URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ

GRETIN

GREH

Roman





____________


Roman namenjam vsem močnim

ženskam, ki jih je življenje lomilo,

vendar so vedno znova našle voljo in

moč – čarovnicam današnjega časa.

____________





UVOD



Zgodba se dogaja v zgodnjem 17. stoletju na Spodnjem Štajerskem v kraju Lichtenwald, kar je današnja Sevnica, kjer na vzpetini pod čudovitim gradom stoji stavba, v kateri naj bi se v 16. stoletju zadrževali protestanti. Imenuje se Lutrovska klet, v romanu pa sem jo spremenila v Trubarsko klet. Ostali kraji na Štajerskem in Kranjskem, ki so omenjeni v knjigi, so: Gurkfeld (Krško), Ratschach (Radeče), Bishaz (Pišece), Montpreis (Planina pri Sevnici), Rudolfswert (Novo mesto), Prassberg (Mozirje), Zelle (Celje), Marchburg (Maribor), Laibach (Ljubljana).

Baron Inocenc Moscon je resnična oseba. Leta 1635, v katerem poteka zgodba, je bil žal že pokojni, saj je umrl med letoma 1618 in 1623. Ko je s trgovino pridobil veliko bogastvo, je kupil kar nekaj gradov na Slovenskem, med drugim tudi sevniški grad, za katerega se je dolgo tožaril s salzburško nadškofijo, ki je po razrešitvi spora še naprej ostala lastnica gradu, rodbina Moscon pa ga je uživala kot dedni fevd. Inocenc Moscon je srednjeveški sevniški grad spremenil v udobno poznorenesančno rezidenco, v Lutrovski kleti pa je uredil grobnico zase in za svojo ženo Ano, s katero je imel tri hčere in enega sina. V romanu sem barona opisala kot prizanesljivega zemljiškega gospoda, verskega strpneža, ki je ljubil knjige, kar je v celoti plod moje domišljije.

Resnične osebe so še avstrijski nadvojvoda Ferdinand II. Habsburški, ki je bil v tistem času tudi cesar (vladal je od 1619 do 1637), papež Urban VIII. (njegov pontifikat je trajal od 1623 do 1644), nadškof Martin Brenner, ki je umrl že leta 1616, general Albrecht von Wallenstein, ki je bil kljub izjemnim vojaškim uspehom obtožen izdaje in je umrl v atentatu leta 1634, plemič Feliks Schrattenbach, ki je imel v rokah gospostvo Ostrovica med Trbovljami in Vranskim, plemič Jurij Ludvik Schwarzenberg in plemič Jurij Ernest Herberstein. Herbersteini so bili pomembna plemiška rodbina, ki je imela na slovenskem Štajerskem v lasti več gradov, z našega ozemlja pa se je umaknila po drugi svetovni vojni. Rudolf Herberstein in Kristina Herberstein sta izmišljeni osebi, kot tudi vse druge osebe v knjigi, med njimi Johann Savinšek.

Tridesetletna vojna je trajala od 1618 do 1648 na ozemlju Svetega rimskega cesarstva, ki je bilo takrat v habsburških rokah. Izbruhnila je zaradi nasprotij med katoličani in protestanti, končala pa se je kot boj za prevlado v cesarstvu. V vojno so se vključili tudi Danci in kasneje Švedi ter Francozi. Slovenskega ozemlja vojna ni neposredno prizadela, habsburške dedne dežele pa so morale cesarju plačevati dajatve za bojevanje. Leta 1632 se je del Wallensteinove vojske pomikal čez slovensko ozemlje, zbirališče čet je bilo tudi v Krškem. Verska vojna se je končala leta 1648 s podpisom vestfalskega miru, ki je temeljil na leta 1555 sprejetem augsburškem verskem miru, katerega glavno vodilo za posvetne zemljiške gospode je bilo: čigar dežela, tega vera. Ferdinand je za svoje dežele že leta 1629 sprejel restitucijski edikt, s katerim je dosledno uveljavil katoliško interpretacijo pri cerkvenih posestih, z več dekreti pa je ukazal tudi izgon protestantov. Za izvajanje dekretov je cesar uporabil protireformacijske komisije, ki so uničile organizacijo protestantizma, rekatolizirale ali podrle protestantske cerkve ter sežigale protestantske knjige. Na Štajerskem je protireformacijo vodil nadškof Martin Brenner s pomočjo jezuitov.

Turški vpadi na slovensko ozemlje so se dogajali v 15. in 16. stoletju, zato je na južnem delu Slovenije in v današnji Hrvaški nastala Vojna krajina, katere namen je bila obramba pred Turki. Tam so med drugim živeli uskoki, begunci in pripadniki balkanskih narodov, ki so v zameno za dom in hrano branili slovensko in avstrijsko ozemlje.

Porodna pomoč v 17. stoletju je temeljila na solidarni pomoči med ženskami. Ženska z največ izkušnjami je bila babica, ki je bila nosilka porodniškega znanja v mejah svojega življenjskega prostora, njeno znanje pa se je prepletalo z ljudskimi šegami. Babica se je na Štajerskem imenovala hebanka (nem. Hebamme). Babice so lahko v sili krstile novorojenca, da bi ga rešile večnega pogubljenja.

Veliki kmečki upor leta 1635 Sevnice ni prizadel. Res pa je, da je grajski gospod pogostil puntarje, vendar to ni bil baron Moscon, temveč baron Boltežar Lamberg, ki je veljal za prijaznega do kmetov. To se je zgodilo med hrvaško-slovenskim kmečkim uporom leta 1573, ko se je v Sevnici ustavil Ilija Gregorič z okoli šeststo puntarji. Lambergova poteza je sevniški grad obvarovala pred uničenjem.

Čarovniški procesi na Slovenskem so se dogajali od druge polovice 16. stoletja pa vse do začetka 18. stoletja. Slovenski izraz za čarovnico je bil vešča, ki je blizu nemškemu izrazu Hexe, kar bolj kot na čaranje in vedeževanje kaže na sabatsko čarovništvo, na zvezo s hudičem in letanjem na metlah. Z iztrebljanjem čarovnic se je ukvarjala tako Rimskokatoliška cerkev oziroma v okviru nje ustanovljena inkvizicija, ki je v ta namen spisala tudi obsežno obsceno delo Čarovniško kladivo (lat. Malleus Malleficarium), kot posvetna oblast oziroma njena deželska sodišča, ki so bila pristojna za krvno sodstvo. Z razmahom reformacije je čarovništvo postalo kaznivo dejanje, ki je bilo določeno v cesarskem krvnem redu, imenovanem Constitutio criminalis Carolina, po cesarju Karlu V. Štajerska je bila precej prizadeta zaradi čarovniških procesov, žrtve pa so bile večinoma ženske. Posebej sumljive so bile lepe ali razgledane ženske in babice (porodničarke), ker so predstavljale skrivnost ženskosti in rojstva, ki sta bila moškim nerazumljiva ali nedostopna. Babice so bile obdolžene odpravljanja plodu in dajanja kontracepcije, imele pa so tudi neposredni stik s čarovniškim materialom (porodno posteljico, popkovnico in novorojenčkovo mazjo).

Obdolženko je krvni sodnik najprej zaslišal in poskušal zmesti z vprašanji, nato pa jo je dal sleči do golega, da bi našel čarovniška znamenja. To so bila vsa znamenja na koži, ki niso krvavela, če so vanje zapičili iglo. Če obdolženka ni priznala, so jo mučili, pri čemer sadistične fantazije krvnih sodnikov in rabljev niso poznale meja. Navadno se je začelo s stiskanjem prstov, bičanjem, nadaljevalo pa z natezalnico in čarovniškim stolom. Ko je obdolženka priznala, kar se je zgodilo prej ali slej, če ni med mučenjem umrla, je morala priznanje ponoviti, ker tisto, pridobljeno z mučenjem, ni bilo veljavno. Če je priznanje preklicala, so jo spet mučili. Sodba je bila sprejeta tajno, razglasitev pa je bila javna. Sodnik je potem, ko je sodbo prebral, prelomil palico in jo vrgel pred obsojenko, ki jo je na grmado pospremil z besedami: »Naj se Bog usmili tvoje grešne duše.«





Mein lieber Johann,

se čudiš, ker ti pišem? Se čudiš, ker govorim s teboj po vsem, kar se je zgodilo? Marsičesa ne veš o meni. Ne veš, kaj vse sem prestala in kako me je to utrdilo. Da lahko prenašam bolečine, nepredstavljive bolečine, ki jih noče biti konec. Nisem se še zlomila. Ampak verjetno ne bom več dolgo zdržala. Moje noge so polne črnih in modrikastih podplutb. Moje roke sploh niso več podobne rokam. Niti na enem prstu nimam več nohta. Med nogami nimam ničesar več, samo še boleče raztrgano meso. Moje telo je ena sama bolečina. Najraje bi zaspala in se nikoli več zbudila. Življenja je konec, to vem, pa ga ne morem sama končati. Vzeli so mi vse, s čimer bi si lahko vzela življenje, da ne bi sami sebe prikrajšali za ta užitek.

Misliš, da se bojim Boga? Že zdavnaj sem spoznala, da Boga ni. Čeprav glas našega župnika, očeta Jožefa, odmeva v cerkvi in se kot oddaljen odmev odbija od zidov, čeprav vsi vaščani obračajo oči proti nebu in kličejo tistega, ki jim bo prinesel milost in blagor, čeprav je moj mož, ki ga nisem poznala tako dobro, kot bi si želela, bil bitke za sveto devico Marijo in cesarja, in čeprav mama vsak večer kleči pred razpelom, da ima že vsa odrgnjena kolena, vem, da Boga ni. Pa ne zato, ker me je poslal čez tako hudo preizkušnjo, da zdaj sedim na mrzlih tleh, sonce pa posije le skozi ozko podstrešno lino in čakam, da me posadijo na tisti prekleti stol. Boga ni, ker ga nisem videla v tvojih očeh takrat, ko so te poklicali pred plešastega deželnega sodnika. Tvoje oči so bile prazne kot oči slepca.

Moje izmučeno telo ne bo nikoli bolelo tako zelo kot takrat, ko si hladno, skorajda mrtvo gledal vame, tvoje ustnice pa so mehansko ponavljale besede, ki jih je sodnik Lampertič polagal v tvoja usta. Takrat nisem mogla verjeti, da si to ti, moj ljubi Johann. Moški, ki me je oboževal. Moški, ki mi je govoril najlepše stvari, da sem plavala v omami strasti in ljubezni. Moški, ki je raziskal vsak delček mojega telesa, nato pa mi je dahnil v uho: »Moja si, tako si moja.« Takrat je izginilo vse. Ves svet in vse, kar je bilo na njem. Bila sva samo midva. Objeta tako močno, da sem skoraj nehala dihati. »Ne hodi od mene. Ne puščaj me, prosim,« so bile moje besede, vsakič ko si rekel, da greš, da je pozno in da te čakajo. Nasmehnil si se in me pobožal s pogledom: »Rad te imam. To veš ali ne?« Sem vedela? Mislila sem, da vem. Da nečesa tako močnega ne more pretrgati nobena zemeljska stvar. »Zelo si lepa. Neverjetno lepa. Vse na tebi je lepo,« si govoril, ko si se s prsti sprehajal po meni. In jaz sem trepetala in se izgubljala v tvojih očeh. Bog, kako zelo sem te imela rada. Ampak Boga ni. Ni ga. Zame ne. Vsa globina v tvojih očeh je izginila in besede je odpihnil veter. Ko si stal povsem zravnan pred leseno klopjo in brez kančka omahovanja rekel: »Ona je bila,« se mi je v srce zarinil nevidni meč in ga razmesaril na drobne koščke. Od takrat te nisem več videla.

Tla so mrzla in vlažna od mojih solz. Ne zato, ker ne morem več premikati nog in ker me roke več ne ubogajo. Jočem, ker si mi vzel vse, kar sem ti lahko dala. Res je, da nisi prosil za to, ampak vedno si vzel vse, mojo ljubezen, mojo srečo, moje spomine, moje srce, moje življenje. Vse si vzel in nikoli vrnil. Zato te sovražim. Oče Jožef pravi, da moramo tistemu, ki nam stori zlo, nastaviti drugo lice. Jaz nimam ničesar več, ker je poteptano vse, kar je bilo na meni vrednega. In tudi če bi imela. K vragu s tem. Nikoli ti ne bom odpustila. Upam, da boš tudi ti trpel. Da se ti bodo vsak večer, ko boš legel k svoji ženi, v glavi slikale moje podobe, ki te bodo mučile in ti zvijale drobovje. Upam, da boš v spanju do smrti govoril moje ime in da se bo duša v tvojih prsih cvrla v peklu neizpolnjenih obljub in zlaganega življenja.

Včeraj je prišla mama. Ne vem, kaj je storila, da so jo spustili k meni. Prišla je, vsa posušena, zgubana in izjokanih oči. Da oče ne bo prenesel nesreče, ki se je zgrnila nad našo hišo, je rekla. Da je Jurij prišel domov z zlomljenim nosom in veliko modrico nad očesom. Da je Rika v hlevu podrla jasli in je nihče ne more umiriti. Da je Neža napisala pismo, v katerem piše, da bo noč in dan molila zame. In kar je najhuje od vsega, da je nekdo poteptal rože na Markovem grobu. Marko. Moj zlati sinek. Vedno ko pomislim nanj, mi nevidna roka zadrgne grlo. Ti ga nisi poznal. Bil je moj smisel, najčistejši del moje duše. Kako rada sem imela njegove otroške dlani. Vzela sem ga v naročje in sva skupaj štela prste z drobnimi nohti. Ko sva jih preštela, mi je položil svetlo, kuštravo glavo na prsi in rekel: »Mama, ti si najlepša mama na svetu.« »Zakaj?« sem ga vprašala. »Ker imaš najlepše modre oči,« je bil vedno njegov odgovor. Stisnila sem ga k sebi, in če sva bila pri ognjišču, je včasih zaspal. Takrat sem poslušala njegovo spokojno dihanje in gledala njegova popolna, napol priprta usta. Nekega dne je padel in se tresel po celem telesu. Oči so se mu obrnile navzgor, da je bilo videti samo še belo, iz ust pa mu je začela polzeti slina. Z otrdelimi rokami je mahal po zraku, kot bi klical na pomoč. Od takrat moje življenje ni bilo več enako. Moj čudoviti fantek je to čudno omedlevanje in tresavico doživljal vedno pogosteje. Nihče mu ni mogel pomagati, tudi vaški padar ne. Ljudje so vzdihovali in zmajevali z glavami.

»Božjast ga meče. Le kakšen hudič ga je obsedel,« so govorili bolj sebi kot meni. Jaz sem lahko samo čakala in molila, da bi hitro minilo. In enkrat je minilo za vedno.

Mislila sem, da bom umrla od žalosti. Njegovo majhno telo smo položili v grob in z njim je odšel tudi del mene. Življenje je postalo ena sama grozljiva bolečina. Sivi dnevi so se vlekli v nedogled in pomagali niso ne sočutni pogledi vaščanov ne svete maše v cerkvi očeta Jožefa ne neskončni večeri, ki sem jih ob ognjišču presedela z očetovim prepovedanim izvodom Biblije. Svojega fantka nisem videla nikoli več. Tudi tebe ne bom videla nikoli več.

Kmalu bo jutro in prišel bo pome. Rabelj s črno ruto. Odvlekel me bo v podzemno ječo v prvem grajskem stolpu, kjer me bo čakal deželni sodnik. In ponovilo se bo vse, kar se je dogajalo včeraj. Raztrgali mi bodo telo, duše pa morda še ne. Ampak prišel bo dan, ko ne bom več zmogla in bo bolečino premagala želja, da naj se konča.

Do takrat pa bom vsako noč v mislih pisala tole pismo. Tebi, Johann. Morda te bo v spanju prebodlo kot sulica, da boš lovil sapo in kričal moje ime. Morda ti misel name nikoli več ne bo dala miru. Plazila se bo za teboj kot senca, kot koščena smrt. Dokler boš živ, bom živela tudi jaz. Tvoja bolečina bom, ki je čas ne bo izbrisal. In ko boš ležal na smrtni postelji, bom zadnja stvar, na katero boš pomislil, preden te bo zajela črna tema. Trpel boš. Zelo boš trpel. To bo moje maščevanje.


Greta, die Hexe





I.


KONEC AVGUSTA 1634

Ležala sem ob gomili, ko me je pozno popoldansko poletno sonce prebudilo iz dremeža. Ni se zgodilo prvič, da sem zaspala ob Markovem grobu, kamor sem že več kot eno leto hodila skoraj vsak dan. Hotela sem mu biti blizu. Hotela sem ga čutiti, ga objeti, čeprav samo v mislih. Tako mirno in spokojno je bilo tukaj. Sedela sem ob grobu in se ure in ure pogovarjala z njim. Moj Marko bi bil star šest let. Zdaj bi mu oče zaupal, da bi sam v gmajno odpeljal naše tri krave, naučil bi ga jahati in ga vzel s seboj k reki, da bi lovila ribe. Morda bi ga začel učiti branja in pisanja. Tako kot je učil mene. Takrat bi ju opazovala, ko bi skupaj sedela za mizo, sklonjena nad velik kos papirja, ki bi ga oče prinesel od bogvekod, in Marko bi počasi in okorno z ošiljenim gosjim peresom, namočenim v črnilnik, prepisoval oglate črke iz nemške Biblije. Najprej bi bile njegove črte bolj podobne opotekajočim se ličinkam in deževnikom, potem bi postajale vse bolj podobne črkam in na koncu bi z gladkimi potezami prav lepo čitljivo napisal: Marko. Ves vesel bi mi prinesel papir, na katerem bi se videl ves njegov trud. Objela bi ga in rekla: »Tako ponosna sem nate.«

Ampak Marka ni bilo več. Spremenil se je v angela, je govoril oče Jožef. Zdaj z ostalimi malimi angeli čaka name v nebesih. Čeprav sem Sveto pismo prebrala večkrat, še vedno nisem našla utehe v tem, da je Marko v nebesih. Da gleda svetlo lice našega gospoda Jezusa in sedi pri nogah svetega Marka, njegovega zavetnika. Kaj mu bo večno življenje tam, ko pa je njegova duša komajda spoznala kakšno zemeljsko radost? Bog ga je vzel po samo petih letih in zadnji dve leti je trpel nenehne napade tresavice, ki je včasih trajala več minut, meni pa se je zdela cela večnost. Dala bi vse, da bi ga lahko samo še enkrat objela. Tolažila me je misel, da je v nebesih rešen vsaj vedno bolj hromeče bolezni.

Ležala sem torej ob sinovem grobu in s prsti gazila po zemlji. Lase sem imela spuščene, da so se za menoj razlivali kot slap rumene pšenice. Spet sem imela polno zemlje za nohti. Na lesen križ sem že včeraj obesila venček marjetic, ki je zdaj že počasi venel. Gladila sem vrh gomile in si v mislih predstavljala, da božam Marka po kodrasti glavici. Njegovi lasje so bili svetli in njegova koža bela, tako kot moja, zato jo je žgoče poletno sonce, čeprav sem jo skrivala pred njim, obarvalo rahlo rdeče. To se je zgodilo vedno, kadar sem zaspala ob Markovem grobu. Včasih me je obšla goreča želja, da bi sina kar odkopala. Grebla bi po črni zemlji, dokler pod prsti ne bi začutila grobe lesene skrinje. Ampak tisto, kar je ostalo, ne bi bil več moj fantek. Njegova nedolžna duša je odletela v nebesa. Bili so dnevi, ko sem tako zelo hrepenela po njem, da bi ubila tudi sebe.

»Izbij si te misli iz glave, otrok. Storila bi smrtni greh in tvoja duša bi se cvrla v peklu z vsemi ostalimi grešniki. Svojega sina ne bi videla nikoli več,« mi je zabičal oče Jožef, ko sem se nekoč v trenutku slabosti zatekla v cerkev, kjer je oče Jožef z rdečo barvo pleskal po lesenem kipu device Marije. Seveda vem, da tega ne smem storiti. Ko so Janeza Mantla, vaškega norčka brez leve roke in s pokvečenimi nogami, ki je vsak dan krevsal po trgu, našli obešenega na sosedovem kozolcu, oče Jožef ni dovolil, da bi ga pokopali v posvečeno zemljo. Odnesli so ga za pokopališko obzidje, skopali jamo in ga vrgli vanjo kot kakšnega rokovnjača. Nihče ni nikoli prinesel cvetja na kraj, kjer so ga pokopali. Nisem se bala tega, da bi končala enako kot on, niti grozljivih muk, ki jih grešniki baje trpijo v peklu, strah pa je me bilo, da svojega sina ne bi nikoli več videla. Da ne bi nikoli več čutila njegove nežne, mehke kože na svojem obrazu. In če je res, kar pravi Sveto pismo, bom Marka spet srečala, ko bo prišel moj čas. Zato sem živela naprej in dan za dnem hodila k sinovemu grobu. Prvih dni po tem, ko smo ga pokopali, se niti ne spominjam. Vem samo, da sem jokala kot dež in da me je Magda podpirala vsako nedeljo, ko smo šli k maši. Potem so prišli dnevi, ko sem kot otopela zjutraj nad tuniko oblekla staro mamino rjavo obleko, nataknila lesene cokle in se opotekala vso pot do groba. Oče in mama sta me pustila, da sem ostajala ves dan zdoma in mi nista nalagala opravil, ki so bila sicer moja dolžnost. Moji trinajst let mlajši sestri dvojčici Magda in Neža sta hodili po vodo, vsako jutro in večer pomolzli krave, nahranili kokoši, ob reki oprali perilo, počistili hlev in vsako soboto pod maminim budnim očesom zdrgnili deske v obeh izbah.

»Zakaj jo pustijo, da objokuje božjastnega otroka?« mi je večkrat prišlo na uho, ko sem ure in ure nepremično sedela ob grobu. »Saj jih bo še imela. Moža naj si najde, da je Ivanu ne bo treba hraniti.« Moj oče pa mi nikoli ni ničesar rekel. Potrpežljivo je počakal, da sem po več mesecih končno spet vstala ob zori in šla v hlev. Od takrat sem na grob hodila popoldne, da bi se pogovarjala s svojim mrtvim sinom. Predstavljala sem si, da sedi na leseni pručki ob meni, bosih nog in z iskrivim pogledom. Ker je bil pameten fantek, me je spraševal o vsem, kar je srečal gor, v nebesih.

»Mama, zakaj imam zdaj krila?«

»Ker si postal angel, moj ljubi sin.«

»Zakaj potem ne morem poleteti k tebi?«

»Zato ker Bog ne dovoli, da bi angeli kar tako letali po zemlji. Lahko bi se izgubili.«

»Ali lahko vprašam Boga, ali mi pusti poleteti k tebi? Samo toliko, da ti povem, da si najlepša mama na svetu.«

»Dragi moj, Bog ima verjetno preveč drugih opravkov, da bi tebi dovolil postopati naokoli. Tudi jaz te imam rada in zame boš vedno najlepši fantek na svetu.«

»Kdaj boš prišla? Pogrešam te. Nobenih prijateljev nimam tukaj.«

»Kmalu bom prišla, Marko, kmalu. In takrat naju nobena sila več ne loči.«

»Ali bova za vedno skupaj?«

»Za vedno bova skupaj. Ti in jaz.«

Tako sem se pogovarjala z njim vsak dan. Vedno znova in znova, dokler me prijetno toplo sonce ni zazibalo v spanec. Navadno sem se zbudila šele takrat, ko se je dan prevešal v večer in me je začelo mraziti. Včasih sta prišli pome Neža ali Magda, ker je bila večerja že na mizi. Oče nikoli ni dovolil, da bi začeli jesti brez mene. Mama je na sredo mize postavila globoko skledo, polno na mleku kuhanega ovsa, in vsi smo hkrati zajemali iz nje. Po večerji je mama vedno molila, Neža in Magda sta šivali zaplate blaga na luknjaste hlače ali srajce, brat Jurij je šel nasekat drva za naslednji dan, oče pa je sedel ob ognjišču in tiho prebiral knjigo, največkrat nemško Biblijo, včasih pa kakšno drugo, tudi posvetno, lepo vezano nemško knjigo, ki mu jo je zapustil Valentin Weber ali pa jo je dobil od barona Moscona na posodo. To se je sicer dogajalo samo v toplejšem delu leta, ko so prišli grajski, da bi vroče dni preživeli na gradu, ki je s hriba nad vasjo gledal dol na vaški trg. Zadnje čase se je oče mučil z branjem, zato me je večkrat poklical: »Greta, oči me več ne ubogajo.« Takrat sem sedla z njim in se počasi, zlog za zlogom prebijala skozi zavozlane nemške besede in neskončne stavke, ki sem jih razumela šele, ko sem jih prebrala do konca. Oče je potrpežljivo poslušal, zaprl oči in rekel: »Moral bi imeti sina, kot si ti.«

* * *

»Greta, čas je,« sem slišala Nežo. S svojo suhljato postavo je komaj zastrla poznopopoldansko sonce, da sem lahko videla njene udrte oči. Siva ponošena obleka, ki jo je nosila zadnjih nekaj let, ji je segala do kolen. Že zdavnaj ji je bila premajhna. Bila je bosa, ob boku pa je nosila veliko košaro, polno sončnic. Zvečer bo s cvetov potrgala liste in jih posušila. S čajem iz sončničnih listov si je pozimi blažila kašelj, ki ji je ostal, odkar je še kot majhen otrok prebolela jetiko.

»V zvoniku je že odbilo šest,« je rekla nekoliko neučakano. Pogledala sem proti obzorju. Sredi poletja je bilo sonce še visoko na nebu, ampak živali tega niso vedele. Vsak dan so skoraj vedno ob isti uri postajale nemirne. Pogledala sem na gomilo in v mislih rekla Marku, da jutri spet pridem.

V hlevu so se živali glasno oglašale. Vzela sem čeber, sedla na majavo pručko in naslonila glavo na topel kravji trebuh. Ne vem več, kdaj sem se naučila molsti. Verjetno takoj, ko sem shodila. Takrat sva bili sami z mamo, ker je bil oče z grajskimi gospodi na Kranjskem. Vrnil se je šele, ko sem imela osem let. Najprej sem se ustrašila umazane in neobrite postave, ki je vstopila v hišo in takoj segla po meni: »Greta, ali me ne spoznaš?« Nekaj časa sem ga sumničavo gledala, potem pa je iz cule, ki je bila nekoč bela, zdaj pa lisasta, potegnil pest češenj, po katerih sem hlastno planila.

»Pridi, ti bom nekaj pokazal.« Prijel me je za roko in povedel iz hiše, kjer je na dvorišču, ki ga je mama vsak dan skrbno pometala, stal manjši, čokat konj.

»Konja si pripeljal,« sem se razveselila.

»Kobila je,« je rekel oče in potrepljal žival po močnem vratu: »Baron Inocenc mi jo je podaril. Da ne boš vso pot hodil, mi je rekel. V njegovem hlevu tako ali tako ni bilo prostora niti za vse plemenske konje.«

»Čudovita je,« sem vzkliknila in zakopala roke v temno rjavo dlako, ki je bila skoraj črna od cestne umazanije. Kobila je prhnila in stresla s črno žimasto grivo, da so zažvenketali obročki na brzdi. Oče me je dvignil in posadil v sedlo, ki se je skoraj izgubilo med valovitimi hribčki konjskih mišic. Kobilo je prijel za vajeti, da je naredila nekaj korakov, tako da so podkve na sprednjih kopitih zatopotale po tleh.

»Rika ji je ime,« je še rekel. Čeprav sem takoj prepoznala konja, ki je bil bolj kot sedla navajen vlečenja voza ali pluga po poljih, se mi je zdela imenitna. Nihče od sosedov ni imel konja. Tu in tam sem na njivah videla kakšnega vola, konja pa ne.

»Ali bo zdaj naša?« sem nepotrpežljivo vprašala.

»Naša bo,« je odgovoril oče. »Samo glej, da jo boš vsak dan peljala na pašo in ji vsak večer nosila seno.« Objela sem kobilji močni vrat in globoko vdihnila njen sladko-kisli vonj.

Pogledala sem na drugo stran hleva. Riko je Jurij že pripeljal s paše in zdaj je počasi žvečila seno. Njene velike črne oči so bile obrobljene z dolgimi trepalnicami, kar ji je dajalo nekoliko bolj prefinjen pogled. Vprašujoče me je gledala in s kopitom sprednje noge potolkla po podu.

»Kaj bi rada? Korenje?« sem se oglasila. Rika je ob besedi »korenje« zastrigla z ušesi in jih postavila pokonci. Privzdignila je nosnice in pokazala ogromne rumene zobe. Potem me je vprašujoče pogledala. Nekaj magičnega je bilo v globoki črnini njenih oči. V njih se je vedno prižgala iskrica, kadar sem prišla v hlev, ji opasala sedlo, jo zauzdala in odpeljala v gmajno. Oče me je kmalu po tem, ko jo je s Kranjskega pripeljal domov, naučil jahati. Takoj ko sem ujela ritem gibanja v galopu, me je jahanje popolnoma prevzelo. Če sem le lahko, sem si pod široko krilo nadela platnene hlače, ki sem si jih sama sešila prav za ta namen, in šla vsako popoldne z Riko po poljskih in gozdnih poteh, nato ob reki in mimo trga na hrib, kjer je stal grajski zid. Pod njim sem ob stari vinski kleti, ki je grajskim gospodom služila tudi kot kapela, razjahala in pustila kobilo, da se je pasla. Jaz sem ponavadi ležala na travniku in opazovala oblake, včasih pa sem s kamnite klopi v bližnjem stražnem stolpu opazovala življenje na trgu tam spodaj. To je bilo mogoče le pozno jeseni ali zgodaj spomladi, ko je bil stražni stolp prazen. Kadar je bil v gradu baron, je v stražarnici vedno stražil eden njegovih v zeleno oblečenih stražarjev.

Stavba, v kateri je bilo v kleti skladišče vinskih sodov, je stala pod starim, odkrušenim opornim zidom, zgrajenim okoli gradu na vrhu hriba. Iz zraven stoječe stražarnice se je videl cel trg, reka, ki je rezala polja, in borne lesene koče na drugem bregu. Kraj pod gradom se je imenoval Lichtenwald in je bil živahen trg s svojo lastno mesnico, pekom, šiviljo, kovačnico, kopališčem in lekarno, ki ju je imel vaški ranocelnik, čevljarjem, ki je bil hkrati še strojar kož, gostiščem in celo hebanko, ki je ženskam pomagala pri porodih. Po moko so ljudje hodili v mlin, ki je stal ob širšem potoku na jasi nekaj kilometrov stran od trga. Če sem dobro pogledala, sem z vzpetine lahko videla, kako se je potok izlival v reko, ki je v široki strugi ravno tekla proti vzhodu in sekala z gozdom obraščene hribe.

Osrednji prostor na trgu je pripadal stari cerkvi sv. Nikolaja, na kateri je na več mestih odpadal siv omet, streha pa je postajala vedno bolj luknjasta. Oče Jožef, ki je bil vaški župnik, odkar pomnim, je vsako nedeljo tarnal, da je cerkev treba obnoviti, in rohnel, kako se bo nad nas spustil božji srd, če ne bomo v pehar, ki je krožil iz rok v roke, vrgli čim več krajcarjev. Že nekaj poletij je bila letina hudo borna, zato so lačni ljudje le težko pogrešili kak kovanec. Oče Jožef je vedno obtožujoče pogledal, ko je kdo samo podal pehar naprej, ne da bi vanj kaj prispeval. Ljudje so se bali Boga, vendar so se hitro naučili podajati pehar tako, da je bilo videti, kot da so vanj tudi nekaj spustili. Bog je dober in že ve, da Margareta Radeška še tistih svojih otrok, ki jih še ni pobrala jetika, ne more nahraniti z drugim kot z zeljem. Sveti oče in Jezus Kristus, ki verjetno vsak dan obilno večerjata pečenko s slivami in zdrobom, bosta na nov omet na cerkvi pač morala malo počakati. Devica Marija pa bo tudi razumela, da je njeno obleko na lesenem kipu, ki je stal v stanski ladji, razžirala vlaga. Ker ni bilo prostovoljcev, se je oče Jožef sam lotil barvanja svetih kipcev device, Jezusa na križu in drugih svetih oseb, za katere niti nisem vedela, kdo so. Baron Moscon bi lahko poskrbel za obnovo, vendar on nikoli ni stopil v vaško cerkev. Tako je oče Jožef vsako popoldne po kosilu, ki mu ga je skuhala njegova sestra Karla, v cerkvi zbijal razmajane klopi, loščil kelihe in žlice ter z barvami, ki mu jih je prinesel nek potujoči trgovec, barval cerkvene podobe in kipe. Nekoč je, ko se je lotil podob križevega pota, padel z lestve in si zlomil roko. Za nekaj dni se je zaprl v svojo hišo ob cerkvi, nato pa se je vrnil in še bolj goreče kot prej pretil vernikom, ki niso dajali cerkvi, kar je bilo cerkvenega. Z roko, ki mu jo je padar zavil med dve deščici, je mahal po zraku, kot bi se otepal muh, in vpil s prižnice. Ko je končal z vsemi nadlogami, ki bodo zadele uboge kmete, se je lotil novih vernikov, tistih, ki so si upali sprejeti novo vero.

»Ta nesnaga se je z Nemškega razširila v našo deželo in se namnožila kot miši. Peklenske muke čakajo tistega, ki bi zatajil našo sveto devico Marijo in papeža. Da vas nikoli ne vidim okoli tiste kleti tam zgoraj. Sveto pismo, najsvetejše delo, ki je bilo kadar koli napisano, so oskrunili z vulgarnimi jeziki. Sveta beseda je samo latinska beseda. Če vam pride pod roke Katekizem teh luteranskih nesrečnikov ali še huje Biblija, da bi jo lahko brali, jo takoj vrzite v ogenj, če nočete, da vas hudič ob vaši smrtni uri prebode s svojimi vilami in za vse večne čase cvre v ognju. Zveličani bodo tisti, ki bodo klečali pod nogami Marije, matere Božje,« in še in še je govoril. Ljudje so ga prestrašeno gledali in se križali ter skrivaj pogledovali drug k drugemu. Večina med njimi sploh ni razumela, o kakšnih grešnikih govori župnik, niti ni nikoli videla Biblije od blizu. In tudi če bi jo, ne bi ničesar razumeli, ker so le redki med njimi znali brati.

Maša, ki jo je oče Jožef pel vsak dan, je bila v latinščini. Oče mi je povedal, da je včasih veliko ljudi govorilo latinsko, in to celo tukaj, kjer je zdaj naša dežela, naš trg. To so bili lepi in čisti ljudje, oblečeni v dolge, zavite, bele rjuhe. Imeli so velika domovanja, včasih s tekočo vodo, jedli pa so leže na blazinah, in to slastne jedi, ki so jim jih pripravljali sužnji. Oče je dejal, da so Rimljani, kot so se imenovali ti ljudje, živeli prav blizu našega trga in da je po pol dneva vožnje z vozom ob reki navzdol mogoče najti kamnite nagrobnike z reliefnimi podobami tega starega ljudstva. Povedal mi je tudi, da Rimljani na začetku niso verjeli v našega Boga, ampak so molili k več bogovom, ki so izgledali in se obnašali kot ljudje. Tako so se bogovi imeli radi in se sovražili in so ustvarili popolno zmedo, zato je nekega dne, ko je Rimljanom vladal cesar z imenom Avgust, prišel Jezus Kristus z oznanilom, da je Bog eden, v njem pa so Oče, Sin in Sveti duh. Tega si nikoli nisem znala predstavljati. Tri osebe v enem, vendar bo že tako, če so celo učeni Rimljani zavrgli svoje bogove in sprejeli Jezusov nauk.

* * *

Krava me je ošvrknila z repom, Rika je še naprej gledala vame in zraven mlela stebla sena, ki jih je z občutljivimi usti ločila od slame, na kateri je stala. Molža mi je bila pravzaprav čisto všeč. Enakomerno gibanje rok, rezki zvok posode, ko je mleko priteklo vanjo, in toplo kravje telo so me večkrat zazibali v sanjarjenje.

Nekega zgodnjega poletnega dne, ko še nisem imela petnajst let, sem z Riko prijahala na grajsko vzpetino in kobilo kot ponavadi ob robu smrekovega gozdička pod obzidjem pustila, da se je pasla. Opazila sem, da so bila težka hrastova vrata v kapelo odprta. Do vhoda je bilo mogoče priti po manjšem lesenem mostičku, ki je prečkal jarek, ki je zeval med zgradbo in strmim bregom, v katerega je bila vkopana. Stopila sem na temne deske in pokukala v notranjost kapele. Kar dih mi je vzelo, tako je bila čudovita. Kapela je bila dejansko velik obokan prostor, stene in strop pa so bili okrašeni s freskami. Nasproti vhoda je celotno površino stene med edinima oknoma, skozi kateri je v prostor vstopala dnevna svetloba, zavzemala velika slika Jezusovega križanja. Videlo se je, da je bila pred kratkim obnovljena, ker je bila edina med vsemi freskami jasna in izrazita, pobarvana z bleščečimi barvami. Pod Jezusovimi križanimi nogami sta stala rimski vojak, ki je s sulico meril v Gospodove prsi, in sveta devica Marija, ki je s sklenjenimi rokami in pokrito glavo žalovala ob umrlem sinu. Na obeh straneh freske sta bili obokani niši, v kateri sta bili vdelani okni z rumenkastim steklom. Nad sliko, na obeh straneh in po celem stropu so se bohotile freske, sicer nekoliko blede, ampak vseeno lepe. Stopila sem v kapelo in moj korak je odmeval po kamnitem podu. Gledala sem v strop, saj kaj tako lepega še nisem nikoli videla. Debelušni angeli so se smehljali izza belih oblakov. Držali so se za roke in veselo rajali, nekateri so držali napise, nekateri pa so imeli napise obešene kar preko teles. Vsi so imeli otroške obraze in svetle, skodrane lase. Tu in tam je bil prikazan kak človek, kleče v molitvi ali z velikanskim križem v rokah. Vsi pa so gledali gor v nebo. Nisem vedela, ali je kdo od njih sv. Janez ali sv. Pavel ali kateri od drugih apostolov. Zagotovo so bili med njimi tudi svetniki, ljudje, ki so nekdaj živeli in si z dobrimi, pobožnimi dejanji prislužili svetništvo.

»Svetnike imenuje papež,« je dejal oče resnobno. Pa ni preveč maral papeža. »Utaplja se v udobju in bogastvu in sebe imenuje za zastopnika Boga na zemlji. Poslušaj, Greta, Boga lahko najdeš kjer koli. Ni ti treba vsak dan v cerkev, da bi te imel Bog rad.« Takrat nisem razumela, kako bi lahko Boga našla kjer koli. Zagotovo pa je moral biti Bog tu, v tej veliki dvorani, ki je žarela v zlatorumeni svetlobi.

Očarana sem strmela v strop, ko so nenadoma zaječala vrata, ki so vodila v sosednji prostor. Vstopil je starejši možakar z brado, ki je bila tako gosta in dolga, da mu je prekrivala vrat in segala vse do prsi. Majhne oči so bolščale vame, pleša pa se je svetila v sončni svetlobi, ki sta jo v prostor spustili obe okni.

»Kdo si? Kaj delaš tukaj?« je zabevskal. Opazila sem, da je dobro oblečen, v široke hlače in suknjič enake barve. Roke je sklenil za hrbtom in se preteče razkorak postavil predme.

Jezik mi je popolnoma odpovedal. Kaj pa naj rečem? Saj ne bi smela biti tu. Ne vem, ali je kdo iz vasi sploh kdaj videl notranjost grajske kapele. Prestrašeno sem gledala v možakarja, in čeprav mi je glava govorila, da moram zbežati, so moje noge obstale kot vkopane v tla.

»Je že v redu, dekle, pomiri se,« se je možakarju otoplil glas. Potegnil je roke izza hrbta in jih prekrižal na prsih, da se mu je zataknila brada. »So ti všeč freske? Saj so res lepe, ene najlepših na Spodnjem Štajerskem, bi rekel.« Gledala sem ga z odprtimi usti, iz katerih se mi je izvil samo: »Mhm.«

»Ampak nepotrebne, veš, nekatere pa kar neprimerne, da jih gleda tako mlado dekle. Poglej samo te razgaljene angele. Slika našega Gospoda Jezusa Kristusa tamle na križu je čisto dovolj. Vse drugo je navlaka. Zato jih ne bomo več obnavljali,« je govoril. Čeprav ga nisem nič vprašala, je nadaljeval: »Ne bo več dolgo, ko se bodo vsi papisti priplazili v Rim pod škrlatno kuto tega psa Urbana. Čeprav ne vem, ali je tam sploh kaj prostora, ker se stari prašič vsak dan baše z mesom, omakami, skuto in fižolom. Škoda srebrnih krožnikov, na katere mu mast kaplja z brade, debeluhu. Da bi ga putika le hitro pobrala. Samo Sveto pismo, dekle, samo Sveto pismo nam razkriva pravo vero, ne pa to, kar ti govori stari Jožef v cerkvi. Povej to ovčkam tam doli. Odrešenje je božja milost.«

Zdaj se mi je začelo dozdevati, o čem govori. Take stvari sta se včasih pogovarjala tudi oče in Valentin Weber, kadar je prišel na obisk. Takrat je oče z rahlim gibom glave mami nakazal, naj se umakne in s seboj vzame vse male otročaje, nato pa je za njo močno zapahnil vrata. Meni je dovolil, da sem poslušala, ampak sem mu morala obljubiti, da nikoli nikomur ne črhnem niti besede. Obljubo sem držala.

»Greta, čas je, da prebereš Biblijo,« je rekel oče nekega večera in zaprl veliko debelo knjigo. Mama se je, potem ko je najprej celo večnost čepela pod razpelom, umaknila v kamro, kjer je dojila dvojčici, šestletni Jurij pa je že spal. Zunaj je nočni čuvaj oznanil, da je ura devet. Očeta sem presenečeno pogledala. Vse, kar sem do sedaj lahko brala, je bil Abecednik, stara, obrabljena in na nekaterih straneh že strgana knjižica, napisana v maternem jeziku in v gotici, ki jo je oče dobil od Valentina in jo je skrival pod slamnjačo v postelji. Nikoli je nisem smela sama vzeti v roke, ampak sem zanjo morala prositi očeta, ki je vedno skrbno zaprl vrata, privzdignil slamnjačo in rekel: «Pazi, da te kdo ne vidi. Nikoli nikomur ne povej, da bereš. Nevarni časi so, Greta, še toliko bolj nevarni za tiste, ki kaj vedo.«

Komaj sem skrila svoje vznemirjenje, ko mi je oče podal debelo, lepo okrašeno Biblijo z rumenkastimi listi. Napisana je bila v nemščini, jeziku, ki sem ga govorila kar tekoče, za kar je skrbel oče vsak dan od takrat, ko se je vrnil domov in s seboj pripeljal Riko.

»Skupaj bova brala. Ne bi rad, da te kdo vidi,« je dejal in s tresočimi se prsti sem knjigo odprla na prvi strani: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.

Oče me je naučil brati in pisati, tudi nemško. Bilo je težko in šlo mi je počasi, ampak s trdim delom večer za večerom je bil moj jezik vedno manj zlomljen in jecljav, moja roka pa manj težka in okorna. Pisala sem v gotici, ki se mi je zdela imenitna z vsemi svojimi zavoji, repki in drugimi okraski. Do petnajstega leta sem dovolj dobro brala, da sem Biblijo prebrala že skoraj do konca, moja pisava pa je bila še lepša kot očetova.

»Znanje je bogastvo, ki ti ga ne more nihče vzeti. Tako je govoril tudi Valentin,« je rad povedal oče.

Možakar z dolgo brado je še kar govoril, jaz pa sem se urno obrnila in stekla iz kapele. Kar je govoril, je bila herezija, in ko sem prišla ven, sem si z obema rokama pokrila ušesa, hitro, kot sem le mogla, skočila v sedlo in pognala Riko v galop. Kaj če bi kdo videl, da sem poslušala luteranca? Oče je bil zelo previden pri teh stvareh in je, preden sva se spravila k branju, pretaknil vsak kot in trdno zapahnil okna, da res ni bilo nikogar, ki bi naju videl ali slišal.

»Greta, za takšno stvar lahko tudi zgoriš na grmadi,« je dejal. Govorjenje o novi veri je bilo nevarno in v trenutku, ko sem bežala s hriba, sem se spomnila besed očeta Jožefa, naj se nikar ne približujemo kapeli pod gradom. Mar so bili v njej krivoverci? Upala sem, da me razen bradatega moža ni videl nihče drug. Ob misli na gorečo grmado me je oblil mrzel pot. Od takrat sem se, kadar sem jahala na hrib, kapeli ognila v velikem loku.

* * *

Ko sem končala, sem z velikim čebrom mleka odšla proti hiši. Naša hiša je bila spodaj kamnita, zgoraj pa lesena tako, kot skoraj vse boljše hiše na trgu, ampak bila je čista in prijetna. Z dvema izbama spodaj in večjim lesenim prostorom pod streho, kjer smo spali otroci. Drugi niso imeli takšnega udobja. Večina vaščanov je živela v umazanih barakah, skupaj s svojimi živalmi. Krave, prašiči in kokoši so spali v preddverju, ljudje pa v edinem prostoru, ki je služil za kuhinjo in spalnico hkrati. Mama je pri nas skrbela, da smo imeli vedno čisto in pospravljeno. Lonci in sklede na polici nad ognjiščem, spodnje perilo, tunike in boljša oblačila pa lepo zloženi v skrinji. Slamnjače na posteljah so bile vedno zrahljane in odeje brez bolh. Pri svečah smo bili varčni in smo vsako porabili do konca. Oče je zahteval, da smo si vedno očistili čevlje, ko smo prišli v hišo. Če je bilo zunaj umazano in blatno, smo si jih včasih celo sezuli. S sestrama sem vsaj dvakrat na teden hodila k reki, kjer smo v plitvini na lesenem perilniku drgnile perilo toliko časa, da je iz njega tekla čista voda. Rjuhe je mama najprej prekuhala. To je bilo težaško delo, od katerega so me vedno strašno bolele roke. Magda in Neža sta javkali, ker je bila voda mrzla, pozimi smo morale včasih celo razbiti led. Mama je imela zaradi tega čisto skrivenčene prste, zato je bilo pranje perila najprej izključno moja naloga, ko sta malo zrasli, pa sta mi pomagali sestri. Naše živali so bivale v hlevu. Razen župana in trškega kovača, ki sta tudi imela hlev, pri drugih ni bilo tako. Naš hlev je bil majhen, vendar dovolj velik za tri krave in Riko. Odkar pomnim, smo vedno imeli tri krave.

Vstopila sem v hišo in videla, da so že vsi za mizo, razen očeta. Mama je na sredino postavila veliko skledo z ovseno kašo, ki jo je skuhala na mleku, ki sem ga namolzla zjutraj. Oče in jaz sva sedla na klop, Neža pa je začela z molitvijo. Molitev pred jedjo je bila bolj podobna nerazločnemu mrmranju, vendar brez tega nikoli ni nihče začel jesti. Ko smo končali, smo vsi hkrati zajeli iz sklede. Oče me je prijazno pogledal in se mi nasmehnil, da je pokazal velike škrbine v ustih. Bil je skoraj brez las, na licu in bradi pa so mu poganjale redke, kratke in čisto bele kocine. Nekoč je bil visok, plečat moški s kratko pristriženimi lasmi temne nedoločljive barve, orlovskim nosom in stisnjenimi ustnicami. Čeprav je lahko deloval malce zastrašujoče, je bil v resnici zelo blag človek. Čas ga je upognil in mu pobral nekaj zob, njegove roke so bile žuljave z močnimi členki in še vedno zelo okretnimi prsti, s katerimi je vlekel dolge in ukrivljene črke po papirju. Kljub majhnim, temnim očem je imel zelo oster in moder pogled. Moj oče je bil nekaj posebnega. Noben drugi moški na trgu mu ni bil podoben. Ne samo, da je za žejo raje pil vodo kot vino ter da je vsako nedeljo oblekel čisto belo srajco in si skrbno zloščil škornje. Bil je tudi učen mož. Znal je brati in pisati, govoril je počasi in preudarno, nad mojo mamo ni nikoli dvignil roke. Do otrok je bil nežen in prijazen. Ko sem bila dovolj stara, da sem opazila surovo ravnanje drugih mož s svojimi ženami, njihovo pijančevanje in pretepanje ter njihove raztrgane otroke, ki so z lačnimi očmi velikokrat blodili naokoli, sem bila neizmerno hvaležna, da imam takega očeta, kot je bil. Zelo sem ga imela rada. Bil je moje okno, skozi katero sem pokukala izza oblaka nevednosti, v katerem so živeli skoraj vsi drugi vaščani.

Moj oče je bil najdenček. Nekdo ga je, še umazanega od rojstva, pustil v travi ob grajskem obzidju. Sama sreča je mimo prinesla takratnega grajskega oskrbnika Valentina Webra. Ta je otroka pobral in ga nesel v svojo hišo, ki jo je delil z ženo Greto. Njima se je zdelo, da jima je dojenčka iz nebes podaril sam Bog, saj Greta ni mogla imeti otrok. Valentin je naslednji dan dal otrokovo rojstvo zaznamovati v krstno knjigo in ga vzel za svojega. Ime mu je dal Ivan. Greta in Valentin Weber sta bila premožna vaščana, saj je Valentin, ki se je, kot pravijo, v življenju vedno dobro znašel, pri grajskih gospodih dobil službo oskrbnika njihove poletne rezidence v Lichtenwaldu. In Mosconi, katerih rodbina je izvirala menda iz Italije, vendar so bili že vsi ponemčeni, so dobro plačali. Grad v Lichtenwaldu so imeli radi. Star je bil menda že več kot tristo let, a lepo ohranjen. S štirimi, s trakti povezanimi stolpi je od zunaj deloval kot neosvojljiva trdnjava. Na vseh koncih, razen na jugu, ga je pred radovednimi očmi skrival gozd, zato ni potreboval močnega obrambnega zidovja. Obrambni zid je bil nizek, visok kvečjemu pol metra, zato smo vaščani, kadar nas je pot vodila na hrib, kar je bilo mogoče po utrjeni poti nad trgom ali pa po shojenih gozdnih poteh, ki smo jih poznali le domačini, od daleč lahko občudovali težka okovana hrastova vrata. Desno od vrat je bil v steno vdelan relief moškega in ženske, nad polkrožnim portalom pa je dal baron Inocenc Moscon vklesati napis, da potrpljenje premaga vse. Oče mi je povedal, da se je moral menda dolgo časa s salzburškimi škofi pravdati za grad, in v spomin na to je svoje potrpljenje za vedno ovekovečil nad vhodom. Pred grajskimi vrati sta bila na vsako stran postavljena dva sedeča kamnita leva z odprtimi gobci in valovito grivo, ki sta v sprednjih šapah držala grb rodbine Moscon. Delovala sta kot opozorilo tistim, ki bi si drznili preveč približati vhodu. Izza obzidja je bilo mogoče videti še del velikega grajskega vrta, ki se je razprostiral na strani, kjer je zahajalo sonce. Na robu vrta nad bregom je stala manjša kamnita hiša, ki je bila namenjena oskrbniku gradu.

Ta oskrbnik je bil Valentin Weber, ki je imel v primerjavi s prebivalci dol na trgu dokaj dobro življenje. Baron je hotel, da je bilo za njegovo lastnino dobro poskrbljeno, da je lahko poleti hodil v sobane, kjer so bila tla čista, da je lahko spal v mehki postelji, da je lahko občudoval izprašene tapiserije, da je lahko jedel s svetlečimi se srebrnimi vilicami in da se je lahko hladil pod prijetnimi krošnjami velikih platan, vonjal pokošeno travo in se hladil z vodo, ki se je zbirala v kamnitem zbiralniku, obdanem z dvema vejama balustradnega stopnišča. Valentin je za grad dobro skrbel. Mojega očeta je vzgajal kot svojega sina, in ko je ugotovil, da je deček vedoželjen, ga je naučil brati in pisati, govoriti nemško, posebej rad pa mu je razlagal zgodovino. Greta, oskrbnikova žena, ki je tako kot Valentin prišla iz Zgornje Štajerske, je bila mila in dobra mati, vendar jo je smrt vzela, še preden je oče dopolnil dvanajst let. Valentin je še naprej skrbel za dečka in med njima se je spletla posebna vez. Ko je očetu začela poganjati brada, mu je Valentin povedal stvari, ki se jih sicer ni smelo govoriti naglas. Govoril mu je o nekem menihu Lutru, ki naj bi na severu javno oznanil svoja razmišljanja o veri in s tem zanetil hude nemire. Zaradi tega je moral menih celo pred samega cesarja, vendar se ni ustrašil in je še naprej pridigal svojo vero. Ljudje, ki so bili naveličani cerkvene lakote po denarju, so se radi pridružili Lutru in tako se je nova vera vedno bolj širila ter dosegla tudi našo deželo. Novi verniki so prišli celo v naš trg in menda jim grajski gospodje, tako baron Moscon kot najemniki pred njim, niso bili nenaklonjeni. Spustili so jih na grad, kjer so v kapeli pod grajskim obzidjem maševali in učili tiste, ki so se bili voljni učiti, nove vere. Tudi knjige so pisali, in to ne v latinščini, pač pa v ljudskih jezikih. Oče je imel izvod nemške Biblije, ki mu jo je podaril Valentin, ta pa jo je dobil od Moscona. To so bile nevarne stvari, zaradi katerih bi Valentin in oče lahko plačala z življenjem, njuno trpljenje pa bi se nadaljevalo v peklu, kjer bi ju hudič vrtel nad ognjem kot na ražnju, kot je govoril stari župnik Jožef.

Oče je šel po nevesto v vas, oddaljeno več kot trideset kilometrov. Marija je bila zelo lepa, vendar neuka ženska, povsem podložna očetu in Bogu. Dote ni prinesla, vendar očeta to ni motilo, ker je imel nekaj denarja, s katerim je kupil eno večjih hiš, ki so v dveh vrstah kot v gosjem redu stale na trgu. Med vrstama se je vila širša vaška pot, ki se je včasih, kadar je hudo deževalo, spremenila v blatno brozgo. Južneje je tekla reka, kjer je med njunima bregovoma vozil velik lesen brod, ki sta ga usmerjala vsaj dva močna veslača.

Ko sem bila stara dve leti, se je Valentin Weber odločil, da odide skupaj z Mosconi za nekaj let na Kranjsko, kjer je baron, ki je imel v lasti že več gradov na Spodnjem Štajerskem, kupil še en grad. Oče je odšel z njim, ker mu je Valentin rekel, da potrebujejo še hlevarja in da bodo dobro plačali. Oče je bil vešč ravnanja z živalmi, tudi s konji, saj je še kot deček skrbel za konje v grajski konjušnici, ki je tako kot klet s kapelo stala pod grajskim obzidjem in se naslanjala na strm breg. Minilo je šest let, preden se je oče vrnil, in ves ta čas sva bili z mamo sami. Denar je prihajal s potujočimi vozovi, zato nama hrane in oblačil ni manjkalo. Grad v Lichtenwaldu je ves ta čas sameval, da se je na težkih omarah in hrastovih mizah nabral prah, vrt pa je preraslo bodljikavo grmovje. Baron Inocenc Moscon se je v grad vrnil, ko je, tako sem mislila, zmagal v sodnem sporu s salzburško nadškofijo.

* * *

Ko smo jedli, smo bili tiho. Nad nami je še vedno ležala senca otroka, ki je prezgodaj umrl. Brat je na veliko zajemal, ker se je pred kakšnim letom začel spreminjati v moža. Magda in Neža, dvojčici, ki sta na svet prijokali malo prezgodaj, pa sta imeli skoraj do potankosti usklajene kretnje. Na začetku ju je bilo težko razločevati, po jetiki pa je Neža začela zaostajati za sestro. Počasneje je rasla, njena lica so bila bolj udrta, svetlo rjavi lasje brez leska, koža pa je bila na nekaterih mestih skoraj siva. Njen kašelj se je poleti nekoliko umiril, večji del zime pa je preživela v postelji ali ob ognjišču. Na koncu klopi je sključena nad mizo sedela mama z nekoliko trpkim izrazom na obrazu.

Mame se najprej spominjam kot vesele in živahne ženske, ki je vsak dan rada hodila na trg in kramljala s sosedami. Spremljala sem jo v mesnico, k šivilji in celo v kopališče, kjer sva se nekajkrat temeljito okopali in očistili nesnago, ki se je v lisastih plasteh lepila na kožo. Mama si je tam umivala tudi lase, ki so bili svetli, dolgi in gosti, vendar jih je vedno skrivala pod ruto. Kljub temu so možje iz trga pogledovali za njo, včasih tako brez sramu, da je mama hitro pospešila korak.

Nekoč sva šli na hrib in v gozdu, ki se je raztezal pod gradom, nabirali borovnice. Mama je bila dobre volje in skupaj sva se smejali, ker so drobni sadeži najine jezike pobarvali v modro.

Ko se je sonce že precej nagnilo proti zahodu, me je mama prijela za roko: »Greva hitro, pozno je.« Prijela me je tako močno, da me je zabolelo. Že sem hotela zavpiti, ko mi je s prstom pri ustih nakazala, naj bom tiho. Zaslišala globoke moške glasove, ki so prihajali v najino smer. Mama me je zvlekla v bližnjo praprot, kjer sva se potuhnili. Nisem razumela, zakaj, vendar se je v meni nenadoma začel razraščati strah. Čutila sem, kako mi dreveni telo in kako mu je začelo srce hitreje razbijati. Mama me je stisnila k sebi in mi z roko pokrila usta. Moški glasovi so postajali vedno bližji. Zaslišalo se je pokanje rastja, nato pa so se izza dreves pokazale tri postave. Vsi trije so se režali in se majavo opotekali po gozdni poti. Oblečeni so bili v zelene uniforme, kar je pomenilo, da so stražarji, ki so jih Mosconi pustili za seboj, da bi varovali grad med njihovo odsotnostjo. Zaduhala sem odvraten vonj po vinu, eden od njih si je odpel hlače in začel urinirati. Druga dva sta ga podpirala in nekaj govorila v jeziku, ki ga takrat še nisem razumela, zvenel pa je trdo in grobo. Začutila sem, da je mama poleg mene zadrhtela in se sključila v dve gubi. Naenkrat se je eden od mož spotaknil in zaneslo ga je ravno v praprot, kjer sva se skrivali. Z obrazom je priletel v tla, in ko ga je dvignil, sem se zastrmela v meglene oči, ki so skoraj stopile iz jamic, ko naju je zagledal. Najprej je začel nekaj momljati in pljuvati zemljo iz ust, nato pa so se mu usta razlezla v zlovešč nasmeh. Začel je kriliti z rokama in klicati svoja pajdaša, ki sta naju takoj obstopila in pomendrala praprot. Roke s skoraj popolnoma črnimi nohti so se zajedle v moja ramena in me dvignile. Moški se je zarežal in me potisnil vstran, da sem padla na gozdno pot. Drugi moški je zagrabil mojo mamo in jo dvignil tako visoko, da so ji cokle zdrsnile s stopal in s prsti skoraj ni dosegla tal. Stražarji so se začeli smejati na vse grlo, tisti, ki me je porinil, pa je začel grabiti proti svojemu mednožju in hlastno iskati gumbe. Mama se je poskušala izviti iz trdega prijema, vendar jo je tretji mož zagrabil za noge. Obvisela je med dvema stražarjema in opazila sem, da je z grozo gledala proti tistemu, ki si je medtem uspel odpeti hlače. Ko je začela kričati, jo je stražar, ki jo je držal za roke, najprej izpustil, da je padla naprej, potem pa je zagrabil za njeno ruto, da so se ji prečudoviti lasje razsuli po hrbtu, kar je stražarje očitno le še bolj vznemirilo. Zdaj je čepela na vseh štirih, v očeh pa se ji je zrcalil strašen obup. Bila sem tako prestrašena, da nisem mogla ne kričati ne jokati, samo strmela sem lahko v mamo, ki je bila v rokah treh krutih moških popolnoma nemočna.

»Greta, obrni se. Teci domov. Takoj. Teci na vso moč,« je zavpila. Stražarji se za to niso zmenili, saj so bili preveč zaposleni s svojimi uniformami. Tisti, ki si je uspel odpeti hlače, je mamo prijel za zadnjico in se ji kleče približal.

Takrat sem se obrnila in tekla, kolikor sem lahko. Med tekom me je neštetokrat po obrazu oplazila kakšna veja, za kar se nisem zmenila. Tekla sem in hlipala, pred očmi pa sem imela samo mamo, kako kleči, kako po njej grabijo umazane roke, iz oči pa ji sije tak strah, kot nisem še nikoli videla. Ustavila sem se samo toliko, da sem sezula lesene cokle. Ozrla sem se, vendar jih nisem več videla niti slišala. Ko sem stopila skozi domača vrata, sem pohitela v kamro, kjer sem se na svoji slamnjači zvila kot dojenček. Ne spomnim se več, kaj vse mi je takrat šlo po glavi, vem samo, da me je strah povsem ohromil in da sem napeto poslušala, kdaj se bodo odprla vrata v hišo. Minila je cela večnost, ko se ni zgodilo nič. Ne vem, kdaj me je premagal spanec.

Naslednje jutro me je zbudila mama. Njen obraz je bil prepreden z modricami, spredaj ji je manjkal zob, lase je imela skuštrane, in ko me je pobožala tako, kot me je vedno zbujala, sem začutila, da se trese. Padla sem ji v objem, ona pa me je brez besed stisnila k sebi. Videla sem, kako je težko vstala, kako je klecnila in kako je s toplo vodo poskusila sprati zasušene madeže krvi s svojih stegen. Cel dan ni spregovorila niti besedice. Tako je bilo še precej dolgih dni. Mama je bila drugačna in takšna je ostala. Ni bilo več petja in smeha, ni bilo več najinih sprehodov po trgu, nič več pohajkovanja po gozdu. Razen nujnih besed mama sploh ni več govorila. Njen obraz se je spremenil v obraz starke, ki so jo zdelala leta skrbi in muk. Melanholija, ki se je prikradla v mamino telo, ga ni nikoli več zapustila. Dela, ki jih je bilo treba opraviti, je opravljala mehansko in zelo redko sem jo videla, da bi se nasmehnila ali pokazala tisto nežnost in toplino, ki sem jo čutila do tega groznega dogodka. Nekega dne, ko je minilo že skoraj šestdeset noči, mi je rekla: »Pojdi iskat Suzano. Morala bi biti doma, drugače pa vprašaj, saj ti bo kovač povedal.«

Stopila sem na vaško pot in šla počasi proti kovačiji. Kovačeva žena Suzana je bila hebanka. Vsi otroci iz trga so na svet prišli z njenimi rokami. Bila je skrivnostna ženska, ki ni pustila, da bi se kdor koli vpletal v njeno delo. Z velikansko rjavo torbo je hitela preko trga in takrat smo vsi vedeli, da se bo število vaščanov morda povečalo, morda pa tudi ne. Velikokrat se je zgodilo, da se je otrok rodil mrtev ali pa je umrl takoj po porodu.

»Bog da in bog vzame,« je imela navado reči Suzana, če so jo kakšne oči vprašujoče pogledale.

Ko sta se ženski spogledali, je bilo videti, da se razumeta brez besed. Suzana je stopila k mami in jo prijela za roko: »Si prepričana, Marija, da je tako?«

Mama je pokimala in sklonila glavo. Sedela sem na klopi ob ognjišču in ničesar razumela.

»Dobro. Lahko ti pomagam, ampak bodi tiho. Veš, kaj se lahko zgodi, če se izve.«

Mama je še enkrat pokimala in takrat sem videla, da ji je po licu spolzela solza. Z desno dlanjo se je prijela za trebuh.

»Tudi ne morem jamčiti, da bo delovalo. Če si drugače zdrava in močna, ti vsaj ne bo škodilo.«

Suzana je na mizo postavila svojo veliko rjavo torbo, v kateri je imela škarje, nekaj trakov belega blaga, posodico z mastjo in manjšo steklenico, polno posušenih rožic, zelišč in modrih jagod.

»Dekle, pripravi vrelo vodo,« se je Suzana obrnila k meni. Iz torbe je vzela steklenico in vso njeno vsebino stresla na kovinski pladenj s privzdignjenimi robovi, da se posušene jagode in zelišča niso raztresli po mizi.

»Brinove jagode, peteršilj, kamilice, plazeča meta in zdrobljena korenina srčne moči pomagajo, vendar ne vedno,« je modrovala Suzana, namrščila čelo in si z zadnjo stranjo dlani obrisala kapljice potu, ki so se ji nabrale pod pisano naglavno ruto: »Vse bova pripravili in upali, da bodo izplaknile nesrečni plod.«

Zajela sem iz vedra, v katerem sva z mamo vsako jutro prinašali svežo vodo iz trškega vodnjaka, in postavila večji lonec na ognjišče, v katerem je prasketalo še od jutra. Medtem ko se je voda segrevala, je Suzana tipala po maminem trebuhu ter tu in tam pritisnila, da je mama komaj slišno zaječala.

»Ampak veš, mislim, da bi morala povedati županu ali pa vsaj očetu Jožefu,« je spet spregovorila Suzana, »naslednjič bodo napadli katero drugo.«

»Prosim te, nikomur ne govori,« je kriknila mama. »Ne bi prenesla sramote, ki bi padla na našo hišo. Ivanu tega ne morem narediti. Vse življenje je bil v dobrih odnosih z baronom.«

»Ali ni bila Greta s teboj? Ona bi lahko povedala,« je nadaljevala hebanka.

»Greta je otrok. In ni videla ničesar, ker sem jo takoj, ko se je začelo, nagnala domov.«

»Prav, ampak ti tudi ne govori okoli. Ne bi rada izgubila službe, kaj šele glave,« se je vdala Suzana.

V vrelo vodo je vrgla cel pladenj posušenih jagod in zelišč ter pomešala po loncu z leseno žlico.

»Glej, da boš vse popila. Potem čakaj. Če se nič ne bo zgodilo, ti ne morem več pomagati,« je dejala hebanka in nato ostro pogledala mamo: »Kako pa je sicer s teboj? Modrice na obrazu, vidim, so že skoraj izginile. Kaj pa drugje?« Mama je skomignila z rameni in nagonsko stisnila noge skupaj.

»Shujšana si videti. Si bruhala zjutraj?«

Mama je pokimala in spustila pogled.

»So te raztrgali?« Mama je spet pokimala.

»Pokaži, da vidim, kako se je zacelilo. Srečo imaš, da se ni zagnojilo. Si se umila takoj zatem?« Spet kimanje. Mama je nato sedla, noge je položila na pručko in privzdignila dolgo krilo s predpasnikom.

»Dekle, pojdi ven. Ni vse za otroške oči,« je rekla Suzana in počepnila k maminim nogam.

Naslednje dni je bila mama zelo slaba. Obraz je imela bled, skoraj pepelnato siv, kuhala jo je vročina, da je bila njena odeja čisto mokra od potu. Včasih jo je tresla mrzlica in takrat sem jo pokrila z vsemi odejami, ki smo jih imeli pri hiši.

»Mama, boš umrla? Kaj naj storim?« sem jo obupano spraševala. Dobro sem vedela, kaj se zgodi z otroki, ki ostanejo brez staršev. Če so imeli njihovi starši kakšno njivo ali vsaj kravo, je osirotele otroke oče Jožef naložil na voz in jih odpeljal v bližnji samostan. Nekatere so posvojili sosedje, da so jih imeli za hlapce ali dekle. Tisti otroci, ki niso imeli take sreče, pa so se potikali naokoli in kradli, kar so lahko, dokler jih biriči niso zgnali na brod in odpeljali na drugo stran reke k barakam, kjer jih je zaradi kuge ali lakote Bog hitro poklical k sebi.

Mama mi je z brezizraznim pogledom rekla: »Moliva, otrok moj.« Pokleknila sem zraven njene postelje, sklenila roke in cele ure goreče molila. Dobri Bog ni vedno uslišal naših prošenj, tokrat pa se naju je usmilil.

Petega dne se je mama dvignila in takoj s slamnjače snela rjuho, ki jo je na sredini obarvala kri. Na njej so bili tudi koščki lepljivega, temnordečega, brezobličnega tkiva, in še preden sem ga uspela dobro pogledati, je mama rjuho zvila in odnesla iz hiše. Skozi okno sem opazila, da je iz hleva vzela lopato in s spodvito rjuho pod pazduho šla proti reki. Ko je prišla nazaj, je bila boljše volje, vendar sem kmalu opazila, da je bil njen nasmeh prazen, lesk v njenih očeh pa je ugasnil.

Življenje je zopet stopilo v stare tirnice, razen ob večerih, ko je mama vedno več časa preživela pred križem. Tega je prinesla s seboj, ko se je poročila z očetom, in smo imeli obešenega v kotu nad mizo. Mama je skoraj vsak prosti trenutek čepela na lesenih tleh in šepetaje molila. Ob tem so se ji ustnice komaj zaznavno premikale, oči je imela zaprte in včasih, ko je tako klečala že celo večnost, se je začela zibati sem ter tja. Ko sem jo gledala, sem se spraševala, ali morda misli, da bo Jezus s predrtimi prsmi stopil s križa in jo ljubeče dvignil, kot je menda počel z grešniki.

Šele nekaj let kasneje sem dojela, da je bila moja mama grešnica in da je vsak večer delala pokoro. Dosledno dan za dnem. Klečala je na golih kolenih, da so se na njih naredile najprej praske, potem rane, na koncu pa se ji je koža na kolenih tako zadebelila, da je zgledala kot usnjene zaplate. Mama si tudi ni dovolila nobene zemeljske radosti. Če ji je oče ponudil vino, ga je zavrnila. Mesa se skoraj ni več pritaknila. Tudi če ji je oče rekel, naj si kupi blago za novo obleko, je denar raje odnesla v cerkev in ga spustila v pehar, ki je krožil naokoli. Nosila je stare, na več mestih zakrpane halje in preperele predpasnike. Njena pokora je bila neizprosna in večna. Oče se je temu čudil, vendar mame ni ničesar spraševal in je ni v nič silil. Jaz pa tudi nisem črhnila niti besedice o srečanju z vojaki v zelenih uniformah in obisku hebanke. To je bila skrivnost, ki jo bova odnesli skupaj v grob.

* * *

Moj brat Jurij se je rodil približno eno leto po tem, ko se je oče vrnil s Kranjskega, dvojčici pa še štiri leta kasneje. Mama je imela po bratovem rojstvu več splavov, enkrat pa je rodila dečka, ki je umrl kakšno uro po rojstvu. Vsakič je bila pri nas Suzana in vedno me je ošvrknila s pogledom, da ne bi slučajno kaj črhnila o dogodku izpred let, ko je mama namerno splavila. Vendar sem dobro vedela, kdaj moram molčati. Globoko v svoje srce sem zakopala tako očetovo herezijo kot mamin greh in molčala kot grob.

Očeta je za mamo sicer resno skrbelo in nikoli ji ni ničesar očital. Tokrat pa ni mogel skriti veselja, da je mama donosila skoraj do konca. Nervozno je hodil po izbi gor in dol ter z zgubanim čelom poslušal predirljive mamine krike, med katerimi je bilo vedno manj tihih presledkov. Stala sem ob ognjišču in grela vodo, za kar me je zadolžila Suzana, ko se je oče naenkrat naveličal čakanja in odprl vrata v kamro. Videla sem mamo, kako je napol ležala na postelji, pod rameni sta jo podpirali dve ženski, Suzana pa je med maminimi pokrčenimi nogami držala vrh nečesa, kar je izgledalo kot otroška glavica. Mama je bila vsa znojna, z razširjenimi očmi in razmršenimi lasmi. Hebanka je s krvavimi rjuhami na postelji brisala otroško glavo.

»Še malo, Marija, potisni,« je rekla Suzana in z enim samim potiskom je prišel ven cel otrok. Oče je presenečeno obstal in nemo opazoval hebanko, ki je vzela škarje in prerezala popkovino.

»Deklica je,« je oznanila, ko je otrok začel jokati. Zavila ga je v čisto rjuho in hotela izročiti mami v naročje, ko se je ustavila, položila dojenčka na posteljo in potipala mamin trebuh: »Še eden je,« je skoraj zavpila.

Očitajoče je pogledala očeta: »Dvojčka. To prinaša nesrečo.« Zdaj je pogledala mamo: »Ali ti nisem rekla, da se ogibaj telesnih stikov ob polni luni?« Mama jo je samo prestrašeno pogledala, ko jo je znova zvil krč. Suzana je hitro z desno roko segla med mamine noge. Drugi otrok je bil tako hitro zunaj, da se oče ni uspel obrniti in zapustiti kamre.

»Deklica,« je dahnila Suzana, ko je prijela novorojenčka.

Mama si je nekoliko oddahnila od rojevanja, vendar je bil izraz na njenem obrazu žalosten: »Oprosti,« je zašepetala očetu.

Oče jo je nežno objel: »Dve zdravi deklici. Ne očitaj si, Marija. Naslednjič bo fantek.« Vendar mama od takrat ni nikoli več zanosila.

Magda in Neža sta se do tretjega leta lepo debelili, potem pa sta obe staknili jetiko. Medtem ko je Magda hitro okrevala, se je Neža, dvojčica, ki je druga prišla na svet, več tednov borila z vročino in močnim kašljem. Mama ji je pripravljala hladne obkladke in napitke iz rmana, vendar se deklica nikoli ni povsem pozdravila. Razlika med dvojčicama, ki je bila prva leta komaj opazna, je zdaj postajala vedno večja.

* * *

Po večerji, ko sta sestri pomili in pospravili sklede in žlice, je oče vzel v roke pisalni pribor, ki ga je skrbno hranil v mali skrinjici ob postelji. V roke je vzel veliko knjigo z zlato obrobljenimi risbami in začel prepisovati latinske besede, ki jih sicer ni razumel, pisavo pa je vseeno uril. Ker je mama kot vsak večer pokleknila k molitvi, Jurij je odšel ven, sestri pa sta se zatopili vsaka v svoje šivanje, sem šla po lesenih stopnicah v zgornjo izbo, sezula cokle, slekla modrozeleno krilo in životec enake barve. Vse sem zložila v skrinjo in si odvila pasove, s katerimi sem si pritrdila kose blaga, ki sem jih uporabljala, kadar sem krvavela. Po treh dneh krvavitev ni bila več močna. Zjutraj bom okrvavljeno blago oprala v mrzli vodi. Smuknila sem v posteljo, vendar nisem mogla takoj zaspati, ker je bilo zunaj še svetlo. Poleti se ni hitro zmračilo. Že dolgo sem bila v postelji sama. Pa ni bilo vedno tako.

Spomnila sem se dneva, ko je v hišo stopil Andrej, sin očetovega prijatelja. Čeden visok mladenič s skodranimi temno rjavimi lasmi, sivimi očmi in obrito brado je prišel s svojim očetom, da bi se z mojimi starši dogovorili o poroki. To sem vedela, ker me je oče pripravil.

»Dogovorili se bomo, če ti bo fant všeč, ne skrbi,« je rekel oče, ko je videl moj zaskrbljen izraz. Da se bom slej ko prej poročila in da mi bodo ženina izbrali, mi je bilo jasno že kmalu. Prijateljica Katarina, ki je bila tri leta starejša od mene, je že bila poročena. Vendar je imela smolo, ker so jo omožili s precej starejšim vdovcem.

»Ne vem, kako naj to storim,« je tarnala, ko sva se dan pred njeno poroko srečali pri trškem vodnjaku. »Kožo ima polno brazgotin, brke pa kar naprej pomaka v vino. Spredaj mu manjkata dva zgornja zoba. Ko se je včeraj sklonil k meni, je malo manjkalo, pa bi bruhnila.«

»Ah, daj no,« je rekla Barbara, ki se nama je pridružila in je bila enakih let kot jaz. »Ima pa tri njive pod palcem in živino. Glavno, da boš dobro preskrbljena. Njegovi prejšnji ženi sploh ni šlo slabo, saj si jo videla, vso tolsto pod brado.«

Katarina jo je žalostno pogledala: »Ne vem, kako naj zdržim, ko se bo ulegel name.«

»Zamiži, saj je menda hitro konec.«

Žal mi je bilo Katarine, ki je bila lepo dekle. Postavno s polnimi prsmi in bleščeče belimi zobmi. Tudi meni je šlo na bruhanje, če sem si predstavljala, da bi se name ulegel postaran moški z vinskim zadahom in zamaščenimi brki. Zato sem upala, da se mi kaj takega ne bo zgodilo. Kadar sem hodila po trgu, so se fantje že podili za menoj, sin nočnega čuvaja me je enkrat celo povlekel v drvarnico, ki je stala poleg gostišča Pri zlatem medvedu, mi z roko segel med noge in me poskusil poljubiti, vendar sem se mu uspela izviti in zbežati. Potihoma sem se smejala, ker mi ni bilo prav nič neprijetno, da sem mu všeč.

Pogled na lepo grajenega fanta, ki je tisto jutro sedel na klopi poleg svojega očeta, je bil vznemirljiv. Dlani je imel stisnjene v pesti in zakopane med koleni. Izpod čepice, ki jo je imel postrani posajeno na glavi, so mu uhajali dolgi rjavi kodri in mu sili v oči. Živčno me je gledal izpod trepalnic in se mi komaj zaznavno smehljal. V trebuhu sem začutila prijetno ščemenje in sploh nisem poslušala, kaj sta se pomenkovala najina očeta, samo zrla sem vanj. Oblečen je bil v preprost rjav suknjič na gumbe, prevelike hlače pa je imel opasane s pleteno vrvico. Njegov obraz je bil nežen, še skoraj deški, vendar se je pod nosom in na bradi videlo, da je že vstopil v moška leta.

Vse je bilo hitro dogovorjeno in poročila sva se na lep zgodnjepomladni dan, jaz stara osemnajst let, on pa kakšni dve leti več. Bila sva si všeč in oba sva komaj čakala, da bova po obredu v cerkvi, kjer je oče Jožef prav počasi žebral svoje litanije, in gostiji, ki je sledila Pri zlatem medvedu, sama. Pred tem sem morala doma pripraviti svoje stvari, ki jih sicer ni bilo veliko. Tri životce na trakove, toplejša krila, poletni obleki, nekaj spodnjega perila, nogavice, jopice, volnen plašč, ki sem ga dobila od mame in sem ga nosila ob mrzlih dneh, rute, usnjene škornje in cokle. Ko sem vse skupaj lepo zložila na voz, v katerega smo vpregli Riko, mi je oče prinesel še svoj pisalni pribor. Težko se je ločil od njega, zato sem ga skrbno pospravila in obljubila, da bom pazila nanj. Za doto sem dobila balo modrozelenega blaga in njivo ob gmajni, ki je bila bolj dolga kot široka.

V hiši Andrejevih staršev sva dobila manjšo izbo, v kateri sta stali postelja in skrinja. Prva noč z možem ni bila tako prijetna, da bi se je želela spominjati. Andreju se je mudilo, začutila sem pekočo bolečino in potem njegov ud v svojem telesu, ki se je neprijetno drgnil ob kožo. Naslednje dni je bilo veliko bolje. Andrej je postal pozoren in nežen. Kadar si me je zaželel, me je najprej božal po prsih in ščipal občutljivi bradavici. Včasih me je poljubljal po vratu in s prsti česal moje dolge svilene lase. Čutila sem, kako sem med nogami postajala mokra, zato sem sama prijela za njegov pokončni ud in ga usmerila vase. Premikanje je postajalo bolj nežno in ljubeče. Vrhunca naslade z njim sicer nisem nikoli doživela, ker je vedno prej končal in se stokajoče zvrnil name. Mi je pa bilo lepo in takoj, ko je zaspal, sem se sama toliko časa dotikala svojih občutljivih mest, da sem dosegla neverjetno sladko ekstazo. Takrat se mi je zdelo, da se iz mene izlivajo sokovi in da se celo telo rahlo trese ob užitku. Verjetno sem grešila. Zagotovo sem grešila. In potem ko se je moje dihanje umirilo, sem se počutila malce umazano. Užitek je bil prepovedan, če ni bil dosežen z namenom, da se spočne otrok. Štela sem, koliko Zdravih Marij mi bo oče Jožef naložil v spovednici. Kljub temu je Andrej v meni kmalu zaplodil otroka. Marko se je rodil na zadnji dan leta 1628.





II.


ZAČET E K SEPTEMBRA 1634

Sonce je začelo hitreje zahajati za hrib in listje na drevesih se je počasi barvalo v rumeno. Bilo je še vedno vroče in soparno, zato sem se s težavo sklanjala nad vodo, ko sem drgnila Jurijevo tuniko. Vsa je bila popackana s krvjo in na hrbtni strani se je razlezel velik rjav, smrdeč madež, ker je brat, potem ko se je urezal med obrezovanjem vej, padel na gnojišče. V oprijetem životcu in dolgem, težkem krilu, ki sem ju povrhu tunike nosila kljub vročini, sem začutila, kako skozi pore v koži izstopa znoj in mi v curku teče po hrbtu. Slane kaplje so mi izpod čela kapljale v oči, ker nisem nosila rute. Mama se je zato večkrat jezila, ko je česala moje predolge svetle lase, ker so bili zavozlani in sprijeti v kepe. Od drgnjenja po perilniku me je bolel hrbet in vsakih nekaj minut sem se morala zravnati, da je bolečina popustila. Rečni breg je bil poraščen, vendar manjša drevesa, ki so krošnje namakala v vodi, niso dajala veliko sence.

»Greta, danes so pa le prišli,« sem zaslišala znan glas za seboj. Barbara je prišla k reki z ogromnim škafom perila ob boku. Ozrla sem se in si z roko priprla oči, ker me je oslepilo dopoldansko sonce.

»Kdo je prišel?« sem vprašala.

Barbara je prišla bližje in škaf odložila na breg poleg sebe. »Grajski so prišli. Končno,« je veselo dejala. Tudi jaz sem se razveselila. Čeprav baron Inocenc Moscon in njegova žena Ana Marija nista veliko zahajala na trg, se je ta vsakič, ko sta prišla na grad, prebudil. Mesar in pek sta si mela roke, ker so grajski vedno veliko naročili in dobro plačali. Polne roke dela je imel tudi kovač, ker se je število konj v grajskem hlevu skoraj potrojilo. Mlinar je vsako jutro k peku prinesel dodatno vrečo moke. Župan Franc Koritnik, ki je med baronovo odsotnostjo bolj počival kot delal, je zdaj budno skrbel, da so vsi postopki, ki so potrebovali njegovo pozornost, gladko tekli. Vaščani, ki so potrebovali kakšna dovoljenja, so zato vedno počakali, da so v Lichtenwald prišli Mosconi, ker je najeti županov pisar delal veliko hitreje. Franc Koritnik je ponosno postopal naokoli in se delal pomembnega, čeprav mu je trebuh kot brezobličen meh visel čez pas in je imel na srajci še vedno ostanke od večerje prejšnjega dne. Pridige očeta Jožefa v tistem času so bile precej bolj blagohotne, predvsem pa se je ognil omembi večnega ognja, ki v peklu čaka nove vernike.

Zakonca Moscon v grad nikoli nista prišla sama, ampak sta vsako leto s seboj poleg številne služinčadi pripeljala več imenitnežev, največkrat razširjeni družini svojih sinov Johanna Jakoba in Johanna Krstnika, včasih pa tudi plemiče kakšne druge rodbine. Na gradu so se takrat dogajale razne prireditve. Baron je imel najraje tekmovanja v lokostrelstvu, kjer so lahko sodelovali tudi vaščani, če so hoteli. Tarče so baronovi služabniki postavili na čudovitem grajskem vrtu, kjer je ob zahodni ploščadi, ki se je dvigala nad zemljo, stal kamnit vodnjak, z dveh strani obdan s stopniščem, kjer so se plemiči, prepoteni zaradi poletne vročine, lahko ohladili. Sicer je na grajskem vrtu raslo več visokih dreves, katerih veje so se prepletale in tako ustvarile prijetno svežo senco. Baron je bil radodaren z vinom, ki ga je hranil v kleti tiste spodnje stavbe, ki je stala izven nizkega obzidja in kjer je bila s freskami okrašena kapela. Možje iz vasi so se zato radi odzvali njegovemu vabilu, da se pomerijo z lokom in puščicami, čeprav so bili vsi po vrsti strašno slabi lokostrelci, saj nekateri od njih loka niso znali niti prijeti, puščice pa so letele vsepovsod drugam, samo v tarčo ne. Barona je to tako zabavalo, da se je njegov gromki smeh slišal vse do trga. Nemalokrat se je popivanje zavleklo v večer in takrat so moški, omamljeni od močnega vina, po gozdu pod gradom preganjali baronove služabnice, ki so že zdavnaj izgubile svojo krepost in so s hihitanjem moške še bolj dražile.

»Letos bom šla k njim v službo,« je rekla Barbara. »Menda je z Mosconi prišla še baronica Herberstein z možem in otrokoma. Verjetno bodo potrebovali več osebja na gradu.« Za baronico Herberstein sem prvič slišala.

»Baronica je še dokaj mlada in zelo bogata,« je nadaljevala Barbara, »zagotovo se ne bo branila še ene služabnice.« Iz škafa je vzela prvo tuniko, ki je bila nekoč bela, zdaj pa umazano siva, in jo namočila v vodo v plitvini, kjer sva obe zaradi vročine z bosimi nogami stopili na prodnata tla.

Barbara si je popravila pramen las, ki ji je izpod rute silil na čelo, me preteče pogledala in prijela za laket: »Glej, da ne boš nikomur povedala, kar ti bom zdaj zaupala.« Nasmehnila sem se, ker se je že tolikokrat zgodilo, da mi je Barbara povedala kaj, kar ni bilo za vsa ušesa, vendar je skrivnost potem vseeno raztrosila po trgu.

Sumničavo je pogledala okoli in nekoliko znižala ton: »Šterkova Jerica je vse izvedela od nekega baronovega lakaja, ki je njena redna stranka. Samo dvakrat ga prime med nogami, pa začne kokodakati kot stara baba. Baronica je že drugič poročena. Prvi mož je padel v vojni, zdaj pa se je menda poročila iz ljubezni. Njeni starši sploh ne govorijo več z njo, tako besni so bili, ko se je odločila za tega viteza. Si predstavljaš? Baronica, pa vzame nekoga nižjega stanu. Njeni so jo takoj razdedinili, vendar ji ni hudega. Baron Herberstein je bil sicer star in grd, smrdel je kot dihur, ampak s posestvi, da jim ne vidiš konca. Menda je imel deset tisoč podložnikov pod sabo.«

»Ali nisi rekla, da je padel v vojni?«

»Da, šel se je borit za cesarja, ampak ni zdržal dolgo. Staremu dedcu so luteranci prerezali vrat, ko je sedel na latrini.« Barbara se je začela glasno smejati in moram priznati, da je bilo tudi meni smešno, ko sem si predstavljala starega plemiča z navzdol ukrivljenimi belimi brki in izstopajočimi kolčnimi kostmi, sedečega nad luknjo v deski.

»Baronica verjetno ni potočila veliko solz, ko je izvedela, da je stari preminil. Na srečo ni imel drugih otrok kot njuna dva fanta, ki pa sta še premlada, da bi prevzela upravljanje njegovih zadev. Zato zdaj ona gospodari z vsem. Prav dolgo pa tudi ni nosila črnine. Že po nekaj mesecih, tako sem slišala, se je skrivaj poročila z nekim vitezom Savinškom iz Zgornje Štajerske.«

»Verjetno sta oba pridobila,« sem poznavalsko rekla, »ona ima moža, ki ga ljubi, on pa ženo z ogromnimi posestvi.«

Barbara se je sklonila nad vodo, v kateri je namakala tuniko: »Bo že tako. Kakor koli, zdaj ne more več na obisk k svojim staršem, ki so se ji odrekli, zato je prišla z Mosconi. In bo preostanek sončnih dni s svojim lepim vitezom preživela na gradu.« Madež na bratovi tuniki, ki sem jo že lep čas drgnila, je prav počasi izginjal. Tudi Barbara se je bolj zavzeto lotila dela. Ker je bila nekoliko bolj široka v pasu, jo je pranje utrujalo in zraven je sopla kot pes, ki mu je prevroče.

Nekaj časa sva delali v tišini, potem pa se je zravnala: »Ampak ne vem, ali je baronica tudi naklonjena novi veri. Stari Herberstein se je boril za Habsburžane. Morda pa skrivaj podpira heretike. Bog ve, kakšno kazen bi si zanjo izmislil stari Jožef.« Z mokrim perilom v rokah je brodila po plitvini, da je voda zaradi dviga mulja postala kalna. »Mogoče bi morala vseeno premisliti, preden se udinjam pri njej. Misliš, da bi pomagalo, če vsak dan zmolim deset Očenašev?«

* * *

Mokro perilo sem zložila v košaro in se poslovila od Barbare. Očetova hiša ni bila daleč od reke, zato mi ni bilo treba dolgo hoditi. Vseeno se je bilo treba prebiti čez gosto obrečno rastje, ki so ga možje sicer redno sekali, vendar se je hitro zaraščalo. Košara je bila težja kot zjutraj, ko sem prihajala po isti poti, ker je bilo perilo mokro. Ko sem se izvila iz objema starih vrb z razpokanim sivim lubjem, sem stopila na prodnato pot, ki je vodila k spodnji vrsti hiš, ki so bile večinoma lesene, tu in tam pa tudi kakšna kamnita. Sonce je bilo visoko na nebu in ocenila sem, da je ura okoli poldneva. Končala sem prej, kot sem mislila, zato sem na koncu poti zavila levo, šla po prehodu med Krajčevo in Šmalčevo domačijo, prečkala vaško cesto in še enkrat prehod med zgornjo vrsto hiš ter se ustavila na koncu trga. Tja me je gnala radovednost, ker je bil trg zaradi prihoda barona Inocenca Moscona živahnejši kot prejšnje dni. Okoli trškega vodnjaka je stalo nekaj vaščank, vsaka s svojim vedrom v rokah. Nekaj so se pogovarjale in hihitale, vendar sem bila predaleč, da bi jih slišala. Župan Franc Koritnik je slonel ob kužnem znamenju, ki ga je dal postaviti pred dvanajstimi leti, ko je črna smrt pobrala skoraj tretjino prebivalcev, in po svoji navadi gledal naokoli, kot bi s tem hotel reči, da ima vse pod nadzorom. Iz mesnice je najprej prišla mesarjeva žena Marija, nato pa še trški mesar Karel Hočevar, ki si je v predpasnik brisal krvave roke. Ko so ga ženske videle, so ga hitro obstopile in verjetno poizvedovale, kakšne kose mesa ima danes na polici. Tudi Marina, moja prijateljica, ki je od smrti svoje mame vodila šiviljsko delavnico, je pokukala izza odprtih vrat. Ko me je videla, se je nasmehnila in mi pomahala. Vzdolž trga je krevsala sključena stara Tereza, ki si je kapuco na črni plahti poveznila čez oči in nekaj bentila. Za seboj je vlekla suho dračje, ki ga je tako slabo prevezala, da so za njo po tleh ostajale suhe veje, ki jih je pobiral nek otročaj.

Na kamniti ploščadi ob vodnjaku je stal voz, v katerega sta bila vprežena dva močna konja. Prhala sta in topotala s kopiti, medtem ko je vozar, starejši rdečeličen možakar z ogromnim, krompirjastim nosom in ušesi, ki sta mu kot dve pahljači štrleli iz glave, z voza vlekel težke hrastove skrinje. Na njem so bili naloženi še stoli iz rdečkastega lesa z ukrivljenimi nogami in bogatim, s škrlatnim žametom tapeciranim sediščem, predalnik iz istega lesa z umetelnimi srebrnimi kljukami in veliko ogledalo v težkem srebrnem okvirju.

»Pazi vendar,« je zavpil, ko mu je uspelo z voza spraviti eno izmed skrinj in je ropotaje padla na tla, otročaj z vejevjem v naročju pa je odskočil. Stopila sem bližje.

»Čigave so te skrinje?« sem vprašala.

»Od baronice Kristine,« je odgovoril.

»Herberstein?«

Možakar me je premeril s pogledom: »Ni vsak stol dober za njeno plemenito zadnjico.« Skrinjo je potisnil stran od voza, precej spretno za njegovo veliko postavo stopil na klin pri zadnjem kolesu in prijel prvi stol. Kot da bi uganil, kaj sem hotela vprašati, je rekel: »Vešča ima denar, ampak je stiskaška, kot je bil stari baron. Lepo sem ji povedal, da za tako plačilo svojih konj ne bom gnal v tisti hrib. Kar naj sama pride po svoje svari in jih odnese gor.«

Potiho sem se zasmejala, ko sem si predstavljala ritasto baronico, kako vleče svoje skrinje po strmi prodnati poti v grad. Takrat sta izza cerkve, kjer se je utrjena pot z gradu priključila na trg, prijahala dva konjenika. Takoj sem spoznala Kasparja, Mosconovega glavnega stražarja, ki je zaklical: »Pustite tu pred cerkvijo. Baron bo poslal svoj voz.« Drugega konjenika nisem poznala. Takrat si ga niti nisem dobro ogledala, ker me je vso prevzel njegov čudovit konj. Visokemu žrebcu se je vranje črna dlaka na soncu svetila, kot bi bilo vanjo vdelano drobno steklo, na eno stran počesana bujna, valovita griva pa mu je segala skoraj do tal. Dlako nad kopiti je imel daljšo, hodil pa je tako, da je visoko in ritmično privzdigoval sprednje noge. Glavo mu je jezdec z uzdo in vajetmi upognil, da je konj dvignil hrbet in pokazal svoj mogočen vrat.

»Oooo, Friderik, nazaj,« se je po nemško oglasil jezdec, ko je konj stopil nekoliko naprej. Sama sebi sem se nasmehnila. Konju je bilo ime Friderik kot kakšnemu cesarju.

Nekaj trenutkov za konjenikoma sta na trg pritekla dva dečka, ki sta si bila podobna kot jajce jajcu. Smejala sta se in spotikala tako, da je eden od njiju padel in podrsal po kamnitem podu.

»Hans, Arnold, dajta mir, sicer vaju takoj pošljem nazaj!« je zavpil moški na črnem žrebcu. Fanta sta se zarežala. Vsi so govorili nemško.

»Stric Johann, kdo bo zdaj mamine stvari odnesel v grad?« je vprašal eden od njiju.

»Vajina mama je čisto preveč nečimrna, da s seboj pripelje toliko stvari,« je rekel moški. Razjahal je in stopil k vozarju, ki je z voza ravno vlekel v srebrn okvir vdelano ogledalo.

»Previdno, no,« je zabevskal moški, »pazite, da se ne razbije, sicer vas bo baronica dala prebičati.« Vozar je grdo pogledal, roke pa so se mu vseeno malo zatresle.

Fanta sta stala ob moškem, ki je vozarju zdaj pomagal razlagati stvari, in takrat sem opazila, da sta dvojčka. Ne samo, da sta bila enako velika, imela sta enake sivkaste lase, enako oblikovane modre oči in enak prifrknjen nos, bila sta tudi povsem enako oblečena. V oblačila iz boljšega in debelejšega blaga. Njuni tuniki sta bili čisto beli in na ovratniku in rokavih obrobljeni s čipko, hlače pa so bile s trakovi ob kolenih zvezane s pentljo. Nosila sta čiste čevlje, v katerih sta lahko skakala po trgu, medtem ko so bili vaški otroci večinoma bosi. Takoj sem uganila, da sta baroničina otroka, o katerih je govorila Barbara.

