» Zavezniki" v Benetkah. Spisal Fr. Luznar. Prav živahno je bilo dne 16. avgusta zgodaj v jutro na molo S. Carlo v Trstu. nZavezniki" so se zbirali, da se popeljejo s parnikom nTriesteu, ki je bil že pripravljen na odhod — v Benetke. Zdaj in zdaj pricaplja še kak zapoznel udeležnik zaspanih oči in zmršenih las. Vsaj ni .udo ! nSlovansko pevsko društvo v Trstu" nam je priredilo prejšnji večer prelep koncert v nNarodnem domu" v Barkovljah. Nad vse prijazen sprejem in lepo petje nas je razvnelo do nepopisnega navdušenja, in ko nam je zlezel pristen teran v lase, pozabili smo na vožnjo, morske nezgode in Benetke ter se vdajali hipnemu razkošju. Delal se je beli dan, ko so odšli poslednji, pripravljat se na pot v Benetke. Parnik je bil veliko premajhen za tako ndeležbo — stooseminsedemdeset. No, stisnili smo se nekoliko, pa je šlo. Krajevni odbor se je pač obrnil do nLloyda", naj mu prepusti enega svojih parnikov za dva dni. nLloyd" je zahteral 1400 kron. Pozneje prosi še nZaveza" za neke ugodnosti. In kakšen odgovor dobi? Na prijazno, nemški pisano vlogo odgovori BLloyd", da da manjši parnik pod neugodnejimi pogoji ko prvič za — 2400 kron. Najbrže je zbodla v oči nLloyda" firma: ,,Zaveza jugoslovanskih u.iteljskih društev", da nam je izkazal v toliki meri svojo naklonjenost. Zadnji došlec je moral že brez mostička splezati na ladijo. Kapitan da znamenje, v kotlu zahrešči, zvon zapoje, zasliši se žvižg, voda zasumi, in parnik se prične polagoma premikati ter pluti po zelenem morju v nara neznane kraje. Veselo življenje je zavladalo na krovu. Mešani zbori so se vrstili z moškimi zbori, Tmes pa so se čuli dobri in slabi dovtipi. Vse jo bilo židane volje! V salončku se je zbrala mala družba vztrajnih čestilcev terana, — pa je bil prav navaden Istrijan, — iz kuhinje nam je vdarjal v nos prijeten duh laSkih trip, pri nas vampi imenovani, na drugem koncu ladije pa je točil zagorel mornar nepristen konjak za pristne avstrijske novce. nVsaka reč le en čas trpi," je rekel Kranjec zibaje Francoza. Tudi na ladji pričela se je situacrja polagoma izpreminjati. Obrazi mičnih naših koleginj so postajali čimdalje daljši in bledejši. Izginila je tista živahnost, ki je zavladala v pričetku vožnje. Polagoma so potihnili ljubki glasovi, ki so tako milo doneli ob popevanju naših narodnih pesmi. Tudi moški zbori so se jeli krbati. Kakšna izprememba! Poprej najbolj glasne koleginje zvijajo se v groznih bolečinah na svojib sedežih, ali pa obupno vise preko krova, motreč z motnimi očmi nemirno morje. Naši slabi dovtipi: na metlo piskajo, ribe krmijo i. t. d. niso našli odziva. No, maščevanje ni izostalo! Morje je postalo čimdalje bolj nemirno. Ladija se je zibala kakor jajčja lupina. Crni oblaki se prično kopičiti na nebu, zdaj in zdaj švigne blisk po temnem ozračju, iz vseh koncev natlačenopolne ladije pa se slišijo glasni vzdihi in vzkliki bledib bolnic, pa tudi — zgrevanib grešnikov. Ladijo me.e semintja, da, še tisti ki smo ostali cili in zdravi, smo poiskali vsak svoj stolček v strahu, da ne napravi kdo neprostovoljen saltomortale — ribam v krmo. Zdaj se vlije močna ploha, in četudi so razpeli mornarji široke rjuhe, vendar je curljalo od vseh