze so bile vse odplavile.
Ko se je čez dva dni Ali oglasil pri kalifu, so ga njegovi hlapci nagnali z batinami.
Po Lamoucheu — dr. Anton Debeljak
Slika
Kaj so krilatci utrujeni sedli na belo odejo tam doli v kotlini?
Kaj Bogec natresel je žarnih demantov, da se leskečejo v sončni svetlini?
To niso krilaici, ne demanti žarni, to kočic je bornih kopica: srce je veselo, ko zrem jo iz daljave, saj moja je rodna vasica
Ivan Čampa
Zastavice sa brinine glavice
i.
KROGI
©' © © © © © © © © © © ©E© (© ® © © © © ©
Zveži te kroge z eno samo potezo takó, da ti bodo dale črke v krogih pregovor!
2.
BESEDNA UGANKA
Prva vodi nas skoz sneg po ravnini in čez hreg. Druga rojstno je ime, ki ga deklice dobe. Ako pa ohe spojimo, novo tretjo stvar dobimo: jako ljubka je žival, ki doma ni z naših tal, marveč daljna je tujina njena prava domovina.
3.
ČAROBNI KVADRAT
Pomen besed ravno naprej in
3
(vodo-nazaj,
navpično navzdol in navzgor):
3 2 1
1—3	gaj,
2—2	telesni organ,
3—1	športni izraz.
4.
GORENJSKI PAR
V letošnjem predpustu sta se poročila na Bledu gospod DR. A. LAJOVIC in go-' spodična MARTA SNOJ. Ugotovite dosedanji bivališči ženina in neveste!
5.
ZAMENJALNICA meter, zgled, glina, krava, kamen, odeja, vrata, slika, lopar, Anica, vlada
Izmenjaj v vsaki besedi prvo črko tako, da dobiš nove besede, katerih začetnice dajo dan v letošnjem februarju.
6.
PREMENE
1 2 3 4 5 tuja denarna enota, 1 3 2 5 4 verska knjiga,
3	2 1 5 4 vihar,
4	5 2 3 1 razpravni dan.
REŠITEV UGANK IZ 5. ŠTEVILKE
I. Križaljka: n a v p i č n o : 1. opat, 2. dr., 4. Amerika, 5. tat, (>. Arno, 8. samostan, 12. Zalog, 14. osa, 17. aj, 18. dar, 20. rana, 21. in, 22. bi, 25. vi, 26. Eva, 28. as; vodu-r a v n o : 2. da. 3. rt, 4. ata, 7. Mars. 9. Etna, 10. oni, 11. iz, 13. roka, 15. salata, 18. dar, 19. ovaj, 20. ra, 21. Ig, 22. baron, 23. in, 24. ave, 27. Iva, 29. as.
II. Zlogovni kvadrat: 1. Radeče, 2. dežela, 3, čelada.
III. I'osetnica: srednješolec.
Vse tri uganke so pravilno rešili: Ivan Svoljšak iz Doba pri Domžalah: Božica Koševa iz Dola pri Hrastniku: Andica Furla-nova, Edvard .leraj, Miloš Babič, Ivo Bezlaj, Franjo žužek in Drago Vičar, vsi iz Ljuh-Ijane; Jelka Suchyjeva in Jelka 1'ršičeva, obe iz Kranja: Vida Kovačičeva, Tatjana čučkova in Vejo Ferjančič, vsi iz Ptuja; Anton Debcvec iz Rakeka; Ivanček Rojnik iz Slovenjgradca ; Bojana Ravbarjeva iz Stare vasi pri Brežicah; Dušan, Boris, Zorka in Lidunka Dernovškovi, Danko in Samo Pečar, vsi iz Sv. Barbare v Slov. goricah: Marija in Marta Hrašovčevi iz Šmarja pri Jelšah.
'C
Stric Matic
s košem novic
V Ljubljani je bilo tekom lanskega leta prijavljenih 9451 koles, kar znači, da je na kolesih nekako šestina Ljubljane.
Pri smučarskih ti
Jh v Planici,
četku meseca februarja, je odnesel zmago v teku na 18 km Ndrrieo Leopold Herbert,
v skokih pa Palme, jki fle skečil 60 m. *
Najstarejši zdravi ile ^na svetu je umrl te dni v Trstu. Bil* tau je 105 let. Kot zdravnik je deloval ft^fcb 77 let.
Sofija ima po za^n^m ljudskem štetju 300.000 prebivavcev,j pred 20. leti jih je imela samo 100.000. j £>esto je zato tako naraslo, ker se je po vojni priselilo vanj mnogo Makedoncev in Dobrudžanov. Pravih Sofijčanov je komaj 150.000.
Koncem meseca januarja je več dni zaporedoma snežilo v — Jeruzalemu, dogodek, ki ga ne pomnijo ondotni prebi-
vavci že nad 200 let.
•
Dne 15. januarja je bil v Indiji strašen potres. Trajal je samo tri minute, vendar je bil med najhujšimi, kar jih pomnijo tamošnji ljudje. Več ali manj so trpela vsa mesta. Temeljske spremembe, nastale po potresu, so zamašile mnoge reke in prekope in povodenj je napravila veliko škodo. Potres je porušil nad 50 železniških mostov; število potresnih žrtev je ogromno, reka Ganges je nosila na tisoče in tisoče ponesrečencev.
*
Po zadnjih ugotovitvah je na svetu 2.024,286.000 ljudi; število človeštva se pomnoži vsako leto za 20 milijonov. *
V Kaliforniji je nastala radi dolgega deževja huda povodenj, radi katere je utonilo 100 ljudi. Na cestah je stala voda po en meter visoko. Prizadeto je bilo tudi
filmsko mesto Hollywood.
*>
Tokio, glavno mesto Japonske, je danes tretje največje mesto na svetu; ima 5,486.000 prebivavcev. Pred njim je New-York s 6.981.000 in London z 8,202.000 pre-bivavci.
Na japonskem otoku Dageletu blizu Koreje so našli 41 oseb zmrznjenih. Otok je zaradi hudega viharja, ki traja že več tednov, odrezan od vsega sveta. Boje sc, da bo zmrznilo vse prebivalstvo otoka.
V Nemčiji so nedavno odkrili postopek, ki varuje ceste pred poledico. Ceste poškrope z neko kemično sestavino ter jih potem namažejo s katranom. Pripomoček je baje zelo poceni in se drži 3 leta ter onemogoča, da bi sc na cesti stvorila ledna plast.	% „
Bajna dežela je' repuhfika Honduras v Srednji Ameriki. Tam imajo srebrn hrib, zlato reko in &Jfc4no goro. Srebrn hrib se imenuje rudnik jtl Rosario, ki je oddaljen kakih 100 km od obale Tihega morja. Zlata reka je GuvapBs »pritoki, ležišča zlata se vlečejo ob obeh bregovih in daleč na obe strani. Dežela fejhj nad 700 rudn^ov, kjer pridobivajo svinec, železo, srebro, zlato, kaolin, cink, nikelj, marmor, sadro, premog in asfalt. V os£ju dežele se äviga železna gora. ki daje magnetično železo najboljše kakovosti. Šamana površju je nad 400.000 ton železne ruda-v notranjosti gore pa blizu 60 milijonovToji.
Američan Fredo Gardoni je izdelal največjo harmoniko na svetu. Instrument ima krasen, poln glas in /veni kakor velike cerkvene orgle.