* * *

Marina, ki je dogajanje na trgu opazovala skozi odprta vrata svoje šiviljske delavnice, mi je pomignila, naj pridem k njej. S košaro, iz katere je začelo počasi kapljati, sem prečkala trg. Ko sem šla mimo voza, sem ujela njegov pogled. Imel je obraz z izrazitimi potezami, izstopajočim nosom in oglato spodnjo čeljustjo, sredi brade pa komaj zaznavno jamico. Oči so bile rjave s tako predirljivim pogledom, da se mi je zdelo, kot da me prebada. Bil je obrit in brez pokrivala, da so se mu kostanjevi, nekoliko neukrotljivo valoviti lasje, ki so mu segali do ramen, lepili na obraz. Spredaj so bili krajše pristriženi, in ko je z roko segel v lase, da bi jih umaknil s čela, se mi je nasmehnil. Hitro sem spustila pogled, ker sem začutila, da zardevam in da se mi tresejo kolena ob njegovem bleščeče belem nasmehu.

Ko sem stopila v šiviljsko delavnico, mi je srce hitreje bilo. Pogledala sem ven, vendar mi je z obema dečkoma pod pazduhama že obrnil hrbet in se nekaj pogovarjal z vozarjem. Barbara je imela prav. Baronica si je res izbrala lepega moškega.

»Si bila ob reki?« me je vprašala Marina in s kimljajem glave nakazala na košaro, polno mokrega perila. Bila je moja najboljša prijateljica, odkar sem vedela zase. Hiša njenih staršev je bila iz kamna in je stala na trgu blizu cerkve kot preostala obrtniška bivališča. V zgornjem nadstropju je bilo stanovanje, v pritličju pa je imela že Marinina mati krojaško delavnico. Marina se je zelo mlada začela učiti šiviljske obrti in kot njena mama pred njo je znala odlično sukati šivanko. Pri potujočih trgovcih je redno naročala blago, da ga je imela nekaj na zalogi, ko si je županova žena zaželela novo obleko.

Na mizi je bilo razprostrtih nekaj trakastih steznikov, na katerih je bilo treba popraviti potrgane robove ali zamenjati trakove, s katerimi so se stezniki privezovali okoli trupa. Velike plahte vrhnjih kril rdeče, modre in zelene barve so se kopičile na stolu, na lesenem kolu, ki je služil kot obešalnik, pa sta bila obešena velika damska klobuka s pisanim perjem na vrhu.

»Delaš za baronico?« sem vprašala, ker ženske s trga pač niso nosile pisanih oblačil.

Marina je pokimala: »Prav vesela sem, da je letos prišla z Mosconi. V tistih skrinjah, ki so bile na vozu, so samo njene obleke. Če bi bilo pri vsaki treba kaj popraviti, bi imela dela dovolj do božiča.«

Stopila sem do mize in si ogledovala majhne steznike s trakovi v luknjicah in se spraševala, ali bi se lahko stlačila vanje. Ženske v vasi so nosile večje, bolj robustne životce sivih ali rjavih barv, ki so si jih nadele povrhu široke tunike, ki je večinoma segala do kolen, včasih pa celo do gležnjev. Okoli pasu so si opasale vrhnje krilo, ob hladnejših dneh pa so si na životce pripele še rokave. Stezniki plemiških deklet pa so bili del spodnjega perila. Z njimi so si stisnile pas in privzdignile prsi, ki so jim potem kot kakšni baloni puhtele pod vratom. Čeprav so stezniki poudarili vitek pas in široke boke, je bilo precej očitno, kako zelo neudobno je bilo v teh oklepih. Če so si plemkinje obule še premajhne čeveljce s peto, ki so jim stisnili prste, in pod krili nosile še neudobne žičnate krinoline, so postale okorne in smešne.

»Ali ne bi poskusila?« se je namuznila Marina, ko je dvignila pogled iznad šivanke.

Pogledala sem jo in se nasmehnila: »Misliš, da lahko?«

»Zakaj pa ne? Daj, da vidimo, kako priščipnjena je lahko v pasu naša gospa,« je dejala Marina in spustila šivanje z rok. Z mize je vzela droben bel steznik in mi ga podala:« Pa hitro, da naju kdo ne vidi.« Smeje sem sprejela tisto krpico blaga, odložila rjavo krilo, Marina pa mi je razvezala moj star, bledikasto rjav životec. Roki sem pomolila skozi odprtini v belem stezniku in si ga namestila po telesu. Marina je trdo zavezovala trakce in začutila sem, kako mi z vsakim sunkovitim potegom, s katerim se je steznik še bolj oprijel mojega trupa, jemlje sapo.

»Ne vem, kako lahko zdržijo v tem cel dan,« je govorila Marina.

»Ni težko, če ti ni treba delati,« sem rekla.

»Ampak sedeti že mora biti težko in jesti. Vsaj vso tisto hrano, ki jo pospravijo tam gor.«

Spet mi je vzelo sapo, ko je Marina stisnila še zadnji trak.

Potem me je pogledala in vzkliknila: »Poglej se, kako si ljubka.« Iz kota šivalnice je vzela večje staro ogledalo, ki je bilo ob robovih že rumenkasto, in mi ga pridržala, da sem se lahko pogledala. Prsi sem imela močno dvignjene in stisnjene, v pasu pa sem bila tako ozka, da sem se lahko brez težav objela z dlanmi. Obe sva se začeli hihitati, jaz pa sem se ogledovala in občudovala od spredaj in od strani. Bela tunika je bila pod životcem nagubana tako, da so moji boki res delovali širše.

»Res ljubko,« je še enkrat rekla Marina.

»Da, resnično ljubko,« se je zdaj oglasil glas z zelo močnim nemškim naglasom. Obe sva se zdrznili, saj sva čisto pozabili, da je bila delavnica na široko odprta. Zunaj je stal tisti lepi plemič, ki naju je očitno že nekaj časa opazoval.

»Oprostite, gospod, samo šalili sva se,« je zajecljala Marina. Jaz sem stala brez besed, ker me je neznanec s pogledom kar pribil v tla. Dobro sem vedela, kdaj je moški pogled napolnjen s strastjo, in tokrat je bilo poželenje na njegovem obrazu očitno. V prsih sem začutila toplo sladkost, ki se je po telesu počasi razlivala nižje.

»Resnično ljubko,« je še enkrat rekel plemič in se nasmehnil, da so se mu v kotičkih ustnic prikazale drobne jamice. Malce se je priklonil, se obrnil in odločno odkorakal proti cerkvi. Za njim je zaplahutalo rdeče vrhnje ogrinjalo, obrobljeno z zlato nitjo.

* * *

Noge so se mi rahlo zatresle od prebadajočega plemičevega pogleda.

»Ah, kako je lep,« je zavzdihnila Marina in me nagajivo pogledala: »Požiral te je z očmi.« Čutila sem, kako se rdečica z mojega obraza širi proti prsim.

Marina je nadaljevala: »To je vitez Savinšek, baroničin mož. Tudi jaz bi hudo skrbela zase, če bi imela v postelji takega moškega.«

»Marina, daj no,« sem rekla, čeprav so bile moje misli popolnoma enake.

»Da se on uleže name,« ni odnehala. »Zanima me, kakšen vonj ima.«

»Daj no, nehaj že,« sem zavzdihnila, želela pa sem si, da nadaljuje.

Marina je odložila ogledalo, odvezala trakce na mojem hrbtu, ki so držali steznik, in vzela v roke svoje šivanje. Jaz sem se izvila iz steznika, se oblekla, vzela košaro s perilom in se poslovila.

Ko sem hodila domov, se v mislih nisem mogla znebiti njegovega pogleda, njegovih potez in barve glasu. V ušesih so mi odmevale besede »resnično ljubko«. Zasanjano sem stopila skozi domača vrata, kjer sem v izbi našla Nežo, ki se je trudila zakuriti v ognjišču. Njena lica so bila v poletnih dneh bolj zdrava, vendar je še vedno pokašljevala.

Žalostno je dejala: »Mama je bila danes pri očetu Jožefu.«

Začudeno sem jo gledala, ko je nadaljevala: »Menda se pogovarjata, da bi bilo zame najbolje, da odidem v samostan, k frančiškankam, k sestram Svete Klare. Samostan imajo v Gurkfeldu.«

»Pa ti? Bi si to želela?«

Neža je komaj opazno prikimala: »Boga imam rada, k maši rada hodim.«

»Pa imaš Boga dovolj rada, da mu posvetiš vse svoje življenje?«

Neža je dvignila udrte oči: »Kaj pa naj, Greta? Vsako zimo težje diham. Kdo me bo vzel za ženo, če mu ne bom mogla roditi otrok? Če ne bom za nobeno rabo v hiši?« Razumela sem jo.

»Morda bo zame res najlažje, če se posvetim Bogu. Sestre so prijazne in bodo znale poskrbeti zame. Gurkfeld tudi ni tako daleč, da me ne bi mogli priti obiskat.«

»Ne bo ti ničesar manjkalo,« sem poznavalsko rekla, ko sem se spomnila, da so Mosconi vsako leto radodarno darovali samostanu sester Svete Klare.

»Neža, iz srca ti želim, da bi bila srečna, četudi tako, da svoje življenje predaš Bogu. Kaj pa je oče rekel na to?«

»Oče mami ni oporekal. Tudi on razume, rekel pa mi je že večkrat, da mi Boga ni treba iskati v mrzlih kamnih cerkve ali samostana. Ne vem, ali ga razumem niti ali ga želim razumeti,« je dejala sestra in zakašljala. Nenadoma so ji oči zažarele: »Molila bom za vse vas. Molila bom za Marka. Zadnjič sem ga videla v sanjah.« Zamahnila sem z roko in ji dala vedeti, da ne morem poslušati. Vse v zvezi z mojim sinom je bilo še preveč boleče.

»Molila bom tudi za Andreja,« se je oglasila Neža.

* * *

Sedla sem za mizo, Neža pa je še naprej s kresilno gobo netila ogenj. Molila bo, je rekla, molila bo za Marka in Andreja. Nobena molitev do sedaj še ni omilila moje bolečine. Pa tudi če bodo njene molitve dosegle Boga, ne bodo mogle izbrisati heretičnega pridiha v naši hiši, ki se je skrival v očetovih knjigah in njegovih pogovorih z Valentinom.

Pol leta po Markovem rojstvu smo težko živeli. Zima je bila ledeno mrzla, dolga in huda. Če sem hotela iz hiše, sem morala gaziti po snegu, ki je v odeji, debeli skoraj do srede vrat, vztrajal skoraj do začetka maja. Ko je enkrat vmes že kazalo, da se bo razcvetela pomlad, je v naslednjih dneh spet zapihal leden veter, ki je prinesel oblake, polne snega. Drv nam je zdavnaj zmanjkalo, zato smo razsekali stare zaboje in polomljene stole, da smo se lahko pogreli. V kašči je ozimnica hitro kopnela in grozilo je, da bomo stradali. Dojenčka sem na debelo zavijala v debele kose plenic, da je iz zavoja kukal le majhen rdeč nosek. Sedela sem ob ognjišču, poslušala prijetno prasketanje ognja in stiskala otroka k sebi. Andrejeva mama je bila prijazna ženska in je lepo skrbela zame, da sem se lahko bila čim več z otrokom. Vendar se ji je zimski mraz zalezel v kosti in po nekaj dneh hudega kašljanja in vročine se ni več zbudila.

Pozno spomladi smo si nekoliko opomogli. Takrat sem izvedela, da je cesar Ferdinand že prejšnje leto izdal edikt, da naj se vsi nekatoliški plemiči izselijo s posesti, ki so bile cerkvene. To za naš trg ne bi bilo pomembno, če se ne bi neko nedeljo na vratih očetove hiše pojavil Valentin Weber in oznanil, da odhaja. Bil je že precej postaran mož, ki je šepal na eno nogo, oči pa mu že nekaj časa niso več dobro služile. V hišo je vstopil v trenutku, ko sem čistila ostanke korenja, kolerabe in čebule, ki jih je mama prinesla iz kašče. Čeprav nisem več živela doma, sem se z otrokom vsako nedeljo po maši za uro ali dve ustavila v očetovi hiši.

»Marija, Greta, kje je Ivan?« je vprašal Valentin. Opazila sem, da si je povrhu temno rdeče jopice oblekel zimski plašč, v rokah pa je nosil veliko torbo iz grobega usnja, za katero se je zdelo, da bo od natlačenosti počila po šivih. Ni nama bilo treba odgovoriti. Oče se je ravno takrat Valentinu prikazal izza hrbta.

»Kaj delaš, oče?« ga je vprašal, »saj menda ne misliš resno, kajne? Kdo bi lahko tebe iskal in česa obdolžil?«

»Ivan, dovolj imam nenehnega skrivanja,« je potožil Valentin, odložil torbo na tla in sedel na razmajan lesen stol.

»Ampak edikt ne more škoditi Mosconom. Spor z nadškofijo je že davno končan in Lichtenwald je zdaj trdo v rokah posvetnih knezov,« je dejal oče. »Pa saj ti nisi pravi luteranec.«

»Mogoče res ne, sin moj,« je nadaljeval Valentin, »ampak naveličan sem tega, da ne morem odkrito govoriti o svoji veri, in tiste hiše tam zgoraj. Roke in hrbet mi ne služijo več tako kot včasih. Ne zmorem več skrbeti za tisti ogromni vrt. Baron Inocenc se ni prav nič trudil skriti svojega nezadovoljstva lansko poletje. Mislim, da je čas, da moje mesto zavzame nekdo drug.«

Valentin je pričakujoče pogledal očeta: »Vem, da tega nočeš, vendar vseeno razmisli.«

Mama je Valentinu prinesla kozarec vina, pomešanega z vodo: »In kam si mislil oditi?«

»Ne vem še,« je priznal starec ter si s palcem in kazalcem desne roke pogladil bele brke, katerih konice so segale do kotičkov ust, »ampak Ferdinand je zagrizen papist in jezuit in bo s svojih ozemelj preganjal vse protestante, dokler ne bo nobenega več. Ne bo se ustavil, ko se mu s severa smeji švedski kralj. Nič dobrega se nam ne obeta.«

»Saj je dosegel, kar je hotel, in premagal tiste severnjake Dance, general Wallenstein pa se je tudi že umaknil,« je rekel oče in si stol pristavil bliže k svojemu krušnemu očetu: »Zakaj siliš v večjo nevarnost? Saj veš, da se Mosconi ne bodo kar tako odrekli gradu, še manj pa kapeli. Preveč lepo jim je tukaj. Tebe pa tudi ne bodo kar zamenjali, saj si jim vsa leta odlično služil.«

»Ne gre za to, Ivan. Staram se, betežen postajam. Nikomur nočem biti v nadlego. Vojna pa bo prišla tudi sem, sin moj, boš videl. Na severu so se protestanti že uprli cesarju. Še kakšno leto ali dve in bodo cesarski klavci postopali po našem trgu, iskali naša dekleta in pili naše vino.«

»Potem je zdaj še vedno bolje tu kot na Nemškem,« se je oglasila mama.

»Za vas je tu gotovo varneje, Ivan,« se je Valentin obrnil k očetu, ki je postajal nestrpen. »Videl sem, da znaš živeti od zemlje in da si previden. Prav je, da se vsako nedeljo pokažeš v cerkvi. Zame se po vasi že šušlja, da sem luteranec. Preveč časa sem preživel v grajski kapeli. Ali si slišal, da ji pravijo Trubarska klet? Po tistem protestantskem duhovniku Primožu Trubarju.«

Oče je zmajal z glavo in obraz zakopal v dlani: »Pusti mi, da te zaščitim.«

»Ne moreš me zaščititi, sin moj. Predaleč je šlo in nikoli si ne bi odpustil, če bi v svojo nesrečo potegnil še tebe in tvojo družino. Poglej, zdaj imaš vnuka.« Valentin je z očmi poiskal Marka, ki se je na sveže zribanem lesenem podu prav počasi postavljal na vse štiri in zraven nerazumljivo grulil.

»To je tvoj pravnuk,« je spet poskušal oče.

Valentin se je nasmehnil: »Lepo od tebe, vedno sem te imel za pravega sina. Naj bo Bog zahvaljen, da me je tistega dne poslal po poti ob obzidju. Tudi moja žena, Bog ji daj večni pokoj, je lepo skrbela zate.« Starec je spil razredčeno vino in nekaj časa s kozarcem v rokah bolščal predse. Vstal je in dvignil Marka v naročje. Malemu to ni bilo všeč. Začel je stokati in vedela sem, da bo, če ga Valentin ne bo kmalu spustil, sledil kričeč otroški jok.

»Živi dobro in srečno, mali,« je rekel Valentin, pobožal otroka po laseh, ki so mu v kodrih začeli poganjati vrh glave. »Oprosti, Ivan, za seboj ne puščam zemlje, imam pa nekaj, kar ti bo pomagalo prebroditi letošnjo lakoto.« Valentin je odprl veliko torbo in iz nje izvlekel mošnjo iz rjavega blaga. »Hranil sem, kolikor sem lahko. Nekaj bom vzel za na pot, preostalo imej zase in za svoje.«

Očetu so v oči stopile solze, ko je sprejel mošnjo. Vedela sem, kaj je notri. Valentin Weber ni bil reven človek, za svoje delo je prejemal pošteno plačilo. O tem sicer nismo nikoli govorili, vendar ga je izdajala boljša obleka, večji kosi mesa na njegovi mizi, knjige, ki jih ni dobil samo v dar, polni vinski sodi v kleti oskrbnikove hiše in več parov dobrih čevljev, ki niso razpadli že prvo zimo. V življenju ni trpel lakote ali mraza, zato se je v dolgih mesecih, ko je bil grad prazen, lahko posvečal branju in pisanju. Ni bil človek, ki bi ob večerih zahajal v krčmo, niti ni iskal užitka pri Šterkovih sestrah Jerici in Katri, ki sta za majhno plačilo ustregli vsakomur, pa naj je imel vse zobe ali ne. Držal se je stran od vaških prepirov in čenč, k nam je zahajal, da se je pogovarjal z očetom in odložil vrečo umazanega perila, ki sta ga Magda in Neža oprali, za kar sta si vsakič prislužili kak krajcar. Ker je bil razumen človek, ga je pri miru pustil tudi oče Jožef, čeprav je sumil, da stopa vedno bližje peklenskim vratom. Valentin Weber je preprosto odseval mir in dostojanstvo. Ko je postal starejši, je začel šepati na levo nogo, roke so se mu tresle in včasih je tožil o nenavadnih bolečinah v sklepih. Postal je zelo daljnoviden in je lahko v gozdu opazil zajca daleč stran od poti, črk v knjigah pa ni več razločil. Težko se je sklanjal, zato njegovi škornji niso bili več tako bleščeče zloščeni kot nekdaj. Zagotovo mu ni bilo več lahko obrezovati visokega drevja v grajskem parku in kositi trave.

Valentin se je poslovil in z očetom sta iz hiše stopila proti reki. Starec je rekel, da se bo z brodom popeljal na drugo stran in tam, kjer je bila že Kranjska, po cesti nadaljeval pot na sever. Bo že mimo prišel kak vozar, ki ga bo za dobro plačilo sprejel na voz. Z mamo sva skozi okno gledali za obema postavama, od katerih je ena šepala na levo nogo, v desni roki pa je nosila veliko torbo iz grobega kravjega usnja. Valentin Weber je bil dober človek, vendar je preveč razmišljal in preveč vedel. Svet, v katerem je živel, ni bil naklonjen takim ljudem. Zato se je celo življenje skrival pod plaščem tišine in dostojnosti. Nikoli ni nikomur storil nič žalega, zdaj ko je ostarel, pa je zapuščal vas, ker si je želel tudi umreti tako, kot je živel. Tiho in dostojno. Poleg tega, da je vzgojil mojega očeta in nam zapustil večino svojih prihrankov, nam je dal še nekaj, svoj priimek: Weber.

* * *

Valentin Weber je imel prav, ko je rekel, da bo vojna prišla tudi k nam. Tri leta po tistem, ko je odšel, so cesarjevi vojaki vkorakali v naš trg. Prihajati so začeli pozimi zgodaj zjutraj, ko je bila še tema. Najprej so prišli konjeniki z visokimi, lepo raščenimi konji, oblečenimi v debele konjske odeje in z rožljajočimi uzdami, katerih brzde so živčno grizli, čeprav so bili navajeni vrveža okoli njih. Vojščaki v sedlih so bili višjega stanu, kar se je videlo po tem, da so nosili kovinske oklepe, visoke škornje do kolen in trpežne, grobe rokavice, ki so nekaterim segale do komolcev. Z njihovih klobukov so mahedrala dolga, pisana peresa. Nekateri so imeli kovinske čelade in visoke, nagubane ovratnike. Ob straneh so jim visele sablje in muškete. Za konjeniki so se prikotalili vozovi, v katere so bili vpreženi manjši, vendar čvrsti in močni konji, na vozovih pa so bili naloženi sodi, skrinje in vreče s hrano. Zraven so stopali sluge, ki so skrbeli, da vitezi na konjih in cel bataljon pehote, ki se je valil zadaj, niso bili preveč lačni.

Ko so konjeniki razjahali po trgu, so pričeli prihajati pehotni vojaki. Ti so bili pisani in glasni in daleč od tega, da bi hodili usklajeno in strumno. Večinoma so vsi nosili široke hlače, zavezane pri kolenih, in grobe, umazane suknjiče s širokimi rameni, čez katere so si nekateri poveznili kovinske oklepe ali usnjene telovnike. Njihovo glavno orožje so bila kopja. To so bile dolge, gladke lesene palice s kovinskimi konicami, tu in tam pa se je videla tudi kakšna helebarda. Pokrivala pehotnih vojakov so bila različnih velikosti in oblik. Ko sem jih opazovala z roba vaške poti, kako so korakali proti trgu, sem se spraševala, kako sploh vedo, kdo je prijatelj in kdo sovražnik, če je tudi nasprotna armada tako pisana.

Kopjaniki, ki so prispeli do trga, so se utaborili kar na tleh ob kamnitem vodnjaku. Večina konjenikov se je zbrala pred kovačnico, kjer je trški kovač Janez Rebernik že grel peč, saj je bilo očitno, da bo treba poskrbeti za tista konjska kopita, ki so že prerasla podkve. Pred cerkvenimi vrati so se vojskovodje razburjeno pomenkovali, tako da je njihovo okrasno perje na klobukih in čeladah smešno poskakovalo. Pehotni vojščaki so odložili kopja in muškete. Nekateri so slekli svoje umazane suknjiče in jih pogrnili po mrzlih tleh. Nekdo se je trudil, da bi zanetil ogenj, drugi so se gnetli okoli vodnjaka, da bi prišli do sveže, mrzle vode. Na koncu trga sta dva izvlekla sablje in se prav nerodno pomerila med seboj. Večina vojakov je posedla po tleh. Tisti, ki so imeli cule, so brskali po njih, kar nekaj vojakov pa je sezulo nizke čevlje in opazovalo luknje v podplatih, ki so jih pridelali na poti. Takoj sem opazila, da so se razporedili po taborih. Med seboj se niso razumeli, ker so govorili v več jezikih. Največ je bilo Bavarcev, katerih jezik je bil pojoče narečno obarvan, potem so bili tu Čehi, Hrvati z juga in Ogri z vzhoda. Tudi naših vojščakov je bilo nekaj, vendar so bili v očitni manjšini.

Vaščani so iz svojih bivališč počasi lezli na trg, nekateri iz radovednosti, drugi pa zaradi zaslužka. Videla sem Šterkovi sestri, ki sta se pomešali med vojake. Vojak z gosto rdečo brado je zgrabil Šterkovo Jerico in jo tesno prižel k sebi. Jerica se je upirala, vendar jo je zabavalo, ko se je vojak podrgnil obnjo in ji z eno roko segel pod krilo. Ostali okoli njega so se gromko zasmejali in se še sami poskusili dotakniti ženskih oblin, česar verjetno niso občutili že več mesecev. Jerica je rdečebradcu igraje prisolila klofuto, potem pa mu je nekaj zašepetala na uho. V ogrskem taboru je skupina vojščakov obstopila nekoga, ki je imel hudo poškodovano levo nadlaket. Od nekod je prišel menih v črni kuti in se z žarečim rezilom lotil ogromne gnojne bule poškodovanca. Temu so v usta potisnili kos lesa, v katerega je v bolečini zagrizel, ko je menih prerezal bulo in je iz nje začela mezeti gosta zelena tekočina. Trije vojaki so se na produ, ki je ločeval tlakovan trg od prve vrste vaških hiš, lotili postavljanja šotora. Na prod so razprostrli velike plahte grobega sivega platna in razmišljali, kako bi postavili leseno ogrodje. Sluge so v velikih vedrih pričeli prinašati vodo za konje. Sredi trga so postavili začasno ognjišče in v velikanski železen kotel zlili vodo. Kotel so postavili nad ogenj, nato pa vanj vsuli vrečo prosa. Ko so vojaki to videli, so hiteli iskat vsak svojo posodo. Eden od vojskovodij je zaklical, da možje ne bodo dobili hrane, če ne nahranijo konj, zato je več pešakov hitelo k vozovom, kjer je bilo naloženo seno, pokrito z raševinasto ponjavo.

Vojska, ki se je utaborila na trgu, se mi je zdela kot množica različnih barv in glasov, zbrana iz katoliških dežel, ki jih je imel v lasti nadvojvoda Ferdinand, ki je bil tudi cesar. Stala sem na robu poti in opazovala prišleke. Zdaj se je na trgu pojavil župan Franc Koritnik in se pomešal med vojake. Na koncu vojaške formacije so na trg pripeljali še težke topove. Velikanske bronaste topovske cevi, ki so bile pritrjene na dveh lesenih kolesih, so molele odprtine navzgor, kot bi želele vdahniti mrzel zimski zrak. Nanje so pričeli plezati vaški otroci, zato so jih vojaki naganjali s šibami. Videla sem zablodelo kokoš, ki jo je lovil eden izmed vozarjev, in upala, da ji bo uspelo pobegniti.

K meni je pristopil oče, ki so ga iz hiše tako kot ostale vaščane prignali nenavadni glasovi.

»Ne bodo dolgo ostali tukaj. Zbirališče je južneje, pri Gurkfeldu,« je rekel. »Verjetno bodo prenočili in poskušali nagovoriti naše fante, naj se jim pridružijo.«

»Kje pa je fronta?« sem ga vprašala.

»Ne vem, vem samo to, da poskušajo Švedi zavzeti severno Nemško. Ferdinand tega ne bo gledal. Še vedno hoče biti najpomembnejši mož v Evropi. Ne sme biti on tisti, zaradi katerih bi rodbina zgubila svoj položaj.«

»Mislila sem, da se bori s protestanti v cesarskih deželah.«

Oče je zavzdihnil: »Seveda se. Verske zadeve pa izrablja tudi za utrditev svojega položaja. Koliko časa so luteranci in katoliki živeli povsem mirno drug ob drugem, vojne pa bi tudi že zdavnaj lahko bilo konec. Pa je moral cesar s tistim odlokom preganjati drugače verujoče.«

»Je zaradi tega odšel Valentin?« sem ga vprašala.

»Valentin je bil naklonjen luterancem, vendar je bil pri tem previden. Mislim, da se je na stara leta hotel spreobrniti, kot se spodobi, zato je odšel.«

»Kaj pa Mosconi, oče?«

Oče je previdno pogledal naokoli in mi nakazal, naj govorim tišje. «Mosconi niso luteranci, so pa strpni do vseh. Baron Inocenc zelo ceni knjige in znanje, zato je dovolil, da so imeli protestanti svojo šolo in maše v njegovi kleti. Ampak tega se ne govori naokoli.«

Prikimala sem, saj sem vedela za verske komisije, ki so hodile po mestih in vaseh, zapirale protestantske šole, rušile njihove cerkve in sežigale njihove knjige.

»Kaj bo zdaj?« sem vprašala očeta s strahom v grlu.

»Za nas, upam, da nič,« me je pomiril oče, »razen tega, da moramo spet plačati goldinar za vsako hišo, da se Ferdinand lahko igra svojo vojno in da poplača generala Wallensteina, ki ga je prvič tako nespametno odstavil. Menda se ni strinjal s cesarjem glede izseljevanja in spreobračanja ljudi. Prav je imel, vendar ga cesar ni poslušal, pa ima sedaj poleg nemirov v cesarstvu še švedskega kralja za vratom. In kmalu bo imel še Francijo.«

»Zakaj pa Francijo? Saj si mi govoril, da so Francozi zvesti papežu,« sem dejala.

»Francozi so zvesti predvsem sami sebi,« je pojasnil oče. »Njihov kralj je lutka v rokah spletkarskega kardinala, ki se boji močnega cesarstva na eni strani in močne Španije na drugi strani. In z obema je obkrožen. Kdaj drugič kot zdaj bo imel priložnost, da udari po cesarstvu, ki je oslabljeno zaradi sporov o tem, ali je papež zastopnik Boga na zemlji ali ni.«

»In kaj verjameš ti, oče?« sem ga pogledala.

»Greta, Bog je v nas in vsepovsod okoli nas. Bog je v vetru, ki upogiba krošnje dreves, v srcu volka, ki je pravkar napadel srno, v zreli pšenici na polju, ki jo je treba požeti, v komaj rojenem otroku, ki še ni prvič zajel zraka. Bog je sonce in zemlja, ogenj in voda. Bog je v drncu, ko jahaš skozi gozd, in v zrelih jagodah, ki se ti stopijo v ustih. Bog je tvoja misel in tvoje srce, Greta, in tvoje srce ti vedno kaže pravo pot. Tako je govoril tudi Valentin.«

Nasmehnila sem se in se očetu stisnila v objem.

»In Bog je ljubezen, Greta. Ljubezen v vseh oblikah.«

* * *

Poročena sem bila dve leti in v tem času se je med nama z Andrejem razvil prijazen, vendar nekoliko odtujen odnos. Potem ko se je rodil Marko, mojega moža ni bilo veliko doma. Vstajal je ob zori in odhajal dol k brodu. Tam ga je stari brodar Jeremija vzel v službo, da mu je služil za veslača. Trg Lichtenwald ni imel mostu čez reko, glavna povezava s Kranjsko pa je tekla ob levem bregu. Popotniki so morali prečkati reko, če so želeli priti do Laibacha ali drugih večjih mest na Kranjskem. Levi breg je bil sicer poseljen z reveži, ki so živeli v ubornih kajžah ali barakah in so obdelovali njive na vzhodnem koncu zaselka, ki so mu rekli kar Log. Veliko se jih je udinjalo tudi za hlapce ali dekle pri vaščanih na trgu. Kuga, ki je pred dvanajstimi leti pobrala dober del prebivalstva v Lichtenwaldu, je prišla z Loga in verjetno tam še vedno ni bila zatrta.

Brod, ki je vozil med bregovoma reke, je bil velik, lesen splav, na katerega je lahko zapeljal tudi voz z vprego. Najmanj dva močna moška sta bila potrebna, da je splav premagal močen tok reke na sredini in jo gladko prečkal. Plačilo za tako težaško delo je bilo dobro in Andreju se je zdelo, da bi lahko zaslužil kot veslač. Domov je prihajal na kosilo in zvečer največkrat utrujen zaspal. Zgodilo se je tudi, da je ves dnevni zaslužek zapil Pri zlatem medvedu, in takrat sva se sporekla. Na svojega sina je bil ponosen, vendar se je, ko so se pri Marku začele težave s padavico, vedno bolj umikal in zapiral vase. Vstajal je vedno bolj zgodaj in domov prihajal vedno kasneje. Videlo se je, da mu je hudo, vendar o svoji bolečini ni nikoli govoril.

Dan po dnevu, ko so na trg prišli cesarski vojaki, je Andrej prišel domov še pred sončnim zahodom in z zanosom oznanil: »Jutri odidem z vojsko.« Bila sem tako presenečena, da sem skoraj spustila krožnik, v katerega sem ravno nalivala obaro.

»Govoril sem s poveljnikom polka. Rekel je, da cesar dobro plača in da še vedno išče vojake.«

»Kako se boš bojeval? Saj nimaš orožja,« sem se oglasila.

»Kopje znam prav dobro metati. Tega mi bodo že priskrbeli. Greta, denar nam bo prav prišel. Saj veš, da tukaj ne bova mogla dolgo ostati. Po očetovi smrti bo kmetijo prevzel moj brat, ta pa se lahko vsak čas vrne.« Andrejev starejši brat je bil že nekaj časa v Montpreisu, kjer je služil Mosconom na tamkajšnjem gradu. Andrej je nadaljeval: »In prostor bova rabila, ko pridejo še drugi otroci.« Ob tem je nekoliko očitajoče pogledal moj raven trebuh.

»Ne prenagli se, prosim,« sem ga prosila: »Nikoli še nisi bil v vojski. Veš, koliko vojakov je že padlo v tej vojni.«

»Ne skrbi. Delo na brodu me je utrdilo.« Slekel si je tuniko in ponosno pokazal napete prsi in roke. »Sicer pa vojna tudi ne bo več tako dolgo trajala, mi je povedal poveljnik. Samo Švede je treba stolči. Cesar je spet postavil Wallensteina in ta ve, kako je treba s temi divjaki.« Oči so mu kar žarele, ko je govoril.

»Še nekaj moških s trga se je javilo. Za kopjanike se vedno najde prostor.«

»In kaj, če se zgodi, da boš v prvih bojnih vrstah? Oče mi je povedal, kako se cesar bojuje. Kadar njegova vojska napada, so vojaki v prvih vrstah skoraj vsi pokošeni, ker se jim tisti zadaj sploh ne morejo pridružiti, dokler niso sprednje vrste razredčene,« sem poznavalsko povedala.

»Greta, ženska si, kaj ti veš o vojskovanju,« se je namrdnil Andrej, »saj so tu še konjeniki in mušketirji. Pa topovi. Jih nisi videla na trgu?«

»Seveda sem jih videla. Tiste težke kovinske zverine. Sploh ne vem, kako jih lahko premikajo na bojišču.«

Andrej je še naprej govoril: »Jutri vojska odrine. Dvajset kilometrov nižje dol ob reki je zbirališče. Tam nas bodo popisali in določili, v kateri enoti bomo služili.«

Težko sem gledala moža, ki se je tako navduševal, da gre v boj. Tudi zato, ker se verjetno ni zavedal razlogov za vojno. Andrej ni bil noben pobožnjakar, večkrat sem ga slišala govoriti čez župnika in cerkveno imetje, kot da bi ga videla sprejeti hostijo pri maši. O novi veri ni vedel ničesar in ga tudi ni zanimala. Cesar je bil zanj tako kot za večino vaščanov neka zelo oddaljena, skoraj neresnična oseba, ki sedi na prestolu in z železno palico možem okoli sebe deli ukaze. Ni se ukvarjal s tem, kdo se sploh bori v vojni in proti komu.

Očetu sem bila hvaležna, da nisem bila nevedna kot večina drugih vaščanov, sploh žensk. Ko mu je Valentin nekoč posodil zemljevid Evrope, mi je pokazal, kje leži Sveto rimsko cesarstvo, kje je Francija, Španija in kako daleč čez morski preliv leži angleški otok. Pokazal mi je tudi, kje je naša dežela, Spodnja Štajerska, in kje je Kranjska. Pa da so v cesarstvu še druge nemške dežele, celo kraljevina Češka. Tem ogromnim ozemljem je zdaj vladal goreči katolik cesar Ferdinand, ki je bil bitke z luteranci v cesarstvu, v svojih lastnih dednih deželah, kar je bila tudi naša Spodnja Štajerska, pa je hotel luteranstvo povsem iztrebiti. Dežele znotraj cesarstva so se že dolga leta bojevale v imenu vere, potem pa so se vključile še druge države, na severu najprej Danska, ki jo je porazil general Wallenstein, zdaj pa Švedska, velika in močna protestantska država. Z Andrejem se seveda takih stvari nisem mogla pogovarjati in tudi sedaj, ko se mu je tako mudilo v vojno, bi bilo zaman, da mu govorim, kako nepomemben je za to vojno in kako nesmiselna je smrt zaradi nečimrnosti in vere velikih vladarjev, ki jih ne bo nikoli videl.

Noč pred odhodom je bila nemirna. Mož se mi je najprej nasmehnil in me pobožal po prsih.

»Ne vem, kdaj te bom lahko naslednjič vzel,« je rekel in svoj napeti ud potisnil globoko vame. Prijetna bolečina je prešinila moje telo. Gledala sem njegov deški obraz in čutila njegovo ritmično premikanje. Ko se je zgrudil name, sem ga tesno objela. Kot da bi vedela, da ga objemam zadnjič. Naslednje jutro si je nadel visoke usnjene hlačnice, oblekel debel suknjič in z zašiljenim klobukom, za katerega si je zataknil kar dolgo petelinje perje, zapustil hišo svojih staršev. Nikoli se ni vrnil.





III.


SEPTEMBER 1634

Prihajajoči dnevi so postajali hladnejši. Kmetje so začeli z žetjem ajde, ki so jo posejali pred dobrim mesecem. Letošnji pridelek je bil dober, zato smo si hodili pomagat. Meni in sestrama so se pridružile nekatere mlajše ženske s trga. Oče in Jurij sta nabrusila kose, me pa smo se sklanjale nad bilke, žele in delale povesla. Okoli nas so tekali in se prepirali trije Katarinini otroci. Vedela sem, da me bo zvečer bolel hrbet od sklanjanja, vendar mi je bilo enakomerno delo všeč. Ni se nam mudilo, saj je bil pogovor, ki se je razvil med nami, silno zanimiv.

»Včeraj sem ga videla na njegovem vrancu,« je povedala Katarina.

»Koga?« sem vprašala, čeprav sem slutila, o kom govori.

»Viteza Savinška,« je dahnila Katarina: »Ob popoldnevih gre večkrat na ježo in skoraj vedno ga vidim, kako jaha mimo njiv proti mlinu.«

»In ti si samo slučajno vsak dan tam, ali ne?« je nagajivo rekla Marina.

Katarina se je zahihitala: »Čisto slučajno. Pa čisto slučajno sem vedno na poti, da mora upočasniti konja. Krasen je. In vedno tako lepo pozdravi.«

»Mora pa biti sprememba za baronico po tistem starem Herbersteinu,« se je oglasila Barbara in nadaljevala: »S svojima pamžema se po trgu nosi kot kraljica.«

Marina ji je ugovarjala: »Kaj se ne bo. Tudi ti bi bila vsak dan cvetoča kot pomlad, če bi ti posteljo grel tak moški.« Opazila sem, kako se je Katarina namrdnila. Njen mož Mihael je bil kar dvajset let starejši od nje, vendar očitno zelo pri močeh, ker je bila vsako leto noseča.

»Meni se zdi čudovit.«

»Te njegove prelepe oči in nasmeh, da te prav pogreje.«

»Tako lepo pozdravi, pa čeprav se mi zdi, da bolj slabo govori po naše.«

»Pa kakšnega konja ima.«

»Mene pa zanima, kakšen je spodaj,« je vse preglasila Marina. Ženske so v trenutku umolknile in zardele, jaz pa sem jo očitajoče pogledala: »Mislim, da to ni za vsa tukajšnja ušesa,« in z gibom glave pokazala na Magdo in Nežo, ki sta bili, tako se mi je zdelo, še premladi za take pogovore. Magda se je delala, da ne sliši, čeprav sem vedela, da vleče na ušesa, Neža pa je samo skomignila z rameni in se sklonila nad nov snop ajde.

»Gotovo je dobro obdarjen,« se je smejala Marina. »Opazila sem, da nosi usnjeno zaščito za svojo mošnjo.«

»Marina, skrajni čas je, da ti spet najdemo moža,« je dejala Barbara, »da ti ne bo pogled preveč uhajal k vitezovi mošnji. Dovolj časa je že minilo od Petrove smrti. Kristina Herbersten mora paziti, da se mu preveč ne približaš. Moško meso je šibko.«

»Kako dolgo pa je že z baronico?« sem vprašala.

»Verjetno še ne prav dolgo,« je odgovorila Marina. »Otrok še nimata, in če sklepam po ozkih steznikih, ki jih je prinesla v popravilo, jih tudi še ne pričakujeta.«

»Saj se jima ne mudi. Herbersteinova posest bo pripadla fantoma, Savinšek pa verjetno nima ničesar omembe vrednega, saj se je zato poročil v višji stan,« je dejala Barbara.

»Misliš, da je res samo zaradi tega?«

»Baronica pač ne izžareva neke posebne lepote, kajne?« je rekla Barbara. »Ima pa zemljo, veliko zemlje in nekaj gradov.«

»Pa kaj bo s tem, če ne bodo nikoli njegovi?«

»Dobil bo baronski naziv, če ga že ni,« je poznavalsko povedala Barbara. »In to, da se je morda postavil v vrsto za dediščino, da ne govorim o zagotovljenem skrbništvu, če baronica zapusti mladoletna otroka.«

»Barbara, pazi, saj napoveduješ njeno smrt,« se je zasmejala Marina.

Ženske so se smejale in še naprej vzdihovale za lepim Johannom Savinškom, sama pa sem se zalotila, da razmišljam o tem, kako bi ga na njegovih popoldanskih poteh lahko srečala. Še vedno sem trepetala, ko sem se spomnila strasti v njegovih očeh.

* * *

Zvon v cerkvi je odbil štiri popoldne, ko sem se namenila h kraju, kjer se je potok, ki je gnal vaški mlin, izlival v reko. Do tja je bilo dobre tri kilometre, zato sem si pod krilo in tuniko potegnila doma narejene jahalne hlače in šla v hlev. Vzela sem sedlo, ki je bilo ob straneh že hudo zdelano, in uzdo z obročkasto brzdo. Riko sem pripeljala iz hleva ter ji skrtačila poskušene blatne madeže. S kopitom sprednje noge je nestrpno kopala po tleh, ko sem ji opasala sedlo in nadela uzdo. Splezala sem nanjo in jo spodbodla v tek. Ker sem jahala po moško, si sploh nisem znala predstavljati, kako lahko dame jahajo postrani. Na konju sem se počutila svobodno in srečno. Ko so kobilje noge grabile po tleh, ko sem se na njej gibala kot na valovih in ko je vame pihal veter, včasih tako hitro, da so mi iz oči pritekle solze, se mi je zdelo, da je moj cel svet. Dirjali sva čez pokošene travnike, raziskovali gozdne steze in prečkali potočke. Takrat sem lahko pozabila na bolečine, ki sem jih zakopala globoko v svoje srce in so v trenutkih samote prikljuvale na plano. Močno in preznojeno kobilje telo pod menoj, s katerim sem se pogovarjala z gibi bokov in nog, je name delovalo mirno in hkrati vznemirljivo. Včasih sva na jasah, vzdolž katerih sva galopirali, srečali jelene in srne. Neopisljivo lepo je bilo, ko so se te prelepe živali pognale v drnec skupaj s konjem. Kadar se je spuščal večer, so se iznad trav dvigovale rahle meglice in zdelo se mi je, kot da lebdim nad oblaki.

Z Riko sva zapustili trg in po poti mimo njiv prišli do gozda. Desno je pot vodila do vaškega mlina, levo pa ob potoku do reke. Zavili sva levo in se skozi podrast, ki je ponekod Riki segala do trupa, prebili do manjše jase, obdane z nizkimi vrbami. Iz gozda je sredi jase tekel potok, ki je v ustju preskakoval obrežno kamenje in se izlival v reko. Tukaj sem se že večkrat kopala. Zdaj je bilo že mrzlo, vendar sem vseeno odložila životec, krilo, tuniko in grobe hlače. Rika se je mirno pasla, jaz pa sem stopila v vodo. Zabolelo me je, tako je bila mrzla. Prav počasi sem stopala po prodnatem dnu in zajela sapo vsakič, ko sem stopila globlje. Čeprav se mi je zdelo, da se v mojo kožo zabada tisoč drobnih puščic, sem stisnila zobe in se do vratu spustila v vodo. V plitvini ni bilo mogoče plavati, bližje močnemu rečnemu toku pa si nisem upala. Zdrgnila sem se po celem telesu.

Bila sem še v vodi, ko je Rika dvignila glavo, zastrigla z ušesi in zahrzala. Čez nekaj trenutkov sem zaslišala šum vejevja in topot konjskih kopit, ki se je hitro približeval. Prepozno je bilo, da bi po rečnem dnu dovolj hitro dosegla jaso, ker se je jezdec že prikazal iz gozda. Prvo, kar se zagledala, je bilo rdeče ogrinjalo, katerega zlata nit se je zasvetila v popoldanskem soncu.

Vitezu Savinšku je vzelo sapo, ko me je videl v vodi. Obupano sem se ozirala naokrog, da bi našla kar koli, s čimer bi se lahko pokrila. Tako zelo me je postalo sram, da sem si z rokami pokrila oči. Kljub mrzli vodi sem čutila, kako se mi na obraz in prsi plazi rdečica. Prav počasi sem pokukala skozi prste. Vitez je skočil s konja in stal kot uročen. Ničesar ni rekel. Samo stal je tam. Moški s čudovitim pogledom, valovitimi lasmi, ki so se mu dotikali ramen, in lepo oblikovano brado. Stal je tam in me gledal izpod vek, da je bil njegov pogled še bolj prebadajoč. V zavihanih škornjih do kolen in z rdečim, z zlato nitjo obrobljenim ogrinjalom. Nisem si mogla pomagati in sem pogledala ravno tja. Med nogami je imel za pas zapet podolgovat usnjen ščitnik. Svojega veličastnega konja je držal za uzdo in gledal. Vame. Brez besed in nepremično.

Nekaj časa sem napol čepela v vodi in si pokrivala prsi, potem pa sem začutila, da se mi od mraza tresejo prsti. Koža je postajala modrikasta, dolgi mokri lasje pa so se mi lepili na hrbet.

»Gospod, prosim, umaknite pogled,« sem rekla.

Vitez je bil presenečen: »Govorite nemško?«

»Da, prosim, zebe me. Rada bi šla iz vode.« Šele tedaj se je zavedel, da že nekaj časa strmi vame. Takoj se je obrnil in si z roko zastrl oči: »Oprostite. Prav nevljudno od mene, da vas takole gledam.« Hitro, kolikor sem lahko, sem zlezla na breg in si čez glavo potegnila tuniko. Srce mi je razbijalo tako skokovito, da sem ga čutila v grlu. Nisem vedela, ali se mi roke tresejo zaradi mraza ali zaradi njegove bližine. Nerodno sem se začela oblačiti in upala, da je še vedno obrnjen stran. Hudo neprijetno je bilo, da me najde takole golo in premraženo.

Za hrbtom sem začutila, da se mi približuje. Moje dihanje je postalo kratko in plitko. Okoli ramen mi je ogrnil svoje rdeče ogrinjalo in se nagnil k meni, da se mi je koža na zatilju še bolj naježila. Obrnila sem se. Njegov obraz je bil blizu, da sem lahko čutila njegov dah na ustnicah. Ogrinjalo je trdno zavil okoli mene in me z obema roka prijel za boke. Privil me je k sebi in mi dahnil v uho: »Oprostite še enkrat.« Telo mi je prestrelila želja, da bi me ta boleče privlačen moški stisnil v objem in vzel. Kot bi se bal, da se bo to res zgodilo, je stopil korak stran in se nasmehnil. V kotičkih ustnic so se mu naredile drobne jamice.

»Videl sem vas že.«

»V šiviljski delavnici,« sem zajecljala.

»Ste sami? Dostikrat hodite sem?«

»S konjem sem prišla,« pogledala sem v smeri, kjer se je Rika kljub prisotnosti črnega žrebca mirno pasla. »Pridem, včasih,« je bilo vse, kar sem spravila iz sebe. Moški me je premeril s pogledom in spet sem zaznala strast v njegovih očeh. Tla pod nogami so se mi zamajala, ko se je ponovno nasmehnil.

»Nisem vedel, da so tod tako lepe ženske,« je rekel in se s konicami prstov prav narahlo dotaknil vzboklin v ogrinjalu, kjer sem imela prsi. Zatrepetala sem. Nekaj trenutkov sva se gledala, poželenje med nama pa je nevarno naraščalo. Narahlo se je približal, me pobožal po obrazu in s prsti drsel po obrisu mojega telesa, dokler se ni približal bokom. Globoko je vdihnil. Stopil je bližje in obme pritisnil svojo trdo moškost. Nisem se umaknila. Kar bila sem tam. Zaprla sem oči.

Naenkrat me je spustil, se obrnil in prijel konja za vajeti: «Upam, da vas še kdaj srečam.« Stopil je v streme in se povzpel na konja. Gledala sem ga skozi meglico neizpolnjene strasti, kako je spodbodel konja in izginil v gozdu. Jaz sem ostala na jasi, še vedno ogrnjena v njegovo rdeče, z zlato nitjo obrobljeno ogrinjalo.

* * *

Domov sem hodila kot v sanjah. Ogrinjalo sem zatlačila Riki pod sedlo in kobilo vodila skozi gozd. Ves čas sem imela pred očmi njegov obraz, v prsih pa sem še vedno čutila toploto njegove dlani. Strast, ki se je pretakala po mojem telesu, je bila tako silna, da sem v očeh začutila solze. Ko sem šla mimo njiv, sem odsotno opazovala večerno dogajanje na vasi. Tam je bila Katarina, ki se je sklanjala nad zemljo, kopica otrok, ki so na travnikih kopali luknje, da bi ulovili kakšnega krta, po poti med njivami je stopal Janez Tkalec, ki je proti trgu vodil brejo kravo, tam je bila tudi stara Tereza, ki je po svoji navadi govorila sama s seboj in nabirala dračje, s poti z gradu sta prišla Kaspar in še en Mosconov stražar, ki sta se najbrž napotila proti krčmi, na trgu je moja sestra Magda zajemala vodo iz vodnjaka, z brodišča sta se odpravljala stari Jeremija in njegov pomočnik, ob grajskem obzidju so že prižgali nočne svetilke. Doma sta me pričakala mamin in očetov očitajoči pogled, ker sem bila celo popoldne zdoma. Sedlo sem pospravila na klin, ogrinjalo pa sem potisnila pod svojo slamnjačo. Potem sem odhitela na grob svojega sina.

* * *

Ko sem odprla oči, sem nad seboj zagledala Nežo. Bila je trda tema in le stežka sem spoznala obrise sestrinega obraza, ki je zaradi udrtih lic, tankih ustnic in dolgih ravnih las deloval kar zastrašujoče. Vendar ji je v očeh svetila iskra.

Vsa v zanosu me je prijela za ramo in stresla: »Videla sem ga, Greta. Spet sem ga videla.«

»Koga?« sem vprašala.

»Marka sem videla. Zdaj ga vidim skoraj vsako noč. Pride kot angel s širokimi belimi krili.«

»Neža, ne govori tega,« sem ji rekla, »prosim, ne govori tega.«

»Če je pa res, Greta. In rad bi, da ti povem, da mu je lepo. Da ve, da boš prišla in čaka nate. Bolezen je izginila in on je vesel, nasmejan. Rekel je, da si najlepša mama na svetu.«

Ob njenih besedah je bila bolečina tako huda, da sem si zatisnila ušesa, Neža pa me je zagrabila za roke in jih povlekla stran: »Še nekaj je. Najprej vidim Marka in okoli njega tako bleščečo svetlobo, da me kar zaslepi. Potem pa naenkrat izgine in takrat zagledam ogenj. Strašen je, rdeč, oranžen in rumen. Okoli njega se vali črn dim in nekdo kriči. Grozno kriči, kot bi mu šlo za življenje. Potem slišim polno nerazločnih glasov, mrmranje. Vendar ogenj ne poneha. Vedno bolj gori in gori, kričanje pa se spremeni v jok, ki je tako silovit, da mi gre do srca. Strah me je tega, Greta.«

Sestrini prsti so se zajedli v kožo na mojih ramenih, ko je pripovedovala, in tudi meni je postajalo neprijetno.

»To so samo sanje, Neža.«

»Ampak nekaj pomenijo. Čutim, da nekaj pomenijo. Nekaj se bo zgodilo.«

»Kaj bi se lahko zgodilo? Si že videla koga, da bi vstal od mrtvih in bi potem zanetil ogenj?«

»Jezus je vstal od mrtvih,« je dejala Neža.

»Jezus je bil Božji sin. Eden in edini.«

»Ampak jaz Marka vidim vsako noč. In vsako noč mi pove isto.«

»Sanje so. Nič drugega. Vem, da ga tudi ti pogrešaš. Dala bi vse, da bi ga lahko priklicala nazaj v življenje, pa ne morem.«

»Marko je v nebesih, to vem. Ampak ogenj? To je strašno, Greta. Kaj če je to kaj v zvezi s peklom?«

»Ne bodi smešna.«

»Bom šla v pekel?«

»Neža, ti gotovo ne boš šla v pekel. Saj sploh ne vem, ali si do sedaj že kaj grešila.«

»Morda pa me skuša sam vrag. Morda se bo zgodilo kaj takega, da bom morala v pekel. Kaj če me kliče hudič? Kaj se bo zgodilo z mano?« Neža se je začela tresti. Vedela sem, da je pri svojih dvanajstih letih zelo dojemljiva za pridige očeta Jožefa, ki je rad govoril o peklu, vendar se mi je zdelo nemogoče, da bi hudič skušal mojo mlajšo sestro, ki je v svojem življenju že izkusila nekaj hudih stvari in nikoli ni nikomur skrivila niti lasu. Objela sem jo, ona pa je zahlipala na moji rami.

»Ne boš šla v pekel, slišiš. In noben hudič te ne kliče, saj ga ni.«

»Koga ni?«

»Hudiča ni. Tudi pekla ni.«

»Kako pa ti to veš? Saj nisi župnik.«

»Moram verjeti, da ni pekla. Ker se mi zdi neverjetno, da bi dobri Bog pošiljal kogar koli v ogenj. Saj veš, da Bog odpušča grehe, pa naj bodo še tako veliki. Ob smrti se vsak grešnik pokesa. Zato gre vsaka duša v nebesa, Neža, k Bogu.«

»Misliš? Kaj pa heretiki?«

»Saj tudi heretiki verjamejo, da je Bog eden in dober in pravičen.«

Neža me je nejeverno pogledala: »Ampak ne priznavajo papeža. Taki gredo vedno v pekel.«

»Mar misliš, da papež nikoli ne greši? Oče mi je nekoč govoril o nekem možu Galileu. Zgodbo mu je povedal trgovec z morsko soljo, njemu pa nekdo iz Italije, ta pa je spet slišal od nekega drugega Italijana.« Neža me je presenečeno gledala, jaz pa sem nadaljevala: »Ta mož Galileo je bil menda papežev prijatelj, potem pa je preveč gledal v zvezde in začel govoriti stvari, ki jih papež ni hotel slišati.«

»Kakšne stvari pa je govoril?«

»Nekaj o tem, da je sonce sredi vesolja.«

»In kaj potem?«

»Papež Urban se je tako razjezil, da so Galilea skoraj privedli na grmado. Iz strahu pred mučenjem je menda obljubil, da ne bo več gledal skozi svoj teleskop. Potem je papež odločil, da mora biti zaprt v svoji hiši do konca življenja.«

»Samo zato, ker je govoril o soncu?«

»Da,« sem rekla: »Če papež lahko za tako stvar obsodi prijatelja zvezdogleda, potem gotovo greši.«

»Psst,« je zašepetala Neža, »to je herezija.«

»Neža, pojdi zdaj spat. Če se ti bo še sanjalo kaj hudega, se spomni, da so to samo sanje. Nihče te ne more kaznovati zaradi sanj in Bog nikoli ne bi dopustil, da bi se eni od njegovih najčistejših duš zgodilo kaj hudega.«

Neža me je še enkrat objela in tiho zakašljala. Z bosimi nogami je oddrsala do svoje slamnjače: »Ampak vseeno mislim, da se bom zaobljubila Bogu. Za vsak slučaj.«

Obrnila sem se in se z odejo pokrila do vratu. Dnevi so bili še topli, noči pa so postajale vedno bolj hladne. Prezeblo me je tudi ob Markovi gomili, kamor sem zaradi dogodka na jasi prišla nekoliko pozneje kot ponavadi.

* * *

Naslednjih nekaj dni sem vsako popoldne hodila na jaso, kjer se je vaški potok izlival v reko, vendar viteza ni bilo. Sama sebe sem prepričevala, da prihajam tja zato, ker se moram umiti lase ali ker se mora Rika napasti sveže trave ali celo ker potrebujem mir. V resnici pa sem upala, da morda pride. Srce mi je trepetalo, roke sem imela potne in skrbno sem prisluškovala vsem šumom, ki so prihajali iz gozda. Vsakič znova sem bila razočarana, ko sem slišala zelo oddaljeno zvonjenje ure v zvoniku, da je ura že šest. Takrat sem se morala odpraviti domov, če sem hotela, da me oče in mama ne oštejeta kot otroka, ker nisem pravočasno poskrbela za živali v hlevu. Vsak dan sem se govorila, da grem zadnjič, da se obnašam kot trapa. Kaj bi sploh počel plemič z navadnim dekletom, kot sem bila jaz? Sploh tak, ki se je poročil z žensko višjega stanu, da bi tudi sam pridobil njen stan. Tudi če bi mu bila všeč, bi se verjetno samo pozabaval z mano. Globoko v sebi pa sem vedela, da mi je bilo v tistem trenutku čisto vseeno, če bi se res samo poigral z mano.

Tudi na trgu sem se zadrževala dlje kot običajno in upala, da ga zagledam. Postopala sem okoli vodnjaka in pred cerkvijo ter pogosto obiskovala Marino v njeni šivalnici. Najini pogovori so se večinoma sukali okoli tega nenavadno lepega viteza. Zabavalo me je, ker je bila Marina še veliko manj sramežljiva od mene. Prvič po več mesecih sem se počutila živo. Kot bi bolečina počasi bledela in se umikala. Začela sem se več gledati v ogledalo. Kako zelo me je božalo po srcu, ko mi je rekel, da sem lepa. Saj je to rekel, ali ne? Da ni vedel, da so tod tako lepe ženske. Gledala sem se in se skoraj občudovala. Pa saj sem bila res privlačna. Moški na trgu so mi to večkrat dali vedeti. Nisem prezrla njihovih lačnih pogledov, vendar se me v mesecih po sinovi in moževi smrti nihče ni drznil dotakniti. Bi lahko bila dovolj lepa za viteza Savinška? Zakaj mi je pustil svoje ogrinjalo? Zagotovo zato, ker me je hotel še videti. Zakaj se potem ne vrne več na jaso?

Videla sem ga enkrat na trgu. Srce mi je poskakovalo kot noro, ko sem zaslišala topot konjskih kopit, ki se je približeval izza cerkve. Ni bil sam. Na svojem mogočnem konju je prijahal z Mosconovim glavnim stražarjem Kasparjem. Glasno sta se pogovarjala in smejala in očitno je bilo, da sta namenjena v krčmo Pri zlatem medvedu. Zagledal me je in se nasmehnil. Kar stopila sem se ob tistem nasmehu. Konja je zaustavil tik pred mano, da je nestrpno zarezgetal.

»Pozdravljeni, lepa gospodična. Lep dan za kopanje, mar ne?« se je oglasil. Kaspar se je začel smejati.

Zardela sem: »Res je, gospod. Čeprav mislim, da postaja premrzlo.« Kaspar je bil očitno presenečen, ker sem vitezu Savinšku odgovorila po nemško.

»Lepe in razgledane mladenke imate v Lichtenwaldu,« je rekel vitez in se obrnil h Kasparju.

»Res je,« se je strinjal Kaspar, »tudi moja žena je zrasla tukaj, bog ji daj večni mir in pogoj.« Spomnila sem se, da je Kasparjeva žena umrla, medtem ko je rojevala njunega petega otroka.

»Tako lepa ženska ne bi smela sama hoditi naokrog,« se mi je nasmehnil vitez in oči so se mu zaiskrile. Ali pa se mi je samo zdelo, da so se mu.

»Kdo pa, mislite, bi moral hoditi z mano?« sem vprašala in se takoj nato ugriznila v jezik. Sem bila preveč predrzna?

Kaspar je debelo gledal, njegov spremljevalec pa je rekel: »No, kakšna moška roka ne bi bila odveč, da vas ubrani.«

»Menite, da me je res treba braniti?«

»Zagotovo,« je dejal, »da vas kdo ne ukrade. Če bi bili moji, bi zelo pazil na vas.«

»Na trgu pa res ne rabim paznika. Ljudje se poznamo med seboj.«

»Tukaj morda ne, kje na samem pa gotovo,« je rekel Savinšek, »ne veste, kdo vse se klati po gozdovih in ob reki tod okoli. Škoda bi bilo, če bi vas poškodoval kak pohotnež. Midva s Kasparjem si rada odpočijeva oči na takih samozavestnih in lepih ženskah, kot ste vi.« Kaspar je smeje se kimal.

»Čudovitega konja imate, gospod,« sem zdaj rekla in se dotaknila konjeve dolge grive.

»Ta žrebec je prišel iz Holandije in je eden najlepših primerkov svoje vrste,« se je pohvalil Savinšek. Nisem več vedela, kaj naj rečem. Morala sem biti prav trapasta, ko sem strmela vanj s cmokom v grlu. Kaspar je postal nestrpen.

»Morda vam kdaj dovolim, da ga zajahate,« je še rekel vitez in spodbodel konja.

* * *

Naslednjič, ko sem se odločila oditi na jaso, sem s seboj vzela knjigo, ki jo je očetu malo pred svojim odhodom podaril Valentin Weber. Prav potiho sem se splazila k njegovi slamnjači, pod katero je skrival vse svoje knjige, ki mi jih je dovolil vzeti le, kadar se je prepričal, da je varno. Še nikoli nisem vzela nobene brez njegovega dovoljenja, tokrat pa sem izmaknila prvi del Pesmi o Nibelungih in jo skrila pod Rikino sedlo, ki je bilo toliko privzdignjeno ob kobiljem vihru, da sem podenj lahko stlačila tudi knjigo. Odjahala sem na svojo jaso in kot že prejšnje dni upala, da pride. Na to, da bi pri meni našel knjigo, napisano v nemščini, sploh nisem pomislila, ko sem knjigo odprla in se poskušala zatopiti v branje. Si bom vsaj skrajšala čas, ko ga čakam, sem si mislila. Sedla sem v travo in pustila Riki, da se pase.

Odprla sem lepo vezano knjigo, oblečeno v usnje, in si v mislih predstavljala junaka Siegfrieda ter njegovo izbranko, lepo Kriemhildo. Njuna ljubezen je bila strastna in čista. Čeprav sta si izkazovala naklonjenost, si je moral Siegfried vseeno izboriti Kriemhildino roko, kar je storil tako, da je njenemu bratu pomagal osvojiti islandsko kraljico Brunhildo. Ker mu je to uspelo, se je lahko poročil s svojo ljubeznijo. Starodavni ep je bil napisan v visoki nemščini, ki sem jo težko in počasi brala.

Nenadoma sem zaslišala šumenje in šelestenje listja. Ozrla sem se, vendar iz gozda ni bilo nikogar. Bližala se je jesen, zato je bila gozdna pot že prekrita z živobarvnim listjem, ki so ga odvrgla drevesa. Verjetno spet samo veter, sem pomislila. Potem se mi je zazdelo, da slišim topot konjskih kopit, najprej od daleč, potem vse bližje. Tudi Rika me je opozorila, da se nekaj bliža, saj je privzdignila nosnice in vohala po zraku. V trenutku me je oblil mrzel pot, srce pa mi je podivjalo. Konjski koraki so se ustavili. Napeto sem poslušala in si skoraj oddahnila, ko so nadaljevali. Izza drevesnih vej, ki so nekoliko prekrivale vhod v gozd, se je končno prikazal čudovit črn konj z valovito grivo, ki je segala skoraj do tal. Sprednje noge je dvigoval visoko v zrak, moški na njem pa mu je z vajetmi upogibal vrat. Bil je on. Ko me je zagledal, me je spet prestrelil s pogledom in začela sem drhteti. Spet se je nasmehnil in spet so se mi tresla kolena. Občutek poželenja v meni je vzplamtel, kot bi s kresilom prižgal ogenj.

Johann, vitez ali morda že baron Savinški je skočil s konja. Najprej se mi je počasi bližal, korak za korakom, si z rok snel rokavice in jih odvrgel kar na tla. Potem je pospešil korak. Vstala sem in drhtela, knjiga mi je zdrsnila iz naročja. Ničesar ni rekel, samo prijel me je za pas in pritisnil k sebi. Začutila sem, kako se polni in narašča njegovo poželenje. V njegovih čudovitih kostanjevo rjavih očeh je bila samo strast, ničesar drugega. Silovito me je poljubil. Ustnice so se nama zlepile, jezik pa mi je potisnil globoko, kot je le mogel. Oklenila sem se ga. Dišal je rahlo po konju. Trdno me je stiskal k sebi, da me je njegova trdota zabolela. Pustila sem, da je poiskal trakce na mojem životcu in jih drugega za drugim potrgal. Krilo sem si odvezala sama. Tuniko mi je potegnil čez glavo in zdaj sem stala pred njim popolnoma gola. Dihala sem kratko in sunkovito, ko se je počasi z ustnicami lotil bradavičk na prsih. Čisto počasi in nežno, toliko, da se jih je komaj dotaknil, potem pa jih je začel tako močno sesati, da sem čutila, kako si ga vedno bolj želim. Božal me je po ramenih, po hrbtu po prsih. Prijel me je za roko in jo vodil proti svojemu mednožju. Tokrat ni imel ščitnika, zato sem lahko hitro odpela usnjene jahalne hlače. Bil je trd kot kamen, vroč in moker. Vzela sem ga v dlan in močno stisnila.

Odpel si je gumbe na suknjiču in pustil, da mu je tunika zdrsnila z ramen. Z lačnim pogledom sem se pasla po njegovem telesu. Bil je neverjetno lep moški s širokimi rameni in močnimi, redko poraščenimi prsmi. Ker je tudi on sunkovito dihal, sem opazila močne, kot stena trdne mišice na spodnjem delu trebuha.

Z globokim pogledom je povedal, da je pripravljen. Spustila sem ga, on pa me je sunkovito obrnil in od zadaj vstopil vame. Močno me je prijel med nogami, njegovi sunki so bili nežni in polni, potem pa vse hitrejši. Še nikoli v življenju nisem občutila takšnega užitka. Plavala sem v ekstazi in upala, da nikoli ne mine. S prosto roko je božal moje razpuščene lase in začutila sem, da prihaja h koncu. Še sama sem se začela ritmično premikati z njim, dokler se ni razlil po mojem hrbtu.

Navajena sem bila, da je vsega konec, ko moški doživi vrhunec, ampak on ni končal. Vame je potisnil prst, potem dva in nato tri ter s prsti raziskoval mojo notranjost toliko časa, da sem začutila sladke krče, ki so mu stiskali prste, in ob tem glasno stokala. Telo mi je preplavil nepopisen užitek. Obrnil me je, pokleknil in obliznil sokove, ki so tekli iz mene. Johann Savinšek me je popeljal do vrhunca, ki je trajal in trajal in trajal.

Oba sva izmučeno padla v travo in nekaj časa samo ležala drug ob drugem. Takrat sem se zavedla, da me postaja strah. Kaj bo zdaj? Bo kar odšel? Tiho sem čakala, kaj se bo zgodilo. Vstal je, si slekel hlače in se šel umit v reko. Jaz sem še vedno samo čakala.

»Pridi. Menda me ne boš pustila zdaj samega,« je zaklical. Počasi sem se spravila na noge, ki so bile še vedno mehke. Z dlanmi sem si pokrila prsi.

»Ne zakrivaj se. Sploh veš, kako lepa si?« je rekel. Podal mi je roko, da sem stopila v vodo, in me spet stisnil k sebi.

»Čudovita si,« mi je zašepetal v uho. Njegovo telo je bilo toplo, zato sem se privila k njemu.

»Saj me sploh ne poznaš.«

»Dovolj, da vem, da si čudovita.«

Do bokov sva drug ob drugem stala v vodi. Z mokrimi dlanmi je drsel po mojem hrbtu in svoje ustnice nežno pritisnil na moje. Razprla sem jih in z jezikom je zdrsel vame. Ne vem, koliko časa sva se poljubljala, ker sem lebdela v njegovem objemu. Z rokami sem se ga oklenila okoli vratu, boke pa sem močno pritisnila ob njegovo mednožje. Ko je bilo za oba preveč, me je dvignil, da sem se ga z nogami lahko oklenila še okoli bokov. Zdrknil je vame in zastokal. Ko me je držal nad vodo, so mu na nadlakteh izstopile žile, mišice na trebuhu so mu začele rahlo tresti. Začutila sem, da mi prihaja, in tokrat prvič z moškim v sebi. Od užitka sem skoraj zakričala in sladkost, ki je preplavljala moje telo, je v meni stiskala njegov ud, da tudi on ni mogel več zdržati. Prijel se je in se izpraznil v vodo.

Utrujeno sva ležala v travi, kjer sva se pokrila s svojimi oblačili. S konicami prstov je drsel po mojih prsih.

»Kako ti je sploh ime?«

»Greta.«

»Jaz sem Johann.«

»Vem. Vse ženske na trgu govorijo o tebi.«

Zasmejal se je: »Ti tudi?«

»Jaz tudi,« sem bila iskrena.

»Zakaj si bila tu? Si čakala name?«

»Čakala sem nate,« sem spet iskreno odgovorila.

»Si poročena?« me je vprašal.

»Bila sem. Mož je umrl v vojni.«

Resno me je pogledal: »Prišel sem z baronico Herberstein.«

»Vem,« sem rekla, »vem, da si njen.«

Spet se je zasmejal: »Misliš, da sem njen, ko ležim tukaj s tabo?«

»Ali te ne bo pogrešila?«

»Baronica je zelo ljubosumna. Če bi vedela, da sem bil pravkar s teboj …«

»Bi se mi gotovo zgodilo kaj groznega,« sem dokončala.

»Ne samo tebi. Kristina Herberstein je maščevalna ženska.«

Ko je zaznal strah v mojih očeh, je rekel: »Ampak ne bova pustila, da se zgodi kaj takega. Nikoli nikomur ne bova povedala.«

»Ne bova povedala,« sem ponovila. Takrat mi je bilo čisto vseeno, če bo Johann moja skrivnost. Samo da je bil v tistem trenutku z mano.

»Kaj imaš tukaj?« je vprašal in segel po v usnje vezani knjigi. V trenutku sem skočila pokonci in mu iztrgala knjigo iz rok. Čisto sem pozabila na to, da sem prinesla s seboj knjigo, ki je zaradi svoje brezsramne vsebine morda celo nevarna.

»Bereš poganske stvari?« me je presenečeno pogledal.

Nisem mu odgovorila, on pa me je pobožal po rokah: »Česa te je strah?«

»Prosim, ne povej nikomur. Prosim. Nihče ne sme vedeti, da jo imam.«

Johann se je z boka prevalil na trebuh in se oprl na komolce: »Oh, dekle, ta svet je preveč krut za tako lepo in nedolžno bitje, kot si ti. Ampak zdaj vsaj vem, kako to, da govoriš tako dobro nemško.«

»Oče me je naučil. Njega pa njegov krušni oče, Valentin. Včasih je bil oskrbnik Mosconovega gradu.«

»Inocenc je pameten človek. In zna izbirati svoje ljudi. Na gradu ima knjižnico in v njej polno knjig, tudi heretičnih, pa prevode starih Grkov.«

Nisem bila presenečena, ko mi je to povedal, saj sem večkrat videla, kako je Valentin Weber očetu nosil knjige iz Mosconove knjižnice.

»Ampak Mosconi niso heretiki,« sem rekla, ko sem se spomnila očetovih besed.

»Ne vem, kaj so,« je dejal Johann, »zdi se mi, da so tisto, kar jim v določenem trenutku paše.«

»Kako to misliš?«

»Če bi bil na oblasti luteranski knez, bi bili luteranci. Ker je cesar Habsburžan in katolik, so katoliki. Inocenc bo že znal poskrbeti zase tako, da bo prav.«

»Kaj pa ti?« sem ga previdno vprašala, ker nisem vedela, ali mu lahko zaupam. Vera je bila pomembna stvar. Ljudje so zaradi nje umirali.

»Jaz sem svobodnjak,« se je zasmejal, »raje kot v cerkev grem na ježo s Friderikom, ker potem lahko najdem take bisere, kot si ti.«

»Svojemu konju si dal ime Friderik?«

»Zakaj pa ne? Mar ni veličasten kot kak cesar?«

Morala sem priznati, da je imel prav. Friderik je sicer nemirno vohal okoli sebe, Rika pa se je mirno pasla in je ni žrebčeva prisotnost prav nič vznemirjala.

»Vidim pa, da imaš tudi ti konja,« je rekel.

»Riko imamo že dolgo.«

»Nisem še srečal take ženske. Nenavadno lepe hčerke kmeta, ki jezdi svojega konja, povsem tekoče govori nemško, bere Biblijo in se ljubi kot boginja.«

Kako zelo mi je laskalo, ko je to govoril. Kar topila sem se ob njegovih besedah. Johann je segel po pramenu mojih las in si ga začel navijati na prst.

»Vseeno pazi, da te kdo ne vidi s tem v rokah,« je namignil in pokazal na knjigo. »Škoda bi bilo, da bi se ti kaj zgodilo. Res škoda.«

Sklonil se je k meni in približal svoje ustnice.

»Zakaj pa?« sem nagajivo vprašala in se prisesala nanj.

»Zato,« je odgovoril, ko je prišel do sape, »ker bi te še rad videl.«

Ko se je spet obrnil na bok, je z njega zdrsnil njegov suknjič in zagledala sem njegovo napeto moškost. Prevalila sem se na hrbet in razprla noge. Ulegel se je name in me takoj vzel. Spet sva plavala v omami strasti in spet je vse naokoli izginilo.

* * *

Ko sem končno prišla domov, je v zvoniku ravno odbilo šest. Riko sem odpeljala v hlev in se lotila svojih večernih opravil. Delala sem napol v sanjah, ker mi prizori tistega popoldneva niso šli iz misli. Potem, ko sva se tretjič ljubila, je Johann vstal in rekel, da mora iti. V naglici se je oblekel, me še enkrat objel in poljubil.

»Kdaj te bom spet videla?« sem ga vprašala.

»Jutri grem z baronom na lov. Lahko pa pojutrišnjem.«

»Prav,« sem se strinjala in si oddahnila, ker je v meni kljub vsemu kljuvalo rahlo nezaupanje.

»Lahko prideš do kleti pod gradom?«

»V Trubarsko klet?« sem vprašala.

»Pridi popoldne po tretji uri. Kristina takrat vsak dan počiva in je do šeste ni nikoli na spregled.«

»Ampak nad kletjo je kapela.«

»Ne skrbi in prepusti meni.«

Zajahal je črnega konja in rekel: »Ampak knjigo pusti doma. Ne boš je potrebovala.« Spodbodel je svojega Friderika, da je ta glasno zahrzal, se pognal v galop in oba sta izginila v gozdu.

»Hej,« sem zavpila za njim, »še vedno imam tvoje rdeče ogrinjalo.« Vendar me ni več slišal.

Ko sem vse postorila, sem šla še na Markov grob. Opazila sem, da je nekdo pod križ položil venček iz vejevja in suhega listja. Gotovo je bila Neža. Moja ljuba sestra, ki je, odkar sta se mama in oče odločila, da bo odšla v samostan, postala goreča vernica. Večkrat se ji je sanjalo o Marku in ognju in začela je prihajati k meni pod odejo. Pogovarjala sem se z njo, včasih pa sva skupaj molili. Dovolila sem ji, da je govorila o mojem sinu. Odkar se mi je v misli prikradel Johann, sem bolečino lažje prenašala.

Počutila sem se nekoliko umazano. V grobu je ležal moj čisti, nedolžni sin, jaz pa sem pred nekaj urami hudo grešila. Z moškim, ki je bil plemič in še poročen povrhu. Ljubi Bog, oprosti mi, ampak nisem se mogla zadržati. Marko, oprosti mi, ker sem še vedno tvoja mama in še vedno te imam najraje na svetu. In še vedno bi dala vse, da bi te imela ob sebi. Ni bilo prav, kar sem storila. Ne bi smela. Pa sem globoko v sebi vedela, da bom še.

* * *

Minila sta dva dni in spet sem popoldne osedlala Riko. Šli sva ob reki, kjer je stari Jeremija z novim veslačem, nekim fantom iz Loga, na brod nalagal vreče pšeničnih zrn. Ena od vreč je imela luknjo in Jermija je tulil na fanta, ki je tako nerodno obrnil vrečo, da se je iz luknje kot v slapu zrnje vsulo na mokre deske. Odjahala sem naprej po reki navzdol, na koncu spodnje vrste lesenih hiš sem zavila levo in se napotila proti gradu z vzhodne, z iglastim gozdom poraščene strani. Sredi gozda se je vila ozka pot, ki sva jo z Riko že dobro poznali, saj sva po njej večkrat prihajali h kleti pod gradom. Mosconovi možje so pot očistili, vendar sem se vseeno morala sklanjati pod prenizkimi vejami smrek in macesnov. Ko sva prispeli do kleti, je bila stražarnica ob njej prazna. Težka hrastova vrata so bila zaprta in zapahnjena, lesen mostiček čez jarek, ki je zadnjo steno stavbe ločeval od brega, pa je bil dvignjen. Razjahala sem in ob zahodni strani kamnite zgradbe z vajetmi v rokah vodila kobilo po bregu navzdol do spodnjih vrat. Tam je bila tudi utrjena pot, ki je vodila proti trgu, vendar nisem nikoli prihajala po njej, sploh ne sedaj, ko so bili grajski na gradu.

Spodaj je bilo manjše dvorišče, ki se je od kleti raztezalo le nekaj metrov, dokler se ni hrib spustil strmo navzdol do trga. Pogledala sem naokrog. Nikogar ni bilo. Tudi na gradu je bilo vse mirno. Sedla sem na nizko kamnito obzidje, ki je obdajalo dvorišče, in čakala. Rika je mirno mulila travo in rastje. Miniti je moralo precej časa, ko sem še kar sedela na obzidju in postajala vedno bolj nestrpna. Kaj če ga ne bo? Ob tem sem v srcu začutila ostro bolečino. Pa sploh ne zato, ker bi se počutila izigrano, pač pa zato, ker ga ne bom videla. Zadnja dva dni sem neprestano mislila samo nanj, na njegove rjave oči in prodoren pogled, na njegovo telo, ki je jemalo dah, na njegovo toploto, ki me je objemala, na barvo njegovega glasu. Še nikoli nisem čutila česa takega. Niti si nisem mislila, da je kaj takega sploh mogoče. Da se popolnoma predam moškemu, ki ga sploh ne poznam. Da se mu predam brez besed, čeprav globoko v sebi vem, da je to narobe. Ampak želja po njem je bila prevelika, da bi se ji upirala. V tistem trenutku je bilo pomembno samo to, da pride.

Skoraj eno uro sem že sedela na hladnih kamnih in počasi se me je že lotevala žalost, ko je Johann le prišel. Tokrat samo v beli tuniki in širokih jahalnih hlačah. Prišel je s svojim čudovitim nasmehom in ostrim pogledom. Vanj je zapihal lahen veter in lahko sem videla obrise njegovega telesa.

»Prišla si,« je rekel, ko se mi je približal.

»Si mislil, da ne bom?«

»Nič nisem mislil. Sem se pa potem spomnil, da si vdova in ne potrebuješ nikogaršnjega dovoljenja.«

Pogledala sem stran, on pa je me prijel za brado: »Daj no. Veš, da sem vesel, da te vidim.«

Čutila sem, kako se topim pod njegovim dotikom. Sklonil se je in me poljubil.

»Kaj če naju kdo vidi?« me je zaskrbelo. »Kako to, da ni stražarjev tu?«

»Stražarja sta šla dol v krčmo. Do večera ju ne bo.«

»Si ti poskrbel za to?«

Johann me je nagajivo pogledal, rekel pa ni nič. Prijel me je za roko in me popeljal k spodnjim vratom.

»Tukaj naju ne bo nihče motil,« je dejal. Z velikim železnim ključem je odklenil težka vrata in vstopila sva v prostor, ki je bil poln velikanskih vinskih sodov. Na lesenih stojalih so stali ob desni steni, ne levi pa so bile police polne steklenic in kozarcev. Neometan prostor je imel vonj po kislem vinu. Johann me je vodil naprej, v naslednji prostor, kjer so bile ob stenah klopi, pred njimi pa dolge mize, na katerih so stali napol polni kozarci. Na sredini so lesene stopnice vodile v gornje prostore. Vzpela sva se po škripajočih stopnicah in prišla v svetlo izbo, v kateri je bila manjša postelja, ob oknu pa umetelno izrezljana miza s stolom. Skrinja ob vznožju postelje je že videla boljše čase, sicer pa je bila izba čista in prijetna.

»Kam se pride skozi ta vrata?« sem vprašala in pokazala na okovana vrata, ki so bila zapahnjena z notranje strani.

»V kapelo,« je odgovoril.

Zdaj sem se spomnila svojega izleta izpred nekaj let, ko sem se pritihotapila v kapelo z zlatorumeno svetlobo in čudovitimi freskami. Še vedno sem imela v spominu sveže obnovljeno sliko našega gospoda Jezusa na križu, vojščaka, ki mu je s sulico meri v njegove prsi, in Marije, matere božje, ki je s sklenjenimi rokami molila ob sinu.

»Bila sem že tam. Pred nekaj leti. In ravno iz te izbe je prišel nek možakar z dolgo brado, ki mi je govoril stvari.«

»Kakšne stvari?« je vprašal Johann.

»Stvari, ki jih raje ne bi govorila na glas. Mislim, da je bil luteranec.«

Johann je zamahnil z roko: »Seveda je bil luteranec. Baron Inocenc je marsikomu ponudil zatočišče pred katoliškimi komisijami. V zameno za hrano in streho nad glavo so mu ti ljudje pustili svoje verske spise. Kar nekaj jih ima v knjižnici. Med njimi tudi izvod Biblije v vašem jeziku.«

»Baron je bil vedno dober. Samemu Bogu se lahko zahvalimo za takega zemljiškega gospoda. Če mu kdo od kmetov ni mogel plačati obveznega prispevka, ga ni nikoli trdo terjal. Res pa je, da je nerad sprejemal ljudi s trga v službo in je raje svoje osebje tovoril s sabo z gradu na grad,« sem rekla.

»Kakšna sreča, da je tokrat v goste povabil Kristino,« se je oglasil Johann.

Nasmehnila sem se mu in ga pobožala po licu. Prijel me je za dlan in jo poljubil, z drugo roko pa me je potegnil k sebi, da sem spet začutila njegovo trdo mednožje.

»Baron Inocenc mi je povedal, da je pred več kot petdesetimi leti nek protestant tukaj prevajal Biblijo v vaš jezik, v kapeli pa so imeli heretiki svete maše,« je dejal Johann.

»To je govoril tudi Valentin, očetov krušni oče,« sem se spomnila. »Potem je moral biti tu, prav v tej izbi.«

Johann me je še bolj stisnil k sebi: »Zdaj se bova ljubila v protestantski postelji.« Oba sva se zasmejala, mene pa je malo le zaskrbelo, kakšna kazen me bo zato doletela, ko se bo Bog dovolj razjezil name.

»To je greh,« sem zastokala, ko me je začel poljubljati po vratu.

»Ljubezen ni greh,« je odgovoril.

»Ljubezen?« sem začudeno vprašala: »Misliš, da je to, kar čutiva, ljubezen?«

»Ne vem, vem samo, da si te obupno želim.«

Johann mi je roki sklenil na hrbtu, tako da sem bila pred njim popolnoma nemočna. Poljubljal me je po ustnicah, po čelu in celo po vekah. Globoko je vdihnil vonj mojih las, nato pa je obraz zakopal med moje prsi. Z rokama je grabil po njih in jih stiskal, jaz pa sem za hrbtom hitela odvezovati trakce na životcu.

Naenkrat se je ustavil: »Pusti.« Vodil me je do postelje, kamor sem sedla, on pa se je postavil predme. Obraz sem imela pred njegovo zakrito moškostjo in začel si je odpenjati hlače. Bil je pred menoj, razgaljen v najbolj občutljivem delu. Oči je imel uprte v strop, dihal pa je globoko in v pričakovanju. Božala sem ga po poraščenem spodnjem delu trebuha in se počasi dotaknila njegove pokončne moškosti. Johann me je pogledal in me z obema rokama pogladil po laseh. Prav narahlo me je potisnil proti sebi.

Telesno izkazovanje nežnosti in ljubezni je bilo vedno nekaj umazanega. Nekaj sramotnega in na nek način prepovedanega. Moški in ženska sta se lahko združevala samo, če se je iz njune združitve rodil otrok. In morala sta biti poročena. Tako so ravnale krepostne ženske in moški. Tiste, ki so to počele za zabavo, so bile pocestnice, ki so jih drugi sicer trpeli, saj so za poceni plačilo zadovoljevale preveč zahtevne može, vdovce ali neporočene moške, vendar so živele pod pretečo nevarnostjo večnega ognja, kamor jih bo pospremil Sveti Peter, ko bo prišel njihov čas. Pa tudi v življenju niso bile čisto mirne. Vsake toliko časa je oče Jožef kateri od njih naložil pokoro, ki jo je morala izpolnjevati vsako nedeljo in ves dan nositi spokorniški pas. Oče je govoril, da je stari Jožef zaostal v času, vendar se župnik ni dal preveč motiti. Šterkova Katra, ki je prodajala svoje telo, je nekoč zanosila in oče Jožef jo je prisilil, da si je nadela tisti kovinski pas z bodicami. Čeprav so se ji zažrle v meso do krvi, ji vaščanke niso namenile nobenega usmiljenja. Privoščljivi pogledi so povedali tudi, da se je marsikateri mož rad ulegel na Katro, ženske pa so se spraševale, kdo je tisti, ki jo je uspel oploditi. Katra je rodila pankrta, ki pa je kmalu po rojstvu umrl. Kljub mesenosti in grešnosti pa tudi župniki niso bili čisto ravnodušni do polnih prsi vaških deklet. Mali Jakec, sin Podlogarjeve Anice, je bil tako zelo podoben očetu Jožefu, da je bil marsikdo prepričan, da je prišel iz njegovega semena. Aničin mož, ki se je nekega dne odpravil lovit ribe k reki, ki je obilno narasla zaradi hudega deževja, ni nikoli več prišel domov, Jakec pa se je rodil kar enajst mesecev kasneje. Jožef je kljub nenavadno dolgi Aničini nosečnosti kot Jakčevega očeta v krstni knjigi napisal pogrešanega Gregorja.

Ko sem zdaj sedela pred Johannom, je želja po tem lepem moškem prevladala nad vsakim sramom, strahom in mislijo na greh. Približala sem se z ustnicami in z jezikom podrsala po njegovi napeti, topli, redko poraščeni koži. V dveh urah, ko sva se tiščala drug k drugemu in prepletla svoji telesi, je vse okoli naju izginilo.





IV.


OKTOBER 1634

Skoraj mesec dni sem že živela v čudovitih sanjah. Dnevi so postajali krajši, jesen je naravo barvala v rumene in rdeče odtenke, jaz pa sem od sreče hodila po oblakih. Srečanja z Johannom so postala redna, skoraj vsak drugi dan. Dobivala sva se na jasi, kjer sva se prvič ljubila, pri Trubarski kleti, kjer sva se skrivala v izbi pri kapeli, nekajkrat pa sva odjahala daleč od trga ob reki navzdol, kjer so na neporaslih pobočjih stale samotne vegaste bajte viničarjev, ki so se lotevali obiranja grozdja. Tam sva našla jase in travnike, kjer sva bila popolnoma sama. Neprestano sva se ljubila, včasih tako silovito, da me je bolelo celo telo. Nisva se mogla nasititi drug drugega in čutila sem, kako me vleče v vrtinec neznosno močnih čustev do tega moškega. Privijala sem se k njemu kot mladič, ki išče zavetje, in želela sem si, da bi lahko zlezla vanj. Počasi sem mu dovolila čisto vse, kar lahko ženska dovoli moškemu. Prepustila sem mu svoje telo in svojo dušo, on pa me je popeljal v vse možne odtenke blaženosti, ki jih je zmogla najina združitev. Bil je prva stvar, na katero sem pomislila, ko sem se zbudila ob zori, in zadnja stvar, ki mi je presekala misli, preden sem utonila v spanec. Johann se je zasidral v meni tako trdno, da je pojenjala tudi bolečina, ki sem jo sicer vsak dan nosila v sebi. Življenje je postalo sladka omama, v kateri sem se kopala, kadar sem bila z njim, in nestrpno čakanje na naslednje srečanje, kadar sva se po nekajurnem ljubljenju poslavljala.

Doma so opazili mojo nenavadno vedrost, vendar nihče ni ničesar rekel. Že prej so bili navajeni, da sem pogosto hodila jahat, zato se jim moji izleti niso zdeli nič čudnega. Oče je bil celo vesel, da se nisem več utapljala v solzah in spominih. Nekaj čudnih pogledov mi je sicer namenil, ko sem ga prosila, če bi si lahko kupila blago za novo krilo, potem pa mi je denar brez besed izročil. Na Markov grob sem še vedno hodila vsak dan, ko sem končala vsa svoja večerna opravila pri hiši. Ko sem prispela do pokopališča, je bila ponavadi že noč. Sedela sem poleg groba in se v mislih opravičevala mrtvemu sinu za to, da sem si dovolila na trenutke pozabiti nanj. Govorila sem si, da si ne bi smela privoščiti takega užitka, ker še nisem zadosti trpela. Kdaj bi bilo trpljenja dovolj, nisem vedela, morda ga nikoli ne bo dovolj. V mislih sem se karala, kako sem se lahko tako lahkomiselno predajala telesnim užitkom, ko bi vendar morala žalovati za Markom. Sramovala sem se sama sebe in na misel mi je prišlo, da bi se kar prebičala in iz telesa izbila poželenje, ki sem ga čutila do tega krasnega moškega. Pogladila sem zemljo, pod katero je počival moj sin.

»Oprosti, oprosti,« sem šepetala. Spomini nanj so še vedno silovito privreli na dan.

* * *

Nekega poletnega dne, še preden je v naš trg prišla cesarjeva vojska in je Andrej še služil kot veslač na brodu, sem z Markom, ki je imel takrat tri leta, na travnikih ob gmajni pospravljala seno. Stari Jeremija, ki se je z opazovanjem neba in gladine reke naučil napovedovati vreme, je vaščanom svetoval, naj kljub lepemu vremenu pospravijo seno, ker bo v naslednjih dneh deževalo. Zato je veliko kmetov hitelo na svoje travnike, da pospravijo mrvo, s katero bodo v hladnejših mesecih hranili svoje krave in bike. Takrat sem živela z možem, zato sem pomagala njegovi družini. Videla sem očeta in Jurija, ki sta seno z očetovih travnikov nalagala na voz, v katerega je bila vprežena Rika. Dogovorjeni smo bili, da potem ko odpeljeta svoje, prideta še k nam. Marko se je igral z malimi lesenimi vojački, ki mu jih je pozimi nerodno izrezljal Andrejev oče. Nekateri sploh niso bili podobni ljudem, vendar otroka to ni motilo. Ko sem ga gledala, sem razmišljala, kako nedolžne in nezahtevne duše so otroci. Edino, kar res potrebujejo, sta ljubezen in sprejemanje.

Odkar je prišel v moje življenje, še nikoli nisem izkusila tako močnih čustev do drugega živega bitja. Imela sem ga rada z vsem srcem in v trenutku bi bila zanj pripravljena dati življenje. Vse drugo v mojem življenju je postalo podrejeno njemu. Kar koli sem delala, sem ga imela pri sebi, pa naj je bilo to kurjenje v ognjišču in kuhanje, pranje perila ob reki ali molža krav zjutraj in zvečer. Marko je šel vedno z mano. Spremljal me je na trg, ko sem hodila po vodo, k peku po kruh, kadar ga nismo uspeli speči doma, h Karlu Hočevarju, če je kdo od vaščanov klal in meso prodal mesarju, v Marinino šivalnico na klepet, celo k županu, ko je bilo treba plačati davščino za vojsko, ki jo je Ferdinand potreboval za boje v svoji verski vojni. Marka sem vzela s seboj tudi, ko me je oče prosil, naj Riko peljem h kovaču. Janez Rebernik je bil miren možakar. Njegova desna roka je bila vidno močnejša od leve, kar si je predelal v vseh letih vihtenja kladiva nad nakovalom. Na desnem licu je imel veliko brazgotino, ki mu je segala od ust do očesa. Dobil jo je, ko je na preveč obrezano kopito nekega živahnega žrebca pritisnil prevročo podkev. Vaški ranocelnik Stovičkov Pavel mu je rano dobro zašil, vendar je globoka brazgotina za vedno ostala. Janez je že zagrel svojo veliko peč, v klešče vstavil železno palico in jo v preči grel tako dolgo, dokler ni zažarela. Marko je užival, ko je opazoval, kako je kovač na nakovalu iz razbeljenega železa oblikoval podkve. Včasih mu je Janez dovolil, da je z manjšim kladivom tudi sam potolkel po žareči kovini.

»Zakaj ima Rika podkve?« je zanimalo Marka.

»Zato da je ne bode v kopita,« je odgovoril Janez. Marko me je vprašljivo pogledal.

»Če ti hodiš po ostrem kamenju, te tudi bode v podplate, ali ne?« sem mu razložila. Marko je pogledal svoja mala stopala, ki jih je imel najrajši bosa, da sem mu vsak večer umivala umazanijo med prsti.

Kovač je vzel dolge žeblje in podkev, ki jo je prej ohladil v mrzli vodi, da se je iz čebra kar pokadilo, pribil kobili na kopita. Rika je bila navajena enakomernih udarcev kovaškega kladiva na nakovalo in sikajočega zvoka, ko se je razbeljeno železo hladilo v vodi in je tudi lepo dvignila noge.

»Ko bom velik, bom kovač,« je rekel Marko.

»Lahko kar prideš za vajenca,« se je zasmejal Janez, ki mu je Bog naklonil pet deklet, pa nobenega sina.

»Marko, pridi, mi boš pomagal naložiti na voz,« sem zaklicala, ko je Rika voz, ki sta ga oče in Jurij izpraznila doma, privlekla do travnika. Kobila se je podrgnila obme in jaz sem jo pogladila po vihru.

»Marko, pridi,« sem rekla še enkrat. Ni mi odgovoril in ni se premaknil. Ozrla sem se. Marko je gledal vame, prestrašen izraz na njegovem obrazu pa je bil kot okamenel. Odprl je usta, kot bi hotel nekaj povedati, iz njih pa se je izvil le nerazločen krik. Dvignil je roki, nato pa ga je stresel močan krč.