strani, nekaterim celo za vrat ali v žep. K sreči se kmalu izlije. Prikaže se krasno italjansko nebo. Iz sprednjega krova zakliče tovariš: Benetke! Kakor bipnotizirani skočimo kvišku, tudi one, ki so se pravkar borile s smrtjo, oblila je rabla rdečica skorajšnjega rešenja, in z napetim očesom iščemo tako težko pričakovane kraljice morja — Venezia la bella! Skrbi in težave so bile pozabljene! Zadonele so vesele pesmi, in v kratkem času, ko so nas poprej še pregledali laški financarji, obstal je parnik ob »Bacinu". Gondolerji nas nalože. V par minutah pristanejo h kraju, zaklicavši z milodonečim glasam: nLa Piazzetta, Signore!" in bili smo — v ' Benetkab. Mesto Benetke je dobilo ime od starib Venetov, kateri so bili naseljeni pred Rimljani v današnji Benečiji. V teh krajih so zgradili stari Rimljani, ko so podvrgli prvotno prebivalstvo, več mest, med katerimi je bilo najimenitnejše Oglej (Aquilea). Ko je izpremenil bunski kralj Atila Oglej v grobljo zbežali so ostali prebivalci na bližnje otoke, imenovane lagune, to so mali prodnati otoki pomorskega jezera. Na teb otokih sezidali so na koleb mesto, katero se je vsled ugodne lege radi kupčije in zavarovano po morju pred zunanjimi sovražniki v kratkem času povzdignilo do velike moči in slave. Ako pregledujemo to stavbo na koleb — model je videti v Arsenalu — moramo nehote občudovati to ljudstvo, ki je s svojo pridnostjo in vztrajnostjo dovršilo to kolosalno delo. Otoki — 118 — so bili večinoma pokriti s peskom* zabijali so torej hrastove kole 3 — 9 metrov dolge, da so naredili trdno podlago. Na te so navalili podolgem mecesnova bruna in vrbu teb velike marmornate plošče. Pri tem delu pa stari Benečani niso imeli na razpolago raznih strojev, parne ali elektri.ne moči, ampak dovršili so vse to z bolj ali manj priprostim orodjem. V začetku niso imeli urejene države, ampak živeli so razkosani po rodbinah. Tako ni moglo dolgo obstati, to so ktnalu uvideli praktični Benečani. Svojo državico so uredili na republičanski podlagi ter izvolili za vladarja moža, kateremu so dali ime dože (doge), po naše vojvoda. To se je zgodilo leta 697. Nova republika se je bitro širila na vse strani, posebno ko je srečno premagala svoja najnevarnejša soseda Genuo in Piso. Vedno večje bogastvo in moč republike je dalo povod, da je nastalo polagoma plemstvo — nobilta, — katero je kmalu dobilo vso moč in oblast v svoje roke. Iz njegove srede se je smel zanaprej izvoliti vojvoda. Ko so nekateri častihlepni doži boteli izviti vso oblast sebi v prid ter delovali na to, da bi postali dedni vladarji, uprlo se je plemstvo. Da bi se ne ponavljali taki poskusi, izvolili so senat ali veliki svet. Ta je sestojal iz vsega plemstva, kateremu je načeloval dože, ki pa ni imel nič več in nič manj moči, kakor kak drug član. Do največjc mogočnosti se je povzpela republika pod dožem Enrico Dandalo. On ni bil le izvrsten diplomat, ampak tudi znamenit vojskovodja. Kot 94 letni starček in napol slep udeležil se je križarske vojne, premagal s svojim brodovjem nasprotnika, vzel z naskokom Carigrad, kjer je ustanovil latinsko cesarstvo, odklonivši njemu ponudeno carsko krono. Pod njegovo vlado je bila republika najrazsežnejša. (Konec prih.)