Za terenske sladokusce
LEPI ČEVELJC (Cypripedium calceolus)
Tudi ceptec, Marijini šolnčki, je bil že v Antiki z latinskim ime-
nom imenovan po rimski boginji Veneri, boginji lepote in lju-
bezni (cypris = Venera, pedilon = čeveljc). Naša največja orhi-
deja je prava posebnica. Veliki cvetovi z rumeno, napihnjeno 
medeno ustno in rjavo rdečimi suličastimi perigonovimi listi so 
po dva do štirje nanizani na do 60 cm visokem steblu. Svetlo-
zeleni, širokoeliptični listi obdajajo steblo. Rastlina je dolgo-
živa, doseže do 20 let, prvo tretjino življenja je prehransko 
odvisna od mikorizne glive, s katero živi v sožitju. Tudi njeno 
opraševanje je posebno, saj je njena medena ustna pravza-
prav past, v katero se ujame opraševalka, navadno peščena 
čebela. Pot iz cveta vodi le tam, kjer se čebela podrgne ob 
prašne vrečke in brazdo pestiča in s tem opravi oprašitev cve-
ta. In – ne, niti nagrade v obliki medičine ne dobi. Kje boste 
nekje med majem v nižinah in koncem julija kje višje srečali 
to našo lepotico? V svetlih bukovih gozdovih, med visokimi 
steblikami in grmi rušja, največ v Alpah, pa tudi na Bohorju, 
Gorjancih in še kje. Upam le, da je ne spregledate, prav rada 
se prikrije očem, tudi pozornega opazovalca. 
besedilo: Metka Škornik, foto: Borut Laznik
TRAVNIŠKI VRABEC (Passer hispaniolensis)
Po skoraj celotni Dalmaciji so med skupine domačih vrabcev redno 
pomešani travniški vrabci s kontrastno rjavo glavo in črnimi proga-
mi po telesu. Če dobro prisluhnemo svatujočim samcem v krošnjah 
dreves, bomo lahko ugotovili tudi razlike v oglašanju. Čivkanje trav-
niškega vrabca je znatno bolj kovinskega ali rezkega zvena kot ogla-
šanje domačega vrabca. V Dalmaciji se travniške vrabce šteje v mi-
lijonih, pri nas pa je situacija precej drugačna, saj gre za izjemnega 
gosta, ki morda celo tu in tam gnezdi. Nanj naletimo lahko praktično 
kjerkoli v kulturni krajini nižinske Slovenije, praktično vedno v družbi 
domačih sorodnikov. Dosledno pregledovanje vrabčjih jat nam lah-
ko tako razkrije travniškega, ki je na spomladanski selitvi odtaval 
nekoliko bolj severno. Vrsta se po Balkanu širi, zato vsaj gnezditveno 
razpoloženi samci pri nas niso izključeni, obetati pa si je, da bo ta 
vrabec v bližnji prihodnosti pri nas začel bolj redno gnezditi, pri če-
mer si za gnezdenje rad izbira topole, platane ali lastovičja gnezda.
besedilo: Al Vrezec, foto: Enej Vrezec
PROGASTI GOŽ (Elaphe quatuorlineata)
Progasti gož je največja slovenska kača. Samci ponavadi zra-
stejo od 160 do 180 cm, medtem ko so samice bistveno daljše. 
V naravi so našli tudi osebke dolge do dva metra in pol. Spada 
v družino gožev, katere predstavniki so pri nas vsi nestrupeni. 
Hrani se z mišmi in voluharji, ptiči in lahko tudi kuščaricami. 
V Sloveniji je progasti gož izjemno redek in verjetno živi le 
na območju Slovenske Istre, obstajajo pa tudi starejše najdbe 
v okolici Nove Gorice in pri Socerbu. Potrebuje razgiban ži-
vljenjski prostor, ki ga ustvarja mozaik gozda, travnikov in tudi 
kmetijsko obdelovane površine. Te morajo imeti dovolj drugih 
elementov, ki jih uporablja za skrivališča, kot so žive meje, suhi 
zidovi, stare ruševine, kupi materiala, skladovnice drv ipd. Pro-
gasti gož je v Sloveniji kritično ogrožena vrsta in je tudi na rde-
čem seznamu ogroženih vrst, zavarovan pa je tudi z Uredbo o 
zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, z Direktivo o ha-
bitatih EU in II Bernsko konvencijo. Ker je izredno redek, vsak 
podatek o pojavljanju šteje. Prosimo vas za pomoč: sporočite 
nam, če opazite goža ali njegovo »staro obleko« (olevek), na 
kontakt T: 059 23 27 74 E: alenka.zunic-kosi@nib.si.
besedilo: Anamarija Žagar, foto: Al Vrezec
Svet ptic 02, junij 2020 31