»Marko!« sem zavpila in stekla k njemu. Fantek je otrdel z dvignjenima rokama, padel vznak in prenehal dihati. Nekaj trenutkov, ki so se mi zdeli kot cela večnost, je ležal, povsem trd in brez življenja, nato pa se je začel tresti po vsem telesu in sunkovito mahati z rokami. Oči je obrnil navzgor, glasno je hropel, iz ust pa se mu je pocedila slina. Vsa prestrašena sem klečala zraven in v tistem trenutku mi je jezik čisto odpovedal, da bi poklicala koga na pomoč. Ko so otroka začeli zvijati močni ponavljajoči se krči in ko sem končno doumela, da moj otrok hlasta za zrakom, sem na vso moč zakričala. Od nekod sta pritekla oče in Jurij, iz sosednjih travnikov pa drugi kmetje.

Krči kar niso hoteli prenehati. Zdelo se je, da se duši, zato ga je oče hitro obrnil na bok. Nisem vedela, kaj naj storim. Začela sem jokati, najprej potiho, potem pa vse glasneje.

»Greta, zberi se!« je zakričala Barbara, ki je pokleknila poleg otroka in pazila, da se ne bi zadušil z lastno slino.

»Kaj se dogaja?« je vprašal sosed Tkalec s sosednjega travnika.

»Marka je zadela božjast,« je odgovoril moj brat Jurij.

»Jurij, ne govori tega,« sem zahlipala.

Božjasti me je bilo groza. Na trgu smo vsi poznali Jakoba Jerneja, mladega fanta, ki se je nekoč udaril v glavo in od takrat trpel hude božjastne napade, ob katerih se je ponečedil in z zobmi čisto scefral jezik. Nekoč, ko se je napad zgodil v cerkvi med sveto mašo, je Jožef sklenil roke k nebu in glasno klical Boga, naj izžene hudiča, ki se je naselil v Jakobovem telesu. Potem je molil toliko časa, da je Jakobov napad ponehal. Po tistem so napadi čudežno prenehali, zato so bili nekateri prepričani, da je molitev Jakoba pozdravila. Tako se je zgodilo, da se je nekega dne Jakob, opogumljen, da ga varuje Bog, odločil obrati domače hruške z drevesa in je splezal na lestev. Stal je čisto na zadnjem zgornjem klinu, ko ga je božjast spet zagrabila. Kot vreča kamenja je padel z lestve in se tako hudo poškodoval, da je na mestu umrl. Hvala bogu ob njegovem pogrebu oče Jožef niti enkrat ni omenil hudiča.

Po nekaj minutah sem opazila, da so Markovi krči šibkejši in krajši. Nehal se je tresti, dihanje se je umirjalo in počasi je lahko zaprl oči.

Barbara mu je obrisala lica in rekla: »Greta, preobleči ga bo treba.« Marko se je pomočil v hlače. Oče, ki je otroka držal, da je še vedno ležal na boku, si je vidno oddahnil in si obrisal potno čelo. Vaščani, ki so se zbrali okoli, so zmajevali z glavami in nekaj mrmrali.

»Pomiri se, vse bo v redu. Zdaj je mimo,« sem slišala Ano, Tkalčevo ženo, ki se je sklonila nadme.

»Kaj je bilo to?«

»Božjast, verjetno,« je rekla.

»Pa se lahko še zgodi?«

Ana me je resno pogledala: »Ne vem. Včasih se, včasih se ne. Najbolje, da ga odneseš domov v posteljo. Zdaj bo spal. Tako hudi krči so ga utrudili.«

Pogledala je okoli sebe, če jo kdo opazuje, nato pa mi zašepetala na uho: »Pokliči staro Margareto. Naj malega očisti vseh zlih duhov, ki so ga obsedli. Pa njegovo posteljo in oblačila. Lahko da se je vanj zavlekel sam Belcebub ali kateri od njegovih pajdašev.« Vstala je, si poravnala zmečkano krilo in naglas, da bi vsi slišali, rekla: »Priporoči ga Bogu.«

* * *

Kljub molitvam in darovanju svetih maš Markovi krči niso prenehali. Postajali so vedno pogostejši in vedno hujši. Dogajali so se na nekaj dni in nikoli nisem vedela, kdaj se bodo pojavili. Lahko je bilo v spanju, med kosilom, na travniku, ob vodnjaku, v Marinini šivalnici, kjerkoli in kadarkoli. Sina sem imela ves dan na očeh, ponoči pa sva spala v isti postelji. Pomagati mu nisem mogla drugače, kot da sem bila ob njem, ga obračala na bok, pazila, da se ne bi zadušil, in mu pomirjujoče prigovarjala. Moj fantek je bil vedno bolj bled, zaradi pogostejših krčev se mu je začelo zatikati pri govorjenju in hoji. Čeprav sem se trudila, da bi ostala močna, se je v meni vedno bolj razraščal strah. Najprej sem upala, da bo vse skupaj minilo, ko pa so se napadi stopnjevali, me je začela grabiti panika. Na začetku je bil strah še obvladljiv in sem kljub temu, da me je v prsih razžiralo, ohranjala mirnost in pomagala fantku prebroditi krče, kolikor sem znala. Ko pa sem spoznala, da Marka niti za trenutek ne morem pustiti samega in da postajajo napadi vedno daljši in hujši, sem se ob vsakem napadu bolj rušila. Pri tem niso prav nič pomagali očitajoči pogledi vaščanov, ki so šepetali razne grozne stvari in se začeli otroka vedno bolj izogibati. Če sva šla po trgu, so ženske svoje otroke napodile stran, da se ne bi nalezli zlih duhov, ki naj bi se naselili v mojem sinu. Tu in tam sem dobila kakšen sočuten pogled, večinoma pa so se naju ogibali. Andrej mi je bil najprej še v oporo, potem pa se je tudi on raje obrnil stran, kot da bi pomagal svojemu sinu. Ni se več ukvarjal z njim, ni ga več pogledal, tudi pogovarjati se ni hotel o njem. Moj svet je postal osamljen in prežet s sinovo boleznijo, ki se je pojavila kar naenkrat in vztrajno spreminjala mojega fantka v eno samo trpljenje.

Edini, na katerega sem se lahko oprla, je bil moj oče.

»To je bolezen,« je resno govoril. »Nikar ne verjemi, da je Marka obsedel kak zli duh. To so vaške čenče in neumnosti.«

»Morda bi ga morala peljati k očetu Jožefu,« sem obupano dejala. »Kaj pa, če se je vanj res zalezel hudič? Mogoče bi blagoslovljena voda pomagala.«

»Kakšen hudič neki. Greta, nisem te učil zato, da bi ostala nevedna kot drugi. Saj sem ti že večkrat rekel, da je hudič samo izmislek, s katerim župniki krotijo svoje ovčke. Kaj pa bi imel hudič od tega, da bi obsedel tako nedolžno dušo? Že stari Grki so govorili, da je božjast bolezen, ki izvira iz glave,« je rekel oče in mrščil svoje nagubano čelo. Neverjetno, da imajo Mosconi tudi take knjige, sem pomislila, ker mi je bilo seveda jasno, da je moral oče to nekje prebrati.

»Kaj naj storim?«

»Pomagaj mu, kolikor lahko.«

»Saj poskušam, ampak sem nemočna. Zadnjič sem mislila, da ne bo več zadihal, tako dolgo je trajalo. Ne vem več, kaj naj storim. Bojim se, da se nekega dne ne bo več zbudil.«

Oče me je sočutno pogledal: »Morda bi mu Stovičkov Pavel lahko pomagal.«

»Misliš? Ali ni on samo ranocelnik?«

»Menda mu je pri nekaterih uspelo ozdraviti kugo.«

Stovičkov Pavel je živel na trgu v eni od kamnitih hiš blizu cerkve, kjer je imel v pritličju prostor za paciente. To je bila stara, obokana kamnita izba s sivim ometom, sredi katere je stala lesena klop, ki je bila tako dolga, da je bilo na njej mogoče ležati. Pred klopjo je imel Pavel svojo mizo in stol, na dveh nasprotnih stenah pa so bile pritrjene police, na katerih je bilo polno kozarcev in manjših steklenic s tekočinami različnih barv. Posušena zelišča je hranil v škatlah, skrbno zloženih ena vrh druge ob oknu, ki je gledalo na trg. Na mizi je imel drobilnik in zarjavelo tehtnico, ki verjetno že dolgo ni kazala prave teže, na tleh v kotu pa sta stala kotel in posoda za destilacijo. Njegova zbirka je premogla tudi nekaj zdravniških orodij, kar so bili v glavnem dobro nabrušeni noži in posode za puščanje krvi, nekaj trakov iz belega blaga, kladivo in kukala, skozi katere je gledal bolnikom v grla in ušesa. Ko sva z Markom vstopila v Pavlovo hišo, je že vedel, zakaj sva prišla.

»Božjast je huda reč,« je modroval, medtem ko je nekaj brkljal okoli svojih številnih steklenic in posod, »zelo težko jo je pozdraviti, ker ne vemo, zakaj do nje sploh pride.« Zavzdihnila sem in Marka, ki se je na klopi naslanjal name, pogladila po kodrasti glavi. Stovičkov Pavel je bil možakar srednjih let, ki je v Lichtenwald nekoč pripotoval s trgovskim vozom. S seboj je imel le to, kar je nosil na sebi, in culo s posušenimi rastlinami. Ravno takrat se je župan Franc Koritnik ubadal s hudimi prebavnimi težavami. Prišlek mu je uspešno pomagal z zvarkom iz svojih posušenih rožic in klistirjem, zato mu je Franc ponudil mesto vaškega ranocelnika.

»Res ne vem, s čim se je tale mali fantek zameril dobremu Bogu, da je nadenj poslal tako nadlogo,« je govoril naprej, »če ne gre za demone, ga bomo morda lahko pozdravili.« Upajoče sem ga gledala, ko je odprl veliko staro knjigo, v katero so bili vezani pergamenti. Obliznil si je prst in začel listati po njej. Marka je bilo strah, zato mi je močno stisnil roko. Poskušala sem se mu nasmehniti, vendar je bilo tudi mene zelo strah. Strah, kaj bo Pavel našel v tisti stari knjigi, in strah, da mu ne bo mogel pomagati.

Pavel se je nekaj časa sklanjal nad pergamenti, nato pa je dvignil pogled in rekel: »Ste vi zdravi?«

»Jaz?« sem vprašala.

»Vi, da. Tukaj piše, da so že Rimljani uporabljali kri zdravih gladiatorjev za zdravljenje božjasti. Bolnika so namazali z zdravo krvjo, včasih pa je moral pojesti gladiatorjeve ledvice.«

Ob njegovih besedah me je zmrazilo: »Kaj to pomeni?«

Pavel je sedel na stol ob mizi in s prstom pokazal na obledelo sliko napol golega vojščaka s kovinsko čelado in ščitom v rokah, ki je mrtev ležal na tleh, iz rane na razparanem trebuhu pa je v potoku tekla kri. Nadenj so se sklanjali ljudje v sandalih, oblečeni v bele in rdeče nagubane plahte. Eden izmed njih je imel v rokah kelih, napolnjen z rdečo tekočino, očitno krvjo. Kelih je dvigal visoko v zrak, kot bi hotel z njim nazdraviti. Kar slabo mi je postalo, ko sem gledala sliko, Marku pa sem z dlanjo pokrila oči.

»Gladiatorji so bili ponavadi sužnji, ki so se v amfiteatrih bojevali in tako zabavali Rimljane,« je govoril Pavel Stoviček in pazljivo preučeval sliko. »Ponavadi so se borili do smrti, s krvjo umorjenega gladiatorja pa so nato umili Rimljana, ki ga je metala božjast.«

»To je grozno,« sem rekla, »pa je vsaj pomagalo?«

»Verjetno je, sicer tega ne bi počeli. Včasih so mrtvecu izrezali še ledvice in …«

»Dovolj,« sem ga prekinila, »meni lahko puščate kri. Razen običajnih prehladov pozimi sem zdrava.«

Pavel je po mizi potrkal s prsti: »Pa krvavite tudi v redu? Mislim, vsak mesec.«

»Da, vsak mesec,« sem potrdila.

»Potem bova poskusila. Ali morda krvavite prav zdaj?«

»Ne, nazadnje sem pred kakšnima dvema tednoma.«

»Vaš mož je zdrav?« je vprašal.

»Kolikor vem, je. Pred nekaj meseci ga je hudo bolelo desno uho in zdaj nanj slabo sliši.«

»V redu,« je odločil ranocelnik. S spodnje police je vzel prazno posodo in leseno šatuljo. Ko jo je odprl, sem zagledala čudna orodja, ki so zgledala kot ostro nabrušeni majhni noži s poševnimi rezili, ranocelnik pa mi je povedal, da so skalpeli.

Sedla sem na klop in levo roko naslonila na stranico.

»Vse bo v redu, Marko. To delam zate,« sem poskušala pomiriti sina, ki je samo prestrašeno gledal padarja, ki si je okoli pasu zavezal bledo siv predpasnik in vzel v roke enega od skalpelov. Ker je bil malo kratkoviden, je čisto od blizu iskal modre žile na pregibu mojega komolca. Ko jih je našel, je ostro zarezal v kožo, kri pa je počasi začela kapljati v posodo.

»Mora je biti dovolj, da fanta celega premažemo,« je dejal Pavel in si ogledoval svojo mojstrsko zarezo. Marko je od strahu prebledel, vendar ni rekel ničesar, samo nepremično je zrl v kapljajočo, živo rdečo kri.

Pavel Stoviček se je spet sklonil nad pergamente: »Dal vam bom še posušene cvetne liste velikonočnice. Naredite topel napitek, ki naj ga otrok pije zjutraj in zvečer.« Pobrskal je po svojih lesenih škatlah in na dan privlekel vrečast zavitek, v katerem je hranil posušene dlakave cvetne liste vijoličaste velikonočnice.

»Vendar so izjemno redke. Zato sem jih moral dobro plačati.«

»Koliko?« sem vprašala.

»Petindvajset krajcarjev,« je povedal, jaz pa sem samo pokimala z glavo, ker mi je od puščanja krvi postajalo slabo.

»Bledi postajate. Dovolj bo,« je rekel Pavel in na zarezo pritisnil kos belega blaga. »Zdaj trdno držite, dokler ne bo krvavitev ponehala.« V roke je vzel posodo s krvjo in Marka, ki je bil ves čas tiho, premeril s pogledom.

»Mislim, da imamo dovolj zate, fant.« Čeprav sem se počutila nekoliko slabotno, sem pomagala Marku, da se je slekel. Na njegovo nežno bledo kožo sva oba s padarjem začela nanašati še toplo kri.

»Dobro ga namažite, posebej po glavi in laseh. Morda od tod izvira njegova božjast. Hipokrat je že mislil tako.«

Nisem vedela, o kom govori, vendar sem ga ubogala in Marka skrbno namazala po obrazu ter mu kri vtrla v lasišče. Moj otrok je bil ves čas pri miru in je brez besed prenašal najino srhljivo početje. Na koncu je bil s krvjo prekrit od glave do pet, njegovi lepi svetli kodri pa so se spremenili v svetlo rdeč ogenj. Marku se je zatresla spodnja ustnica in po rdečih licih so mu tekle debele solze. Trdno sem ga objela.

»Pazite, da mu ne obrišete krvi,« je vzkliknil Pavel.

Ker sem se bala, da zdravilo ne bi delovalo, mu solz nisem brisala, zato so za seboj na krvavih otroških licih puščale bledikaste sledi. Srce se mi je trgalo, ko sem gledala svojega otroka tako ranljivega. Tam je stal, gol, premazan z mojo krvjo in je tiho jokal.

* * *

Mazanje s krvjo in zvarki s posušenimi cvetovi velikonočnice niso prav nič pomagali. Markovi napadi so se nadaljevali. Vedno več jih je bilo ponoči in Marko je takrat vedno pomočil slamnjačo. Potrpežljivo sem ga mirila in preoblačila, mu govorila, da bo vse še dobro, vendar obupa nisem mogla več zadrževati. Jokala sem v temi, da me sin ni videl. Ko se je po nekaj tednih od obiska pri vaškem padarju Marko zgrudil pred pragom soseda Tkalca, sem se spomnila na besede njegove žene Ane, naj pokličem Margareto Radeško.

Margareta je bila nenavadna ženska. Pokopala je že tri može in rodila najmanj petnajst otrok, od katerih jih je kakšnih osem preživelo. Skupaj s svojimi razcapanimi otroki je prišla z desnega brega reke in se naselila v zapuščeni bajti, ki je bila tako blizu rečnemu bregu, da jo je ob močnejših nalivih poplavljalo. Otroci so se bosi in umazani klatili po trgu ter kdaj komu izmaknili kak krajcar. Pri tem so bili tako zelo spretni, da jih nikoli niso ujeli. Margareta se je kot dekla udinjala zdaj pri tem zdaj pri onem kmetu, da je lahko otrokom zvečer ponudila kruh in mleko. Njena krila in životci so bili pisani od neštetih barvastih zaplat, s katerimi je prekrivala luknje, stopala pa je imela zadebeljena od trde kože in umazanije, ki jo je pobirala z bosimi nogami. Goste, dolge in bujne lase je nosila spuščene, zato so se, kadar si jih po več tednov ni umila, sprijeli v zlepljene kepe, ki jih ni bilo mogoče razčesati in si jih je največkrat kar odstrigla. Sicer si je v lase zapenjala pisane trakove, ki so ji viseli z glave kot kačji repki, za pasom pa je vedno nosila malho, v katero je spravljala različne stvari, ki jih je našla, in je menila, da bi ji lahko prišle prav, gladke kamenčke, koščke krede in gline, črepinje razbitih kozarcev in suhe cvetove travniških rastlin. Večkrat smo jo videli, kako se je sklanjala in s tal pobirala kakšne predmete, ki nikomur niso nič pomenili, ona pa jih je skrbno hranila. Večina vaščanov jo je imela za malce prismuknjeno, slišati pa je bilo tudi, da se ukvarja s čarovništvom. To je bila huda obtožba, ki je osebo lahko spravila na grmado, zato je oče Jožef vernikom večkrat zabičal, naj bodo s takimi obdolžitvami previdni. Kljub temu da je sveto verjel v cerkveno stvar, je govoril, da čarovnic ni in da bo tisti, ki bi koga nespametno obtožil takih nečednosti, večno gorel v peklu in trpel neznosne muke. Slišali smo že o tem, da so v drugih krajih na Štajerskem in tudi Kranjskem sežigali čarovnice in čarovnike, vendar je bil naš trg, verjetno tudi zaradi Jožefovih pridig, precej varen kraj, kamor lovke inkvizicije svete matere cerkve in tudi deželskih sodišč še niso segle. Zato se tudi ni nihče kaj preveč vznemirjal, če je videl Margareto nekoliko zamaknjeno gledati v sonce ali pa jo je zalotil pri pobiranju praznih želodovih lupin, ki jih je tlačila v malho. Včasih je imela okoli sebe svoje najmlajše otročaje, ki so se je držali za krilo in s smrkavimi nosovi vohljali za čimer koli užitnim.

Margareto je nekega večera, ko je minilo že nekaj tednov od najinega obiska pri Pavlu Stovičku, pripeljala Tkalčeva Ana. Vedela sem, da je Andrej po dolgem dnevu na brodu zavil v krčmo in da ga vsaj do desetih ne bo domov, njegov oče, ki se je umaknil v svojo izbo, pa je bil že tako hudo naglušen, da ni ničesar več slišal in me ni razumel, tudi če sem mu govorila čisto zraven ušes. Ana in Margareta sta se priplazili v hišo kot dve senci, ena bolj tolsta, v čevljih in s čistim predpasnikom, druga pa v krilu, ki je spominjalo bolj na pisano šotorsko platno, in bosa. Ko sta stopili v hišo, sem takoj zavohala neprijeten kiselkast vonj, ki se je širil od Margarete, vendar nisem ničesar rekla. Ana mi je povedala, da je Margareta že dvakrat izgnala duhove. Prvič pri nekem hlapcu z Loga, ki je vsak večer, preden je šel spat, slišal glasove svojih pokojnih staršev, kako mu govorijo, da naj skoči v reko, drugič pa pri Zevnikovi Minki, krčmarjevi hčerki, ki je trpela za čudno obliko božjasti, ko se je kar naenkrat zaustavila in zazrla nekam v daljavo ter tako stala nekaj minut. Ko je spet prišla k sebi, se ni ničesar spominjala. Samo en Margaretin obisk je bil dovolj, da je bila Minka ozdravljena. Kaj je stara vračica naredila, mi Ana ni znala povedati.

»Kje je otrok?« je zabevskala Margareta, ko si je otresala svoje pisano krilo, kot da bi hotela z njega spraviti novozapadli sneg.

Peljala sem jo v izbo, kjer je v postelji ležal Marko in spal. Moj ljubi otrok je spal z napol priprtimi očmi, dihal je skozi usta, drobni prsti pa so mu rahlo zatrepetali vsakič, ko je izdihnil.

»Ljubek je, res, kot angelček,« je rekla Margareta s precej bolj nežnim glasom.

»Ubogi otrok, le zakaj ga je moralo to doleteti,« se je oglasila Ana, ki je potiho stopila k postelji in Marka pobožala po svetlih kodrih. Zatrepetala sem, da se ne bi naenkrat zbudil in bi ga spet zagrabila božjast. Tokrat je bilo vse mirno.

Margareta se je postavila na sredo izbe in z ostrim pogledom premerila prostor: »Sobo bo treba očistiti. Vsaj dve duši sta se zatekli sem. Ali je kdo v tem prostoru umrl?«

»Andrejeva stari oče in stara mama,« sem zajecljala.

»Aha, se mi je zdelo. Eden je izdihnil precej na lahko, za drugega pa je bila težka, mučna smrt,« je rekla in nagubala nos, kot bi vohala po zraku. Zaprla je oči, dvignila roki in dlani obrnila proti stropu.

»Za starega očeta ne vem, menda je že dolgo, kar je umrl. Stara mati pa je bila res hudo bolna. Andrej mi je povedal, da so ji pri živem telesu gnile noge in da je zadnje dni grozljivo kričala od bolečin.«

Medtem ko sem govorila, se je Margareta z zaprtimi očmi in navzgor obrnjenimi dlanmi začela vrteti v krogu.

»Psst,« mi je nakazala Ana, ki je opazovala prizor.

Ženska v širokih, pisanih oblačilih in zavozlanimi lasmi se je vrtela okoli svoje osi, najprej počasi, potem pa vse hitreje. Glava ji je nihala zdaj na to zdaj na ono stran, z rokami pa je začela tako močno opletati, da sem se zbala, da si jih bo izpahnila z ramen. Vrtela se je in vrtela, omahovala z glavo in tiho brundala. Z Ano sva gledali ta čuden prizor in se spraševali, kaj pomeni. Naenkrat je Margareta odprla oči in jih izbuljila, da me je po telesu oblil mrzel pot. Ustavila se je in se zložila na tla. Nekoliko je zaropotalo, vendar se Marko ni zbudil.

Vešča je zavila z očimi, da se je videlo samo beločnice, in s spremenjenim glasom rekla: »Bes in Maruda sta se naselila v telo tega otroka.« Skoraj sem zavpila od groze, ko me je vprašala: »Si puščala otroka samega v zibki? Si ga puščala, da je jokal in potem zaripel od joka zaspal?«

Mrzlično sem začela premišljevati. Spomnila sem se, da je bila takrat, ko se je Marko rodil, huda zima, zato nisem veliko hodila ven. Večino časa sem bila s sinom.

»Pri njem sem bila. Vsakič ko je zajokal, sem bila pri njem,« sem rekla in začutila, kako me v grlu davi jok.

»Nisi bila vedno,« mi je očitala Margareta, »Maruda se je polastila telesa tvojega otroka, ko je bil še dojenček v zibki. To se zgodi samo, če mame ni zraven.«

»Ampak ni res,« sem zahlipala, »Marka sem dojila, dokler ni dopolnil dveh let. Njegova zibka je bila poleg moje postelje. Morda sem ga kdaj samo za hipec spustila z oči. Morala sem. Zaradi dela. Pri hiši je, potem ko je umrla Andrejeva mati, manjkal en par rok.«

»Kdo je umrl?« je vprašala vešča.

»Andrejeva mati, ampak ne v tej izbi.«

Margareta je nadaljevala: »Ko se je ugnezdila Maruda, je prišel še Bes, črn možic s kozjimi nogami, rogovi in repom. V otrokovem drobovju imata zabave. Takrat mu nihče ne more pomagati, ker ga stresa zločinski ples demonov.«

Ženska je govorila z globokim glasom, ki je res zvenel strašljivo. Tkalčeva Ana je prebledela od strahu in me prijela za nadlaket.

»Kaj naj storim?« sem vprašala.

Margareta se je zdaj zarežala in pokazala dve vrsti hudo gnilih zob: »Vzemi tri vretena, tri žlice in svoje zadnje šivanje. Vse skupaj daj v posodo z vodo in postavi posodo zraven otrokove postelje.«

Tri žlice bom našla, Markove hlače, kjer sem nazadnje s kosom trpežnega blaga prekrila luknjo na kolenu, tudi, vreteno sem imela samo eno.

Pogledala sem Ano, ki je, kot bi me razumela, rekla: »Prinesla ti bom dve vreteni, ne skrbi.«

»Sveti oče, sin in sveti duh, sprejmite ti dve duši, ki tavata po tej izbi in ne najdeta poti do nebeških vrat. Sveti Peter, rotim te, da ju obliješ s svojo svetlobo in vzameš k sebi. Odpri jima vrata v raj, da bosta skupaj s svojimi uživali večen mir in pokoj,« je govorila Margareta in zamaknjeno zrla v strop.

»Kaj počne zdaj?« je vprašala Ana za mojim hrbtom.

»Ne vem, nekoga pošilja v nebesa,« sem ugibala.

Margareta je nagnila glavo in še nekaj časa molče bolščala v strop, nato pa je stresla z rameni, se obrnila k meni in rekla z normalnim glasom: »Otroka sta obsedla zla demona.« Vstala je s tal in šla do mojega sina, ki je vso čudno predstavo prespal. Margareta Radeška je Markovo belo in nežno roko vzela v svojo lopatasto dlan s predolgimi, črnimi nohti: »Toliko nedolžnosti je v tebi, mali, toliko čiste nedolžnosti. Zato pa je prišla k tebi zločinska Maruda. Najraje ima kristalno čiste duše.« Z drugo roko je segla v malho za pasom. Iz nje je potegnila kost piščančjega bedra in kos belega voska.

»To mora ostati tu, tako kot posoda z vodo, v katero moraš dati vse tiste stvari, ki sem jih naštela. Kost in vosek bosta iz telesa potegnila črnega Besa.«

Zdaj si je z ramen snela star, preluknjan plet in začela z njim mahati nad Markovim spečim telesom. Hkrati je tiho in nerazločno mrmrala. Ana je še vedno stala za mojim hrbtom in mi stiskala nadlaket. Margareta je še nekaj časa izvajala svoje čarovnije, potem pa se je obrnila k meni: »Sol potrebuješ, dekle. Veliko soli. Napolni štiri posode s soljo in postavi vsako posodo v en kot te izbe. Sol bo povlekla vase vse nečistoče, ki se nahajajo tu.«

Izba okoli mene je bila sicer zelo čista. Tla so bila pometena in zdrgnjena, prah je bil pobrisan, okno umito in pajčevine ometene. Edina umazanija so bili rjavi madeži, ki so jih na tleh pustila Margaretina stopala. Vseeno sem pokimala.

Ko sta odhajali, je Margareta iztegnila umazano dlan, v katero sem vrgla krajcar. Ogrnila si je plet okoli ramen in z Ano sta se podvizali iz hiše, ker se je kazalec na stari stenski uri približeval deseti zvečer. Nočni čuvaj je vsakemu, ki se je po trgu potikal po deseti uri, naložil kazen, krajcar ali par udarcev po hrbtu. Samo biriči, popotniki, ki so prihajali na trg z vozovi, ranocelnik Stovičkov Pavel in vaška hebanka Suzana so se zaradi svojih opravkov tudi ponoči lahko nemoteno premikali po trgu.

* * *

Čaranje Margarete Radeške ni imelo nobenega učinka. Tudi voda, v katero sem položila tri žlice, Markove zakrpane hlače in tri vretena, od katerih mi je dve priskrbela Tkalčeva Ana, ne. Prav tako sta bila piščančja kost in vosek popolnoma brez moči. Napadi so se ponavljali in trajali. Marko je shujšal, govoril je počasi in jecljaje, pri hoji se je spotikal. Ponoči sem njegovo malo telo stiskala k sebi in na kodrasto glavico so mi padale solze, ki jih nisem mogla več zadrževati v sebi. Marko je vse več spal, krči pa so ga vedno bolj stresali.

Neke noči se je zbudil v mojem objemu, povsem miren in spokojen. Poklical me je in takoj sem v strahu odprla oči.

Nasmehnil se mi je: »Mama, ti si najlepša mama na svetu.« Srce me je zabolelo, tako hudo mi je bilo.

»Zakaj?«

»Ker imaš najlepše modre oči.«

Božala sem ga po obrazu in se poskusila nasmehniti. Kolikokrat mi je to že rekel.

»In ti si najlepši, najmočnejši in najpogumnejši fantek na svetu.«

»Mama, ali bom umrl?«

Ob njegovih besedah sem se zdrznila: »Zakaj to govoriš?«

»Ni me strah, mama, veš. Ni me strah, če umrem.«

»Ne boš umrl, sin moj.«

»Tudi če bom, bi rad, da veš, da me ni strah. In tudi če ne boš šla z mano, me ni strah. Te bom pa čakal, mama. Čakal te bom, dokler ne boš prišla. Potem bova spet skupaj.«

»Skupaj bova tukaj in v nebesih, dragi moj.«

»Igrala se bova in pela kot včasih,« je rekel.

»Marko, nikoli te ne bom zapustila. Ne boš umrl. Skupaj bova vse premagala. Ker sva močna in ker verjameva, da naju ima dobri Bog rad.«

»Rad te imam, mama. In ne boj se ognja. Prav nič se ga ne boj.«

Hotela sem ga vprašati, zakaj govori o ognju, vendar je že zaprl oči in zaspal. Božala sem ga po obrazu, po laseh, po rokah. Božala sem ga in solze so mi v potokih lile po licih. Hlipala sem potiho, da ga ne bi zbudila, srce pa se mi je lomilo na drobne koščke.

* * *

Bil je mrzel pomladni dan leta 1633, ko sva se z Markom odpravila na trg v pekarno, ker nam je po dolgi zimi zmanjkalo moke v kašči. Moj sin je bil slaboten, govoril skoraj ni več in tudi hodil je opotekaje. Z oči ga nisem spustila niti za trenutek. Andrej je že pred dobrim letom odšel z vojsko in od tistega jutra, ko je ponosno zapustil hišo, misleč, v kakšno dogodivščino se podaja, nisem od njega dobila še nobenih novic. Nisem vedela, v kateri red kopjanikov so ga razporedili, nisem vedela, v katerem polku je in kje se bojuje, nisem vedela niti, ali je še živ. Sicer pisem od njega nisem pričakovala, ker tako kot večina vaščanov ni znal brati in pisati. Vse svoje moči sem porabila za sina in najino preživetje. Andrejev oče, ki je bil sicer gluh, vendar še dovolj pri močeh, se je zaprl v svojo kamro in čakal, da se vrne kateri od njegovih sinov, jaz pa sem zaradi osamljenosti večkrat z Markom odšla domov, v hišo svojih staršev, ker sem potrebovala tolažbo. Takrat sta Marka pazili dvojčici, ki sta vedeli, kako ravnati, če bi se zgodil božjastni napad. Edini, ki mi je neomajno stal ob strani, je bil oče, mama pa je zdaj poleg svoje vsakdanje pokore molila še za Marka.

Sina sem oblekla v topel suknjič in mu okoli vratu ovila šal. Vzela sem pleteno košaro in stopila iz hiše. Čeprav bi se morala pomlad že začeti, je bilo še vedno mrzlo in vetrovno. Zjutraj je bila vaška pot poledenela tam, kjer je deževje pustilo luže. Nihče ni imel obutve, ki bi ga obvarovala ledu, zato smo po njem stopali previdno. Marka sem trdno držala za roko, saj mu je ob negotovih in šepajočih korakih drselo.

»Kaj če bi danes pri peku vzela še sladke žemljice?« sem vprašala. Marko me je hvaležno pogledal. Pekova žena je pripravljala slastne žemljice, ki jih je potresla s sladkorjem, da so se kar topile v ustih. Vsi otroci jo jih imeli radi. Oče mi je velikokrat v roke stisnil nekaj kovancev, da sem lahko Marku kupila slaščico. Vsaj to malo radost ob težavah, ki jih je moral premagovati dan za dnem.

Najhuje je bilo ponoči. Vsako noč so Marka stresali krči in jaz nisem mogla drugega, kot da sem bila z njim, pazila, da ne pade s postelje, in mu šepetala. Nekoč je trajalo tako dolgo, da sem mu v solzah rekla, da lahko odide. Ni odšel, še je bil z menoj in za to sem bila vsak dan po tem hvaležna. Enkrat se je še primerilo, da se je zbudil povsem čil in jasnih oči.

Takrat je spet rekel: »Mama, ne bojim se, če bom umrl. Tudi ti se ne boj. Prišel bom, ko bo zagorel ogenj in se bo začel dvigati črn dim.«

Presenečeno sem ga gledala: »O kakšnem ognju govoriš? Kakšen dim? Ali sanjaš?«

Ni se mi zdelo, da sanja, ko je odgovoril: »Prišel bo dan, ko bo zagorel ogenj, ki te bo pripeljal k meni.«

Ob njegovih besedah me je zmrazilo po vsem telesu. Potem je zaspal.

Počasi sva se bližala trgu, ko sva srečala Barbaro, tesno zavito v ruto, ki se je s polnim škafom rjuh namenila proti reki. Poleg nje je stopala njena mlajša sestra Elvira. Barbara je bila najstarejša od Šmalčevih otrok. Bilo jih je osem, ko so zaradi kuge najprej izgubili očeta, nato pa še mamo, ki jo je pobrala pljučnica. Barbara je od takrat skrbela za vse svoje sestre in dva brata. Imela je že precej čez trideset let, vendar se nikoli ni poročila. Poskrbela je, da so se njene sestre omožile, brata pa sta prevzela težaška dela pri hiši. Najmlajša Elvira je imela dvanajst let tako kot naši dvojčici.

»Danes boš prala?« sem jo vprašala. »Mrzlo je, voda je še zmeraj zaledenela.«

Barbara je zavila z očmi: »Spet bom razbijala led. Ampak bo mrzla voda prišla prav. Elvira je ponoči prvič zakrvavela.« Deklica ob njeni strani je sramežljivo povesila pogled. Bila je drobne rasti kot Neža, vendar zdravih, rdečih lic.

Z Barbaro sva se zapletli v pogovor, Elvira je vzela škaf in se naprej odpravila proti reki, jaz pa sem za trenutek pozabila, da imam s seboj Marka. Ko sem se zavedla, da je moja dlan, v kateri sem prej držala njegovo, prazna, sem se ozrla naokoli. Zagledala sem ga, ko je opotekajoče stopal proti trgu. Gotovo so ga premamile moje besede o sladkih žemljah in se je kar sam podal v pekarno.

»Marko!« sem zaklicala in začela teči za njim. Takrat sem bila še mirna. Marko se je obrnil in se nasmehnil. Z naslednjim korakom je stopil na sredo prehoda, kjer se je končala vaška prodnata pot in se je začela tlakovana ploščad na trgu. Prehod je bil vdrt, zato je v njem skoraj vedno, razen ob zelo sušnih dnevih, stala voda. Že več ljudi se je tu poškodovalo, vendar župan še ni našel časa in sredstev, da bi pot popravil. Marko me je še vedno gledal, ko ga je na ledu spodneslo in je padel vznak. Zaslišala sem top zvok, ko je z glavo udaril ob trd led. Srce v prsih mi je poskočilo.

Moj sin se je začel tresti. Udarec je povzročil napad krčev, ki so bili najmočnejši do sedaj. Ko sem prihitela k njemu, sem pokleknila in ga poskušala zaščiti, vendar je bilo nemogoče, ker mu je telo strašno premetavalo, kot bi ga stresala nebeška strela. Z obema rokama in nogama je zamahoval po zraku, trup pa se je premikal v ponavljajočih se krčih. Oči so se mu obrnile, iz ust mu je polzela gosta bela pena in iz njegovih prsi je prišel globok izdih. Barbara mi je na drugi strani pomagala in skupaj sva popolnoma otrdelo telo obrnili na bok. Objela sem ga in čez nekaj trenutkov ugotovila, da ne diha.

»Dihaj, otrok moj, dihaj!« sem začela kričati. Krči so se počasi umirjali in postajali šibkejši.

Napad je minil. Ni bil daljši kot ponavadi. Markovo telo se je sprostilo, roke in noge so se umirile, oči pa so ostale odprte.

»Marko, dihaj,« sem rekla še enkrat, ko sem počasi dojemala, kaj se je zgodilo. Pričakovala sem, da bo zajel zrak, tako kot je vedno po hujših napadih. Čakala sem. Zdaj zdaj bo vdihnil. Potem ga bom odnesla domov v posteljo in ga toplo pokrila. Ko se bo naspal, bo bolje. Samo da začne umirjeno dihati. Vendar Marko ni vdihnil. Nič se ni zgodilo. Zajela me je grozljiva panika. Začela sem ga stresati in ga klicati. Saj bo, samo še malo. Pa ni bilo. Ležal je tam, brez življenja, s široko odprtimi očmi. Iz prsi se mi je izvil strašen krik. Barbara je poiskala njegovo roko in s prstom preverila utrip. Odkimala je.

Roke so se mi tresle, ko sem mu odprla usta in začela pihati vanj. Zraven sem ga stresala in klicala. Ni se zbudil. Barbara me je gledala s solznimi očmi, s trga so pritekli ljudje, ki so slišali moje kričanje, jaz pa sem nerodno oživljala svojega otroka. Ne odhajaj, sin moj, dihaj. Ni še prišel tvoj čas, dihaj. Rada te imam, Marko, dihaj. Ne zapuščaj me, otrok, dihaj. Vdihni, prosim, prosim. Dobri Bog, ne jemlji ga k sebi, prosim. Ne tako, ne sedaj. Marko, najraje te imam na svetu. Dihaj. Dihaj. Dihaj. Slišala sem šepetanje okoli sebe, nekdo je naglas zajokal. Markov obraz je postajal vedno bolj bled, ustnice so mu počasi pomodrele. Začutila sem roke na ramenih. Pustite me. Moj otrok ni mrtev. Ne more biti mrtev. Star je šele pet let.

Dolgo dolgo sem svojega otroka poskušala spraviti k življenju. Dokler nisem začutila, kako se mu ohlaja telo. Prišel je oče Jožef in nad njim s kretnjami naredil križ. Zbrani okoli so molili, jaz pa sem končno odnehala. Objela sem Markovo mrtvo telo in ga vzela v naročje. Takrat se je priplazila gosta tema in se ovila okoli naju. Moj sin je bil mrtev. Spoznanje je prišlo v obliki tako strašne bolečine, da sem mislila, da me bo presekalo na pol. Ni hujše bolečine, kot je ta, da izgubiš otroka. Čeprav ni bilo nič nenavadnega, da so otroci umirali in smo večkrat kakšnega pospremili na pokopališče, je za mater bolečina neopisljivo huda. In nikoli ne gre stran. Sčasoma, z leti lahko pojenja, vendar je vedno tam, zakopana globoko v ženskem drobovju, da se oglaša in opominja, da je nekoč živelo bitje, ki je prišlo iz tvojega telesa in ki si ga ljubil bolj kot vse na svetu. Tema, ki se je zgrnila nadme v trenutku, ko je umrl moj sin, se ni nikoli popolnoma razkadila. Ne vem, kako sem preživela tisti dan, kako sem prespala noč. Kje sem sploh bila? Me je domov odvedel oče? Kdo je odnesel Markovo telo, da ga je pogrebnik spravil v krsto? Od pogreba se spominjam samo, kako je krsta drsela v zemljo in kako sem si zaželela, da bi lahko odšla z njim. Nekdo me je trdno držal. Prah si in v prah se povrneš. V imenu Očeta in Sina in Svetega duha. Amen.

Pol leta po Markovi smrti je domačin, ki se je vrnil z vojne, prinesel vest, da je Andrej padel nekje na Nemškem. Bila sem otopela. Ničesar nisem čutila.





V.


ZAČETEK NOVEMBRA 1634

Nekega hladnega jesenskega popoldneva sva se z Johannom kot že nekajkrat poprej srečala pred spodnjo grajsko kletjo.

»Danes ne greva noter,« se je zasmejal.

»Kam pa?« sem vprašala, ga objela in poljubila. Vsakič sem mu takoj, ko sem ga zagledala, skočila v objem. Tako lačna sem bila njegove pozornosti in nežnosti, da se nisem mogla obvladovati.

»Danes te peljem nekam na lepše. Pridi.«

Prijel me je za roko in me vodil po v zemljo vdelanih kamnitih stopnicah proti grajskem obzidju.

»Greva na grad?«

Johann je smeje prikimal: »Baron Inocenc, njegova žena, baronica Kristina in oba njena fanta so se včeraj odpravili v Mosconov grad Bishaz in jih kakšen teden ne bo.«

»Kako pa se je tebi uspelo izmuzniti?«

»Saj sem ti že povedal, da sem svobodnjak. Sicer ne bi imel nič proti, da bi si ogledal grad in njegovo okolico. Baron ga je na vso moč hvalil in me vabil. Menda je zelo blizu Hrvaška in potem Vojna krajina, ampak zdaj me ne bi nič premaknilo od tebe.«

Stopnice so presekale nizko obzidje in znašla sva se na poti, dovolj široki za kočije, ki se je vzdolž obzidja vila do grajskega vhoda. Levo je vodila proti gradu, desno pa do grajskega hleva, kjer so tisti konji, ki jih je baron pustil doma, glasno zarezgetali, ko so zaznali najino prisotnost. Johann se je igraje povzel na obzidje, čeprav je bil breg pod njim strm in nevaren. Stekel je po obzidju in me počakal na tlakovanem dvorišču pred grajskim pročeljem. Nasproti vhoda je bila nad breg vzidana ploščad, ki jo je varovala stilizirana kamnita ograda. Od tam je bilo mogoče s pogledom objeti ves trg in reko, ki se je počasi in mirno valila proti jugovzhodu. Na drugi strani reke so Lichtenwald varovali visoki hribi, obrasli z gozdovi, ki so se zdeli skoraj neprehodni. Stopila sem na ploščad, se naslonila na ogrado in pogledala napis nad vhodom. Spomnila sem se Valentina Webra, kako je govoril, koliko časa se je baron Inocenc pravdal za grad. Škofje v Salzburgu se mu niso bili pripravljeni kar tako odpovedati. Da bi pomiril svojega nemirnega duha, je dal napis, da potrpljenje premaga vse, vklesati naravnost nad grajski vhod. Vrata, ki so vodila na notranje grajsko dvorišče, so bila masivna, okovana, na sredi pa je bila pritrjena velikanska bakrena kljuka. Dva mogočna kamnita leva sta sedela na vsaki strani vhoda in v sprednjih šapah držala grb rodbine Moscon.

»Pridi. Pohiteti bova morala. Ne bi rad, da bi naju zasačil kdo od služabnikov ali stražarjev,« je rekel Johann.

Še nikoli nisem bila znotraj grajskih zidov, zato sem previdno vstopila na notranji vrt. Kar sapo mi je vzelo, tako sem bila navdušena. Notranje dvorišče je bilo tlakovano in obdano z arkadami, ki so povezovale vse štiri vogalne stolpe. Sredi dvorišča je stal kamnit vodnjak z bronastim nadstreškom. Johann me je povlekel k najbližjemu od stopnišč, ki so vodila v gornje nadstropje. Stopnice je nekoliko že zdelal zob časa, zato nama je na kamnih drselo. Smejala sva se kot dva otroka, hkrati pa pazila, da se ne bi prikazal kdo od Mosconovih ljudi. Stekla sva po hodniku nad arkadami, od koder so številna vrata vodila v notranjost grajskih zidov. Ustavila sem se samo toliko, da sem pokukala čez rob dol na dvorišče, Johann pa me je dvignil in odnesel v svoje prostore.

Njegova velika soba je bila obložena z lesenim opažem. Okna so gledala na jug proti trgu in reki.

»Takoj bova lahko slišala, ali se kdo približuje gradu,« je dejal.

Ob eni od sten je stala postelja, ki je bila visoko dvignjena od tal, nasproti pa miza s predalniki in ob njej stojalo za posodo z vodo. Sedla sem na mehke odeje na postelji in si za trenutek zaželela, da bi se rodila kot plemkinja. Da bi imela tako mehko posteljo z veliko odejami in blazinami. Zjutraj bi mi služabnica prinesla svežo vodo z vodnjaka, jaz pa bi se lahko umila kar v svoji sobi, kjer bi se potem, ko bi preizkusila vse obleke različnih barv s krinolino, opazovala v velikem ogledalu z okrašenim srebrnim okvirjem. Umetelni životci bi moje telo spremenili v peščeno uro. Imela bi svojo spletično, ki bi mi vsak dan česala lase, da bi bili še bolj bujni in svileni, vanje pa bi vpletala rožnate trakove. Včasih bi nosila visoko speto pričesko in tiaro z biseri. Lahko bi ure in ure sedela ob oknu in brala knjige, ki jih je imel baron v knjižnici. Ne bi me zeblo, ker bi drugi poskrbeli, da ogenj v peči v hladnih mesecih ne bi nikoli ugasnil. Zaradi lesenih opažev na stenah bi mi bilo pozimi toplo, poleti pa prijetno hladno. Zvečer bi se potopila v sveže rjuhe in tople pernate odeje.

»Kam si odtavala, ljuba moja?« je vprašal Johann in me pobožal po obrazu. Njegova roka je bila mehka in topla. Poljubila sem njegovo dlan.

»Kdo sploh si, Johann? Nič mi še nisi povedal o sebi, čeprav sem se ti vsa predala. In zaradi tega me vsako noč grize vest,« sem rekla.

Sklonil se je k meni, da me je objel njegov sladki vonj: »Zakaj bi te pekla vest? Ali ni to, kar imava, nekaj čudovitega?«

»Do nikogar še nisem čutila tako kot do tebe. Vendar me je strah. Poročen si in strah me je dneva, ko boš odšel. Kar se bo zgodilo verjetno še pred božičem. Zelo dobro vem, da ne boš izbiral med menoj in svojo bogato ženo.«

»Kako pa ti veš, kaj bi jaz izbral?«

Pomenljivo sem ga pogledala. Bila sem zaljubljena in želela sem si, da bi lahko še dolgo ostala v omamnih oblakih, zaradi katerih je bila resničnost veliko bolj znosna kot sicer, vendar nisem bila neumna. Zavedala sem se, kaj počnem, in strah me je bilo, da bi me zapustil, vendar sem vsakič odrinila take misli, ker so boleče motile mojo srečo. Pa so se vztrajno plazile nazaj. Kaj bom potem, ko bo Johann odšel? Bom lahko prenesla še to izgubo?

Johann je sedel poleg mene, me objel in rekel: »Kaj te zanima?«

»Od kod prihajaš?«

»Iz Prassberga. Tam imamo nekaj zemlje in en manjši grad. Nič tako velikega kot Mosconi.«

»Posest je zdaj tvoja?«

»Moja je. Po očetu sem jo dobil, ko sem se vrnil iz vojske. Moja sestra je še tam in skrbi, da so polja obdelana in da kmetje plačujejo davke.«

»Kdaj si šel v vojsko?«

Johann je zavzdihnil: »Ah, mladostna navdušenost. Ko sem slišal, da je vodenje cesarjeve armade prevzel Wallenstein, sem se sam javil. Takrat smo šli daleč na sever do Braunschweiga, kjer smo tolkli po luterancih. Saj smo jih pregnali, ampak žrtve so bile ogromne.«

»Moj mož je šel v vojno. Pred dvema letoma. In še nekaj moških s trga. Vrnil se je le eden, ki nam je povedal, da so druge pokopali nekje na severu,« sem zamišljeno rekla.

»Ko vidiš, kako možje umirajo, ker so jih prebodla kopja ali presekali meči ali pa so bili preblizu topovskih krogel, te strese do kosti. Takih prizorov nikoli ne pozabiš.«

Prijela sem ga za roko in si jo ponesla k prsim. Nisem si želela predstavljati grozot, ki jih je videl v vojni in ki jih je verjetno doživel tudi Andrej. Le kaj si je mislil moj pokojni mož, ko se je znašel sredi bitke? Tako navdušeno je odšel tisto jutro, ne vedoč, da se podaja v smrt.

»Potem si imel srečo, da si preživel,« sem rekla.

»Hja, bolj sem imel srečo, ker sem se boril na konju. Pešaki s kopji so jo najhuje skupili. Ampak Wallenstein se ni preveč oziral na žrtve. Pomembno je bilo, da smo Dance spravili na kolena. In vse tiste nemške protestantske dežele, ki so se upirale cesarju.«

Tesno sem se privila k njemu. Nisem si želela pogovarjati o vojni. Ne zdaj.

»V polku sva bila skupaj z Rudolfom Herbersteinom,« je govoril naprej, »star možakar je bil pobožen kot Sveti Benedikt in je s seboj pripeljal četo dobrih sto vojakov. Še zdaj se spomnim, kako je tulil in mahal z mečem. Njegovi možje so bili bolj kmetje kot vojaki, on pa jih je kar naprej zmerjal in govoril, koliko bo kakemu odškrtnil od plačila, ker niso hoteli v prve bojne vrste. Potem pa je ravno on končal kot zadnji pes. Ne bi se čudil, če ga je pokončal kar nekdo od njegovih.«

»Si tako potem zvedel za vdovo baronico?« sem ga vprašala in takoj nato obžalovala, ker sem vedela, da me bo njegov odgovor bolel.

»Herbersteinove posesti na Štajerskem niso bile nobena skrivnost. Rudolf se je rad pohvalil z vsemi svojimi gradovi in dohodki, ki jih je dobival od tlačanov. In z bratom Sigismundom, ki je bil baje škof v Laibachu. Kristina je bila že njegova tretja žena. Prvi dve sta bili jalovi, Kristina pa mu je končno rodila dediča, in to kar dva sinova. Čeprav,« zdaj je malce stišal glas, »se je šušljalo, da nista Rudolfova.« Zasmejal se je: »Baronica morda le ni tako krepostna, kot se želi pokazati. Tudi sam se že nekaj časa trudim najti kakšno podobnost med starim Herbersteinom in dvojčkoma.«

Prijel me je za brado in približal moj obraz svojemu: »Glej, poroka s Kristino je bila, priznam, koristna. In tudi ne morem reči, da mi je kaj hudega. Zato da se ji vsak teden pridružim v postelji, mi je prepustila upravljanje vseh Herbersteinovih posestev, ki prinesejo dovolj denarja, da živim tako, kot hočem.«

»Da lahko svobodno jahaš in iščeš ženske, kot sem jaz,« sem užaljeno dejala.

Nasmehnil se je in me poljubil: »Ti si ena in edina, draga moja. Nisem noben svetnik, vendar si me popolnoma prevzela. Pa saj to veš. Veš, da si lepa, zelo lepa. Vse na tebi je lepo.« S prstom je drsel po jamici pod mojim vratom in se vse bolj približeval brazdi med dojkama.

Zresnil se je: »Ampak pod temi jedrimi prsmi se skriva bolečina. Imam prav?« Glavo sem mu položila na rame.

»Včasih se mi zdi, da se bom utopil v modrini tvojih oči. Toliko vode je v njih,« je spet spregovoril.

»Tudi jaz imam spomine, ki so boleči,« sem zašepetala, »najhuje je bilo, ko sem pokopala svojega otroka.« Nekaj časa sva bila oba tiho.

»Kdaj je bilo to?«

»Več kot eno leto bo že.«

»Že prvič, ko sem te zagledal tam pri reki, sem začutil, da te je nekaj moralo zlomiti. Čeprav želiš dajati občutek, da si močna, sem takoj vedel, da si globoko v sebi nežna in krhka. Tako nežna in krhka, da bi te lahko zdrobil v dlani.«

Presenečeno sem ga pogledala, on pa je rekel: »Seveda tega ne bom nikoli storil.«

»Nisem še prebolela sinove smrti,« sem dejala, »prosim, ne prizadeni me. Ne vem, kako bi to preživela. Preveč si se mi usedel v srce.«

Zazrl se je vame in me božal po laseh: »Nikoli te ne bom prizadel.«

»Obljubiš?«

»Obljubim.«

Morala bi vedeti, da take obljube ne bo nikoli držal. Pa mi je bilo vseeno, ker sem si želela samo, da bi trenutek, ko se mi je približeval z ustnicami, trajal in trajal. Nisem se spraševala, ali mu zaupam, tako zelo sem si želela njegove bližine, toplote njegovega telesa in besed, ki mi jih je šepetal v uho. Dvignil me je iz brezna tope melanholije in brezsmiselosti in spet sem postala ženska. Zaželena ženska. Če sem se doma pogledala v ogledalo, nisem več videla sence, ampak sebe s skladnimi potezami, svetlomodrimi očmi, visokimi ličnicami in polnimi ustnicami. Lase sem imela spuščene, da so mi v valovih padali na obraz. Iz globin spomina so prihajale podobe, ko sem še kot neporočeno dekle hodila po trgu in nisem skrivala zadovoljstva, ko so se za menoj obračale skoraj vse moške oči. Tudi od tistih, ki so imeli doma ženo in kopico otrok, ali pa od takih, za katere ne bi več pričakoval, da jih vznemiri vonj po ženski. Andrej je bil moj prvi in edini moški do sedaj. Vendar me ni tako vznemiril kot Johann, pri katerem sem se počutila, kot da sem se zbudila iz globokega spanja. Z njim sem odkrivala užitke in meje svojega telesa. Ljubljenje z njim je hitro postalo potreba, odvisnost, brez katere si nisem več znala predstavljati življenja.

»Želim si te,« je rekel in segel po meni. Vstala sem. Prav počasi sem sredi sobe odvrgla oblačila, ki sem jih imela na sebi. Ko je odpadla še tunika, sem se pogledala v velikem ogledalu, ki je stalo na lesenem stojalu pri toaletni mizici. V srebrn okvir so se ujeli popoldanski sončni žarki. Stala sem tam, gola in se občudovala v odsevu. Imela sem svetlo, skoraj belo kožo in lepo zaobljene boke ter visoko dvignjene, polne prsi z majhnimi rožnatimi bradavičkami. Johann me je nekaj časa opazoval, nato pa se mi je pridružil in me objel od zadaj.

»Poglej naju,« sem rekla in še vedno gledala v ogledalo. Moški za menoj je bil širokih ramen s predirljivimi rjavimi očmi in rahlo zabrisanim temnejšim robom na obrazu, do koder mu je rasla brada. Poljubil me je na ramo in me pobožal po prsih.

Prijel me je za nadlakti in me močno potisnil proti steni. Najprej sem bila presenečena nad surovo močjo, potem pa me je oblil val neznosnega poželenja. Dvignil mi je roke, me s pestmi stisnil za zapestja in se od zadaj zarinil vame. Slišala sem njegovo globoko dihanje, ki se je spremenilo v glasen izdih, ko se je umaknil. Obrnila sem se in pustila, da se je topla tekočina razlila po mojih nogah.

»Pridi, greva pod odeje,« je rekel, ko se je slekel, «mrzlo postaja.«

Dnevi so bili res že bolj hladni in ob večerih sta oče in Jurij podkurila v ognjišču, da je ogenj gorel še dolgo v noč. V Johannovi sobi je bila peč, vendar ni bila zakurjena.

Šla sva v posteljo in se pokrila z debelimi odejami. Začel me je žgečkati, in ker sem se smejala na ves glas, mi je čez glavo potegnil odejo. Hitro je postal spet trd. Splezal je name.

Odrinila sem ga in se prevalila nanj. Sedla sem in ga usmerila vase, da je lahko vstopil še globlje. Ko sem se začela topiti v nasladi, mi je ušlo: »Rada te imam, Johann.«

* * *

Ležala sva drug ob drugem, tesno objeta.

»Mi boš povedala o svojem sinu?« je vprašal.

»Bom, samo ne zdaj. Zdaj bi rada samo bila. Tukaj. S tabo.«

Ni silil vame. V postelji je bilo prijetno toplo in Johann me je božal po hrbtu. Skozi okno sem opazovala nebo, ki se je počasi barvalo v rdečkaste odtenke zahajajočega sonca. Rada sem imela jesenske večere po sončnih dneh, ko so se med oblaki razpršili zadnji sončni žarki in se v rdečih, rumenih in rjavih barvah razlivali po gozdovih. Ob takih večerih sem Marku rekla, da sveti Miklavž peče piškote. Kako nestrpno je čakal nanje. Takrat sem pri trgovcu naročila več sladkorja kot ponavadi.

Po nekaj minutah sva zaslišala čudne glasove. Po vratih, ki jih je Johann sicer trdno zaprl in zapahnil, je nekaj praskalo. Oba sva se zdrznila. Potem je nekaj zacvililo.

»Ah, to sta Liza in Beta,« je rekel Johann, skočil iz postelje, si ogrnil eno od odej in odprl vrata. V sobo sta pritekla dva manjša psička, eden rjav, drugi siv z dolgimi ušesi. Eden od njiju je navdušeno zalajal.

»Liza, tiho.«

Zlezla sem iz postelje in si še sama ogrnila odejo. Psički sta stekli k Johannu, mahali z repoma in se mu začeli muzati okoli nog. Sivo sem vzela v naročje in jo začela čohljati za ušesi.

»To je Liza,« mi je povedal Johann in pokazal na psičko v mojem naročju.

»Kako sta ljubki.«

»Baron ju je hotel imeti za lov, pa se do sedaj še nista kaj prida izkazali. Namesto zajcev mu raje prinašata palice in skačeta v potoke. Pa ju je podaril dvojčkoma.«

Zdaj sem se spomnila, da sem Riko pustila na dvorišču pred Trubarsko kletjo. Vedela sem, da ne bo šla nikamor, vendar se mi je zdelo, da je že dovolj pozno.

»Kdaj te bom spet videla?« sem ga vprašala, ko sem se začela oblačiti.

»Lahko že jutri, moja lepotička. Barona in njegovih še nekaj dni ne bo.«

Začutila sem sladko olajšanje, ker sem tako težko zdržala brez njega. Najina srečanja sicer niso bila redka, vendar jih je Johann precej strogo odmerjal in skrbno pazil, da ga ne bi kdo videl z menoj. Kaj bi se zgodilo, če bi izvedela baronica Kristina? Bi ga zapustila? Odrinila sem misli, ker sem vedela, da bodo kasneje, ko bom že ležala v svoji postelji, spet prikljuvale na dan.

Johann je odprl vrata: »Liza, Beta, gremo, ven.« Psički ga nista preveč ubogali, zato je vsako posebej odnesel pred vrata. Obe sta začeli glasno cviliti.

»Joj, še služabnike bosta priklicali,« je zagodrnjal, »počakaj, ju bom odnesel v drugo sobo.«

Ko sem bila sama v sobi, sem sedla za mizo, ki je stala nasproti postelje. Na njej je bil črnilnik s peresom, povečevalno steklo in manjša žepna ura, ki je kazala, da je ura že skoraj šest. Odprla sem prvi predalnik, ki je bil prazen. V drugem pa je bil preganjen, na gosto popisan list. Ko sem ga razprla, sem ugotovila, da je nekdo zavzeto vadil svoj podpis. Zelo hitro mi je postalo jasno, da se je podpisoval Johann. Baron Johann Savinšek.

»Pridi,« me je poklical, ko je odprl vrata. Po prstih sva tiho stekla po hodniku nad arkadami. Ena od soban v nasprotnem traktu je bila odprta. Mimo vhoda je šla postava v zeleni obleki. Johann me je prijel in oba sva se potuhnila za ogrado. Ko sva zavila na stopnišče, sva nenadoma zagledala nekega stražarja v zelenem suknjiču, ki se je z notranjega dvorišča ravno namenil gor po stopnicah.

»Prekleto,« je siknil Johann. Stražar naju še ni videl, zato me je Johann odrinil nazaj na hodnik in odhitel navzdol po stopnicah.

»Luka!« je poklical stražarja, »dobro, da sem vas videl. Ali ste poskrbeli danes za Friderika?«

Stražar je začel nekaj jecljati, Johann pa je dejal: »Saj sem vam rekel, da naj mu hlevar pripravi dodatno merico ovsa. Jutri grem že zgodaj na ježo.«

»Oprostite, gospod, ne spomnim se, da bi mi kaj rekli,« je začel stražar.

Johann ga je prijel za nadlaket in ga obrnil, da sta oba stopila s spodnje stopnice.

»Pojdite z mano, Luka. Vam bom pokazal. Da boste znali sami. Ker vam bom gotovo še kdaj naročil. Ali ste ga sploh že videli? Takega konja?«

Stražar je nekaj mrmral, Johann pa ga je spretno povlekel preko dvorišča in skozi glavni vhod. Ko ju nisem več slišala, sem stekla po stopnicah, po tlakovanem dvorišču, mimo vodnjaka, kjer je zdaj stalo več veder, napolnjenih z vodo, hitro skozi na široko odprto pročelje in po široki poti navzdol. Pred seboj sem videla Johanna in stražarja, kako stopata proti konjušnici, jaz pa sem s poti zavila desno na kamnite stopnice, skozi odprtino v obzidju in do grajske kleti, kjer se je na spodnjem dvorišču mirno pasla Rika. Ko me je zagledala, je dvignila glavo in zahrzala.

»Tiho, Rika, ne zdaj,« sem ji rekla, stopila v streme in odjahala z grajskega griča.

* * *

Ko sem se iz gozda približala vznožju hriba, sem tam zagledala Marino. Vračala se je iz gozda, ker je imela v rokah košaro, polno kostanjev. Videla me je prva in mi pomahala.

»Si bila na gradu?« je pomenljivo vprašala. »Mislila sem, da bo baron nekaj dni odsoten.«

Spravila me je v hudo zadrego. Mrzlično sem premišljevala, kaj naj ji odgovorim. Res ni bilo redko, da sem z Riko jahala na grič, vendar mi laž tokrat ni šla najbolj z jezika.

»Kaj pa si počela tam?« je še kar naprej spraševala. Morala sem zardeti do ušes.

»Marina, saj ne vem, ali ti lahko povem,« sem končno izdavila.

Prijateljica je bila presenečena: »Kaj? Imaš skrivnost? Povej, povej. Saj veš, da meni lahko zaupaš.«

»Nekaj čudovitega se mi je zgodilo,« sem začela, potem ko sem se v mislih prepričala, da je Marina vredna zaupanja. Poznali sva se že od malih nog in druga drugi zaupali. Kadar mi je kaj ležalo na srcu, sem raje kot k spovedi šla k Marini. Večkrat sva se skupaj smejali in jokali, Marina me je tolažila več mesecev po tem, ko smo pokopali mojega sina, v tem času pa sta v vojni padla tudi oba najina moža. Ker sva imeli druga drugo, sta bili izguba in bolečina znosnejši.

Razjahala sem in stopila k prijateljici: »Pred nekaj tedni sem na jasi ob reki srečala viteza Savinška.« Zdaj nisem mogla več molčati in sem ji povedala. Marina je poslušala z odprtimi usti.

»Prosim te, ne povej nikomur. Nikomur,« sem jo rotila.

Košaro je postavila na tla in me objela: »Greta, saj veš, da sva krvni sestri.« To je govorila, ker sva si nekoč s porezanimi krvavimi dlanmi segli v roke in se zaobljubili, da bova vedno varovali najine skrivnosti.

»Ampak pazi, da vaju kdo ne vidi. Posebej baronica. Zadnje dni je precej časa prebila na trgu. Pri meni je že naročila celo balo vijoličastega žameta, mesar pa vsako jutro zanjo shrani najlepša rebrca,« je rekla.

Že samo govorjenje o Johannovi ženi me je spravljalo v slabo voljo: »Včasih se počutim slabše kot priležnica. Ampak vse v meni kriči po njem. Ko sem njegova, pozabim na ves svet. Res pa Johann zelo pazi, da baronici ne bi prišlo kaj na uho.«

»Le katera ženska ti ne bi verjela,« se je zasmejala Marina, »saj se vsaki, ki ga vidi, zatresejo kolena.«

Potem se je zresnila: »Slišala sem, da je goreča katoličanka. Zato gre vsako popoldne ob šestih k maši v našo cerkev. Si misliš? Grajska kapela v spodnji kleti ji očitno ne ustreza, ker so bili heretiki toliko časa v njej.«

Pomislila sem, da mora name paziti sama božja previdnost, da Kristine Herberstein še nisem srečala. Ne samo, da ji kradem moža, še herezije bi me lahko obdolžila, če bi vedela, da sva z očetom brala prepovedane knjige.

»Ne skrbi, Greta. Prav zavidam ti, da veš. Ampak sem na nek način tudi vesela zate. Toliko časa si jokala za Markom, da si bila le še senca same sebe. Saj si se res spremenila.« Uščipnila me je v lica.

»Vsa si rožnata in cvetoča.«

»Ne smej se, prosim. Rada ga imam.«

Prijela me je za roki: »Ne govori tega. Uživaj z njim, dokler lahko. Vendar ga ne smeš imeti rada. On je baroničin mož in bo to tudi ostal. Ne zapletaj se z njim pregloboko, ker boš morala celiti še eno rano. Kot da jih nisi imela že dovolj. Pripravi se na to, da ga boš morala pozabiti.«

Ob njenih besedah so mi v oči privrele solze. Johann ni tak, sem si mislila, ne bo me zavrgel kot navadno pocestnico. Saj mi je obljubil, da me nikoli ne bo prizadel. Obljubil mi je.

Zadrgetala sem, ker so bili jesenski večeri že hladni. Marina me je objela in si snela plet. Ogrnila mi ga je okoli ramen, vzela košaro in mi rekla: »Poglej, koliko kostanja sem nabrala. Tudi za vse vas ga bo dovolj.«

* * *

Naslednje dni sem vsako popoldne jahala na grajski grič, kamor me je prišel iskat Johann, ko se je prepričal, da so se tisti služabniki, ki jih je baron Moscon pustil v gradu, umaknili v svoje prostore. Ljubila sva se v njegovi postelji, včasih pa sva po strastnem ljubljenju zaspala. Takrat sem se stisnila k njemu tako tesno, kot sem se le mogla. Da naju ne bi izdali, sva v sobo dovolila tudi obema psičkama, ki sta mi prirasli k srcu. Občutek je bil prijeten in varen, zato je vsak večer, ko sem se morala odpraviti domov, butnil vame kot kamnit zid. Doma me še vedno niso nič spraševali, ko sem vsako popoldne izginila. Tako so minevali dnevi, dokler se Mosconi s Kristino Herberstein in njenima otrokoma niso vrnili v grad. Takrat mi je Johann rekel, da se nekaj dni ne bova mogla videti, ker sta si tako njegova žena kot baron zaželela njegove pozornosti. Seveda mi je bilo hudo.

»Poskušaj razumeti,« je rekel Johann.

Da ne bi bilo preveč sumljivo, sem z Riko še vedno hodila na popoldansko ježo.

* * *

Nekega popoldneva se je pri nas oglasila Suzana, ki se je ravno vračala od obiska pri neki nosečnici z Loga. Njen obisk nas je presenetil, saj je hebanka prihajala samo k nosečim ženskam in porodnicam. Pred pragom si je sezula blatne čevlje in v izbo stopila s svojo veliko torbo. Na rokah je imela posušene madeže od krvi, s predpasnikom, ki je bil tudi krvav, pa si je obrisala potno čelo.

»Suzana, se je kaj zgodilo?« je vprašala mama in ji takoj ponudila stol. Suzana se je utrujeno sesedla in segla po kozarcu vode, ki je stal na mizi.

»Vedno težje je, Marija. Vsako leto je težje. Nisem več mlada, ženske pa rojevajo tako, kot so takrat, ko sem od pokojnega župana dobila dovoljenje za babištvo. Vse bi še šlo, če me ne bi tako prekleto bolele roke.« Pokazala je dlani z odebeljenimi členki na prstih.

»Pri Prečnikovih na Logu se je danes rodil sin. Ne vem, ali sem se zmotila ali pa res še ni bil čas. No, otrok je prišel narobe obrnjen in komaj mi ga je uspelo rešiti. Dolgo je trajalo, da je zadihal. Stari Prečnik je bil tako nejevoljen, da mi na koncu ni hotel plačati. Komaj sem ga prepričala, da mi je izročil tisti hlebec kruha in zeljno glavo.« Pokazala je na svojo polno torbo.

»Morda bi bilo dobro, da si najdeš vajenko,« je rekla mama, nekaj časa razmišljala, nato pa s prstom pokazala name. Stala sem pri ognjišču in mešala po juhi iz korenja, kolerabe in ostankov piščančjega mesa.

»Zakaj ne vzameš Grete?« Kar poskočila sem od presenečenja. Tudi Suzana je bila presenečena, vendar je takoj začela kimati.

»Morda pa res.«

»Dobra ženska je in bila je že zraven pri porodu. Zna brati in pisati, kar bi ti lahko tudi pomagalo. Saj verjetno nosiš župniku imena otrok za vpis v krstno knjigo,« je govorila mama.

»Kako se ti zdi, Greta?« je vprašala Suzana. »Res bi lahko bila moja vajenka. Kdo ve, koliko časa bom še lahko opravljala svoj poklic. Vse moje punce so poročene in s kopico otrok, ki jih vsake nekaj mesecev spravljam na svet. Ti pa se mi zdiš tako razmišljujoča in preudarna.«

Nisem še odgovorila, ko se je oglasila mama: »Boš lahko uporabila vse tisto znanje, ki ti ga je oče toliko let vlival v glavo.« Potem se je obrnila k Suzani: »Ivan si je dal veliko opraviti z njo. Ko se je vrnil, je bila stara osem let in od takrat sta vsak večer čepela za mizo. Ko sem ga spraševala, zakaj to počne, mi je vedno odvrnil, da njegova hči ne bo nevedna dekla. Z Jurijem je tudi nekaj poskušal, ampak se fant ni kaj prida izkazal, za dvojčici pa mu je že zmanjkalo zagona.«

»Potem je skrajni čas, da se odločiš za kakšen dober poklic,« je dodala Suzana. »In kateri od njih je bolj cenjen kot poklic hebanke? Da na svet prinašamo novo življenje. No, res se kdaj zgodi, da se otrok rodi mrtev ali pa zaradi skaženosti umre takoj po rojstvu. Ampak to je božja volja. Kdo smo mi, da bi lahko oporekali Bogu?«

Misel, da bi postala pomočnica trške hebanke, mi je bila všeč. Z zaslužkom bi doma lahko prispevala k stroškom, ki jih je imel oče vsak mesec. Doma res nisem sedela križem rok, vendar sem se počutila neprijetno, ker sem kot odrasla ženska živela pri starših. Oče me ni hotel takoj po Markovi smrti oddati v zakon. Zdaj pa sploh nisem mogla pomisliti na to, da bi se poročila. Kako bi po tem, kar se mi je dogajalo z Johannom, sploh lahko prenesla drugega moškega ob sebi. Da bi se začela učiti pri Suzani, bi mi kupilo čas, dovolj časa.

»Prav rada sprejmem,« sem rekla.

»Krasno. Potem je urejeno,« je bila vesela mama.

Suzana se je nasmehnila: »Kar čim prej bova začeli. Da ugotovim, ali si za tako delo. Ni lahko, veš. In tudi ni vedno prijetno. Veliko porodov boš morala dati skozi, če boš res želela postati hebanka.«

»Prav,« sem se strinjala, »se bom potrudila, da te ne razočaram.«

Suzana si je pomela roke s skrivenčenimi prsti: »V petek pred deveto zjutraj se oglasi pri meni. Ob desetih sem dogovorjena pri Lilekovi Katarini.« Bila je moja prijateljica Katarina, ki ji je postarani mož Mihael naredil že četrtega otroka.

»Boš šla z menoj,« je odločila Suzana in vstala. Ob tem je zajavkala, ker jo je zabolel križ. Vzela je torbo in stopila k vratom.

»Menda so bile že napisane knjige o babištvu,« sem zaklicala za njo.

Ustavila se je in me osuplo pogledala: »Vse, kar imam jaz, so izkušnje, draga moja. Kakšne knjige neki. Še nikoli v življenju nisem prebrala niti vrstice.« Povesila sem pogled, ker sem se počutila nekoliko trapasto. Saj tudi moja mama ni znala brati.

»Ampak vidim, da mi bodo tvoje sposobnosti prišle še kako prav,« se je zdaj zasmejala Suzana in zaradi bolečin v križu upognjeno zapustila izbo.

* * *

Zvečer mi je oče povedal, da ga je baron Inocenc prosil, če se lahko srečata na gradu.

»Ko je bil v Bishazu, je slišal, da je Brennerjeva komisija vse bližje Spodnji Štajerski. Valentina ni več, zato se je obrnil name,« je rekel oče. »Povabil me je v svojo knjižnico, da pregledava, katere knjige bi bilo dobro skriti. Če jih najdejo, jih bodo uničili, zažgali.«

»Se ti ne zdi nevarno, da bi bil zraven?« sem ga vprašala.

»Greta, knjige so znanje in znanje je bogastvo. Uničevanje knjig je strašen zločin za človeštvo. Kako bi te lahko naučil brati, če ne bi imela knjig? Kako bi te lahko naučil pisati in razmišljati brez knjig?« je odgovoril oče. »Vsakdo bi moral kdaj dobiti kakšno knjigo v roke. Sedaj ko imamo papir in tiskarske stroje, bi morala biti vsaj Biblija v vsaki hiši.«

Oče je stišal glas: »Preden je neki Nemec odkril tiskanje, so knjige prepisovali menihi v samostanih. Le posvečeni so imeli dostop do njihovih skriptorijev, kjer so vsak dan namakali peresa v črnilo in na pergamente prepisovali knjige, ki jih je cerkev nagrabila po vsem cesarstvu. Znanje, ki bi moralo pripadati vsem, je pred svetom skrivala v zapahnjenih samostanskih knjižnicah in ljudi puščala nevedne. Lahko jim je trosila neumnosti o odpustkih, peklu in o tem, da je le cerkev tista, ki lahko razlaga Sveto pismo. Vsak vladar ima najraje neuke podložnike. Takim je lahko vladati in jim napoditi strah v kosti. Ljudje postanejo nepredvidljivi, če začnejo razmišljati z lastno glavo. Zato pa je bil Luter taka grožnja. Še posebej, ker je zagovarjal maševanje v jezikih, ki jih govorijo navadni ljudje, in prevajanje Svetega pisma, da si ga lahko prebere vsak sam. Za cerkev ni hujšega kot človek, ki si ustvari svoje mnenje, ki postavlja vprašanja in ki dvomi o zapovedanih večnih resnicah.«

»Pa je bil še kdo tak razen Lutra in njegovih privržencev?« sem vprašala.

»Več jih je bilo, ki jih ima cerkev za heretike. Eden takih je bil nek Zwingli v Švici, drugi Kalvin, ki je bil dejaven tudi na Nemškem. Pa še kdo, verjetno.«

»Knjige pa so nevarne zato, ker širijo znanje med ljudmi?«

»Za cerkev niso nevarne vse knjige, zagotovo pa tiste, ki učijo ljudi razmišljati ali pa v njih zasejejo dvom. Taki ljudje potem postanejo nevarni. Tako kot je bil tisti nesrečnik Galileo, ki je učil, da je sonce središče vesolja. Če ljudje začnejo dvomiti o cerkvenih dogmah, se ruši cerkvena oblast.«

Oče je postajal ves vznesen, ko je govoril, jaz pa sem, kolikor sem lahko, srkala njegove besede.

»Kdaj boš odšel v grad?«

»Baron me bo kmalu dal poklicati. In ti boš šla z menoj. Da bo še kdo vedel, kam bomo knjige skrili. Bojim se, da našega trga ne bo obiskala samo Brennerjeva komisija. Slišal sem, da postajajo kmetje v drugih vaseh vedno bolj nezadovoljni in nestrpni zaradi vojne, ki se vleče že toliko let. Zemljiški gospodje jim nalagajo davek za davkom, da lahko Ferdinand plačuje svojo vojsko, ki se bojuje na severu. Ne vem, koliko časa bodo še zdržali. Nekateri komaj preživijo s tistim, kar jim ostane, ko plačajo svojim zemljiškim gospodom in cerkvi. In za to od cesarja ne dobijo drugega, kot da izganja luterance, za katere kmetom tako ali tako ni mar, cerkev pa se tudi ne ukvarja toliko z odrešitvijo njihovih duš kot s prečesavanjem vernikov, ali se med njimi skriva kak krivoverec.«

Seveda sem bila zadovoljna, da me bo oče vzel s seboj. Ne samo da bom vstopila v knjižnico, prostor, ki se mi je že sedaj zdel posvečen, morda bo tam tudi Johann. Nisva se videla že vsaj dva tedna in vsak dan sem ga bolj pogrešala.





VI.


ZAČETEK DECEMBRA 1634

S Suzano sva bili pri Podlogarjevi Anici, ker je prišel čas poroda prvega otroka, ki ga je imela s svojim drugim možem. V borni izbi lesene kajže je bila le škripajoča postelja, ki se je upogibala pod nosečničino težo. Edino okno, ki ga je premogla izba, je bilo zagrnjeno. Suzana je na slamnjačo položila čiste rjuhe, s katerimi je po porodu zavijala novorojence. Anica je bila še zjutraj pri maši, ko so se začeli popadki. Naslanjajoč se na moža na eni strani in sosedo na drugi, je prišla domov, njen starejši sin Jakec pa je stekel po Suzano in potem še pome. Prvič sem bila pri porodu kot vajenka, zato sem bila razburjena verjetno toliko kot porodnica, ki se je na slamnjači zvijala v bolečinah. Soseda, ki ji je pomagala priti do postelje, je pristavila vodo, da je zavrela, zdaj pa ji je z mokro krpo brisala čelo, s katerega je pot lil kar v curkih. Anica je kričala, kot bi jo dajali iz kože, vstajala s postelje, se postavljala na vse štiri, potem legla na hrbet in spet vstala.

Suzana je večkrat potipala Aničin velikanski trebuh in govorila, da popadki še niso dovolj pogosti. Spominjala sem se svojega poroda, ko sem od bolečin skoraj omedlela in ko je trajalo kar dan in pol, da je Marko prišel na svet. Ampak ko sem dobila v roke svojega otroka, je bilo vse trpljenje takoj pozabljeno. Ostro me je zbodlo pri srcu, ko sem se spomnila na Marka, zato sem misel takoj odgnala in se poskušala posvetiti Suzaninim navodilom.

»Koliko časa še?« sem vprašala.

»Zdaj bi že moralo biti,« je odgovorila, »Anica usedi se, da pogledam, ali si že dovolj odprta.« Ženska z velikanskim trebuhom, ki se je premikal, kot bi bil živ, je sedla in razkrečila mesnati nogi.

»Greta, prinesi mi mast,« je ukazala hebanka. Iz torbe sem vzela stekleno posodo, v katero je Suzana spravljala mast. Z njo si je mazala roke, ko je segala v porodnico.

»Še jo bo treba namazati, drugače jo bo raztrgal,« je rekla Suzana in zdaj sem si na dlaneh razmazala kos masti in začela mazati Anico med nogami. Na začetku sem se počutila malo nelagodno, potem pa sem se dotika navadila.

Čez nekaj časa bila porodnica pripravljena. Suzana je sedla na pručko ob postelji in prijela otroka, ko se je ta počasi porodil na svet. Otrokova koža je bila modrikasta, na njej pa so bile belkaste srage, ki jih je hebanka s čisto rjuho, namočeno v prekuhani vodi, skrbno obrisala.

»Fantek je,« je rekla, Anica pa se je nasmehnila. Fantki so bili vedno pomembnejši in dragocenejši od deklic. Soseda, ki je Anici še zmeraj brisala potno čelo, je Suzani pomagala, da sta otroka, ki je že zajokal, položili porodnici na prsi. Gledala sem dojenčkov gubasti obraz, glavico, na kateri so že poganjali črni lasje, in drobne nohtke na prstih.

»Greta, prinesi škarje. Posteljica se je že porodila,« je rekla Suzana in prinesla sem ji velike, dobro nabrušene škarje, s katerimi je prerezala popkovino.

»Dober in lahek porod je bil,« je bila zadovoljna hebanka. »Ne gre vedno tako. Zdaj bova počakali še nekaj ur, da ocenim krvavitev in krčenje maternice.« Opazovala sem, kako je Suzana tipala Anico po trebuhu, ta pa je srečna opazovala svojega otroka in ga pristavila k prsim.

»Že veš, kako to gre,« ji je zadovoljno rekla Suzana.

»Se ti zdi zdrav?« je zdaj vprašala Anica.

Suzana se je nasmehnila: »Vse ima, kar mora imeti. Dobro diha, in kolikor vidim, je tudi že začel jesti. Moralo bi biti vse v redu, ampak saj veš, da nam božja volja ni vedno razkrita.«

Ko se je otrok podojil, ga je Suzana dvignila visoko v zrak pod strop in ga potrepljala po ritki: »Naj ti Bog podari dolgo in zdravo življenje. Bodi močan in pogumen in v zadovoljstvo svojih staršev.« Nato je otroka spet dala materi: »Prižgite svečo, ki naj gori do krsta. In do takrat ne nosite dojenčka ven, ko pade mrak.« Sveča je otroka zavarovala pred zlim duhom Mrakom. Šele po krstu je bil otrok zavarovan pred hudimi duhovi in zlobnimi rojenicami.

»Kako mu boš dala ime?« sem vprašala.

Anica je odgovorila: »Ime mu bo na dan krsta izbral Bog.«

S hebanko sva ostali toliko časa, da se je Suzana prepričala, da je z materjo in otrokom vse v redu in da so krvavitve takšne kot običajno.

Potem je vzela v roke kos tkiva, v katerem je bil otrok v maternici, in rekla: »To bova zagrebli v zemljo.« Ko sva se poslovili, sem na dvorišču lesene kajže izkopala luknjo, v katero je Suzana položila krvavo posteljico.

* * *

Johann me je močno objel. Bila sva na najini jasi ob reki in pripovedovala sem mu o svojem sinu.

»Misliš, da ti jaz lahko pomagam?« je vprašal.

»Ti mi pomagaš, ker si tu in ker si z mano. Več ne potrebujem,« sem rekla, čeprav to ni bilo čisto res. Želela sem si več. Ni minil trenutek, ko ne bi mislila nanj. Zalotila sem se, da jezno premišljujem o baronici, da si ju predstavljam skupaj in v meni se je razraščalo ljubosumje. Zelo sem si želela več.

»Ne bodi neumna. Saj veš, da je kaj takega nemogoče. Da bi mož zapustil ženo, baronico, zaradi čisto navadne ženske,« mi je govorila Marina. Jaz pa sem še kar naprej sanjala. Kako bi bilo, če bi bila skupaj, skupaj za vedno? Kako bi bilo, če bi za ženo vzel mene? Kako bi bilo, če bi imela otroke?

Bilo je mrzlo in v zraku so že vrtinčile drobne snežinke. Naslednje leto bo dve leti, odkar Marka ni bilo več. Prejšnjo zimo sem preživotarila. Včasih sem v postelji razmišljala, da bi šla ven, v najhujši mraz in veter, in enostavno zmrznila. Življenje, ki je ena sama bolečina, ni več življenje. Pa nisem tega nikoli storila. Neverjetno, da ima človek kljub vsemu voljo, da živi. Johann je moj svet spet sestavil in zdaj sem nestrpno čakala na najina srečanja. Nič drugega ni bilo pomembnejše kot to, da ga vidim. Samo to, da sem z njim. Pa četudi samo za nekaj trenutkov. Včasih sem ga videla na trgu. Prišel je z Mosconovim glavnim stražarjem Kasparjem, s katerim sta skupaj odjahala do krčme. Nikoli ni z ničimer pokazal, da me pozna bolje kot takrat, ko me je videl na trgu. Vedno je lepo pozdravil, njegov pogled je bil sicer topel, vendar prazen. Razrvana sem bila od nenehnega prikrivanja.

»Nikoli ne bo tvoj.« V glavi so mi odmevale Marinine besede.

V krčmo pri Pri zlatem medvedu nisem zahajala, nekoč pa si nisem mogla pomagati. Zunaj sta bila privezana Friderik in rjav Kasparjev konj, ki sta hrzala, da se je iz njunih nosnic kadilo. Odločno sem stopila skozi vrata. Prostor je bil temen in nekoliko zadušljiv. V ognjišču je gorel ogenj, na klopeh pa so možje s trga srebali medico, ki jim je pogrela kri in glavo. Prihulila sem se za vrati, kjer so možje odložili svoje suknjiče, in oprezala. Johanna sem videla zadaj v kotu. Šterkova Jerica, ki je v krčmi iskala stranke, se je potikala od mize do mize in se še posebej dolgo pomudila pri Johannu in Kasparju. Smejali so se. Prekleto me je bolel tisti smeh. Vendar se potem z olajšanjem ugotovila, da jo bo domov pospremil Kaspar.

Sama sebe včasih nisem prepoznala. Tudi oče je videl, da sem drugačna.

»Je vse v redu s teboj, Greta? Nekam odsotna se mi zdiš zadnje čase.«

»Mislim, da bi zdaj morala malo nehati s svojimi popoldanskimi izleti,« je rekel oče, »Riko bi bilo dobro razkovati in pustiti, da se ji kopita čez zimo malo obrastejo.«

»Še malo, oče. Pusti me še toliko, da ujamem zadnje sončne žarke.«

Teh je bilo vedno manj, noč pa je bila vedno daljša. Kadar sva se z Johannom dobila zunaj, naju je zeblo, vendar se nama vsaj skrivati ni bilo treba, ker naju je varovala tema.

* * *

»Čez tri tedne odidem,« je prišlo kot strela z jasnega.

»Odhajaš?« sem komaj izdavila.

Objel me je okoli pasu in se zagledal vame: »Moram. Herbersteinove posesti so že nekaj časa brez gospodarja. Pa tudi priročne urbarje in registre moram pregledati. Cesar je določil novo obliko za odvajanje dajatev. Vse mora biti zdaj urejeno, popis podložnikov, desetine, tlake, gornine in druge obveznosti. Kristina mi je prepustila upravljanje velikih posesti in svoje odgovornosti ne jemljem zlahka. Lani je bil predpisan nov davek na glavo in rad bi preveril, ali je oskrbnik prištel vsa nova rojstva.«

Kako malo mar mi je bilo za njegove sezname in davke, on pa je nadaljeval: »Kristina mi je včeraj dejala, da lahko postanem deželan, kot je bil stari Rudolf Herberstein. Posesti je dovolj, ona pa bi poskrbela še za zadostno podporo deželnih stanov. Rudolfov brat, škof Sigismund, ji je že obljubil svoj glas, čeprav je ni nikoli preveč maral. Ali veš, kaj to pomeni, če pridem v deželni zbor?«

»Ne,« sem rekla nejevoljno, ker res nisem vedela, pa tudi izvedeti si nisem želela.

»Potem bom imel moč. Deželni zbor zaseda enkrat letno in takrat se sprejemajo odločitve. Ferdinand že lahko zahteva denar, vendar je od deželnih stanov odvisno, ali in koliko ga bo dobil. Cesar pač ne vlada sam. Za vsako stvar se mora obrniti na deželne stanove. Beseda barona Herbersteina je imela težo, zato se lahko zgodi, da sem kot njegov namestnik izvoljen še za poverjenika.«

Zdaj sem se spomnila lista v predalniku njegove sobe, ki je bil gosto popisan s podpisom »baron Johann Savinšek«. Poroka z baronico ga je lahko povzdignila v barona, ni pa mogel prevzeti Herbersteinovega priimka. Rudolfova dediča sta bila njegova dva sinova, Johann je lahko deloval le v okviru upravičenj, ki mu jih je podelila skrbnica dedičev, baronica Kristina.

»Kaj to pomeni zame? Za naju?« sem ga vprašala.

Johann me je pobožal po obrazu: »Do tebe čutim tako, kot sem čutil prvi dan, ko sem te zagledal. Ti si najlepša ženska, ki sem jo imel v objemu. Ker si pametna, vem, da razumeš, kako pomembno je vse to zame. Vendar bom mislil nate vsak dan, in ko pride poletje, bom Kristino pregovoril, da spet prideva na Mosconov grad. Všeč ji je tukaj, zato ne dvomim, da bo privolila. Me boš počakala?«

Čeprav mi je bilo težko ob misli, da bo odšel in da ga do poletja ne bom videla, se mi je vseeno odvalil kamen od srca. Samo da se vrne.

»Si moj, Johann?«

»Greta, jaz sem tvoj že nekaj časa. Rad te imam. Saj to veš, ali ne?«

* * *

Minilo je več tednov od pogovora z očetom, ko mi je neko nedeljo po maši rekel: »Danes greva k baronu v knjižnico. Nikomur ne povej.«

Vznemirjeno sem ob očetu stopala po prodnati poti od cerkve proti gradu, ki se je strmo vzpenjala do Trubarske kleti, od tod pa po kamnitih stopnicah do gradu. Pred več kot mesecem dni me je tod vodil Johann in ob misli nanj mi je poskočilo srce. Nisem mu povedala, da z očetom prideva na baronovo povabilo. Hotela sem ga presenetiti. Oče je sopihal v hrib in si na glavo poveznil kapuco, ker je bil zrak vlažen od dežja, ki je padal že cel teden. Jaz sem pustila, da so mi drobne kaplje zmočile obraz in lase. Grajska vrata so bila zaprta, pred njimi ob kamnitem levu z režečim gobcem pa je stal eden od Mosconovih stražarjev. Morda je bil prav Luka, ki sva ga z Johannom prvič srečala na stopnicah. Takrat si možakarjevega obraza nisem dobro ogledala, zato ga ne bi spoznala.

»K baronu prihajava. Ivan Weber in njegova hči. Saj naju pričakuje,« je dejal oče. Stražar je pokimal in s koncem sulice potrkal na težka lesena vrata, ki so se čez nekaj sekund z glasnim škripanjem odprla. Sprejel naju je služabnik v zelenem oblačilu z belim, poškrobljenim ovratnikom. Zelena je bila barva Mosconov, zato smo na trgu takoj vedeli, kdo prihaja z gradu.

Služabnik je nekaj zamrmral, kar sva razumela, da naj greva z njim. Šli smo preko notranjega dvorišča s kamnitim vodnjakom in pretvarjala sem se, da vse vidim prvič. Vhode v spodnje prostore, ki so bili tudi zdaj vsi zapahnjeni, bronast nadstrešek nad vodnjakom, arkade na vseh štirih straneh in zidovje za njimi, kjer so bili grajski prostori, nasproti stopnišče, po katerem sem že hodila, zdaj pa naju je služabnik, ki je hodil počasi in trdo, da so njegovi koraki odmevali po podu, vodil po njem do baronovih soban. Na vrhu stopnišča smo šli po odprtem, s kamnito ograjo zavarovanem hodniku nad arkadami, vendar v drugo smer od Johannove sobe. Trudila sem se ostati mirna, srce pa mi je divje razbijalo. Ob nedeljah se z Johannom nisva srečevala. Spraševala sem se, kje je. Ker je bila zemlja razmočena, verjetno ni odšel na ježo.

»Greta, pridi,« sem zaslišala očeta, ker sem nevede nekoliko zaostala za njim. Podvizala sem se in služabnik naju je odvedel v ogromno sobano, kjer je v peči za vrati prijetno prasketal ogenj, z velikanskih oken so visele težke, zelene žametne zavese, ki so jih privezovali na stran, na stenah pa so viseli različni bronasti grbi, od katerih sem poznala samo Mosconovega. Sredi sobe je stala umetelno izrezljana lesena miza, okoli nje pa v zelen žamet oblečeni stoli.

Služabnik je nekaj bevsknil in naju pustil sama.

»Prijetno toplo je tukaj,« sem rekla, da bi pretrgala tišino.

Oče je privzdignil obrvi in se razgledoval naokoli: »Skoraj tako, kot se spominjam, ko me je sem vodil Valentin.«

Sedla sem na enega od stolov, ko je skozi vrata prišel baron Inocenc Moscon. Čeprav jih je štel že več kot sedemdeset, je bil nenavadno čil in živahen. Hodil je kot mladenič, čeprav na obrazu ni mogel skriti svojih let. Bela brada in brki so mu uokvirjali usta, gube okoli iskrivih zelenih oči pa so se še poglobile, kadar se je nasmehnil. V nasprotju s stanom, ki mu je pripadal, se ni nikoli vpadljivo oblačil. Raje kot bogato izvezene suknjiče s širokimi rokavi, iz katerih bi gledale čipkaste obrobe spodnjih tunik, in nizke čevlje s pentljami je nosil preprosto rjavo lovsko opremo. Na levi roki sta mu manjkala dva srednja prsta, ki ju je izgubil že pred nekaj desetletji, ko je nesrečno padel s konja. Takrat si je tudi zdrobil gleženj na desni nogi, zaradi česar je že vsa leta od nesreče malo šepal.

»Ivan, kako lepo vas je spet videti tukaj,« je baron očeta nagovoril v nemščini.

»Tudi vas, gospod baron,« je odgovoril oče.

»Še zdaj ne morem preboleti vaše zavrnitve za oskrbnika,« je hudomušno pripomnil Inocenc. Po Valentinovem odhodu je baron očetu takoj ponudil mesto grajskega oskrbnika, česar pa oče ni želel sprejeti.

»Viharni časi so,« je rekel takrat, »nikoli ne vemo, s katere strani bo zapihalo. Nočem se znajti sredi morebitnega spora med cesarjem in Mosconi zaradi verskih ali kakšnih drugih zadev. In grad tam gori je velik. Morali bi se preseliti ter prodati živino. Naše njive bi oddali drugim kmetom, jaz pa bi se ukvarjal z grajskim vrtom in brisanjem prahu s slik ljudi, ki so bili dovolj petični, da so se nastavili pred slikarsko platno. Ne, raje imam zemljo, svojo streho nad glavo in hlev s svojimi kravami.«

Mama si je takrat želela, da bi našo sicer čisto in lično, vendar staro hišo zamenjali za večje oskrbnikovo bivališče ob robu grajskega vrta, vendar je bil oče neomajen: »Marija, nikar si ne misli, da bi bilo življenje na hribu bolj lagodno. Tebe bi gotovo hitro pospravili v grajsko kuhinjo ali pa bi vsako jutro čistila peči v sobah. Da ne govorim o kapricah baronice Ane Marije Moscon.«

Baron Inocenc in oče sta stala sredi sobe in baron se je nagnil nekoliko bližje: »Si kaj slišal? Kaj se govori v okoliških vaseh?«

»Slišal sem za več nemirov. Kmetje se upirajo zemljiški gospodi in nočejo poravnavati svojih obveznosti. Menda so plemičem tudi že stregli po življenju. Zbirajo se na Kranjskem in Štajerskem,« je odgovoril oče.

»Bog daj, da bi imeli vsaj tukaj mir. Pa v Montpreisu in Bishazu,« je potarnal baron.

»Vedno ste bili dobri z nami, baron. Na trgu nisem zaznal nobenih nemirov ali puntarskih vzklikov. Še tisti najbolj jeznoriti, ki vedo pripovedovati o Gregoriču in ga povzdigujejo v nebo, se raje ukvarjajo s svojo zemljo in živino, kot da bi hujskali druge k uporu.«

»Da bi le ostalo tako, Ivan. Ampak ta prekleta vojna, ki se nikakor ne konča, zahteva vedno nove in nove dajatve. Cesar je trmast.«

Baron Inocenc je med pogovorom odprl vrata in skupaj z očetom sta stopila na grajski hodnik. Oče mi je pomignil, naj grem z njima.

»Saj res, tvoja hči, Ivan. Kako nerodno od mene. Pozdravljeni,« se je baron obrnil k meni, jaz pa sem se rahlo priklonila.

»Greta je moja prvorojenka,« je rekel oče, »in lahko ji povsem zaupate, baron. Dam vam svojo besedo.«

»Prav, Ivan, ti že veš,« je dejal baron, potem pa smo vsi trije nadaljevali pot po hodniku. Ozirala sem se okoli sebe, če bi kje uzrla Johanna, vendar so bili hodniki nad arkadami in tudi notranje grajsko dvorišče prazni. Inocenc Moscon nas je odpeljal do konca hodnika. Odprl je zapah na hrastovih vratih in vstopili smo v podolgovato izbo z obokanimi daljšimi stenami in manjšim okencem na koncu. Ob stenah so bile postavljene police, ki so se na vrhu končale z delnimi polkrogi, tako da so se povsem ujemale z oboki na stropu. Spodnje police so bile širše, na njih je baron hranil debelejše knjige, vezane v rjavo in tudi belo usnje, na zgornjih policah pa so bili odloženi papirnati svitki, popisani z rokopisi, ter drobne knjižice, verjetno molitveniki.

Baron je stopil na sredo izbe in se razgledal po prostoru, ki ga je ogrevala manjša peč, da vlaga ne bi poškodovala dragocenih zakladov na policah: »Vse protestantske zapise in tiskane izdaje bova morala odnesti. Komisija bo tukaj najkasneje marca, predvidevam.«

»Kam jih boste skrili, gospod?« je vprašal oče.

»Ivan, pod gradom je prehod do zidane kleti in se nadaljuje vse do trga. Nihče ne ve zanj, razen mene in moje žene ter Valentina, naj mu Bog da miru, kjer koli že je. Pa še to ne bi vedeli, če ne bi nekoč Valentin v grajski kašči naletel na skrivna vrata.«

»To je dobro, gospod. Tako se bomo izognili vprašujočim pogledom, če bi tovor naložili na voz in peljali z gradu.«

»Morda jih ne bi niti do trga nosili. V spodnji kleti je nekaj sodov praznih. Svojim služabnikom bom naročil, da naj jih dobro očistijo.«

»Ste mislili knjige skriti v vinski sod?«

»Saj bom poskrbel, da bo očiščen in zračen.«

Oče se je popraskal po bradi: »Potem bi bilo najbolje, da izbijemo sodu dno, vanj zložimo knjige in potem dno spet pribijemo nazaj. Pa mislite, da Brenner ne bi posumil na kaj takega?«

»Če bi prišel sam Brenner, ga kar meni prepusti. Nikoli se ni branil dobre kapljice in te imam, hvala bogu, še na pretek. Knjižnico pa moramo počistiti.«

»Prav, baron. Kdaj želite, da to naredimo?«

»Po božiču. In s seboj lahko pripelješ samo svojo hčer, Ivan. Nikogar drugega. Nočem imeti več sitnosti od tistih, ki se jim ne morem izogniti.«

»Lahko ste brez skrbi, baron. Iz mojih in Gretinih ust ne bo nihče izvedel za vaš načrt.«

Baron se je nasmehnil, da so gube okoli njegovih oči postale prave brazde: »Saj sem vedel, da se nate lahko zanesem. Če želita, lahko še ostaneta tukaj. Staremu Pankracu bom naročil, naj vaju potem pospremi do vrat. Na dvorišču ob vodnjaku vaju bo čakal. Kar nagni se čez ograjo in ga pokliči.«

»Hvala, gospod. Zelo velikodušno od vas. Morda bi se pa res lahko malo razgledala,« je dejal oče, ki so se mu zasvetile oči ob misli, da bo lahko pregledal knjižne zaklade na baronovih policah.

Ko je baron odšel, je takoj segel po prvi knjigi na najnižji polici na desni: »Poglej, Greta, Dekretali papeža Gregorja IX.« Obsežna knjiga je imela lesene platnice, vezane v usnje. Ko sva jo z očetom odprla, sva na zunanjih robovih listov zagledala na roko pisane opombe.

»Nekdo je resno študiral to stvar,« je dejal oče, ko je nemo zrl v latinske besede, ki jih nisva razumela.

»Papeški dekretali so pomemben del cerkvenega prava,« je rekel oče in listal po knjigi.

»Torej bo ta knjiga zagotovo ostala v baronovi knjižnici,« sem pripomnila.

»Zagotovo,« je ponovil oče, »Papež Gregor IX. je bil še posebej dejaven na tem področju. V eni knjigi je hotel zbrati vse, kar v cerkveni pisani besedi vsaj malo diši po pravilih, predvsem pa to, kar so se visoki dostojanstveniki dogovorili na svojih srečanjih.«

Knjigo je odložil nazaj na polico in zažvižgal: »Neverjetno. Zraven katoliških besedil je baron postavil kar Dalmatinov prevod Biblije.«

»Delo heretika zraven papeških zakonov,« sem se nasmejala.

»No, vsekakor bomo ta krasni prevod v naš jezik poslali po skrivnem rovu v sod,« je rekel oče, ko je listal po dragocenem delu.

Jaz sem s spodnje police na drugi strani potegnila drugo knjigo, ki je bila tako kot prva oblečena v belo usnje in je imela zaponko.

»Opera omnia,« sem prebrala. Oče je Biblijo Jurija Dalmatina previdno postavil nazaj na polico in prihitel k meni.

»Zbrana dela svetega Avguština,« je vzkliknil, »stari baron ima tukaj res zaklade.«

»Sveti Avguštin, cerkveni oče?« sem ga vprašujoče pogledala.

»Da,« je pokimal oče. »Ali se sploh zavedaš, kakšno dragocenost držiš v rokah?«

»Potem ti bo tole še bolj všeč,« sem rekla in na dan potegnila staro izdajo Avguštinovega dela De Civitate Dei. Oče je hlastno segel po knjigi in jo odprl. Na drugi in tretji strani je bila risba v pisanih barvah.

»Poglej, tukaj, vidiš,« je rekel oče in s prstom pokazal na risbo, »kako spretno je iluminator v risbo skril zajca in psa.«

»In opico in pava,« sem dodala.

»Ta dragoceni rokopis je gotovo dal izdelati kakšen eminenten opat,« je modroval oče. »Me pa res zanima, kako se je baron dokopal do tega.«

Listanje po knjigi, ki je bila v latinskem rokopisu, je bilo zabavno, čeprav ga nisva razumela. Besedilo na vsaki strani je bilo na vseh štirih straneh okrašeno z barvitimi vzorci in podobami. Kar nekaj časa sva se zamudila z občudovanjem knjižnega dela, ki sva ga imela v rokah.

S polic sva potegnila še grško-latinski slovar, pa zdravniške tekste Aleksandra Veronskega in še en bogato okrašen rokopis Summa de iure canonico, za katerega je oče ugotovil, da gre spet za cerkveno pravo, matematične tekste in knjige v nemščini o zdravilstvu, našla pa sva tudi prepovedan izvod Novega testamenta protestanta Primoža Trubarja in Arcticae horulae succisivae nekega pisca Bohoriča, za katerega je oče nekoč slišal, da je napisal pravila našega jezika. Neka zanimiva knjiga je imela v platnice vložene notne liste. Prikopala sem se tudi do knjige De revolutionibus orbium coelestium, za katero je oče takoj vedel, da jo je napisal znanstvenik poljskega rodu, po katerem se je zgledoval tudi tisti nesrečni italijanski astronom Galilei.

Oče se za nekaj knjig ni mogel odločiti, ali bi jih katoliška komisija zasegla ali ne.

»Verjetno bo bolje, če vse, ki bi kakor koli nakazovalo na razmišljujočega duha, spravimo v sode,« je na koncu dejal, »sploh pa vse, kar je prevedeno v naš jezik. S tem so se ubadali samo protestanti.«

Ko sva stopila na hodnik, se je oče nagnil čez kamnito ograjo in ostro zažvižgal. Spodaj pri vodnjaku je zdolgočaseno sedel služabnik, ki naju je najprej pospremil do baronove sprejemnice. Stari Pankrac, kot mu je rekel baron, je nekaj potiho zagodrnjal in se počasi spravil na noge. Medtem ko sva čakala, so se odprla vrata na nasprotni strani hodnika. Vreščeč smeh se je zaslišal po vsem dvorišču in se odbijal od grajskega zidovja. Zagledala sem žensko v živo rdeči obleki, ki je bila zaradi krinoline tako široka, da se je morala skozi vrata zriniti postrani. Na glavi je nosila lasuljo, ker je imela lase čisto bele, skodrane in spete tako visoko, da se mi je zdelo nemogoče, da bi tak stolp lahko nastal iz las, ki rastejo iz glave. Z visoko pričesko je skoraj zadela v zgornji podboj vrat. Puhteča obleka ji je segala do tal tako, da je kazala v bele nogavice oblečeni goleni. Očitno je bilo, da ji v črnih čeveljcih z visokimi petami ni preveč udobno, saj se je na hodniku nerodno zamajala. Bila je skoraj neresnična, kot lutka z obrazom, ki je bil tako pobeljen, da je bila videti kot mrlič. Oči si je obrobila z modro barvo, ki se je kričeče tepla s košato rdečo obleko. Ni se nehala smejati, ko je za njo prišel še Johann.

Ko sem ga zagledala, se mi je nekoliko zameglilo pred očmi. Objel je groteskno žensko postavo, da se res ne bi zvrnila po gladkem kamnu na hodniku.

»Pojdi no pogledat, kje se skrivata Hans in Arnold,« je dejala ženska, »nočem, da se potikata okoli, ko pade mrak.« Johann se je nasmehnil in jo poljubil.

Nenadoma sta iz sobe pritekli še dve psički. Liza in Beta, ki sta takoj zavohali mojo prisotnost, čeprav sem stala na drugi strani nad arkadami zgrajenega hodnika. Veselo sta zalajali in se zapodili po hodniku, mimo stopnišča na drugo stran. Navdušeno sta pritekli k meni, veselo mahajoč z repoma. Takrat me je Johann zagledal. Mislila sem, da bo presenečen in da bo to tudi pokazal. S čimer koli. S kretnjo, s pogledom, z besedo morda. Ošvrknil me je s pogledom in se takoj nato spet posvetil svoji ženi. Ta ženska pač ni mogla biti nihče drug kot baronica Kristina Herberstein.

»Zdi se mi, kot da te poznata,« se je zdaj oglasil moj oče, ker sta psički navdušeno poskakovali okoli mene.

»Kaj?« sem se predramila.

»Ta dva psa,« je rekel oče, »delujeta mi, kot da te poznata.«

»Od kod bi me le lahko poznala?« sem se poskušala nasmejati.

Baroničin rezki smeh je odmeval po grajskem hodniku. Strašen je bil. In kar ni ponehal. Johann je baronico prijel za roko in jo vodil kot pravi gospod počasi po svoji strani hodnika do stopnišča. V baroničinih očeh, ki jih je obračala proti Johannu, sem videla zmes ljubezni in moči. Ta moški je bil njen in tega se je dobro zavedala.

V tem času se je do naju z očetom primajal tudi Pankrac, ki je odpodil obe psički in naju peljal proti stopnišču. Nevarno smo se približevali obema postavama na drugi strani in srečali smo se ravno na vrhu kamnitih stopnic.

Pankrac je spregovoril nekaj, kar se je slišalo kot: »Za vami, gospod baron.«

Torej je res. Johann je res postal baron.

Vreščeča ženska je s premajhnimi čeveljci stopila na najvišjo stopnico. Njen spremljevalec jo je trdno držal za roko, saj so njena otečena stopala nevarno puhtela iz čevljev. Ko sta šla mimo nas, me Johann ni pogledal. Niti se ni ozrl takrat, ko sta bila s Kristino že na tlakovanem dvorišču.

* * *

Baron Inocenc se je odločil, da bo pred odhodom v svojo zimsko graščino v Montpreisu na gradu priredil manjše božično praznovanje. Nanj je povabil več ljudi s trga, župana Franca Koritnika, očeta Jožefa, Stovičkovega Pavla pa tudi mojega očeta. Na grad naj bi za par dni prispela tudi oba njegova sinova z družinama. Inocencu je manjkalo osebja za postrežbo, zato je dekletom s trga ponudil delo za ta večer. Barbara, ki se je zaman ponujala baronici Herberstein, se je takoj javila. Rekla je, da bo s seboj vzela še sestro Elviro.

»Kaj pa ti, Greta?« mi je rekla, »saj se menda ne boš branila dodatnega denarja.«

»Ne, to ni zame.«

»Daj no. Tudi Magda naj pride. Bo vsaj Elviri lažje, da ne bo sama. Saj sta enakih let.«

Magda, ki je poleg mene pred hišo zlagala drva, ki sta jih prej nasekala oče in Jurij, me je proseče pogledala: »Prosim, Greta. Jaz bi tudi rada šla na grad.«

»To ni zate,« sem odločno rekla.

»Kako, misliš, ni zanjo?« se je zdaj oglasila mama, ki je stopila na prag. Bila je premalo oblečena in je zadrgetala od mraza: »Zakaj pa ne bi še ona nekaj zaslužila? Bog ve, da denar vedno prav pride.«

»Daj no, Greta, saj bomo skupaj,« je rekla Barbara, si pomencala dlani in dahnila vanje, da bi si jih malo segrela.

»Baron Inocenc je posebej naročil, da naj pridejo neporočena dekleta. Dobro ve, da je življenje brez moškega težko.«

»Elvira in Magda še nista dovolj stari za poroko,« sem bila pametna.

Mama se je zasmejala: »Nista dovolj stari? Draga moja, samo očetu se lahko zahvališ, da vas drži doma, ko bi vse že lahko bile na svojem. Predober človek je, tale vaš oče. Predober in prepameten.«

Nisem si želela na grad. Odkar sva bila z očetom v Mosconovi knjižnici, se z Johannom nisva videla. Vsak dan sem na trgu oprezala, če bo z gradu prijahal s Kasparjem, vendar ga ni bilo. Le kaj je počel vse dni, zaprt v gradu? Težko sem si predstavljala, da sedi ob topli peči in lista po eni od Mosconovih knjig ali pa da ves dan posluša baroničin krohotajoči glas. Vendar ga ni bilo. Srce se mi je krčilo ob misli, da bi odšel, ne da bi se videla. Kaj če ga res ne bom? Potem je večerja na gradu še edina možnost, da ga vidim.

»Kaj če me pokliče Suzana?« sem rekla.

»Katera na trgu pa je na koncu?« je vprašala Barbara. Nisem se spomnila nobene nosečnice, ki bi se ji približeval dan poroda.

»V redu, Magda. Šli bova. Kdaj moramo biti na gradu?« sem se obrnila k Barbari.

»Jutri, preden zaide sonce. Oblecita čisti obleki, zelene predpasnike bomo dobile tam.«

Naslednji dan smo Barbara, Elvira, Magda in jaz pešačile proti gradu na vrhu hriba. Najini dve mlajši sestri sta bili navdušeni ob misli, da bosta videli grajsko dvorišče in velike sobane. Tudi jaz sem bila vznemirjena. Bom danes končno spet videla Johanna? Zagotovo ga bom videla. Saj ni mogoče, da bi spustil božično večerjo. Ali je vedel, da pridem? Mi bo dal kakšen znak? Ali me bo prezrl tako, kot me je nazadnje na stopnišču? Takrat sem sama sebi prigovarjala, da zaradi baronice ni mogel ravnati drugače. Kako bi vreščečemu strašilu ob svoji strani sploh lahko razložil, da me pozna? Baronico sem sovražila. Nisem si upala pomisliti na to, da mora Johann z njo deliti posteljo. Kar zmrazilo me je. Tudi zato, ker je bil zunaj res strupen mraz. Ko smo hodile, se je naša sapa spreminjala v vlažne oblačke, prstov na nogah pa kmalu nisem več čutila.

»Danes zna biti še sneg,« je Barbara pogledala v nebo.

Na gradu nas je sprejel Pankrac. Pokimal je z glavo, ko nas je zagledal, in nas, nerazločno mrmrajoč, peljal po grajskem dvorišču do kuhinje. Dekleti sta strmeli v stolpe, arkade, tlakovana tla, veliko bakreno kupolo nad vodnjakom in širok hodnik s kamnito ograjo nad nami. V kuhinji nas je Pankrac predal starejši, rdečelični ženski z zeleno čepico in zelenim predpasnikom.

»So to mladenke s trga?« se je zasmejala, Pankrac pa je spet samo zagodrnjal.

»Ah, ne zmenite se preveč zanj,« je rekla kuharica, »starega počasi zapušča razum, že odkar so mu odrezali jezik.«

»Odrezali so mu jezik?« je z grozo vprašala Elvira.

»Že davno. Verjetno, še preden si ti prišla na svet,« jo je kuharica dobrohotno uščipnila v lica.

»To mora biti hudo.«

»Ah, človek se vsega navadi. Menda je nekoč nekemu razbojniku za kupico vina izblebetal, kdaj nočni čuvaj opravlja svoje obhode, da se je tat lahko priplazil na trg in povzročil županu pravo razdejanje. Zato pa je ostal Pankrac brez jezika, revež. So mu ga skrajšali. Ampak mu ga je ostalo še dovolj, da mu ni treba pretlačiti hrane,« je govorila kuharica z rdečimi lici in medtem vsaki od nas pomolila zelen predpasnik.

»Spnite si lase, da baron ne bo našel kakšnega v svoji juhi. In očistite si čevlje. Verjetno vas zebe, revice. Pridite v kuhinjo, da se pogrejete pred ognjiščem. Pa sveže žemljice imam. Sem jih potresla s sladkorjem. Lahko jih poskusite. Sem jih ravno prej spekla. Letos je zima že pokazala zobe. Vsako jutro mi postrežnica zakuri ogenj, pa se kar noče segreti. In zajtrk pripravljam s čisto premrlimi prsti. Ampak moram. Baron vstane vsak dan točno ob šestih. Pa res ne vem, zakaj. Saj se mu nikamor ne mudi. In čez četrt ure mora biti zajtrk že nared. Ah, kaj se pritožujem. Saj mi ni hudega. Baron je prijazen in velikodušen. Ste ga že spoznale? Boste takoj vedele, da je on, ker ima prijazen pogled. Njegova žena je bolj namrgodena. Mislim, da je bolna. Večino dneva preleži v postelji, da ji mora postrežnica redno prazniti nočno posodo. To pa ni prav prijetno delo, veste. Praznjenje nočne posode. Sploh če je človek bolan. Hvala bogu, da mi tega nikoli ni bilo treba. Zdaj pa imamo na skrbi še baronico Herberstein. Ta mi pa ni všeč. Zanjo moram pripravljati posebne jedi. Zelo zapečena rebrca, rahlo umešana jajca, zelja pa ne sme niti videti. Pravi, da ji gre kar na bruhanje. Njena fanta sta prava paglavca. Hodita v kaščo in kradeta. Vem, da sta onadva. Že nekaj kozarcev sladkih jabolk sta izmaknila. Pazite se njiju. Baronica jima pusti, da delata, kar hočeta, in se potem motata med nogami ter zganjata svoje vragolije. Ampak njen mož je pa čeden. Kje ga je le staknila?« Kuharica je govorila kot navita ura in se sploh ni ustavila. Nagnila se je k nama z Barbaro in zašepetala: »Jaz si pa mislim, da je baron Johann en fičfirič. Baronica si lahko misli, da ga je ujela s svojim denarjem, jaz pa sem prepričana, da na svojih izletih tiča ni zadržal v hlačah.«

Globoko sem zajela sapo, ona pa je nadaljevala: »Je pa čeden, to je pa res. Sicer pa, kako nevljudno od mene. Jaz sem Cecilija.« Zamežikala je z drobnimi očmi, ki so se svetile nad tolstimi lici. Rdečica na njenem obrazu se je izlivala še na vrat. V pasu je bila obilna, noge izpod zelenih kril pa so bile debele in kratke. Kljub svoji smešni pojavi nam je bila všeč. Njena zgovornost in dobrodušnost sta razblinili nelagodje, ki je viselo nad mano in drugimi tremi.

»Pozdravljena, Cecilija,« sem se oglasila, ker ji je očitno zmanjkalo besed. »Ste prepričani, da baron Johann lovi druge ženske?«

»Jaz ne potrebujem nobenih dokazov, da sem prepričana,« je poznavalsko povedala Cecilija. »Baje je govoril, da hodi na lov s tistim svojim črnim konjem, pa nikoli ni niti enega zajca prinesel domov. Kaj drugega je on lovil, seveda.«

Ker sem čutila, kako zardevam, sem se obrnila stran. Cecilija pa nas je že pripeljala do velikanskega ognjišča, kjer je v velikem kotlu brbotala juha, na ražnju so se pekli trije fazani, v ponvah pa svinjska rebrca. Dve dekli sta čistili zelenjavo, Cecilija pa je z veliko leseno žlico pomešala po loncu, kjer se je kuhala ajda. Na veliki mizi, ki je stala sredi prostora, je bilo že pripravljeno posladkorjeno sadje in narezani hlebci kruha. Nek fant je na koncu mize trl orehe.

»Jernej, če te še enkrat vidim, da ješ orehe, te bom stresla iz hlač,« je zagrmela Cecilija nad fantom. Ta se je res ustrašil obilne ženske in se skoraj zvil v dve gubi.

Ko smo si vse nadele zelene oprave, je kuharica odredila: »Pridite, gremo v jedilnico, kjer boste pripravile pribor.«

Gledala sem skozi okno razkošne baronove jedilnice. Na trgu je nočni čuvaj že pred nekaj urami prižgal svetilke, ki so bile z gradu videti kot drobne trepetajoče lučke. Snežilo je. Barbara je imela prav. Snežna odeja je že prekrivala drevesne krošnje, poti in travnike ter strehe hiš na trgu. Če sem se nagnila na desno, sem lahko videla del grajskega vhoda. Pred njim so bile stopinje konjskih podkev. Jezdec je očitno razjahal pred vhodom, stražarji pa so nato konja odvedli nižje v hlev. Zunaj so se slišali glasovi. Napeto sem prisluhnila, da bi spoznala Johannovo barvo glasu. Več otrok je steklo na kamnito ploščad nad bregom in se nevarno sklanjalo nad ograjo. Eden od njih je začel plezati na kamnitega leva, ki je v šapah stiskal Mosconov grb. Ženska postava ga je zgrabila, posadila na tla in oštevala. Drobne snežinke so se počasi spreminjale v debele kepe, in medtem ko je bilo pred gradom živahno, je trg v migotajoči svetlobi nočnih luči postajal vedno bolj tih in miren.

»Aha, tukaj ste. Čas je, da se umaknemo v kuhinjo. Poklicali bodo, ko nas bodo rabili,« se je oglasila Cecilija, ki mi je položila roko na rame. Šla sem za njo v kuhinjo, kjer sta Magda in Elvira v vodi, ki sta jo segreli nad pečjo, umivali kotle in lonce. Z Barbaro sva sedli za mizo in se lotili čiščenja česna, za katerega je kuharica trdila, da ga baron golta kar v strokih, češ da odganja bolezni.

»Zato pa je tako pri zdravju,« je govorila, »možakar jih ima že petinsedemdeset, pa še vedno sam zleze na konja in bere brez težav. Sta vedeli, da v svojo knjižnico pospravi vsako knjigo, ki jo stakne, pa najsi jo kupi ali dobi kako drugače. Svoje knjige ima rad kot svoje otroke. Tudi na drugih gradovih jih ima, ampak ne toliko kot tukaj.«

Ura se je bližala sedmi, ko so se gostje posedli za mizo. Naju z Barbaro je Cecilija obložila z jedmi, ki sva jih nosili na mizo v jedilnici. Ta je bila v nadstropju, zato sva morali uporabiti ozko leseno stopnišče za kuhinjo. Ko sem z zvrhanimi pladnji stopila v jedilnico, sem ga takoj zagledala. Sedel je sredi mize, oblečen v moder žamet z zlatimi obrobami in s pretirano čipkastim ovratnikom. Ob njem je sedela baronica Kristina v podobni opravi kot takrat, ko sem jo prvič videla, tokrat v modri obleki z enako visoko lasuljo, okoli vratu pa si je ovesila še bisere in drage kamne v različnih barvah, da je bila videti kot pisan pav. Drugih gostov sploh nisem opazila, ker sem ves čas strmela samo v Johanna. Na koncu mize je sicer sedel baron Inocenc, na drugem koncu pa njegova žena Ana Marija, ki je res delovala nekoliko bolehno, česar tudi bogato izvezena zelena obleka ni mogla skriti. Za mizo sta bila še Mosconova sinova Johann Jakob in Johann Krstnik, ob njiju pa njuni ženi. Vsi so se mi zdeli podobni. Oba moška sta si puščala brke in kozjo bradico, obe ženski pa sta si na enak način speli dolge lase nedoločljive barve. Omizje so zaključevali še povabljenci s trga, med katerimi je bil tudi moj oče, oblečen v temen, čist suknjič, ki ga je sicer nosil samo k maši.

Johann me je opazil šele, ko sem pladnje odložila na mizo. Njegov pogled je bil kot vedno topel, vendar prazen. Ko sem mu natakala Mosconovo vino, ki so ga vsi okoli mize naglas hvalili, sem opazila, da ga Kristina pod mizo trdno drži za roko. Johann se mi je zahvalil tako, kot bi se vsaki drugi strežnici. Noge so se mi zatresle in srce se mi je prelomilo na pol. Seveda si nisem predstavljala, da me bo objel sredi grajske jedilnice, tolikšna brezbrižnost z njegove strani pa je bila vseeno preveč. V prsih me je zabolelo, kot bi me prebodli z dobro ošiljeno puščico.

»Greta, si dobro?« me je vprašal oče, ko sem prišla do njega, »bleda se mi zdiš.«

»Samo moje mesečne stvari, oče,« sem se izgovorila in zapustila jedilnico.

V nadaljevanju večera sem bila kot duh. Slišala sem pogovore, vendar nisem vedela, o čem teče beseda, slišala sem smeh, vendar nisem vedela, čemu se smejijo. Videla sem ljubeče poglede, ki sta si jih izmenjevala baronica Kristina in Johann, in trudila sem se ostati mirna. Roke so se mi tresle, da so kozarci, odloženi na pladnju, žvenketali. Vesela družba za mizo hvala bogu tega ni opazila. Razen očeta, ki me je še enkrat vprašal po počutju. Johann me ni opazil. Bila sem samo dim, nadležen oblaček izpihane sape, prah, ki ga odpihneš.

Ko se je gostija bližala koncu, me je Cecilija poslala po vodo k vodnjaku na notranje dvorišče. Ravno sem napolnila eno vedro, ko sem za seboj opazila Johanna.

»Lepotica moja, nisem vedel, da boš danes tu,« je rekel, ko je obstal na primerni razdalji.

»Saj si mi tudi dal vedeti, kot da me ni tu,« sem mu rezko odgovorila, srce pa mi divje razbijalo, kot bi mi hotelo skočiti iz prsi.

»In kaj, misliš, bi moral storiti?«

Pogledala sem v tla: »Ne vem, kar koli. Počutim se grozno. Izrabljeno.«

»Izrabljeno? Praviš, da sem te izrabil?«

»Govorim ti, da se tako počutim. Saj me nisi nikoli vprašal, ali se me smeš dotakniti. Kar prišel si in mi spodnesel tla pod nogami.«

»Tudi ti si jih meni.«

»Ampak jaz te nikoli nisem zatajila.«

»Aha, potem si vsem povedala zame, za naju?«

»Seveda nisem. Če pa sem te kje srečala, nisem nikoli umikala pogleda.«

»Pa kaj hočeš, da naredim? Da uničim življenje sebi, tebi in še komu?«

»Tako torej gledaš na naju. Da si uničujeva življenje? Jaz na to nikoli nisem tako gledala.«

»Saj veš, da ne moreva biti skupaj tako, kot si želiš.«

»Zakaj ne? Ali bi bilo kaj takega prvič? Da se vitez poroči z nekom brez stanu?«

»Oprosti, jaz tega ne zmorem. Ne zdaj, ko sem tako blizu vstopu v deželni zbor. Moj naziv je baron, ne vitez.«

Zdaj sem skoraj zakričala: »Želim ti vso srečo, gospod baron Herberstein.«

Moje zadnje besede so ga hudo zbodle. Vedel je, da kljub baronskemu nazivu nikoli ne bo mogel prevzeti ženinega priimka. Baron Savinšek se je slišalo precej bolj klavrno kot baron Herberstein.

Razjezil se je in me trdo prijel za nadlaket: »Ne povzdiguj glasu, nesrečnica.«

Izvila sem se mu in po licih so se mi usule solze. Nisem bila vredna več od plemiškega naziva. Kuharica Cecilija je imela prav. Bog ve, koliko žensk je padlo pod njim na njegovih konjeniških pohodih. Verjetno res nisem bila edina. Kako prekleto naivna sem. Jaz, ki me je oče potrpežljivo učil, da ne bi ostala nevedna in naivna. Da bi razumela stvari okoli sebe. Tudi to, kako je svet lepo postavljen. Na vrhu je cesar, pod njim njegovi vojvode in grofje, nato baroni, še nižje vitezi in na koncu navadni ljudje, podložniki, ki so bili tu samo zato, da so obdelovali ogromne posesti zemljiških gospodov, jim plačevali davke in opravljali tlako na pridvorni zemlji. V zameno so dobili toliko, da so lahko samo preživeli. Nič več. Johann je bil delček tega skrbno domišljenega sistema in s poroko se je povzpel stopnico višje v piramidi. Jaz sem bila samo prijetna zabava na tej poti.

Začela sem se umikati, vendar glasnega hlipanja nisem mogla zadržati. Stal je tam z jezo v očeh in me preteče gledal. Obrnila sem se in stekla v kuhinjo. Tam sem se skoraj zaletela v presenečeno Barbaro, ki je v jedilnico odnašala sladko sadje, in se Ceciliji na hitro zlagala, da me boli trebuh.

»Imam dobre rožice za bolečine v trebuhu,« je takoj začela, jaz pa sem samo zamahnila z roko, si snela zeleno opravo in odhitela proti grajskim vratom. Johann je hodil gor in dol po tlakovanem dvorišču. Stekla sem mimo njega, presenečeni stražarji pa so mi odprli vrata. Po prodnati poti sem tekla v dolino. Zaradi novozapadlega snega mi je drselo, vendar se nisem ustavljala. Ko sem bila dovolj daleč, da me ni mogel nihče srečati, sem zakričala od bolečine. Bila je huda, skoraj tako huda kot takrat, ko je umrl Marko. Pa ne zato, ker bi Johanna prezirala, temveč zato, ker sem ga imela rada. Johann je predstavljal skoraj ves moj svet. Čeprav jih ni bilo veliko, sem se v trenutkih, ko sem lahko glavo položila na njegova ramena, počutila popolno in varno. In ljubljeno. Zdaj pa se je v mojo pravljico zaletela resničnost in jo drobila v prah.

Ko sem pritekla do Trubarske kleti, sem se namesto po utrjeni prodnati poti do trga napotila skozi gozd. Takoj ko so me zakrile veje velikih smrek, sem se spustila na kolena in hlipala.

* * *

Ne vem, koliko časa je minilo, ko sem zaslišala hitre, bližajoče se korake. Poskušala sem biti čim bolj tiho, vendar solz nisem mogla ustaviti. Z dlanjo sem si pokrila usta. Kateri od baronovih stražarjev gre zdaj skozi gozd do trga? Morda pa je Barbara? Morda me išče? Tako na hitro sem odšla. Verjetno jo skrbi. In Magda? Kar pustila sem jo tam.

Skrila sem se za prvo večje deblo. Postavo, ki si je utrla pot med vejevjem, sem takoj spoznala. Stopila sem izza drevesa.

»Zakaj si to storila?« me je vprašal.

»Zakaj si prišel za menoj?« sem odgovorila z vprašanjem.

»Zato ker te imam rad, neumnica. Ker si najlepše bitje, kar sem jih kdaj videl. In ker si kljub vsemu moja, tako zelo si moja.«

Naredila sem korak proti njemu in se mu vrgla v objem. Rad me ima. Samo da me ima rad. Samo to sem si želela. Da me ima Johann rad.

Goreče sva se poljubila. Bilo je mrzlo in snežilo je, vendar naju to ni motilo. Močno me je objel in se z gladko obrito brado podrgnil obme.

»Kako lahko dvomiš vame? Samo zato, ker sem bil previden, kadar sem te videl in nisem bil sam? Ko bi vedela, kako zelo sem se premagoval. Takrat bi te najraje dvignil in odnesel, pa sem se moral pretvarjati, da te ne poznam. Misliš, da je bilo lahko?«

»Psst. Ne govori,« sem zašepetala in se prilepila na njegova usta. Najina jezika sta se prepletla in postala sva lačna drug drugega.

»Ne morem zdržati, Greta. Hudo je. Oba naju bo bolelo.«

»Boli naju že sedaj,« sem dahnila.

Spet sva se poljubljala. Tokrat sem dovolila solzam prosto pot, da so se stopile na najinih ustnicah.

»Ne jokaj,« je rekel, čeprav se je s konicami prstov sprehajal po mojih licih in brisal solze.

»Pogrešala te bom. Zelo te bom pogrešala. Sploh ne vem, kako bom zdržala toliko mesecev brez tebe.«

Nasmehnil se je: »Tudi meni ne bo lahko.«

»Obljubi mi, da me ne boš pozabil.«

»Tebe ne bi nikoli mogel pozabiti. Nikoli.«

»Vsak večer, ko bom gledala luno, ti bom po njej poslala pozdrave. Vsak večer ji bom rekla, da te imam rada. Neskončno te imam rada.«

»In jaz ti bom vsak večer vrnil pozdrave.«

»Mi boš rekel, da me imaš rad?«

»To sem ti že tolikokrat povedal.«

»Povej mi še enkrat.«

»Rad te imam, Greta. Ko bi vedela, kakšno luknjo si izkopala v mojem srcu.«

»Potem me objemi. Močno me objemi.«

»Nočem te poškodovati,« je zašepetal, nato pa obraz zakopal v moje lase in globoko vdihnil. Hotela sem biti z njim še zadnjič, preden odide. Nisem več čutila ne mraza ne snega, ki je naletaval okoli naju. Objemala sva se, božala in vpijala drug drugega. V meni so se pretakali sladko-grenki občutki in v prsih me je boleče tiščalo, tako zelo sem si želela biti ljubljena od tega moškega. Zaradi močnih občutkov sem še kar jokala, tudi takrat, ko je Johann vstopil vame in ko sem si želela, da se ne bi nikoli več ločila. Ker sem bila ustvarjena in poslana na ta svet zanj. Ker sem bila njegova polovica. Tako sem se prepričevala.

* * *

Dolgo sva se poslavljala. Povedal mi je, da se z baronico in njenima otrokoma odpravljajo čez dva dni.

»Ne bo me na trgu,« sem rekla, »preveč bi mi bilo hudo, da te spet vidim z njo.«

Namuznil se je: »Poleti spet pridem. S Kristino sem se že dogovoril. Lažje je bilo, kot sem mislil. Res ji je všeč tukaj. Pravi, da je zrak dober za njena fanta.«

Pobožala sem ga po obrazu.

»Me boš čakala?« je vprašal.

»Čakala te bom. Samo pridi. Še vedno imam tvoje rdeče ogrinjalo.«

Ko sva se končno ločila, sem šla skozi gozd naprej v dolino. Rana v srcu se je hitro zacelila in spet je bil moj korak lahek in spet sem lebdela v oblakih. Počasi sem si utirala pot skozi drevje. Sneg je še kar naletaval in snežna odeja se je hitro debelila.

V mislih sem se pogovarjala sama s seboj. Kaj bom storila, da mi bo čas do poletja, ko se Johann vrne, hitreje minil. Gotovo bom več časa na Markovem grobu. Malo me je dajala krivda, da sem na trenutke pozabila nanj. Nisem pozabila nate, moj čudoviti sin. Samo dovolila sem si biti srečna. Saj bi mi to želel, ali ne? Ne verjamem, da moramo vedno samo trpeti, da bomo v nebesih zveličani. Kakšno življenje pa je to, če trpimo iz dneva v dan? Bom pa darovala pri maši. In doma moram bolj poprijeti za delo. Mama ima prav. Oče bi nas vse tri že lahko poročil, no, mene zagotovo, Magdo in Nežo pa vsaj zaročil. Tako bi se lahko bolj posvetil Juriju, ki bo nekega dne za njim podedoval naše imetje. Bolj bom v pomoč tudi Suzani, ki me je prijazno vzela v uk. Dokler sem pri njej, se mi ni bati, da bi mi oče iskal moža.

Tako sem razmišljala, ko sem iznenada v bližini zagledala sključeno postavo. Najprej me je strah prikoval na mesto, potem pa sem videla, da se premika in nekaj mrmra.

»Kdo je tam?« sem zaklicala.

Zaslišala sem rezek smeh. Postava se je obrnila in se mi začela približevati. Švedrala je po mehkem snegu in se še vedno režala. Oblečena je bila v črno kuto s kapuco na glavi. Ko je izpod nje pokukal velik, kljukast nos, sem takoj vedela, da pred menoj stoji stara Tereza. Na rame si je oprtala snop suhih vej, ki so odpadle z dreves in jih je našla pod snegom.

»Me boš čakala?« je nenadoma zabevskala in s prosto roko zamahnila proti meni.

Kri v žilah mi je zaledenela. Pa ne da naju je stara Tereza videla? Johanna in mene?

Stara babnica se je še vedno režala in na široko odprla velika usta, v katerih je bil en sam samcat rumen zob.

»Ga boš čakala, pocestnica?« je lajala naprej. Bila sem tiho. Kaj naj bi sploh rekla na to?

»Le čakaj, da te doseže božji srd, ti ničvrednica. Goniš se kakor psica sredi noči. Naj te udari božja kazen in naj se osmodi tvoja luknja med nogami. Si poročena, nemarnica?«

Stara Tereza me ni spoznala. Vsaj upala sem, da me ni. Začela sem teči, kolikor so me nesle noge. Vešča se je ostro zarežala, da je kar zarezalo v mrzli zimski zrak. Zdelo se mi je, da se njen smeh razlega po vsem gozdu. Tekla sem in tekla, Terezin smeh pa se je plazil za menoj.

»Goniš se kakor psica,« mi je odmevalo v glavi. Šele ko sem prišla do trga, sem se ustavila. V pljučih me je peklo, da sem morala kašljati. Tresla sem se, po telesu pa mi je še vedno krožila ledena kri.

* * *

Doma sem si pred vhodom z oblačil najprej stresla sneg. Lase sem imela mokre, prav tako stopala, ker so mi škornji premočili. Preden sem prijela za kljuko, me je nekdo sunkovito potegnil vstran.

Spet me je zajela groza, vendar je bil tokrat samo Jurij.

»Kaj počneš?« sem razjarjeno zavpila. Jurij bo res po nekoč postal gospodar, vendar je bilo do takrat še daleč. Bila sem precej starejša od njega. Zame je bil še vedno nedoleten mladič, tudi ne preveč bister. Oče ga je hotel učiti kot mene, vendar je obupal, ker je Jurij raje kot pero v rokah držal fračo in z njo zbijal kamne.

»Kaj ti počneš, Greta?«

»O čem govoriš?«

Jurij je globoko vdihnil. Bil je svetlolas kot jaz in modrih oči. Na bradi so mu poganjale posamezne svetle dlake. Zaprl je oči in se namrščil. Oblečen je bil v debel očetov kožuh, roka, s katero me je zagrabil in potiskal k steni, pa je bila trda in hladna. Nisem se mu mogla izviti.

»S kom z gradu se dobivaš? Menda ne s tistim klovnom Savinškom?«

»Z nikomer se ne dobivam. Spusti me.«

Trdno me je držal. Za šestnajstletnika je bil zelo močan.

»Vem, vse vem. Pa tudi drugi vedo. Vem, da si hodila v Trubarsko klet z njim. Kaj misliš, da te nihče ni videl? Da so ljudje slepi? Saj komaj čakajo, da lahko zagrizejo v tako sočno kost. Uboga Greta, ki je dneve in noči jokala za svojim božjastnim otrokom, se ni prav nič branila, ko ji je nek imenitnež segel pod krilo. To se govori, da boš vedela.«

»Kdo to govori?«

»Na trgu se šušlja. Da te ni sram, sestra. Osramotila boš sebe in vso družino. Kaj misliš, se bo zgodilo, če izvesta oče in mama? In če izvedo grajski? Baron nas bo izgnal, Magda ne bo nikoli dobila snubca, Neže pa nikoli ne bodo sprejeli v samostan. In jaz? Naj se potikam okoli kot berač?«

»Nič nimam s plemiči z gradu, Jurij.«

»Bolje zate, da res ne,« je govoril preteče, da sem se čudila, kako je lahko nenadoma tako odrasel.

»Vse nas boš spravila v pogubo. Pomisli kdaj še na koga drugega, ne samo nase. Pa tako krepostno si se delala. Vsak dan si na grobu svojega sinka spuščala solze, oče pa nam je govoril, naj potrpimo. Pa vsako popoldne si osedlala Riko, da smo te čakali ure in ure. Oče je govoril, da potrebuješ mir, zdaj pa vem, kako si iskala svoj mir. Tako da si dajala noge narazen. Še slabša si kot Šterkova Jerica. Ona prinese domov vsaj denar.«

Pljunil je na tla, jaz pa sem ga od ogorčenja močno udarila v obraz.

Dvignil je roko nadme, vendar se je ustavil in zaničljivo rekel: »Take, kot si ti, drugje zažgejo na grmadah.«





VII.


JANUAR 1635

Zima je bila kljub temu, da smo imeli zasnežen božič, bolj vlažna kot suha. Sneg je kmalu po božiču skopnel in od takrat naprej je samo deževalo. Nisem več vedela, kaj naj si obujem, ker so moji škornji, tudi če so se posušili, takoj spet premočili. Tako sem po luknjasti vaški cesti, na kateri je bilo polno blatnih luž, hodila v lesenih coklah. Večkrat sem šla na trg obiskat Marino, ker sem se od tistega Jurijevega izbruha doma počutila neprijetno. Nič več mi ni rekel, vendar so mi njegovi pogledi izpod svetlih obrvi vse povedali. Preziral me je. To niti ni bilo najhuje. Najbolj so me bolele njegove opazke o mojem žalovanju po Markovi smrti. Zaradi njih sem se počutila umazano in ničvredno, zaradi pokojnega sina pa me je grozno pekla vest. Hodila sem torej spet k njemu na grob kot včasih.

Kakšne tri tedne po dogodku v gozdu me je začelo skrbeti, ker nisem dobila svoje mesečne krvavitve. V srcu se ne bi branila Johannovega otroka, vendar si nisem predstavljala, kaj bi se zgodilo, če bi res zanosila. Bi morala Suzano prositi za tiste jagode, ki jih je pred leti dala mami, da je ubilo njen plod? Ob misli na to sem se zgrozila. Ubiti nerojenega otroka je bil greh, strahoten greh. Nisem si predstavljala, da bi morala tako kot mama vsak večer delati pokoro zaradi tega. In kako bi sploh lahko ubila Johannovega in svojega otroka? Roditi pa ga tudi ne bi mogla. Kaj pa bi rekla očetu? Čigav da je otrok? Vedela sem, da me oče ne bi spodil od hiše, vendar bi to zanj pomenilo eno najhujših sramot. Da mu hči rodi pankrta. Ljudje na trgu bi se nas izogibali in nas zasmehovali, oče Jožef pa bi nas med sveto mašo gotovo poslal v najbolj oddaljen kot cerkve. In otrok? Kakšno življenje bi sploh lahko imel?

Ker sem med vajeništvom pri Suzani že pridobila nekaj znanja, sem vedela, da takrat v gozdu ne bi smela zanositi, prepričana pa le nisem bila. Kako globoko sem si oddahnila, ko je čez kakšen teden le prišel moj čas. Še nikoli si nisem s takim veseljem nadela trakov, ki so vpijali kri, da mi ni tako kot nekaterim drugim ženskam kapljala po nogah.

V Marinino šivalnico sem hodila po prijazno besedo.

»Ne ženi si toliko k srcu, Greta, saj boš še zbolela,« je govorila.

Kar naprej me je premagoval jok: »Ni samo to. Hudo mi je tudi za Johannom. Kljub vsemu, kar mi je rekel Jurij, in kljub grozljivim besedam stare Tereze. Pogrešam ga. Nisem si mislila, da ga bom tako pogrešala.«

Marina me je prijela za roke: »Na tvojem mestu bi se res potrudila, da ga pozabim. Kaj pa bo poleti, če bo res spet prišel? Boš njegova priležnica?«

Stresla sem z glavo. Beseda je bila tako ostudna.

»Slej ko prej se boš morala sprijazniti, da zanj ne boš nikoli nič več kot to.«

»Rekel mi je, da me ima rad. Obljubil mi je, da me ne bo nikoli prizadel.«

»In morda je to res tudi mislil. Ampak dvomim, da bi bila njegova ljubezen dovolj velika, da bi naredil nekaj tako nezaslišanega, kot je odpoved plemiškemu stanu in deželanstvu. Morda se upravičeno boji tudi baronice. Saj je res prav zastrašujoča. Meni je bilo vedno nelagodno, ko je prišla po naročene stvari.«

Z zadnjim delom dlani sem si obrisala solze: »Hudo mi je bilo, če sem ju videla skupaj. Zato tudi nisem šla na trg, ko sta odhajala.«

Marina je pokimala: »Bila je smešna predstava, res. Mosconovi ljudje so celo dopoldne nosili baroničine stvari z gradu. Navzgor je še šlo z vozom, dol pa ne. Prestrmo je. Kar nekaj ur so se trudili, da so znosili vse dol na trg. Lepi Johann se je prikazal zadnji. Na visokem črnem konju.«

»Frideriku.«

»Komu?«

»Konju je ime Friderik.«

Marina je nadaljevala: »Baronica je ukazovala vsem okoli sebe, na koncu pa so šli še k maši. Staremu Jožefu so se kar oči iskrile in se je od nje poslavljal kot kak postrešček. Gotovo mu je spustila precej novcev v pehar. Njena fanta sta se po trgu podila z dvema psoma.« Spomnila sem se psičk Lize in Bete.

»Mlajša Moscona sta se odpravila dan zatem.« Marina je opazila, da sem odsotna. »Ne sanjari preveč o njem, Greta.«

Baron Inocenc in njegova žena sta grad zapustila malo pred božičem. Pred njunim odhodom se je oče odpravil še enkrat na grad. Baron mu je rekel, da se bo v Lictenwald vrnil še pred veliko nočjo. Takrat bomo vse knjige iz njegove knjižnice, ki vsaj malo dišijo po hereziji, po skrivnem rovu odnesli do Trubarske kleti in jih skrili v prazne vinske sode.

* * *

Prišel je dan, ko se je oče Jožef odpravljal s svojim vozom v Gurkfeld. Dogovorjeno je bilo, da bo Nežo odpeljal do frančiškanskega samostana Svete Klare, kamor bo vstopila kot novinka. Oče se je odločil, da jo bo spremljal.

»Lahko grem še jaz?« sem prosila.

Mama je takoj zagodrnjala, ker bo to pomenilo par rok manj za dva dni, oče pa ni pomišljal in mi je takoj dovolil. Neža se je razveselila, da bo imela poleg očeta še sestro. Zaradi vlage v zraku je bila spet bolehna, zato je večino časa presedela v kuhinji ob ognjišču. Upala sem, da ji bo življenje v hladnem samostanu prizaneslo in da bodo nune pazile nanjo. V zadnjem letu je postal njen obraz še bolj upadel, koža še bolj siva in oči še bolj udrte. Tanki lasje brez leska so ji odpadali, in ker si jih je močno spenjala, so se na vrhu glave že začeli vidno redčiti.

»Pri nunah se bom ostrigla,« je govorila, »sicer bom pa tako ali tako nosila pokrivalo.«

Ponoči so jo še vedno mučile sanje o vstalem Marku in ognju, vendar se jih je počasi navadila. Ni več hodila k meni v posteljo. Vedno več časa je preživela v tišini in v molitvi. Vsak dan je hodila v cerkev, kjer jo je oče Jožef pripravljal na sveto zaobljubo. Tudi on je bil zadovoljen, da se je ena njegovih vaščank odločila za sveto življenje. Zdelo se mi je, da se oče ni mogel čisto sprijazniti s tem, ampak Neži, ki je vedno več govorila o vstopu v samostan, ni ugovarjal.

Neža je dan pred odhodom v izbi na podstrešju iz skrinje zložila svoje borno imetje. Tri tunike, nekaj nogavic, dva životca, ki jih je zadaj privezovala s trakovi, debelo podloženo zimsko krilo in tri lahkotnejša krila. Vse sva zložili v večjo usnjeno torbo, ki jo je očetu nekoč podaril Valentin.

»Pri sestrah klarisah ne boš potrebovala veliko,« sem ji rekla in njeno suhljato telo stisnila k sebi. Z Nežo sva si bili vedno bližje kot z Magdo. Verjetno zato, ker je bila Neža tako krhka in bleda. Jetika je med njima naredila pravi prepad. Magda se je razvijala v močno in cvetoče dekle, Neža pa je bila vsako leto šibkejša.

Oče Jožef si je iz Mosconovega hleva sposodil dva močna konja, ki ju je vpregel v svoj cvileči voz. Pred cerkvijo je nanj nalagal vreče prosa in ajde, ki jih je peljal v oba samostana v Gurkfeldu, h kapucinom in h klarisam. Njegova sestra Karla, katere življenjsko poslanstvo je bilo, da skrbi za svojega brata, mu kuha, krpa raztrgana oblačila in čisti cerkev, je stala na pragu župnijske hiše. Bila je starejša od Jožefa, vendar še vedno zelo pri močeh. S svojo obilno postavo je zavzela ves vhod in debele, kosmate roke tiščala v boke. Po obrazu ji je izpod trdno zavezane čepice polzel znoj.

»Ne pozabi na mater prednico. Zanjo sem pripravila cvrtke z jabolki in jih posebej zavila,« je naročila Jožefu, ki je komaj zaznavno pokimal, ko je na voz naložil še zadnjo veliko vrečo.

Ob njem je stal brodar Jeremija, ki je čakal na plačilo. Proso je pripeljal z druge strani reke, kjer ga je za Jožefa raztovoril nek trgovec. Na poljih ob trgu letos nismo pridelali veliko prosa.

Jožef se je popraskal po glavi pod črno čepico in se zavil v star kožuh. Iz usnjene mošnje, zataknjene za pasom, si je v dlan nasul nekaj kovancev in plačal Jeremiji.

»Pa ne porabi vsega v krčmi,« mu je rekel Jožef, »tvoja Marija potrebuje nove škornje, otrok pa tudi ne pusti brez obutve to zimo.« Jeremija je nekaj zamrmral, se v zahvalo dotaknil svojega pokrivala in odšel.

»Naj božja jeza zadene vse vinske sode Pri zlatem medvedu,« je dejal Jožef in se obrnil k nam. Oče, Neža in jaz smo čakali ob cesti, midva z očetom s culami, Neža pa z veliko torbo. Prtljago smo zložili na voz, nato pa se je Neža poslovila od Magde, svoje sestre dvojčice. Trajalo je kar nekaj časa. Objemali sta se in jokali, bodrili druga drugo in šele takrat sem spoznala, kako zelo sta povezani.

»Pazi nase Magda in obljubi mi, da me boš prišla obiskat. Jaz bom živela v klavzuri, ne bom mogla iz samostana. Zelo te bom pogrešala,« je govorila Neža. Magda ji je objokanih lic obljubila.

»Gremo,« je rekel oče. Vzpeli smo se na voz. Jožef je sedel na kočijaževo mesto in pognal konja. Hudo mi je bilo, ko sem gledala Magdo, kako teče za vozom in maha sestri, s katero je bila skupaj spočeta in skupaj rojena, vendar ju je svet razdvojil in zaznamoval. Neža je tiho hlipala in se oprijela očeta. Voz se je majal in drdral po cesti, ki je bila blatna in polna luž zaradi večdnevnega dežja. Konja sta začela enakomerno teči, oče Jožef pa je sključeno sam pri sebi nekaj molil. Cesta je tekla ob levem bregu reke, in ko smo zapustili trg, se je pred nami odprlo obraščeno hribovje, ki je segalo skoraj do rečnega brega. Prostora je bilo ravno dovolj za cesto, ki so jo, tako mi je povedal oče, menda uporabljali že stari Rimljani. Zrak je bil mrzel in tih, tu in tam se je oglasila kakšna ptica, ki je prezimovala v naših krajih. Peljali smo se vzdolž reke, kjer nas je spremljalo golo obrečno rastje. Da nas ne bi zeblo, smo se stisnili skupaj, noge pa smo si obložili z odejami, ki nam jih je za pot pripravila mama. Pot do Gurkfelda je trajala dobre tri ure in tam sva z očetom nameravala tudi prenočiti. Oče je nekoč potoval nižje od Gurkfelda, kjer so ležali kamniti ostanki iz časa starih Rimljanov. To je bilo tisto ljudstvo, ki je verjelo v več bogov. V času, ko so vladali Judeji, se je tam rodil Božji sin, odrešenik, ki je pridigal, da je Bog eden, v njem pa so Oče in Sin in Sveti Duh. Čeprav so ga preganjali in izdali celo lastni ljudje, je cesar Konstantin njegov nauk proglasil za uradno vero rimske države. In cerkev je bila ena s papežem na čelu, ki je predstavljal vez človeštva z Bogom. Božjo besedo so razlagali duhovniki, molili so v latinščini, svetem jeziku, ki ga navadni ljudje nismo razumeli in niti ni bilo mišljeno, da bi ga razumeli. Naša dolžnost je bila, da cerkvi plačujemo desetino in se vsaj vsako nedeljo prikažemo pri maši. Pa da ubogamo, seveda.

Oče je opazil, da je Neža poleg njega zaspala, Jožef na sprednjem sedežu pa se je tudi zazibal v svoje razmišljanje, saj je neprestano mrmral in vsake toliko časa rekel amen. Mirnost je motil le enakomeren zvok konjskih kopit dveh močnih temno rjavih konjev.

»Govoril sem ti že o Lutru in njegovih tezah, ali ne?« mi je zdaj šepetaje rekel oče. Malce prestrašeno sem se ozrla naokrog, čeprav sem vedela, da naju na koncu voza nihče ne sliši. Jožef se je zibal na sprednjem sedežu in topot konj je preglasil očetove tihe besede.

»Si, oče,« sem odvrnila, »Martin Luter je bil nemški menih, ki je pred več kot sto leti na vratih neke cerkve na Nemškem objavil svoje heretične teze, zaradi katerih so se zgodili upori proti cerkvi in papežu.«

Oče je zadovoljno prikimal: »Najhuje za cerkev je bilo, da so Lutra podpirali tudi nekateri plemiči, kjer jim je bilo všeč, da njegovi nauki spodkopavajo cerkveno oblast.«

»Ali misliš, da so tudi Mosconi taki plemiči?« sem previdno vprašala.

»Mosconi so strpni plemiči. Trpijo ene in druge, torej tako tiste, ki ostajajo zvesti katolištvu, kot tiste, ki imajo raje protestante. Inocenc je predvsem ljubitelj znanja, tega pa si še vedno lasti cerkev, čeprav bi moralo biti dostopno vsem ljudem.«

Odhrkal se je in se prepričal, da je Jožef predaleč, da bi naju slišal: »Luteranci verjamejo, da vse tisto, kar je zapovedala cerkev preko svojih škofov in duhovnikov, ne velja nič. Zanje pravo vero razkriva samo Sveto pismo. V Lutrovem času je cerkev vernikom prodajala odpustke, s katerimi naj bi se ljudem odpustili grehi, in jim tako olajšala pot v nebesa.«

»Mar to pomeni, da jim ni bilo treba k spovedi?«

»Tako je. Več odpustkov si kupil, več grehov ti je bilo odpuščeno.«

»To je narobe,« sem se zgrozila, »saj Bogu ne more biti všeč, da se odpuščanje kupuje z denarjem.«

Oče je pokimal: »Cerkev je takrat rabila denar. Veliko denarja, da bi obnovili Petrovo katedralo v Rimu. Cerkev je vedno potrebovala veliko denarja, da so se papež in njegovi najbližji podrepniki lahko kopali v zlatu. Medtem ko so navadni ljudje umirali zaradi lakote, so papeži ponavadi podlegli, ker so se najedli preveč mesa, masti in vsega dobrega.«

Namrdnila sem se, oče pa je nadaljeval: »Oblast, ki si jo je lastila cerkev, ni bila všeč marsikateremu posvetnemu gospodu, zato jih ni bilo malo, ki so se pridružili Lutru. Cesar Karel je bil Habsburžan in ti so bili vedno za papeža. Lutra je dal poklicati predse, vendar se trmasti menih ni uklonil.«

»Zakaj pa cesar Lutra ni dal usmrtiti?«

»Ker se je bal močnih knezov, od katerih je bila odvisna tudi njegova oblast. Verske zadeve so nato razklale vse dežele v cesarstvu in so tako razklane še danes, ko se bije vojna za vero. Vojna, ki je pobrala nešteto življenj, tudi Andrejevo.«

Spet sem se spomnila pokojnega moža, ki sploh ni vedel, zakaj se je šel borit.

»Pa misliš, da bo kdaj konec vojne, oče?«

»Ne vem, lahko samo upam, da bo. Če bi bilo znanje, ki ga je imel Valentin, dano vsem ljudem na svetu, če bi se lahko vsak človek sam odločil, kako bo veroval, potem vojne ne bi smelo biti.«

»Ampak to pomeni, da bi nekateri ljudje še vedno priznavali papeža za poglavarja cerkve, nekateri pa ne,« sem pripomnila.

»Tako je. In prav nič ni narobe s tem. Tudi ni narobe, če se duhovniki poročijo.«

Zdelo se mi je, da so besede, ki jih je izrekel oče, tako bogokletne, da sem se na hitro pokrižala.

Nasmehnil se je: »Luteranski duhovniki se lahko poročajo in imajo otroke. Saj ni bilo vedno tako, da duhovniki niso smeli imeti otrok in niso smeli okusiti ženskega mesa. Bili so tudi papeži, ki so zaplodili ogromno otrok.«

»Zakaj pa je potem to prepovedano?«

»Cerkev pravi, da se mora duhovnik osvoboditi mesenih užitkov, ker je tako bližje Kristusu. Vzdržnost je pokazatelj ljubezni do Boga. V resnici pa je šlo le za to, da je cerkev dobila vse premoženje svojih pastirjev. Če ti niso imeli otrok, potem je njihova zemlja postala cerkvena. Denar je sveta vladar, Greta. Vedno je bilo tako in vedno bo.«

»Pa je tudi drugje tako kot v cesarstvu? Nekoč si mi govoril o Franciji, Italiji in Španiji, ki so zveste papežu, in severnih državah, ki so protestantske.«

»Se še spomniš velikega otoka na zahodu? Anglije?« me je oče vprašujoče pogledal. Prikimala sem.

»Valentin mi je govoril zanimive zgodbe o Angležih. Lutrov nauk je sicer pljusknil tudi čez morje in segel na njihov otok, vendar se ni prijel. Takrat je v Angliji vladar kralj z imenom Henrik. Več kraljev pred njim je že imelo to ime in on je bil osmi. Najprej je goreče podpiral papeža in menda celo sam spisal nek latinski spis proti Lutru. Ta mogočni kralj je imel za ženo špansko princeso, ki je imela nesrečo, da mu ni mogla roditi sina.«

Takrat se je voz nekoliko nagnil in poskočil. Oče je utihnil in pogledal Jožefa, ki je poprijel vajeti in usmeril konja. Čez nekaj trenutkov je pot spet enakomerno tekla naprej.

Oče je nadaljeval: »Od otrok, ki jih je rodila španska princesa, je preživela le ena deklica. Henrik je bil razočaran in jezen, ker ni hotel, da bi oblast v Angliji po njegovi smrti prevzela ženska. Prepričan je bil, da bi oblast v državi, če bi angleška krona padla v ženske roke, dejansko prevzel kraljičin mož, ki bi bil najverjetneje tujec. Usoda je potem hotela, da se je zaljubil v eno od dvornih dam svoje kraljice, ta dvorna dama pa je simpatizirala s protestanti. Počasi je kralja dobivala na svojo stran in ga pitala s protestantskimi knjigami, dokler se kralj ni odločil, da se bo znebil svoje pobožne žene in jo zamenjal z žensko, ki mu lahko rodi sina. Dvorna dama, ki je očarala kralja, pa menda ni bila neka lepotica. Govorilo se je, da njena polt ni snežno bela, kot bi plemiška polt morala biti, po celem telesu je imela bradavice in šest prstov na eni roki.«

Namuznila sem se: »Od kje to vse veš, oče?«

Nasmehnil se je: »Se ne spominjaš, koliko ur sva z Valentinom Webrom presedela v kuhinji?«

Nato se je zresnil: »Henrik je papeža prosil za dovoljenje, da razveljavi njegov zakon s špansko princeso, papež pa tega ni hotel, ker se je bal cesarja Karla, ki je bil princesin nečak in je vladal deželam v cesarstvu ter tudi celi Španiji. Nihče si ni želel imeti tako močnega človeka za nasprotnika. Henrik je bil razjarjen, zato se je odločil, da bo kar sam postal cerkveni poglavar v Angliji.«

»Namesto papeža?« sem vprašala.

»Meni nič, tebi nič se je odločil, da papež nima več nobene oblasti na otoku in da se morajo škofje pokloniti kralju. Ti seveda niso bili voljni, da zaradi kraljeve nečimrnosti zamenjajo gospodarja. Nekateri so bili pogumni in so se mu uprli. Kralj jih je obtožil izdaje in jim dal odsekati glave.«

Zgrozila sem se: »Vse to se je zgodilo samo zato, ker je kralj hotel sina?«

»No, bili so tudi drugi razlogi. Razsipnemu kralju je zmanjkovalo denarja in odločil se je, da poruši vse samostane v kraljestvu ter vse dragocenosti, ki bi jih pri tem nagrabil, zapre v kraljevo zakladnico.«

»Kaj pa se je zgodilo z ubogo špansko princeso?«

»Kralj jo je odvrgel in dal zapreti v neke odmaknjene dvorce, sam pa se je poročil z dvorno damo. Španska princesa nikoli ni priznala drugega kraljevega zakona in je hotela, da jo do smrti nazivajo s kraljico Anglije. Njeno edino hčer so ločili od nje, da se nikoli več nista videli. Ampak usoda se je poigrala tudi s kraljem. Dvorna dama mu je rodila otroka, vendar ne sina, ki si ga je tako zelo želel, ampak hčerko. In potem ni donosila nobenega otroka več. Kraljeva velika ljubezen je nenadoma uplahnila, in ko so mu na ušesa prišle govorice, da se kraljica za njegovim hrbtom dobiva z drugimi moškimi, ji je nemudoma odsekal glavo.«

»Ženski, ki jo je ljubil in zaradi nje razklal kraljestvo?« sem vprašala.

Oče je pokimal: »Človeška strast je huda sila, ki lahko gradi in ruši tudi najbolj trdne mostove.« Ob tem sem pomislila na Johanna.

»Kaj je bilo potem?«

»Kralj se je takoj nato spet poročil in končno dobil sina, vendar mu je žena umrla po porodu. Pa tudi potem ni ostal samski. Imel je še tri žene, vendar z nobeno otrok. Ena izmed njih je bila nemška plemkinja iz protestantske vojvodine Kleve, pa jo je hitro pregnal, ker mu ni bila všeč. Eni je spet odsekal glavo zaradi prešuštva, zadnja pa ga je preživela.«

»Neverjetno. Koliko žena je potem imel?«

Oče je nagubal čelo in zdelo se je, kot da sešteva: »Šest.«

»Pa njegov sin? Kaj je bilo z njim?«

»Vladal je nekaj let po očetovi smrti, vendar je bil bolehen in je kmalu umrl. Potem je prišla na prestol edina hči španske princese, ki je dala na stotine protestantov sežgati na grmadi.«

»Zakaj?«

»Ker je bila katoličanka. Nikoli ni sprejela očetovih kapric in je vedno ostala zvesta papežu. Na tak način je tudi maščevala svojo mater. Vendar je tudi njo kmalu pobrala bolezen. Potem je Angliji dolga leta vladala Henrikova druga hči, ki jo je imel s tisto zloglasno dvorno damo. To je bila kraljica Elizabeta.«

»O njej se pa spomnim, da sta govorila z Valentinom. Ni še dolgo, kar je umrla?«

»Umrla je pred tridesetimi leti. In v državi je utrdila očetove reforme. Anglija ima zdaj cerkev, ki ni ne katoliška ne protestantska, ampak nekaj vmes.«

* * *

Mračilo se je, ko smo prispeli v Gurkfeld. Tam je cesto s trgom, ki je stal na desnem bregu reke, povezoval lesen most, ki je glasno zaškripal, ko je nanj zapeljal voz. Ustavili smo se pred staro, belo kamnito zgradbo z obokanimi vhodnimi vrati, nad katerimi je bil narisan velik križ. Oče Jožef je močno potrkal in čez nekaj trenutkov je vrata odprla drobna zgubana ženica, oblečena v rjavo kuto, na glavi pa je nosila črno pokrivalo. Ko nas je zagledala, se je nasmehnila.

»Pozdravljeni. Čakali smo vas. Sestre so že pri večernicah,« je dejala in namignila Jožefu, »kar sem na hodnik postavi vreče.«

Toplo je pogledala mene in Nežo: «Katera od vaju se bo zaobljubila Bogu?«

»Jaz,« je plaho odgovorila Neža in stopila naprej. Ženica jo je z zgubano roko pogladila po laseh.

»Duhovni poklic je božji dar. Bog samo posvečene pokliče k sebi,« je rekla.

Stopili smo v temen, dolg hodnik s številnimi malimi zamreženimi okenci na eni strani. Na drugi strani so v stenskih nišah stale svete podobice device Marije z Jezusom in nekaterimi svetniki, na zadnji steni pa je bilo obešeno razpelo.

Stara nuna nas je vodila po sredi širokega trakta križnega hodnika, ki je, kot sem lahko videla v mraku, obdajal notranje dvorišče, sredi katerega je raslo razvejeno drevo.

Obstala je pred visokimi polkrožnimi vrati in rekla: »Za temi vrati je refektorij, kjer se ravnokar pripravlja večerja, zato ne bomo hodili noter.« Šli smo za njo po hodniku, ko je zavila levo. Hodnik se je končal z vstopom v stransko cerkveno ladjo. Sestre klarise so sedele v klopeh, v prezbiteriju pa je duhovnik opravljal sveto mašo. Nune so bile oblečene v dolge rjave kute in bele oglavnike z ovratniki, ki so jim segali čez zgornje dele rjavih oblek, glave pa so imele pokrite s črnimi pokrivali.

Nuna, ki nas je sprejela, nam je rekla, naj se usedemo v klopi in počakamo na konec maše. Pogledala sem Nežo, ki ni mogla skriti nekoliko žalostnega pogleda v svojih očeh.

»Vse bo v redu,« sem zašepetala, »ne boš sama. Veliko prijateljic si boš našla.« Obe sva pogledali sestre, ki so bile različnih let, od zgubane brezzobe starke do mlade novinke s svetlo poltjo in rožnatimi lici, ki je Neži komaj skrivoma pomahala. Neža se je olajšano nasmehnila.

Ko je bilo maše konec, je k nam prišla sestra prednica. Imela je prijazen obraz in čiste, iskrene oči. Nekaj besed sta izmenjala z očetom Jožefom, potem pa se je obrnila k nam.

»Neskončno smo hvaležni Bogu, da ti je pokazal pot k nam, Neža. Bog je dober in usmiljen. Take smo tudi sestre reda Svete Klare. Prvo leto ti bo najbrž težko, ker se boš morala navaditi na nova pravila, na to, da živimo tiho in urejeno ter cel dan preživimo večinoma v molitvi in razmišljanju, potem pa se boš navadila. Morda se komu zdi dolgočasno, vendar je za nas največja sreča, ki jo občutimo, ko se v naši duši naselita popoln mir in ljubezen do Kristusa, našega Gospoda.«

Nežo so nune takoj povabile, da se jim že pridruži pri večerji, oče Jožef se je poslovil, ker je moral žito dostaviti še k bratom kapucinom, kjer bo tudi prenočil. Očetu ni bilo dovoljeno ostati pri klarisah, zato se je odločil, da najame posteljo v bližnji krčmi, jaz pa sem za eno noč lahko delila sobo z Nežo. Oče mi je pred odhodom v roko stisnil zavitek, v katerem je bil kruh in sir, in mi naročil, naj bom naslednji dan pripravljena že zgodaj zjutraj.

Celica, ki so jo dodelili Neži, je bila majhna, vendar dovolj velika za posteljo s slamnjačo in mizo s stolom. Edino okno je bilo zamreženo, nad njim pa je visel lesen križ. Bilo je mrzlo, zato sva se z Nežo pokrili do vratu. Nekaj časa sva bili tiho. Takrat se mi je v mislih prikazal Johannov zapeljivi nasmeh. Kje je zdaj? Na največjem Herbersteinovem gradu? Je že pregledal vse knjige, ki bi jih moral pregledati? Se je že izkazal v vlogi upravitelja Herbersteinovih posesti? In kar je bilo zanj zelo pomembno, je že postal član deželnega zbora? Le kaj ga tako vleče tja? To, da je pomemben, da lahko vpliva na cesarjeve odločitve? Kaj pa če mora odločati o neprijetnih stvareh? O višini zneska, ki ga cesar gotovo spet zahteva od podložnikov v habsburških deželah, da lahko plačuje vojaške najemnike v zdaj že več kot petnajst let trajajoči vojni? Kaj pa če se odloči, da gre še sam spet v vojno? Ob misli, da bi se Johannu kaj zgodilo, me je oblil mrzel pot. Zavzdihnila sem in upala, da tudi on pomisli name. Vsaj takrat, kadar leži z baronico? Ne, o tem nisem hotela razmišljati.

»Greta, pogrešala vas bom,« sem zaslišala tih sestrin glas.

Obrnila sem se k njej in jo pobožala po obrazu: »Obiskali te bomo, ne skrbi.«

»Skrbi me zate.«

»Zame?« sem bila presenečena.

»Da, zate. Tako zelo si želim, da bi tudi ti našla mir, Greta. Res si zadnje mesece manj hodila na Markov grob, vendar nisi mirna. Kar koli se je že zgodilo, da si eno bolečino zamenjala za drugo, pazi nase.«

»Se ti zdi, da sem eno bolečino zamenjala za drugo?«

»Ne da se mi zdi. Vem, da si jo. Vidim in čutim, da žaluješ. Vsi te imajo za močno žensko, za lepo žensko, za nedotakljivo žensko, za žensko s širokim pogledom, vendar je to le krinka. Ker se bojiš biti spet prizadeta. Preveč veš, zato te je strah sveta okoli sebe. Globoko v sebi si krhka kot steklo.«

Nisem mogla verjeti besedam svoje dvanajstletne bolehne sestre.

»Svet je krut in umazan. Na občutljivih ljudeh lahko pusti rane, ki se nikoli ne zacelijo. Zato se taki ljudje zavarujejo tako, da gradijo zidove okoli sebe. Takšna si ti. V tebi je toliko strahu in nemira. Bolj ko se trudiš, da bi ju odgnala, bolj te preganjata.«

»Kaj pa naj naredim?« sem jo vprašala.

»Ne vem,« je iskreno priznala sestra, »zase upam, da bom s tem, ko se bom približala Bogu, našla tisto brezmejno zaupanje vanj, po katerem vsi tako hrepenimo.«

Objeli sva se in Neža je zašepetala: »Molila bom zate. Molila bom, da najdeš svoj mir.«

Zbudila sem se, ker je Neža v spanju mahala z rokami kot zblaznela. Oči je imela odprte in iz njih ji je sijala čista groza. Že nekaj časa je minilo, odkar so jo mučile nočne more. Dvignila se je in se zazrla v lesen križ nad oknom. Sklenila je roke in začela glasno moliti. Stresla sem jo za ramena, da bi jo čim prej prebudila.

»Neža, zbudi se, samo sanje so,« sem rekla dovolj glasno, da me je slišala, in dovolj potiho, da ne bi zbudila sester v ostalih celicah.

Neža me je pogledala s široko odprtimi očmi, z roko narisala velik križ po zraku in rekla: »Spet sem videla ogenj. Ogromne plamene, ki so se kot kljukasti jeziki dvigovali proti nebu. Gost, črn dim, ki se je valil iz njih, je zastiral sonce. Okoli ognja so stali ljudje s trga. Tam je bil oče z od joka rdečimi očmi, zraven njega je stal zaprepaden baron Inocenc Moscon. Pa Magda, ki je za roke držala neko dekle in fanta. Ženska poleg njih je imela na glavi pokrivalo, podobno takim, kot jih nosijo nune. Njen obraz je bil temen, kot bi bil ožgan od sonca. Gledala je v nebo in iz premikanja njenih ustnic sem razbrala, da govori: Ala, ala. Tam so bile tudi Marina, ki se je v nekem trenutku sesedla, Barbara, ki je k sebi stiskala jokajočo Elviro, in Katarina z otrokom v naročju. Pa Suzana, ki ni mogla ustaviti solz, njen mož Janez Rebernik, župan, ranocelnik Pavel Stoviček. Za gručo žensk, ki so stegovale roke proti ognju, je stala Margareta Radeška in tulila od bolečine, kot bi njo prebadali ognjeni zublji. Celo stari brodar Jeremija in nočni čuvaj sta si od groze pokrivala oči, Šterkova Katra pa je goreče molila. Na stolu je sedel oče Jožef s sklonjeno glavo. Vseh nisem spoznala, sem pa zaman iskala mamo, Jurija in tebe. Daleč stran od ognja je v prizor strmela ženska, ki je bila v obraz bela kot kreda in imela visoko spete, bele lase, nosila je kričečo plemiško obleko, poleg nje pa je na kolenih čepel moški, ki so ga ženske na trgu to jesen tako občudovale.«

Ob njenih besedah me je mrazilo.

»Saj ni mogoče, da bi videla pekel, kajne?« me je proseče pogledala.

»Rekla sem ti že, da pekla ni.«

»Ni mogoče, da bi bili vsi ti ljudje v peklu. Da jih čaka večni ogenj,« je še kar naprej govorila Neža. »Saj niso vsi grešniki. Ni mogoče, da bi jih Bog lahko tako kaznoval. Vendar se dogaja nekaj groznega. Nad njimi leži senca neizmernega obupa.«

»Neža, samo sanje so.«

Takrat je na vrata potiho potrkalo: »Je vse v redu z vama?« Bil je glas sestre prednice.

»Vse je v redu, sestra. Neža ima samo hude sanje,« sem odgovorila, ko sem ji odprla vrata.

Sestra prednica je stala na hodniku v dolgi beli spalni srajci s svečo v rokah. Stopila je celico in sedla na stol ob mizi.

»Kaj se dogaja s tabo, otrok?«

Ko ji je Neža povedala o sanjah, se je sestra prednica namrščila: »Se ti to dogaja večkrat? Da imaš taka videnja?« Neža je pokimala.

»Meni se zdijo zelo preroška. Videla sem že sestre, ki so imele ponoči videnja, kar se je nato tudi uresničilo. In vse so govorile enako, da se sanje kar naprej ponavljajo, so jasne, doživete in vzbujajo močna čustva. Včasih so se kriče zbujale ponoči in so se težko pomirile. Videnja niso ponehala, lahko so bila le bolj ali manj močna, dokler se niso uresničila. Šele potem so si sestre lahko oddahnile. Dokler niso prejele novih videnj.«

Nisem vedela, ali naj nuni prednici verjamem ali ne. Že tako je bilo moje verovanje v Boga, odkar sem vedno več vedela o verskih razprtijah, zamajano.

»Morda ti je Bog namenil posebno nalogo, Neža. Že to, da te je poklical k sebi, pomeni, da si njegova izbranka.«

Neža je prestrašeno gledala zdaj mene zdaj sestro.

»Nikar ne bodi prestrašena,« jo je mirila, »tebi se ne bo zgodilo nič hudega. Bog te bo vedno varoval.«

»Kaj pa mojo družino?« je vprašala Neža.

»Božja pota so skrivnostna, draga Neža, in Bog se sam odloči, ali in komu jih bo razkril. Vendar to ne pomeni, da bo dovolil, da se vmešaš vanje. Božje usmiljenje je neskončno, prav tako pa je lahko neskončna božja jeza.«

»Mar to pomeni, da se bo moje videnje uresničilo? In jaz ne morem storiti ničesar, da bi to preprečila?«

Sestra prednica je zavzdihnila: »Če bi vedela, bi ti odgovorila. Verjamem pa, da te je Bog izbral in ti poslal videnje nečesa, kar se še ni zgodilo. Morda se tudi ne bo, kar pomeni, da te res mučijo samo hude sanje, vendar se bojim, da to, kar doživljaš, niso sanje, ampak pogled v prihodnost. To je božji dar. Vendar ne verjamem, da bi ti Bog dovolil, da se vpletaš v prihodnost in jo poskušaš spremeniti. Nisem še videla, da bi komu namenil takšno moč. Imel jo je le naš gospod Jezus Kristus, ki je Božji sin, torej je sam Bog.«

Neža je zakopala obraz v roke: »Ampak to je strašen dar. Da je mogoče videti, kaj se bo zgodilo, ni pa mogoče preprečiti strašnih stvari.«

Sestra prednica jo je pobožala po laseh: »Res je, božji dar je lahko tudi neprijeten. Vse, kar lahko narediš, je, da ga sprejmeš in se Bogu zahvališ, ker je izbral prav tebe. Zato te je tudi poklical k sestram klarisam, da boš lažje prenašala breme, ki ti ga je naložil.«

Strmela sem v nuno in še vedno nisem vedela, kaj naj si mislim. Plamen s sveče je osvetljeval njen malce zguban obraz, na senceh pa so ji izpod nočne čepice gledali sivi lasje.

Vstala je in šla proti vratom: »Zaupaj Bogu, Neža. V molitvi in redovnem življenju boš našla svoj mir.«

* * *

Naslednje jutro sta oče in stari Jožef prišla zgodaj. Poslovila sem se od Neže in jo močno stisnila k sebi. Moja draga sestra. Še vedno je bila pretresena od noči. Šele proti jutru sva obe malo zaspali. Tokrat brez sanj.

Oče ni mogel skriti žalosti, za katero nisem bila prepričana, ali obžaluje Nežin odhod v samostan ali samo dejstvo, da je šla od doma. Preden sva se vzpela na voz, jo je objel in poljubil ter ji na čelo narisal križ.

Dan je bil enak prejšnjemu, siv in mrzel. Vračali smo se po isti poti. Očetu sem govorila o Nežinih sanjah in besedah sestre prednice. Zmajal je z glavo.

»Nisem še videl čudeža, ki ne bi imel čisto preproste razlage,« je rekel, »tudi ne verjamem, da bi kdor koli lahko videl v prihodnost. Tega tudi Bog ne more vedeti, saj verjetno ne bi dopustil vojn, lakote, kuge in drugih strahot, ki jih je videl ta svet.«

Nato je pomolčal in nagubal čelo. Spet je preveril, ali se oče Jožef enakomerno ziblje na kočijaževem sedežu, nato pa dejal: »Včeraj sem v krčmi, kjer sem prenočil, srečal dva zanimiva možakarja. Oba sta bila uskoka in sta prišla iz Vojne krajine.«

»Kakšna uskoka?« sem vprašala.

»Uskoki se reče ljudem, ki so pred Turki zbežali v naše kraje,« je razložil oče, »v krčmi sem se jima pridružil pri večerji in povedala sta mi svojo zgodbo. Miloš in Nikola jima je bilo ime in prišla sta iz Srbije. Že nekaj časa se potikata okoli in iščeta priložnostno delo, v nekaj dneh pa se morata pridružiti cesarski vojski. Miloš je prišel s svojo ženo in otroki, Nikola pa bil sam. Žena mu je umrla že pred leti, zato je doma živel s svojima dvema otrokoma, fantoma. Oba fanta so mu Turki v enem od svojih pohodov ugrabili.«

»Zakaj bi ju ugrabili?« sem vprašala.

»Najverjetneje zato, da bi ju izurili za janičarja.«

Spomnila sem se, da sem slišala za to, da so Turki krščanskim staršem jemali mlade fante, ki so jih urili v najboljših vojaških šolah in nameščali v pehotno telesno stražo njihovega glavnega poglavarja, sultana.

»Cesar je uskokom dovolil, da se naselijo v cesarstvu, vendar se morajo zato javiti v vojsko. Oba sta pripadnika pravoslavne cerkve.«

»O tem mi še nisi veliko pripovedoval,« sem ga spomnila.

»Krščanska cerkev že pred protestanti ni bila enotna. Vsake toliko časa so se pojavili neposlušni duhovniki ali meniške bratovščine, ki so vero razlagali po svoje. Papež je take odpadnike vestno izobčal in preklel. Po približno tisoč letih od Kristusove smrti pa je v cerkvi prišlo do razkola, ki se ni nikoli zacelil. Takrat sta se skregala papež in škof iz Carigrada ter drug drugega hkrati izobčila.«

»Ne razumem, oče. Kako bi lahko papeža kdor koli izobčil?« sem bila začudena, saj je bil papež največja in najsvetejša cerkvena avtoriteta, vez med Bogom in ljudmi.

Oče mi je razložil: »V začetnih dneh krščanstva papež še ni bil vrhovni poglavar cerkve. To mesto so si delili trije škofje, ki so se imenovali patriarhi. Kasneje je bilo takih patriarhov pet in rimski patriarh je bil le eden izmed njih, prvi med enakimi. Ker je med njim in patriarhom iz Bizanca prišlo do spora, v katerem ni nihče hotel popustiti, sta se kar izobčila. Tako imamo zdaj pri nas katolištvo kot uradno vero, v srbskih deželah, od koder sta prišla Miloš in Nikola, pa pravoslavno.«

»Poznaš pravoslavno vero, oče?«

Oče je odkimal: »Vem le to, kar mi je povedal Valentin. Obe cerkvi, katoliška in pravoslavna, se imata za naslednici zgodnje apostolske cerkve in obe obvladujeta velik del sveta. Nikoli še nisem bil v pravoslavni cerkvi, mi je pa Miloš povedal, da je drugačna od katoliške. Pri nas so cerkve polne kipov in podob, ki se zdijo kot živi, v pravoslavnih cerkvah pa častijo ikone.«

Zdaj je oče segel v žep in iz njega potegnil malo leseno podobico. Na zlatem ozadju je bila z živimi barvami naslikana mati božja, devica Marija, ki je v rokah držala otroka Jezusa. Vendar je bil njen obraz drugačen, kot sem ga bila sicer vajena. Imela je zelo ozke in ostre poteze, stisnjene ustnice in majhne oči. Jezus v njenih rokah je deloval kot pomanjšan, skoraj odrasel fant. V eni roki je držal zvitek, drugo pa je imel dvignjeno v zrak z dvema iztegnjenima prstoma, kot bi pridigal. Mati in sin sta imela okoli glav narisan svetniški sij s stiliziranimi vzorci. Čeprav je bila ob robovih okrašena z bogatimi vzorci, je bila podoba nesimetrična in nenaravna.

»Ni mi všeč,« sem rekla.

»To je ikona,« je dejal oče, »Miloš mi jo je podaril, da bi me spremljali božja previdnost in sreča. Preden mi jo je izročil, jo je poljubil.«

»Poljubil je sliko?« sem vprašala.

»Kot sem ti rekel, pravoslavni verniki častijo ikone.«

Opazila sem, da je bil na dnu podobice droben napis v črkah, ki jih nisem poznala.

»To je njihova pisava, ki je precej drugačna od naše. Miloš je rekel, da se imenuje glagolica. Ne znam je brati, pa bi se rad naučil.«

Peljali smo se po dnu globeli med reko in hribom, na katerem je stal samoten grad s štirikotnimi stolpi in ni bil niti približno tako lep kot grad v Lichtenwaldu. Trdnjavo so dali postaviti salzburški škofje, v njej pa so že od nekdaj prebivali plemiči nižjega stanu, nazadnje vitezi Rajhenburški. Pod hribom je bilo ob rečnem bregu natlačenih nekaj kamnitih hiš, cesta pa je tekla med hišami in reko. Na vhodu ene izmed njih je gospodinja stepala rjuhe in ponižno pozdravila očeta Jožefa, ko smo zapeljali mimo. Voz je splašil nekaj kokoši, ki so zašle na cesto. Do doma smo imeli še približno dve uri. Tresenje voza in siv zrak, ki so ga rezala rogovilasta drevesa ob poti, sta naju z očetom zazibala v lahen dremež.

Ko smo se približevali Lichtenwaldu, sem od daleč zagledala vzpetino nad trgom, ki je bila z vseh strani, razen z južne, ki je gledala dol na trg in na reko, obraščena z gostim iglastim gozdom, da gradu sploh ni bilo mogoče opaziti, dokler voz ni pripeljal na trg. Zdaj je stal tam, hladen in osamljen. Grajska vrata so bila trdno zaprta in zapahnjena, okna pa zastrta. Moscon je kot ponavadi s seboj odpeljal vse svoje služabnike in stražarje, ostala jih je le peščica, da so poskrbeli za nekaj konj, ki so ostali v konjušnici, opravljali redne obhode okoli gradu, posekali rastje, če se je preveč razraslo na grajskem vrtu, in skrbeli, da je grad svoje lastnike pričakal takšen, kot so ga zapustili. Za to je skrbel novi oskrbnik, ki se je nastanil v hiši na koncu vrta, in tistih nekaj stražarjev, ki so si postlali v eni izmed spodnjih sob v gradu. Mosconovi stražarji so sicer raje, kot da bi hodili okoli gradu, sedeli v temni krčmi, se nalivali z vinom in medico ter obiskovali Šterkovi sestri.

Pozimi je bil trg tih, hladen in spokojen. Ljudje so se zadrževali v svojih hišah ali lesenih kajžah in posedali pri ognjiščih. Tudi otroci, ki so se v poletnih mesecih podili po trgu in so jih matere gotovo tudi zdaj podile iz hiš, da so imele mir, so si našli toplejše kotičke, kjer so se stiskali in si greli premražene prste. Zdaj je bil čas za pletenje košar, vrtenje kolovratov, krpanje oblačil in pripovedovanje povesti ali branje v tistih družinah, kjer so znali brati in so prišli do knjig. Zaradi kolin so imeli v tem času veliko dela mesar Karel Hočevar, strojar kož in trški čevljar Janez Klaneček. Pred odhodom v Gurkfeld sem tudi jaz naročila nove škornje, ker so stari razpadli.

Zime nisem marala. Pa ne zato, ker je bila mrzla in pusta. Nanjo me je vezalo preveč bolečih spominov. Ozrla sem se na grad. Kako tiha mora biti Johannova soba. V njej ni več njegovih stvari, postelja je skrbno pospravljena, v zrcalu pa odsevajo le leseni tramovi na nasprotni steni. Zaradi zastrtega okna je v sobi temno in nič ne spominja na strastne dni, ki sva jih preživela tam. Tudi v kuhinji ni več Cecilijinega nenehnega govorjenja in rezek smeh baronice Herberstein ne odmeva več po grajskem dvorišču. Še vedno pa so knjige v baronovi knjižnici in baron je rekel, da bomo prepovedane knjige skrili pred protireformacijsko komisijo škofa Brennerja še pred veliko nočjo. Povedal je, da se bo na grad vrnil sam, žena mu bo sledila šele čez nekaj mesecev. Mar to pomeni, da bo tudi Johann prišel šele takrat?

Voz je ustavil pred cerkvijo. V noge me je zeblo, zato sem bila zadovoljna, da je pot za nami. Z očetom sva se poslovila od starega Jožefa in stopila proti domu. Na vhodu naju je pozdravila Magda, ki je imela še vedno žalostne oči, ker se je prejšnji dan morala ločiti od sestre.





VIII.


ZAČETEK MARCA 1635

Z začetkom pomladi sva imeli s Suzano nenavadno veliko dela. Tako kot medvedi so se tudi ljudje na trgu prebujali iz zimskega dremeža in tako kot zgodnje pomladanske cvetlice je tudi v Lichtenwaldu bolj kot ponavadi brstelo novo življenje. Suzana je skoraj vsak dan poslala pome, da sva obiskovali ženske v pričakovanju. Ker sem bila navajena, da se je kmalu po sončnem vzhodu na naših vratih pojavil kakšen otročaj, ki se je potikal po trgu, da mi je povedal, da moram k trški hebanki, sem vstajala zelo zgodaj, da sem v hlevu postorila vse, kar je bilo treba. Kar precej se je poznalo, da nas je Neža zapustila. Prav neverjetno je bilo, koliko dela je odnesla moja slabotna sestra. Od nje smo pozimi dobili kratko pismo z vegasto pisavo, ker se je šele sedaj naučila za silo pisati. Njene črke so bile neenakomerne, nekatere prevelike, druge premajhne. Pisala je, da je dobrega zdravja, da se je spoprijateljila k dvema novinkama njene starosti in da za nas moli vsako jutro, vsak večer in tudi ponoči. Čeprav ni napisala ničesar o sanjah, sem slutila, da jo nočne more še vedno preganjajo. Upala sem, da ji je katera od njenih prijateljic v oporo in da ji sestra prednica ne govori preveč o zloveščih videnjih. Doma je bilo mirno, le Magda je tu in tam kdaj zagodrnjala, ker je večkrat morala sama k reki oprati perilo. Jurij se me že nekaj časa ni več izogibal. Od tiste nesrečne decembrske noči nisva nikoli več govorila o mojih srečanjih z Johannom. Johanna zdaj ni bilo več, zato so tudi govorice na trgu, če so res bile, utihnile. Obrekljivi jeziki so lahko naredili veliko škode ne samo tistemu, ki so ga zadevali, temveč tudi njegovi družini. Zato sem bila po eni strani zadovoljna, da se je moje življenje umirilo, po drugi strani pa sem neskončno hrepenela po občutkih, da sem ljubljena in zaželena. Ni minila noč, da ne bi mislila nanj. Kar naprej sem si ga predstavljala, kako se sklanja nadme in me boža s svojim medenim pogledom.

Nekega jutra, ko je sonce že močno sijalo in topilo še zadnji sneg, da je voda kapljala s streh na blatno vaško pot, je Magda, ki je pometala pri vhodu, zaklicala: »Suzana hiti s trga. Verjetno bi bilo dobro, da se pripraviš.«

Pohitela sem po lesenih stopnicah, ki so povezovale kuhinjo z lesenim podstrešjem. Mama je vodo, ki jo je Magda prinesla s trga, zlivala v lonec na ognjišču, ko se je na pragu prikazala Suzana.

»Greta, pohiti,« je rekla, »na Logu sta Marija in Sibila pri koncu.«

»Obe naenkrat?« sem vprašala.

»Pri obeh se je začelo že včeraj zvečer. Če bo treba, bom jaz šla k eni, ti pa k drugi.«

Malo sem se prestrašila ob misli, da bom sama pri porodnici, vendar sem bila tudi vznemirjena. Suzano sem zdaj redno spremljala, vendar so bili obiski večinoma pri nosečnicah, pri katerih čas še ni prišel. Suzana je svoj poklic jemala zelo resno in je ženske obiskovala že mesece pred porodom, jih spraševala po počutju in ugotavljala, v kakšnem položaju je otrok. Tudi če je ženska splavila, je včasih poklicala hebanko, da je pregledala splavljen plod in žensko pomirila, da bo lahko naslednjič spet zanosila. Vedela sem, da je Suzana lahko pomagala tudi ženskam, ki so se želele znebiti otrok v svojih maternicah, vendar me v takih primerih ni jemala s seboj. Ne še, je rekla. Take stvari so hude za nerojenega otroka in tudi za mater, ki je lahko sledila otroku na oni svet, sploh če se je tega lotila sama. Suzana je v takih primerih izpostavljala svojo glavo, ker je bil namerni splav kazniv in smrtni greh.

Na Log sva hodili večkrat. V stisnjenih lesenih kajžah so se gnetle številčne družine, kjer so bila rojstva in pogrebi nekaj običajnega. Dvakrat na teden je na svet prijokal nov otrok, ki je imel le polovico možnosti, da preživi do odraslosti. Otroške bolezni in lakota so bile neizprosne in so neusmiljeno terjale svoj davek. Nič nenavadnega ni bilo, da so nekajkrat na leto v zemljo zakopali leseno krsto z majhnim otrokom ali celo dojenčkom. Kadar sem opazila pogrebce, ki so nosili majhne, svetle krste, za njimi pa so stopale od žalosti sključene matere, me je v trenutku zvilo od bolečine. Dobro sem vedela, kaj pomeni, če ti umre otrok. Starši ne bi smeli pokopavati svojih otrok. Svet sploh ni bil tako lep. Bog pravzaprav sploh ni bil tako dober, ker je dopuščal tako hude stvari. Zakaj bi na zemljo poslal novo dušo, če jo je potem takoj spet vzel k sebi? Koga je hotel s tem kaznovati? Mater, ki je v bolečini porodila otroka, in ga nato v še hujši bolečini spravila v zemljo? Otroka, ki je bil nebogljen in nedolžen? Če je oče Jožef govoril, da je Bog eno samo usmiljenje in ena sama dobrota, kako je lahko pustil ljudi tako trpeti? Zato da bodo potem zveličani v nebesih in bo njihovo kratko življenje podaljšano v nebeško neskončnost? Blagor ubogim na duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo, smo poslušali v cerkvi vsako nedeljo.

S Suzano sva šli k reki do privezovališča za rečni brod. Oddahnili sva si, ko sva videli, da je brod privezan k bregu in da stari Jeremija čaka na stranke. Če bi bil na nasprotnem bregu, bi morali čakati, da se vrne, zato bi preteklo še več časa, da prideva do porodnic. Jeremija je bil ogrnjen s plahto, ki je že nekaj časa ni nihče opral. Sedel je na leseni pručki in grizljal svežo kislico. Ko naju je zagledal, je veselo pomahal.

»Spet na drugo stran, Suzana?« Hebanka je pokimala.

»Nekam veliko rojstev imamo letos. So bili pridni spomladi in poleti,« se je zarežal in pokazal tistih nekaj gnilih zob, ki mu jih je še ostalo.

»Ne gobezdaj,« mu je rekla Suzana, »mudi se nama, zato pohiti.«

Jeremija je rezko zažvižgal in od nekod se je prikazal mlad fant, ki je staremu pomagal veslati. Nekdaj je to počel Andrej. Plačilo ni slabo, je govoril, sem se spomnila, vendar je potem večino denarja, ki ga je zaslužil čez dan, zapravil v bližnji krčmi. Tako ga je učil Jeremija, ki je bil brodar, odkar se spomnim, vendar njegova družina nikoli ni živela bolje od drugih. Zato ga je oče Jožef, kadar je le mogel, ošteval, naj nikar ne nosi vsega denarja k Zlatemu medvedu. Od denarja, ki ga je prinašal brod, je verjetno še najbolje živel krčmar Zevnik, ki je svojo medico prodajal za mastne denarje. S Suzano sva stopili na lesene tramove, ki so bili z debelimi, močnimi vrvmi privezani skupaj. Na treh koncih je bil brod obdan s krhko ograjo iz trhlih desk, za katere sem težko verjela, da bi zdržale človeško težo, če bi se preveč nagnile čeznje. Zato sva s Suzano raje sedli na sredino broda, medtem ko sta Jeremija in njegov pomagač v vodo potopila debele kole in odrinila plovilo od brega. Čeprav ni bilo videti, je bil rečni tok hiter, zato sta morala veslača paziti, da nas ni zanesel preveč navzdol. Reka je bila sredi struge tudi precej globoka, zato sta se kola veslačev potopila globoko do dna. Usmerili smo se proti prodnatemu bregu na drugi strani, kjer sta nama brodarja pomagala varno stopiti s splava.

»Skrbi me za Sibilo. Pri njej se ne bi smelo še začeti. Prezgodaj je,« je spregovorila Suzana, medtem ko je sopihala v breg, »upam, da je samo lažni alarm.«

Šla sem za njo in nosila njeno veliko torbo z rjuhami, škarjami in mastjo. Breg ni bil visok in pot po njem je bila dobro shojena, zato sva hitro prišli na vrh. Pred nama je ležal zaselek, kjer so se lesene kajže gnetle ena ob drugi. Mnoge med njimi so bile vegaste, zato se je zdelo, kot da se naslanjajo druga na drugo. Kajže so imele stare, večkrat zakrpane strehe, okna z razbitimi stekli in vrata, ki so visela z zarjavelih tečajev. Okoli bajt so tekali napol goli, umazani in bosi otroci skupaj s pisano zbirko živali. Na blatnih dvoriščih so brskale kokoši, psi so lajali na vreščeče otroke, koze pa so stikale za redkimi zelmi, ki jim je v tem prenatrpanem koščku sveta uspelo pokukati na plan. Okoli nog se mi je začela smukati črna mačka.

»Upam, da ne prinaša nesreče,« se je oglasila Suzana, ko je zagledala mačko.

»Ti pojdi do Marije. Tam bi moralo iti gladko, saj je rodila že osem otrok. Jaz grem k Sibili. Ko končaš, pridi še ti. Verjetno bom potrebovala pomoč.«

Preden sem lahko kaj rekla, je že odhitela v smer, kjer je v zadnji vrsti starih bajt živela komaj petnajstletna Sibila z očetom, materjo ter kupom bratov in sester.

* * *

Ko sva Sibilo prvič obiskali, so me pretresle njene žalostne oči in suhljato telo, ki se je v spodnjem delu trebuha začelo bočiti navzven. Mladenka, ki je verjetno šele pred kakšnim letom dobila mesečno krvavitev, med pregledom, ko je Suzana s prsti tipala znotraj njenega telesa, ni spustila nobenega glasu. Ker se je kremžila, sem vedela, da jo boli, vendar ni niti zajavkala. Na hebankina vprašanja je odgovarjala kratko in odsekano, s pogledom, spuščenim v tla, da so ji obraz prekrivali dolgi, sprijeti lasje nedoločljive barve, ki verjetno že dolgo niso videli vode.

»Stari ji je to naredil,« je zamomljala Suzana, ko sva se vračali na trg.

Streslo me je do kosti: »Kdo?«

»Njen oče.«

»Ne, to je bogoskrunstvo,« sem rekla, ker res nisem verjela, da je kateri koli oče zmožen česa takega.

»Kot da je Bogu mar,« je govorila Suzana. »Koliko takih deklet sem videla, odkar opravljam ta poklic. Nekatere med njimi so bile posiljene še v otroštvu.«

»To je grozno,« sem bila pretresena.

»Že po očeh in govorici telesa se jim vidi, da nosijo otroka, ki je nastal v tako gnusnem grehu, da ne bi naš gospod Jezus Kristus nikoli od mrtvih vstal, če bi vedel zanj.«

»To bi morali prijaviti.«

»Komu?« se je zarežala Suzana, »Koritniku, ki ga ne zanima nič drugega, kot koliko novcev si lahko zadrži zase, ko pobira uradne pristojbine? Župniku, ki ne zmore drugega, kot da žebra brezplodne molitve? Morda baronu Inocencu, ki bo pripeljal deželnega sodnika, ta pa bo dal prebičati tako Sibilo kot njenega očeta, otroka pa bo vrgel v ogenj ali pa ga bo izstradal do smrti?«

»Pa saj ona ni nič kriva,« sem obupano rekla.

»Ona je ženska. Grešna sama po sebi. Mar ni bila ženska tista, ki je zapeljala moškega v greh?«

»Pa ne lastnega očeta.«

»Svet je krut,« je dejala Suzana, »in biti ženska v tem svetu je še huje. Zato je včasih najbolje stisniti zobe in potrpeti.«

»Kaj pa bo z otrokom?« sem vprašala, ker si nisem mogla predstavljati Sibile z otrokom, ki ji ga je zaplodil njen oče. Kakšno življenje pa bo sploh imela?

»Nič. Rodila ga bo in ga imela rada. Zanj bo storila vse, kar bo lahko storila. Branila ga bo pred lastnim očetom, in ko bo zbrala dovolj poguma, bo z otrokom odšla iz hiše svojih staršev in morda dobila delo kot dekla na trgu. Otroku ne bo nikoli povedala, kdo je njegov oče, zato bo ostal pankrt, nikjer zaželen, nikjer dobrodošel.«

Mrazilo me je ob njenih besedah, Sibila pa se mi je zasmilila v dno srca. Ubogo, nič krivo, oskrunjeno dekle bo moralo samo plačevati za grehe drugih.

Suzana je nadaljevala: »Najbolje zanjo je, da je tiho. Če bo govorila, ji bodo vsi obrnili hrbet. Tudi njena mati in sestre. Da bi se oprali sramotnega madeža, bi jo lahko celo obdolžili čarovništva.«

»Slišala sem že za to, da so ženske obdolžili čarovništva, ker naj bi zastrupljale pridelek, klicale točo, plesale s hudičem in iz mrtvih otrok kuhale mazila.«

»Vse to so prazne marnje,« se je namrdnila Suzana, »res moraš biti prismuknjen, da verjameš takim čenčarijam.«

»Težko je verjeti, da so ženske zaradi tega gorele na grmadah,« sem se zamislila.

»Zato pa je veliko bolj verjetno, da so čarovnice tiste ženske, ki se jim moški niso mogli upreti.«

»Kako to misliš?«

Suzana me je premerila s pogledom: »Neštetokrat so moški kakšno žensko obtožili čarovništva, ker so ji naredili otroka, za katerega niso hoteli prevzeti odgovornosti. Pa so to lepo zapakirali še z njeno krivdo za slabo letino in njenimi izleti na bližnji hrib, kjer se je vdajala mesenim orgijam s hudičem in ostalimi čarovnicami. Ni ga lepšega načina, da se znebiš tečne ženščine, ki trdi, da nosi tvojega otroka.«

Molčala sem.

»Posebej nevarne pa so lepe ženske, pametne ženske, ženske, ki nekaj znajo. Take so bile zmeraj hudičevke. Saj je skregano z vsemi božjimi in naravnimi zakoni, da bi ženska vedela kaj več od moškega, pravijo, pa naj gre za sveto cerkveno inkvizicijo ali posvetno deželno sodišče. Tako posvečenec v talarju kot na deželne jasli prisesan sodnik uživata, ko gledata pogumne ženske, kako se dušijo v dimu na grmadi.«

V tem trenutku sem bila neizmerno hvaležna očetu, ki mi je odstiral oblake človeške neumnosti, hkrati pa me je postalo strah, saj sem v Suzaninih besedah spoznala sebe. V naš trg grozote čarovništva niso prodrle. In goreče sem si zaželela, da ostane tako.

* * *

Zavila sem na drugo stran spodnje vrste lesenih kajž in stopila do predzadnje, ki se je nekoliko udirala v breg. Zunaj je svetlolasa deklica, stara kakšnih pet let, hranila kokoši.

»Mama je notri,« je rekla, čeprav sem krike ženske s popadki slišala že pri sosednjih hišah.

Stopila sem v edino izbo, kjer sta dve ženski podpirali tretjo, oblečeno v dolgo haljo, ki je bila na sredi umazana od krvi in izpod katere se je bočil velik trebuh. Vse tri so hodile sem in tja po izbi, da bi Mariji ublažile bolečino.

»Vodo sem že zakuhala,« se je oglasila ena izmed pomočnic. Pokimala sem.

»Lezi, Marija, da preverim, kaj se dogaja,« sem nagovorila porodnico. Ta je s težavo legla na umazano slamnjačo, ki je ležala kar na tleh, brez postelje. Pokleknila sem in z roko segla pod Marijino haljo na njen izbočen trebuh. Močno sem pritisnila in ženska je zajavkala. Nekaj ni bilo v redu.

Čez nekaj minut sem rekla: »Otrok je narobe obrnjen.« Ženski, ki sta zdaj čepeli poleg Marije in ji brisali potno čelo, sta me prestrašeno pogledali. Porod z narobe obrnjenim otrokom je bil nevaren tako za otroka kot za porodnico. Segla sem med Marijine razkrečene noge in ugotovila, da je maternični vrat že precej odprt. Polotil se me je dvom, ali bom zmogla sama poskrbeti za težaven porod.

Deklici, ki je še vedno stala na dvorišču, sem zaklicala: »Ostani blizu, prosim, če bo treba iti iskat Suzano.«

»Pomagajta ji vstati. Naj še hodi po izbi. Morda se bo otrok sam obrnil,« sem rekla ženskama, ki sta porodnico zagrabili pod pazduhami in jo postavili na noge. Marija je vpila, ker so popadki prihajali vedno pogosteje, jaz pa sem živčno pogledovala po priboru, ki sem ga vzela iz Suzanine torbe in prinesla s seboj. Velika bela rjuha, škarje in lonček z mastjo mi bodo v tem primeru bolj malo pomagali.

Ko je minilo približno pol ure, sem spet preverila lego ploda. Ni se premaknil. Še vedno je ležal z nogami navzdol.

»Poskušaj se malo plaziti po slamnjači. Po hrbtu in trebuhu ter pri tem dviguj zadnjico,« sem rekla, nekoliko obupano, ker se me je počasi loteval strah. Gledala sem deklico, ki se je pri vhodu naslanjala na razmajan podboj vrat in z boso nogo drsala po lesenem podu. Verjetno ni bilo prvič, da je svojo mamo opazovala pri porodu.

Marija se je spustila na vse štiri in naredila tako, kot sem rekla, pri čemer jo je vsakih nekaj minut zvil močan popadek.

Na vratih se je pojavil ogromen plešast moški z blatnimi škornji in velikim, krompirjastim nosom, ki je zaradi namakanja v vino postal rdeč in zabuhel.

»Kaj se dogaja?« je zabevskal. »Kdo ste vi? Kje je Rebernikova?«

»Suzana je morala k drugi porodnici. Jaz sem njena vajenka,« sem odgovorila. »Prosim, ostanite zunaj, da ne prinesete blata v izbo.« Moški je pogledal proti svojim škornjem in nekaj zarenčal.

»Otrok ne leži pravilno, zato bo šlo težko. Če bo treba, bo vaša hči tekla po Suzano. Upam pa, da ne bo treba,« sem še rekla.

»Le glejte, da bo šlo vse gladko,« je zasikal moški in se obrnil.

Marija je tulila in se premetavala na slamnjači, jaz pa sem spet ugotovila, da se otrok ni obrnil. Zdaj je bil maternični vrat že bolj odprt in vse bolj je postajalo očitno, da bo otrok prišel na svet z nogami naprej. Na to nisem bila najbolje pripravljena. Že sem hotela naročiti deklici pri vratih, naj pohiti po Suzano, ko sem se spomnila, da mi je pripovedovala, kako je nekoč obrnila otroka s svetlobo. Otrok v maternici je sledil svetlobi, ki jo je oddajala goreča sveča, in se obrnil.

»Hitro, prinesite mi gorečo svečo,« sem skoraj zavpila. Ženski, ki sta pomagali Mariji, sta me spet nejeverno pogledali.

»Ne sprašujte, prosim. Pohitite,« sem bila odločna, zato je ena izmed njiju vstala in pobrskala po stvareh ob ognjišču, ki je stal v isti izbi. Deklica se je premaknila od vrat in izpod kupa suhih drv potegnila napol dogorelo svečo. Svečo je prižgala s tlečim ognjem v ognjišču in mi jo podala.

Dvignila sem Marijino krvavo haljo in svečo približala njenemu napetemu trebuhu. Nekaj časa smo vse tri ženske in deklica nemirno gledale Marijin trebuh, saj nobena ni vedela, kaj pričakovati. Tudi Marija je prenehala vpiti in je začudeno opazovala svečo, ki sem jo ob njenem trupu počasi premikala sem in tja.

»Ne skrbi, ne bom pustila, da te opeče,« sem jo malo pomirila.

Prav počasi je velikanski trebuh oživel in se začel premikati. Svečo sem držala tam, kjer sem slutila, da je otrokova glavica. Ženski ob meni sta začeli tiho moliti, jaz pa sem Marijo posedla na slamnjačo in opazovala premikanje še nerojenega otroka. Koža na njenem trebuhu se je dvigala in spuščala, raztegnila in skrčila. Otrok se je res premikal. Roko, v kateri sem držala svečo, sem usmerila proti Marijinim bokom in upala, da mi otrok sledi. Marija je sopla in ječala od bolečin.

Rjuho sem položila med njeni nogi in ji spet pretipala trebuh. Olajšano sem se nasmehnila. Otrok se je obrnil. Neverjetno. Sledil je šibki svetlobi, ki jo je oddala sveča, in se obrnil z glavico navzdol. Zdaj bo šlo tako, kot je treba.

Čez kakšno uro je Marija rodila zdravo deklico.

* * *

Na dvorišču pred kajžo sem v zemljo zakopala krvavo posteljico. Moški, ki me je prej sumničavo gledal, se je zdaj vrnil in mi vidno zadovoljen izročil plačilo. Ni bilo veliko. Hlebec kruha in vrečo sladkorja. Več tudi ne bi vzela, saj sem vedela, da so si tudi to težko odtrgali od ust.

S kruhom v eni roki ter vrečo s sladkorjem in kozarčkom masti v drugi sem se zadovoljno odpravila na drugo stran zaselka. Log je bil majhen, vendar gosto naseljen, z lesenimi bajtami, ki so bile postavljene v več vrstah na desnem bregu reke. Na nasproti strani v eni zadnjih vrst je živela Sibilina družina.

Ko sem prišla tja, je bila Suzana vsa potna in zaskrbljena. Sibila je sedela na pručki z razširjenimi nogami in komaj slišno stokala, čeprav jo je moralo zelo boleti.

»Kako je šlo?« je na hitro vprašala hebanka.

Povedala sem ji in širok nasmeh se ji je razlegel čez obraz: »Sem vedela, da si pametna. Vsaka druga bi prej poslala po izkušeno hebanko, preden bi se sama lotila poroda z otrokom, obrnjenim z nogami naprej. Zelo sem zadovoljna, Greta, saj ne vem, če bi Sibilo lahko pustila samo.«

Pogled na nesrečno mladenko je bil žalosten. Bila je popolnoma gola, njena stegna so bila krvava, lasje pa so se ji zalepili na prsi. Z ustnic ji je na tla kapljala slina. Umazane roke je opirala na stranice pručke in se vsakič, ko jo je zvil popadek, stisnila v dve gubi.

»Težko bo šlo,« je pripomnila Suzana, »mlada je in drobna.«

Počepnila sem zraven trpeče Sibile in jo pobožala po lisastem obrazu. Kako zelo mi je bilo hudo za to dekle. Kdo ve, ali je v življenju izkusila še kaj drugega kot bedo? Kaj bo sedaj storila? Kaj bo z otrokom? Misli sem hitro prepodila iz glave, ko mi je Suzana namignila, naj Sibilo namažem z mastjo.

Trajalo je še debelih pet ur, da je bila Sibila pripravljena. Suzana se je namestila med njenimi nogami in prijela prihajajočega otroka. Mlada ženska je še vedno sedela na pručki in se napenjala, jaz pa sem ji podpirala hrbet. Ko je hebanka zagledala otrokovo glavico, se ji je izraz zadovoljstva na obrazu v trenutku spremenil. V otroka, ki je še z dvema popadkoma cel prišel na svet, je gledala z mešanico groze in studa. Sibila je bila tako izčrpana, da je omahnila. Takrat sem videla bitje, ki je prišlo iz njenega telesa. Bilo je brez obraza. Tam, kjer bi morala biti nos in usta, je zevala velika luknja. Oči so bile drobne in prekrite s kožno gubo, ki je bitju visela s čela. Ušesi sta bili dva smešna zavihka na vsaki strani glave. Rok in nog ni bilo, samo nekakšni štrclji so viseli s trupa.

Suzana je pograbila rjuho in nesrečni stvor hitro zavila vanj.

»Je fantek ali punčka?« je vprašala Sibila, ko se je porodila še posteljica in je odprla oči.

»Sibila,« je izdavila Suzana, »tvoj otrok nima ne obraza ne rok ne nog. Ne vem, kaj je. Bolje je, da ga ne vidiš.«

»Ali živi?« je dahnila Sibila.

Suzana je prislonila uho na zavitek v rjuhi in pokimala.

»Zelo kratko in plitko diha. Verjetno ne bo dolgo živel.«

Dvignila se je in zavitek odložila v kot izbe. Sklonila sem se k Sibili in ji začela rahlo masirati hrbet.

»Morda je bolje tako, Sibila,« se je oglasila Suzana, »kakšno prihodnost pa bi imela s tem otrokom?«

»Rada bi ga imela. In vsaj nekdo bi imel mene rad,« je dejala Sibila.

»S teboj bo vse v redu,« sem rekla, »gotovo te ima kdo rad. Bog ima rad vse ljudi.«

»Mene gotovo nima, saj ne bi dopustil, da mi oče stori silo in nato pokveči mojega otroka.«

»Morda je Bog ravno zato tvojega otroka poklical k sebi. Da te reši strašnega madeža, ki si ga nosila. Zdaj počivaj. Kmalu ti bo bolje.«

»Hvala,« je izdavila Sibila in me prijela za roko.

Zašepetala sem ji: »Pomagala ti bom. Če bom le lahko, te bom spravila na trg, da si najdeš kakšno delo in za vedno odideš od tu.«

Suzana si je v vedru vode umivala roke, jaz pa sem stopila v kot izbe, kjer je ležal v rjuho zavit stvor, ki je nastal iz hudega greha in prišel iz Sibilinega telesa. Sklonila sem se in ga pobrala. Bil je negiben, in ko sem ga pogledala, sem opazila, da je njegova koža počasi pomodrela.

»Kaj bova z njim?« sem vprašala Suzano.

»Na pokopališče ne more, ker ni bil krščen,« je odgovorila Suzana.

V rjuho zavito spačeno telo sva vzeli s seboj. Mučno mi ga je bilo prenašati. Stari Jeremija in njegov pomagač sicer nista nič spraševala, ko sva se z brodom vračali na trg. Ko sva stopili na breg, mi je Suzana zavitek vzela iz rok.

»Janez ga bo zagrebel. Nekam daleč in globoko, da ga živali ne bi izkopale.«

* * *

Sonce je vedno bolj toplo in vedno dlje sijalo. Riko je oče odpeljal h kovaču, ki ji je obrezal kopita in pribil nove podkve. Dolga, zimska dlaka ji je odpadala, zato sem jo vsak dan česala s staro krtačo. Spet sem jo zajahala. Poti so me nezavedno vodile tja, kjer sva se srečevala z Johannom. Šla sem na jaso, kjer se je v reko izlival potok, povzpela sem se na grajski hrib in tako kot včasih iz stražarnice pri grajski kleti gledala na trg. Veliko sem sanjarila in si predstavljala trenutke, ki sem jih preživela z Johannom. Zaprla sem oči in že me je zajel topel objem njegovih oči. Njegove gladke ustnice so me božale po obrazu, s prsti pa je drsel po mojih ramenih.

»Moja si. Tako si moja,« je dahnil. Kako zelo sem si želela, da bi bil ob meni. Da bi lahko samo bila. Z njim. Brez besed.

Mama mi je rekla, naj s svojih popoldanskih izletov prinesem vsaj moko, zato sem se nekega zgodnjepomladnega dne odpravila k mlinu. Ta je stal na manjši jasi sredi gozda ob vaškem potoku. Do mlina sem prišla mimo polj in travnikov, ob gozdu pa sem morala zaviti desno. Levo je gozdna pot vodila do reke in jase, na kateri sva se prvič ljubila z Johannom. Stari mlinar Janez, ki se je, kako prikladno, tudi pisal Mlinar, je prejšnjo zimo umrl, zato je posel prevzel njegov sin Tomaž. Njega na trgu nismo veliko videvali. Dneve je preživljal z materjo v kamniti hiši ob mlinu, njegove sestre pa so se vse odselile v bližnje vasi. Kljub temu da je že davno postal mož, saj jih je moral imeti že blizu trideset, se še ni poročil. Ženske na trgu so se spraševale, zakaj si ne izbere žene. Ker je imel mlin, je bil preskrbljen in bi lahko preživljal tudi družino. Bil je čeden moški, lepo grajen, svetlih las in skoraj kavalirskih manir. Kadar je prišel na trg, je imel vedno čisto obleko in skoraj nikoli ni zavil v krčmo. Za ženskami ni oprezal niti ga nismo videli stopati v domovanje Šterkovih sester. K maši je redno hodil in včasih je z njim prišla tudi njegova ostarela mati, ki ji je pomagal, da je z voza lahko prehodila tistih nekaj korakov do klopi v cerkvi.

»Mlinarjev Tomaž bi bil dober ulov,« se je strinjala Barbara, kadar je med nami beseda nanesla nanj, »ampak jaz sem se odločila, da se ne bom poročila. Hiše mojih staršev nikoli ne bo dobil noben moški.«

»Če bi bila z njim, je ne bi potrebovala,« je rekla Marina.

»Kaj pa ti čakaš?« jo je zbodla Barbara.

»Pravzaprav se ne bi branila, če bi me zaprosil,« je priznala Marina. »Mislim, da je preteklo že dovolj časa, da ne bi omadeževala spomina na svojega pokojnega moža.«

Peter, Marinin mož, je tako kot Andrej odšel v vojno, kjer se je boril na strani cesarja Ferdinanda, in tako kot Andrej je tudi on padel nekje na Nemškem. Od vaščana, ki se je vrnil, sva izvedeli, da sta bila Peter in Andrej v istem polku in da sta padla v isti bitki, vendar nobena ni vedela, kje sta pokopana. Z Marino sva bili tako vdovi že nekaj časa in nič še ni kazalo, da bi se spet podali v zakonski stan. Biti vdova niti ni bilo tako slabo, ker sva imeli določeno samostojnost in svobodo, da sva lahko sami služili za svoje preživetje. Marina, ki ji Peter ni uspel zaploditi otroka, ker je prej odšel v vojno, je imela svojo šivalnico, jaz pa zdaj svoje vajeništvo pri Suzani. Delo in plačilo zanj mi je dajalo občutek smisla in koristnosti. Ravno sem se navadila na to, da me je vsaj dvakrat na teden zjutraj po enem od dečkov s trga dala poklicati Suzana ali pa mi je že prej naročila, kdaj in kam morava iti, zato tega v tistem trenutku ne bi zamenjala.

»Ne bi se pa hotela preseliti v mlin,« je rekla Marina. »Nočem zapustiti svoje delavnice. Zmešalo bi se mi, če bi vse dni preždela tam sredi ničesar in poslušala Mlinarjevo staro mater.«

»Ampak posteljo bi pa imela toplo,« se je nasmejala Barbara.

Marina se je nasmejala nazaj: »To bi mi pa prijalo. Ampak vse ima svojo ceno.«

»Vseeno je nekoliko nenavadno, da je še vedno sam,« je dejala Barbara. »Kaj pa, če mu ženske niso všeč?«

»Na kaj namiguješ?« sem vprašala.

»Morda ima pa raje moške.«

»Fuj,« se je oglasila Marina, »da bi bil sodomit. Kako bi mu jih oče Jožef naložil.«

»Zakaj pa ne? Ali ni malo čudno, da nikoli ne pogleda za ženskami, kadar pride na trg?«

Z Marino sva se strinjali, da je to res nekoliko nenavadno, saj so samski moški redno lajali za ženskami, nekateri pa so šli celo tako daleč, da so kakšno zasledovali in ji segli pod krilo. Čeprav je bil greh, smo prav dobro vedele, da nekaterim moškim ženske preprosto niso bile všeč in so imeli raje druge moške. Nekaj časa se je šušljalo, da je menda eden od sinov barona Inocenca Moscona na grad redno vabil svoje mlade plemiške prijatelje, ki jih je potem božal, objemal in držal za roko. Ne verjamem, da je kdor koli od vaščanov to res videl, je pa sočna govorica pricurljala z gradu od baronovih služabnikov. Johann Krstnik si je potem naenkrat našel ženo in govorice so potihnile tako hitro, kot so vzniknile.

Na Riki sem prijahala do gozdne čistine, ki jo je rezala struga precej deročega potoka. Oba bregova sta bila porasla s spomladanskim žafranom, vetrnico in kalužnico, ob robovih gozda, ki je čistino obdajal z vseh strani, pa so v večjih zaplatah rasli zvončki. Na levem bregu je ob potoku stala bela kamnita stavba z ogromnim lesenim mlinskim kolesom, ki ga je poganjala deroča voda. Struga je bila v tem delu dovolj globoka in pretočna, da se je dobršen del mlinskega kolesa potopil v vodo in vrtel. Razjahala sem in Rika je zahrzala, ker je začutila bližino Mlinarjevih dveh konj v lesenem hlevu ob hiši. Kot da bi vedel, da prihajam, se je na pragu pojavil Tomaž. Roke si je brisal v velik predpasnik, ki ga je spredaj pokrival od nog do glave. Bela moka, ki se je lepila nanj, je v obrisih ostala tudi na njegovem obrazu in laseh.

Nekoliko začudeno se je nasmehnil: »Greta Weber. Ne vem, kdaj sem tebe nazadnje videl tukaj.«

»Res bo že dolgo.«

»Ponavadi pride tvoj brat.«

»Danes sem šla na ježo in so mi doma naročili, naj se ustavim še tukaj. Menda imaš dve vreči za nas.«

Tomaž je pogledal v notranjost hiše: »Že par dni imam pripravljeno.« Nato je pogledal Riko, ki se je pasla ob potoku: »Boš lahko odnesla na konju?«

»Pripela bom vsako na eno stran.«

»Prav.« Tomaž je odšel v hišo, jaz pa sem zunaj čakala in opazovala prebujajoče se življenje okoli sebe. Razmišljala sem, kako je lahko življenje sredi gozda ob potoku prav prijetno. Vsak dan poslušaš ptičje petje in vonjaš dišeč zrak, prepojen z vonjem gozdnega rastja. Včasih na čistino pridejo srne in zajci, včasih morda lisice. Če dežuje, lahko poslušaš zvok debelih dežnih kapelj in šumenje drevesnih krošenj v vetru. Ko greš nabirat gozdne jagode ali borovnice, ti ni treba hoditi po shojeni, umazani poti med hišami, kjer se moraš izogibati iztrebkom, ki so jih nemarni vaščani iz nočnih posod zlili kar skozi okna. Ni ti treba nositi težkega škafa vse dol do reke, da bi opral perilo. Tudi vode ti ni treba hoditi iskat k trškemu vodnjaku, ker je potok čist in bister. Ne poslušaš kričanja sosedov in ne spotikaš se ob vaške otročaje, ki po trgu podijo mačke. Cerkveni zvonik se sliši le od daleč, zato nimaš slabe vesti, ker ta dan spet nisi nič molil.

Tomaž se je spet prikazal na pragu z velikima žakljema v vsaki roki.

»Bova naložila?«

Pokimala sem in prijela Riko za vajeti. Tomaž je na jermenske pasove ob sedlu privezal vreče, vsako na eno stran konja.

»Bojim se, da ne boš mogla jahati nazaj domov,« je rekel.

»Že v redu. Saj mi bo prijalo, da se malo sprehodim po gozdu,« sem rekla.

Hotela sem obrniti konja in se opraviti na pot, ko me je Tomaž naenkrat prijel za roko. Zdrznila sem se, ker tega nisem pričakovala.

»Počakaj, Greta,« je dejal, nato pa umolknil. V očeh so mu gorele iskrice in začutila sem rahlo vznemirjenje. Čeprav si njegovega dotika nisem želela, me je vseeno toplo oblilo v prsih. Tomaž Mlinar je pogledal v tla in mencal. Še vedno je držal mojo dlan v svoji, ki je postajala vedno bolj potna.

»Kaj bi mi rad povedal?« sem vprašala, ko sva že nekaj časa stala v tišini.

»Težko mi je to, Greta, vendar če ne bom zdaj, ne vem, če sploh kdaj bom.«

»Kaj?« sem vprašala, čeprav sem slutila, kam meri.

Zdaj je dvignil pogled in izdahnil: »Rad te imam.«

Ne morem reči, da nisem ničesar slutila o Tomaževih namenih. Res je bil pri ženskah previden in se ni nobeni neprimerno približal, vendar sem slutila, da do mene čuti več kot zgolj prijaznost. Že ko sva bila otroka, se mi je vedno pridružil pri igri in me branil pred drugimi fanti. Kot mladenič se mi je po maši ob cerkvenih vratih nekajkrat približal in poskušal ujeti mojo roko, vendar sem jo vedno spretno izmaknila. Včasih se je kar iznenada pojavil tam, kjer sem bila jaz. Čutila sem njegov pogled, najprej na hrbtu, potem pa tudi na nogah in prsih. O Tomažu nikoli nisem razmišljala na ta način, zato temu tudi nisem namenjala pozornosti. Vedela pa sem. In mi je tudi prijalo. Vendar nisem nikoli sanjarila o moškem, ki bi ga želela imeti ob sebi. Dokler nisem spoznala Johanna.

Kot mlado dekle sem vedela, da mi bodo ženina izbrali starši, vedela pa sem tudi, da mi oče ne bo vsiljeval nikogar, ki mi ne bi bil všeč. Redko se je zgodilo, da so se ljudje poročali iz ljubezni. Poroka je prej kot združitev moškega in ženske pomenila združitev premoženja dveh družin, sinove dediščine in hčerine dote. Zato je bilo pomembno, kdo je s kom sklenil sveti zakrament zakona. Pri plemičih je bilo to še huje, ker so morali poskrbeti za ohranjanje ali celo širjenje velikih posesti, ki so morale ostati v družinskem fevdu. Le vdovci in vdove, ki so imeli dovolj svojega premoženja, so bili osvobojeni družinskih vezi in so se lahko sami odločali. Moj oče, ki si je kot posinovljenec razsvetljenega grajskega oskrbnika lahko sam izbral ženo, je bil izjema. Zato je vedel, kako pomembno je, da se moški in ženska združita v ljubezni ali vsaj v medsebojnem spoštovanju. Prepričal se je, da je bil Andrej tudi moja izbira. Ko sem postala vdova, sem imela pravico sama odločati, kako bom živela. Premoženje, ki sem ga prinesla v zakon, česar sicer ni bilo veliko, le ena njiva in velika bala blaga, je bilo sedaj moje. Vendar ni zadoščalo za preživetje, poleg tega je hišo Andrejevih staršev podedoval njegov starejši brat, zato sem se odselila nazaj domov. Pričakovalo se je, da se bom znova poročila.

Ko sem postala Andrejeva žena, me je Tomaž Mlinar pustil pri miru. Ni se mi približal niti, ko je moj mož preminil, sploh pa ne v času, ko sem žalovala za Markom. Sicer pa sem bila tako zatopljena v žalost, da nisem vedela, kaj se je dogajalo okoli mene.

»Kako me moreš imeti rad? Ne poznaš me,« sem odgovorila, ker nisem našla drugih besed.

»Dobro veš, da te imam rad. Že dolgo. Že odkar sva bila otroka. Vedno sem te občudoval od daleč, ker si nisem upal pristopiti. Delovala si tako nedostopna.«

»Nikoli si ne bi mislila, da sem nedostopna,« sem zamišljeno rekla.

»Pa si bila. Hodila si po trgu, zravnanih ramen in z visoko dvignjeno glavo. Tisti, ki ti je hotel kaj reči, je moral zbrati veliko poguma in ni nas bilo veliko takih.«

Nisem vedela, kaj naj mu rečem.

»Čakal sem in čakal na priložnost, da bi ti povedal, kako čutim, vendar so te prej poročili. Takrat sem se odločil, da se nikoli ne bom poročil. Če ne boš ti moja, potem ne bo nobena.«

Še vedno sem molčala.

»Ko si ostala sama z otrokom, bi moral pohiteti. Takrat sem razmišljal, da bi stopil do tvojega očeta. Vendar sem na vsak način hotel, da bi me ti sama vzljubila. Nikoli ne bi dopustil, da bi bila prisiljena v zvezo z menoj ali pa da bi vanjo stopila zaradi koristi in udobja.«

Naredila sem prav začuden izraz, ker nisem takoj vedela, o kakšnih koristih govori.

Tomaž je začel s peto ene noge kopati v tla jamico in je nadaljeval: »Mama mi je večkrat odsvetovala, da bi prosil zate. Domov boš dobil še njenega otroka, je govorila. Ali si pripravljen hraniti še ena usta? Brez otroka gotovo ne bo prišla, je rekla. Pa bi te vzel, Greta, tudi z več otroki bi te vzel. Ne vem, kaj sem čakal. Da me opaziš, morda. Vedno si šla mimo mene, kot da me ni. Odsotna in zaskrbljena. Potem sem zvedel, da je tvoj sin bolan. Pa je mama spet začela, če sem pripravljen sprejeti tujega bolnega otroka. Seveda bi ga vzel. In imel bi ga rad kot lastnega.«

Nisem mogla verjeti, kaj poslušam. Ves čas, ko sem živela samo za Marka, pazila nanj in iskala nemogoče rešitve, ki bi mi vrnile mojega lepega, živahnega in zdravega sinka, je Mlinarjev Tomaž premleval, ali bi me vzel za ženo z bremenom, ki sem ga nosila.

»Grozno mi je bilo, ko sem te videl klečati ob sinu tistega zimskega dne. Stiskala si ga k sebi, njegovo malo telo, in klicala Boga, naj ti vrne sina. Dolgo dolgo si sedela tam. Ko se je zgodilo, sem bil na trgu in sem bil zraven ves čas. Poleg tebe. Nisem vedel, kaj naj storim. Zato sem samo stal tam in čakal, da bo najhujše mimo. Potem sem ti vzel otroka iz rok. Tvoj oče te je podpiral in odpeljal domov.«

»Ti si ga dvignil?«

Tomaž me je pogledal z očmi, polnimi žalosti: »To je bila ena najtežjih stvari, ki sem jih storil v življenju. Da sem tvojega otroka odnesel k Stovičkovemu Pavlu, ki je samo pokimal, da je mrtev. Potem sva ga z očetom Jožefom dala v krsto in pripeljala k vam.«

Začutila sem, kako mi krvavi srce ob misli na tisti grozljivi dan. Res se nisem dobro spominjala, kaj se je zgodilo po tem, ko me je oče odpeljal domov. Vem, da sem Marka spet videla, ko je že ležal v odprti krsti.

»Ti si bil tisti, ki ga je odnesel?« sem ponovila.

Tomaž je pokimal in še naprej s peto kopal jamico v zemljo. Rika ob naju je postajala nekoliko nemirna, ker sta ji ob straneh viseli dve težki vreči moke, ki ju ni bila vajena. Pogladila sem jo po grivi.

»Hvala, Tomaž,« sem tiho rekla.

»Potem sem vedel, da boš potrebovala čas. Veliko časa. Zato sem se umaknil. Počakaj, sem si govoril. Bodi potrpežljiv. Ko mine čas žalovanja, ji boš lahko povedal.«

Stala sva tam ob konju in on še vedno ni dvignil pogleda. V meni so plavali megleni spomini tako zelo drugačnih občutkov, kot jih je Tomaž želel od mene.

Naenkrat me je pogledal naravnost: »Potem sem slišal, da se je vitez, ki je letos prišel v grad z baronom Mosconom, zaljubil vate.«

Zadelo me je, kot bi name spustil skalo.

»Na trgu so govorili, da se srečujeta. Da hodita skupaj na ježo. On na svojem visokem črnem konju in ti na svoji kobili. Srce se mi je trgalo, ko sem to poslušal.«

»Ne, nič ni res,« je bilo vse, kar sem lahko izdavila. Kako prekleto je bilo res. Nisem hotela, da mi Tomaž govori še naprej. Nisem hotela slišati, kaj so res govorili po trgu. V očeh vaščanov sem bila še slabša kot Šterkovi sestri, je rekel Jurij. Ne, to ni res. Ne more biti res. Jaz imam Johanna rada. Vse sem storila zato, ker se nisem mogla upreti strasti in valovom čustev, ki so se zaradi njega valili po mojem telesu. Nič od tega nisem hotela ali načrtovala. Zgodilo se je samo od sebe.

»Meni je vseeno,« se je oglasil Tomaž, »kaj je res in kaj ne. Vseeno mi je, ali si se mu prepustila ali ne. Rad te imam in želim si, da bi tudi ti čutila enako do mene.«

Ker nisem ničesar rekla, je pogled obrnil stran: »Ni ti treba odgovoriti takoj. Če sem čakal tako dolgo, lahko počakam še nekaj dni. Rad bi te za ženo, Greta.«

»Hvala, Tomaž,« sem rekla, prijela vajeti, obrnila Riko in odšla.

* * *

S Suzano sva hiteli, ker se je Katarininemu četrtemu otroku mudilo na svet. Pričakovali sva, da se bo rodil že kakšna dva tedna prej, vendar sva se pri računanju očitno ušteli. Na vrata naše hiše je potrkalo pozno zvečer, ko sem se v postelji mučila z visoko nemščino Pesmi o Nibelungih. Čeprav mi je šlo težko, se Siegfrieda in Kriemhilde iz pesnitve nisem mogla naveličati. Brala sem jo kar naprej. Ko sem končala, sem spet začela od začetka. Junaški ep je bil prava poslastica po vseh molitvenikih in pobožnih knjigah, ki jih je sicer imel oče.

»Greta, pohiteti bo treba,« je od spodaj zaklicala mama. Hitro sem si nadela životec, krilo in nogavice ter stekla po ozkih lesenih stopnicah.

»Za Lilekovo Katarino gre,« je rekla mama, ko mi je podala plašč. Noči so bile še vedno zelo hladne, zato sem po poti do trga nekajkrat dahnila v roke, da sem si jih ogrela. S premrlimi rokami ne bom veliko naredila, sem si rekla.

Suzana me je, pripravljena s svojo veliko torbo, čakala pri vodnjaku.

»Končno je le prišel čas,« se je zarežala, »sem mislila, da se mali nikoli ne bo odločil.« Z rok sem ji vzela torbo in s hitrim korakom sva zapustili trg.

Odprl nama je Mihael, stari Katarinin mož. Bil je popolnoma belolas in zgubanega obraza. Spomnila sem se, kako hudo je bilo Katarini, ker so jo poročili s tako starim moškim. Pri tem res ni imela sreče, bila pa je dobro preskrbljena. In rodila mu je že tri otroke, ki so vsi preživeli. Lilekove njive so bile lepo obdelane, travniki pognojeni in pokošeni, živali oskrbljene. Očitno je bil Mihael več kot pri močeh in je za svojo družino lepo skrbel.

Pozdravil naju je in odvedel v sosednjo izbo, kjer je bilo prijetno svetlo in toplo, saj je v ognjišču še vedno prasketal ogenj. Katarina se nama je nasmehnila.

»Kako pogosti so?« je vprašala Suzana.

»Vsakih nekaj minut,« je odgovorila Katarina. Namignila mi je, naj sedem k njej na posteljo.

»Voda je odtekla že pred nekaj urami,« je še rekla.

»Tri otroke si že rodila. Moralo bi iti gladko,« je dejala Suzana. Nato je naročila Mihaelu, naj na ognjišče pristavi čeber z vodo. V izbo so se prikradli ostali Katarinini otroci, ki jih je Mihael nato s šibo nagnal v postelje.

Kmalu so postali Katarinini popadki pogosti in kazalo je, da bo porod hiter. Iz Suzanine torbe sem vzela stekleničko z mastjo ter si jo na debelo namazala po rokah, skoraj do komolcev. Ko sem ugotovila, da je maternični vrat že skoraj popolnoma odprt, sem z mastjo hitro namazala še njo, da je otrok na svoji poti v svet ne bi preveč poškodoval.

Ker ni bilo drugih žensk, sem med tem, ko je Suzana čepela med njenimi nogami, Katarino trdno držala, ko je kričala in sopihala od bolečine.

»Prihaja. Sem rekla, da bo šlo hitro,« je bila zadovoljna Suzana.

Katarina se je s hrbtom naslonila na steno in potisnila. Otrok je bil zunaj z enim samim potiskom. Suzana ga je obrisala s čisto rjuho.

»Lep fantek,« je rekla.

Čakale smo, da bo otrok zadihal. Minilo je nekaj sekund. Suzana se je trudila, da bi mu očistila dihalne poti. Zdaj zdaj bi moral zadihati. Nič se ni zgodilo.

»Zakaj ne joka?« je vprašala Katarina. Opazila sem, da so ji zaradi napenjanja popokale žilice v beločnicah.

Pogledala sem k Suzani, ki se je še vedno trudila, da bi iz otrokovih ust in nosu spravila sluz, ki je zašla tja. Otrok je bil negiben.

»Kaj se dogaja?« je zavpila Katarina, ko jo je zvil še en popadek, da se je porodila posteljica.

Suzana ni odgovorila. Katarina je zlezla na kolena in se priplazila k Suzani, ki je novorojenčka za noge dvignila v zrak in ga začela trepljati po ritki. Še kar nič.

»Ne zadiha. Otrok ne zadiha,« je izdavila Suzana.

Katarina je kriknila: »Ampak moj otrok je bil živ. Ves čas v meni je bil živ. Čutila sem ga. Do zadnjega trenutka. Ni mogoče, da bi se rodil mrtev.«

Stopila sem do Suzane, ki je novorojenega fantka še vedno držala za noge, da mu je glava bingljala proti tlom. Oči je imel tesno zaprte.

»Ne vdihne,« je spet rekla in malega krepkeje udarila po zadnjici.

Katarina je sklenila dlani in prestrašeno pogledala proti stropu: »Oče nas, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.«

Suzana je poklapano spustila otroka, prerezala popkovino in ga obrisala s koncem vlažne rjuhe. Desno dlan je pomočila v čeber z vodo in s kapljicami poškropila otrokovo glavo.

»Če lahko sprejmeš sveti krst,« vprašujoče je pogledala Katarino.

»Mihael,« je spregovorila Katarina.

»Če lahko sprejmeš sveti krst, Mihael, te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«

Zdaj sem dojela, da je čez otroka naredila križ. Hebanka je lahko krstila novorojenca, če je obstajala vsaj majhna možnost, da se je rodil živ.

Pograbila sem otroka tako hitro, da ne Suzana ne Katarina nista uspeli dojeti, kaj se dogaja. Golega sem odnesla ven, na mraz.

Držala sem ga z eno roko v naročju, z drugo pa sem mu začela masirati srce. Zbudi se, zbudi se, živi, drobno dete. Kakor bi me nekdo navil, sem s konicami prstov pritiskala na majcen prsni koš. Zajela sem zrak in ga pihnila otroku v nos in usta. Nič se ni zgodilo, zato sem spet zajela zrak in ga vpihnila v otroka. Pa še enkrat. Zdelo se mi je, da se je nekaj premaknilo. Še malo. Spet sem enakomerno pritiskala in spet vpihnila. Otrok je zajel zrak in zajokal. Njegov jok je bila najlepša melodija, ki sem jo slišala od Markove smrti.

Katarina je bila presrečna, ko sem ji v izbo prinesla jokajočega dojenčka, Suzana pa se mi je široko nasmehnila.

»Vedela sem, da sem dobro izbrala.«

Mihael mi je naročil, naj Jurij naslednji dan pripelje voz, na katerega bo naložil, kar se bo naložiti dalo. V pest mi je stisnil še nekaj kovancev. Ko sva zapuščali hišo, je Katarina v postelji zadovoljno dojila svojega otroka.

»Bojim se le, da ne bi bilo z njim kaj narobe,« je rekla Suzana, ko sva bili sami.

Na moj vprašujoči pogled je odgovorila: »Dolgo je bil brez zraka. Včasih takšni otroci potem niso čisto pri pravi. Ali pa se zgodi, da ne morejo hoditi. In nikoli se ne naučijo, zato so prej breme kot pa blagoslov staršem. Videla sem že, kako so jih starši zavrgli, ker niso mogli ali pa hoteli zanje skrbeti. Za otroke z napakami.«

Vedela sem, o čem govori. Na Logu sem videla zapuščene otroke, ki zaradi svojih hib staršem niso koristili. Uboge duše so preživele le, če jim je kdo izkazal usmiljenje, jih vzel pod streho in jim dal hrano. Nisem hotela razmišljati, kaj se je zgodilo z drugimi. Največkrat so izginili, kadar se je vaški birič odločil temeljito počistiti svoj okoliš. Nikoli se jih nihče ni spomnil.

Na trgu sva zagledali senco, ki se je s hitrimi koraki pomikala proti nama.

»Stojta!« Bil je nočni čuvaj Konrad, ki je bil na obhodu. Nočno službo smo na trgu imeli zaradi tatov in drugih rokovnjačev, ki so se svoje obrti lotevali ponoči, vendar se je Konrad bolj kot s tem moral ukvarjati z opitimi možmi, ki po zaprtju krčme niso šli takoj domov.

Ko je prišel bliže, si je snel kapuco in rekel: »Aha, vi ste Suzana. Od kod pa prihajate? Imamo kaj več prebivalcev v Lichtenwaldu to noč?«

»Imamo. Lilekovi so dobili sina,« je odgovorila Suzana.

Konrad se je popraskal po strniščasti bradi: »To je dobro. Sin je vedno dobrodošel.«

»No, tudi deklice pridejo prav,« je pripomnila Suzana, »če ne bi bilo Grete, malček ne bi preživel.«

»A tako,« se je začudil nočni čuvaj in obrnil glavo proti meni. Njegovih oči nisem videla, ker je bilo pretemno.

»To je dobro, zelo dobro. Potem ste si izbrali dobro vajenko. Naj vas Bog blagoslovi.«

»Sicer pa so po mojih izkušnjah deklice ob rojstvu precej močnejše od fantov. Pri vseh porodih, kjer sem bila zraven in je šlo kaj narobe, so deklice večkrat preživele,« je še rekla Suzana.

»Čudna so pota Gospodova, res,« je dejal Konrad, »ampak on že ve, zakaj je tako. Kdo smo mi, da bi lahko dvomili o njegovih odločitvah. Lahko pa molimo, da bo novemu prebivalcu Lichtenwalda Bog namenil dolgo življenje.«

Suzana je pokimala. Nočnemu čuvaju sva voščili lahko noč in se oddaljili. Pri vodnjaku sva se namenili vsaka v svojo smer.

»Ne verjamem, da ima Gospod kaj s tem. Deklice so preprosto bolj vzdržljive. Če bi šli moški čez vse preizkušnje v življenju, ki jih mora premagati ženska, nobeden od njih ne bi dočakal štirideset let. Zapomni si, Greta. Biti ženska pomeni biti močna v duši,« je ob slovesu rekla Suzana.

* * *

Naslednji dan sem šla h Katarini, da bi preverila, kako je z njo in dojenčkom. Bila je v postelji, še vedno utrujena od poroda. Mali Mihael je spokojno spal zraven nje.

»Veliko spi,« je povedala Katarina, »ostali trije so se redno zbujali in zahtevali hrano, on pa spi kot ubit.« Ob tem se je nasmehnila, ker ji je prijalo, da je ob novorojenčku lahko več počivala kot sicer.

Otroka sem vzela v naročje in ji rekla: »Morala ga boš zbujati. Saj veš, kako pomembno je, da pridobiva težo.«

»Se ti zdi, da je kaj narobe?« je vprašala Katarina.

Nisem je hotela strašiti, zato sem odgovorila: »Ne. Samo paziti boš morala, da se bo lepo redil. Ob porodu mu je bilo težko, zato je pomembno, da ga zdaj dobro hraniš. Tvoja najstarejša hči lahko za nekaj časa prevzame tvoja opravila, ti pa se zdaj posveti svojemu otroku.«

Katarina se je pretegnila, odgrnila odejo in sedla na rob postelje: »Težko je. Včasih se mi zdi, da se bom sesedla od izčrpanosti. Ampak Mihael je, hvala bogu, dober mož in ne zahteva preveč od mene. Upam, da me bo zdaj pustil pri miru nekaj časa. Ne bi spet rada prehitro zanosila.«

Spogledali sva se, nato pa je zašepetala: »Mi lahko kako pomagaš?«

Na moj vprašujoči pogled je odgovorila: »Vsaj dvakrat na teden se spravi name. In ne mine leto, da ne bi bila noseča.«

Pomislila sem. S Suzano se o tem še nisva veliko pogovarjali, vedela pa sem, da so zelišča v steklenih posodicah v njeni torbi namenjena za ženske, ki so že noseče in so se hotele znebiti plodov v svojih maternicah. O tem, da bi se nosečnost preprečila, sem vedela malo.

»Prosi ga, naj vzame svoj ud ven, preden konča,« sem ji rekla.

»Sem poskusila že neštetokrat, pa pravi, da je to greh in da pri spovedi ne bo Jožefu govoril stvari, ki jih ima s svojo ženo,« je bila obupana Katarina.

»Suzana mi je povedala za neko tanko kožico, narejeno iz živalskega črevesja, ki si jo moški natakne na svoj ud, da njegov tekočina ne zaide v žensko. Ampak ne vem, kje bi se dalo to dobiti. Če bi bil mesar voljan narediti kaj takega, morda.«

»Mihaelu sploh ne bi rada povedala.«

Spet sem razmislila: »Potem pa poskusi s kisom. Preden ležeš v posteljo, se med nogami in znotraj dobro umij s kisom, ki menda lahko pobije življenje v moški tekočini.«

»To lahko poskusim.«

»Je pa še en način, samo ne verjamem, da deluje.«

»Povej,« je zahtevala Katarina.

»Ženske si včasih okoli vratu obesijo amulet z zdrobljenimi modi podlasice. Ampak jaz mislim, da so to prazne marnje. Nisem še slišala, da bi kateri res pomagalo.«

Jurij je res pripeljal voz in Mihael Lilek je nanj naložil vreče moke, kozarce medu, zeljnate glave, repo in posušeno sadje. Doma smo stvari pospravili v kaščo.

»Manjkajo nam Nežine roke,« se je oglasila mama. »Zdaj ko je Greta veliko odsotna, še toliko bolj.« Magda, ki se je vrnila iz kašče, je pokimala. Mama je gledala svoje dlani, na katerih so se ji prsti vedno bolj krivili. Zdaj je vsak dan tarnala, da jo bolijo sklepi po vsem telesu. Ker je težko hodila, na stopnice, ki so vodile na leseno podstrešje, sploh ni več stopila. Zvečer, ko je prišel njen čas za klečanje pred razpelom, je včasih kriknila od bolečine, ko se je spustila na kolena. Kosti v kolkih so ji škripale, ko so se drgnile ena ob drugo. Mama že dolgo ni zmogla drugega kot skuhati kosilo.

»Morda ne bi bilo slabo, če bi za Jurija začeli iskati nevesto,« je rekla mama, oče pa je odločno odkimal, »pred osemnajstim letom je še premlad.«

»Meni bi pomoč prišla prav,« je zdaj dejala Magda in se obrnila k očetu, »vidva z Jurijem bosta imela vedno več dela na polju, kmalu pa bo tudi čas za tlako na baronovi zemlji. Težko bom zmogla vse v hiši in hlevu, če bo Greta toliko zdoma.«

Oče je nagubal čelo. Magda je imela prav. Suzana se je vedno bolj zanašala name, zato brez mene sploh ni več hodila do žensk. Prepuščala mi je njeno mesto pri porodih, saj je tudi njo zdelovala kljuvajoča bolečina v križu.

Razmišljala sem, kaj nam je storiti. Nisem si želela pustiti službe. Hkrati pa mi je bilo žal Magde, na katero so padla vsa opravila v hiši, okoli nje in v hlevu. Sama je nosila velike škafe perila k reki in drgnila rjuhe, da so ji pordele roke in jo je bolel hrbet.

V glavo mi je šinila zamisel.

»Kaj pa če bi vzeli še koga pod streho?« sem vzkliknila.

»Težko, Greta,« je rekel oče, »nimamo toliko denarja, da bi lahko komu plačeval za delo.«

Zdaj sem začela pripovedovati žalostno zgodbo o deklici Sibili z Loga, pri čemer sem zamolčala le to, da ji je lastni oče storil silo. Govorila sem o nežni deklici, ki bi bila gotovo hvaležna samo za posteljo in hrano pa morda kakšno ponošeno oblačilo. Njeni starši, če bi si sploh zaslužili biti njeni starši, bi morali biti veseli, da se znebijo enih lačnih ust, pri nas pa bi bila na toplem in nahranjena. Magda je bila takoj za stvar, ko sem povedala, da verjetno ni starejša od šestnajst let. Očetu se je pogled razjasnil, kar je bil znak, da mu predlog ugaja, mama pa je bila nekoliko v dvomih.

»Nočem, da mi prinese kakšno bolezen v hišo.«

»Peljala jo bom k Stovičkovemu Pavlu, da boš mirna.«

»Tudi umazanije nočem.«

»Peljala jo bom v kopališče in jo temeljito umila.«

»Pa vaških čenč in govoric z Loga prav tako ne želim.«

»Bolj tihe miške verjetno še nisi videla v življenju.«

»Upam, da se boji Boga in bo vsako nedeljo šla k maši.«

»Če je kdaj storila kak greh, se je zanj več kot dovolj pokorila.«

Mama je umolknila in se vdala: »Naj pride.«

»Lahko bo spala v Nežini postelji,« se je razveselila Magda. Tudi jaz sem bila vesela. Ne toliko zato, da bo mami in Magdi pomagala pri delu, kot zato, ker bom izpolnila svojo obljubo in Sibilo rešila bede, v kateri je zrasla.





IX.


KONEC MARCA 1635

Po Sibilo sem šla naslednjo nedeljo po maši. Med pridigo, ki jo je oče Jožef govoril v našem jeziku, sem za seboj na drugi strani cerkve zagledala Tomaža Mlinarja. Nasmehnil se mi je, v njegovih pogledih pa sem opazila pričakovanje. Nisem vedela, kaj naj mu rečem. No njega nisem ničesar čutila. Ne naklonjenosti ne zadržanosti, preprosto ničesar. Na moji desni se je presedala Magda, na levi pa je mama zavzeto strmela v župnika in šepetaje ponavljala njegove besede. Spet sem se ozrla. Pričakovanje v Tomaževih očeh je bilo še večje.

»Kaj gledaš?« je šepnila Magda, ko se je nagnila k meni.

Malce sem pomolčala, potem pa zašepetala: »Tomaž Mlinar me je zadnjič zaprosil.«

Magda je na široko razprla oči in si z dlanjo pokrila usta: »Kaj pa si mu odgovorila?«

»Nič. Kaj pa naj mu rečem?«

»Pa saj Tomaž Mlinar je čeden moški in precej pri denarju.«

»Psst,« naju je okarala mama, zato sva utihnili. Magda me je zarotniško dregnila v rebra in se zarežala.

Ko je oče Jožef delil hostije in sem se postavila v vrsto za prejem obhajila, sem zaslutila, da se je Tomaž postavil za mano. Od nelagodja sem stisnila pesti in odganjala misel na Tomaževo izpoved, ki bo slej ko prej terjala odgovor.

Ob izhodu iz cerkve me je dohitel in se dotaknil moje dlani.

»Greta,« je dejal, »boš premislila o tem, kar sem ti povedal pri mlinu?«

»Bom, Tomaž, bom,« sem pomirjujoče rekla, »ne skrbi.«

Iskrica v Tomaževih očeh je pojenjala, ko sem se s hitrimi koraki odpravila za Magdo. Ni bilo prav, da sem ga pustila tako čakati. Izpovedal se mi je, izlil mi je svoja čustva, jaz pa sem se ga ogibala. Kaj če bi Johann tako ravnal z menoj? Ko sem hodila po tlakovanem trgu, mi je ob misli na Johanna zaigralo srce, v istem trenutku pa je nanj legla tudi grenkoba.

* * *

Na Logu, kamor naju je z očetom odpeljal brodar Jeremija, sva stopila proti hiši, kjer je živela številna Sibilina družina. Ker je bila nedelja, je bil njen oče doma. Z očetom sva vstopila in takoj zaznala vonj po starem, zakisanem vinu. Možakar v hlačah, ki so bile tako umazane, da je blato v zaplatah odstopalo z njih, je napol sedel napol ležal ob majavi mizi in dremal. V kotu je na slamnjači sedela ženska z otrokom pri prsih. Sibila je v kotlu nad ognjiščem mešala po brozgi, ki je prej spominjala na blatno lužo kot juho s koščki zelenjave. Ostali otroci so se podili zunaj, čeprav je bilo mrzlo in so bili verjetno slabo oblečeni in obuti.

Možakar se je počasi dvignil in zamežikal. Imel je hudo zabuhel in rdeč obraz z gosto, skupaj sprijeto brado. Oče je njemu in ženski na tleh razložil, zakaj sva prišla. Kot sva pričakovala, Sibilina starša nista imela veliko proti, da se njuna najstarejša hči odseli na trg, kjer bo preskrbljena. Ugotovila sta, da so ena lačna usta manj večja pridobitev kot izguba zaradi dela, ki ga opravi. Sibili so se ustnice razpotegnile v velik nasmeh. Iz kajže je odšla brez vsakega imetja, le mama ji je pred slovesom v roke potisnila majhen železen križ.

Na trgu sem jo peljala najprej v kopališče, kjer si je kožo po celem telesu drgnila toliko časa, da je bila že čisto rdeča. Potem ko so odpadle plasti stare umazanije, se je pokazala Sibilina svetla koža, ki je bila na gosto posuta s pegami. Njeni lasje so bili po temeljitem umivanju živo rdeče barve, da so se na soncu svetili kot ogenj. Kot sem obljubila mami, sva šli še do Stovičkovega Pavla, ki je ugotovil, da ima Sibila zdravo srce in pljuča, čeprav je, tako kot večina, v otroštvu prebolela jetiko.

Ko sva vstopili v domačo hišo, jo je Magda prijetno objela, mama pa ji je namenila ohrabrujoč nasmeh. Postlali smo ji na Nežini slamnjači in zanjo pripravili krožnik in skodelico. Pri Marini sem dobila dve tuniki in nekaj nogavic. Krila in životce je lahko delila z menoj.

Počasi, dan za dnem, je premagovala sramežljivost in se brez ugovorov lotila dela, ki ji ga je odredila mama. Najprej je le redko spregovorila in strah ji je seval iz vsake pore. Neprestano se je obračala, kot bi se bala, da ji kdo hodi za hrbtom, ob nenadnih zvokih se je zdrznila ali celo odskočila. Bila je kot ranjena žival, ki so jo imeli v kletki in jo mučili, zato je težko zaupala. Okolje, v katerem je rasla, je bilo nevarno in je na njej pustilo praske, ki so se zajedle globoko v njeno dušo. Izogibala se je vprašanjem in šele po daljšem prigovarjanju je povedala tako nepomembne stvari kot ali ima rada zeljno juho. Če so v hišo prišli drugi ljudje s trga, se je skrivala za očetovim ali mojim hrbtom ali pa se splazila v hlev. Tam se je naslonila na Riko in jo božala po grivi. Med kobilo in dekletom se je razvila prisrčna naklonjenost, ko je Sibila Riko čohala za ušesi, kobila pa ji je pustila, da je slonela na njenem toplem telesu, in veselo zarezgetala vsakič, ko je Sibila odprla vrata.

Mama, ki je bila na začetku malenkost sumničava, je že po nekaj dneh Sibilo sprejela z odprtimi rokami. Združila ju je velika bolečina, saj sta obe izgubili otroka, ki je nastal iz te bolečine. Vsaka na svoj način. Vsak večer sta skupaj pokleknili pred razpelom, in medtem ko je mama še vedno opravljala pokoro za dejanje, ki ga je storila že pred dvajsetimi leti, se je Sibila zahvaljevala za nepričakovan blagoslov, ki jo je pripeljal na trg v hišo Ivana Webra.

* * *

Da prihaja april, smo čutili, ko se je vreme čez dan spreminjalo iz sončnega v vetrovno in nato v deževno pa spet v sončno. Trg je zaživel, ko so začeli prihajati potujoči trgovci z vozovi, polnimi bal platna, vrečk sladkorja, karamel, posušenih zelišč, ustrojenega usnja, živalskih kož in kožuhov, vloženega sadja ter celo srebrnih verižic z majhnimi križi. Skupaj s potujočimi trgovci so prihajali tudi popotniki. Ti so na trgu navadno ostali nekaj dni, ko so si Pri zlatem medvedu plačali prenočišče, nato pa so se z naslednjim vozom odpeljali na jug proti Gurkfeldu ali pa so na Jeremijevem brodu prečkali reko na kranjsko stran.

S Sibilo sva se ravno odpravljali iz Marinine delavnice, ko se je na trg pripeljal krošnjar z vso mogočo suho robo. Voz sta vlekla dva velika vola, ki sta se na krošnjarjev glasni ukaz ustavila pred delavnico kovača Janeza Rebernika. Z voza je sestopila drobna ženska, oblečena v dolgo, sivo obleko, ki ji je segala do tal. Iz rokavov te dolge halje so ji gledale le bele dlani. Na glavi je nosila veliko črno ruto, ki ji je zakrivala lase, tako da se ni videlo ničesar drugega kot njen nekoliko zagorel obraz z izrazito temnimi očmi. Za njo sta z voza skočila fant in dekle, za katera sem ocenila, da morata biti približno Magdine starosti. Dekle je bilo podobno oblečeno kot ženska, le da je bila njena obleka za odtenek svetlejša, fant pa je bil brez čepice in v hlačah, ki so mu, podobno kot drugim, segale do kolen. Ženska je z voza vzela veliko culo in si jo oprtala na ramena. Nezaupljivo je pogledala okoli sebe, nato pa segla v culo in iz nje potegnila denar, ki ga je izročila vozarju. Ta je zadovoljno mlaskal, pridržal prejete kovance proti soncu in pokimal.

Sibila in jaz sva že hoteli mimo, ko naju je ženska ustavila: »Oprostite, ali je kje tukaj kakšno poceni prenočišče?«

S pogledom sem jo premerila in premišljevala, ali je njena oprava takšna, da bi si lahko plačala toplo sobo Pri zlatem medvedu.

»Krčma tam spodaj, Zlati medved, ponuja prenočišča. Vendar mislim, da so precej draga. Krčmar dobro skrbi za svoje goste in vam bo ponudil izdatno večerjo, ampak bo zahteval tudi primerno ceno. Če želite kaj cenejšega, poskusite v župnijski hiši. Župnikova sestra Karla vam ne more odreči gostoljubja, če boste rekli, da ste na romanju in da ste pripravljeni tudi plačati.«

Ženska se je zamislila. Fant in dekle sta ji začela nekaj govoriti v jeziku, ki ga nisem dobro razumela, vendar ni zvenel preveč tuje. Tu in tam je bila kakšna beseda podobna naši govorici.

Ženska se je obrnila k meni: »Hvala vam. Se bomo odpravili kar k Zlatemu medvedu. Za kakšno noč bomo že spraskali skupaj. Če bi bila sama, bi bila zadovoljna tudi s senom ali slamo pod menoj, otroka pa si tega ne zaslužita.«

Začela je brskati po culi. Na dan je privlekla kovance in jih preštevala. Takoj sem ugotovila, da bodo zadostovali le za kakšni dve noči pri Zevnikovih. Malo verjetno je bilo, da bi ji Zevnik znižal ceno.

Sibila me je pocukala za rokav in mi šepnila na uho: »Ali ni Marina ravnokar govorila, da bi lahko oddala eno sobo nad šivalnico?« Res nama je Marina povedala, da bi morala sobo, ki sta jo imela skupaj s Petrom, oddati, ker je bila prazna, odkar je odšel v vojno, iz katere se ni vrnil.

»V njej je velika postelja z dobro slamnjačo in veliko skrinjo. Škoda je, da je prazna,« je rekla.

»Poišči si najemnika,« sem ji svetovala.

»Saj bi, vendar je težko najti takega, ki bo redno plačeval in ne bo ničesar uničil.«

Ženska pred mano je bila videti urejena, zato sem ji rekla: »Stopite z menoj. Moja dobra prijateljica ima tamle šivalnico in je pripravljena oddati sobo za spodobno ceno. Koliko časa pa mislite ostati tukaj?«

Ženski se je razjasnil obraz: »Toliko, kolikor bo Bogu pogodu.« Zdaj sem v njenih besedah zaznala izrazit naglas, ki me je spominjal na govorico prebivalcev, ki so živeli južneje od velike reke. Včasih je kakšen od njih zašel na naš trg in pripovedoval o vpadih močne vojske bojevitih Turkov, ki so za pasom nosili bolj ali manj ukrivljene meče ali pa so na konjih jahali z dolgimi sulicami. Krvoločni janičarji, ki jih je vodil aga in so svoje duše prodali sultanu, so hodili peš ter morili z loki in mušketami.

Nisem je hotela spraševati, vendar je pojasnila: »Z otrokoma že nekaj dni iščem kraj, kjer bi ostali dlje kot samo nekaj dni. Prihajamo od daleč, onkraj meja Vojne krajine, ker so nam Turki požgali dom. Mož je umrl, ko je branil svojo družino in imetje, meni in otrokoma pa je uspelo pobegniti. Hvala bogu, da sem imela culo že pripravljeno, če bi bilo treba bežati. Na Kranjsko smo prišli pred kakšnim letom.«

Hči in fant sta ji nekaj prišepnila, nato pa je nadaljevala: »Ne govorim dobro vašega jezika, se pa trudim. Več mesecev smo živeli v Rudolfswertu, kjer sem pri nekem meščanu delala kot perica. Vendar ni bilo dovolj, da bi lahko plačala nastanitev in preživela vse tri.«

»Marina vam bo dala dobro ceno, sem prepričana,« sem se oglasila.

»Če imate kakšno delo, ga rade volje sprejmem. Marsikaj znam. Prati, čistiti, kuhati, šivati. Znam tudi pozdraviti kakšne manjše poškodbe.«

»Šivati znate?«

»Zelo dobro šivam. Včasih tudi pletem.«

To bom morala omeniti Marini, sem pomislila.

»Jaz sem Lada,« se mi je predstavila ženska, »to pa sta Ivo in Zofka,« je pokazala na svoja otroka.

* * *

Marina je Lado in oba otroka takoj vzela pod streho. Ker denarja ni bilo veliko, se je Lada ponudila, da ji pomaga v šivalnici. Marina je bila najprej previdna, ko pa je videla, da je ženska z nenavadno opravo, ki je ni nikoli odložila, pravzaprav zelo sposobna in dobra šivilja, ji je pomoč prišla še kako prav. Marinina šivalnica je bila edina na trgu, in ko njena mama ni več videla niti, ki bi jo morala vdeti v šivanko, je bila Marina edina, ki je šivala nova in krpala stara oblačila za ves Lichtenwald. Seveda smo ženske to počele doma tudi same, vendar se nismo mogle kosati z Marinino natančnostjo in znanjem. Premožnejše ženske so bile njene redne stranke, med njimi županova žena, ki je vsako leto naročila novo oblačilo, in celo baronica Moscon, ki je vsako poletje pripeljala bale pisanega blaga, da ji je Marina šivala tunike in široka krila, ki jih je nosila nad krinolino. Tudi moški, ki so rabili nove hlače ali suknjič, so redno prihajali v njeno delavnico. Marina je včasih potožila nad bolečinami v ramenih ali utrujenimi očmi in prsti, ki so bili popikani od ostrih šivank, kadar je, kot se ji je pogosto dogajalo, založila naprstnik.

Lada se je izkazala kot pridna in vestna delavka, ki je prevzela zamudna in lažja opravila, kot je šivanje gumbov in zaplat. Čeprav je potrpežljivo obrobljala luknje, skozi katere je napeljala trakce v životcu, si sama tega ni nikoli oblekla. Vedno je bila v eni od svojih dveh dolgih sivih oblek, ki sta ji segali do tal, lase pa je skrivala pod ruto, ki jo je ovijala okoli vratu. Če ji je izpod rute pokukal kak nagajiv pramen črnih las, ga je takoj skrbno skrila nazaj. Meni in Marini se je to zdelo čudno, sploh ker se je od glave do pete pokrivala tudi njena hči Zofka, vendar nisva hoteli siliti vanjo. Sicer pa sta bila oba Ladina otroka bolj sramežljiva in sta se držala zase. Menda sta oba že v rosnih letih pokazala neizmerno ljubezen do Boga in sta večkrat na dan molila. Kljub njuni gorečnosti pa ju nisem videla, da bi vsak dan hodila v cerkev.

»Ivo in Zofka najdeta Boga kjer koli,« je govorila Lada, »Da začutiš božansko prisotnost, ti ni treba sedeti v cerkvi in oboževati božje podobe. Bog je vsepovsod okoli nas.«

»Ampak v cerkvi si vedno najbližje Bogu,« sem rekla.

»Najbližje Bogu si v svoji duši in v dejanjih, ki so Bogu všeč. Da si zmeren, da spoštuješ božje zapovedi in da daješ vbogajme,« je povedala Lada.

»Še dobro, da je v sobi križ z Jezusom,« se je oglasila Marina, »če klečite pred njim, vas Bog zagotovo vidi.«

»Bog nas vidi vsepovsod,« je spet rekla Lada.

* * *

Nekaj dni za tem, ko je na trg prišla Lada, me je oče, potem ko sta Magda in Sibila pospravili po večerji, vprašal, ali poznam nenavadno žensko, ki je Marini pomagala v šivalnici.

»To je Lada,« sem rekla, »prišla je z juga, ker je bežala pred Turki. Skupaj s svojima otrokoma, fantom in punco. Mož je menda umrl, ko so napadli njihovo vas.«

»Mhm,« je zamrmral oče, »z juga praviš, da je prišla?«

»Okraj meja Vojne krajine.«

»Morda je iz Srbije, kot sta bila Miloš in Nikola. Se ju spomniš? Možakarja, o katerih sem ti pripovedoval, ko sva se vračala z Gurkfelda.«

»Seveda se spomnim. Ali je tudi Lada uskokinja? Govori že tako, kadar se pogovarja z Zofko ali Ivom.«

»Ne vem, morda,« je razmišljal oče. »Ali bi me lahko jutri peljala v šivalnico. Rad bi jo spoznal.«

Nasmehnila sem se: »Le kaj, misliš, se boš spet naučil?«

»Znanje je moč. Več kot imaš znanja, večjo moč imaš. Pa več sočutja in razumevanja.«

»Včasih kar ne morem verjeti, da si tako dober,« se je zdaj oglasila mama, ki si je z dlanmi drgnila boleča kolena, ker se je približeval čas njene pokore.

»Včasih se sprašujem, s čim sem si zaslužila moža, ki je tako dober, razumen in ima tako neznansko željo po vedenju.«

Oče je stopil do nje in ji pomagal, da je pokleknila na svoj prostor pred razpelom: »Jaz pa ne vem, s čim sem si zaslužil ženo, ki je tako bogaboječa, da je Bogu podarila vse svoje večere, čeprav je zanje ni prosil.«

Mama me je pogledala izpod obrvi in takoj sva se sporazumeli.

»Oče, mama moli še zate, da te ne bi tvoja želja odvrnila od božjih resnic. Da se ti ne bi zgodilo kaj takega, kar se je zgodilo tistim, ki so zaradi prevelike lakote po znanju postali cerkveni odpadniki,« sem rekla.

»Greta, pazi vendar, kaj govoriš,« je zasikala mama.

»Boga se ne bi smeli bati, Marija. Dobri Bog ljudem ne bo naganjal strahu v kosti. Dobri Bog tiste, ki so skrenili z njegove poti, vedno nežno in ljubeče pripelje nazaj.«

* * *

Naslednji dan sva z očetom prišla v Marinino šivalnico. Oče si je zaželel nov suknjič iz dobrega blaga, ker je star počasi postajal tanjši in preperel. Ko je Marina skočila v sosednjo izbo, kjer je hranila bale blaga, nakupljenega pri potujočih trgovcih, je oče stopil do Lade, ki je obrobljala pravkar sešito tuniko, in ji položil roko na ramena: »Alah je velik.«

Lada se je zdrznila, kot bi jo opekla žerjavica. Njene kot noč črne oči so se razširile in se zastrmele v moža, ki je stal nad njo in izrekel nekaj tako strašnega, kot je ime krivoverskega boga. Še sama sem si z dlanjo zaprla usta, tako presenečena sem bila. Oče je vedno skrbno pazil, da pred drugimi ni izrekel ničesar nevarnega. Kolikokrat je preverjal zapahe in kljuke na oknih in vratih, preden je odprl nemško Biblijo. Ko je k nam še prihajal Valentin, sta sedela za kuhinjsko mizo in šepetala. Nihče ju ni smel poslušati, samo jaz sem lahko sedela ob ognjišču ter tu in tam ujela kakšno besedo. Niti mami ni dovolil, da bi bila zraven. Že na vozu proti Gurkfeldu se mi je zdel nenavadno pogumen, da mi je pripovedoval o cerkvenih izobčencih, sedaj pa je naglas in pred popolno tujko spregovoril ime muslimanskega boga. Boga, zaradi katerega so Turki klali pravoverno prebivalstvo in v imenu katerega so hoteli zavzeti habsburške katoliške dežele, vključno z Dunajem. Kako je lahko bil tako nepreviden?

»Ne vem, kaj govorite, gospod,« je zajecljala Lada.

»Mislim, da veš, o čem govorim.«

»Prosim vas, pustite me. Nikomur nočem nič žalega in nikomur nočem ničesar vsiljevati. Rada bi samo živela še toliko časa, da preskrbim svoja otroka.«

Oče jo je pomirjujoče potrepljal po ramenih: »Prav ničesar vam ne bom storil in nikomur ne bom niti črhnil resnice o vas. Lahko mi zaupate. Pravzaprav vas občudujem, da ste prišli tako daleč in da iščete zatočišče v kraju, ki je tako drugačno od tistega, iz katerega prihajate.«

»Kaj pa mi je drugega preostalo? Sultanovi možje so požgali hišo, v kateri sem rodila vse štiri Ibrahimove otroke. Dva sta umrla, ostala sta mi Ibrahim in Zulejka.«

Na moj začudeni pogled je rekla: »To sta pravi imeni mojih otrok.«

»Lada, neznansko bi me veselilo, če bi prišli danes zvečer k nam na večerjo. In če bi me nato počastili s tem, da mi poveste, kako ste se spreobrnili v islam. Pri meni so vse vaše skrivnosti varne. Rad bi vas samo spoznal. Še nikoli nisem srečal nikogar, ki bi verjel v Alaha.«

Lada ga je nezaupljivo gledala, roke so se ji tresle in ni vedela, kam bi gledala. Ko se je vprašujoče ozrla vame, sem ji prijateljsko pokimala.

»Ampak, gospod, to je nevarno. Zelo nevarno.«

»Kako je lahko človeška duša, ki se zaupa svojemu bogu, nevarna?«

»Nočem, da se komu kaj zgodi,« je tarnala Lada.

»Ne bom vas silil. Rad bi pa, da veste, da se meni lahko zaupate. Saj se morate počutiti strašno osamljeno v svetu, ki časti Kristusa kot boga in muslimane imenuje za nevernike.«

Oče je utihnil še ravno pravi čas, ko je v sobo nasmejana vstopila Marina z balo grobega rjavega platna. Medtem ko je merila, je oče zrl v Ladine prestrašene oči in ji večkrat ohrabrujoče pokimal.

Pri večerji so se nam pridružili Lada, Ivo in Zofka.

Ko sva s Sibilo pripravljali zelenjavo, je mama vzela v roke velik kos svinjine, ki jo je zjutraj kupila pri mesarju Karlu Hočevarju.

»Nobene svinjine danes,« je rekel oče, »in tudi nobenega vina pri večerji.«

»Zakaj pa ne?« je vprašal Jurij.

»Zato ker bomo danes pripravili piščanca in pili vodo,« je odsekano povedal oče in vsi smo vedeli, da je bil pogovor s tem zaključen.

Ko smo pred večerjo kot ponavadi zmolili, sem opazovala Lado in njena otroka. Vsi so sklenili roke in s sklonjenimi glavami žebrali zahvalo Gospodu za pripravljeno hrano in zdravje vseh nas, še posebej pa naših treh obiskovalcev. Eno leto so bili v Rudolfswertu, sem se spomnila Ladinih besed. Tam so se gotovo naučili naših molitvic in obredov. Spraševala sem se, kako se človek počuti, ko globoko v sebi verjame v svojega boga, na zunaj pa se pretvarja, da časti drugega. Ali človeška vest lahko prenese nekaj takega? Ali se lahko človek, pa čeprav samo navidezno, odpove svojemu bogu, da preživi? Za kaj takega te mora pravi bog gotovo kaznovati.

Zdrznila sem se. Grešnica sem tudi jaz. Kaj ni greh, da sedim zraven muslimanke? Le kaj bi na to porekel naš gospod, Jezus Kristus? Pogledala sem očeta, ki je zadovoljno mlel piščančje bedro, in v očeh sem mu videla, kako nestrpno čaka na Ladino pripoved. Upala sem, da oče ve, kaj dela. Zdaj mi je tudi postalo jasno, zakaj Lada ni hotela v župnijsko hišo h Karli, kjer bi lahko zastonj prenočila, če bi se izdajala za romarko. Njena vest ni prenesla, da bi tako zelo zatajila svojega boga. V Marinini hiši, kjer je zaprla vrata svoje izbe, se je lahko pretvarjala, da je kristjanka, v župnijskem hramu pa bi bilo njeno izdajstvo preveliko. Le kakšen vihar je moral divjati v njej?

Za trenutek sem pomislila na Johanna. Zamišljala sem si, kako zaprepaden bi bil, če bi vedel, da večerjam z nevernico. Seveda mu tega ne bom nikoli povedala. In tudi nikomur drugemu. Nikoli nikomur. Tako kot sem nosila mamin umor njenega nerojenega otroka, očetove heretične knjige in njegova nevarna razmišljanja, tako kot sem bila tiho o protireformacijski komisiji škofa Brennerja in kot sem molčala o knjižnici barona Inocenca, ki jo bo treba izprazniti, tako sem vedela, da iz mojih ust nihče ne bo izvedel za Ladinega boga. Kako je že rekla, da je ime Ivu in Zofki? Ibrahim in Zulejka.

Oče je po večerji vsem namignil, naj se umaknejo. Razumeli smo brez besed. In razumela sem tudi, da jaz lahko ostanem. Da moram ostati. V izbi smo bili za mizo samo mi trije – oče, Lada in jaz. Zunaj se je mračilo, zato sem v ognjišču prižgala sveče in jih postavila na mizo. Migotajoča svetloba je na Ladinem zagorelem obrazu, ki je bil skrbno obdan s črno ruto, risala gibljive sence.

Oče je na Ladino dlan položil svojo roko: »Ne bojte se. Pripovedujte mi o svoji veri, prosim.«

»Kaj vas zanima?«

»Vse, kar mi lahko poveste. Ne vem veliko o islamu. Samo to, da je vaš bog Alah in da je Mohamed njegov prerok. Moj krušni oče si je neznansko želel, da bi mu v roke prišla vaša sveta knjiga.«

»Koran,« je zašepetala Lada.

»Da, Koran. Vendar ni nikoli imel te priložnosti.«

»Ni drugega boga, kot je Alah, in Mohamed je njegov prerok,« je rekla Lada.

»Pripovedujte mi o sebi.«

»Vse, kar vem, mi je povedal moj pokojni mož Ibrahim. Prvič sem ga videla, ko sem bila stara šestnajst let. Bil je vojak v turški vojski, ki je nekega vročega poletnega dne prišla v našo vas in oplenila prebivalstvo. Živela sem z mamo, sestro in dvema bratoma. Oče je umrl že pred leti in mama nas je sama preživljala. Težko je bilo, vendar nismo bili lačni. Turki so sicer redno vpadali v naše kraje, naše vasi pa še niso dosegli. Nekega dne pa se je zgodilo, da je sultanova vojska prišla do nas. Čeprav smo slišali strašne zgodbe o Turkih, moram reči, da tistega dne, ko so prijahali s svojimi ukrivljenimi meči, vaščanov niso morili. So nam pa vzeli vse, kar so lahko naložili na konje. Kmalu smo spoznali, da so prišli po dečke, po naše sinove in brate, da bi jih izurili za sultanovo stražo, za janičarje. Za matere je bilo ugrabljanje njihovih otrok še strašnejše kot smrt. S praga sem videla in slišala ženske, ki so strašno kričale in grabile, da bi dosegle svoje sinove, ki so jih v rokah trdno držali turški konjeniki. Tudi mojega bratranca so vzeli. Od takrat, ko je tekel pred ogromnim vojakom s sulico, ki je bila dvakrat daljša od Turkovega konja, ga nisem nikoli več videla. Starejši brat nam je ukazal, naj se skrijemo pod posteljo, kar je bilo hudo slabo skrivališče, vendar v naglici nismo vedeli, kaj bi. Tam smo trepetali, čakali in upali, da bo šla vojska kmalu mimo.

Naenkrat so se odprla vrata v spalnico in spomnim se visokih, črnih škornjev, ki so vstopili v izbo. Mama je k sebi stisnila mojega mlajšega brata in začela potiho hlipati. Škornji so se pomikali okoli postelje in potem je Turek pomolil glavo pod njo. Mama je zaječala, jaz pa se spomnim temnega obraza s toplimi očmi in zavihanimi črnimi brki pod nosom. Turek je bil mlad in lep, na glavi je nosil bel turban. Dvignil je prst pred usta in nam nakazal, naj bomo tiho. Mama je takoj utihnila in svojega sina še bolj privila k sebi. V izbo je vstopil drugi Turek in prvega nekaj vprašal. Ta mu je odgovoril in drugi Turek se je obrnil ter odšel. Naš rešitelj je spet pokukal pod posteljo in nam dal znak, naj bomo tiho in naj ostanemo, kjer smo.

Ko se je vojska odpravljala, je spet prišel in rekel, da smo zdaj varni. Presenečeni smo bili, ker je govoril po naše. Sicer bolj slabo, ampak dovolj dobro, da smo ga razumeli. Rešil nas je. Rešil je mojega mlajšega brata. Pred odhodom nam je rekel, naj ne hodimo iz hiše, dokler zadnji vojak ne bo zapustil vasi.

Ta dobri mož je bil Ibrahim, ki je po dveh letih spet prišel v našo vas. Tokrat brez vojaške opreme in samo z enim tovarišem. Na pragu naše hiše je obstal in dolgo mencal. Starejši brat ga je povabil noter, kjer je sedel k naši mizi. Hvaležno smo ga sprejeli kot dolgo odsotnega prijatelja. Takrat se je začela najina zgodba.«

»Potem niste muslimanka že od nekdaj?« je vprašal oče.

Lada je odgovorila: »Islam sem sprejela, ko sem se poročila z Ibrahimom. Seveda nihče od moje družine ni bil tega vesel, vendar iz hvaležnosti, da takrat nismo izgubili mlajšega brata, tudi nihče ni oporekal temu, da odidem z Ibrahimom. Morala sem z njim, ker sem bila noseča. Ibrahim mi je povedal, da se pred poroko ne bi smela združevati, da je to greh, ki ga Alah hudo kaznuje, vendar se drug drugemu nisva mogla upreti.«

Ob teh Ladinih besedah sem pomislila na Johanna in moje telo se je takoj odzvalo s silovitim hrepenenjem po njegovem telesu.

Lada je nadaljevala: »Ibrahim se ni hotel odpovedati svoji veri. Rekel je, da bi zame storil vse, razen izdal Alaha. Čutila sem, kako hudo ga je pekla vest in kako je poskušal sam sebe premagati, pa mu ni uspelo. Nisem silila vanj, ljubila pa sem ga tako zelo, da sem se na poročni dan spreobrnila v islam. Odšla sva v sosednjo vas in rodila sem najprej dvojčka, ki nista preživela, nato Ibrahima in še Zulejko. Svojo vero sva skrbno skrivala in se na zunaj obnašala kot pridna Kristusova vernika. Samo moji doma so vedeli za naju. Ibrahim se je sprijaznil, da bova za vse druge kristjana, v duši pa sva bila oba Alahova vernika. Otroka sva, skrita za štirimi zidovi, vzgajala v muslimanski veri, čeprav smo šli vsako nedeljo v cerkev. Ibrahim je govoril, da šteje le to, kar človek nosi v sebi. Če Alah želi, da se obnašava kot kristjana, bova to storila, da zavarujeva najini duši, ki sta v svoji biti predani pravemu bogu. Zato je skrbno pazil, da smo izvajali vse obrede, ki nam jih muslimanska vera nalaga. Ibrahim mi je razlagal Koran in me naučil moliti v arabskem jeziku. Sam je molil petkrat na dan in se pri tem vedno obračal v smer Mohamedovega mesta Meke. Upoštevali smo postni mesec, ramadan in vaškim revežem dajali zakat, vbogajme.

Živeli smo zase, nismo se družili in smo upali, da bo tako tudi ostalo. Ibrahim si je sicer želel, da bi odšli na jug, kjer bi se pridružili drugim muslimanskim skupnostim, vendar se je turška vojska prehitro vrnila v naše kraje. Tokrat je bilo drugače. Prišli so, željni krvi in ropanja. Bili so janičarji. Naši sinovi, ki so jih v osmanskem cesarstvu prevzgojili v krvoločne vojščake, podrejene sultanu. Razkropili so se po vasi, nasilno vstopali v domove, iskali ženske in moškim rezali vratove. Ker sva z Ibrahimom upala, da bomo ob pravem trenutku odšli, sva imela nekaj imetja že pripravljenega. Ko smo slišali prestrašene klice sosedov in zagledali brkate vojake, ki so se spravljali na dekleta, ki jim jih je uspelo ujeti, mi je Ibrahim zaklical, naj vzamem otroka in zbežim pri zadnjih vratih. Da bo prišel za menoj, je rekel. Moram ustaviti to nasilje, moram, je govoril in stekel iz hiše. Skozi okno sem videla, kako je prišel do skupine nasilnežev, ki so čakali, da pridejo na vrsto pri mladem dekletu, ki je vpilo od bolečin, in rekel po arabsko: Alah je velik. Takrat je najbližji janičar z rdečimi očmi, polnimi jeze, zamahnil s svojim dolgim nožem in mojemu možu prerezal vrat. Iz rane je brizgnila kri, Ibrahim pa se je sesedel. To, kar so počeli janičarji, niso počeli v imenu Alaha. Alah je dober in velik. Nikoli ne bi dovolil izživljanja nad nemočnim prebivalstvom, pa četudi so neverniki.«

Ladine oči so se napolnile s solzami. Nekaj časa smo vsi trije molčali.

»Kaj boste zdaj?« se je prvi oglasil oče.

»Ne vem. Nikamor ne spadam. Med muslimane ne spadam, ker sem se vse, kar znam, naučila od Ibrahima. V srcu sem res sprejela Alaha, vendar v tej veri nisem nikoli zares živela drugače kot na skrivaj. Med kristjane ne spadam, ker sem se s tem, ko sem izrekla svete besede, postala muslimanka in je bilo čaščenje krščanskega boga potem le krinka. Ibrahim in Zulejka ne poznata drugačnega življenja, kot da doma poklekneta in molita k Alahu, obrnjena proti Meki, ob nedeljah pa v cerkvi zmolita Očenaš in Zdravo Marijo. Odkar sta bila dovolj stara, da sta lahko razumela, vesta, da jima je ime Ibrahim in Zulejka, vendar se nikoli ne smeta predstavljati s tema imenoma. Za vse druge sta Ivo in Zofka. V duši sem razrvana in ne vem, kaj naj storim. Nimam dovolj moči niti denarja, da bi zmogla dolgo pot nazaj na jug.«

»Pomirite se, Lada,« je prijazno dejal moj oče, »saj je vseeno, h kateremu bogu molite. Pomembno je, da nikomur niste storili nič žalega, in take ljudi imajo vsi bogovi radi.«

»Kaj pa če me po smrti res čaka pekel, kot govori vaš župnik?«

»Nihče ne ve, kaj nas čaka po smrti, ker nihče od umrlih še ni prišel nazaj, da bi nam to povedal.«

»Razen Jezusa,« sem zdaj dopolnila očeta.

»No,« se je zasmejal oče, »razen Jezusa, seveda.«

»Bojim se zase in za svoja otroka, za naše duše.«

Oče je Lado spet potrepljal po dlani: »Zakaj bi se bali? Vaše duše so čiste. Mar mislite, da je kateremu koli bogu všeč, če se v njegovem imenu ljudje koljejo med seboj? Pravi bog je bog, ki se mu reče ljubezen, in tak bog ima rad vse ljudi na svetu, naj gre za katolike, luterance, pravoslavne, hugenote, muslimane ali Žide.«

»Žide?« sem se oglasila, »oni so izdali našega Gospoda Jezusa Kristusa.«

»In Rimljani, ki so bili takrat še mnogobožci, so ga križali.«

»Kaj hočeš povedati, oče?«

»Pravim, da ni pomembno, ali veruješ v Jezusa ali v Alaha ali pa morda v Jahveta, vsi smo božji otroci in pravi bog ne bo nikoli razlikoval ljudi po tem, kako ga imenujejo.«

Lada je očeta nejeverno pogledala: »Tudi Židje? Kaj niso ravno oni krivi za vse gorje na svetu?«

»Zakaj bi bili krivi?«

»V naši vasi smo vsi vedeli, da so kugo prinesli Židje. Ko so zastrupljali vodnjake in morili otroke krščanskih staršev.«

»Kdo vam je govoril te neumnosti?« se je razhudil oče. »Kuga je kosila tudi pri nas, pa na našem trgu ni nobenega Žida.«

Lada je povesila pogled, oče pa je pomirjujoče dejal: »Prepričan sem, da smo vsi ljudje božji otroci in da vsi verujemo v enega boga, ki ga le drugače poimenujemo.«

»Mohamed je Žide in kristjane imenoval ljudje knjige,« je rekla Lada.

»In to je zelo pomembno, ker vsi izhajamo iz istega očeta, Abrahama. Židje, kristjani in muslimani. In vsi imamo svoje svete knjige, Toro, Biblijo in Koran.«

»Ampak, kaj pa Jezus, Božji sin?« sem se oglasila.

»Jezus ima svoje mesto tudi v islamu,« je rekel oče, »le da tam ni Božji Sin, ampak prerok.«

»Ne vem, ali je to prav,« sem zmajala z glavo.

»Le kdo bi vedel, kaj je prav? Kateri bog je pravi bog? Jaz pravim, da je vsak bog pravi, če uči ljudi ljubezni, sočutja in spoštovanja.«

»Zakaj pa je potem na svetu toliko vojn?« sem vprašala.

»Zato ker ljudje ne poslušajo boga. Poslušajo duhovnike, rabine in imame, ki jim vero servirajo tako, kot njim ustreza. Pravega boga ni treba iskati med zidovi niti ga ni treba klicati preko dušnih pastirjev. Pravi bog je v tebi, tvoje srce in um. Vendar najprej tvoje srce, ker ljubezen prihaja iz srca. Namesto da bi živeli v slogi, so ljudje vero izkoristili za svoje nečimrne potrebe, zato da vladajo, da si nagrabijo premoženje, da v ljudi naženejo strah in jih nadzorujejo. Vera nikoli ne bi smela biti izgovor za vojno. Kako kruto, da so ljudje ravno boga, ki bi moral biti ena sama ljubezen, izmaličili v sovraštvo, da so sposobni drug drugega umoriti v imenu vere.«

Počasi sem očetove besede sestavljala kot košček za koščkom v smiselno celoto.

»Praviš torej, da smo vsi ljudje, ne glede na to, h kateremu bogu molimo, enaki?«

»Točno tako,« je bil zadovoljen oče, »vsi smo najprej in samo ljudje. Mar nismo enaki po telesnem ustroju, zmožnostjo, da mislimo, ter srcu, ki nam daje veselje in žalost?«

Obe z Lado sva se morali strinjati.

»Mar je res pomembno, katerega boga prosimo za zdravje in obilje? Kaj si ne želimo vsi istih stvari?«

»Nisem še srečala človeka, ki bi govoril tako kot vi,« je rekla Lada.

»In vas tudi prosim, da moje besede obdržite zase. Ne verjamem, da je svet tam zunaj že pripravljen nanje.«

»Ne vem, ali sploh kdaj bo, oče. Ne vem, ali sploh kdaj bo,« sem dejala.

* * *

Očetove besede so me pomirile in se usidrale globoko vame. Bog je ena sama ljubezen. Bog združuje, ne pa razdvaja. Bog ima vse ljudi enako rad. Še vedno pa sem verjela, da je moj Marko ob smrti postal angel in da je odletel v nebesa, kjer sedi ob Jezusovih nogah in potrpežljivo čaka, da nekega dne pridem k njemu. In potem bova za vedno skupaj. Kaj je že dal vklesati baron Moscon nad grajski vhod? Da potrpljenje premaga vse. Nasmehnila sem se, ko sem stala ob Markovem grobu. Bog je ljubezen in zdaj je Marko pri njem.

Na grob sem položila sveže pomladansko cvetje, ki sem ga natrgala ob poti. Sonce je z vsakim dnem postajalo močnejše in me je prijetno grelo, ko sem slonela ob gomili in se pozibavala v ritmu misli o ljubezni. Ljubezni. Počutila sem se, kot da imam v sebi ogromno ljubezni. Dala bi jo Marku, dala bi jo Johannu, dala bi jo tudi Andreju. Vsakemu svojo ljubezen. Ker nikogar od njih ni bilo ob meni, je občutek ljubezni preplavljal moje telo in porodila se mi je neznosna želja, da bi jo nekomu dala. In da bi jo nekdo dal tudi meni.

»Greta,« sem zaslišala glas za seboj.

Obrnila sem se. Tam je stal Tomaž. Nisem ga slišala, ko je prihajal. Stal je tam in sonce mu je osvetlilo obraz, da so se njegove modre oči bleščale kot dva dragulja. Svetli lasje so vzvalovali v lahnem v vetru in ustnice je imel priprte.

Nič nisem razmišljala, in kot bi bila uročena, sem stopila k njemu in ga objela. Začutila sem premikanje njegovih prsi, čemur je sledil globok izdih. Tomaž je sklenil roke okoli mojega telesa in me stisnil k sebi. Občutek, da me podpirajo široka moška ramena, je bil prijeten in od nekod se je priplazila želja po še več. Dvignila sem glavo in zaprla oči. Tomaž je svoje ustnice pritisnil na moje.

Takrat me je streslo in v trenutku je tisto malo poželenje, če je bilo, izginilo. To niso bile Johannove ustnice in njegov prijetni okus. To ni bilo Johannovo lice in njegove predirljive rjave oči. Niso bile močne Johannove roke in njegovo trdo telo. Niso bili njegovi lasje, ni bil njegov vonj, njegova strast. To ni bil moški, ki sem si ga želela.

Odmaknila sem se, vendar le toliko, da sem Tomažu še vedno dovolila, da me je držal v objemu. Pobožal me je po obrazu in laseh.

»Lepa Greta,« je rekel, »boš moja za vedno?«

Kaj naj mu rečem? Narobe. Vse to je bilo narobe. Tomaž je bil dober človek, vendar do njega nisem čutila tistega, kar sem si od moškega tako zelo želela. Nisem čutila strasti. Bil je trenutek, ko me je ujel. Zasanjano in nepripravljeno. Pa kljub temu. Kako naj mu zdaj rečem, da ne morem biti njegova?

Segel je po moji roki, jaz pa sem jo odmaknila: »Ne tukaj, Tomaž. Ni prav. Oprosti. To je Markov grob. Tega ne bi smela početi tukaj.«

»Imaš prav. Res ni pravi kraj. Pustil te bom, da boš lahko sama z njim,« je rekel. »Pa vendar si želim, da postaneš moja. Tako, kot je prav.«

Razprl je roke, da sem se mu lahko izvila iz objema. Tako tiho, kot je prišel, se je obrnil in me pustil, da se je neizpolnjena želja po ljubljenem moškem razlila po mojem telesu. Za razpadajočim pokopališkim zidom me je še enkrat pogledal in se nasmehnil. Pomahala sem mu. Kako naj mu povem? Oče, mama, vsi si bili srečni, če bi ga vzela za moža. Bila bi preskrbljena in v dobrih rokah. Ničesar mi ne bi manjkalo. Tomaž bi bil pozoren in ljubeč mož. Verjetno veliko bolj, kot je bil Andrej. Kako naj mu povem, da ne morem? Da moje srce tako zelo hrepeni po drugem, da ne morem postati njegova žena? Da bi s tem izdala samo sebe?

Ali misliš, da bi Johann res zapustil baronico, da bi bil s tabo, sem v glavi zaslišala Marinin glas. Zanj ne boš nikoli nič več kot priležnica. Ali res misliš, da bi lahko bila z njim tako, kot si želiš? Ne bodi neumna, Greta. Življenje ni pravljica. Tam pa odhaja moški, ki te ima resnično rad. Moški, ki je bil ob tebi, ko si pestovala mrtvega sina. Vsaj tako je rekel. Kako se lahko odrečeš varni prihodnosti zaradi nekega plemiča, ki si čas zate skrbno odmerja tako, da te ne vpleta v svojo resničnost? Ki te ima zato, da sprosti svoje poželenje, ker ga v zakonski postelji ne more. Kaj pa bi mu ti lahko dala, da bi zaradi tebe izpustil lagodno in udobno življenje, ki ga živi? Bi mu dala ljubezen? Bi bilo zanj to dovolj? Bi mu dala sebe? Bi bilo to dovolj? Verjetno ne. Ampak zakaj potem moje srce in duša tako zelo hrepenita po Johannu? Zakaj ju ne morem utišati? Je sploh mogoče zadušiti tako strast? Jaz je nisem hotela.

* * *

Z Lado sva postali prijateljici. Skoraj vsak dan sem hodila na trg v Marinino delavnico, kjer smo vse tri klepetale. Kadar je lahko, je z menoj prišla še Sibila. Lada se je po pogovoru z mojim očetom vidno sprostila in zdaj se je vsak dan več smejala. Ker je zelo lepo vezla, ji je Marina dajala v delo tudi vezenje različnih vzorcev na ženske životce, ki so se tako spremenili v cvetlične travnike, polja sončnic in prepletenih venčkov iz marjetic.

»Kaj pa ti misliš o ljubezni, Lada?« jo je vprašala Marina, ker je pogovor večkrat nanesel na moške.

Lada je pogledala izpod vezenja: »Mislim, da je pomembno, da se moški in ženska ljubita, preden se poročita.« »Pa je bilo pri tebi tako?«

»Bilo je tako, da.«

»Potem si res srečnica,« je rekla Marina, »če se bom še kdaj poročila, se bom tudi jaz iz ljubezni. Saj ne rečem, da je bil Peter slab, ampak nikoli več ne želim biti moževa last.«

»Pri nas je bilo tako, da je moral mož pred poroko nevesti prinesti darilo.«

Marina je Lado začudeno pogledala: »Kaj res? Kakšno darilo?«

»No, kar precej vredno darilo. Denar, blago ali nakit.«

»In to je bilo potem tvoje?«

»Moje je bilo. Samo moje. Vendar prstana in verižice nimam več. Morala sem ju prodati, ko nam je zmanjkalo denarja, da smo imeli za na pot.«

»Lepa reč. Moj oče se je moral pa še krepko stegniti za doto,« je zabrundala Marina in pogledala Sibilo, ki je v kotu zlagala manjše kose blaga. »Ti boš kmalu nared za poroko, Sibila.«

Sibila je samo zmajala z glavo in nadaljevala svoje delo.

Klepetale smo še, ko je v šivalnico vstopila Margareta Radeška. Prišla je oblečena v svoja številna barvasta krila, ki si jih je nadela kar eno vrh drugega. Z bosimi nogami je podrsala po podu in stresla z glavo, s katere so ji viseli čopi sprijetih las. Roke je uprla v boke in nas pogledala izpod obrvi kot jastreb. Mrmrala je nerazumljive besede in se vrtela okoli, dokler ni v kotu zagledala Sibile.

»Ženska z rdečimi lasmi!« je kriknila in kazalec usmerila naravnost v Sibilo, ki se je stisnila v kot.

»Kaj bi rada, Margareta?« je vprašala Marina in stopila proti bosi ženski, katere nožni prsti so bili čisto modri od hoje po mrzlih tleh.

»Ženska z rdečimi lasmi prinaša nesrečo!« je spet zavpila Margareta in s prstom mahala proti Sibili.

»Kakšne neumnosti klatiš?«

»Nobenih neumnosti. Rdeča ženska bo s seboj prinesla poguben ogenj.«

Iz rok sem spustila dolgo tuniko, ki jo je Marina pravkar zakrpala, in šla do Sibile, ki se je v kotu začela tresti kot šiba na vodi. Pogled na Margareto Radeško z razširjenimi očmi, velikanskimi podplati, lopatastimi dlanmi in ogromno kepo las na glavi je bil res grozljiv. Spomnila sem se večera, ko je s Tkalčevo Ano prišla v hišo Andrejevih staršev in tam zganjala svoje čarovnije, da bi iz Marka potegnila zle duhove, ki naj bi se naselili vanj.

»Pomiri se, Margareta,« sem rekla ženski, »Sibila je prišla k nam z Loga. Težko življenje je imela. Pusti jo pri miru, saj vidiš, da je čisto prestrašena.« Margareta je še vedno preteče gledala: »Ženska z rdečimi lasmi, ki s seboj nosi strahovit greh. To ni dobro znamenje. Si se pokesala za greh, nesrečnica?«

Sibila je bila tako prestrašena, da ni mogla odpreti ust.

»Kakšen greh, neki. Če je že kdo storil greh, ga je storil njej.«

»Že mogoče, vendar bo zaradi tega izdala skrivnost, ki bo pogubna. In nad nas bo prišel ogenj. Rdeč kot so rdeči njeni lasje. Bog nam pomagaj. Odidi s trga, takoj!« je vpila Margareta.

Sibilo sem prijela za roko: »Nehaj, Margareta. Zdaj je pa dovolj. Poberi se iz izbe. Vse si nas prestrašila, še posebej pa tega ubogega otroka. Kaj ti je storila, da se tako jeziš nanjo?«

»Ne gre za to, kaj je storila, ampak kaj še bo. Tako kot je Dalila izdala Samsonovo skrivnost, ta ženska ne bo molčala, ko bi morala. Trpeli bomo.«

Marina je začela Margareto vleči proti vratom: »Pazi, da te ne bodo obtožili coprnije, Margareta. Težke besede so to, in če jih sliši oče Jožef, ti bo spet naložil toliko Očenašev, da boš prej zaspala, kot da bi jih zmolila do konca.«

»Povem vam, da to ni dobro znamenje. Ogenj ni nikoli dobro znamenje.«

Zdaj se je oglasila Lada: »Kako ne? Ogenj nas vendar greje in nam daje svetlobo.« Margareta se je s srepečimi očmi zdaj zagledala v Lado, medtem ko jo je Marina še vedno vlekla ven: »Kdo pa si ti, nevernica?«

Ladi je zaprlo usta, jaz pa sem Marini pomagala, da sva spravili staro veščo iz izbe. Otepala se naju je in nekaj vpila, zunaj pa je še naprej govorila o nevarnem znamenju in ognju, dokler ni iz kovačnice pokukal Janez Rebernik in ji zavpil, naj utihne.

Sibila je vsa zaprepadena sedela v kotu, Ladi pa so se ob vezenju tresle roke.

»Kaj je tej ženski? Če ne bo enkrat nehala, jo bodo še res obtožili čarovništva,« je dejala Marina.

»Morda jo počasi zapušča razum,« sem rekla.

»Da ne bo spet začela govoriti o hudičevih orgijah pri Lamperčah. Oče Jožef jo je že večkrat opozoril, naj neha blebetati o tem, sicer bo sama sebe spravila na grmado.«

»Pa saj vedo, da ni čisto pri sebi.«

»Ah, vedo tisto, kar jim najbolj ustreza. Zadnjič mi je mesarjeva žena govorila, da je Margareta prišla iz Ratschacha, kjer so prejšnje leto na grmadi sežgali tri ženske, ki naj bi iz mrtvih otrok kuhale mast, s katero so potem mazale svoje metle, da so lahko na njih letale naokoli. Srečevale naj bi se s hudičem in plesale z njim, menda naj bi mu tudi dovolile, da se z njimi združuje. Kar vse naenkrat. V cerkvi naj bi kradle hostije, da so potem z njimi hudiču brisale zadnjico.«

»Pa menda nisi verjela tega.«

»Hja, potem je pa prišel nad Ratschach tak vihar, da jim je polomil drevesa in natresel točo po poljih in vinogradih.«

»To so povzročile tri čarovnice?«

»Tako so govorili.«

»No, še hvala bogu, da imamo pri nas očeta Jožefa, ki svari pred takimi neumnostmi.«

»Že mogoče. Tudi loški župnik ni bil ravno prepričan, ali so res čarovnice. Zato so vaščani poklicali deželnega sodnika. Pred njim pa ni bilo milosti.«

»Nehajmo s tem,« sem rekla, ko sem videla, da sta Sibila in Lada čisto prestrašeni. Že samo pojava Margarete Radeške je bila taka, da ti je lahko nagnala strah v kosti, kaj šele njene besede in pogovori o čarovništvu. Oče bi se zagotovo naglas smejal takim praznim marnjam. Tako kot zmaji, vile in škratje so bile tudi čarovnice samo izmislek človeške domišljije, mi je govoril. Oče je bil prepričan, da so nekateri pojavi, kot so poplave, toča, pozebe in suša, popolnoma naravni in da nanje ljudje ne moremo vplivati. Oče Jožef pa je govoril, da je samo bog tisti, ki se odloči, kakšno nadlogo bo poslal nad nas. In kdo smo mi, da bi se spraševali o božjih odločitvah? Je že prav tako, kot se on odloči.

Pomagala sem Sibili, da je vstala, Ladi pa sem se ohrabrujoče nasmehnila.

* * *

Sibila je bila še zmeraj pretresena, ko sva prišli do doma. Tam naju je pred pragom pričakala Šterkova Katra. Začudila sem se, ker nje pa res nisem pričakovala. Skoraj vsi prebivalci trga smo se držali bolj stran od Šterkovih sester. Obe sta brezsramno in vsem na očeh grešili, pri čemer ju niso prav nič motile grožnje in občasna pokora, ki jima jo je naložil oče Jožef. S prodajanjem svojih teles sta zaslužili dovolj, da sta preživeli. Bivali sta na trgu v eni manjših kamnitih hiš, kjer sta v svojih izbah zabavali moške. Da so nekateri moški s trga njune redne stranke, ni bila nobena skrivnost. Ženske so včasih zamižale na eno oko, spet drugič pa so sestri obkladale z opazkami in žaljivkami. Jerica in Katra Šterk se na to nista veliko ozirali. Redno sta hodili v krčmo Pri zlatem medvedu, kjer sta skoraj vsak večer ujeli kakšno stranko. Najraje sta imeli baronove može, ki so bili čisti in niso smrdeli po zasirjenem znoju, urinu ali pijači. Prežali sta tudi na popotnike, ki so se ustavili na trgu, da bi prenočili, čeprav je nekoč nek trgovec Jerico hudo namlatil, ko jo je zasačil pri brskanju po žepih njegovih hlač, ki jih je odložil, da bi se na njej olajšal. Takrat je Jerica nekaj časa hodila okoli z roko, ki ji jo je Stovičkov Pavel namestil med dve deščici, in velikanskimi modricami po celem obrazu. Dolgoletna praksa je sestri zdelala in z leti sta postajali vse bolj pusti, zgubani, visečih prsi, z njunih trebuhov pa je v več režnjih visela maščoba, ki je gledala izpod preveč zategnjenih životcev in ki sta jo nakopičili z veliko kruha, mastno hrano in vinom.

»Greta, hitro, pridi, pomagaj,« je zasopla Katra, ko sva se s Sibilo približali domačemu vhodu.

»Kaj se dogaja?« sem presenečeno vprašala.

»Jerica. Pomagati ji je treba.«

»Kaj se je zgodilo?«

Katra je zajela zrak in začela hitro pripovedovati: »Jerica je noseča. Verjetno že štiri mesece, vendar je šele zdaj zanesljivo prepričana. Ne more imeti otroka, saj veš. Tri je že rodila in vse je oddala na prag župnijske hiše, da jih je Jožef odpeljal v sirotišnico. Tega ti sicer ne bi smela povedati,« se je zaustavila, nato pa nadaljevala. »Ne more imeti tega otroka. Prepričala se je, da v njej raste sam hudič in da se ga mora znebiti. Poskušala sem jo pregovoriti, naj ga vendar rodi in z njim stori enako, kot je naredila z drugimi, vendar me noče poslušati. Zdi se mi, kot da je zblaznela. Leži v postelji in govori, da se je nanjo spustil sam vrag in ji zaplodil otroka, ki jo trga v drobovju.«

»Potem moramo hitro po Suzano,« sem rekla.

»Ne, prosim, počakaj. Še nekaj je,« me je ustavila Katra.

»Kaj?«

»Jerica leži doma vsa krvava. Danes zjutraj sem odšla na trg, da bi nama kupila kaj za pod zob, in ko sem prišla nazaj, sem jo našla na tleh, vso krvavo med nogami, ko je vase potiskala iglo za pletenje. Bojim se, da se je hudo ranila. Noče, da bi prišla Rebernikova Suzana. Nazadnje, ko je bila pri njej, jo je Suzana grdo oštela in ji rekla, da ji ne bo več pomagala. Prosim, Greta. Vem, da si Suzanina vajenka. Morda pa ji ti lahko pomagaš. Zdaj sedi na tleh v svoji krvi in joče. Igle noče dati iz rok. Nočem, da moja sestra umre.«

»Težko bom naredila kaj brez Suzane. Nisem bila še zraven pri takem primeru.«

»Lahko jo pa pogledaš ali ne?«

»To lahko,« sem rekla in namignila Sibili, naj gre v hišo. S Šterkovo Katro sva se obrnili nazaj proti trgu.

Na kamnitih tleh pred hišo Šterkovih sester sva zagledali Margareto Radeško. Sedela je pred vhodnimi vrati in se praskala po glavi. Njena barvasta krila so bila kot raznobarvno perje razprostrta po tleh.

»Margareta, kaj počneš?« je zavpila Katra, »pojdi stran, še uši nam boš prinesla.« Margareta jo je pogledala izpod kosmatih obrvi: »Grešnica nemarna. Misliš, da ne vem, kaj počneta s sestro? Kaj bosta naredili z njim? Ga bosta vrgli v reko kot prejšnjikrat?«

Katra se je vidno zgrozila: »Kaj govoriš, coprnica?«

»Vsi smo božja bitja, tudi če smo nastali iz greha. Bog bo hudo kaznoval tiste ženske, ki iz svojega telesa pulijo otroke, kot da so plevel. Pokesajta se. Obe.«

»Margareta, pojdi stran. Ne morem se ukvarjati še s tvojimi grožnjami,« je rekla Katra in odrinila obilno žensko, da je lahko odprla vhodna vrata. Margareta me je ujela za roko: »Ne hodi noter. Da ne bo božja jeza zadela še tebe. Ali ni dovolj, da imaš pri sebi žensko z rdečimi lasmi?«

»Ampak Margareta, mar nas Bog ne uči, da moramo pomagati drug drugemu?«

»Že, vendar ne tema prešuštnicama. Preveč semena sta že pogoltnili in preveč nedolžnih duš umorili, da bi ju Bog še sprejel v svoje naročje.«

»Kaj ni Jezus pomagal tudi grešnikom?«

Iz hiše se je zaslišal grozljiv krik, da je Margareta takoj spustila mojo roko.

»Bog nam pomagaj,« je še rekla, se pokrižala in obrnila.

V hiši sem v izbi na tleh našla Jerico z razkrečenimi nogami, med katerimi se je razlivala mlaka krvi. Ob njenih stegnih je ležal nedonošen zarodek. Zmrazilo me je, ko sem opazila, da ima že drobceno glavo, roke in noge. Nedolžno bitje je bilo prekrito s krvjo in je ležalo tam brez življenja. Jerica je sunkovito in težko dihala. Kri je še vedno tekla iz nje in se ni ustavila. Njen obraz je bil pepelnato siv, ustnice skoraj bele, oči pa na pol priprte. Zdaj sem spoznala, da tisti grozljivi krik ni prišel iz njenega grla, ampak od Katre, ki je spoznala, da bo izgubila svojo sestro. Čepela je za njo, ji podpirala hrbet in jokala.

Misli so mi divjale kot vihar, ker nisem vedela, kaj naj storim. V naglici sem iz postelje potegnila rumenkasto rjuho in jo zatlačila Jerici med noge. Drobno nedonošeno bitje sem vzela v roke in takrat so se tudi meni ulile solze. Prizor me je pretresel do dna srca. Bitjece je imelo srce. Videla sem ga, ker je bila koža tanka in prosojna. Fantek je bil.

»Greta, pomagaj!« je v joku vpila Katra. Odložila sem bitje na tla in opazila, da se je rjuha prepojila s krvjo. Jerica je bila vse bolj bleda. Njeno dihanje je postajalo počasnejše.

»Ne morem ji pomagati, Katra. Šla bom po Stovičkovega Pavla.«

»Ne!« je kriknila Katra. »Ne hodi. Ne, nihče ne sme izvedeti.«

»Ampak, ne moremo je pustiti tako.«

»Ne!« je še enkrat zavpila Katra, »pri Bogu te prosim, da ne hodi. Nočem, da moja sestra umre kot grešnica. Nočem, da jo odvržejo za pokopališki zid.«

Jerica je z zadnjimi močmi dvignila roko in prijela Katro za laket: »Pokopljite ga. Ne nosite ga v reko. Naj gre vsaj on v zemljo. Margareta je bila tu. Mene je preklela, otroka pa ne.«

Katra je pobožala svojo sestro po bledem obrazu: »Ne puščaj me. Ne vem, kako bom živela brez tebe, ljuba sestra.«

Jerica je zašepetala tako tiho, da sem jo komaj slišala: »Ni bilo prav. Moli zame. Veliko moli zame.«

»Kam greš?« je spet zavpila Katra, ko sem hotela iz izbe.

»Moram vsaj po očeta Jožefa. Kaj pa spoved?«

»Nočem,« je dahnila Jerica, »nočem umreti.«

Potem je zaprla oči in globoko izdihnila. Katra je zakopala obraz v sestrine lase in hlipala. Prepozno je bilo. Za ranocelnika, za duhovnika. Za vse je bilo prepozno. Kri med Jeričinimi nogami je še kar tekla in močila rjuho. Začutila sem neizmerno usmiljenje do ženske, ki je umrla pred mojimi očmi. Nisem je obsojala ne za to, kako je živela, ne za način, kako je umrla. Samo smilila se mi je. Suzana je rekla, da mora biti ženska močna v duši, da lahko prenese vsa bremena, ki ji jih nalaga ta svet. Kdo ve, kaj se je dogajalo v Jeričini duši? Mi smo jo videli samo takrat, ko je zunaj ali v krčmi lovila moške. Kaj je čutila in kako je trpela, ni vedel nihče. Razen Katre, morda.

Ko sem spet vzela v roke nedonošeno bitje, je Katra dvignila glavo: »Pokopali ga bova, kot je želela. Ne povej nikomur.«

Prikimala sem.

* * *

Pozno popoldne tistega dne sem šla s Katro proti vznožju gradu. Ustavili sva se na robu smrekovega gozda in Katra je začela kar z leseno palico in rokami grebsti po zemlji. Jaz sem stala zraven z bitjem, ki bi moralo postati otrok, zavitim v platno. Ko je bila luknja dovolj globoka, sva ga položili vanjo. Zmolili sva in se pokrižali.

»Vem, kdo je bil oče,« se je oglasila Katra. Stala sem zraven brez besed.

»Tisti moški z gradu.« Prestrelilo me je in mi skoraj spodrezalo noge.

»Kateri moški?«

»Tisti na lepem konju.«

Ne, ne, ne, je vpilo v meni. Kako je lahko? Kako je lahko naredil kaj takega? Mu jaz nisem bila dovolj?

»Baron Savinšek?«

»Ne, tisti v zeleni uniformi. Kaspar.«

Počutila sem se, kot bi se mi naenkrat vsa teža tega sveta odvalila iz srca. Ni bil Johann. Ni bil on.

»Si prepričana?«

»Povedala mi je, da je samo on hotel končati v njej. Ne vem, zakaj mu je pustila. Saj je vedela, kaj se lahko zgodi. Mislim, da se je vanj zaljubila. Hotela se je počutiti kot ženska, ki je z moškim zato, ker ga ima rada. Uboga moja sestra.«

Ko sva zagrebli mrtvo telesce, sem stopila stran, da bi nabrala nekaj rastja in z njim pokrila svežo zemljo. Za prvo večjo smreko sem zagledala nekaj, kar je bilo videti kot velik rjav žakelj. Stopila sem bližje in ugotovila, da izpod kapuce rjave kute vame srepeče gleda spačen obraz s široko odprtimi, mrtvimi očmi. Zakričala sem. Ko je prišla Katra, je odgrnila rjavo platno. Bila je stara Tereza. Mrtva. Bog ve, koliko časa. Ob njej je stal kup dračja, ki ga je nabrala, preden je sedla in umrla.

»Uboga ženska. Ni imela doma,« je povedala Katra. Tega nisem vedela. Nikoli me ni zanimalo, kje stara Tereza prenočuje. Bila je vaška posebnost, tako kot Janez Mantl, ki si je že pred leti sam vzel življenje. Odkar sem jo poznala, je nosila rjavo kuto s kapuco čez glavo in nabirala dračje. Kadar sem jo srečala, je nerazumljivo govorila predse in skoraj nikoli ni dvignila pogleda. Razen tiste zimske noči. Stresla sem se ob spominu.

»Včasih sva ji dovolili, da prespi pri naju na hodniku.«

Česa vsega ne vemo o ljudeh, ki jih tako radi obsojamo, sem pomislila.

Obe smo pokopali na pokopališču. Čeprav je oče Jožef godrnjal, da je bila Šterkova Jerica velika grešnica, ki naj bi si, vsaj tako mu je rekel Stovičkov Pavel, sama vzela življenje, sem ga prepričala, da Jerico pokopljejo v blagoslovljeno zemljo. Zraven nje so položili staro Terezo in na vsako gomilo pribili lesen križ.





X.


APRIL 1635

Bližala se je velika noč in baron Inocenc Moscon se je vrnil na grad v Lichtenwaldu. Oče je postajal nestrpen, ker je slišal govorice, da se je komisija škofa Martina Brennerja že odpravila iz Gradca.

Tistega dne, ko je baron Inocenc prijahal na grad, je lilo kot iz škafa. Oče si je na glavo poveznil grobo povoščeno platno in odšel peš na grad.

»Ne razumem, zakaj mora takoj k baronu? Na takšen dan. Gotovo ni nič dobrega. Če grmi in švigajo strele, ne more biti nič dobrega,« je modrovala mama, ko je oče zapustil hišo. Nikomur nisva povedala, da baron potrebuje pomoč pri selitvi svoje bogate knjižnice.

»Strahotno bi bilo, da bi našli vse te knjige, vse te zapise,« je rekel oče. »Tega znanja in misli ne smemo izgubiti, zato je pomembno, da nikoli nikomur ničesar ne poveš.« Navajena sem že bila, da sem hranila očetove skrivnosti o heretičnih knjigah. Odkar me je oče učil branja in pisanja, sem znala držati usta zaprta.

»Ti je žal, oče, da nimaš sina, ki bi bil tako željan znanja, kot si ti?« sem ga vprašala.

Oče se je nasmehnil: »Zakaj bi mi bilo žal? Nisem opazil, da bi imeli moški kaj večje glave kot ženske, torej morajo imeti ženske enake sposobnosti učenja kot moški.«

»Ampak vsi veliki misleci, o katerih si mi govoril, so bili moški.«

»Prepričan sem, da zato, ker ženskam nikoli ni bil dovoljen dostop do znanja. Izjema so le hčerke kraljev, pa še od njih se je pričakovalo in se še vedno pričakuje, da bodo lepše vezle, pele in plesale kot pisale verske traktate.«

»Morda je moških strah žensk, ki nekaj znajo?«

»Moški se bojijo močnih žensk, ker je zgodovina že večkrat pokazala, da so ženske uspešnejše kot moški. Se spomniš, ko sem ti pripovedoval o angleški kraljici Elizabeti?« Pokimala sem.

»Elizabeta je v Angliji vladala najdlje. Dlje kot vsi vladarji pred njo. In njen čas je bil čas, ko se država ni zapletala v nesmiselne vojne. Ljudje so dobro živeli. Lahko so se v miru ukvarjali s kmetovanjem, obrtjo, tudi pesmi so pisali, zgodbe in gledališke igre. Res pa je, da se Elizabeta ni nikoli poročila in ni imela otrok. Nasledil jo je sin njene sestrične in tekmice za prestol, Marije Škotske.«

Oče je malo pomolčal, nato pa rekel: »Še ena velika kraljica je bila. Ta je vladala v Španiji in ime ji je bilo Izabela. Ko je postala kraljica Kastilje, se je poročila z aragonskim vladarjem in tako združila obe deželi. Oblasti ni prepustila svojemu možu, zato je vladala skupaj z njim, povsem enakopravno. In bila je sposobna ženska. Pravijo, da se je celo vojskovala in skupaj s svojimi vojaki napadla mavrske vasi.«

»Katere vasi?«

»Mavri so bili muslimani, ki so živeli v Španiji. Izabela se je zaobljubila, da bo Španijo naredila spet katoliško, in to svojo obljubo je izpolnila, ko je njena vojska zasedla Granadski emirat. Mavri so bili premagani. Bežali so čez morje v druge muslimanske dežele ali pa so se poskrili v gorah, kjer še zdaj prebivajo v majhnih skupnostih. Tako majhnih, da se ne morejo več kosati s premočjo katolikov.«

»Potem je moral biti papež zelo ponosen nanjo?«

»Papež je bil tako ponosen, da je kraljici Izabeli in njenemu možu dovolil, da sama ustanovita inkvizicijo in Španijo iztrebita vseh heretikov. Inkvizicija je sicer papeška zadeva in je torej pod oblastjo papeža, razen v Španiji.«

»Kar strese me ob besedi inkvizicija,« sem dejala, ker sem se spomnila, da mi je oče nekoč govoril o dominikanskih menihih, ki so hodili iz kraja v kraj in iskali vse možne odpadnike od pravoverne katoliške cerkve ter jih pošiljali na grmado.

»Tudi mene,« je rekel oče, »sploh če pomislim, da so povsem nedolžne, pobožne ljudi kruto kaznovali brez vseh dokazov, samo zato ker so jih ovadili sosedje, ker med seboj niso mogli rešiti bogve kakšnega spora.«

Oče je utihnil in nagubal čelo. Vedno je gubal čelo, ko je premišljeval. Čutila sem, da je hotel še nekaj povedati, vendar si je premislil.

»Hja, ženska je včasih še bolj sposobna od moškega. Takih žensk se vsi bojijo. Zato mi obljubi, Greta, da boš vedno pazila, komu boš zaupala. Ne izdajaj svojega znanja kar vsepovprek. Ne bi rad, da bi se ti kaj zgodilo.«

Dobro, da Johannu nisem vsega povedala, sem pomislila.

* * *

Prišel je večer, ko mi je oče rekel, da greva na grad. Nič nisem spraševala, samo povrh životca sem oblekla plašč in si obula škornje.

»Kam greš?« me je vprašala Sibila, ki je ležala v Nežini postelji. Magda si je na drugi strani ogledovala svoje prsi, ki so ji začele hitro rasti.

»Z očetom greva k Mosconu na grad,« sem povedala po resnici.

»Kaj bosta tam počela?«

»Tega ti zdaj ne morem povedati.«

»Je skrivnost?« je bila radovedna Sibila in v njenih očeh sem opazila iskrico.

»Zdaj je skrivnost. Upam, da ne bo vedno.«

»Meni lahko zaupaš.«

»Psst,« sem zašepetala in dala prst pred usta.

»Oče in Greta imata svoje skrivnosti, o katerih nočeta govoriti nikomur,« se je oglasila Magda in zdaj opazovala svoje dolge noge.

»Meni so všeč skrivnosti,« se je zasmejala Sibila, »mi boš povedala Greta?«

»Ne zdaj. Zaspita. Obe. In ne sprašujta.«

Sibila se je v postelji prevalila na drugo stran, pogledala Magdo in rekla: »Magda se ogleduje, če je dovolj razvita, da bi bila všeč Ladinemu sinu.«

»Zakaj si povedala, čvekulja?« se je oglasila Magda, vendar v njenem glasu ni bilo resne jeze.

»Nisem vedela, da je tudi to skrivnost,« je povsem nedolžno dejala Sibila.

»Ivo ti je všeč?« sem vprašala Magdo, ki je povesila pogled in rekla: »Prijazen je in prijeten. Zelo veliko ve. Zdi se mi, da bi se cele dneve lahko pogovarjala z njim.«

»Samo pazita, kaj se pogovarjata,« sem ji svetovala.

»Saj ni nič takega,« je užaljeno odvrnila Magda, »govoril mi je o svojem domu, o svoji deželi, o njihovih cerkvah.«

»No, če se bosta pogovarjala o veri, bodita pazljiva,« sem ji še rekla, ko sem se po ozkih lesenih stopnicah spuščala s podstrešja v kuhinjsko izbo, kjer je oče Juriju naročal, da naj zjutraj naseka drva za ognjišče. Mama je še vedno zamaknjeno strmela v razpelo in potiho šepetala svoje molitvice.

* * *

Na grad sva šla peš. Določeno je bilo, da bo oče skupaj z baronom izbral vse knjige, ki jih je treba skriti, jaz pa bom skrbela, da bodo lepo pospravljene v vinskih sodih.

»Baron je počakal, da so se sodi izpraznili. Nekaj vina je dal pretočiti v druge sode, preostalega so lahko popili njegovi stražarji. Tako dobra kapljica ne sme iti v nič, je govoril, ko sem mu rekel, da je prišel zadnji čas, ker s severa že prihajajo govorice, da je Brennerjeva komisija vse bližje,« mi je povedal oče, ko sva se vzpenjala na grajski hrib.

»Kdo pa je v komisiji? Sam škof Brenner?« sem vprašala.

»Ne verjamem, da ima čas postopati po Zgornji in Spodnji Štajerski in z golimi rokami loviti heretike ter sežigati njihove knjige. Verjetno ima svoje hlapce, ki zanj naredijo umazano delo.«

»Kdo, misliš, so njegovi hlapci?«

Oče je zavzdihnil: »Najverjetneje jezuiti. Meniški katoliški red, Družba Jezusova, ki je nastala pred približno sto leti. Ustanovitelj Ignacij Lojolski je bil velik nasprotnik napredne misli in raziskujočega duha. Zato je skupaj s svojimi privrženci prevzel nalogo, da ljudi vrne na pravo pot, v naročje katoliške cerkve. Lotili so se izkoreninjenja vsega, kar je dišalo po protestantizmu. Rušili so protestantske cerkve in šole, sežigali protestantske knjige, izganjali protestantske učitelje, pri tem pa zraven še bogateli, ko so od nevernikov terjali denarne kazni. Habsburške dežele so že temeljito očistili, zdaj iz njih ruvajo samo še plevel, ki od časa do časa požene v kakšnem kraju. Saj veš, da je treba tudi njivo, čeprav je vedno njiva, znova in znova orati in očistiti, da lahko poseješ seme.«

Prišla sva pred grajska vrata, kjer naju je stražar takoj spustil noter. Na grajskem dvorišču je že čakal baron Inocenc, ob njegovi strani pa je stal sključeni Pankrac, tisti služabnik, ki naju je spremljal pozimi, ko sva si prišla ogledat knjižnico.

»Ivan, vesel sem, da se spet vidiva. Danes bomo končno opravili to selitev,« je veselo oznanil baron Inocenc. Prišel je v usnjenih hlačnicah, dolgem suknjiču in visokih, debelih škornjih s peto, s katero je trkal po tlakovanem podu.

Baron je očetu pomežiknil: »Pankrac bo odličen za nosača. Ima močne roke in hrbet, povedati pa ne more ničesar, ker je brez jezika.«

Spomnila sem se besed kuharice Cecilije, da so Pankracu že pred leti odrezali jezik, ker naj bi nekemu nočnemu roparju povedal, kje župan skriva svoje dragocenosti. Brezjezični služabnik se je spačeno nasmejal in odprl usta. V zgubani rdeči votlini je bilo le nekaj napol gnilih zob in košček nečesa, kar je bil nekoč jezik.

Baron je še rekel: »Ivan, tebe bom rabil v knjižnici. Zdaj bi mi prav prišla tista dva prsta, ki sem ju izgubil,« pri tem je pomahal z dlanjo, na kateri sta mu manjkala kazalec in sredinec, »tvoja hči pa bo v kleti pazila, da bodo knjige lepo zložene v sode.«

»Pankrac bo vse sam znosil?« je vprašal oče.

»Saj bo imel koš,« je odgovoril baron in pokazal na pleten koš, ki je prazen čakal ob robu dvorišča, kjer so se začele stranske arkade.

»Si kaj slišal, Ivan? Kaj se dogaja?«

»Slišal sem, da se podložniki zbirajo, ampak še vedno višje na Štajerskem.«

»Sam cesar naj bi menda pisal puntarjem, naj vzdržujejo mir, ti pa so v laškem trgu vdrli v upravno stavbo in se v njej opremili z orožjem. Nevarni so, ti povem. Vse, kar so tam našli, so vzeli. Krampe, sulice, kopja, sablje, loke in tudi puške. Bog ve, ali jih znajo uporabljati. Še prej so napadli kar nekaj gradov tam okoli, kradli žito in se nacejali grajskega vina. Tam, kjer je še mir, so se kmetje pritožili v Gradcu nad ravnanjem njihovih zemljiških gospodov, ti pa prosijo za vojake in orožje, ker se ne počutijo več varne.«

»Gospod baron, v Lichtenwaldu ni čutiti ničesar.«

»Bomo videli, kaj bo, Ivan. Tudi jaz sem pobiral vse dajatve, četudi se nisem strinjal z njihovo višino, in tlako ste tudi opravljali.«

»Pustiva zdaj to. Morda se nas puntarji ognejo.«

»Ne verjamem. Saj poznaš ljudi na trgu bolje kot jaz. Nekateri komaj čakajo, da primejo za grablje in vile in odhitijo nad svojega zemljiškega gospoda.«

»Pa ne zato, ker bi bili nezadovoljni s tem, kako vi ravnate z njimi. Gre za visoke davke, ki so bili uvedeni, ko še stari niso bili poravnani.«

»No, tudi jaz ne živim ravno skromno. Deželni stanovi res preložijo vse na podložno prebivalstvo in tukaj nisem prav nobena izjema.«

Ko sem slišala za deželne stanove, sem se takoj spomnila na Johanna. Kako vzneseno je govoril, da bo postal deželan, član deželnega zbora. Kdo ve, ali je že? Ali tudi on potrjuje previsoke dajatve, zaradi katerih so kmetje vedno bolj nezadovoljni in se zbirajo k uporu. Herbersteinova posest je velika. So se morda uprli tudi pri njem? Kaj če so puntarski kmetje vdrli v njegove gradove in mu kaj naredili?

Kot da bi vedel, kaj premišljujem, se je oglasil baron Inocenc: »Pri Kristini, baronici Herberstein, in Johannu so tudi že bili nemiri. Vendar je Johann uspel upornike nekako pomiriti, da niso razdejali in požgali gradu. Tudi vojske mu ni bilo treba klicati. Če bi bil stari Rudolf Herberstein še živ, ne verjamem, da bi jo tako poceni odnesel. Podložniki ga niso marali, ker je bil precej trd z njimi. Očitno gre Johannu bolje, ker mu je uspelo spraviti v red dajatve, zapisane v urbarjih. Tudi jaz se moram lotiti tega. Takoj ko opravimo tale naš podvig.«

»Potem sta oba, baron in baronica, v redu?« sem vprašala.

»Oba sta živa in zdrava in poleti menda spet prideta v Lichtenwald k meni v goste,« se je zasmejal baron Inocenc, jaz pa sem olajšano izdihnila.

Baron se je obrnil k Pankracu, ki je mlaskal s svojimi praznimi usti in se oziral naokoli: »Vzemi koš, Pankrac, gremo najprej v kaščo, kjer so vratca v prehod pod zemljo. Sem ti že povedal, da sploh nisem vedel zanj, ko sem kupil grad?«

»Ste, gospod baron,« je odvrnil oče.

»Šele kakšno leto po tem ga je odkril Valentin, ko je popravljal police v grajski kašči. Neverjetno, res. In prehod vodi vse dol do trga. Mislim, da še salzburški niso vedeli zanj. Verjetno so ga naredili prvi lastniki, ki so iz obleganega gradu bežali na trg. Vratca, ki vodijo vanj, so nizka, zato se boste morali skloniti, sicer pa je prehod dovolj visok, da se lahko vzravnano hodi po njem.«

Z dvorišča nas je baron odpeljal v prostor zraven kuhinje, kjer je bila v velikih vrečah shranjena pšenična, ajdova in ovsena moka, na policah pa so stali kozarci sladkorja, soli, posladkorjenega sadja, orehov in lešnikov. Preden smo vstopili, sta baron in Pankrac prižgala vsak svojo svečo, ker kašča ni imela oken in je bilo temno kot v rogu.

»Klobase se sušijo zgoraj, pod streho,« je povedal baron, ko sva se z očetom ozirala naokoli. Pankrac je pri zadnji steni ob strani prijel stojalo s policami.

»Ali mu lahko pomagaš, Ivan. Te police je treba umakniti,« je rekel baron. Oče je stopil na drugo stran stojala in skupaj s služabnikom sta dvignila leseno stojalo toliko, da je med njim in zadnjo steno nastala odprtina, dovolj velika, da se je vanjo lahko zrinil odrasel človek. Baron je prvi stopil zadaj in se sklonil.

»Tukaj so vratca. Nimajo ključavnice, zapahniti pa se dajo samo z druge strani. Verjetno zato, da so lahko prebivalci gradu, ko so bežali, vratca zapahnili in s tem pridobili čas pred zasledovalci, če bi ti odkrili skrivni prehod.«

Baron je posvetil proti majhnim lesenim vratom in jih odrinil, da so se odprla v črno luknjo.

»Pankrac, vzemi bakle,« je baron naročil služabniku. Ta je z nasprotne stene vzel dve bakli, ki sta tam viseli, in eno pomolil baronu. S svečo je bakla hitro zagorela in baron je z njo pomahal proti notranjosti predora. Z očetom sva se zrinila med leseno stojalo in zadnjo steno ter pogledala v odprtino. Videla sem samo črno zemljo in rov, ki je vodil naravnost, dokler ga je osvetljevala baronova bakla.

»Bomo šli noter?« je vprašal oče.

»Skupaj bomo šli do spodnje kleti. Tam je odprtina v stropu, ki vodi prav v klet, kjer so sodi.«

Baron je namignil Pankracu, naj gre prvi. Služabnik je nekaj mrmral in z baklo posvetil v notranjost predora. Sklonil se je in izginil skozi vratca. Naslednji je bil oče, za njim pa jaz. Ko sem stopila skozi vratca, kjer sem se morala krepko skloniti, sem bila v notranjosti predora presenečena, ker je bil strop dovolj visok, da sem lahko hodila povsem zravnano. Za menoj je vstopil še baron in dvignil baklo.

»Kar naravnost, saj veš. Pa pod spodnjo kletjo se ustavi,« je rekel baron služabniku, ki je spredaj osvetljeval pot.

Pankrac nas je vodil naravnost po ozkem podzemnem predoru, ki se je po nekaj metrih spustil navzdol. Hodili smo drug za drugim v tišini, da se je od podzemnih sten odbijal samo zvok naših korakov. V utesnjenem, temnem predoru, kjer so nas z vseh strani obdajale stene iz zbite, hladne zemlje, sem se počutila neprijetno. Zrak je bil zadušljiv, zaradi goreče bakle, ki jo je za menoj nosil baron Inocenc, so se na levi strani risale naše sence. Po nekaj minutah se je Pankrac ustavil in nam z nerazumljivimi glasovi dal vedeti, da smo prišli. Oddahnila sem si.

»Zdaj smo pod kletjo,« je rekel baron. »Pankrac, odpri vratca in spusti dol lestev.« Spredaj je služabnik segel z roko nad glavo in potegnil za kovinsko kljuko, ki je visela s stropa. Odprla so se lesena vratca, v stropu pa je zazijala luknja, skozi katero je v podzemni rov vstopil svež zrak. Pankrac je nato z obema rokama segel v luknjo, se nečesa oprijel in se dvignil, kot bi bilo njegovo telo peresno lahko. Skozi luknjo so mu zabingljale noge, potem pa so še te izginile.

»Ivan, umaknite se,« je dejal baron, nato pa je skozi luknjo padlo nekaj lesenega.

»Lahko bi šli tudi po vrvični lestvi, ampak midva, Ivan, sva že bolj starih kosti, kajne?« se je zasmejal baron.

»Prav imate, baron,« mu je odvrnil oče, preveril, ali je lestev stabilno prislonjena na tla in ob rob odprtine, ter po njej splezal iz predora. Za njim sva splezala še jaz in baron. Res smo se znašli v Trubarski kleti, kjer je baron hranil vinske sode. V tem prostoru sem bila že večkrat, kadar me je Johann peljal v izbo na vrhu ob kapeli.

»Tukaj smo,« je olajšano izdahnil baron in z baklo posvetil naokoli.

Oče se je razgledoval, stopil do najbližjega soda in potrkal po njem.

»Katere sode ste mislili, gospod baron?« je vprašal.

»Te tri,« je rekel baron in pokazal na srednje tri velike vinske sode.

»So prazni?«

»Prazni, tudi zadnji pokrov jim je Pankrac že odbil in očistil notranjost.«

»To je dobro. Ne bi mogli vsega storiti danes. Ker bi se morali potem še sušiti. Knjig ne moremo shraniti v vlažne sode, ki dišijo po vinu.«

Ugotovila sem, da so trije sodi, ki jih je baron določil za skrivališče svojih prepovedanih knjig, odmaknjeni od stene in da njihovi pokrovi ležijo naslonjeni nanjo.

»Ne bo težko zložiti knjig vanje,« sem zašepetala očetu.

»Upam, da jo bodo vaše dragocenosti dobro odnesle,« je dejal oče baronu, »vonj po kislem vinu bo ostal, če bodo dolgo shranjene tu notri.« »Najpomembnejše je, da jih ohranimo.«

»Dobro, Greta ti ostani tu in glej, da bodo knjige lepo zložene. Jaz grem z baronom v knjižnico, da bova skupaj zložila knjige v koš, ki ga bo Pankrac nosil po rovu,« je rekel oče.

Pankrac je zamahnil z roko in se očetu nerodno nasmehnil.

Ko so vsi trije odšli, sem v vinski kleti ostala sama. Sedla sem na leseno klop v sosednji izbi, kjer sem na mizi prižgala sveče. Kolikokrat sem bila tu. Petkrat, šestkrat? Z Johannom sva šla po lesenih stopnicah v gornjo izbo, kjer je stala postelja, ob oknu pa mizica s stolom. Protestantska postelja, sva se takrat smejala. Koliko luterancev je pred nama bivalo v tisti izbi? Menda celo sam Jurij Dalmatin, ki je v naš jezik prevedel Biblijo, zdaj pa bomo morali ravno njegov prevod skriti v tiste smrdljive vinske sode. In z njim še kup drugih knjig, ki jih je katoliška cerkev prepovedala. Kako je govoril oče? Kdor ima znanje, je nevaren, in znanje ima tisti, ki bere. Kdor ima znanje, začne dvomiti, dvom pa porodi nezaupanje in nezaupanje vodi v upor. Zato je bilo tako pomembno, da je katoliška cerkev držala roko nad tem, kaj so ljudje videli, kaj so slišali in kaj so brali. Najbolje je bilo, če niso ničesar brali, kar ni bilo težko, ker je le malo navadnih ljudi znalo brati in pisati. Vedela sem, da obstajajo šole, v katere pa so svoje sinove pošiljale le premožnejše plemiške družine. Nihče na trgu ni nikoli hodil v šolo, niti župan Franc Koritnik, ki ga je tisto nekaj malega, kar je znal, naučil nek romarski menih.

Iz luknje v tleh, ki je vodila v podzemni prehod, sem slišala zvoke. Skoznjo je pokukal Pankrac, ki je na hrbtu nosil pleten koš, v njem pa že naložene knjige iz baronove knjižnice. Nekaj je zamomljal, splezal po lestvi do vrha, stopil na tla in odložil koš. Takoj sem prepoznala knjige protestantskih piscev Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina, ki sva jih z očetom že pred meseci našla v baronovi knjižnici. Knjige sem zložila iz koša, Pankrac pa si ga je oprtal na ramena in momljajoč stopil na lestev ter izginil v luknjo.

V prvega izmed treh sodov sem počasi in previdno začela zlagati dragocene tiskane izdaje v nemškem jeziku, med njimi knjigo o zvezdah nekega Johanna Bayerja, več verskih razprav v nemščini Thomasa Müntzerja, kar tri nemške prevode Biblije ter nekaj del nekega Matthiasa Illyricusa v latinščini. Našla sem tudi Otročjo biblijo in evangelijske pridige protestantskega pisca Sebastijana Krelja. Prišla je knjiga De revolutionibus orbium coelestium, ki jo je napisal, kot sem prebrala na naslovnici, Nikolaj Kopernik. Spomnila sem se, da sva jo z očetom listala že v knjižnici. Baron je imel še celo vrsto del nekega Italijana, ki se je pisal Bruno. Nekaj jih je bilo v latinščini, nekaj pa v italijanščini: De umbris idearum, De magia, Cantus Circaeus, La Cena de le Ceneri, De l'infinito universo e mondi, Ars reminiscendi, De gli eroici furori in druge, katerih naslovov si nisem zapomnila.

Knjige sem zlagala drugo na drugo, pred tem pa sem vsako odprla in polistala, čeprav se mi ni sanjalo, kdo so pisci in o čem pišejo. Oče in baron sta že vedela, zakaj jih moramo skriti.

Moje delo to noč ni bilo pretežko. Čakala sem, da je Pankrac prinesel koš, ga spraznila in pospravila knjige v sode. Očitno je bilo, da hoče baron skriti vse knjige v nemščini, ker je Pankrac prinesel tudi takšne, ki jih moj oče verjetno ne bi označil za heretične. Tako so v sode romali vsi teksti o zdravilstvu, matematiki, zgodovini, glasbi in astronomiji. Prišli so tudi z roko napisani teksti, ki so bili skupaj preprosto zvezani z vrvico. Ko sem polistala po njih, sem ugotovila, da so napisani v našem jeziku, njihov avtor pa je bil Luka Skrbinšek. Besedilo je bilo zelo preprosto, napisano v nekoliko nerodni pisavi, črnilo pa je tu in tam pustilo packe na papirju. Očitno je bilo, da pisec ni bil preveč vešč pisanja, bil pa je goreč nasprotnik katoliške cerkve. V svojih rokopisih je okrcal papeško požrešnost in katolištvo ter izkoriščanje ljudi. Pisal je o tem, da je treba maševati v ljudskih jezikih, ki jih preprosto ljudstvo razume, zato je treba v te jezike prevesti tudi Sveto pismo, najsvetejše besedilo, ki je bilo kadar koli napisano. Ustaviti je treba gradnjo načičkanih cerkva in postavljanje svetniških kipov, ki jih ljudje malikujejo. Samostane je treba odpraviti, duhovnikom pa dovoliti, da se lahko poročijo. Kako naj duhovniki vernikom svetujejo o življenju, če sami ne smejo okušati družinskega življenja. Prepoved mesenega užitka ne more biti dejanje največje ljubezni do Boga, saj lahko vodi do najhujše pokvarjenosti in duhovnike prisili, da postanejo sodomiti. S spovedjo se človek ne more odrešiti posameznih grehov, temveč se spove svoje grešne preteklosti neposredno pri Bogu. Besedila luteranca Luke Skrbinška sem vložila med platnice drugih knjig, da se v sodih papir ne bi navlažil. Ko bomo sode spet odprli, jih bom prebrala od začetka do konca, sem si rekla.

V približno treh urah, kolikor je trajalo, da sta baron in oče prečesala knjižnico in v koš naložila vse, kar je bilo treba skriti pred protireformacijsko komisijo in kar je Pankrac prinesel po skrivnem rovu v vinsko klet, sta se dva soda hitro napolnila, v tretjega pa sem ravno zlagala zadnjo pošiljko, ko sta iz rova po lestvi priplezala oče in baron.

»Končala sva, Greta. Kako gre tebi?«

»Zložila sem vse, kar mi je Pankrac prinesel. Trije sodi so bili več kot dovolj. Dva sem do vrha napolnila, tretji pa je še do polovice prazen.«

Baron Inocenc je bil zadovoljen: »Hvala bogu. Malo me je skrbelo, da ne bo dovolj prostora.«

»Potem bi pa izpraznili še en sod.«

»In kaj bi storili z vinom? Ej, Ivan, tebi morda ne diši, jaz pa dobre kapljice ne zlivam kar po tleh,« se je smejal baron in potrepljal očeta po ramenih.

Oba sta stopila k sodom in ugotovila, da sem odlično opravila svoje delo. Knjige so bile lično zložene, večje spodaj, manjše zgoraj.

»Tako, zdaj moramo še zapreti sode,« je dejal baron. Pankrac, ki je takrat tudi prilezel iz rova, je takoj prijel za leseni pokrov, ki je poleg prvega soda slonel ob zidu. Z očetom sta pokrov namestila nazaj okoli soda na kovinski obroč. Enako sta storila z drugima dvema sodoma.

»Dobro smo to naredili,« je dejal baron Inocenc in si pomel roke, »zdaj pa upajmo, da bodo tukaj na varnem in da bomo čez nekaj mesecev lahko ponovili vajo, v drugo smer.«

»Počakajte, da se vsa stvar poleže, da ne boste tega delali večkrat.«

»Ah, Ivan, mislim, da je vse skupaj že zelo pri koncu. Naš deželni knez je poskrbel, da na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem skorajda ni več luterancev. Vsi so odšli in pustili svoje imetje. Luteranske knjige so ali uničili ali pa spravili k jezuitom.«

»Upajmo, da je res pri koncu. In upajmo, da vam ostane vaša dragocena knjižnica takšna, kot je bila.«

»In upajmo, da se nas ognejo puntarske horde,« je še dodal baron.

»Gospod baron,« sem se oglasila. Baron Inocenc se je obrnil k meni.

»Ali mi lahko poveste, kdo je bil Luka Skrbinšek?«

Baron se je nasmehnil: »Si naučil svojo hčerko brati ali ne,« je pomežiknil mojemu očetu. »Luka Skrbinšek je bil protestant, ki je pred več kot desetimi leti nekaj časa bival v tej kleti. Zgoraj ob kapeli je sobica, v kateri je pisal svoja besedila. Na grad je prišel, ko so ga katoliki pregnali iz njegove vasi, ker v cerkvi ni hotel več opravljati njihovih obredov. Dovolil sem mu, da se nastani v kleti, vendar sem mu prepovedal, da bi se kazal na trgu. Nisem hotel sitnosti. Ko je odhajal, mi je pustil svoja besedila.«

»Kakšen pa je bil?« sem vprašala in pri tem spregledala očetov neodobravajoči pogled.

»Zanimiv možakar,« je odgovoril baron, »brada mu je segala skoraj do pasu, oči pa so se mu zaiskrile vsakič, ko je lahko rohnel nad papisti, kot je imenoval katolike.«

Spomnila sem se dogodka, ko sem kot mlado dekle prvič skrivaj vstopila v kapelo, pri čemer me je zasačil plešast možak z dolgo sivo brado. Nikoli ne bom pozabila njegovega zloveščega pogleda in besed, ki so odmevale po obokanem prostoru, bogato okrašenem s freskami, ki so zbledele, razen Kristusa, ki je visel na križu, ob njegovih nogah pa je jokala njegova mati Marija, medtem ko je rimski vojak s sulico meril v njegove prsi.

»Bi šel do trga kar po podzemnem prehodu, Ivan?« je vprašal baron, ko smo bili vsi štirje spet v podzemnem predoru. »Pankrac vaju lahko vodi. Ven boste prišli ob vznožju hriba na vzhodni strani. Tako se bosta tudi laže ognila nočnemu stražarju.«

»Morda pa res,« je rekel oče in me vprašujoče pogledal.Čeprav je bil občutek v rovu hudo neprijeten, sem pokimala in prijela očeta za roko.

»Potem vas bom tukaj zapustil in se odpravil proti gradu. Pankrac, glej, da ju varno pripelješ do trga,« je baron naročil služabniku, ki je nekaj zabrundal.

»Bog z vami, gospod,« se je poslovil oče, baron Inocenc pa je pomahal z roko, na kateri sta mu manjkala dva prsta.

Do trga smo se po prehodu spuščali počasi. Zdelo se mi je, kot da hodimo okoli grajskega hriba. Pankrac je spredaj svetil z baklo, midva z očetom pa sva mu sledila. Bolj ko smo se spuščali, širši in bolj razgiban je postajal rov.

»Hmm,« je zamrmral oče, »tole ni samo delo človeških rok. Tukaj je morala obstajati jama, iz katere so potem kopali podzemni prehod vse do gradu.«

Pred izhodom se je rov razširil v veliko razbrazdano luknjo, ki so jo izdelovalci skrivnega prehoda še razširili s krampi in lopatami. Pankrac se je ustavil in nama namignil, naj greva naprej.

»Hvala, Pankrac. Varno se vrni v grad,« mu je rekel oče. Služabnik je nekaj zamrmral, se obrnil in odšel v smer, iz katere smo prišli. Svetloba njegove bakle je postajala vse bolj šibka, dokler ni izginila. Oče in jaz sva iz jame stopila skozi skalnato brazdo, ki so jo od zunaj prekrivale veje iglavcev. Znašla sva se na robu gozda, ki je s treh strani obdajal grajsko vzpetino.

* * *

Ko sva z očetom prišla domov, je bila ura že štiri zjutraj. Vzpenjala sem se po škripajočih lesenih stopnicah na podstrešje, ko se je Sibila nenadoma zravnala v postelji in mežikala z očmi.

»Tako dolgo sta bila pri baronu?« me je vprašala.

»Psst, zaspi nazaj,« sem šepnila.

»Kaj ste počeli, Greta? Kakšne skrivnosti se greste?«

»Nič takšnega, da bi tebe zanimalo.«

»Kako lahko to rečeš? Veš, da me zanima ogromno stvari. Na Logu morda res nisem imela možnosti, da bi se naučila česa drugega kot kuhanja in pranja, vendar nisem neumna.«

»Nihče ni rekel, da si neumna, Sibila.«

Sibila je bila užaljena: »Tudi jaz bi rada znala vse to, kar znaš ti. Veš, kako zelo ti zavidam, ko zvečer odpreš knjigo in bereš. O Siegfriedu in Kriemhildi. Včasih te opazujem, kako se komaj opazno smehljaš, in takrat si mislim, kako prijetno mora biti, ko vrstico za vrstico spoznavaš njuno zgodbo, v mislih pa si rišeš njune podobe.«

»Lahko te naučim brati, če hočeš.«

»Zdaj bi rada vedela, kaj sta počela z očetom. Gotovo je moralo biti povezano s knjigami. Kadar sta skupaj, vedno govorita o tem.«

»Bila sva pri baronu Mosconu, to je dovolj zate.«

Medtem ko sem se slačila, se je Sibila naslonila na komolce: »Povej mi, prosim. Kaj sta počela? Sta brala Mosconove knjige? Obljubim, da ne bom nikoli nikomur povedala.«

Zasmejala sem se: »Da bi prebrala knjige v Mosconovi knjižnici, bi morala imeti več mesecev časa ali celo let.«

»Toliko jih ima?«

»Veliko jih ima, da. Oče si jih je redno sposojal. Vendar niso vse dovoljene,« zdaj sem se ugriznila v jezik. Sem preveč povedala?

»Kako da niso vse dovoljene?«

»Cerkev je nekatere knjige prepovedala, dala jih je na seznam prepovedanih knjig.«

»Katere pa so to?«

»Največ je takšnih, ki so jih napisali luteranci,« sem rekla.

»Heretiki?« je Sibila razprla oči.

»Oni so bili daleč najbolj plodni pisci,« sem ji pojasnila, »nekaj pa je takšnih, ki rušijo cerkvene svete resnice.«

»Kakšne resnice?«

»Recimo da je naša Zemlja, planet, na katerem živimo, središče vesolja.«

»Sploh ne vem, o čem govoriš.«

»Morda je bolje tako,« sem zavzdihnila in legla v posteljo.

»Kaj pa sta potem počela na gradu, če nista brala knjig?« se ni vdala Sibila.

Od utrujenosti so se mi zapirale oči, Sibila pa še kar ni odnehala.

»Obljubiš, da ne boš nikomur povedala?« sem jo vprašala.

»Seveda obljubim.«

»Prisežeš na življenje svojih staršev?«

»Prisežem.«

»Prav,« sem se odločila. Če sem ji že povedala za heretične knjige, zakaj ji ne bi še za to, da smo jih skrili v vinske sode, sem pomislila

»Z očetom sva baronu pomagala skriti vse prepovedane knjige v vinske sode v Trubarski kleti.«

Besede so prišle prej kot opozorilo, ki se je prebudilo globoko v meni. Nikoli nikomur povedati. Pa vendar se mi je zdelo, kot bi se nevidno breme izluščilo iz mojih prsi. Skrivnosti so težke, če jih nosiš sam.

»V vinske sode?«

»Baron je spraznil tri sode, da smo vanje zložili tiste knjige, za katere sta z očetom menila, da ne bi bilo dobro, da jih najde komisija škofa Brennerja.«

»Kakšna komisija?«

»Škof Martin Brenner je na Štajerskem zadolžen za uničenje vsega, kar diši po protestantih, za rušenje protestantskih cerkva, za uničenje protestantskih knjig in za izgon luterancev iz dežele.«

»Aha,« je rekla Sibila, v njenem glasu pa je bilo slutiti, da ne ve, za kaj gre.

»Zdaj so knjige na varnem pred sežigom,« sem še povedala. »Oče je rekel, da bi bil zločin, če bi pustili, da jih uničijo. On vedno pravi, da znanje pripada vsemu človeštvu.«

»Pa je v teh knjigah znanje?«

»Zagotovo, sicer se cerkev ne bi tako trudila, da jih uniči.«

»Pa zakaj se cerkev tako zelo boji znanja?«

»Zato ker je v znanju moč. Kdor ima znanje, ima moč. Zdaj pa dovolj,« sem se odločila, »zaspi nazaj. Utrujena sem.«

* * *

»Kaj sem slišala, Greta?« je skoraj zavpila mama naslednje jutro, »Tomaž Mlinar se hoče poročiti s tabo? In česa takega nam ne poveš?«

Od presenečenja sem se skoraj spotaknila na lesenih stopnicah, po katerih sem se vsa zaspana od dogodkov prejšnje noči spuščala v izbo. Oče, ki je za mizo ravno zajemal toplo mleko, je spustil žlico, da je padla v skledo, in kapljice mleka so poškropile vse naokoli.

»Kako?« je zajecljal oče.

»Greto je Tomaž Mlinar že pred več tedni zaprosil, pa nam sploh ni povedala,« je očitajoče rekla mama. Pogledala sem Magdo, ki je sedela za mizo.

»Magda.«

»Saj nisi rekla, da ne smem nikomur povedati,« se je branila.

»To je,« je jecljal oče, »to je krasno, Greta.«

Mama je takoj povzela: »Seveda je krasno. Boljšega moža si ne bi mogla želeti. Ravno prav je star, da sta za skupaj, in ima več kot dovolj, da se bosta preživljala. Saj je res že čas, da se spet omožiš.«

»Ne vem,« sem priznala, »nič mu še nisem odgovorila.«

»Kaj imaš sploh premišljati? To je daleč najboljše, kar se ti je lahko zgodilo.«

Oče me je pomenljivo pogledal: »Kaj ti ni všeč?«

»Ni to,« sem rekla, »samo ne vem, ali sem že pripravljena na novega moža.«

»Pripravljena?« je bila presenečena mama. »Koliko časa pa misliš, boš lahko še pod našo streho? Pri petindvajsetih? Zdavnaj je že minil čas tvojega žalovanja za Andrejem in Markom.«

»No, Marija,« se je oglasil oče, »žalovanja za Markom pač nikoli ne bo konec.«

Pogledala sem v tla in pokimala. Srce mi je začelo hitreje biti. Zdaj ko sta mama in oče izvedela, skoraj ni mogoče, da bi ušla zakonskemu jarmu. Ampak kako naj se poročim z nekom, ki ga ne ljubim? Kako naj postanem žena samo zato, ker je tako prikladno, ker je nekdo, kdo vem, kdo, določil, da je tako prav? Bila sem vdova. Pravico sem imela do tega, da se sama odločim.

»Vem, da je Tomaž dober človek, samo,« sem začela.

»Kaj, samo?« mi je vskočila v besedo mama. »Najboljši zate je. Bodi vesela, da se je odločil zate, saj je na trgu še nekaj žensk podobne starosti, ki bi dale levo dlan, zato da bi se preselile v mlin.«

Ko je mama omenila selitev v mlin, me je zabolelo v želodcu. Da bi se preselila v mlin? Potem ne bi več mogla vsak dan na trg. Ne bi več mogla v Marinino šivalnico na klepet z Lado. Ne bi več hodila po vodo k trškemu vodnjaku in Suzana me ne bi mogla tako hitro poklicati po katerem izmed vaških otročajev, ko bi me potrebovala. Spomnila sem se na travnato jaso, potok, ki poganja mlin, in šelestenje vej ob robu gozda. Vse to je bilo vabljivo, vendar nisem hotela zapustiti trga in njegove živahnosti. Da bi dolge dneve preživljala s Tomažem in njegovo nergajočo, kot je govorila Marina, mamo? Sploh pa, kako bi se potem videvala z Johannom?

»Ne vem, kako bi se lahko poročila z nekom, ki ga ne ljubim,« sem rekla.

»Človeka vzljubiš, potem ko nekaj časa živiš z njim,« je dejala mama, »sicer pa čisto preveč bereš svoje pravljice o ljubezni med princi in princeskami. Tega v resničnem življenju ni, boš pa menda že vedela.«

»Greta bere precej drugačne stvari, kot so pravljice,« se je vmešal oče, »res pa je, da nas življenje premetava sem in tja in ljubezen je nekaj, kar redko kdo najde.«

»Vidva jo imata,« sem rekla.

Oče se je odhrkal: »Nič te ne bom sili. Mislim pa, da moraš dobro premisliti, kaj boš naredila. Za tvojo prihodnost gre. Saj ne misliš ostati vse življenje sama?«

Odkimala sem. Res nisem hotela ostati sama in moški, ki sem ga oboževala, je bil daleč stran. Nedosegljiv tako ali drugače. Nikoli ne boš nič več kot priležnica, mi je rekla Marina. Pa celo s tem sem se sprijaznila.

»Kaj pa moja služba?« sem navrgla.

»Kaj je z njo?«

»Kako bom pomagala Suzani, če bom tako daleč stran od trga?«

»S konjem si lahko hitro na trgu,« je rekel oče, »saj menda nisi mislila Rike pustiti v našem hlevu. Dam ti jo, tvoja je.«

* * *

Znašla sem se v precepu, ko se je od mene pričakovalo, da sprejmem Tomaževo snubitev, česar pa mi srce ni dalo. Vedela sem, da so vsi izgovori, ki sem jih imela, prazni. Kaj pa je zakon drugega kot posel med moškim in žensko, da poskrbita za svoje preživetje in zaplodita potomce? Nikoli se ni pričakovalo, da bom ostala v hiši svojih staršev. To bo, ko bo prišel čas, podedoval Jurij, jaz in Magda pa se bova odselili, vsaka k svojemu možu. Če ne bi bilo nikogar s trga, bi šel oče v Gurkfeld ali pa drugam. Za dve mladi ženski so se moški vedno našli. In moja služba? Saj mi je nihče ne bi vzel, Tomaž pa mi je tudi ne bi branil. Babiške storitve so bile plačane in dodatni zaslužek je bil vsepovsod dobrodošel. Zdaj mi je oče ponujal še Riko, da mi z mlina ne bi bilo treba hoditi na trg. Kako naj se temu uprem in razočaram očeta? Bi me razumel, če bi mu rekla, da ljubim drugega?

Kaj pa on? Ali on ljubi tebe, bi me vprašal oče. Kdo pa sploh je? Baron Johann Savinšek. Kdo? Baron? Mož baronice Kristine Herberstein? Mar se ti meša, Greta? Kaj pa si ti njemu? Da bi očetu povedala, da sem ležala z Johannom, je bilo nepredstavljivo. Bi bil razočaran in užaloščen? Bi bil jezen?

Kaj bi mi rekel? Ali sem te tako učil, Greta? Da ležeš pod prvega barona, ki mu prideš v kremplje? Mislil sem, da si pametna, da ceniš svoje telo, da ceniš znanje, ki sem ti ga predajal v vseh teh letih. Ti pa greš in se spustiš v namišljeno romanco z nekim plemičem, ki je povrhu vsega še poročen. Ali veš, kaj vse se ti lahko zgodi? Lahko si oblizneš vseh deset prstov na rokah, da te je sploh kdo zaprosil, ko bi te pravzaprav morali zasmehovati, oče Jožef pa bi ti moral nadeti spokorniški pas.

Tomaž Mlinar je pošten, delaven in rad te ima. Kaj več bi še rada?

Rada bi valovite rjave lase. Rada bi ostre in predirne oči kostanjeve barve. Rada bi močno, oglato čeljust ter gladko, pravkar obrito kožo. Rada bi široka ramena in redko poraščene prsi. Rada bi objem, ki je tako močan, da skoraj neham dihati. Rada bi rahel dih šepetanja pri mojem ušesu in konico jezika na mojem vratu. Rada bi neznosen užitek, ki skoraj meji na bolečino, ko vstopi name.

Stresla sem z glavo. Preklete misli. V oči so mi privrele solze. Pogrešala sem ga.

Kako prikladno, da je bilo treba ravno tisti dan popoldne v mlin. Mama je določila, da nujno potrebuje vrečo ajdove moke. Upala sem, da me morda pokliče Suzana, vendar na trgu ni bilo nobene ženske, ki bi bila pri koncu z nosečnostjo. Zajahala sem Riko in se počasi odpravila mimo njiv proti jasi, kjer je ob potoku stal mlin. Jahala sem v koraku, da bi pridobila čim več časa. Vmes sem pomahala staremu Jeremiji, ki je čepel na pručki ob rečnem bregu in čakal na stranke za brod. Pri njivah sem zagledala Katarino, ki je grebla po zemlji, ob njenih nogah pa je v košari spal mali Mihael. Povprašala sem jo po otrokovem zdravju in odgovorila je, da ima še vedno nekaj težav s hranjenjem.

»Upam, da bo zdrav,« je zaskrbljeno rekla, »in da bo pri pameti, ne pa mutast, kot je bil Terezin sin, ki je na koncu pristal v sirotišnici.«

»Tereza še zase ni mogla poskrbeti, kaj šele za svojega otroka,« sem jo poskušala pomiriti, »tebi in tvojim otrokom pa nič ne manjka. Imate streho nad glavo in vsak dan hrano na mizi.«

Katarina je pobožala otroka po obrazu, da se je nakremžil in zajokal.

»Upam, da bo dobro vlekel,« je rekla in si odpela životec, da bi ga podojila.

Tomaža sem srečala pred vhodom tako kot zadnjič. Spet je imel na sebi predpasnik in spet je imel v laseh in na obrazu bele mokaste lise.

»Si prišla,« je bolj rekel sam sebi kot vprašal.

»Ne bom ostala dolgo,« sem rekla bolj sama sebi kot odgovorila njemu. Razjahala sem in spustila uzdo. Rika je takoj začela grizljati travo, pri čemer je rožljala z brzdo in obročki na njej. Nisem vedela, kam naj gledam, kaj naj rečem. Ko sem se zazrla v njegov obraz, sem si morala priznati. Tomaž Mlinar je bil čeden moški.

Stopil je k meni, me prijel za roki in potegnil k sebi. Eno roko je ovil okoli mojih ramen, da sem nanjo naslonila glavo, z drugo me je objel okoli pasu. Poljubil me je in z jezikom razprl moje ustnice. Pustila sem mu, da mi je jezik porinil globoko v usta in da sem začutila okus po moki. Začel je raziskovati vsak kotiček, ki ga je dosegel z jezikom, in z dlanjo drsel proti moji zadnjici. Močno me je stisnil. Nato je segel proti svojemu mednožju in odmaknil predpasnik. Ko sem se malo odmaknila, me je vprašujoče pogledal, jaz pa sem, ne vem, zakaj, pokimala. Spustil me je in si slekel predpasnik. Iz hlač je potegnil svoj ud, ki je rdeče in mokro utripal. Dvignil mi je krilo in iskal način, kako bi mi segel pod platnene hlače, ki sem jih nosila za jahanje.

Ko sem ga gledala, je v meni nekaj umiralo. Čutila sem kanček strasti, vendar to ni bila tista, skoraj živalska strast, ki sem jo doživljala z Johannom. To, kar sem čutila sedaj, je bila mešanica neizpolnjenega poželenja do drugega moškega, žalosti, hrepenenja, krivde in izdaje. Vse, kar se je dogajalo, je bilo narobe. Moje telo se je na Johanna odzivalo naravno, bila sem narejena zanj, in to, kar je v meni prebudil on, ni zmogel noben drug moški.

»Ne morem, prosim. Ne še,« sem rekla, ko so se Tomaževi prsti prikopali do roba mojih hlač. Tomaž se je ustavil in globoko zajel sapo. Nekaj trenutkov nobeden izmed naju ni vedel, kaj naj stori.

»Jaz tudi ne morem,« je rekel, »zdržati.«

Prijela sem njegov ud in ga stisnila v dlani. V očeh se mu je zabliskalo od užitka, preden je zaprl oči. Samo nekajkrat sem občutljivo kožico potisnila čez konico, ko se je lepljiva topla tekočina razlila po moji roki.

* * *

V koraku sem jahala nazaj proti trgu in po obrazu so mi lile solze. Zdaj sem jim lahko pustila prosto pot. Ob desnem kobiljem boku je bingljala vreča ajdove moke.

»Boš moja, Greta?« je še enkrat vprašal Tomaž, ko sem v potoku namakala roke, da bi si izprala njegovo seme.

»Bom,« je prišlo kar samo od sebe.

»Reci, da je to tvoja želja, tvoja odločitev.«

»To je moja želja in moja odločitev,« sem skoraj mehansko ponovila.

Tomažu so se ustnice razlegle v nasmeh in spet me je objel. Pustila sem mu, da je dihal v moje zatilje, v meni pa se je pretakala mešanica občutkov in komaj sem zadrževala tesnobo, ki je stiskala moje prsi in grlo in je grozila, da se bo vsak čas razlegla v krčevit jok. Kako naj bom žena temu moškemu, ko do njega ne čutim ničesar?

Ko sva se poslovila, mi je Tomaž stisnil roko in vprašal tisto, česar sem se najbolj bala: »Kdaj, misliš, bi bilo najbolje, da naju oče Jožef okliče?«

»Ne še zdaj. Počakajva vsaj do pozne jeseni. Do božiča, morda.«

»Do božiča? Tako dolgo?«

»Prosim, Tomaž. To poletje bi bila rada še doma.«

Tomaž se je namrščil: »Saj mi ne boš pobegnila, kajne?«

»Kam pa naj pobegnem?« sem se zasmejala.

»Prav. Če sem te čakal tako dolgo, te lahko počakam še nekaj mesecev,« je rekel Tomaž.

»Hvala. Še nekaj. Vajeništvo pri Rebernikovi Suzani bom obdržala.«

Poletje. Takrat pride Johann. In takrat ne morem biti od nikogar drugega.

* * *

»Vesela sem zate, Greta. Prava srečnica si,« je dejala Barbara, ko sem njej, Marini in Ladi povedala, da sem privolila v poroko s Tomažem Mlinarjem.

Marina me je zarotniško pogledala in pomežiknila.

»Ne zdiš se mi pretirano vesela,« se je oglasila Lada, ko me je pogledala iznad svojega vezenja.

»Ah, ne. Navadila sem se biti sama, samostojna.«

»Nič hudega ti ne bo, samo več boš imela,« je rekla Barbara,»stari Mlinar je dobro poskrbel za svojega sina. Poleg mlina mu je pustil še tri njive in dva konja v hlevu. Ne bo ti več treba vstajati sredi noči, da bi pomolzla krave. Mlinarji hodijo po mleko k Lileku.«

Marina se je zasmejala: »Ti pa res ne moreš iz svoje kože. Vsakič preračunaš, koliko bo kdo iztržil iz zakona.«

»In prav je tako. Ženska mora iti na boljše, ne na slabše.«

»Kaj pa ti, Barbara?« je vprašala Lada, »kdaj boš pa ti pripravljena za možitev?«

Barbara se je namrdnila: »Nikoli. Imam hišo svojih staršev in noben dedec mi je ne bo vzel.«

»Daj no,« je rekla Marina, »menda ne boš rekla, da ne pogrešaš moškega. Če te ne bo kateri od njih kmalu dobro nabrisal, boš postala zagrenjena stara Tereza.« Vse smo se smejale.

»Za take stvari bom pa že poskrbela,« je med smehom izdavila Barbara.

»Kako pa? Dobrih moških orodij ni prav veliko na trgu.«

»Na trgu morda ne. Ko pa pride baron, jih nekaj pripelje s seboj.«

»Aha,« sem se smejala, »naša krepostna Barbara ima ogledanega enega izmed baronovih stražarjev. Ali pa je morda njegov služabnik. Ne reci, da je Pankrac. Ta te pa res ne more dobro obdelati, ko še jezika nima.«

»Ti se kar smej,« se je zresnila Barbara, »saj si tudi ti hodila okoli gradu, ko so bili grajski tukaj. Le koga si gledala? Viteza Savinška morda?«

Nehala sem se smejati in čutila sem, kako mi rdi koža pod vratom.

»Viteza Savinška smo vse gledale,« se je vmešala Marina, »in vse smo vzdihovale za njim.«

»Kdo je to?« je vprašala Lada.

»Ah, plemič, ki je lani prišel z Mosconi na grad. Spremljal je svojo ženo, baronico Herberstein. Poroka iz koristi, verjetno, ker je baronica bogata, on pa lep,« je rekla Barbara.

Marina je vzela v roke veliko balo belega blaga: »Greta, kakšno poročno obleko si želiš?«

»Bom vzela kar tisto, ki sem jo imela, ko sem se poročila z Andrejem. Ampak vzela se bova šele proti koncu leta.«

»Zakaj bi čakala?« se je začudila Barbara.

»Zato ker bi rada bila to poletje še doma, tukaj, na trgu, med vami.«

Ko je Barbara zapustila šivalnico, me je Marina potegnila k sebi in zašepetala: »Greta, upam, da veš, kaj delaš. Boš s poroko čakala, ker boš to poletje spet s svojim Johannom?«

»Ne vem. Morda. Vem, da si ga želim spet videti.«

»Bodi previdna. Ne uniči si prihodnosti zaradi nekoga, ki ti je ne more dati.«

»Ne vem, o čem govoriš,« sem odsotno rekla.

»Dobro veš, o čem govorim. Če boš celo poletje pohajkovala s svojim lepim vitezom,«

»Baronom,« sem vskočila.

»No, prav, baronom. Glej, da vaju ne vidijo in da si ne zapraviš ugleda. Saj se spomniš, kaj ti je rekel Jurij?«

Pokimala sem. Seveda sem se spomnila. Zelo dobro sem se spomnila njegovega zloveščega pogleda, trdega prijema in hudih besed, s katerimi me je zasul tiste zimske noči, ko sem prišla z gradu.

Medtem ko je bila Marina zaposlena z urezovanjem novega krila za županovo ženo, se je Lada ponudila, da me pospremi domov. Da bi si rada pretegnila noge in spočila oči, je rekla. Ko sva s trga prišli na vaško pot med hišami, se je obrnila k meni in me prijela za roko.

»Veš, Greta, v moji veri je prepovedano, če se moški in ženska ljubita pred poroko. Kazen je lahko zelo huda.«

»Če se ljubita pred poroko?«

»Mislila sem, če se moški in ženska združita, preden sta pred bogom poročena.«

»Zakaj mi to pripoveduješ?«

»Zato,« pogladila me je po dlani in pogledala stran, »ker mislim, da Tomaž Mlinar ni moški, ki si ga želiš, vendar tistega, ki ga ljubiš, ne boš nikoli imela.«

»Kdo ti je to povedal?«

Ladin obraz se je omehčal: »Ni treba, da mi kdo pove. Saj imam oči, ki vidijo. In tebi se vidi, da trpiš, pa če se to še tako trudiš skriti.«

»Kaj pa naj naredim?« sem skoraj zahlipala.

»Pazi nase. Tako kot ljubezen prinese največjo srečo, lahko prinese tudi največjo nesrečo. Ljubezen je lahko strašna. Ženska, ki močno ljubi, je za svojo ljubezen pripravljena žrtvovati vse, tudi svojo dušo.«

Obraz sem zakopala v dlani.

»Če te moški, ki ga ljubiš, ne more vzeti in iz tebe narediti ženo, potem se moraš bati božje jeze, ki te bo zadela, če boš ležala z njim.«

»Ampak saj je Bog vendar ena sama ljubezen.«

»Ljubezni ne smeš enačiti z užitkom,« je še rekla Lada.»Telo je šibko, um pa mora biti močan.«

»Kaj pa moje srce, Lada?« sem vprašala. Ni mi znala odgovoriti.

* * *

Pred koncem meseca sem dobila pismo od Neže. Njene črke so bile sedaj že bolj ravne, lepo zavite in povezane. Nune so jo dobro naučile, sem pomislila. Pisala je:


Moja ljuba Greta,

počasi se navajam življenja pri sestrah klarisah, čeprav bom morala biti še dve leti v noviciatu. Sestra prednica Imakulata je zapovedala, da moram v tem času ugotoviti, ali me Bog res kliče k sebi. Novinke smo sicer pri vseh molitvah in obredih, učimo se tudi ubožnega življenja, kot sta ga živela sveti Frančišek in sveta Klara. Dnevi mi minevajo v molitvi in tihi kontemplaciji, ko se lahko sama pogovarjam z Bogom. Naša redovna vodila, ki posnemajo Jezusa Kristusa in sledijo evangeliju, so uboštvo, preprostost in sestrska ljubezen. Sestra Imakulata je povedala, da je vse duhovno, kar je v nas, vzvišeno in da se moramo upirati poželenju in napuhu, saj smo takrat, ko smo čiste in pokorne, najbližje svojemu Gospodu, s katerim delimo največjo ljubezen in mir. Ker je Jezus k nam prišel po Mariji, slavimo sveto Marijo, mati božjo, in po njej prihajamo k Jezusu.

Daleč najbolj pomembno je, da veliko molimo. Naš dan se začne že nekaj minut pred polnočjo, ko molimo dve uri, potem pa vstanemo okoli petih zjutraj in molimo do devetih. Po zajtrku delamo, opoldne pa se spet zberemo pri molitvi. Delo se nadaljuje do petih popoldne, ko spet molimo. Preden ležemo k nočnemu počitku, so še sklepnice.

Novinke različno pomagamo sestram pri dnevnih opravilih. Jaz sem se javila za delo v kuhinji, kjer pomagam kuharicam pri pripravi kosila in pečem hostije, moja prijateljica Katarina, to je tista, ki mi je prvi večer, ko sem prišla v samostan, pomahala v cerkvi, pa pomaga pri pranju perila. Hvaležna sem Jezusu, ki je uvidel, da sem slabšega zdravja, in mi zato ni treba drgniti perila v mrzli vodi ali obdelovati njiv za samostanom.

Draga sestra, prosim, povej doma, da veliko in globoko molim za vse vas. Za vaše zdravje in srečo. Vendar me kljub temu skoraj vsako noč mučijo hude sanje, o katerih sem ti že pripovedovala. Še vedno vidim Marka, kako se mi smehlja in govori, da bo vse dobro, potem pa se prikaže grozljiva slika ognja, ki požira trg v Lichtenwaldu, medtem ko vaščani široko odprtih oči zrejo v razdejanje. Slišim pokanje suhih vej, slišim tarnanje in jokanje ljudi, slišim brbotanje vetra, ko se vanj zaletavajo rumenordeči ognjeni zublji, ki bruhajo gost, črn in ščemeč dim. Včasih se zbudim in se tresem. Sestra prednica mi še vedno govori, da vidim stvari, ki se še niso zgodile, in tega me je strah. Nočem, da se res zgodi kaj takega. Nočem, da bi bil trg v ognju, in predvsem nočem, da bi se kaj zgodilo mojim domačim. Zato vsak dan molim, da se moje sanje ne bi uresničile. Potem gledam v Marijin in Jezusov mili obraz in upam, da me slišita.

Kako si ti, Greta? Si že našla mir v srcu? Meni daje spokojnost tišina samostanskih zidov in zbrano, uglašeno petje sester klaris pri maši. Takrat skupaj molimo za mir v deželi in drugod po svetu, molimo za revne in pohabljene, molimo za našo cerkev in papeža, molimo, da bi Bog za večno ohranil katoliško vero in da je nikoli več ne bi umazala heretična misel. Jaz molim tudi za to, da bi Marija posredovala zame pri Jezusu, da bi mi napolnil praznino, ki jo včasih še vedno čutim v duši. Molim, da bom lahko premagala samo sebe in svoje telesne potrebe, da bom čim prej sprejeta v red. Molim za moč, da bom lahko uresničevala vodila svete Klare in živela za Boga. Molim za ljubezen, da bom lahko živela v klavzuri brez želja po posvetnih stvareh. Molim pa tudi zate, Greta, da bi našla srečo in izpolnitev, ki ju tako zelo iščeš. Naj bo Bog s tabo in vsemi vami,


Neža.


Nasmehnila sem se, ko sem brala Nežine vrstice. Da je tako goreče molila, se mi je zdelo skoraj prikupno. Zavidala sem ji njeno vero v krščanskega boga, ki je pri meni vedno bolj kopnela. Bolj ko mi je oče odkrival svet, manj sem iskreno verjela v katoliškega boga, ki bo poskrbel zame. Vedno bolj sem imela občutek, da moje življenje ni samo izpolnjevanje božje volje, ampak da sem zanj odgovorna sama. Je bila božja volja, da je Sibilo posilil lastni oče in da je rodila spačka? Je bila božja volja, da je Šterkova Jerica umrla, medtem ko se je poskušala znebiti otroka v svoji maternici? Je bila božja volja, da je stara Tereza zmrznila v gozdu? Je bila božja volja, da Katarinin otrok ni zadihal? Je bila božja volja, da je Andrej odšel v vojno, iz katere ni nikoli prišel domov? Je bila božja volja, da je Marko dobil padavico in hude krče? Je bila božja volja, da je umrl? Če je bila vse to božja volja, potem Bog ni tako dober, kot govori oče Jožef in kot se želi prepričati Neža.

Kakšen je bog, ki zahteva, da ženska, ki je splavila otroka, ker je bila posiljena, vse življenje večer za večerom čepi pred križanim Jezusom in moli za odpuščanje? Kakšen je bog, ki ne mara knjig samo zato, ker so jih napisali ljudje, ki so si drznili dvomiti?

Mar je bila božja volja tudi to, da me je nevidna sila odnesla v Johannov objem, iz katerega se nisem hotela izviti? Kako je lahko užitek, ki ga ob združitvi občutita moški in ženska, grešen? Ali Bog res hoče, da v tem življenju samo trpimo, se upogibamo in nastavljamo drugo lice? Zakaj bi potem sploh živeli na tem svetu, če nas zveličanje in radost čakata šele v nebesih? Ne, vedno bolj sem bila prepričana, da bog ni tisto bitje s tremi glavami, kot sem si ga predstavljala, ko nam je oče Jožef govoril o Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Bog tudi ni nek starček s sivo brado, ki z majhnimi, prijaznimi očmi gleda na zemljo. Oče je rekel, da je Bog ena sama ljubezen. Potem mora biti to čustvo globokega in iskrenega dajanja ter sprejemanja. Žarek, ki sije iz srca in tke nevidne vezi med ljudmi, pa tudi med drugimi živimi bitji. Potem je Bog v srcu vsakogar, ki dobro misli, dobro dela, ljubi in ne škodi drugemu. Božja volja je ljubezen.





XI.


KONEC MAJA 1635

Minil je cel mesec in o Brennerjevi komisiji ni bilo ne duha ne sluha. Oče se je še nekajkrat odpravil k baronu v grad in vsakič, ko se je vrnil domov, je na moj vprašujoči pogled odkimal z glavo.

»Morda pa sploh ne bodo prišli,« sem mu rekla.

»To bi bilo nenavadno, saj so morali slišati, da je v Lichtenwaldu klet, kjer naj bi pred časom bivali protestanti. Kaj takega zagotovo ne bi kar tako spustili.«

»Kaj še pravi baron?« me je zanimalo.

»Skrbijo ga vse hujši upori podložnikov v sosednjih mestih in trgih.«

»Ali je res tako hudo?«

Oče se ne namrščil: »Vse kaže, da upor ni tako majhen in izoliran, kot so sprva upali, da bo. Vse več je kmetov, ki prijemljejo za vile in kose ter se spravljajo na svoje zemljiške gospode. Pa ne neupravičeno. Naveličani so nenehnega upogibanja pod težko roko svojih gospodarjev, ki nanje prelagajo davke za vse bolj nesmiselno vojno, potem pa zahtevajo še tlako.«

»Ampak baron Inocenc ni tak.«

»Baron Inocenc je naš zemljiški gospod in ravna tako kot zemljiški gospod. Dajatve, ki mu jih naložijo deželni stanovi, pobere od nas in od podložnikov na svojih drugih posestvih.«

»Misliš, da se bodo tudi njemu uprli?«

»Ne vem,« je iskreno priznal oče, »če se že bo kaj zgodilo, upam, da ne bo prehudo.«

Bolj ko se je bohotila pomlad, več sem premišljevala o Johannu in ugibala, kdaj bo prišel. Baron Inocenc je povedal, da nameravata Johann in baronica Herberstein poletje preživeti v njegovem gradu. Tudi na trgu sem nekajkrat ujela govorice, da baron že v začetku poletja pričakuje goste. Odkar je prišel v Lichtenwald, da bi skril svoje knjige, je ostal tukaj, zato smo ga nekajkrat videli tudi na trgu, ko je prav prijazno pozdravljal vaščane.

»To bo gotovo zato, ker se boji upora,« je navrgla mesarjeva žena Marija ženskam, ki so se zbirale okoli vodnjaka.

»Ah, daj no, baron je bil vedno dober do nas,« se je oglasila Barbara.

»Dober je bil takrat, ko je imel od tega korist. Tako kot zdaj, ko se dobrika na vse strani, da podložniki ne bi prijeli za krampe in mu porušili in požgali njegovega gradiča,« je zabevskala Marija.

»To bi bilo škoda,« je rekla Tkalčeva Ana, »grad je lep, škoda bi bilo, da bi ga požgali.«

»Lep, res, zato ker so ga gradili ubogi ljudje, od katerih je kdo tudi umrl med tistimi kamni, medtem ko so jih vlačili gor.«

»Za to ne more biti kriv baron Inocenc. On je grad kupil,« je odvrnila Ana.

»Resno, Marija, pomisli samo, koliko zasluži tvoj mož, kadar je baron v gradu,« je rekla Barbara, »sigurno vsaj dvakrat toliko kot v preostalem času.«

Marija je morala priznati, da baron veliko naroči in dobro plača.

»Pa vseeno. Vsi plemiči so barabini, ki nas izkoriščajo, zato da se sprehajajo po svojih gradovih in dobro jedo ter dobro pijejo.«

»Baron vsako leto priredi pogostitev za prebivalce Lichtenwalda,« se je oglasila Barbara.

»Zato da strežemo njegovi druščini tam gor, lahko vzamemo njihove ostanke,« se ni dala Marija.

»Baron nas mora braniti pred tujo vojsko.«

»Tujo vojsko,« se je posmehovala Marija, »katero tujo vojsko? Časi turških vpadov so zdavnaj mimo.«

Od cerkve se je proti trgu napotil oče Jožef, Marija pa je šepnila: »Kolikor vem, je baron tam zgoraj v kleti skrival heretike. Bomo videli zdaj, koliko nam koristi, ko bo njegova skrivališča preiskala komisija.«

»Kako pa veš za to?« sem vprašala.

»Saj smo vsi slišali, da je šla komisija na obhod. Že od cesarjevega edikta o izselitvi luterancev obljubljajo, da bodo pregledali vsak kot, če je kje ostal kak heretik ali če je kdo kam skril njihove knjige.«

»To se že dolgo govori, pa še ni nikogar,« sem odvrnila.

»Ravno včeraj so se Pri zlatem medvedu nastanili trije jezuiti,« je dejala Marija.

»Včeraj?«

»Tako mi je povedala Zevnikova, ampak ne bi smela sčvekati. No, zdaj je, kar je.«

»Če ima baron čisto vest, se mu ni treba ničesar bati,« je rekla Barbara. »V kapeli zgoraj se mašuje po katoliško, kolikor vem.«

»Kako to veš?«

»Pač vem.«

»Ti je povedal kdo od baronovih stražarjev. Vsaj kakšna korist od njih,« se je zarežala Marija, »ne predstavljam si, da bi nas peščica teh nesposobnežev lahko branila pred tujo vojsko.«

»Saj v tem primeru bi cesar baronu poslal vojake.«

»To je pa res. Plemiči se nad uboge kmete spravljajo s cesarsko vojsko, ker se sami ne morejo soočiti z njimi. Marsikateri baron je tekel po gorečih stopnicah, da bi si rešil lastno kožo,« je še naprej govorila Marija.

»Ne želi si, da bi se upor razširil še sem,« se je oglasila Tkalčeva Ana, »saj veš, da žrtve ne bodo plemiči. Na koncu bodo poklali naše može, tako kot so pred desetletji razčetverili Gregoriča.«

»Nehajte zdaj, oče Jožef je že blizu,« je šepnila Barbara. Ženske so utihnile in začele vneto zajemati vodo iz vodnjaka.

»Oče, si slišal, da so na trg prišli trije jezuiti?« sem vprašala očeta, ko sem pritekla domov.

»Slišal sem, Greta. Zdaj moramo ostati tiho in mirni. Če nas kaj vprašajo, veš, da nič ne veš.«

»Torej baron že ve?«

»Baron je zvedel že včeraj. Zdaj čaka, da ti trije farji potrkajo na grajska vrata. Midva pa bova upala, da jo vsi zakladi tam v vinskih sodih odnesejo nepoškodovani. Ko sem zlagal knjige s polic, sem videl nekaj biserov, ki bi jih rad še kdaj prelistal, in baron mi ne bo branil obiska njegove knjižnice. Hja, celo molila bova, Greta. Molila bova, da bog, kdorkoli je že, ohrani znanje v tistih knjigah za prihodnje rodove Lichtenwalda.«

Očeta nisem videla moliti drugje kot v cerkvi, zato sem se počutila nenavadno, ko je pokleknil pred mamino razpelo in začel recitirati molitev. Samo da ta molitev ni bila Očenaš ali Zdravamarija, kar je vsak večer žebrala mama, ampak očetova lastna molitev, s katero je prosil, naj se ne uniči pisana beseda, ki je skrita čakala v vinskih sodih v kleti pod gradom.

* * *

Naslednji dan me je Suzana prosila, ali lahko sama opravim obhod po trgu in obiščem noseče ženske. Na trgu so bile tri v pričakovanju, vendar pri nobeni še ni prišel čas, zato je rekla, da ni potrebe, da gre z mano.

»Veliko si se že naučila in pri porodih si tudi že bila sama. Mislim, da boš sama povsem zmogla, in če bo šlo tako naprej, bom lahko počasi izpregla,« je dejala in si masirala boleči križ. Zaradi bolečin je hodila vse bolj sklonjena in vstajanje z nizke pručke, na kateri je navadno čepela, kadar je pregledovala ženske, je bilo vedno težje.

Ko je zvedela, da grem sama, je Sibila prosjačila, ali gre lahko zraven, in ker je bilo perilo oprano, posoda zložena, hlev očiščen in dvorišče pometeno, je mama dovolila, da me lahko spremlja.

Najprej sva se ustavili v krčmi Pri zlatem medvedu, kjer je krčmarjeva hčerka Zevnikova Minka pričakovala svojega prvorojenca. Vstopili sva v zatemnjen prostor brez oken, kjer so za mizami na klopeh sedeli možje s trga in se nacejali s cenenim vinom. Nekateri so se sklanjali nad krožniki in srebali zelenjavno obaro s koščki mesa ali mlečno juho s cmoki. Pri mizah, na katerih so stali kozarci in vrči z vinom, so se možje glasno smejali in ploskali, nekje sta se dva celo pomerila v moči s komolcema na mizi. Ko sva vstopili, so tisti, ki so bili bližje vhodu, z zanimanjem dvignili glave in naju premerili. Ženske so redko zahajale v krčmo, če niso bile take vrste, da bi lovile stranke med njimi. V kotu na desni sem opazila tri neznane može, ki so zajemali polne žlice obare z lonca. Že na pogled so bili drugačni. Boljše oblečeni, postriženi in obriti kot ostali. Gledali so predse in molče jedli. Vsi trije so nosili dolge črne kute, eden od njih je imel na glavi smešno trikotno črno kapo. Da si je ni snel med jedjo, se mi je zdelo zelo nevljudno.

Iz kuhinje, ki je bila na nasprotni strani od vhoda, je prišla krčmarjeva žena, Zevnikova Marija.

»Si prišla sama? Suzane ni s teboj?«

Odkimala sem: »Mislim, da imam dovolj izkušenj, da pregledam vašo Minko, saj je šele v sedmem mesecu.«

»Kdo pa je to?« je pomignila proti Sibili, »še ena vajenka?«

»Ne, to je Sibila. Živi pri nas.«

»Aha, dekla.«

»Ni dekla,« sem skoraj ogorčeno rekla, »samo pri nas živi.«

»No, saj meni je vseeno,« me je poskušala pomiriti Zevnikova, »bosta šli obe gor v kamro?«

»Jaz lahko počakam tukaj,« je dejala Sibila.

»Si prepričana?«

»Seveda lahko počaka,« je rekla Zevnikova. »Boš spila kozarec zredčenega vina? Da ti malo pordeči lica, da bodo rdeča kot tvoji lasje.« Zasmejala se je.

Sibila je sramežljivo pokimala in sedla na prvo klop, ki je bila prazna.

»Mislila sem, da me želiš opazovati pri delu,« sem se obregnila.

»Ah, hotela sem malo iz hiše. Če grem s teboj, lahko grem vsaj malo med ljudi in na trg. Včasih mi prija, da malo uidem od tvoje mame.«

»Razumem te,« sem dejala in res sem jo razumela.

»Prav,« je dejala Zevnikova in mi pomignila, naj grem z njo k lesenim stopnicam, ki so vodile v gornje nadstropje, kjer sta imela Zevnikova več izb, namenjenih gostom, ki so v gostišču prenočevali. Še višje so bile kamre, kjer so bivali Zevnikovi, stara dva in njuna edina preživela hči Minka, ki se je pred kakšnim letom poročila. Zevnikova sta imela dva sinova, ki sta odrasla, vendar sta oba umrla. Eden je padel v vojni, ko se je tako navdušeno kot Andrej kljub nasprotovanju svojih staršev priključil Wallensteinovi vojski, katere del je taboril na trgu, drugega pa je našel nočni čuvaj Konrad, ko je očitno mrtvo pijan padel vznak in si tako hudo razbil lobanjo, da se mu je vsebina glave raztresla naokrog. Zevnikova sta od takrat čuvala svojo hčerko, ki je bila zdaj dedinja njunega imetja, mladi fantje pa so se zaradi tega pulili za njeno roko. Z Minko so dobili tudi krčmo, ta pa je bila daleč najbolj donosna stvar na trgu. Stari Zevnik se je odločil za snubca iz Ratschacha, ker ni želel nevšečnosti ali kakšnega hujšega moškega ravsanja na trgu. Minka je bila tako oddana in noseča.

Ko sva stopali po stopnicah, sem vprašala Zevnikovo: »Kdo pa so tisti trije v črnih kutah?«

»Ah, fratre misliš. Včeraj popoldne so prišli peš iz Ratschacha. Ta glavni, tisti s kapo, je brat Janez, za druga dva pa si nisem zapomnila imen. Nekaj dni bodo ostali. Saj sem jim povedala, kje je župnišče, pa niso hoteli tja. Da imajo dovolj denarja, da si plačajo vsak svojo izbo, so rekli. Meni je prav, seveda. Zdaj že nekaj časa nisem imela potujočih menihov pod streho.«

»Ali so jezuiti, iz Brennerjeve komisije?«

»Jezuiti menda so, glede komisije pa ne vem, o čem govoriš.«

»So kaj rekli, da bodo šli k baronu na grad?«

Zevnikova me je sumničavo pogledala: »Meni niso nič rekli, jaz pa tudi ne sprašujem svojih gostov, kakšna so njihova pota. Pri nas ne širimo čenč.«

»Prav, prav, samo zanimalo me je, ali so tu zaradi baronovih opravkov.«

»Kakšne opravke pa ima baron Inocenc z jezuiti?«

»No, tudi on bo moral poskrbeti za svete maše v svoji kapeli,« sem si izmislila.

Zevnikova je bila očitno zadovoljna z odgovorom in je pokimala: »No, če te že zanima, so res nekaj spraševali, katera pot je najkrajša do gradu. Pa zanimalo jih je še, ali se kleti pod gradom res reče Trubarska klet.«

»Kaj si jim rekla?«

»Le kaj bi jim rekla drugega, kot da je res.«

Globoko sem vdihnila in izdihnila, ko sva prišli do vrha stopnic.

»Minka je v postelji,« je rekla krčmarica, »ne pustim ji, da bi delala. Ne zdaj, ko se bliža porod.«

»Saj še ni tako blizu. Komaj v sedmem mesecu je.«

Zevnikova je uprla roke v boke in se postavila pred vrata izbe, v kateri je očitno ležala njena hči: »Dva sinova sem izgubila, tretjega je pobrala jetika, ena hči se je rodila mrtva, druga pa je umrla zaradi neke čudne kuge, zaradi katere niti glave ni več mogla dvigniti. Naj izgubim še edino hčer in vnuka, ki ga nosi v trebuhu?«

»Prav imate,« sem morala priznati, »pogledala bom, ali je vse v redu.«

Za seboj sem zaprla škripajoča vrata, na vrhu stopnic pa me je Zevnikova še vedno čakala.

»Kako je?« je vprašala s strahom v očeh.

»Kolikor sem lahko ugotovila, je vse v redu. Otrok se lepo premika, Minka pa je zdrava. Če sklepam po njenih širokih bokih, porod ne bi smel biti pretežak.«

»Bog daj, da bosta oba zdrava, otrok in moja hči. Naj se zgodi božja volja in naj bo ta takšna, kot je moja,« je prav posrečeno dejala krčmarica.

»Naj vas Bog usliši,« sem se nasmehnila in obe sva šli po stopnicah dol v krčmo.

Sibile ni bilo tam, kjer sem jo pustila. Počakala sem nekaj minut, misleč, da jo je morda stisnilo na potrebo. Potem sem se začela spraševati, ali se je sama odpravila domov. No, pri Minki sem se res zadržala kar nekaj časa, saj mi je morala povedati vse o svojem možu, poroki, noči, ko jo je mož razdevičil, bolečini, krvi na rjuhi, sluzi, ki je prišla iz njega, in hudem smrčanju, ki jo je zbujalo ponoči in ji je šlo na živce. Pa vseeno bi me Sibila lahko počakala. Ozirala sem se naokoli in ugotovila, da tudi treh jezuitov ni bilo več. So se že odpravili na grad? Bi morala steči domov in povedati očetu? Minilo je več kot pol ure in Sibile ni bilo od nikoder. Verjetno je odšla domov, ker ni hotela več čakati, sem si mislila. Saj ji je moralo biti neprijetno, šestnajstletnemu dekletu, da sedi sama v krčmi, polni pohotnih in pijanih moških, ki so jo požirali z očmi in ji namenili bogve kakšne ostudne opazke. Ogrnila sem si plet in stopila iz krčme.

»Je Sibila že doma?« sem vprašala mamo, ko sem prišla domov.

»Ali ni s teboj?«

»Bila je. Spodaj v krčmi me je čakala, medtem ko sem pregledala Zevnikovo Minko. Ko sem prišla nazaj, je ni bilo več tam. Mislila sem, da je šla sama domov.«

»Pa menda je nisi pustila same tam? Nespametna punca, kot je, bi lahko zašla v težave,« je zagodrnjala mama in si gladila boleče sklepe na dlaneh.

»Dovolj je stara, da ve, kaj je prav in kaj ne,« se je oglasil oče, ki je sedel za mizo in gosje pero namakal v črnilnik ter na papir prepisoval besedilo iz Novega testamenta.

Stopila sem k njemu, mu položila roko na rame in se sklonila k njegovemu ušesu: »V krčmi sem videla vse tri jezuite.«

»Si kaj slišala, kam se odpravljajo?« je zašepetal oče.

»Ne, mi je pa Zevnikova povedala, da so jo spraševali, kako se pride na grad in ali spodnji kleti res pravimo Trubarska klet.«

»Seveda, to je pričakovati. Upajva, da se vse dobro izteče. Ko naju bo baron potreboval, bo poslal po naju,« je dejal oče in spet pomočil pero v črnilnik.

V hišo je vstopila Magda, ki je delala v hlevu. Ni vedela, kje je Sibila, ker je že od kosila ni videla.

»Upam, da se ji ni kaj zgodilo,« sem izdavila.

»Saj ni otrok,« me je potolažila Magda, »ni ti treba skrbeti zanjo, kot si skrbela za Marka. Pred nočjo bo gotovo prišla.«

Čakala sem do mraka, ko so se sunkovito odprla vhodna vrata in skoznje je stopil Jurij, ki je za seboj vlekel objokano Sibilo. Držal jo je za nadlaket in iz oči so mu švigale jezne strele.

»Tu jo imate!« je zakričal.

»Jurij, takoj stišaj glas!« je ukazal oče.

Jurij je pahnil Sibilo na sredo izbe in rekel: »Našel sem jo dol ob reki.«

»Kje?« sem nejeverno vprašala.

»Ob reki, pri Zevnikovi krčmi, v grmovju. Vso razcapano in slečeno.«

»Kaj pa si ti delal tam?« je vprašal oče.

»S fanti smo se skušali v lokostrelstvu. Tam blizu smo si izdelali tarče.«

»Kaj se ti je zgodilo, Sibila?« sem vprašala, prijela dekle za roko in ji namignila, naj sede. Po licih so ji polzele debele solze, životec, rokave in krilo pa je imela umazane od svežega blata.

»Nič takega,« je zajecljala, »dolgo sem te čakala, pa sem se odločila, da si grem pretegnit noge ob rečnem bregu.«

»Meni se zdi, da si se prej valjala po blatu, kot pa da si si pretegovala noge,« je zajedljivo rekel Jurij.

»Nisem vedela, da je tako blatno. Spodrsnilo mi je in sem padla. Gleženj me je bolel.«

»Si se poškodovala?« sem vprašala in si ogledovala Sibiline gležnje, ki so se mi zdeli taki kot vedno.

»Ne, zdaj me ne boli več. Žal mi je, če si me čakala, Greta. Nisem ti hotela povzročati skrbi,« se je opravičevala Sibila.

»No, samo, da je vse dobro,« je dejal oče in spet pomočil pero v črnilnik.

»Preobleci se. Jutri boš morala spet k reki, ampak tokrat s polnim škafom umazanega perila,« je dejala mama. Sibila je osramočeno pogledala v tla.

* * *

Dva dni sva z očetom čakala novice z gradu, pa ni bilo ničesar. V nedeljo pa je oče Jožef na prižnici vsem vaščanom oznanil, da so na trgu jezuiti, ki iščejo heretične ostanke.

»Če ima kdo od vas doma tekste protestantskih odpadnikov, ki so upajo zanikati našega presvetlega papeža, z besedami in dejanji skruniti naše cerkve, smešiti dobre pobožne ljudi in sveti Mariji, materi božji, odvzemati božansko mesto, ki ji pripada, naj hudičevo pisanje takoj prinese na trg, kjer ga bomo zažgali, da ogenj in veter odneseta heretične smeti. Če se je komu naselil hudič v duši in ga skuša ter koplje v njem dvom o edini pravi rimskokatoliški cerkvi, naj se takoj upre demonovi skušnjavi in prosi Marijo odpuščanja. Kajti v nasprotnem primeru mu ni rešitve, ko bo prišel pred svetega Petra, ki drži ključe nebeških vrat. Katerim med vami je Marija pomagala v težkih trenutkih? Boste rekli, da vam ni njeno svetlo lice dajalo uteho takrat, ko ste jo najbolj potrebovali? Sveta Marija je pot do Jezusa, Jezus pa je Božji sin in Bog. Dvomljivci, pokorite se za svoje grehe, pokorite se za grešne misli, ki so se vam plazile po glavah in vam zastrupljale dušo. Kajti ni je čistejše duše, kot je Marija, ki pri Bogu prosi za vas grešnike, da vas ne bi zadela božja jeza, ampak da bi vas objelo božje odpuščanje. Prosite za odpuščanje in molite goreče, kot še nikoli niste. Naj na naš trg pogleda božje oko in prežene tiste, ki zaničujejo najbolj sveto med svetim, sveto Marijo, papeža, ki v Rimu za nas moli in prosi za naše blagostanje, in vse dobre može, ki so svoje telo in dušo predali bogu.«

Pogledala sem proti očetu, ki je sedel na drugi strani cerkve. Nepremično je zrl v župnika in na obrazu mi ni trznila niti ena mišica. Čudila sem se, da je lahko tako mirno prenašal Jožefove besede, ki so grmele s prižnice in strašile vaščane, od katerih, to sem bila prepričana, ni imel nihče doma niti praznega lista papirja, kaj šele kakšne tiskane knjige ali rokopisa. Spomnila sem se na z vrvico zvezan rokopis Luke Skrbinška, ki je pisal o tako neverjetnih stvareh, kot je, da je prav, da se duhovniki poročajo in da človek za vez z Bogom ne potrebuje posrednikov v obliki papeža, škofov in župnikov.

Spredaj na drugi strani klopi sem zagledala tiste tri menihe iz komisije škofa Martina Brennerja, ki so prišli očistit naš trg. Zavzeto so gledali na prižnico in kimali. Zdaj sem si jih bolje ogledala. Dva sta bila starejša, tretji pa je bil precej mlajši od njiju. Imel je kratko pristrižene črne lase ter kratko brado in brke okoli ust. V življenju sem videla le tiste menihe, ki so romali skozi naš trg, zato se mi je zdel mlajši jezuit kar čeden za fratra. Tako kot starejša dva je srepeče strmel v očeta Jožefa, roke pa je, namesto da bi jih držal lepo sklenjene, stiskal v pesti. Kako je lahko božji služabnik tako srdit, da ga moti iščoč in raziskujoč človeški um?

Poleg mene je sedela Lada, z gibom glave nakazala na mlajšega jezuita in šepnila: »Tale ne bo odšel s trga, ne da bi kaj našel. Preveč je častihlepen, se mu vidi na obrazu. In zato bi znal pretakniti vsako ognjišče in vsakega vaščana stresti iz hlač. Bojim se, da bo na trgu res zagorel ogenj.«

Upajmo, da ne, sem rekla sama sebi. Upajmo, da ne.

* * *

Popoldne sem se odpravila na Markov grob. Sonce je toplo sijalo, zato sem se veselila tega, da bom lahko sedela ob gomili in me ne bo zeblo. Lahko mu bom povedala, kako upam, da bom čez dober mesec na trgu že ugledala Johanna na njegovem čudovitem Frideriku. Kaj pa Tomaž? Sem mu že povedala zanj? Zdrznila sem se, ko sem spoznala, da Marku niti z besedico še nisem omenila, da bom postala Mlinarjeva žena. V prsih me je topo zabolelo, ko sem pomislila, da bo poletja nekoč konec, da bo Johann spet odšel in da bo takrat nastopil čas, ko Tomaža ne bom več mogla odganjati od sebe. Ampak na to ne bom zdaj mislila. Raje bom razmišljala o vročem soncu, mrzli reki in dišeči travi, kjer bova ležala in se ljubila. Tako dolgo in tolikokrat, da se bova zlila eden v drugega. Od pričakovanja me je zaščemelo v trebuhu.

Prišla sem do Markovega groba, ko sem zaslišala klice onkraj pokopališkega zidu. Ozrla sem se in zagledala Magdo, ki je sopihajoč tekla ob zidu. Z eno roko si je pridržala krilo, da se ji ne bi zapletalo v noge, z drugo pa mi je krčevito mahala.

»Greta, pridi!« je vpila.

»Kaj je? Kaj se dogaja?« sem zavpila nazaj.

Magda je prisopihala do mene in se sklonila, da bi zajela sapo.

»Greta, pridi, nujno je. Baron je poslal svojega služabnika po očeta. Tistega čudnega Pankraca, tistega, veš, ki je brez jezika. Ta mu je nekaj kazal in grčal, oče pa mi je rekel, naj grem takoj pote. Da moraš na grad. Nekaj se dogaja. Ne vem, kaj. Oče je s Pankracem takoj odšel.«

»In ne veš nič, kaj bi lahko bilo?« sem vprašala, čeprav sem dobro vedela, da mora biti nekaj v zvezi s knjigami, skritimi v vinskih sodih.

Magda je še enkrat vdihnila: »Ne, meni ni nič povedal. Mi je pa naročil, da moraš do gradu po nekem podzemnem rovu. Ne vem, kaj bi to bilo. Ali ti veš za kak podzemni rov?«

Prijela sem Magdo za roko in jo povlekla za seboj.

»Au. Kam me zdaj vlečeš?«

»Greva do gradu. Če je oče rekel, da se mudi, potem ne smeva izgubljati časa.«

»Ampak o kakšnem podzemnem rovu je govoril?«

»Ti bom po poti vse povedala. Zdaj teci domov in vzemi svečo. To bova v rovu potrebovali.«

»Kaj?«

»Ne sprašuj in naredi, kot sem ti velela. Pridi takoj nazaj s svečo. Ne obiraj se in ne govori z nikomer.«

»Moram spet teči do doma?«

»Teči moraš, seveda, saj imaš mlade noge.«

Magda se je namrdnila, vendar ni ničesar več rekla. Obrnila se je, privzdignila krilo in jo ucvrla proti domu.

Srečali sva se ob robu gozda, ki je z vzhodne strani poraščal grajsko vzpetino.

»Tu imaš svečo. Sem pazila, da je gorela.«

»Hvala, Majda. Pojdi za menoj.«

Šla sem proti skalnati reži, skozi katero sva z očetom izstopila iz rova tisto noč, ko smo skrivali knjige. Nekaj časa sem jo iskala, ker je bila dobro zakrita za razraščenimi iglastimi vejami, ki so jo pokrivale. Odmaknila sem veje in zagledali sva podolgovato luknjo, ki je bila dovolj visoka in široka, da se je skoznjo zrinil odrasel človek.

»Kaj je to?« je bila presenečena Majda.

»To je vhod v skrivni podzemni rov. Po njem se pride do grajske kleti in nato še naprej do gradu. Ko sva bila z očetom pri baronu Inocencu, nama jo je pokazal.«

Vstopila sem v rov in pred seboj držala svečo, Magda je šla za menoj.

»Menda so ga izkopali prvi lastniki gradu, da so lahko ušli zavojevalcem, ki so oblegali grad in prebili obzidje.«

»Neverjetno,« se je čudila Magda in gledala okoli sebe, ko sva se znašli v jami, ki je bila tu, tako je rekel oče, že stoletja, ljudje pa so jo s krampi še razširili in nato v globino vzpetine skopali rov.

»Pa res nihče ne ve za to?«

»Mislim, da razen barona, Pankraca in naju z očetom, zdaj pa še tebe, nihče. In tudi ti ne boš nikomur povedala. Valentin Weber je odkril vhod v rov v grajski kašči.«

Magda se je toliko ozirala naokoli in se čudila, da sem jo morala priganjati naprej. Jama se je kmalu zožila v rov, po katerem sva lahko hodili samo druga za drugo.

»Strašljivo je tu notri,« je zajavkala Magda za menoj.

»Potrpi. Nič se nama ne more zgoditi. Saj bova kmalu tam.«

Hoja navzgor po podzemnem hodniku ni bila tako preprosta kot hoja navzdol. Pa tudi tako hitri nisva bili, kot sem upala. Da se rov ne bi prehitro preveč vzpenjal, sva morali narediti nekaj ovinkov po serpentinah.

»Zraka mi bo zmanjkalo,« je rekla Magda in se ustavila. Bilo je zadušljivo in vedno močnejši vonj po zemlji je dajal strašljiv občutek utesnjenosti.

Ustavila sem se na mestu, kjer sem upala, da bom našla vratca v stropu, ki vodijo v grajsko klet. Zaman sem tipala po stropu, zato sva šli še nekaj korakov naprej.

»Psst,« sem se ustavila in Magdi pokrila usta. Nad seboj sva slišali zamolkle glasove in topotanje škornjev. Besed ljudi nad nama nisem mogla razločiti.

»Kaj se dogaja?« je skoraj na robu joka zašepetala Magda.

»Mislim, da sva pod kletjo. Zgoraj nekdo govori in hodi, saj slišiš. Zato bodiva tiho, da naju ne odkrijejo.«

»Saj si rekla, da nihče ne ve za ta rov.«

»Že res, ampak če bodo zdaj premikali sode, ki so shranjeni tu nad nama, lahko odkrijejo tudi vhod v podzemlje.«

Stali sva ena za drugo in napeto poslušali. Glasovi, ki sva jih slišali, so bili nizki in globoki, nato ropotajoči in nato še visoki in hreščeči.

»Kot da bi nekaj vlekli po tleh,« je šepnila Magda.

Zdrznila sem se, kot bi ne nekdo po hrbtu polil z mrzlo vodo. Mar vlečejo sode iz kleti? So odkrili naše skrivališče? Ne, to ni mogoče. Če so preizkušali sode, je iz njih teklo vino, ostali pa naj bi bili prazni. Baron jim je gotovo tako povedal. Da bi vedeli, da so v njih zložene prepovedane knjige, bi morali sodom izbiti pokrove.

Sveča, ki sem jo imela v roki, je ugasnila. Ostali sva tiho v temi, ki je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal. Za seboj sem poiskala Magdino dlan in jo stisnila. Čakali sva, da je hreščeč in na trenutke piskajoč zvok potihnil. Nato se je slišalo še ropotanje škornjev in pridušeno cviljenje težkih lesenih vrat. Ko je vse potihnilo, sva čakali še nekaj minut.

Na stropu nad sabo sem zatipala kovinski obroč in potegnila. Vratca so se odprla in skozi luknjo je posijala šibka svetloba.

»Pomagaj mi, da splezam ven,« sem rekla Magdi, ki je prepletla prste na dlaneh, da sem nanje lahko položila stopalo in splezala ven. Potem sem v klet potegnila še Magdo. Z grozo sem ugotovila, da v kleti ni več treh vinskih sodov. Ravno tistih treh, v katere sem pred več kot mesecem dni skrbno zložila vse baronove knjige, ki sta jih z očetom izbrala v knjižnici.

Magdi sem namignila, naj bo tiho in naj gre za menoj. Splazili sva se mimo lesenih klopi in miz do stopnic, ki so vodile v majhno kamro, kjer sva čas preživljala z Johannom. Potem sem odpahnila vrata v kapelo. Magda je bila, tako kot jaz, ko sem bila prvič tukaj, očarana nad čudovito kapelo z dvema oknoma, ki sta skozi rumenkasta stekla v prostor spuščali svetlobo. Stene in strop so bili poslikani s freskami angelov in svetnikov, nasproti vhoda pa je bil, tako, kot sem se spominjala, naslikan velik križ z mrtvim Jezusom.

»Je to grajska kapela?« je vprašala in njen glas je odmeval po kapeli.

»Psst, to je kapela, ki je bila najprej katoliška in takrat so jo poslikali s freskami. Potem je bila protestantska, zdaj je spet katoliška.«

»Baron ima tukaj maše?«

»V gradu je še ena kapela, dosti manjša. Mislim, da grajski zdaj tam mašujejo.«

Upala sem, da so okovana hrastova vrata na nasprotni strani odprta. Potegnila sem in z Magdo sva stopili na majhen lesen mostiček, ki je kamnito stavbo povezoval z bregom, v katerega je bila vkopana. Prečkali sva jarek in zavili na levo, okoli hiše in nato po kamnitih stopnicah dol do manjšega dvorišča pred spodnjim vhodom, ki je bil zavarovan z nizkim kamnitim obzidjem.

Na dvorišču sva zagledali očeta, ki je zaprepadeno gledal, kako trije v črne kute oblečeni menihi valijo še zadnji sod na sredo dvorišča. Tam sta že stala druga dva z razbitima zgornjima pokrovoma. Ob očetovi strani je stal baron Inocenc Moscon, ki se je z roko, na kateri sta mu manjkala dva prsta, opiral na očetovo ramo. Njegov obraz je bil pepelnato siv, iz oči pa sta mu sevala strah in bolečina. Oče je stal trdno, kot bi bil vkopan v zemljo, in nepremično spremljal menihe, ki so prevalili sod in s težko macolo razbili pokov. Ko se je les vdal, je baron zaječal in si z drugo roko pokril oči.

Menih s trikotno črno kapo, brat Janez, kot mi je povedala krčmarica Zevnikova, je segel v sod in iz njega vzel prvo knjigo. Ogledoval si jo je z vseh strani, kot da bi se ne mogel odločiti, kam bi jo vtaknil.

»Torej, gospod baron, skrivate tudi napotke o zeliščarstvu?« je zarenčal v nemščini.

Baron Inocenc se je zravnal: »Ne vem, kaj vse iščete, psi prekleti.«

»Molčite, nesrečnik, da vas ne zadene še hujša božja jeza od te, ki jo boste izkusili!« je zavpil menih, medtem pa se je izpod platnic izmuznil šop listov in padel na tla. Mladi menih, ki je stal zadaj, je takoj skočil, zadevo pobral in jo podal staremu jezuitu. Ta je vzel z vrvico povezane liste, in ko je prebral par besed, je zabolščal tako, da so mu oči skoraj izstopile iz jamic.

»Luka Skrbinšek? Kdo je ta podgana, ki si upa pisati take svinjarije?«

»Ne vem,« je odgovoril baron.

»Kje ste dobili to hudičevo pisanje?«

»Dobil sem od tu in tam.«

»Še enkrat vas vprašam. Kje ste dobili rokopis? Nisem tako neumen, da bi verjel, da ste ga pobrali na tleh.«

»Mislite, da vam bom res povedal?«

»Tako torej,« je zagolčal brat Janez, »tukaj v tej luknji, ki ji pravite Lichtenwald, je pravo leglo luterancev, heretikov, zločincev, hudičevih pastirjev, ki si drznejo zoperstavljanja sveti materi Cerkvi. Bog je pravičen, zato bo vsem, ki si drznejo govoriti zoper papeža in blatiti cerkvene dogme, namenil hudo kazen.«

Magda in jaz sva se stisnili k zidu, da naju oni na dvorišču ne bi videli.

»Kaj govorijo?« me je šepetaje vprašala Magda, ki ni razumela nemško.

»Nič dobrega,« sem ji rekla in jo še bolj potisnila k zidu.

Oče je poskušal delovati mirno, čeprav sem dobro vedela, da mu srce v prsih razbija kot noro.

»Kaj boste storili?« je vprašal meniha s kapo.

Brat Janez se je zarežal in pri tem široko odprl usta, da se je pokazalo polno škrbin: »Kaj mislite, se bo zgodilo? To, kar se zgodi z vsemi hudičevimi pisarijami. Vse tri sode bomo zažgali.«

»Ampak ali je res treba uničiti vse knjige v njih? Nekatere od njih so dovoljene.«

»Bog je svoje že povedal. Vse, kar je v teh sodih, se bo spremenilo v pepel.«

»Pa vendar mora biti način, da ohranimo vsaj tisto, kar sveta mati Cerkev ni prepovedala. Napotke o zeliščarstvu, morda,« je poskušal oče.

»Kdo ste vi, kmet, da boste meni pametovali, kaj bo šlo v nič in kaj ne! Kaj pa vam pomenijo knjige, saj ne znate brati.«

Oče je preslišal žalitev in je še naprej prosil: »Gospod, zanamci nam ne bodo odpustili, da smo vrgli v ogenj znanje, ki ga tudi Cerkev dovoljuje in spoštuje.«

»Kako si drznete dvomiti o božji volji?«

»Nikoli si ne bi drznil dvomiti o božji volji,« se ni dal oče, »če je Bog dal ljudem um, da z njim razmišljajo, in če je človek božje bitje, torej je božji tudi njegov um, zato ne more biti nič bogokletnega, če človek napiše to, kar misli.«

Stari frater je od presenečenja odprl usta in nekaj jecljal, nato pa rekel: »Bog je že dal človeku um, hudič pa je tega človeka spridil. Le Bog je tisti, ki določa, kaj ljudje mislijo, in to jim pove po prelatih in duhovnikih.«

»Pa vendarle,« se je spet oglasil oče.

»Nehajte, kmet,« ga je grobo prekinil menih, «da ne bomo še vas vrgli na grmado skupaj s sodi. Kakšen hudič vas je obsedel, da besedičite z menoj. Kdo sploh ste?«

Oče je povesil glavo: »Samo preprost podložnik, gospod, samo preprost podložnik.«

Baron Inocenc je očeta potrepljal po rami in mu nekaj zašepetal na uho.

Postalo me je strah in upala sem, da se oče ne bo več upiral. Bratu Janezu so iz oči švigale strele in od jeze se je ves tresel. Še enkrat je polistal po nesrečnem rokopisu.

»Luka Skrbinšek,« je zaničljivo prhnil, »prekleta golazen protestantska.« Vrgel je liste na tla in začel tacati po njih, kot bi jih hotel zakopati v zemljo.

»Tu imaš, pes,« je govoril med tem, ko je skakal po listih, »še zemlja te noče, govnač.« Mladi menih je prijel skakajočega fratra za nadlaket, ta pa se je medtem zavedel, kako smešna je njegova predstava, saj se je odhrkal in skoraj slovesno nadaljeval: »Vse, kar je v sodih, bomo skurili. Taka so navodila njegove ekscelence, škofa Marina Brennerja. Sežig se bo zgodil takoj. Brat Matej, prosim, da zapišete, da smo danes, v velem travnju, na gospodov dan, leta gospodovega 1635, na dvorišču kleti, ki ji pravijo tudi Trubarska klet, v Lichtenwaldu, sežgali tri vinske sode heretičnih tekstov, last plemiča, barona Inocenca Moscona.«

»Bog vas bo kaznoval za to,« je rekel baron.

»Pazite na jezik,« se je obregnil brat Janez, »sicer je ne bodo skupili le vaši vinski sodi, ampak bom dal zrušiti celo klet, ki kar smrdi po luteranskih podganah.«

Baron je stopi korak nazaj, kot da bi se bal, da ga bodo zadele božje strele iz menihovih oči.

»Prinesite bakle!« je zavpil stari menih.

Oče je bil bled kot stena, ko je mladi menih Matej začel netiti ogenj.

»Gospod, ali nam res ne bi dali časa, da izberemo,« je začel oče.

»Utihnite, tlačan. Preveč ste že povedali. Gotovo ste imeli prste vmes pri vsem tem, ker se gospod baron tako opira na vas. Navodila so navodila. In navodila so prišla od Boga. Tako jaz rečem in tako bo.«

Mlajši menih je bratu Janezu, ki se mu je po bradi pocedila slina od pričakovanja, podal gorečo baklo.

Stari jezuit je baklo podržal ob najbližjem sodu, ki se je hitro vnel. Baron si je pokrival oči, ustnice pa so mu trepetale, medtem ko je oče nepremično gledal, kako je ogenj z lesa preskočil na papirnato vsebino in jo začel goltati. Prasketalo je in na koncu ognjenih zubljev se je proti oblakom začel dvigati vedno bolj gost dim. Zdelo se mi je, da je baron zahlipal kot majhen otrok in naenkrat mu je spodrezalo noge, da je padel na kolena.

»Oče naš, ki si v nebesih, naj se zgodi tvoja volja in naj se hudičeve knjige v teh sodih spremenijo v prah, iz katerih nikoli več ne bo vzniknila brezbožna beseda. O Bog vsemogočni, naloži tem grešnikom pokoro, da ne bodo nikoli več zbirali besedil, ki so tebi in celi rimskokatoliški cerkvi s papežem na čelu v največjo sramoto!« je vpil brat Janez, ko je užival v prasketanju in iskrah, ki so letele vsepovsod. Les in papir sta se z lahkoto vdajala pod ognjenimi plameni, ki so se hitro lotili še drugega in tretjega soda. Vse bogastvo, ki je bilo skrito v njih, je izginjalo.

»Zakaj so zažgali sode?« je vprašala Magda.

Obrnila sem se k njej: »Zato ker so v njih knjige. V knjigah pa je zapisana resnica, za katero cerkev ne želi, da jo ljudje spoznajo. Samo zato.«

Stari menih je začel žebrati latinske molitve in se obračati proti nebu, kot bi pričakoval, da bo Bog nadenj poslal samega nadangela Gabrijela, ker je tako goreče opravljal božje delo in izpolnjeval božjo voljo. Druga dva sta s palicami drezala v goreče sode, ogenj pa se je širil in v zrak spuščal gost temen dim. Baron je bil še vedno na kolenih, obraz je zakopal v dlani, oče pa je samo nemo strmel v prizor na dvorišču. Trudili smo se, da bi zaščitili te knjige, da bi jih ohranili, da bi jih skrili pred požigalci, da bi jih lahko nekoč spet odnesli v baronovo knjižnico in jih zložili na police. Tja, kamor spadajo. Zdaj pa so se spreminjale v pepel. Toliko časa so nastajale, toliko ur, dni in mesecev, toliko truda so vanje vložili pisci, da bi svoje misli in znanje lahko delili z drugimi, zdaj pa je bilo vse to v nekaj minutah zdrobljeno in požgano. Vse je šlo v nič. Kakšna škoda. Kakšna neznanska škoda. Bog, ki zahteva, da se požigajo knjige, ne more biti dober bog. Tak bog ne more biti ena sama ljubezen.

Čutila sem očetovo bolečino, čeprav je ni pokazal. Ko so gorele knjige, se je v žalosti topilo tudi njegovo srce. Od kod bo zdaj prejemal znanje, ki si ga tako zelo želi? Moj oče, ki je knjige čuval kot svetinje in jih skrival pod slamnjačo.

Saj res, mi je zdaj šinilo v glavo. Kaj pa knjige, ki jih imamo doma? Res jih ni veliko, je pa Trubarjev Abecednik, nemški prevod Biblije, Pesem o Nibelungih in nekaj drugih. Kaj če gredo trije piromanski jezuiti še k nam domov?

»Pohitiva,« sem rekla Magdi.

»Kam?«

»Greva domov, hitro.«

»Zakaj?«

»Ne sprašuj. Zdaj morava pohiteti.«

Do trga sva pritekli po prodnati poti, ki je vodila od grajske kleti naravnost navzdol do cerkve. Stekli sva mimo vodnjaka in po poti med hišami do doma. Na pragu je stal Jurij.

»Kaj se dogaja gor na gradu? Ali kurijo?« je vprašal.

»Požgali so baronove sode,« je izdavila Magda.

»Vse?«

»Ne, samo tri.«

»No, saj jih ima še dovolj. Zakaj pa so jih požgali?«

Magdo sem potegnila v izbo, še preden je lahko odgovorila.

Postavila sem se prednjo in rekla: »Nikomur ne govori, kaj si videla. Ne, dokler ti oče ne dovoli, prav? Niti mami, Juriju ali Sibili.«

»Neži lahko pišem?«

Malo se pomislila: »Ne, tudi Neži ničesar ne omenjaj.«

Šla sem v sosednjo kamro, kjer je bila očetova in mamina postelja. Dvignila sem očetovo slamnjačo in tam so bile, Trubarjev Abecednik, nemška Biblija, Bohoričeve Zimske urice in nek bogato okrašen rokopis z naslovom v latinščini. Pod svojo slamnjačo sem imela Siegfriedovo in Kriemhildino pripoved. Vse knjige sem si naložila v naročje in šla v hlev. Tam sem jih odložila v kot in pokrila s kopico sena, ki je bilo pripravljeno, da se razdeli obema kravama in kobili. Rika me je začudeno gledala, hrzala in nemirno vohala po zraku.

»Rika, pazi, da se jim kaj ne zgodi,« sem naročila kobili in na kup sena vrgla še naročje slame.

* * *

Rika me je vprašujoče pogledala in zastrigla z ušesi. Objela sem jo okoli močnega vratu in zakopala obraz v njeno dlako. Še vedno sem imela pred očmi očeta in njegov trpki izraz, ko je gledal, kako se ogenj vedno bolj širi, golta papirnate bisere iz baronove knjižnice ter v zrak pljuva dim in iskre. Še vedno sem pred seboj videla zadovoljstvo starega jezuita Janeza, ki je skorajda mejilo na telesni užitek, ko se je naslajal nad baronovo in očetovo bolečino.

V hlev je vstopila Sibila s čebrom v rokah, Rika pa je veselo zahrzala.

»Greta, tukaj si. Si videla, kako se kadi gor pri gradu?« je vprašala in bila pri tem prav prešerne volje.

»Videla, saj sem bila tam.«

»Ali je baron zakuril? Saj še ni kresna noč.«

»Baron ni nič zakuril. Tisti trije menihi, ki sva jih videli v krčmi, ko sem šla pogledat Zevnikovo Minko, so iz grajske kleti privlekli ven sode, v katere smo skrili baronove knjige.«

Sibila je široko odprla oči in usta.

»In ko so videli, kaj je v njih, so jih zažgali,« sem nadaljevala, »trudili smo se, da smo jih dobro skrili. Oče in baron sta skrušena. Ko bi slišala, kako ju je tisti stari bedak zmerjal.«

Spet sem zakopala obraz v Rikino dlako: »Ne morem verjeti, da so vedeli, kam morajo pogledati. Le kako so vedeli? So tudi v drugih mestih in trgih požigali vinske sode?«

Sibili je čeber padel na tla. Glasno je zaropotalo, da je Rika odskočila, kravi pa sta naenkrat obrnili glavi. Dekle se je sesedlo.

»Kaj je s teboj, Sibila?«

»Jaz sem kriva,« je zašepetala.

Mislila sem, da ne slišim dobro: »Kaj govoriš?«

»Jaz sem kriva, da so našli knjige v sodih.«

»Ne bodi neumna.«

Sibila je dvignila pogled. Oči je imela rdeče, ustnice pa so se ji rahlo zatresle.

»Jaz sem povedala, kje so skrite knjige.«

»Kaj?« sem zavpila, se sklonila k njej in jo močno stresla za ramena: »Kako? Komu si povedala?«

Sibila si je z dlanmi pokrila oči in začela hlipati.

»Govori,« sem ji ukazala. »Komu si povedala?«

»Tistemu mlademu menihu.«

Od presenečenja me je skoraj zaneslo. Sibila je začela glasno jokati, da ji je stresalo telo.

»Kdaj pa si ti govorila z njim?«

Pogledala me je skozi prste in hlipajoče rekla: »Včeraj.«

»Govori!« sem ji ukazala.

»Včeraj, ko sem bila pri reki in sem prala perilo. Tam sva se srečala.«

»In ti si mu kar povedala?«

»Ne, ni bilo tako.«

»Kako pa je bilo?«

Sibila je utihnila in spet začela jokati.

»Kako je bilo?« sem nestrpno vprašala.

»Tisti dan, ko sva šli v krčmo zaradi Zevnikove Minke,« je začela, »sem te čakala spodaj. Dolgo te ni bilo nazaj in takrat sva se začela spogledovati.«

»Spogledovala si se z menihom?« sem rekla s studom.

»Saj si ga sama videla. Mlad je in lep in on je začel. Nisem mogla umakniti pogleda, tako sladko je gledal vame.«

Predstavljala sem si rdečelaso Sibilo, kako sedi na leseni klopi v krčmi in pogleduje proti menihiču s pristriženo bradico, ki postaja vse bolj trd v hlačah.

»Čez nekaj časa, ko sva se tako gledala, je vstal, šel mimo klopi, kjer sem sedela, in mi namignil, naj mu sledim,« je govorila, »šla sem za njim proti reki.«

»Zato te ni bilo več na klopi, ko sem prišla dol? Zato te toliko časa ni bilo domov?«

Sibila je narahlo prikimala: »Pri reki me je poljubil.«

»Kaj te je?«

»Poljubil me je,« je hlipala Sibila, »rekel mi je, da sem najlepše dekle, kar jih je videl. Da imam ogenj v laseh in očeh, da imam ogenj v srcu in duši.«

»In ti si mu vse verjela?«

»Oprosti, Greta, nisem se mogla upreti.«

»Kaj sta potem počela?«

»Potem sva se,« je začela Sibila, jaz pa sem jo grobo ustavila.

»Sta se mečkala? Seveda sta se. Zato pa si prišla vsa blatna domov.«

»Me obtožuješ, ker si tudi jaz želim, da me ima nekdo rad. Me obtožuješ, da sem bila z moškim, ki me je videl kot poželjivo žensko?«

Nekoliko sem se pomirila: »Ne, ne obtožujem te zato. Bog mi je priča, da ne. Kako sta prišla do tega, da si mu povedala, kje baron skriva protestantske knjige?«

»Včeraj, ko sem prala perilo,« je dejala Sibila, »prišel je in me objel. Nisem se upirala. Nisem se mogla upirati.«

Kot bi v nekih drugih trenutkih poslušala sebe, sem pomislila. Kako bi lahko jaz kar koli očitala Sibili, ko sem storila enako. Tudi do mene je prišel Johann in se mu nisem prav nič upirala. Ker se mu nisem mogla upirati.

»Sramujem se. Grozno se sramujem. Tako sem si želela njegove toplote in besed, da sem mu povedala, ko me je vprašal, ali ima baron na gradu heretične knjige. Povedala sem mu, da jih je skril v vinske sode, da jih ne bi našla neka komisija. Sanjalo se mi ni, da bi bil on lahko ta komisija.«

»Kako vendar? Saj si vedela, da je menih?«

»Ime mu je Matej.«

»Briga me, kako mu je ime. Ker si izdala skrivnost, je šel naš trud v ogenj. Knjige, ki jih je baron dolgo in skrbno zbiral ter hranil, so šle v pepel. Sploh veš, kaj si naredila?«

»Oprosti,« je zajecljala Sibila.

»Tudi če ti odpustim, tudi če ti vsi, ki so zaradi tega prizadeti, odpustijo, to ne bo prineslo knjig nazaj.«

Čepeli sva druga ob drugi, Sibila je še vedno hlipala, jaz pa sem jo še vedno trdno držala za ramena.

»In, kaj ti je obljubil tvoj menih za to, da si mu izdala skrivnost?«

»Ničesar mi ni obljubil.«

»Torej si izdajala za nič?«

»Izdajala sem za ljubezen.«

»Torej ti veš, kaj je ljubezen? Zaboga, Sibila, obljubila si mi, da ne boš nikoli nikomur povedala. Prisegla si na življenje svojih staršev. Kaj pa to?«

Sibila se je zravnala in povzdignila glas: »Misliš, da mi je res toliko mar za življenje mojih staršev? Oče je bil pijan, odkar vem zase, in ko sem dosegla osmo leto, me je začel posiljevati. Mama je vedela, seveda je vedela, pa je vsako noč, ko se je stari spravil name, zatisnila oči. Če sem prisegla na njihovo življenje, potem mi ni žal, da sem prisego prelomila.«

Moja roka je kar sama od sebe zamahnila in krepko udarila Sibilo po licu. Odneslo jo je na stran, nato pa si je v grozi pokrila lice.

»Oprosti, Greta, nisem tako mislila. Oprosti.«

»Tudi če ti ni mar za svoje starše, bi ti moralo biti mar za nas. Vzeli smo te pod streho, te hranili in oblekli. Tako si nam poplačala. Kako naj grem pred očeta in mu povem, kdo je kriv, da so se knjige, ki jih ima tako zelo rad, spremenile v prah?«

»Ne povej mu, prosim. Ne povej mu.«

»On ti ne bo ničesar naredil. Preveč razgledan in mil človek je. Jaz pa bi te najraje spodila nazaj na Log, kamor spadaš.«

»Nisem hotela tega, res ne. Nisem vedela, da bo Matej povedal staremu menihu in da bodo sežgali knjige.«

»Pa bi morala vedeti,« sem ji zabrusila.

Rika je ves čas vprašujoče gledala v naju in prhnila vsakič, ko sva povzdignili glas. S krila sem stresla seno, ki se je nanjo prijelo, medtem ko sem vanj zakopala tistih nekaj knjig, ki sva jih z očetom skrivala pod slamnjačo. Še enkrat sem pogledala na kup, ali so dobro skrite. Da ne pride Sibili na misel, da bi jih izkopala in kar sama odnesla tistim trem hudobnežem. Ošinila sem jo s pogledom, ko je sedela na tleh kot kup nesreče in točila bridke solze. Kar naj jo skrbi, ali bom povedala očetu. Kar naj jo skrbi, ali bo morala stran od našega ognjišča. Zaradi mene lahko kar odide s svojim Matejem.

Spomnila sem se besed Margarete Radeške, ko je v Marinini šiviljski delavnici vpila, da bo ženska z rdečimi lasmi prinesla na trg nesrečo. Da bomo imeli zaradi nje na trgu ogenj, ker ne bo molčala takrat, ko bi morala. Margareta je imela prav. Sibila je res prinesla nesrečo.

* * *

Na trgu so se zbirali ljudje, ki so gledali gor na grad, od koder se je kadilo, zrak pa je v dolino prinašal vonj po zažganem. Nekaj žensk je molilo, večina pa je samo začudeno strmela v hrib. Trije otroci so poskušali loviti iskre, ki so bile predaleč, da bi padle na trg.

»Se je baronu kaj zažgalo tam zgoraj?« je vprašala Marina, ko sva se srečali.

»So že prišli, sem vam rekla,« se je vmešala mesarjeva žena Marija, »uporniki so prišli in zdaj zažigajo vse, kar jim pride pod roke. Kmalu bomo videli barona teči proti trgu.«

»Neumnost,« je rekla Tkalčeva Ana, »če bi prišli uporniki, bi gotovo prej na trgu novačili naše može. In mi bi o tem prej kaj slišali.«

»Videl sem one tri menihe, ki so šli pred nekaj urami na grad,« se je zdaj oglasil trški pek Velimir.

»Nič dobrega se ne dogaja. Meni so bili sumljivi že od začetka. Niso hoteli prenočiti pri meni v župnišču. Mar ni to čudno?« je govorila Karla, sestra očeta Jožefa, ki je kot ponavadi stala razkoračeno z debelimi rokami, uprtimi v boke.

»Misliš, da so oni krivi, da se gor kuri?« jo je vprašala Ana.

»Jezuiti ne prinašajo nič dobrega.«

»Pa da to pride od tebe, Karla,« se je nasmejala Marina.

»Seveda, od mene. Jožef mi je rekel, da z jezuiti pride tudi inkvizicija. Družba Jezusova ni prav nič Jezusova, če žene ljudi na grmade.«

»Saj menda niso koga zažgali.«

»Pri njih se nikoli ne ve,« je siknila Karla, »je Margareta še tukaj?«

»Ne bodi no smešna. Margareto sem videla pred nekaj minutami pri vodnjaku,« je rekla Marina.

»Treba jih bo spraviti s trga,« je brundala Karla, »najprej so bili dominikanci, zdaj pa jezuiti. In vsi pravijo, da opravljajo božje delo. V tem, da skuriš človeka, ni nič božjega.«

»To so bile čarovnice, Karla,« ji je razložila Marina, »ker so s svojimi čarovnijami povzročale viharje in točo. Saj so izprašali priče.«

Karla jo je srepeče pogledala: »Tudi ti bi priznala, če bi te dali na natezalnico.«

»Jih mučijo?«

»Še nobena ni šla na grmado brez zlomljenih kosti in duše.«

Z gradu smo videli prihajati barona, očeta in vse tri menihe. Prva dva sta hodila sključeno, drugi trije pa zmagoslavno. Ljudje so utihnili in čakali, kaj se bo zgodilo.

Stari menih, ki se je praskal po ušivi glavi pod svojo črno trikotno kapo, je stopil na sredo trga: »Pojdite domov, ljudje. Predstava je končana. Pod vinsko kletjo smo zakurili tri sode, polne heretičnih knjig. Lichtenwald je zdaj čist, zato se priporočite Bogu in prosite odpuščanja.«

Ko je šel oče mimo mene, sem ga prijela za roko. Njegove oči so bile polne žalosti.

»Zaman je bilo, Greta. Vse je bilo zaman. Mar bi pustili knjige tam, kjer so bile.«

»Ne ženi si toliko k srcu, oče. Saj bo baron dobil druge,« sem ga poskušala potolažiti.

»Vedeli so, kje iskati,« je zašepetal, »pa sem mislil, da se je baron dobro spomnil. Nič jim ni bilo treba stikati po gradu ali po kleti. Takoj so vedeli, kam smo jih skrili.«

Hotela sem očetu povedati, ampak mi jezik ni dal. Morda drugič. Za danes je bilo dovolj trpljenja, sem si mislila. Če bi oče izvedel, da sem povedala Sibili, ona pa je vse izdala mlajšemu menihu, bi ga to le še bolj potrlo. Ne samo Sibila, tudi jaz sem izdala njegovo zaupanje. Tudi jaz sem bila kriva, da se je naš načrt izjalovil. Morala bi vedeti. Jaz bi morala vedeti.

Poleg mene je stala Lada, ki je lase, tako kot vedno, skrivala pod ruto, skrbno zavito okoli vratu.

»Saj sem ti rekla, da ta mladi menih ne bo odšel s trga, ne da bi izpolnil božjo voljo. Našli so, kar so iskali,« mi je šepnila.

»Tudi muslimani naj bi uničevali knjige, ki niso bile v skladu s Koranom,« je povedala. »Dokončno naj bi uničili eno veliko knjižnico na robu afriške puščave, ampak ne verjamem, da je to res. Ibrahim mi je povedal, da so Arabci veliko prevajali dela starih Grkov, ki so se ravno zaradi teh prevodov ohranila.«

»Ampak zdaj jih ni več,« sem zaječala.

»O, seveda so,« se mi je nasmehnila Lada, »en ogenj pa res ne bo uničil pisane besede. Knjige se zdaj tiskajo, ni jih treba več prepisovati. Tiskana beseda pa doseže veliko ljudi. Cerkev se bo slej ko prej morala vdati. Na našem trgu je dobila boj, vojno pa bo izgubila. Njen vpliv nikoli več ne bo tak, kakršen je bil. Ko bo vojne konec, bo svet drugačen, boš videla.«





XII.


ZAČETEK JUNIJA 1635

Očetu nisem povedala, da je Sibila izdala najino skrivnost jezuitom. Vsaj pol krivde sem nosila sama, saj sem jaz izdala njegovo zaupanje. Oče je hodil naokoli potrt in nič ga ni moglo potolažiti. Odmikala sem se, in če nisem imela dela pri Suzani, sem spet z Riko hodila na ježo. Moj odnos s Sibilo se je ohladil in kljub njenim prosečim očem sem ostajala hladna in nedostopna. Ob večerih sem sedela z očetom pri ognjišču, ko je listal po knjigah, ki so nam ostale.

»Oče, misliš, da bi jezuiti res še koga vrgli na grmado?«

»Misliš, poleg knjig?« me je vprašal oče.

»Na trgu je Karla govorila o tem, da menihi ženejo ljudi na grmade. Vem, da so to počeli s čarovnicami v Ratschachu. Ampak tam niso bili menihi tisti, ki so jih obsodili.«

»Ne morem verjeti, da ljudje res verjamejo v te čarovniške neumnosti,« je potožil oče.

Pazljivo je obrnil stran v nemški Bibliji in pogladil papir. Ogenj v ognjišču je prasketal in oče se je odmaknil stran, kot bi se bal, da bo ognjišče pogoltnilo knjigo, ki jo je imel na kolenih.

»Sem ti že povedal zgodbo o Janu Husu?«

»Ne še. Kdo je bil to?«

Oče je začel pripovedovati: »Jan Hus je živel pred dvesto leti na Češkem. Bil je učen teolog, ki je rad preveč razmišljal. Nekoč so mu pod roke prišli spisi nekega Angleža, v katerih je pisalo, da bi moralo krščanstvo v celoti temeljiti na Svetem pismu, ne pa na učenju papežev in duhovnikov. Njegove ideje so dale zagon luteranstvu, ki se je razmahnilo šele več kot petdeset let po njegovi smrti.«

»Potem Nemec Luter ni bil prvi reformator?«

»Ni bil prvi in tudi ni bil edini v svojem času. Ideje, ki jih je prevzel v svoj nauk, so bile dejansko izpeljane iz učenja Jana Husa in tistega Angleža. Če si vsaj malo polistala po rokopisu Luke Skrbinška, po katerem je stari jezuit tako besno skakal, potem veš, o čem govorim.« Pokimala sem.

Oče je nadaljeval: »Hus je bil ogorčen nad sprijenostjo katoliške cerkve in se ni hotel odpovedati svojemu učenju, zato je bil razglašen za krivoverca in izobčen. Podpiral pa ga je češki kralj, podobno kot je kasneje Lutra podpiral saški knez. Hus je papeža, ki je prodajal odpustke, razglasil za antikrista, zato so ga poklicali na cerkveni koncil, kjer so mu sodili. Pokončni teolog se ni hotel odpovedati svojim naukom in je od tožnikov zahteval, naj s Svetim pismom dokažejo njegove napake. Hus je bil že vnaprej obsojen, zato so njegove spise zažgali, njega pa predali posvetnim oblastem, ki so ga obsodile na smrt. Jan Hus je pokončno umrl, sežgan na grmadi, njegove ostanke pa so vrgli v bližnjo reko.«

»Praviš, da ga je na smrt obsodilo posvetno sodišče, in ne inkvizicija?«

»Inkvizicija si ni rok mazala s krvjo. Prelivanje krvi pač ni krščansko. Zato so si menihi začeli izmišljevati različne načine mučenja, da so iz nesrečnikov izsilili priznanja, ne da bi pri tem prelivali kri. Ko pa so dosegli, kar so hoteli, kar ni bilo težko, saj se pri mučenju vsak slej ko prej zaradi strahotnih bolečin zlomi, so obsojenca preprosto predali posvetnim oblastem, da so zanje opravile umazano delo.«

»Ampak kljub temu so Husove ideje preživele,« sem rekla.

Oče se je nasmehnil: »Seme je bilo posejano in cerkev ni mogla preprečiti njegovega vzklitja, pa če se je še tako trudila. Lahko sežiga, kolikor hoče, pa ji ne bo uspelo zatreti napredka.«

»Potem ne bodi tako žalosten.«

»Upam, da bodo tvoji otroci, Greta, lahko živeli v boljšem svetu.«

Pogladila sem ga po roki. Njegove besede so bile sladke in hkrati boleče. Otroka sem že imela in bil je vedoželjen, takšen vnuk, kakršnega si je oče želel.

Oče je zaprl knjigo: »Saj res, kaj si odgovorila Tomažu Mlinarju? Bomo imeli poroko ali ne?«

* * *

Teden dni po požigu baronovih knjig pred grajsko kapelo sta se na trg naselila nemir in pričakovanje. Vse bolj je postajalo jasno, da bodo uporni kmetje z okoliških posestev, od katerih niso bila vsa od barona Moscona, ampak tudi pod oblastjo drugih zemljiških gospodov, vkorakali tudi v Lichtenwald. O uporu smo vedeli le, da naj bi se začel severneje, na posestvu nekega plemiča Schrattenbacha, ki je bil star vojak in je vojaške metode preizkušal tudi na svojih podložnikih, potem pa se je nemir razširil do Zella in celo do Marchburga. Kmetje so, kot je povedal baron Inocenc tisto noč, ko smo skrivali knjige, pokradli orožje in se hudo znašali nad svojimi zemljiškimi gospodi. Ponekod se je sicer končalo mirno, če so grajski pristali na kmečke zahteve, največkrat pa so gradove zažgali in pobili vse, ki niso pravočasno pobegnili. Potem so si v grajskih kaščah nabrali žita, zelenjave in sadja, iz sodov pa so stočili vino, ki ga je grajski gospod jemal od gornikov.

Ko sem očeta vprašala, zakaj se kmetje tako upirajo, mi je povedal: »Cesar bi rad na Habsburških posestvih fevdalcem pristrigel peruti, vendar mu ne uspeva. Gospodje na svojih fevdih s podložniki ravnajo, kot jim prija. Nalagajo jim nova in nova bremena, ki niso zapisana in si jih preprosto izmišljujejo. Zato želijo podložniki nazaj staro pravdo.«

»Ampak spomnim se, da si dejal, da morajo plemiči cesarju plačevati za vojsko.«

»O teh dajatvah odločajo deželni stanovi, dodatni goldinarji za vojake pa so samo en del davščin, ki prizadenejo podložnike. Poleg tega vojaki včasih od prebivalstva še sami vzamejo kontribucijo, če menijo, da niso dovolj plačani, in s tem ljudi še dodatno obremenijo. Kmetje morajo svojim gospodom plačati kupnino, da imajo lahko svoje kmetije v dednem zakupu. Če kmetija menja gospodarja, fevdalec spet pobere dajatev, precejšen delež pa mu gre tudi ob smrti zakupnika. Potem je tu še tlaka.«

»Pri nas tlako opravljamo le spomladi in poleti,« sem poznavalsko rekla.

»Tako je pri nas, ker baron Inocenc nima veliko pridvorne zemlje v Lichtenwaldu. In tudi nima navade, da bi se znašal nad kmeti. Drugje pa se dogaja, da plemiči kmetom samovoljno naložijo dodatno tlako, ki lahko traja kar celo leto, vsak dan v letu, razen ob nedeljah in praznikih, kar je prepovedal cesar. Če nimajo dovolj svoje zemlje, ki bi jo kmetje zanje obdelovali, pa jim namesto tlake naložijo kar denarno dajatev, robotnino.«

Začudila sem se, ker sem prvič slišala za to, da se lahko delo na zemlji zemljiškega gospoda nadomesti z denarjem.

»Cesar še vedno dopušča, da zemljiški gospodje po svoje urejajo zadeve s tlačani. Da se ti ne bi preveč upirali, je le izdal nekatere prepovedi, na primer da fevdalci ne smejo kmetom ovirati trgovanja z meščani. Vendar pa po drugi strani cesar fevdalcem stoji ob strani, ko prepoveduje izseljevanje podložnikov z njihovih posestev. Strah ga je selitve ljudi v mesta in krepitve svobodnega prebivalstva, ki živi v mestih, služi denar z obrtjo in uživa nekatere privilegije. Še vedno se trudi, da drži kmete privezane na zemljo, da jih fevdalci po svoje izkoriščajo.«

»Cesar dovoli, da plemiči mimo zakonov izkoriščajo podložnike?« sem vprašala in dodala: »Saj mora obstajati sodišče, kamor se kmetje lahko pritožijo nad nepravičnimi ravnanji svojih gospodov?«

Oče se je ironično nasmehnil: »Seveda obstaja sodišče. Obstaja več sodišč. Nekatera sodišča sodijo samo v sporih med podložniki, druga pa v sporih med plemiči. Potem so še sodišča, ki sodijo ljudem zaradi hudodelstev. Ampak sodišče ni kamnita zgradba ali ideja o nevidnem pravičnem razsodniku, sodišče tudi ni bog. Sestavljeno je iz navadnih ljudi, ki naj bi bili sicer vešči prava, so pa pod kožo krvavi kot vsi drugi. Vsako sodišče je zato mogoče podmazati, da razsodi tako kot tisti, ki ga je podmazal, hoče.«

»To pomeni, da kmetje skoraj nikoli ne morejo zmagati, saj nimajo toliko denarja kot plemiči,« sem pripomnila.

»Tako je,« je rekel oče, »skoraj nemogoče je, da bi kmetje na sodišču dosegli pravico. Zato so jo vzeli v svoje roke.«

»Oče, večkrat si mi rekel, da nasilje ni nikoli rešitev. Da nasilje vedno rodi še hujše nasilje.«

»In tako bom tudi vedno govoril. Mislim, da upori podložnikov, v katerih umirajo ljudje in se rušijo hiše, gradovi in se krade tuja lastnina, kmetom ne bodo prinesli boljšega položaja ali stare pravde. O tem sem prepričan.«

»Kaj pa naš baron, oče?«

»Moscon ni požrešen. Dovolj je podedoval po svojih italijanskih prednikih in rad ima ljudi. Zato mislim, da mu ne bo hudega.«

Upala sem, da puntarji ne bodo razdejali našega trga in Mosconovega gradu. Pa ne zato, ker bi mi bilo toliko do starega barona, ki je mojemu očetu dovolil, da se je kot otrok podil po njegovih sobanah, kot mi je bilo do tega, da se v Lichtenwald to poletje vrne Johann. Baron Inocenc je povedal, da je Johannu na posestvih Herbersteinov uspelo pomiriti upornike. Je torej pristal na njihove zahteve po stari pravdi? Se jih bo tudi držal? Ali pa bo požrl besedo, kar se je menda fevdalcem pogosto dogajalo.

* * *

»Baron je poslal po stražarje z drugih svojih posestev,« je rekel Tkalčev Janez, ko je vstopil v izbo, da bi se posvetoval z očetom. Oče je pokimal, rekel pa ni nič. Tkalčev Janez je sedel na stol in si natočil vino iz vrča, ki ga je Sibila postavila na mizo.

»Ni mi všeč, kar se dogaja,« je zamrmral in pričakujoče pogledal očeta.

»Kje pa so zdaj?« je vprašal oče.

»Iz Ratschacha prihajajo. In ravno prav so razpoloženi, da se nam ne obeta nič dobrega.«

»Kdo jih je videl?«

»Moj starejši sin Jakob je prijahal s tiste strani. Pravi, da jih je več kot sto. Večina ima vile in kose, nekateri pa tudi sulice, meče in puške.«

»Kdo vse je med njimi?«

»Težko je reči, nekaj je loških kmetov, za druge ne vem.«

»Koliko časa bo trajalo, da dosežejo trg?«

»Par ur že, ker ga imajo nekaj pod kapo.«

»Potem moram takoj k baronu.«

»Kaj boš tam, Ivan? Ne hodi, da te ne bodo razglasili za izdajalca. Na trgu se jim bo gotovo kdo pridružil.«

»Poznam pot do gradu, na kateri me nihče ne bo videl.«

Janez je vstal in mi rekel: »Ženske, ostanite notri. Dvomim, da bi vam kaj naredili. Proti svojim se ne bi smeli obrniti, pa vseeno. Bolj varne boste v hiši.«

»Greta, ti greš z mano,« je odločil oče.

* * *

Baron Inocenc je zaskrbljen in bled hodil po veliki sobani, v kateri naju je sprejel prvič, preden smo šli v knjižnico. Roke je imel sklenjene na hrbtu. Gledal je v tla in meril korake od stene do stene. Zvok nizkih čevljev s peto je odmeval v prostoru, skozi okna pa je sijalo popoldansko sonce, da so se baronu na čelu naredile potne srage. Izpod zelenih hlačnic, ki so mu segale do kolen, so se pokazale zaplate modrikaste kože s sivimi dlakami. Očitno si je v naglici prenizko zvezal nogavice.

Obrnil se je k očetu in začel med palcem in kazalcem roke, na kateri sta mu manjkala dva prsta, nervozno vrteti zgornji gumb na suknjiču: »Še dobro, da Ane Marije ni tu.«

»Kdaj pa pričakujete baronico?« sem vprašala in kot že enkrat prej prezrla očetov upravičeno namrščeni pogled. Kaj pa je imelo to veze s puntarji? Nič, hotela sem izvedeti, kdaj pride Johann.

»Konec meseca naj bi prišla,« je odsotno odgovoril baron.

»Gospod, pomirite se,« je rekel oče.

»Kako naj se pomirim, Ivan? Tistih nekaj vojakov, ki bi branili grad, še zmeraj ni tu. Puntarji jih bodo prehiteli. Sploh veš, kaj so storili z gradovi tistega prekletega Schrattenbacha? Porušili so jih do tal, vse, ki so jih našli tam, pa so pobili. Tudi samostanom niso prizanesli. In menihom in nunam.«

Pomislila sem na Nežo.

»Ampak to je bilo pred mesecem dni, gospod. Kmetje, ki prihajajo z Ratschacha, niso isti kot tisti, ki so obračunali s Schrattenbachom.«

Baron je mencal in si pomel dlani: »Že mogoče, vendar dvomim, da mi bodo prišli samo zapet podoknico.«

»Koliko pa jih je na trgu takšnih, ki se bodo dvignili proti meni?« je vprašal.

Oče je pomislil, nato pa odgovoril: »Ne morem vam reči, da ni nobenega, večina pa vam ne želi hudega. Nekateri so celo nejevoljni, ker si ne želijo neredov.«

»Zadnjič mi je Martin, tisti nepridiprav od starega Novaka, grozil, da bom že še videl, ko pride puntarska horda. Na tlaki se je stepel z Žlebnikom, zato ju je moral Kaspar vleči narazen. Martin je govoril, da je Žlebnik začel prepir in zahteval, da Žlebnika kaznujem. Nisem se hotel spuščati v vaški prepir, pa me je Martin psoval. Zdaj pa imam.«

»Pustite to. Saj smo ju vsi videli, da sta se na trgu spet udarila. Stari Konrad, ki je ravno začel svojo nočno službo, je moral poklicati biriča,« je dejal oče.

»Ah, ko bi človek le vedel, kako bi se jih znebil,« je zavzdihnil baron.

»Dajte jim tisto, kar sami poberejo na gradovih, ki jih oropajo.«

»Kaj jim naj dam? Oblazinjene stole?« je bil presenečen baron.

»Ne, kaj bo kmečkim zadnjicam oblazinjeno sedalo,« se je zasmejal oče, »priredite jim gostijo.«

»Kakšno gostijo?«

»Vzemite klobase, ki jih sušite pod streho, skuhajte proso in ajdo, narežite zelenjavo in iz kozarcev stresite vloženo sadje. Priredite jim gostijo, ki si jo bodo zapomnili. Ne pozabite na vino. V vaših sodih je dobra kapljica, ki se je kmetje ne bodo branili. Natočite medico. Če je nimate, jo kupite Pri zlatem medvedu. Naj vaši hlapci in dekle pripravijo veliko mizo na grajskem vrtu. Postavite tarče in priredite lokostrelsko tekmovanje, ki ga imate radi. Naj se kmetje dobro najedo, napijejo in zabavajo. Potem jim obljubite varen prehod nazaj proti Ratschachu.«

»Misliš, da bo delovalo?«

»Poskusite. Kaj pa lahko izgubite? Prazna grajska kašča in klet morda nista tako velika žrtev zato, da ohranite grad in mir na trgu.«

»Potem pa pohitimo, Ivan. Nimamo dosti časa.«

* * *

»Greta, povej prijateljicam na trgu, da baron potrebuje pomoč pri kuhanju in strežbi. Toliko kmetov bo težko nahraniti,« mi je naročil oče, ko sva se po prodnati poti spuščala proti trgu.

»Oče, baron je govoril, da so puntarji razdejali tudi samostane,« sem zaskrbljeno rekla.

»Prav imaš. Obvestiti moramo sestre klarise in brate kapucine v Gurkfeldu,« je dejal.

»Kako pa jih bomo obvestili?«

»Napisal bom sporočilo. Tkalčev sin ga lahko odnese.«

Takoj je uganil, kaj se mi plete po glavi: »Ne, Greta, ti ga ne moreš odnesti.«

»Saj znam odlično jahati, oče. Prej kot v treh urah bom tam.«

Oče se je razhudil: »Si nora? Da te kje po poti napadejo?«

»Rada bi spet videla Nežo.«

»S tem, da bi tvegala, da te oropajo ali da se ti, bog ne daj, zgodi kaj hujšega, ne boš nič storila. Nežo boš lahko videla po dnevu Marijinega vnebovzetja. Zdaj te potrebujemo na gradu. Potrebujemo vse, ki so pripravljeni pomagati trgu, da mirno prenesemo morebitni upor, četudi je na posestvih drugih fevdalcev upravičen.«

Magdi in Sibili sem naročila, naj gresta zvečer na grad, kjer bosta pomagali pri gostiji več kot sto upornih kmetov. Nato sem šla še do Barbare in Marinine šiviljske delavnice. Barbara je obljubila, da bo s seboj vzela še Elviro, Marina in Lada pa sta spustili svoje šivanje in se takoj pripravili.

* * *

Ura je bila že krepko čez osmo zvečer, ko so uporniki iz Ratschacha dosegli trg. Res jih je prišlo nekaj čez sto in prikorakali so precej drugače kot cesarjeva vojska pred več kot tremi leti. Kmetje, ki so se skupaj natepli z obeh bregov velike reke, niso prišli v strnjenih vrstah, temveč v različno velikih gručah, med seboj popolnoma pomešani. Nekateri so nosili kratke suknje, drugi daljše, nekateri so imeli debele koničaste ovratnike, drugi okrogle, nekateri so imeli široke črne pasove, drugi so bili brez, nekateri so na glavah nosili visoke klobuke, ki bo bili zgoraj ožji kot spodaj, drugi so imeli ploske čepice, nekateri so prišli obuti v visoke škornje, ki so bili pri kolenih zavihani navzdol, drugi so si nadeli čisto zgrbančene škornje. Večina je v rokah nosila vile in kose, redki med njimi pa so se bahali s puškami in sulicami, s katerimi so tako nerodno mahali, da so se jim drugi morali umikati, da se ne bi nabodli nanje. Vsi puntarji pa so bili že dodobra podprti z vinom, saj so se bebavo smejali, vpili, se naslanjali drug na drugega in mahali z orodjem ali orožjem, kar so pač imeli pri sebi.

Na trg so iz hiš prišli kovač Janez Rebernik, ranocelnik Stovičkov Pavel, mesar Karel Hočevar, pek Velimir Rebec, čevljar Janez Klaneček, župan Franc Koritnik, oče Jožef in drugi, med njimi Mihael Lilek, Katarinin mož, Tkalčev Janez in njegov sin Jakob, brodar Jeremija, Martin Novak, krčmar Janez Zevnik, Gašper Žlebnik in ostali kmetje, katerih domovanja so bila dovolj blizu trga ali pa so slišali razgrajanje. Oče, Jurij in jaz smo bili tudi tam. Margareta Radeška se je smukala okoli vodnjaka in sumničavo opazovala številne obiskovalce, ki so zajemali vodo iz vodnjaka in se polivali z njo. Šterkova Katra je stala na pragu kamnite hiše, kjer je, odkar je umrla njena sestra, ponujala eno sobo v najem. Iz županovega domovanja je skozi okno izza rdečih zaves dogajanje spremljala županova žena Ljudmila. Sredi vrveža se je nočni čuvaj Konrad, ki je ravno nastopil službo, zmedeno oziral naokrog, njegov birič Lenart, ki ga je Konrad poklical, kadar je bilo treba koga privesti pred župana ali izgnati s trga, pa je prizor spremljal z odprtimi brezzobimi usti.

Prišleki so se raztepli po trgu, njihovo vpitje pa se je pomešalo v zmešnjavo različnih nerazumljivih glasov, od katerih sem razločila le »stara pravda« in »vino, še več vina«. Nekaj se jih je približalo možem s trga in začelo se je nagovarjanje, naj se jim pridružijo. Tudi k nam je pristopil visok možak z dolgo črno brado, širokokrajnim klobukom in nenavadno visokimi od umazanije lisastimi škornji, ki jih je pri kolenih spodvihal.

»Kdo si, brat?« je vprašal mojega očeta.

»Ivan, Ivan Weber,« je odgovoril oče.

»Se nam boš pridružil? Se boš boril za staro pravdo?«

»Najprej mi povej svoje ime,« je rekel oče.

Možak se je zarežal in pokazal velike luknje med rumenimi zobmi: »Matija Kačič iz Ratschacha, vam na uslugo, gospod,« je dejal in se nerodno priklonil.

»Zdaj ko sva se uradno predstavila, te vprašam,« je nadaljeval in z ostrim pogledom premeril očeta, »se nam boš pridružil in se boril proti zatiralskim baronom in grofom, ki nas tlačijo vedno globlje v zemljo, nam za bedno plačilo jemljejo pridelek, nas ženejo, da jim dan za dnem obdelujemo njihova polja, pripravljamo drva, koljemo živino in lovimo ribe.«

»Vse to od vas zahtevajo vaši gospodi?« je vprašal oče.

Matija je bil začuden: »Kaj hočeš povedati? Seveda zahtevajo.«

»No, pri nas ni tako,« je bil miren oče, »naš baron nas ne sili toliko delati.«

»Potem plačujete namesto tlake,« je zadovoljno ugotovil Matija.

»Plačujemo toliko, kot nam nalaga pravda in kolikor zahteva cesar za svojo vojsko.«

»Daj no, boš rekel, da ti je všeč tako, kot je?« se ni dal Matija.

»Ni mi všeč,« je priznal oče, »vendar vem, da naš baron Inocenc Moscon ni tak, kot so drugi.«

»Jaz nisem tako slišal.«

»Potem si slišal narobe.«

»Si ti nek plemiški ljubljenček, Ivan Weber?«

»Ne bi se tako opisal,« je dejal oče, »povem samo tako, kot je. Jaz nisem občutil, da nam baron nalagal dodatna bremena ali dodatno tlako.«

»Pri vas velja stara pravda?« je bil zdaj resnično začuden Matija Kačič.

»Pravim ti, da nam baron ne nalaga drugih bremen kot tistih, ki so zapisane v novih urbarjih.«

»Tlako pa vam gotovo povečuje.«

»Tlako opravljamo tako, kot je določena. Baron nima velikih kosov zemlje.«

»Govoriš resnico?«

»Zame je to resnica. Ne vem, kako resnico vidijo ostali podložniki, vendar med nami ni veliko nezadovoljnih.«

»Torej jih nekaj vseeno je.«

»Vedno se najde kdo, ki mu stvari niso všeč tako, kot so postavljene.«

»In kje je zdaj ta vaš plemeniti baron, ki se drži stare pravde in tako lepo ravna z vami?« je smeje se vprašal Matija.

Oče je namignil proti gradu na vrhu vzpetine: »Tam gor za vas pripravlja gostijo.«

Matija je izbuljil oči: »Kaj pripravlja?«

»Za vas pripravlja večerjo. Saj ste hodili vso pot od Ratschacha ali ne?«

»Se ti zdi, da so nas nosili konji? Seveda smo hodili.«

In vmes ste se ustavili v vsaki vinski kleti, sem pomislila, ko sem spremljala pogovor.

»Potem morate biti lačni. Baronu sem povedal, da prihajate, in odločil se je, da vas pogosti.«

»Mar nas hočete podkupiti?« je zarohnel Matija.

»Da si napolniš želodec, ni podkupnina. Lahko boš pa barona sam vprašal, kako stojijo stvari pri nas, in povedal, kakšne krivice se vam godijo na drugih posestvih.«

V tistem trenutku se je na trgu vnel prepir med Hočevarjevim Karlom in enim od prišlekov, ki je hotel vstopiti v njegovo mesnico. Karel ga je grobo odrinil, da se je puntar opotekel in pri tem iz rok spustil svoje orožje, sveže nabrušeno koso. Kmet se je hudo razburil in se kar z glavo zaletel v zajetnega mesarja, da je temu vzelo sapo. Karlova žena Marija je začela vpiti, ko je Karel padel vznak, njegov napadalec pa nanj. Ta se je hitro pobral in se hotel mesarja lotiti s pestmi, ko je prihitel oče Jožef in zadržal kmetovo roko.

»Bog ne mara nasilja!« je oče Jožef dvignil glas, da smo ga vsi slišali. Množica na trgu je potihnila in vsi so se ozrli v starega župnika, ki je stal na pragu mesarije in v desnici držal kmetovo laket.

»Kaj govoriš, stari far?« se je oglasil nekdo iz množice.

Oče Jožef je bil najprej zbegan, potem pa se je vzravnal tako, kot bi stal na prižnici, in rekel: »Ni prav, da se zatekate k nasilju! Bog vas bo kaznoval za to. Če ne jutri ali pojutrišnjem, pa potem ko boste prišli pred njega.«

»Torej je Bogu prav, da nas požrešni plemiči izkoriščajo in nam jemljejo, kar je naše?«

»Bog je ustvaril svet in določil pravila. Dajte Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega!«

»In če cesar hoče od nas vedno več?«

»Saj ni cesar tisti, proti kateremu se borimo!« je zavpil drug glas, »fevdalci so tisti, ki si polnijo žepe z našim denarjem in nas silijo, da obdelujemo njihovo zemljo dlje, kot je določala pravda.«

Oče Jožef je dvignil roke proti nebu in zakrilil z njimi: »V imenu Očeta in Sina in Svetega duha vas prosim, da premislite, preden dvignete orožje zoper svoje gospodarje. Red je tak, da so kmetje podložni svojim gospodom, ki jim dajejo zemljo in hiše v zakup.«

»Zato pa pobirajo take dajatve, da ne moremo nahraniti svojih otrok!« je zdaj zakričal Matija.

»Ni na nas, da bi se puntali zoper postavo!«

»O kakšni postavi govoriš, stari bedak!« se je zarežal Matija, »saj ravno zato, ker gospodje ne spoštujejo postave, smo se uprli!«

»Pa samostani vaših zaobljubljenih evnuhov,« se je spet oglasil nekdo, »in cerkvene posesti, ki jim ni videti konca. Dovolj imamo upogibanja tudi pod božjim bičem!«

»Če se dvignete nad menihe ali duhovnike, je strahoten greh,« je govoril oče Jožef, iz oči pa so mu začele streljati iskre jeze, »vsako nasilje nad njimi vas bo popeljalo do najstrašnejših globin pekla.«

»Nehaj že s tem hudičem,« se je zasmejal kmet, ki je stal pred Jožefom, »luteranci vsaj niso kar naprej grozili z vragi in drugimi demoni.«

»Bodi tiho, da te ne obtožijo herezije,« je zasikal oče Jožef, »ni še minil mesec dni od odhoda treh jezuitov, ki so iskali heretike na našem trgu.«

»Ti utihni, cerkvena miš,« mu je vrnil kmet, »in nam raje pokaži, kje hraniš dobro kapljico.«

Jožef je že hotel nekaj odgovoriti, ko je k njemu pristopil oče in mu nekaj zašepetal na uho. Jožefove poteze so se umirile, pokimal je in pustil očetu, da je govoril.

»Ne mislite, da vas nismo veseli,« je začel oče, »ne mislite, da podpiramo požrešnost in nenasitnost grajskih gospodov, ki dobro živijo zaradi našega znoja. Ni prav, da ne spoštujejo stare pravde in da se ne držijo tistih pravic, ki so zapisane. Ni prav, da vam nalagajo vedno nove dajatve, ni prav, da od vas zahtevajo tlako na dni, ko bi morali obdelovati svojo zemljo in skrbeti za svoje živali, ni prav, da na vas prelagajo bremena, ki so jih dolžni cesarju. Nič od tega ni prav. Vendar ljudje nismo enaki. Niti en človek ni tak kot drugi. Zato tudi ne mislimo vsi enako in s tem ni nič narobe.«

»Kaj hočeš povedati?« je prišel glas iz množice. »Ne žlobudraj, ker te nihče ne razume.«

Kmetje so se glasno strinjali in dvignili kose in vile v zrak, da je bila vojska videti kot gruča srebrnih ukrivljenih rezil in špičastih večzobih nabodal.

Opazila sem, da so očetu iz gub na čelu izstopile kapljice potu: »Glejte, tako kot vi niste vsi čisto enakega mišljenja …«

Še preden je nadaljeval, se je spet nekdo oglasil: »Mi smo čisto enakega mišljenja, zakaj pa misliš, da smo tu!«

Oče je rekel: »Je res tako? Torej se vsi strinjate, da je treba med uporom porušiti in požgati vse gradove, ki so jih z muko gradili naši predniki? Vsi menite, da je treba pobiti vsakega, ki ga srečate na plemiških posestih, pa čeprav je samo ubog konjar ali dekla, ki v grajsko spalnico zjutraj prinese drva in gospodu zakuri v peči, ali pa morda kmet, ki je utrujen prišel s tlake in vam je slučajno prišel na pot? Je med vašimi zahtevami tudi ta, da je treba oskruniti božje hiše, pokrasti, kar je Bog tja nastavil, in, bog ne daj, posiliti nune? Ste se dogovorili, da se boste med pohodom nacedili vina iz grajskih kleti, ki vam bo zameglil um, da boste podobni le še podivjani drhali, ki ruši vse pred seboj?«

Kmetje so se spogledovali in momljali, nato pa je kmet v sprednji vrsti, ki je v rokah držal sulico, rekel: »Ne, to niso naše zahteve. Mi se borimo za svoje pravice, za stare pravice, za pravice, ki so veljale in so zapisane.«

»Takšen boj je pravičen boj,« je dejal oče, »borite se za svoje pravice, vendar storite to tako, da drugim ne boste delali krivice. Da ne boste za seboj puščali trupel tistih, ki niso nič krivi, da ne boste puščali pogorišč trdnjav, ki stojijo že stoletja in bodo ostale našim zanamcem kot spomenik. Bodite pravični in kaznujte tiste, ki so proti vam delali slabo.«

»Kaj naj torej storimo?«

»Borite se mirno, če se le lahko. Orožje naj bo vedno le zadnje sredstvo, ko boste morali ubraniti sebe ali svoje bližnje. Zgodovina je vedno na strani tistih, ki so pravični in nenasilni. Spomnite se Jezusa Kristusa, ki je obsojal nasilje.«

Matija Kačič se je gromko zarežal: »Če ne nadaljujemo in ne zmagamo, nas bodo na koncu tako ali tako vse dali na vislice ali pa bodo padale naše glave. Fevdalci ne poznajo milosti, zakaj bi jo potem kazali mi?«

»Bodite pametnejši od njih,« je govoril oče, »pogajajte se z njimi, naj bo sila res zadnja stvar, po kateri boste posegli.«

»Zdaj ne smemo popustiti. Naši bratje na severu in na Kranjskem so že dosegli pomembne zmage in še zdaj tvegajo svoja življenja za staro pravdo. Ne bomo jih zapustili in klonili, ker nam nek kmet iz Lichtenwalda pridiga o ljubezni do fevdalcev.«

»Ne pridigam vam o ljubezni do njih!« je oče povzdignil glas, »pravim vam le, da zahtevajte staro pravdo, vendar pri tem ne delajte škode tistim, do katerih morda nimate zahtevkov.«

»Kot do vašega barona, ki ga imate tako radi?«

K očetu je stopil kovač Rebernikov Janez in rekel: »Ne gre za to, da ga imamo radi. Nam ni storil hudega, zato si ne želimo izgredov na trgu.«

»Baron je en star tepec,« se je oglasil Gašper Žlebnik, tisti, za katerega je Moscon povedal, da se je stepel z Martinom Novakom, »šteje jih že čez sedemdeset in razum ga počasi že zapušča, saj še svojih zadev ne zna urediti.«

»Kaj pa bi rad, bedak?« je vprašal Rebernikov Janez. »V tvoje zadeve se nikoli ni vpletal. Ti je kdaj grenil življenje, ko si delal s svojo bajto tako kot svinja z mehom?«

Žlebnik se je namuznil: »No, davke pa je le pridno pobral.«

»Kontribucijo za vojsko je pobiral,« je zdaj dejal Karel Hočevar, ki je končno le prišel k sapi in je sedel na pragu svoje mesnice ter se držal za trebuh.

»Naj bo prekleta tudi ta cesarjeva vojska in njegova vojna!« je prišlo iz množice.

»Ljudje, umirimo se!« je zaklical oče. »Baron se je sam ponudil, da nam pripravi večerjo. Pojdimo na grad in jejmo. Tam bomo umirili strasti in morda se nam razbistri um.«

* * *

Pisana gruča kmečkih vojakov se je po strmi poti za cerkvijo napotila proti gradu. Uporniki so se umirili in so navkreber po prodnati poti hodili tiho ali pa so med seboj le šepetali. Midva z očetom sva šla zadnja. Poleg naju je stopal Matija Kačič iz Ratschacha.

»Kako pa to, da greste še vi z nami?« se je obrnil k meni.

»To je moja hči Greta. Pomagala bo, ker baron nima dovolj svojega osebja.«

Matija se je zakrohotal: »Res se zdi, da gojite posebne simpatije do vašega starega graščaka, Ivan Weber.«

»Za marsikaj mu moram biti hvaležen,« je povedal oče. Matija je bil začuden.

»Vzgojil me je prejšnji baronov oskrbnik.«

»No, to veliko pojasni.«

»Poglejte, nočem, da mislite, da nisem z vami. Vem, kaj se dogaja drugod, in vem, da vam gospodje na posvetnih in cerkvenih posestih nalagajo tlako, ki ni zapisana, ali pa od vas zahtevajo dajatve, do katerih niso upravičeni. Pri nas tega ni čutiti.«

»Tega skoraj ne morem verjeti.«

»Rekel sem vam, da niso vsi ljudje enaki. Tudi plemiči niso vsi enaki in nekateri med njimi premorejo več srčnosti in vesti kot drugi.«

Matija Kačič je po poti utrgal travnato bilko in jo začel žvečiti. Šli smo mimo grajske kleti po v zemljo vdelanih stopnicah, skozi odprtino v nizkem kamnitem obzidju in nato po širokem kolovozu do grajskega dvorišča, kjer je na ploščadi, vzidani v bregu, čakal baron Inocenc Moscon. Oblečen je bil v široke zelene hlače do kolen in suknjič enake barve z belim čipkastim ovratnikom. Kmetje so se nagnetli na dvorišče, v zrak so še vedno moleli svoje kose in vile, nekateri pa tudi puške in kopja. Dva velikanska kamnita leva z odprtima gobcema, ki sta v šapah pestovala Mosconov grb, sta varovala zaprta grajska vrata.

Baron se je postavil na sredo ploščadi in se poskušal prijazno nasmehniti: »Pozdravljeni.«

Nihče ni vedel, kaj bi rekel. Vsem je bilo nelagodno.

»Vem, zakaj ste prišli. Vem, kakšen je vaš namen. Vendar vas v svojem imenu in upam da tudi v imenu prebivalcev trga Lichtenwald prosim, da prizanesete meni, mojim ljudem in gradu.«

Puntarji so bili še vedno tiho, le tu in tam se je slišal rezek zvok, ko je kovina kmečkega orodja, ki je sedaj služilo kot orožje, udarila ob tlakovana tla.

»Da bi spoznali, da nisem vaš sovražnik, sem vam na grajskem vrtu pripravil večerjo,« je nadaljeval baron.

»Podkupnin ne sprejemamo,« je od nekod prišel glas.

»To ni podkupnina. Če bi vas želel podkupiti, bi moral sprazniti kaščo, vinsko klet in še kaj. Da k sebi vabim svoje podložnike, vam lahko povedo oni sami.«

Začeli so se spogledovati med seboj, nato pa so se počasi drug za drugim odpravili skozi na široko odprta železna vrata naprej od vhoda proti grajskemu vrtu. Jaz sem šla med zadnjimi z očetom in Matijo Kačičem.

»Počakaj poleg mene, da se še malo umirijo, potem pojdi pomagat v kuhinjo,« mi je šepnil oče, ki je na baronov vprašujoči pogled zadovoljno pokimal.

Za seboj sem videla tri baronove služabnike, ki so iz spodnje kleti nosili polne vrče vina. Spomnila sem se, kako smo polnili vinske sode s knjigami, in kar milo se mi je storilo. Med služabniki je bil tudi Pankrac, ki se mi je veselo zasmejal, ko me je zagledal.

Iz vrčev, s katerimi so kar naprej hodili do grajske kleti in nazaj na vrt, so napolnili toliko kozarcev, kolikor jih je premogel baron in kolikor jih je lahko stalo na mizi, ki so jo postavili sredi travnika. Na vrtu so rasla različna drevesa, nekatera komaj zasajena, za druga pa se je zdelo, da so se nagnila pod težo več desetletij. Vrt je grad obdajal s treh strani, vendar je bilo najlepše na zahodni strani, kjer se je v sončnem zahodu po dvignjenem podestu z debelo kamnito ograjo razlivalo večerno sonce. S podesta je vodilo stopnišče, ki se je nekje na polovici razdelilo v dvoje stopnišč, sredi katerih se je v plitvem kamnitem koritu zbirala deževnica. Baron je dal zraven korita postaviti iz kamna izklesano veliko groteskno žabo. Pod krošnjami hrastov, kostanjev, bukev, gabrov in platan so se zbrali uporni kmetje in eni hitreje, drugi počasneje praznili kozarce.

* * *

Baron Inocenc je prosil očeta, ali je lahko poleg njega, jaz pa sem šla zraven.

»Ivan, varneje se počutim ob tebi,« je zašepetal baron.

»Baron Inocenc Moscon, potem vi le niste tak falot kot vaši sorodniki v Ratschahu!« je rekel kmet, ki se je predstavil za Gregorja Polanška.

Baron je z dvignjenim kozarcem, s katerim je ravno hotel nazdraviti, vprašal: »Kako pa je kaj z mojim bratrancem?«

»Vsak mesec dvigne žitno mero, da se kašča že šibi pod težo pšenice, prosa in ovsa,« mu je odgovoril Gregor.

»Vedno je bil bolj pogoltne narave,« je rekel baron, »in hudo nevoščljiv.«

»Potem ste fevdalec, ki je prijazen do podložnikov, kaj?« se je zasmejal Gregor. »Takih ni veliko ne na Kranjskem ne na Štajerskem. Je pa res, da se je v začetku maja na vašem gradu v Montpreisu upornikom delilo orožje. Sam sem bil tam, preden smo šli v Ratschach.«

»Ste potem cel mesec ostali v Ratschachu?« je vprašal baron.

»Vaš bratranec je trmast osel, zato se nam je pridružilo veliko tržanov. Naprej smo zasegli mitnico, potem pa še okoliške kraje.«

»Cesar ni posredoval s svojo vojsko?«

»Najprej nas je poskušal pomiriti s praznimi obljubami,« je pljunil na tla Gregor Polanšek, »kurbin sin, kdo mu sploh verjame. Potem so deželni stanovi začeli novačiti vojake iz Vojne Krajine, plačilo zanje pa so hoteli naložiti kar nam. Ti isti bedaki so nato čez dva dni res sprejeli nove visoke davke, samo si jih niso upali takoj objaviti. Nekaj vojske jim je res uspelo dobiti, da so lahko udarili po kmetih. Tisti, ki jim ni uspelo ubežati vojski, pa so jo krvavo skupili. Proti koncu maja je prišel še dvorni maršal Herberstein s svojo vojsko.«

Ob omembi imena Herberstein sem zastrigla z ušesi.

»Kateri Herberstein?« sem vprašala.

»Dvorni maršal, baron Jurij,« je odgovoril Gregor z začudenjem, da me je to kot žensko zanimalo.

»Sorodnik starega Rudolfa,« je pomenljivo rekel baron. »Kristinin mož Johann mi je povedal, da so se uprli tudi njegovi kmetje, vendar jih je uspel pomiriti z obljubo, da jih ne bo obremenjeval z nobenimi novimi dajatvami in da bo zmanjšal tlako. Nekaj podložnikov z njegovih posestev se je vseeno pridružilo tistim upornikom, ki so hodili iz kraja v kraj.«

Gregor je zamahnil z roko: »Herberstein je mislil, da bo glavni na Štajerskem, pa so mu stanovi hitro sporočili, da se bo moral podrediti Schwarzenbergu, ki je s svojimi vojaki tako silno paradiral pri Zellu, da je že to kmetom pognalo strah v kosti.«

»Ampak menda se je potem z vso silo spravil nad podložnike, kot sem slišal,« se je vmešal oče.

Gregor je pokimal: »Schwarzenbergovi klavci iz Vojne krajine so podivjali. Na svojih pohodih so plenili in mučili prebivalstvo ter razdejali cerkve in pobili župnike. Tako hudo so se znašali nad ljudmi, da so se jih želeli čim prej znebiti celo sami plemiči. Zdaj poskušajo zbrati svojo vojsko in izplačati krvoločne krajišnike.«

»Pa toliko so že dolžni, sploh ne vem, kako jih bodo poplačali,« je potožil baron.

»Ne samo te hudiče iz Vojne krajine, nekateri gospodje so poiskali še tiste Srbe, ki so zbežali pred Turki in se naselili ob naših mejah.«

Spomnila sem se, da mi je oče govoril o uskokih. O Milošu in Nikoli, ki ju je srečal v krčmi, ko sva Nežo pospremila v Gurkfeld.

Gregor je nadaljeval: »Prišli so iz Rudolfswerta, da bi pri Gurkfeldu varovali deželno mejo. Tamkajšnji kmetje so se zbrali, bili na plat zvona, vendar jim jih ni uspelo pregnati. Slišali smo, da so se kmetje razbežali, zato upamo, da se bomo z nekaterimi od njih srečali tukaj, v Lichtenwaldu.«

»Ivan, si kaj slišal o tem?« se je baron obrnil k mojemu očetu.

»Slišal sem, da so se pred nekaj dnevi spopadli pri Gurkfeldu, vendar nisem videl, da bi kdo od podložnikov pribežal na naš trg,« je odgovoril oče.

Očeta sem pocukala za rokav in mu zašepetala: »Nič mi nisi o tem omenil. Kaj pa Neža?«

»Samostana svete Klare se niso dotaknili, saj so bili daleč od središča tamkajšnjega trga,« je dejal oče. »Nisem vam hotel povzročati nepotrebnih skrbi.«

»Ampak, če so uskoki še tam?«

»Šli so nazaj proti Rudolfswertu in zdaj tam okoli plenijo vasi. Sicer pa je Tkalčev sin že zapustil trg, da bi posvaril ljudi v Gurkfeldu, če bi se res začeli nemiri.«

Baron je zmajeval z glavo: »Kakšna vlada je to, da proti svojim podložnikom zbira vojake, ki jih ne more nadzorovati. Najprej krajišniki, potem še uskoki.«

»Nič čudnega, da divjajo po deželi, če jih deželni stanovi ne morejo plačati. Zato je ubogo prebivalstvo še bolj jezno na gospodo. Ne samo, da jih tlači mnogo bolj, kot nalaga pravda, nad njih pošilja še vojake, ki se znašajo nad njimi in jim pobirajo, kar se pobrati da. In potem cesar še poziva, da naj se spori mirno razrešijo,« je govoril oče in pri tem gubal čelo.

»Zato pa naj bo današnji večer miren,« je rekel baron in s pogledom objel upornike, ki so praznili kozarce in nestrpno čakali na večerjo. Oče mi je namignil in razumela sem, da moram v kuhinjo, ker so Magda, Sibila, Marina, Lada, Barbara in Elvira pripravljale jedi iz baronove kašče za stoglavo množico. Ko sem šla skozi visoka železna vrata z grajskega vrta proti grajskemu vhodu, me je nekaj kmetov tako poželjivo gledalo, da mi je po hrbtu stekel mrzel pot. Globoko sem zajela zrak in upala, da bo noč hitro minila.

* * *

V kuhinji sem prijetno presenečena ugotovila, da je bila kuharica Cecilija že na gradu. Ko je baron pred dvema mesecema prišel v Lichtenwald, s seboj ni pripeljal veliko osebja, kar je bila sicer njegova navada.

Nasmehnila sem se kuharici, ki mi je podala zelen predpasnik: »Prav vesela sem, da vas vidim, Cecilija.«

»Greta, kajne?« je veselo rekla Cecilija. »Ali ste potem pozdravili trebušne težave, ki so vas pestile, ko ste nas tistega zimskega večera tako na hitro zapustili?«

Pokimala sem: »Samo ženske težave, saj veste.«

»Aha,« je poznavalsko dejala Cecilija, »tudi pri meni je bilo tako. Mesec za mesecem me je vsaj dva dni tako zvijalo, da sem komaj vstala iz postelje. Potem so prišle nosečnosti, za njimi pa se je vse skupaj zelo umirilo. Kaj vi še nimate otrok?«

Odkimala sem, ona pa je govorila: »To je zelo nenavadno za tako zrelo in lepo žensko, kot ste vi. Nenavadno, res. No, jaz se v to ne bom vtikala. Samo pazite, da ne bo prepozno. Pri nekaterih pride hitro veste, potem postane ženska jalova. Ampak vi ste tako cvetoča, škoda bi vas bilo. Spomnim se, kako vas je opazoval tisti lahkoživec, mož baronice Herberstein.«

Zardela sem in vprašala: »Kako? Kje ste pa to videli?«

»Ah, draga moja, res sem že v letih, slepa in gluha pa le še nisem. Tam pri vodnjaku vas je požiral z očmi. Še dobro, da baronice ni bilo zraven,« se je zakrohotala Cecilija.

Obrnila se je k veliki mizi sredi kuhinje, ki se je šibila pod težo kuhanih klobas, kruha, ajdove kaše, hrustljavo zapečenih piščancev in kuhanega zelja. Barbara je na velik pladenj že naložila krožnike, ki jih je nabrala po grajskih sobanah, zraven pa še grmado žlic in vilic.

»Pribora ne bo dovolj za vse,« je pripomnila Cecilija.

»Ne skrbite,« sem rekla, »prepričana sem, da niso izbirčni.«

Jedi smo nosile na mize, okoli katerih so stali kmetje, ki so že odložili svoje orožje. Njihovi glasni pogovori so se še vedno vrteli okoli upora.

»Tako kot smo se mi zaman pritoževali vladi v Gradcu, podložniki tudi na Kranjskem niso bili uslišani pred glavarjem in vicedomom,« je povedal eden izmed kmetov, ki so stali pri mizi, na katero sem odložila pladenj s pečenimi piščančjimi bedrci.

»Za Herbersteina se še vedno zbira vojska, ki naj bi zatrla upor.«

»Kdo jo bo prispeval?«

»Gospodje bodo morali odpreti malhe z denarjem, če želijo plačati vojake.«

»Poveljstvo nad četami pri Zellu naj bi Schwarzenberg podelil Herbersteinu.«

»Menda meščani niso bili navdušeni, ko so morali Herbersteinu izročiti mestne ključe.«

»Potem je moral izmed tistih kmetov, ki so bili že zaprti v Zellu, izločiti nesrečnike, ki so vodili upor, da so jih odpeljali v zapor v Gradec.«

»No, nekaj svojih vojakov pa je moral žrtvovati za stražarje gradov. Vrlo gosposko je postalo strah, da nimajo zadosti straže, ki bi varovala njihove goltance in debele riti.«

Smejali so se tako glasno, da je z gradu gotovo odmevalo dol na trg. Ko je prišla hrana, so se je hlastno lotili in jo zalivali z vinom, da Pankrac in druga dva pomočnika niso bili dovolj hitri, ko so nosili polne vrče iz kleti.

Baron Inocenc Moscon je dal na vrtu blizu oskrbnikove hiše, ki je stala prav na koncu vrta, ko se je grajski hrib na zahodu spuščal v dolino, postaviti tarče za lokostrelce. Prinesli so loke in puščice. Nekaj kmetov se je poskusilo z loki, vendar niso bili prav spretni. Verjetno v rokah še nikoli niso držali pravega loka in puščic. Vseeno so se zabavali. Opazila sem, da se je opazno sprostil tudi baron, ki je očetu kar naprej nekaj šepetal na uho.

Magda, Sibila, Barbara in Elvira so neutrudno nosile pripravljene jedi na mizo ter odnašale obrane piščančje kosti in umazano posodo. Čeprav so jih kmetje neprimerno ogovarjali in se jih včasih poskušali dotakniti, so ostale mirne.

Ko je prišla Lada z veliko skledo zelenjavne obare, je kmet, ki je nosil nenavadno široko suknjo ter visoko in široko pokrivalo, ki je delovalo kot narobe obrnjen pehar, vzkliknil: »Kdo pa si ti? Nevernica?«

Vsi okoli njega so utihnili in se zazrli v Lado, ki ji je od presenečenja lonec skoraj padel z rok.

»Ta ženska ne more biti kristjanka!« je še naprej vpil kmet. »Poglejte, kako je oblečena!«

Drugi so buljili v Lado in niso vedeli, kaj bi rekli.

»Kaj pa dela neverniška nevesta na vašem trgu?« kmet še naprej ni dal miru.

Lada je s tresočimi rokami odložila posodo na mizo in si zategnila ruto okoli vratu. Njen obraz je bil kot okamenel.

Tedaj je k njej pristopil oče Jožef, ki se je očitno tako spretno pomešal med puntarje, da ga do sedaj ni bilo videti. Iz sivih, z gubami obrobljenih oči so mu spet streljale iskre jeze.

Lado je prijel za roko in rekel: »Kdo si upa to žensko klicati za nevernico?« Brada se mu je zatresla od razburjenja.

»Bogaboječa ženska, ki je prišla na naš trg z dvema otrokoma, je vsako nedeljo pri maši!« je rekel in Lado pogladil po dlani.

»Ampak poglej vendar, stari far, kako je oblečena.«

»Komu mar, kako je oblečena,« je naprej govoril oče Jožef, »saj tudi tebe ne vidim v lepem gvantu in čistih čevljih.«

»Hudič te skuša, župnik,« se je zasmejal drugi kmet.

»Hudič nas vse skuša. Vsakega na svoj način. Jaz pravim, da je treba svet očistiti vsake herezije, ki ne slavi našega gospoda Jezusa Kristusa, ki mu ne priznava statusa Boga in ki zanika papeža, vladarja vesoljne krščanske cerkve. Vendar je treba biti pri obtoževanju previden. Gorje tistemu, ki bi obdolžil nedolžnega. Takega čaka v peklu hujši ogenj kot heretika ali nevernika.«

Kmet, ki je prvi zavpil, se je pokesal: »Dobro, pustimo to. Naj se ženska malo razkrije, saj bo zgorela v poletni vročini v teh plahtah, v katere je zavita.«

Večerja in zabava sta se nadaljevali, Lada pa je hitro smuknila nazaj v kuhinjo.

Ko sem prišla do nje, me je previdno vprašala: »Misliš, da ve?«

»Kdo?«

»Župnik.«

Pomislila sem. Oče Jožef je bil zame vedno neznanka. Večno nezadovoljen je vsako nedeljo hrumel s prižnice in ljudi svaril pred božjo jezo in maščevanjem, če ne bomo upoštevali vseh božjih zapovedi, redno hodili k spovedi in plačevali desetine, do katere je bila upravičena cerkev. Poleg tega je med vsako mašo med vernike poslal pehar in budno spremljal, koliko je kdo položil vanj. Polna usta so ga bila o luterancih, ki jih je imenoval podgane z Nemškega. Da so bili luteranci tudi v grajski kleti, je dobro vedel, zato je z dvignjenim kazalcem grozil tistemu, ki bi si drznil vstopiti v grajsko kapelo. Po drugi strani pa ni maral, da bi na trgu kogar koli po nedolžnem obdolžili bodisi herezije ali celo čarovništva. Če sem dobro pomislila, je bila edina pokora, ki jo je redno nalagal hudim grešnikom, petje molitev sredi cerkve vsako nedeljo, za res hude prestopke pa jim je nataknil spokorniški pas. Sramotilnega stebra ni uporabljal, prav tako je redno in goreče molil za vsakogar, ki je bil potreben pomoči, pa čeprav njegova molitev večinoma ni kaj prida delovala. Dostikrat je sam zavihal rokave in se lotil dela, za katero bi lahko najel delavce. V župnišču je živel s svojo sestro Karlo, obilno žensko, ki je bolj spominjala na moškega. Kadar smo ju videli skupaj, sta bila prav smešna, on suh, osivel, plešast in nekoliko sključen ter ona močna, rdečelična, z debelimi nogami in za žensko nenavadno poraščena. Večkrat je ona njega naganjala kot on njo.

Oče Jožef je bil pravzaprav dober človek. Goreč vernik in zagovornik katoliške cerkve s papežem na čelu, ki je užival v svojih fantazijah o globokem peklu, kjer je gorel večni ogenj, v katerem so se cvrle duše, ki so grešno živele na tem svetu, je bil v svojem bistvu razumen in čuteč mož, ki verjetno nikogar ni hotel poslati v hudičevo domovanje. Tako kot se je boril proti grehu, se mu je verjetno upiralo tudi obdolževanje nedolžnih ljudi, zato krvave roke svete inkvizicije našega trga niso zagrabile tako, kot so razdejale okoliške vasi in mesta.

»Ne vem, ali ve,« sem iskreno odgovorila Ladi, »sem mu pa hvaležna za to, da te je zaščitil.«

Lada si je oddahnila in mi ponudila kovinski pladenj, da ga namesto nje odnesem na grajski vrt.

* * *

Večerja se je zavlekla pozno v noč in veseljačenja je bilo konec šele proti jutru. Baron se je sicer še pred polnočjo poslovil in kmete ponovno prosil, naj prizanesejo njemu, gradu in trgu, ter se nato skozi notranje grajsko dvorišče po kamnitih stopnicah, po katerih sem hodila z Johannom, odpravil v svojo spalnico. Oče in jaz sva ostala do zore, ko so utrujeni in opiti puntarji popadali kar eden čez drugega po travniku in zaspali. Grajski vrt je bil videti kot mreža prepletenih rok in nog, kjer so vmes ležale še kose, vile in kopja. Na mizi je ostalo polno kozarcev in krožnikov, vendar smo bile ženske preutrujene, da bi čistile in pomivale posodo, pri tem pa še pazile, da ne bi pohodile katerega od spečih kmečkih borcev.

Oče, Magda, Sibila in jaz smo šli skupaj po strmi poti proti trgu.

»Razumem njihovo stisko,« je rekel oče in pretrgal tišino, ki je spremljala svetlo rumeno vzhajanje sonca, »to ni prvi upor, ki so ga kmetje dobro organizirali.«

»Misliš na tistega, ki se je zgodil pred več kot šestdesetimi leti in ga je vodil Ilija Gregorič?« sem vprašala. Spomnila sem se pripovedovanja starejših vaščanov o hrvaškem kmetu, ki je vodil kmečko vojsko.

»Eden od pomembnejših upornikov je bil tudi Matija Gubec,« je zamišljeno rekel oče, »takrat je bilo prav okoli našega trga precej bolj vroče. Pri Gurkfeldu sta se spopadla kmečka in plemiška vojska.«

»In kaj je pripeljalo do upora?«

»Podobne stvari kot danes. Grajski gospodje pa so takrat menda še slabše ravnali s podložniki. Upor se je začel na hrvaškem posestvu nekega ogrskega velikaša Franja Tahija, ki je do posestva menda prišel nezakonito, zato se je kregal tako z okoliškimi fevdalci kot s svojimi podložniki, od katerih jih je nekaj kar pregnal, od drugih pa izterjeval izredne dajatve, jim jemal žito in živino brez plačila ter povečeval tlako.«

»Zveni podobno kot današnje pritožbe,« sem rekla.

Oče je pokimal: »Tahi si je od kmetov celo izposojal denar, ki ga ni nikoli vrnil, če mu ga niso hoteli posoditi, pa jih je vrgel v ječo in jih mučil. Prisiljeval jih je, da so od njega kupovali pokvarjeno blago, najhuje pa je bilo, ko je začel zlorabljati ženske.«

Vse tri smo se zdrznile, Sibili pa se je zatresel glas: »Koliko pa jih je bilo?«

Oče je skomignil z rameni: »Ne vem, menda so kmetje ob preiskavi pred uradnike pripeljali več kot deset nasilno oskrunjenih deklet. To je sodu zbilo dno in izbruhnil je upor, ki se je nato razširil še daleč naprej od Tahijevih posesti.«

»Upam, da je bil vsaj pravično kaznovan,« se je oglasila Magda.

»On je kmečki upor za razliko od Gubca in Gregoriča preživel. Resda je bil bolan, vendar je do smrti nadaljeval s svojimi krutimi metodami.«

»Potem nam tukaj na našem trgu ni slabo,« sem pripomnila.

»Ni nam slabo,« je dodal oče, »lepo pa tudi ne.«

Presenečeno sem ga pogledala, zato je nadaljeval: »Še vedno nismo svobodni, kot bi moral biti svoboden vsak človek. Še vedno smo privezani na zemljo, ki jo imamo v zakupu, še vedno moramo plačevati dajatve zemljiškim gospodom, da oni lahko plačajo cesarju in lagodno živijo, še vedno moramo opravljati tlako in še vedno nam cerkev pobere desetino pridelka.«

»Tak je red, ki ga je določil Bog, bi rekel oče Jožef,« sem se nasmehnila.

»Tak je red, zato ker ga trpimo in dopuščamo.«

»Ampak saj si sam rekel, da kmečko nasilje ne bo prineslo spremembe,« sem ga spomnila.

Oče je nagrbančil čelo, kar je pomenilo, da je razmišljal. Čutila sem, kako se v njem občutek za red in umirjenost bije z občutkom za svobodo in pravičnost.

Molčal je, dokler nismo pri cerkvi sestopili s poti, ki je vodila na grad, potem pa je rekel: »Božji red in postava gor ali dol. Svobodni bi morali biti. Vsi ljudje. Nihče se ne bi smel že roditi kot plemič ali podložnik.«

Nismo ga razumele. Svet, o katerem je sanjal, ni bil svet, v katerem smo živeli. V tistem trenutku se tudi nisem trudila, da bi očeta razumela, ker so mi misli bežale k moškemu, ki sem ga čakala že pol leta.

* * *

Naslednji dan popoldne se je vojska mačkastih kmetov razdelila v dva dela. En del je nadaljeval pot proti jugu po kranjski strani, drugi se je vračal v Ratschach. Pobrali so svoje orožje, si na glave posadili širokokrajne in koničaste klobuke ter se počasi v manjših skupinah spuščali z gradu. Niso veliko govorili. Ko me je na trgu zagledal Matija Kačič, se mi je rahlo nasmehnil in se z roko dotaknil klobuka v pozdrav.

»Srečno,« sem mu zaželela.

Pokimal je, si na ramo nadel puško, ki jo je verjetno izmaknil v eni od graščin, ki so jih uporniki že napadli, in molče korakal po tlakovanem trškem dvorišču proti brodišču, kjer je stari Jeremija prvo skupino kmetov že prepeljal na drugo stran in se je zdaj vračal še po preostale.

Nihče od naših moških s trga se jim ni pridružil.





XIII.


KONEC JUNIJA 1635

Naslednje dni sem vsak prosti trenutek oprezala, ali se morda proti gradu pelje Mosconova kočija z baronico Ano Marijo, še bolj pa me je zanimalo, ali se bo na trgu prikazal vozar, ki bi pripeljal stvari baronice Herbersten.

»Baronico pričakujejo konec meseca,« se je govorilo na trgu.

»Menda ni hotela priti prej zaradi kmečkega punta,« je rekla Marija, mesarjeva žena.

»Že lani so krožile govorice, da ni prav dobrega zdravja,« je dodala Tkalčeva Ana.

»Koliko jih pa že šteje?«

»Gotovo blizu sedemdeset.«

»Bog ve, ali bomo mi dočakali toliko let,« se je oglasila Podlogarjeva Anica, ki je v rokah nosila svojega polletnega sina Blaža, ki je bil prvi otrok, ki sva ga s Suzano skupaj spravili na svet.

Marija se je zasmejala: »Jaz zagotovo ne. S tako zatečenimi in bolečimi nogami ne vem, ali bom preživela naslednjo zimo.« Pogladila si je res hudo zatečena meča, iz katerih so izstopale vijoličaste žile, ki so bile razvejane do kolen.

»Lani sem jo videla samo enkrat,« je povedala Tkalčeva Ana, »do trga je prišla z grajskim kaplanom, ki jo je moral vseskozi podpirati, nazaj na grad pa jo je skoraj nesel.«

»Kaj tisti stari kaplan Bonifacij jo je podpiral?« je vprašala Marija.

»Ne,« je odgovorila Ana, »novega kaplana imajo zdaj.«

Ob teh besedah sem zastrigla z ušesi. Baron Inocenc ima novega kaplana. O tem nam ni nič govoril. Res pa je, da ga oče tudi ni spraševal. Kolikor sem lahko razumela iz dolgih pogovorov, ki sta jih imela oče in Valentin Weber, se o tem, kako se mašuje pri baronu, ni govorilo. No, čeprav je vsem znano, da je v grajski kleti pred leti gostil luterance, bi si zdaj, ko so mu patri sežgali vse protestantske knjige, težko predstavljala, da bi se šel odkrito luteranstvo.

»Novi grajski kaplan je še golobrad. Bog ve, od kod ga je baronica privlekla,« je govorila Ana.

»Je Bonifacija le vzel Bog k sebi?«

»Ne vem. Morda pa ne more več prenašati nenehnih selitev z gradu na grad.«

»Si mi pa zdi kar zavzet tale novi, samo ga res ni veliko videti. Na trg sploh ni prihajal niti v župnišče,« se je namrščila Marija.

»Kaj pa bo s starim Jožefom? Bo klopi skupaj zbijal?«

»Ko sem decembra pomagala pri božični večerji, nisem videla novega kaplana,« sem se vmešala.

»Verjetno je imel pogovor z Bogom,« se je zarežala Marija.

»Tista baronica, ki je bila lani na obisku pri grajskih, je pa veliko hodila v trško cerkev. Ji grajska kapela ni bila všeč?« je bolj kot druge sama sebe vprašala Podlogarjeva Anica.

»Ta je bila glasna,« se je krohotala Marija, »saj se je samo njo slišalo, kadar je prišla na trg. Ampak pobožna pa kot stara svetnica. Čudno, da tistega njenega moža ni bilo nikoli zraven.«

»Misliš baronico Herberstein?«

»Ta je slepa kot kura, če ne vidi, da njen dragi kuka pod druge kikle,« je pripomnila Anica in začela v rokah zibati otroka, ki je postajal nemiren.

»Kje si to slišala?« sem vprašala in začutila, kako mi zardevajo ušesa.

Anica se je naredila, kot da me ne sliši: »Menda naj bi letos spet prišla, ampak ne verjamem, da si bosta upala zapustiti svoje posesti ob puntanju kmetov. Na severu je dosti slabše kot tukaj.«

Srce mi je neprijetno poskočilo. Sploh si nisem mogla predstavljati, da Johann ne bi prišel. Tako zelo sem bila lačna njegove bližine, da je bila misel na to nevzdržna.

* * *

»Okoli božiča sta se potem zmenila,« je rekla mama, ko je podkurila v ognjišču, da ogenj ne bi ugasnil.

»Morda kasneje, pozimi,« sem rekla. Govorila je o moji poroki s Tomažem Mlinarjem. Nanjo sploh nisem hotela misliti. Ne zdaj, ko je bil Johann tako blizu. O poroki bom razmišljala potem, čeprav mi ni bilo jasno, kako bom to prenesla. Bom že kako. Zdaj ni bilo pomembno.

»Bolje bi bilo prej. Pozimi je mraz. Zakaj bi sploh čakala tako dolgo?«

»Pripraviti se moram.«

»Kaj moraš pripravljati?«

»Nočem še oditi od vas.«

»Saj nas je dovolj. Zdaj ko je Sibila pri hiši, pa sploh.«

»Suzana me potrebuje.«

»Saj že nekaj časa nisi imela dela.«

To je bilo res. Na trgu so bile samo tri nosečnice, ki naj bi rodile čez mesec ali dva, med njimi Zevnikova Minka, ki sem jo nazadnje obiskala takrat, ko je šla z menoj Sibila.

»Na Log bova šli kmalu. Verjetno že ta teden. Suzana je slaba, križ jo hudo boli.«

»Če se ti zdi, da je treba zaradi tega odlagati, prav. Ampak če boš prevzela njeno obrt, jo boš morala izvajati tudi, če boš živela v mlinu.«

Šla sem iz hiše, ker se nisem hotela več pogovarjati o tem. Na dvorišče je iz hleva stopila Sibila s čebrom, polnim sveže namolzenega mleka. Njeni dolgi rdeči lasje so bili spleteni v kito, ki jo je skoraj namočila v mleko, ko se je sklonila in odložila čeber. Čeprav je bil že večer, je bil dan vroč in soparen.

Mehko me je pogledala: »Mi boš kdaj oprostila, Greta?«

»Bog ti je gotovo že odpustil,« sem rezko odgovorila.

»Vseeno mi je, če mi je Bog odpustil. Rada bi, da mi ti odpustiš.«

»Ne vem, Sibila. Preveč me boli tvoja izdaja.«

Sibila je globoko vdihnila in izdihnila: »Samo odpuščanje bo prineslo mir.« Dvignila je čeber, iz katerega je nekaj mleka pljusknilo na tla, in vstopila v hišo.

Zapihala je prijetna večerna sapica in noge so me kar same odnesle vzdolž vaške poti. Sonce se je zamaknilo za zelene hribe in se počasi spuščalo v zaton. Na trgu je bilo še živahno, ker so se ljudje vračali z njiv in pred večerjo postali pri vodnjaku, kjer jim je Karel Hočevar v kozarce z vodo dotakal vino. Večina je bila moških, nekaj pa tudi žensk, ki so si od zemlje umazane roke umivale v vodi, ki so jo zajele iz vodnjaka. Med vaščani je hodil oče Jožef, ki se je potil pod dolgo težko črno kuto in gledal okoli, kot bi prešteval, ali so vsi zbrani.

Brodar Jeremija je s svojim mladim pomočnikom privezal brod k bregu in štel dnevni zaslužek, od katerega je tretjino izročil pomočniku, preostalo pa odnesel v krčmo Pri zlatem medvedu, kjer bo večino porabil, ostanek pa odnesel ženi, ki ga bo spet oštevala.

Pred pokopališčem sem srečala Barbaro, ki se je vračala z dela na njivi. Po obrazu je imela slane vijuge od znoja, ki ji je kapljal izpod široko zavezane rute.

»Zdaj zdaj bodo prišli,« je rekla.

»Kdo?«

»Grajski. Mislim, baronica Ana Marija in baronica Kristina Herberstein.«

»Kako to veš?«

»Saj cel trg govori o tem.«

»Baronica Kristina bo prišla sama?«

»Ne verjamem, da si bo upala pustiti svojega lepega moža doma. Pa četudi to ne bi bilo slabo zaradi puntarskih skupin, ki jih je še vedno vsepovsod polno.«

Pogledala je naokoli, kot bi se hotela prepričati, ali sva res sami, in rekla: »Menda je njenemu vitezu uspelo priti v deželni zbor, ampak so ga ostali deželani skoraj odnesli ven, ko je začel klobasati o tem, da naj mu izročijo denar za vojsko tistega Herbersteina, ki je zbiral vojake, da bi se gospoda ubranila pred upornimi kmeti.«

»Zakaj pa bi njemu izročili denar?«

»Dobro vprašanje. Verjetno bi zbežal z njim, nepridiprav. Govoril je, da ga bo izročil vojskovodji, pa mu deželni stanovi niso zaupali.«

»Zakaj ne?«

Barbara se skomignila z rameni: »Svoj položaj si je pridobil s poroko in se hitro pomaknil po lestvici navzgor. Potem mu je baronica pomagala še do položaja v deželnem zboru. Takemu ne gre takoj zaupati.«

Sklonila se je k meni in mi zašepetala na uho: »Sem slišala, da je imel težave z dediščino, zato pa je tako hitro pograbil tole vdovo.«

»Kako pa ti to vse veš?«

Barbara se je zahihitala: »Imam svoj vir gor na gradu. Včasih mu je ime Kaspar.«

»Aha. Kaspar je torej tisti, ki te pogreje,« sem skoraj privoščljivo dejala. »Pazi, da ti ne bo pustil še kakšnega drugačnega spomina od govoric, ki ti jih prinaša.«

Barbara se je namrdnila: »Nisem neumna, da bi mu pustila, da mi naredi otroka. Sem že rekla, da moje hiše ne bo dobil noben moški. Ne, dokler sem jaz živa.«

»Kakšne težave z dediščino pa je imel baroničin mož?«

Barbara se je naslonila na pokopališko obzidje in me pomenljivo pogledala: »Lepi Johann Savinšek je imel starejšega brata, ki je bil prvi dedič njihovega, sicer ne prevelikega posestva v Prassbergu. Skupaj sta se odšla borit za cesarja.«

Spomnila sem se Johannovih besed, ko mi je govoril, da se je v mladostni vznesenosti pridružil cesarski vojski pod generalom Wallensteinom.

»Stari Savinšek je napisal oporoko in določil, da mora starejši sin mlajšemu izplačati delež, vendar dosti manj, kot bi Johann hotel. Stari vitez ni bil posebej varčen mož, starejšemu sinu pa tudi ni hotel predati posestva, ki bi bilo, obremenjeno z dolgovi, skoraj ničvredno. Poleg tega je bila tam še hči, ki je potrebovala doto, če se je hotela kolikor toliko dobro poročiti. Brata zaradi te zadeve z oporoko nista bila v dobrih odnosih. Johann je imel občutek, da ga je stari opetnajstil pri dediščini, starejši brat pa ni hotel nič slišati o tem, da bi mu izplačal kaj več kot nujni delež. Ko sta šla v vojno, sta bila v isti četi, vendar sta drug o drugem klevetala in si nagajala, kolikor je bilo mogoče. Drugi vojaki so se jima posmehovali in še podžigali njune razprtije.«

Pomolčala je in čakala na mojo reakcijo. Delala sem se brezbrižno, kolikor sem lahko, in potrpežljivo čakala, da je nadaljevala: »Nekoč sta se z ramo ob rami znašla v bitki v severni Nemčiji. Johannov brat je s konja z mečem sekal po danskih vojakih, ko mu je eden njihovih lokostrelcev poslal puščico v nadlaket. Taka rana ni smrtna, vendar je bila dovolj boleča, da je starejši Savinšek spustil meč, nato pa je naslednja puščica očitno zadela še njegovega konja, ki je poskočil z zadnjimi nogami. Vitez je izgubil ravnotežje in padel s konja, vendar tako nesrečno, da ga je konj dvakrat pohodil.«

Predstavljala sem si prizor, ko vitez v rdečem, z zlato obrobljenim ogrinjalom zaradi ostre puščice nad komolcem izpusti meč, pade s konja, potem pa ga konj še pohodi. Sama sem že nekajkrat padla z Rike, vendar se razen zvina gležnja nisem nikoli poškodovala. Tudi Rika me ni nikoli pohodila. Vedela sem, da konj človeka nikoli namerno ne pohodi, ampak pa se mu, če je le mogoče, izogiba.

»Starejši Savinšek je bil v hudih bolečinah. Zaradi puščice, ki mu je predrla nadlaket, mu je iz rane tekla kri, njegov težek in še s kovino obloženi konj pa mu je pomendral noge. Edini, ki bi ga takrat lahko rešil, je bil Johann.«

V trebuhu me je zvilo, ker sem vedela, kako bo šla zgodba naprej.

»Ranjenec je na tleh vpil bratu, ki je ves prizor nemo spremljal, naj mu pomaga, naj mu reši življenje. Johann Savinšek je pomišljal in poslušal bratove krike, vendar je v nekem trenutku obrnil konja in pustil lastnega brata, da so ga, nemočno ležečega na tleh, z meči pokončali Danci.«

»To ti je vse povedal Kaspar?«

»To in še več.«

»Več?«

»Smrt starejšega sina je starega Savinška tako potrla, da je hitro še sam legel v zemljo. Dedič posestva v Prassbergu je postal mlajši sin Johann, ki je odkril, da mu stari le ni bil tako zelo nenaklonjen.«

»Kako to?«

»Posestvo je bilo zadolženo do vratu. Johann sam ni imel ničesar, v skrinjah pa tudi ni našel dovolj goldinarjev, da bi poplačal upnike, ki so po smrti njegovega očeta hitro začeli z izterjavo, ker so se bali, da bo mladi vihravi vitez premoženje zakockal. Na ograjnem sodišču so se začele vrstiti tožbe, zato se je moral Johann hitro nečesa domisliti, če je hotel obdržati očetovo posest. Takrat se je spomnil bogatega soborca Rudolfa Herbersteina, ki so mu luteranci prerezali goltanec. Vedel je, da je stari baron za seboj pusti dva mladoletna dečka. Podal se je na lov za vdovo, ki je postala skrbnica Herbersteinovih dedičev.«

»In tako je lahko poplačal svoje dolgove,« sem zamišljeno ugotovila.

Barbara je govorila, kot da me ni slišala: »Johann Savinšek nikoli ni imel težav dobiti ženske, ki jo je hotel.« Zahihitala se je.

»Kristina Herberstein se je zaljubila, še preden ji je začel dvoriti. Imela je več kot dovolj denarja, da je Johann poplačal upnike in obdržal očetnjavo. S Herbersteinovo zemljo je začel sam upravljati, ker se baronica ni dobro razumela na te stvari. Zaradi tega sta menda prišla v spor z Rudolfovim bratom, škofom Sigismundom, ki se je tudi ponujal za skrbnika bratovih dečkov, pa sta se, potem ko je Kristina na široko odprla mošnjo in namenila Sigismundovi škofiji zajetno darilo, pomirila.«

Nisem vedela, kaj naj si mislim. Nič nisem hotela misliti. Zame je bil Johann še vedno samo moški, ki sem ga neizmerno ljubila, čeprav ga res nisem dobro poznala. On je bil še vedno moški, ki sem si ga neizmerno želela, čeprav je morda v življenju storil kaj takega, da mu bo Bog ob smrtni uri težko oprostil. Vsega, kar mi je povedala Barbara, v tistem trenutku nisem mogla predelati in v mislih tako pospraviti, da bi bila lahko mirna. Pravzaprav glede njega nikoli nisem bila mirna. Vedno je bil prisoten strah. Strah, da ga ne bom več videla, strah, da me ne bo več hotel, strah, da ne bi več čutila njegove kože na svoji in njegovega diha na svojih licih. Vse, kar sem lahko čutila do njega, je bil strah pred izgubo in vrtinec strasti, ki me je zajel vsakič, ko sem pomislila nanj.

»Kakor koli,« je rekla Barbara in se zravnala, »posrečen tiček tale Johann. Upam, da se mu v spanju ne prikazuje duh pokojnega brata.«

»Saj ne veš, kako je res bilo, Barbara.«

»Vem, kar mi je povedal Kaspar.«

»Misliš, da je govoril resnico?«

»Zakaj je ne bi?«

Morda res, sem pomislila. O Kasparju, baronovem glavnem stražarju, nisem veliko vedela. Le to, da je bil vdovec in da je kopico otrok, ki mu jih je zapustila žena, zdaj vzgajala Pavla Ojsteršek, žena novega grajskega oskrbnika Janeza Ojsterška. Vedela sem še, da je zaradi Kasparja izkrvavela Šterkova Jerica, ko se je poskušala znebiti zarodka, ki ji ga je zaplodil na enem od svojih številnih obiskov. Bog ve, kaj vse je Kaspar govoril naokoli.

Da bi takrat o Johannu lahko mislila kar koli slabega, je bilo nepojmljivo.

* * *

Da se je na grad pripeljala Ana Marija Moscon, za njo pa še Kristina Herberstein, sem izvedela od Marine. Tokrat si je najela drugega vozarja, ki je njeno dragoceno pohištvo pripeljal do gradu. Marina je upala, da je baronici čez zimo uspelo strgati dovolj steznikov in nogavic, ki jih bo prinesla v šivalnico.

Lada je, tako kot ponavadi, v kotu šivalnice na suknjiče vezla zapletene vzorce, za katere je trdila, da so arabeske, Marina pa me je pocukala za rokav in zašepetala: »Herbersteinova kočija se je pripeljala. Kaj boš zdaj storila?«

Najprej me je zbodla prijetna bolečina, nato mi je zatrepetalo srce.

»Kaj pa misliš, da bom naredila? Nič, upala bom, da ga čim prej vidim.«

»Pazi nase, Greta. Pazi, da ne boš preveč razočarana.«

»Kako pa naj bi bila bolj razočarana, kot sem že? Pred božičem se poročim.«

Pomislila sem na Tomaža. Videla sva se vsako nedeljo v cerkvi in vsakič sva se prijetno nasmehnila drug drugemu. Po maši me je vedno počakal pri izhodu in prisilila sem se, da sva spregovorila. Poskušal se je zadrževati, vendar sem čutila, kako zelo si želi mojega zagotovila.

»Čez šest mesecev,« sem mu rekla, ko sva se poslovila.

»Rad te imam,« mi je rekel vsakič, jaz pa sem mu le veselo pomahala in pohitela za Magdo in Sibilo.

»Poglej, kaj sem zadnjič kupila pri kramarju,« je veselo dejala Marina in razprla balo svetlo modrega blaga. Lada je dvignila pogled iznad šivanja: »Taka barva je prav zate, Greta, za tvoje svetle lase.«

»Lahko ti naredim vrhnjo obleko, ki jo boš oblekla nad krilo in tuniko,« se je namuznila Marina. »Tako, da si jo boš spredaj lahko zategnila kot životec. V njej boš videti čudovito.«

Predstavljala sem si sebe v svetlo modri obleki, ki bi poudarila moje prsi in boke.

»Ne bo ti žal,« je še naprej napeljevala Marina, »prepričana sem, da noben moški ne bo mogel odvrniti pogleda.«

»Nimam denarja za to,« sem se kislo nasmehnila. Res ga nisem imela. Kot hebanka sem bila pogosto plačana v naturalijah, tistih nekaj krajcarjev, ki sem jih dobila, pa sem ponavadi izročila očetu, da je skrbel za redno plačevanje baronovih in cerkvenih terjatev. Tudi na kredit ne bi mogla vzeti. Nobena od treh nosečnic na trgu še ni bila pred porodom.

»To bo moje darilo za poroko,« je rekla Marina, »ampak dobila ga boš pred njo. Kaj bi ti poletna obleka pozimi?« Čeprav se je nasmehnila, mi je njen pogled svaril, naj se ne igram s svojo usodo.

* * *

Od razburjenja, da bom morda kmalu spet videla Johanna, so se mi cel dan tresle roke. Postopala sem pred hišo in pogledovala gor proti gradu, kot da bi pričakovala, da mi bo Johann zdaj zdaj pomahal v dolino. Videla sem moške postave na podestu, ki je bil vzidan v breg in obdan z masivno kamnito ograjo, ki je varovala pred padcem po strmem hribu, vendar nisem mogla razločiti, kdo so. Lahko bi bil kateri od baronovih stražarjev ali hlapcev. Lahko pa bi bil tudi on. Ob tem sem začutila, kako se mi je naježila koža na zatilju. Zaželela sem si, da bi osedlala Riko in odjahala na hrib. In potem? Saj mu ne bi mogla kar pasti v objem. V prsih sem začutila močan vrtinec čustev, od neznosnega hrepenenja po njem, razočaranja, ker ni takoj prišel na trg in me poiskal, strahu, ali si me sploh še želi, sramu, da kot ženska, ki se bo čez pol leta poročila, sanjarim o nekom drugem, in neučakanosti, da izvem, kaj od vsega, kar mi je povedala Barbara, je sploh res.

Kar nekajkrat sem šla na sredo trga in vsakič našla bolj neumen izgovor, zakaj moram tja. Ob trškem vodnjaku pa sem samo postopala in se obirala, oprezala in prisluškovala, če morda ne slišim konjskih kopit na poti na grad.

Prvič me je videl mesar Karel Hočevar in mi prijazno namignil: »Si prišla po meso?«

Odkimala sem.

»Pa vseeno pridi. Sem dobil klobase, ki mi jih je prinesel Lilek. Sem mu moral dobro plačati zanje, ampak so res dobre. Pa mi noče izdati recepta, capin,« se je zasmejal.

»Drugič, hvala.«

Naslednjič sem srečala Margareto Radeško, ki je po tleh opletala s svojimi barvastimi krili in se smukala okoli vodnjaka, za roko pa je držala svojega najmlajšega otročaja.

Ko me je zagledala, se je ustavila, nekajkrat zamežikala, kot bi ji nagajalo sonce, in vprašala: »Ste se že znebili tiste ženske z rdečimi lasmi?«

»Ne,« sem rekla in pogledala v tla.

»Sem ti rekla, da bo prinesla nesrečo, da bo na naš trg pripeljala ogenj.«

Počutila sem se kot otrok, ki ga oštevajo: »Vem, ampak tudi ona sama je imela nesrečo.«

»Tvoje srce je dobro,« je dejala Margareta, »kar pomeni, da boš trpela. Vsako dobro in pravično srce trpi. Tudi ti boš trpela.«

Kako ironično, sem pomislila. Kot da nisem že zadosti trpela.

Otročaj je hotel izpuliti dlan iz Margaretine in se zapoditi za mačko, ki je stekla mimo, zato ga je Margareta bolj trdo prijela in se namrščila, da so se njene goste in na koncu koničaste obrvi zlile v eno samo: »Pazi, v kaj se spuščaš, ker se ne bo dobro končalo.«

Zmrazilo me je. Prekleto, kaj če je ženska res jasnovidna? Ne, ne more biti, sem se takoj potolažila. Pri Marku se je zmotila. Ni ga mogla pozdraviti.

»Saj se v nič ne spuščam,« sem rekla in upala, da zvenim čim bolj nedolžno.

Margareta si se je s prosto roko segla v kepo zlepljenih, čopastih las, si oslinila kazalec in ga podržala pred seboj: »Pa se še boš spustila. V razmerje, ki je nevarno. In lahko se zelo slabo konča, ker preveč zaupaš, dekle. Svet ni tako rožnat, kot si si ga naslikala v svoji glavi.«

Ah, kakšno nesmiselno brbljanje, sem si rekla.

»Hvala, bom upoštevala tvoj nasvet.« Obrnila sem se proti domu. Ko sem se ozrla nazaj, je Margareta še vedno molela prst v zrak, zaprla oči in veke tako močno stiskala skupaj, da so se ji na obeh straneh naredila globoke gube. Njen otrok je nekaj žlobudral in se še vedno hotel odtrgati od matere, da bi stekel za mačko, vendar Margaretin jekleni prijem ni popustil.

»Bolečine bodo neznosne. Dušile te bodo in prebadale. Smrt je lahko odrešitev,« je še naprej govorila stara coprnica.

* * *

Po večerji je na vrata potrkal Jakec, sin Podlogarjeve Anice, ki mi je prišel povedat, da moram takoj k Suzani. Nujen primer.

Ko sem tekla proti trgu, sem se spraševala, kaj bi lahko bilo. Zevnikova Minka in ostali dve nosečnici so se še do včeraj počutile odlično. Mogoče naju rabijo na Logu? Ampak Suzana je še prejšnji teden omenila, da nama na Log ne bo treba do poznega poletja.

Čakala me je, kot ponavadi, pri vodnjaku.

»Greta, na grad morava,« je rekla.

»Na grad? Zakaj?« sem bila začudena.

»Ena od spletičen baronice Herberstein je v težavah.«

»V kakšnih težavah?«

»V težavah, ki se pripetijo ženski, če leži z moškim, ki ni njen mož in vanjo zlije svoje seme.«

»O moj bog,« sem bila presenečena, »zato potrebuje najino pomoč?«

»Ti greš danes z menoj, da vidiš, kako se dela s temi rečmi,« je rezko odvrnila Suzana.

»Kdo pa je poslal pote?«

»Kdo pa misliš? Baronica,« je izustila Suzana.

To je bilo zame še večje presenečenje: »Kako? Ali ni baronica hudo pobožna? Prejšnje poletje so jo kar naprej videvali v cerkvi. Še očetu Jožefu je spustila mošnjiček, preden je odšla.«

»Kaj mi hočeš povedati?« je bila že nestrpna Suzana.

»Predvidevala bi, da taka ženska ne bi nikoli odobravala splava. To je smrtni greh.«

Suzana me je resno pogledala: »Smrtni greh je, dokler nisi primoran, da ga storiš. Koliko žensk, ki ubogljivo sklanjajo glave pred župnikom, sem že rešila nevšečnosti. Sploh več ne štejem. Res pa je, da ni bilo vedno uspešno. Ampak,« je zažugala, »to, kar boš danes videla, je zato, da boš znala tako kot jaz pomagati ženskam, da ne bi na svet spravljale sirot, ki si jih nihče ne želi in so vsakemu v nadlego. Bolje mrtev zarodek kot nezaželen pankrt, ki od življenja nima drugega, kot da je spravil mater v sramoto in se mora za kruh in streho nad glavo klatiti od praga do praga.«

Ko sva stopili na strmo pot proti gradu, se je Suzana spomnila: »Ah, kako neumno od mene. Saj si bila zraven pri svoji materi, ko sem ji pomagala, no, da se je znebila tistega plodu.«

In zato se je moja mama večer za večerom, dosledno vsak dan v mislih bičala pred Jezusom, ki je s sklonjeno glavo, na kateri so bile narisane rdeče črte, kar naj bi bila kri, in udrtimi, koščenimi prsmi visel s križa. Bog ve, ali se bo dovolj spokorila, da bo dušo svojega nerojenega otroka lahko poiskala v nebesih. Ali pa jo bo pokora spremljala še na oni svet.

Na gradu naju je namesto Pankraca sprejela neka stara, sključena dekla s čepico, ki ji je prekrivala pol obraza. S prstom na ustih nama je nakazala, naj bova tiho. Sezula si je cokle in nama rekla, naj storiva isto. Vse tri smo bose prečkale grajsko notranje dvorišče na drugo stran, kjer je dekla odprla prva vrata na levi pod arkadami.

Prizor, ki sva ga zagledali, je bil pomilovanja vreden. Na dolgi leseni klopi je napol sedelo, napol ležalo mlado dekle Sibilinih let. Lase je imela spete, vendar so ji izpod umetelnega naglavnega okrasja silili na obraz, ki je bil razbrazdan od prejokanih solz. Zraven nje je sedela baronica Kristina Herberstein, oblečena v dolgo rožnato spalno srajco, čez katero si je potegnila svileno ogrinjalo enake barve. Baroničin obraz ni bil bel od svinčenega belila, kot sem bila navajena, temveč dejansko človeške kožne barve. Njena polt je bila prepredena z drobnimi brazgotinami, ki so verjetno ostale od prebolelih črnih koz. Njeni pravi lasje so bili sivi, gladko počesani nazaj in dolgi le do ramen. Drobne oči so se skoraj izgubile v globokih jamicah, ustnice pa so bile tanke kot ravna črta. Baronica je bila precej postarana ženska, ki je za plastmi ličil skrivala nepravilnosti, ki so jih pustile bolezni, staranje in morda celo skrbi. Objemala je mlado dekle, kot bi bila njena hči, in ji brisala solze. Nisem mogla verjeti, da je to ista ženska kot tista pojava, ki sem jo pred pol leta videla na zgornjem hodniku in potem na grajski večerji. Delovala je kot drobna, prezgodaj ostarela ženička, ki tolaži svojo jokajočo vnukinjo.

Poleg klopi je na eni strani na tleh stalo leseno vedro vode, na drugi strani pa majhna lesena pručka. Omarica na levi je imela zgoraj police s steklenim okvirjem, spodaj pa predalnike s kovinskimi obročki.

Baronica se je obrnila k nama: »Ste le prišli, Suzana Rebernik. Kdo pa ste vi?«

»To je moja vajenka. Ne skrbite, molčala bo,« je namesto mene odgovorila Suzana.

»Ji boste pomagali?« je pokazala na jokajoče dekle.

»Poskusila bom,« je resno rekla Suzana. »Kako ti je ime?« se je obrnila k dekletu.

»To je Peternela, moja služabnica,« je pohitela Kristina Herberstein in ugotovila sem, da njen glas ni tako raskav in neprijeten, kot sem se ga spominjala.

Peternela je v strahu pogledala Suzano, njena gospodarica pa ji je prigovarjala: »Ne boj se, nič ti ne bo hudega. Pomagala ti bo, hebanke to znajo. In potem, upajmo, bo tvojega trpljenja hitro konec.«

»No, tako na lahko to ne gre,« se je oglasila Suzana, ki mi je iz rok vzela svojo veliko torbo in brskala po njej, »imam nekaj rožic in jagod, ki lahko zatrejo življenje v tebi, vendar zagotovila ni. Kako daleč pa si že?«

Peternela je skomignila z rameni: »Ne vem,« in spet bruhnila v jok.

»Lezi, da te pregledam,« je ukazala Suzana in dekle je leglo na klop na hrbet ter pokrčilo noge. Suzana je vzela pručko, pomočila roko v vedro z vodo in potisnila dva prsta dekletu v nožnico. Tipala je in z drugo roko gladila dekletov trebuh, privzdigovala obrvi in zraven stokala od bolečin v križu.

»Kakšne štiri mesece, bi rekla,« je nato poznavalsko ugotovila, »bolje bi bilo, če še ne bi bila tako daleč.«

Peternela je prestrašeno izmenjaje gledala Suzano in baronico. Ta ji je prijazno kimala, Suzana pa je z brezizraznim obrazom vzela iz torbe stekleničko s pisano vsebino zelišč in brinovih jagod.

»To mešanico vedno uporabljam in v polovici primerov lahko rečem, da je uspešna,« je dejala. »Ne vem, od česa je odvisno, da deluje. Morda od ženskega telesa, od starosti plodu in duševnega počutja nosečnice.«

»Duševnega počutja?« sem vprašala.

»Če je ženska hudo razburjena, potem lahko vso učinkovino iz mešanice porabi za to, da umiri svoje srce in um. Takrat zdravilo ne more delovati tako, kot želimo.«

»Zato se morate umiriti,« je Suzana skoraj zavpila na Peternelo, ki je zaradi hlipanja globoko zajemala zrak.

»Dajte no, ne vidite, da je še otrok,« je zabevskala baronica in Suzano grdo pogledala.

»Otrok pač ni, sicer ji nihče ne bi mogel narediti otroka. Odrasla ženska je in morala bi vedeti, kaj se lahko zgodi, če se prepušča moškim,« je ugovarjala Suzana.

Baronica Herberstein je prijela Peternelo za roko in rekla: »Že mogoče. Ampak zdaj ni čas za pametovanje o ljubezenskih pasteh. Dekle je zaupalo napačnemu.«

Suzana je skomignila z rameni in stari, sključeni dekli, ki naju je pripeljala v prostor ter ves čas stala pri vratih, naročila, naj prinese vrelo vodo.

»Naredili vam bomo čaj,« je rekla Suzana, »ki ga morate spiti do konca. Če bo vaše telo sprejelo strup in ga usmerilo proti plodu, ga boste splavili.«

»In če ne?« se je zdaj prvič oglasila Peternela.

»Potem vam lahko pomagam samo še z iglo,« je siknila Suzana.

»Iglo?«

»Z iglo, ki jo vtaknem v žensko odprtino, poskušam predreti otrokovo telo.«

Vse tri, vključno z mano, smo se zdrznile ob teh besedah, meni pa se je pred očmi prikazala podoba Šterkove Jerice z razkrečenimi nogami, iz katere je lila kri, poleg nje pa je ležalo drobno razmesarjeno telesce.

Dekle na klopi se mi je zasmililo in skoraj sem začutila še naklonjenost do baronice, ki je tako materinsko skrbela za svojo služabnico. Ženska, ki tako ravna s svojim osebjem, ne more biti zlobna. Kljub temu pa nisem hotela pomisliti na to, da bi ta ženska imela moškega, ki bi moral biti moj.

Dekla je prinesla vrelo vodo in Suzana je vanjo stresla polovico vsebine, ki jo je imela v steklenički.

»Boste samo pol porabili?« je vprašala Kristina Herberstein. »Jaz bi želela, da res deluje.«

»Mar hočete, da jo ubijemo?«

Baronica se je stresla: »Ne, seveda, ne.«

Suzana je pomešala po skodeli, v kateri je pripravila napitek, in ga dala nesrečnemu dekletu. Peternela je dvignila čašo k ustom in najprej po požirkih, čez čas pa v celoti izpila vsebino, čeprav se je kremžila zaradi okusa. Baronica Herberstein jo je ves čas božala po laseh.

»Počivajte zdaj,« je bila bolj prijazna Suzana, »in upajte, da ubije plod. Ko mu srce ne bo več bilo, ga bo vaše telo samo izvrglo.«

Baronica je iz žepa svoje svilene halje vzela pest krajcarjev in jih izročila Suzani, ki se ji je obraz ob radodarnem plačilu razjasnil.

»Pazite nanjo in me pokličite, če se v treh dneh ne bo nič zgodilo,« je dejala in spravila denar v torbo. »In da ne bi sami poskušali umoriti otroka z iglo. Ženska, ki je na trgu nazadnje to poskušala, je izkrvavela do smrti.«

Stara dekla naju je po notranjem tlakovanem dvorišču peljala do grajskih vrat. Čeprav sem bila pretresena zaradi mlade Peternele in baronice, ki je z njo ravnala kot s svojo hčerko, sem se vseeno ozirala naokoli. Bila je trda noč, blizu dvanajste ure. Le kje je? Morda leži v postelji v isti sobi, kjer sva se jeseni tolikokrat ljubila? Morala sem se krepko premagovati, da nisem stekla po kamnitem stopnišču v zgornje nadstropje.

»Če se ne bo nič zgodilo, boš šla z mano, da vidiš, kako se to naredi,« je zamišljeno rekla Suzana. Prav nič si nisem želela prisostvovati čemu takemu.

»Ampak upam, da nama ne bo treba. Nevarno je. V življenju sem to počela štirikrat in enkrat je ženska umrla. Skoraj bi me poslali pred sodišče zaradi tega,« je še dodala Suzana.

Stegovala sem vrat, kot da bi pričakovala, da se bo Johann skrival za debelim zidom, ki je obdajal zgornji hodnik nad arkadami z vseh strani. Nisem ga videla.

* * *

Minili so trije dnevi in baronica Suzane ni dala poklicati. Torej je napoj deloval. Ali pa se je dekle prestrašilo in se odločilo, da otroka obdrži. V teh treh dneh ni bilo na spregled ne barona Inocenca in njegove žene, ki na trg že tako nista veliko zahajala, prav tako ne baronice Kristine, za katero sem pričakovala, da se bo udeležila kakšne popoldanske maše, o Johannu tudi ni bilo ne duha ne sluha. Vsako jutro sem se vstala vsa vznemirjena, da ga bom ta dan morda le srečala, in vsak večer sem legla razočarana, ker ga ni bilo nikjer, tudi na najini jasi ne, kamor sem šla vsako popoldne, naslednji dan pa sem se spet zbujala polna upanja.

Ko je minil četrti dan brez njega, se je pričakovanje prelivalo v žalost. Kaj pa če sploh ni prišel zraven? Marina je povedala, da se je pripeljala kočija z grbom rodbine Herberstein, nič ni rekla, da je Johann prijezdil zraven na svojem lepem Frideriku, katerega valovita črna griva je segala skoraj do tal. Je torej možno, da je prišla baronica sama? Kaj pa če je Johann res ostal na Herbersteinovih posestih, da bi jih varoval pred morebitnimi nadaljnjimi kmečkimi upori? Kaj pa če je šel pomagat tistemu Herbersteinu, ki je zbiral vojsko proti puntarjem? Kaj če so ga zadržale obveznosti v deželnem zboru, ki je gotovo pogosteje zasedal, odkar so Spodnjo Štajersko in Krajnsko pretresali kmečki nemiri? Kaj pa če je prišel in me noče videti? Me je pozabil? Sem bila zanj res le nepomembna prijetna popestritev, kot je govorila Marina? Ne, tako nisem hotela razmišljati.

Petega dne sem popoldne spet osedlala Riko. Namenjena sem bila sicer na jaso, kjer se je vaški potok zlival v veliko reko, vendar sem se na poti proti poljem premislila. Kobilo sem obrnila na gozdno pot skozi goste veje iglavcev proti gradu. V mislih sem se pogovarjala s seboj. Kakšna trapa sem. Čakam in oprezam in upam, da se od nekod prikaže moški, ki nikoli ne bo moj. In tudi jaz ne bom njegova. Skoraj vsi na trgu so že vedeli, da se bova s Tomažem Mlinarjem vzela. Nespametno je bilo, da sem iskala Johanna, ko bo konec poletja vendar moralo biti konec tudi najine zgodbe. Ampak to je bilo takrat še daleč. Bog ve, kaj se še lahko zgodi. Misel, ki se je pozneje izkazala za resnično.

Prijahala sem do Trubarske kleti in tako kot ponavadi pustila Riki, da se pase. Kratek dvižni most do vhoda v s freskami poslikano grajsko kapelo je bil dvignjen, zato sem lahko pokukala v razpoko med kamnito zgradbo in strmim bregom. Šla sem naprej in po kamnitih stopnicah do majhnega spodnjega dvorišča, ki je bilo obdano z nizkim zidcem, na koncu katerega je stala čuvajnica za baronove stražarje. V njej ni bilo nikogar. Ko sem bila nazadnje tukaj, so trije zagrizeni jezuiti zanetili ogenj v sodih, v katere smo skrili protestantske knjige in tudi mnoge druge, v katerih je bilo znanje, ki se je spremenilo v pepel. Pri srcu me je stisnilo, ko sem se spominjala barona Inocenca na kolenih, očetovega trpečega izraza, ko je zrl v ognjene zublje, in starega jezuita, ki je smešno poskakoval po zapisih Luke Skrbinška, kot da bodo zaradi njegovega teptanja kaj manj heretični.

Sedla sem na kamnito obzidje in čakala tako, kot sem nekoč že čakala. In kot sem, ko sem bila še mlajša, opazovala dogajanje spodaj na trgu. Zdaj mi ni bilo mar, da se je pri vodnjaku zbrala gruča žensk, ki so se očitno zapletle v prepir, saj so burno mahale z rokami, ni mi bilo mar, da ni bilo več stare Tereze, ki bi po tleh vlekla suho dračje, ni mi bilo mar, da so se okoli cerkve podili bosonogi otroci, pri cerkvenih vratih pa je na njih kričal oče Jožef, ni mi bilo mar, da se je krava Tkalčevega Janeza podelala na tlakovana tla in da je Zevnikova Minka, ki se je zaradi velikega nosečniškega trebuha bolj kotalila kot hodila, stopila naravnost v kravji iztrebek, ni mi bilo mar, da je Hočevarjeva Marija spet ostanke maščobe, ki jih je njen mož odrezal od mesa, vrgla kar na tlakovano ploščad, kjer so čakali, da jih odkrijejo trški psi, in tudi mi ni bilo mar, da je iz županove hiše roka, ki je verjetno pripadala županovi ženi, groteskno mahala skozi okno in podila stran Margareto Radeško. Čeprav sem vse to opazila, mi za nič od tega ni bilo mar. Mojega zanimanja ni zbudila niti rdečelasa Sibila, ki sem jo videla, kako je šla k vodnjaku po vodo. Slike dogajanja so se zarisovale v moji glavi, vendar jih ni pospremila nobena misel. Bilo je, kot bi gledala, vendar ne videla.

Tudi o Johannu nisem mogla razmišljati. Lahko sem samo čutila neznansko močno praznino, v kateri je trepetal droben žarek upanja.

Dolgo sem sedela na kamnitem obzidju in na nebu so se pojavili prvi obrisi sončnega zahoda, ko sem nenadoma zaslišala nagajiv otroški smeh in lajež psov.

Nato pa znan glas: »Hans, Arnold, nehajta se ruvati!« Bil je njegov glas.

Vztrepetala sem in se dvignila. Od kod prihaja. Stekla sem do stopnic in po njih do zgornjih vrat grajske kleti, kjer je tudi Rika dvignila glavo in nemirno žvečila.

Zagledala sem dvojčka, ki sta pritekla do dvižnega mostu, za njima pa sta skakali psički. Fanta sta se ustavila pred globoko razpoko, ki je kamnito stavbo ločevala od brega. Strmela sta v razpotegnjeno ozko luknjo pred njima in ugotavljala, ali bi lahko splezala do dna. Govorila sta hitro, drug čez drugega in v tako popačeni nemščini, da ju nisem razumela.

Zagledala sem ga sredi v zemljo vdelanega kamnitega stopnišča, ki je teklo vzdolž po bregu in zgornjo grajsko pot povezovalo z vhodom v grajsko klet, pri tem pa presekalo nizko obzidje. Johann je obstal in se v naslednjem trenutku nasmehnil.

Bil je tak, kot sem se ga spominjala. Gosti, valoviti kostanjevi lasje do ramen, na čelu malo pristriženi. Rjave oči tako predirljive, da bi iz njih lahko letele puščice. Brada obrita, da je izstopala oglata spodnja čeljust. Nasmeh z ustnicami, ki so bile za moškega bolj polne kot sicer, v kotičkih pa so se delale rahle jamice. Visok moški širokih ramen, z odpeto tuniko na prsih, da se je videla gola, komaj zagorela koža. Večerno sonce se je prelilo čez prosojno tkanino in pozlatilo obrise zgornjega dela njegovega telesa.

Z roko si je segel v lase in dahnil: »Greta.«

Dvignila sem krilo in naredila prvi korak proti stopnišču. Potem nisem mogla več naprej. Srce mi je tako divjalo v prsih in v nogah sem začutila mravljince. Od pospešenega pretoka krvi in kot strela pekočega občutka, ki je stekel po mojih žilah, sem obstala na mestu ter hitro in plitko zajemala zrak.

Spustil se je po stopnicah in spet rekel: »Greta.«

Govorila sem hitro in zatikajoče: »Prišel si, vendar me nisi poiskal. Več dni sem čakala nate, odkar sem izvedela, da si tukaj. In tebe ni bilo na trg, ni te bilo na jaso. Kaj naj si mislim? Si pozabil name? Tudi danes se ne bi srečala, če ne bi prišla do grajske kleti. Sploh veš, kako mi je, kako se počutim?«

Johann se je smehljal in moje tresoče se dlani prijel v svoje: »Pomiri se. Počasi.«

»Pol leta sem čakala nate. Vsak dan, vsako noč sem mislila nate. Veš, koliko stvari se je zgodilo,« ob tem sem nehote pomislila na srečanje s Tomažem Mlinarjem in najino zaroko, »pa nisem niti za trenutek nehala misliti nate.«

Johann se je še vedno smehljal, kar me je jezilo. S prstom na ustih mi je nakazal, naj bom tiho, ker sta naju dečka začela opazovati.

»Počakaj pri spodnjih vratih,« mi je rekel in se obrnil k otrokoma. »Pazita tam, da kateri od vaju ne pade. Gremo nazaj.«

»Zakaj nazaj, stric Johann, saj smo šele prišli,« je bil užaljen eden od fantov.

»Rekel si, da bomo šli vso pot do trga,« je dodal drugi.

»Večeri se in vajina mama vaju bo pogrešala pri večerji. Jutri zjutraj vaju bo Kaspar pospremil na trg,« jima je ukazovalno rekel in ju gnal kot dve ovci po stopnišču navzgor. Psički Liza in Beta sta nekaj časa strmeli v Riko in renčali, nato pa sta se obrnili in odtacali za otrokoma.

Počasi in z drhtečimi nogami sem šla spet do spodnjega dvorišča in sedla na obzidje. Kar nekaj časa je trajalo, da je prišel.

Najprej je z dlanmi objel moj obraz in rekel: »Lepa kot vedno. In strastna kot vedno.«

»Kaj to pomeni?«

»To pomeni, da si takšna, kot si bila, ko sva se tiste decembrske noči poslovila.«

»Zakaj me nisi poiskal?«

»Ah, čudovita si, ko si tako jezna.«

»Nehaj. Povej mi, zakaj,« sem zahtevala.

»Prve dni pa res ne morem izkoriščati baronove gostoljubnosti tako, da ga vsako popoldne puščam samega.«

»Vseeno. Lahko bi prišel vsaj na trg. Mi prinesel sporočilo. Nisem neumna in znam brati, tudi nemško.«

»Seveda nisi neumna. Zato me tako privlačiš. Nehaj se jeziti. Zdaj sem tukaj in ti si tukaj.«

»Ampak počutim se tako nevredno.«

»Nevredno česa?«

»Tega, da prideš v Lichtenwald in da moram to izvedeti od ženskih jezikov na trgu.« No, Marina pač ni bila nek opravljiv jezik na trgu, toda Johannu to ni bilo treba vedeti.

»Torej se še vedno govori o meni?«

»Ah, si nečimrn.«

»Tako čudovita si, ko se jeziš, da kar nočem, da bi nehala.«

»Tako torej?« sem vzkliknila in se obrnila stran. Kaj si vendar misli, da je? Plemič, ki se precenjuje.

Segel je po meni in me pritisnil nase. No, res je neverjetno čeden. In res je v mojem telesu takoj zagorela želja po njem.

»Ne, nočem, dokler mi ne poveš, zakaj se nisi oglasil,« sem dejala s tako očitnim prizvokom, da je čisto vseeno, kaj bo naredil, ker se mu bom tisti trenutek predala.

Hotela sem se mu upirati, kar pa je najino strast le še bolj podžgalo. Pritisnil je svoje ustnice na moje in vsako nesmiselno upiranje je zamrlo.

Sunkovito je segel pod životec in pobožal moje prsi. Popolnoma sem se predala, zato me je potisnil ob zid pri vhodu v vinsko klet, začel trgati trakove na životcu in mi segel pod krilo. Zgodilo se je tako hitro, da sem komaj uspela zajeti sapo. Vstopil je vame in po nekaj kratkih sunkih sva bila oba spet združena v popolni ekstazi. Moje telo je dajalo in sprejemalo in se zlilo v njegovega.

* * *

»Povej mi,« sem mu rekla, ko sem si nerodno zategovala trakce na životcu.

»Kaj ti naj povem?«

»Povej mi, kaj čutiš do mene.«

»Saj veš, kaj čutim do tebe.«

»Rada bi slišala, da to rečeš.«

»Od prejšnjega leta se ni nič spremenilo.«

»Pa bi vseeno rada slišala, da mi rečeš.«

»Rad te imam, saj to veš.«

»Ne, ne vem. Vsaj še stokrat mi boš moral povedati. Reci mi, da sem tvoja.«

Johann se je zasmejal: »Na nek način si res moja.«

»Ne tako, ne govori mi tako.«

»Kako pa?«

»Reci mi, da sem tvoja.«

»Saj sem že.«

»Pa ne na nek način.«

»Prav. Moja si.«

Domov sem hodila tako, da sem Riko peljala na vajetih. Občutki, ki so se pretakali v meni, so bili mešani. Se mi samo zdi ali Johann ni bil več tako zelo navdušen nad mano kot prejšnje leto? Ah, misli, zakaj se morate kar naprej oglašati? Zakaj morate kar naprej postavljati neprijetna vprašanja in se sukati okoli njih v neskončnost? Ne bom več razmišljala.

Ležala sem v postelji in se počutila, kot da sem z drugega sveta. Resničnost, ki je obstajala do takrat, je zamenjal sladek užitek končno izpolnjenega hrepenenja. Z malce bolečine. Poleg mene je na eni strani spala Magda, na drugi pa se je v postelji premetavala Sibila. Potem ko mi je priznala, da je izdala, kje so skrite baronove prepovedane knjige, sem prvič začutila, da sem bila do nje krivična. Ne samo, da sem sama izdala očetovo zaupanje, ko sem povedala Sibili, tudi jaz sem padla v roke nekomu, s katerim nisem imela prihodnosti, in tudi jaz sem medlela v njegovem objemu in šepetanju njegovih besed. V navalu strasti bi mu verjetno razkrila kakšno skrivnost, če bi od mene to zahteval. Sibila je bila v svoji nevednosti in želji, da bi bila ljubljena, grdo izkoriščena. Čeprav sem si dopovedovala, da sem bolj previdna od nje, nisem mogla odgnati misli, da bi se tudi meni lahko zgodilo kaj podobnega. Strah, ki je kljuval v meni, je bil strah pred izgubo moškega, ki sem ga oboževala, in da bi ga zadržala, sem bila pripravljena storiti marsikaj. Postati moram bolj pazljiva. Preden sem zaprla oči, sem Sibili tiho oprostila.

* * *

Naslednji dan sva se popoldne srečala na najini jasi. Bilo je kot prejšnje leto. Friderik in Rika sta se mirno pasla in ovohavala, midva z Johannom pa sva ležala objeta na bregu reke.

»Kaj si počel vse te mesece?«

»Te zanima urejanje urbarjev in izterjevanje dajatev od kmetov?«

Pomislila sem na puntarje: »Ne, to verjetno ni preveč prijetno opravilo.«

»Ni prijetno, ga je pa treba narediti. Cesarju je spet zmanjkalo denarja za vojsko na severnih frontah, da ne govorim o vojski, ki se je zbrala, da bi zadušila upor, ki se je začel na Schrattenbachovih posestvih.«

»Puntarji so bili še pred tremi tedni tukaj.«

»Vem, baron mi je povedal. Menda mu je tvoj oče svetoval, naj kmetom postreže večerjo, zato so pustili njega in grad pri miru.«

»Ampak kar sem jim dogaja drugje, višje na Štajerskem ali Kranjskem, je pa krivično.«

»Zakaj tako misliš?«

»Ker ni prav, da se podložnikom nalagajo bremena, ki si jih plemiči kar sami izmislijo, in da jim povečujejo tlako ali pa namesto nje zaračunavajo denarno nadomestilo.«

»No, življenje ni poceni. Že vzdrževanje širnih Herbersteinovih posesti in gradov ter plačevanje oskrbnikov me stanje precej goldinarjev.«

»Morda pa ne bi bilo slabo, če bi fevdalci še sami kdaj poprijeli za delo.«

Johann se je glasno zasmejal: »Menda ne misliš, da bi plemiči z motiko kopali po zemlji, želi žito, kurili ognjišča in pospravljali po graščinah ali hranili živali v hlevih.«

»Zakaj pa ne? Jaz to počnem,« sem rekla malce kljubovalno.

»Ti si podložnica. Jaz pa sem baron in moje delo je poleg vzdrževanja posesti še odločanje v deželnem zboru. O stvareh, ki so mnogo pomembnejše in vplivajo na vse Habsburške dežele, na celo cesarstvo.«

»Če vam podložniki ne bi pridelali hrane, bi težko odločali o pomembnejših stvareh.«

Johann se je še naprej smejal: »Če nam ne bi pridelali hrane, potem bi jaz pojedel kar tebe.«

Priznam, da mi je bilo všeč. Čeprav si me je spet zaželel in me začel božati po prsih, sem ga odrinila.

»Ampak deželni stanovi očitno niso tako zelo uspešni pri odločanju. Baron Moscon je dejal, da so štajerski deželni stanovi dolžni celo bogastvo, na vse strani.«

Johan je zavzdihnil: »Res je, pridelali smo kar nekaj dolgov. Za cesarjevo vojsko je bilo kar naprej treba zbirati denar. Pa potem plačati še najemnike iz Vojne krajine in uskoke.«

»Ki so sestavljali vojsko proti puntarjem,« sem dodala. »Kako ironično, da bodo kmetje morali poleg vsega plačati še vojsko, ki se je borila proti njim.«

»Si se začela zanimati za državne zadeve v teh mesecih, ko sem bil odsoten?« je vprašal Johann in me narahlo pobožal po obrazu.

»Ne da bi hotela, sem bila prisiljena v to.«

Nekaj časa sva molčala, Johann me je še vedno božal po licih.

»Na trg so prišli še odposlanci protireformacijske komisije,« sem dejala.

»Sem opazil, da so v baronovi knjižnici ostala samo še katoliška besedila. Celo medicinskih knjig, v katere sem še sam rad pogledal, ni več.«

»Jezuiti so jih skurili.«

»Vem. Baron je še vedno strt zaradi tega.«

»Grozno je bilo. Ko bi videl tistega fratra, s kakšnim užitkom je spremljal, ko so se knjige spreminjale v pepel.«

»Ogenj je vedno bil priljubljeno sredstvo črnuhov v božji službi. Pa če se je bilo treba znebiti stvari, kot so knjige, ali ljudi.«

»Imaš tudi ti v svoji knjižnici kakšne prepovedane knjige?« me je zanimalo.

»Ah, kje pa. Jaz si raje kot v knjigah dušno hrano nabiram kako drugače.«

»Saj vem, svobodnjak,« sem se zasmejala in se stisnila k njemu. Njegova koža je bila prijetno topla in mehka. Zvijala sem se v njegovem objemu kot mačka in pritiskala na njegovo mednožje.

Že se je hotel prevaliti name, ko sem ga nenadoma vprašala: »Si res pustil umreti svojega brata?«

Ustavil se je in me presenečeno pogledal.

»Kako veš za mojega brata?« Drobna žila na levi veki mu je začela komaj opazno utripati.

»Povedala mi je prijateljica s trga.«

»Kako pa ona ve?«

»Kaspar,« sem dahnila, ker se mi je zdelo, da je naenkrat njegovo telo postalo pretežko zame.

»Lahko bi si mislil, da bo izblebetal, ko ga bo kakšna kmetica prijela za jajca.«

»Daj no, saj ni bilo tako. Barbara je moja prijateljica. Nič hudega ni hotela.«

»O svojem bratu ne govorim rad. Nekoč pa sva s Kasparjem v krčmi preveč popila in očitno mi je ponagajala vest.«

»Torej si ga pustil umreti na bojišču?«

»Nisem ga pustil, pomagati pa mu tudi nisem mogel. Danski vojaki so se zakadili na nas in bilo nas je premalo. Če bi razjahal in pomagal bratu, bi jo skupil še sam.«

»Je res, da si bil nanj jezen zaradi dediščine?«

»To je res. Kdo pa ne bi bil, ko bi mu oče namenil manj, kot je nujni delež?«

»Ampak posest je bila obremenjena z dolgovi. Tvoj brat bi, če bi postal dedič, poleg upnikov moral izplačati še tebe.«

»In tega verjetno ne bi storil.«

»Zakaj ne?«

»Ah, Greta, kaj te to zanima. Ženske niste zato, da sprašujete stvari, ki se vas ne tičejo,« je rekel Johann, se dvignil in se začel oblačiti.

»Nisem te mislila jeziti.«

»Če te že zanima, ti povem, da Herman ni bil tako zlat fant, kot ga marsikdo poskuša predstaviti. Ko sva bila še otroka, me je nenehno dražil, da sva se kar naprej kregala in pretepala. Med nama ni bilo takšne bratske naklonjenosti, kot bi morda pričakovala. Večkrat mi je rekel, da bo dedič celotnega posestva in da bo očeta pregovoril, naj me razdedini.«

»Zakaj bi te oče razdedinil?«

»Zato ker sem v mladostni nepremišljenosti storil napako, ki bi me lahko stala dediščine.«

»Kaj si storil?«

Sklonil se je k meni: »Očeta sem obtožil umora svoje matere.«

Vzelo mi je sapo: »Kaj si storil?«

Spet se je dvignil: »To, kar si slišala.«

»Čemu bi storil kaj takega?«

Zapenjal si je pas in govoril: »Moj oče je bil tiran. Ohol in krut človek, ki je užival v mučenju tistih nekaj podložnikov, ki jih je imel na svojem bornem posestvu. Kolikokrat smo gledali kmete, privezane na kol, ki jih je z užitkom bičal za majhne prekrške. Užival je tudi, ko je mučil svojo ženo, mojo mamo. Kar naprej je hodila okoli z modricami in podplutbami. Še huje je bilo, kadar se je napil. Takrat se ni znesel samo nad tlačani, služabniki in ženo, pretepal je tudi svoje lastne otroke. Mene, mojega brata in sestro. Mama je bila sicer kar naprej noseča, vendar ni donosila nobenega drugega otroka, verjetno zaradi poškodb, ki ji jih je povzročil stari tiran.«

»To je grozno,« sem dejala.

»Mama je umrla, ko sem imel devet let. Bog ve, ali je res ni on poslal na oni svet. Več let sem v sebi nosil sveto jezo na očeta, ki se je spreminjal v gnijoč, po vinu smrdeč kup. Postal je šibek starec z rumenimi in z drobnimi žilicami prepredenimi beločnicami, vendar še vedno zloben kot hudič. Ko je nazadnje položil roko name, sem šel naravnost k deželnemu glavarju in ga naznanil. Ker pa je od mamine smrti minilo že sedem let, se nihče ni hotel ukvarjati z zločinom, ki se je zgodil tako daleč nazaj.«

»Pa je bilo res, da jo je umoril?«

»Kar se mene tiče, jo je. Umrla je zaradi njegove grobosti in surovosti, pa čeprav ji morda na smrtni postelji ni zavil vratu. Tega ji je zavijal, odkar se je bila primorana poročiti z njim.«

»Kaj pa je imel tvoj brat s tem? Saj je bil on tudi očetova žrtev?«

»Herman jo je kot najstarejši sin dobro odnesel. Do njega je bil oče prizanesljivejši, naju s sestro pa je mučil, če je le lahko. Herman je pri tem še užival. Zato razen mame in Elizabete, moje sestre, nisem maral nikogar v družini. Ko je oče umrl, nisem potočil ene same solze. Vedel sem, da me oče ni razdedinil, toliko razsodnosti je še premogel, da pa mi je namenil miloščino, si tudi nisem mislil. Oporoko je dal napisati, preden sva šla s Hermanom v vojsko. Jaz sem šel tudi zato, da sem se rešil očetovih okov, Herman pa se je hotel dokazati. No, kako se je končalo, pa očitno že veš.«

Še sama sem vstala, si ogrnila tuniko in prijela Johanna za roko: »Ne jezi se name. Nič slabega nisem hotela. Tebi nikoli ne bi mogla storiti nič slabega. Rada te imam. Če si moral brata pustiti na bojišču, si imel gotovo zelo dober razlog za to.«

Johann me je pogledal izpod obrvi in me objel: »Prelepa in premila si za take pogovore.«

Spet sva se poljubljala, globoko in strastno, da se mi je zdelo, kot da mi želi orkan čustev predreti prsi.

»Tako lepa si. Vse na tebi je lepo,« je govoril, ko me je poljubljal po vratu, po prsih, po trebuhu, po notranji strani stegen in po vlažnem kotičku ženskosti, ki se mu je ponujala. Ko je potisnil svoj ud vame, se mi je zdelo, da je kot ulit po moji notranjosti. Gibala sva se počasi in uživala v trenju najinih teles.

»Rada te imam, Johann,« sem zastokala. Ni mi odgovoril.

Ko je končal, se je umil v reki in si zapel pas.

»Odhajaš?« sem ga vprašujoče pogledala, ker sonce še ni bilo tako nizko na zahodu.

»Pozno je. Čakajo me,« je rekel in me poljubil na čelo.





XIV.


AVGUST 1635

Poletje je prehitro minevalo. Vedno je tako, kadar se ima človek lepo. Čas je tekel tako hitro, da sem se lepega dne presunjena zavedla, da je že več kot mesec dni, odkar se je Johann vrnil v Lichtenwald. Dobivala sva se vsak drugi dan, navadno ob popoldnevih, in se ljubila do bolečin. Nisva se mogla nasititi drug drugega in dogajalo se je, da na Riki nisem mogla jahati domov, tako neverjetno strastna so bila najina srečanja. Odganjala sem vsako misel na to, da se bo erotična pravljica, v kateri sem živela, nekoč končala. Privlačnosti, ki je bila tako vseobsegajoča, se ni bilo mogoče upirati. Spet nisem razmišljala o ničemer drugem kot o tem, kdaj ga bom spet videla. Pozabljala sem na svoje obveznosti, vendar se nisem vznemirjala ob maminem ostrem in očetovem vprašujočem pogledu. Morala sem živeti zdaj in použiti te trenutke sladkosti do konca.

Sredi avgusta sem se spomnila, da že nekaj časa nisem dobila svoje mesečne krvavitve. Neverjetno, kako hitro človeka oblije mrzel pot, ko pomisli na neprijetne posledice svojih dejanj. Pomišljala sem in se poskušala spomniti, kdaj sem nazadnje krvavela. Z grozo sem ugotovila, da je bilo pred dvema mesecema. Kakšen teden ali dva po tem, ko so puntarji vkorakali na trg. Dva meseca! Začela sem se nenadzorovano tresti, moje dlani so postale ledeno mrzle, obraz pa mi je oblivala vročica. Saj ni mogoče, da bi bila noseča. Ni mogoče, Johann je vedno pazil, da se ni izlil vame. Je res? Najino prvo srečanje? Kaj je storil takrat? Mrzlično sem premišljevala. Takrat se je zgodilo, da se ni mogel takoj umakniti. Vendar si s tem nisem belila glave. Samo da sem bila spet z njim. Je mogoče, da sem takrat zanosila? Skozi glavo so mi švigale misli in vse znanje, ki sem ga pobrala od Suzane.

Ženska najraje zanosi kakšna dva tedna od začetka mesečne krvavitve, je govorila, zato se je v tistem času treba izogibati moškemu, če ne želiš, da ti naredi otroka. Sicer to ne velja vedno in pri vseh ženskah, je še dodala, je pa dovolj pogosto, da je mogoče ženskam svetovati, naj takrat prosijo može, da jih pustijo pri miru.

Res sva bila z Johannom skupaj ravno v tistem času. Ampak izostanek krvavitve ima lahko tudi druge vzroke, sem se naučila od Suzane. Lahko se zgodi, če ženska izgubi preveč teže ali pa je znak bolezni. Včasih ni nobenega telesnega razloga to. Krvavitev preprosto preskoči kakšen mesec ali dva. Suzana je menila, da se to dogaja zato, ker je ženska duša tako obremenjena, da se maternica ne more napolniti s krvjo. Hude skrbi, žalost ali strah lahko žensko telo tako ohromijo, da ne deluje več tako, kot bi moralo. Če se težave usidrajo v prsih in jih močno stiskajo, lahko krvavitev povsem preneha in se nikoli več ne vrne, navadno pa so take stvari minljive. Je pa še en razlog, me je učila Suzana. Ko žensko telo doseže določeno starost, preneha krvaveti samo od sebe in takrat ženska ne more imeti več otrok. Postane jalova, kar ji povzroči vrsto drugih nevšečnosti, od prekomernega potenja do nalaganja sala okoli trebuha, pa tudi združevanje z moškim ji ni več prijetno, ker se ji nožnica ne navlaži več tako, kot se ji je v mladih letih.

Pri svojih petindvajsetih letih sem bila še premlada, da bi krvavitev kar prenehala. Moralo je biti nekaj drugega. Grebla sem po mislih in se prepričevala, da je pri meni vzrok gotovo v tem, da sem bila preveč razburjena zaradi Johannove vrnitve, morda pa sva se tudi s preveliko vnemo ljubila. Saj me je včasih zvečer celo bolelo in mi je uhajal urin. Zagotovo je to vplivalo tudi na maternico, polno krvi, da se je zaradi suvanja Johannovega uda preprosto zaprla. Morda bi bilo dobro, da se nekoliko umiriva. Potem se bo kri ulila iz mene in bom pomirjena.

Stisnila sem si prsi, ki so se zdele bolj polne kot sicer. Ampak tako je bilo vedno pred krvavitvijo. V roke sem vzela ogledalo in si temeljito pregledala kožo na obrazu. Navadno se mi je pred čiščo pojavil kakšen manjši mozolj, ki sem ga tako vneto stiskala in si spraskala kožo, da sem nekaj dni hodila okoli s krastami. Zdaj je bila koža nežna in mehka, skoraj popolna. Sem že imela kdaj takšno?

Ne, ne more biti nič drugega, kot da mi krvavitev zamuja. Johann je vedno pazil, da njegovo seme ni brizgnilo vame, samo takrat, prvič, se je zgodilo, da se ni mogel takoj umakniti. Suzana je rekla, da ženska težko zanosi, če se zgodi samo enkrat, ni pa nemogoče.

Kot naročeno sem naslednje jutro zjutraj občutila slabost. Tega sem se še dobro spominjala, ko sem bila noseča z Markom. Zameglilo se mi je pred očmi. Nobeno prepričevanje same sebe ni imelo smisla. Bila sem noseča. Z Johannovim otrokom.

* * *

Da je v meni rasel otrok, nisem nikomur povedala. Še sami sebi nisem ničesar govorila. Nobenega načrta ali namena nisem imela, kaj bom storila. Ga bom obdržala? Bom povedala, kdo je njegov oče? Kakšna sramota bo potem legla name, na moje starše, brata, sestro? Bo Tomaž Mlinar razdrl zaroko? Kaj pa bo storil Johann? Da bi otroka priznal in poskrbel zanj, je bilo malo verjetno. Še manj, da bi zaradi tega ostal z menoj. Ali si lahko dovolim upati, da bi bil Johann novice o tem celo vesel? Da bi se odlepil od baronice in ostal z mano, kot se za poštenega moškega spodobi, mu morda ne bi nihče zameril. Če si jo že oplodil, potem poskrbi za njo in otroka, bi govorili. Ali pa bi mu svetovali, naj me čim prej odvrže? Bi mi lahko storil nekaj tako krutega? In če otroka ne obdržim? Zdaj vem, kako se ga znebiti. Suzana mi bo gotovo pomagala s svojo mešanico zeli, rožic in jagod. Če ne bi šlo, bi vame zabodla dolgo iglo, zaradi česar lahko tudi umrem, kot je umrla Šterkova Jerica. Ampak ona se je tega lotila sama, Suzana bi bila pri meni zelo previdna.

Ampak kako naj ubijem Johannovega otroka? Bitje, ki je bilo spočeto v ljubezni. Pri meni zagotovo, in ker sem hotela verjeti, sem se prepričevala, da je bilo tako tudi z Johannove strani. Če bi otrok nastal zaradi sile, bi bila stvar čisto drugačna. Tako pa je bil to moj in Johannov otrok. Dragoceno bitje, ki bo nosilo moje in njegove poteze.

Zdaj sem se vsako jutro hitro splazila iz hiše, ker me je zdelovala jutranja slabost in sem v zunaj stoječi latrini bruhala še pred sončnim svitom, še preden so se vsi zbudili. Pri ognjišču sem skrbno pazila, da nisem zbudila Jurija. Le kaj bi storil, če bi vedel? Še preden sta se Magda in Sibila začeli pretegovati v postelji, sem že bila nazaj. Okusila sem, kako zelo težko se je pretvarjati, da je vse v redu, ko v tebi grize in kljuva negotovost, strašanska negotovost. Tudi Johann je opazil, da je moja strast splahnela, vendar ni pokazal, da bi ga to pretirano prizadelo. Ko sem na njegovo vprašanje zamahnila z roko, me ni več spraševal. Tako zelo sem si želela, da bi nastavil ramo, na katero bi se lahko naslonila in mu povedala, vendar je deloval tako brezbrižno, da si nisem upala. Bolj kot to, da otroka ne bi sprejel, me je strašilo, da ga ne bom več videla. Bolj kot za droben zarodek, ki se je razvijal v mojem telesu, me je skrbelo, da me bo Johann zapustil. Najbolj žalostno je bilo, da sem se tega prav dobro zavedala, vendar zaradi silne ljubezni, ki sem jo čutila do njega, nisem zmogla poslušati razuma. Bo že kako. Konec koncev je bil otrok božja volja. Kdo drug kot Bog, ki je razplamtel ljubezen, bi usmeril moško tekočino v žensko maternico, da nastane novo božje bitje? Saj se ne morem zoperstaviti božji volji, ki jo je podžgala strast, ki sva jo čutila drug do drugega.

* * *

Po prazniku Marijinega vnebovzetja je oče oznanil, da se stari Jožef z vozom odpravlja v Gurkfeld in da je pripravljen koga vzeti s seboj.

»Torej lahko gremo obiskat Nežo?« sem vprašala polna upanja, kot da mi bo pot tja olajšala težko odločitev, kaj storiti.

»Jožef je rekel, da ima prostor še za dve osebi,« je povedal oče.

»Jaz bi rada šla,« se je oglasila Magda.

»Prav je, da gre Magda,« se je odločil oče, »njena sestra dvojčica je.«

Ko je mama rekla, da zaradi revme ne more sedeti na vozu tri ure in se gugati vso pot do Gurkfelda, sem bila vesela, da bom lahko šla pogledat svojo sestro. Čeprav se je veliko dogajalo, sem jo pogrešala. Njene sive oči, v katerih je bil vedno kanček žalosti, njeno modrikasto polt, njeno skrb za druge in gorečnost, s katero je v Jezusu iskala moč in svoj prostor pod soncem.

Tako kot prejšnjikrat naj bi se vrnili že naslednji dan, zato tudi ne bom predolgo stran od Johanna, sem pomislila.

Tokrat smo se odpravili še pred zoro, da ne bi bilo konjem prevroče na poti. Z Magdo sva sedli na škripajoč voz, kjer je spredaj oče Jožef od Karle sprejemal še zadnja navodila, kaj in kam mora vse odnesti. Za sestre klarise je bilo spet pripravljeno žito in za sestro prednico kolači, ki jih je pripravila Karla.

»Pa ravno sedi, da ti ne bom jutri spet masirala križa,« je pripomnila Karla, ko se je Jožef sključil na kočijaškem sedežu.

Župnik se je vzravnal, se odhrkal in pognal velika in težka konja v korak. To sta bila skopljenca iz baronovega hleva, delovni živali, ki sta zaradi svoje moči lahko opravljali najtežja dela. Glasno sta zahrzala in s svojimi veliki podkovanimi sprednjimi nogami skladno začela teči v kasu. Na njunih širokih hrbtih so se z gibanjem izmenično zarisovale mišice desnih in levih nog.

Z Magdo sva se naslonili na težke vreče, polne žita, in se prepustili prijetni jutranji sapici, saj je vzhajajoče sonce nakazovalo, da se bliža vroč in soparen dan.

Pokrajina, po kateri smo se peljali, je bila zdaj drugačna kot takrat, ko sva z očetom Nežo spremljala v samostan. Veje, pod katerimi smo se vozili, so bile polne bujnega zelenega listja, rastje ob reki je bilo gosto, da se reke sploh ni videlo, pot pa je bila zaradi nekajdnevne vročine suha in prašna. Poskušala sem čim manj misliti na drobceno bitje, ki sem ga nosila v trebuhu, in se čim več predajati nekajurni brezskrbnosti. Enakomerno drdranje me je celo zazibalo v spanec.

Ko smo prispeli v Gurckfeld, še ni bilo blizu poldneva. Prečkali smo reko po lesenem mostu, ki je bil ravno dovolj širok, da je voz lahko peljal čezenj, in se ustavili pri samostanu. Magda in jaz sva splezali z voza in oče Jožef nama je naročil, da bomo naslednji dan spet odrinili zgoraj, da se izognemo sončni pripeki. Iz samostana je prišla ista sestra v rjavi kuti kot takrat, ko sem spremljala Nežo, in v rokah nosila dve vedri, ki ju je pri vodnjaku zunaj napolnila z vodo, da sta se konja, utrujena od poti, lahko odžejala. Potem se je obrnila k nama in njen zgubani obraz se je razjasnil: »Sta prišli koga obiskat?«

»Sestro Nežo Weber,« sem rekla.

Ženica se je nasmehnila: »Aha, sestro Klaro Agnezo mislita?«

Z Magdo sva se spogledali.

»Ne, najino rodno sestro Nežo. Januarja je prišla k vam.«

Nuna se je spet nasmehnila: »Seveda, vem, katero. Neža Weber si je že spremenila ime in jo zdaj kličemo sestra Agneza.«

»Zakaj si je spremenila ime?« je vprašala Magda.

»Sestre, ki želijo biti sprejete v red svete Klare, si ob sprejetju navadno spremenijo ime, s čimer zaznamujejo novo rojstvo v svojem življenju.«

Stopila je proti nama in naju povabila, da ji slediva: »Neža se je odločila za ime Angeza, ki je različica njenega rojstnega imena.«

»Ampak ona je še novinka,« je rekla Magda.

»Zelo goreča novinka. Sestra prednica Imakulata je vzhičena nad njeno gorečnostjo in resnično ljubeznijo, ki jo izkazuje do našega gospoda Jezusa Kristusa in njegove matere, svete device Marije. Mislim, da še nismo imeli novinke, ki bi bila tako zavzeta. Sestra prednica je celo rekla, da bi utegnila biti Klara Agneza svetnica.«

»Svetnica?« se je Magdi skoraj zataknilo v grlu.

»Klara Agneza ima videnja, ki jih Bog podeli samo zelo pobožnim ljudem.«

»Kakšna videnja?«

»Navadno jih ima ponoči, tako da zdaj vedno kakšna sestra spi zraven nje, ker se prebuja in govori stvari, ki se potem res zgodijo.«

»Torej je imela sestra prednica prav, ko je rekla, da je Nežo bog obdaril s posebno milostjo,« sem dejala in se obrnila k začudeni Magdi, »Neža se je že doma ponoči velikokrat zbujala in govorila, da vidi in čuti nekatere stvari.«

»Katere stvari? Nič ne vem o tem,« je bila zaprepadena Magda.

»Morda vidi prihodnost.«

»Zagotovo vidi prihodnost,« se je vmešala drobna nuna, »že dvakrat je videla, kako se v nebo nad Gurckfeldom dviga dim in kako divja ogenj po trgu, slišala je pokanje suhega lesa, kričanje, ki trga dušo, jokanje in tarnanje.«

Zdaj sva obe z Magdo nemo strmeli v nuno, ki je nadaljevala: »Najprej se je zgodilo spomladi, ko je imela Agneza hudo močne sanje o tem, da nekoga zažigajo na grmadi. Tako hudo je bilo, da se je kriče zbujala, mahala z rokami in vpila, nato pa planila v jok. Ko je prišla k sebi, nam je povedala, da je videla žensko umazanega obraza in v razcapanih oblačilih, kako jo z zvezanimi dlanmi vlečejo na sredo trga, kjer je bila postavljena grmada iz trhlega lesa. Pred grmado so žensko obrnili k plešastemu možakarju, ki ji je namenil nekaj besed, nato pa prelomil palico, ki jo je imel v rokah, in oba dela palice vrgel pred žensko. Prišel je rabelj in žensko spravil na grmado.«

Magda in jaz sva še vedno molče gledali staro nuno, ki je sklonila glavo in rekla: »Čez nekaj dni se je zgodilo, da so obsodili neko staro žensko, ki jo je trški župnik videl stikati po cerkvenem tabernaklju. Ko so biriči prišli k bajti, kjer je bivala, so našli nekaj čudnih premetov.«

»Kakšne čudne predmete?« sva z Magdo vprašali skoraj v en glas.

»Neko čudno rumeno mazilo, staro mast, krpo rdečega blaga, prebodeno z žebljem, in svete hostije.«

»Zakaj bi imela svete hostije?« se je začudila Magda.

»Zakaj bi ženska sploh imela katero koli od teh čudnih stvari, so se vsi spraševali. Sklenili so, da jih je imela za čaranje,« je dejala nuna.

»Tudi hostije?«

»Te je verjetno zasramovala tako, da jih je metala na tla in skakala po njih. Rumeno mazilo pa je skuhala iz delov teles mrtvih otrok.«

»Dajte no, menda ne mislite resno,« sem rekla.

Nuna me je debelo pogledala: »Zelo resno mislim. Kolikor vem, čarovnice rabijo takšna mazila, da z njimi premažejo svoje metle, na katerih letijo na srečanja s sovragom.«

»Pa ste kdaj že kakšno videli?«

Nuna je v strahu pogledala naokoli in se pokrižala: »Bog ne daj, nisem jih videla. Kako bi jih sploh lahko, ko se na srečanja odpravljajo pozno ponoči, ko sestre klarise že zdavnaj ležemo k počitku.«

»Pravite, da so žensko potem kar obsodili?«

»Seveda, pravično so ji sodili. Kar nekaj časa je trajalo, da je priznala. Zlomila se je šele, ko so ji že šestič nataknili španske škornje.«

»Kaj so španski škornji?« je zanimalo Magdo.

»To so plošče, ki imajo na notranji strani priostrene igle. Po dve taki ploščici namestijo na eno nogo, nato pa se jih zategne skupaj.«

Zgrozila sem se: »Dovolj.«

Nuna pa se ni dala: »Španski škornji žrtvi zlomijo gležnje, zato ženske niso žive poslali na grmado. Saj ne bi mogla splezati gor. Sodnik je zato odločil, da naj ji rabelj prej milostno zavije vrat.«

»Dobro, dovolj ste nama povedali,« sem bila odločna, »prosim, peljite naju zdaj k najini sestri.«

»Kaj pa se je potem zgodilo drugič?« je bila radovedna Magda.

»Kaj drugič?«

»Rekli ste, da Neža dvakrat videla ogenj in dim.«

»Aha,« se je nuna popraskala pod nosom, »to je bilo pa pred tremi dnevi. Podobna zgodba. In danes bodo nesrečnico zažgali.«

»Kaj?« sva zazijali.

»Danes bodo na trgu obsodili Dorotejo Vreg. Tistega dne, ko se je Neži sanjalo o njej, so jo prijeli. Nemarnica je hitro priznala. Dovolj je bilo že, da so ji pokazali čarovniški stol.«

»Čarovniški stol?« je vzkliknila Magda.

»Zdaj pa res dovolj,« sem bila jezna. Obraz stare nune, ki se je med pripovedovanjem spremenil v groteskno prikazen, se je omehčal in spet je bila le stara zgubana ženička.

»Pojdimo. Sestra Klara Agneza vaju bo gotovo zelo vesela.«

* * *

Neža naju je bila res vesela. Z Magdo sta si padli v objem in skoraj jokali druga drugi na ramenih. Sestri, ki sta bili dvojčici, se še nikoli nista tako zelo razlikovali. Neža je bila sicer manj bleda kot sicer, še vedno pa je njen obraz prekrivala tanka, skoraj prosojna koža, da se je zdelo, da jo bodo prebodle mlečne obrazne kosti. Na glavi je nosila belo pokrivalo, kot vsako dekle, ki je vstopilo v noviciat. Ko bo sprejeta v red, bo dobila črnega, je povedala. Lase si je res postrigla, zato je bila razlika med njo in Magdo, ki je imela močne in dolge lase, spletene v dve kiti, še večja. Ustnice obeh sester so bile še vedno polne, vendar Magdine rožnate, Nežine pa sive.

Neža naju je sprejela v prostorni sprejemnici, ko se je končala jutranja skoraj triurna molitev sester klaris. Prišla je tudi sestra prednica Imakulata in obema z Magdo stisnila roke. Dovolila je, da to noč prespiva v samostanu v edini prosti celici, v kateri je pred kakšnim tednom preminila njihova najstarejša sestra.

»Kaj pa če duša umrle sestre še ni odletela v nebesa?« je vprašala Magda, ki jo je kar streslo, ko je slišala, da bova prenočevali v sobi umrle nune.

»Prepričana sem, da so duše naših sester nemudoma sprejete v božje kraljestvo k nogam našega gospoda Jezusa Kristusa,« je rekla Neža.

»Kako sploh preživiš tukaj?« je Magda pogledala okoli po sivi sprejemnici, ki je zaradi visokih stropov in siromašnega pohištva delovala odbijajoče.

»Ničesar zemeljskega ne potrebujem. Vsak dan prosim sveto devico Marijo, da me popelje h gospodu Jezusu Kristusu. Potem me oblije božja blaženost in preplavi čista sreča. Takšno stanje zamaknjenosti v molitvi je nekaj najsvetejšega in mi daje vse zadovoljstvo, ki ga potrebujem.«

»Pa res ne pomisliš na moške?« je vprašala Magda z velikim zarotniškim nasmehom.

»Magda,« sem se oglasila, »res ni primerno, da sprašuješ takšne stvari novinko, ki se pripravlja na sprejem v red.«

Neža me je prekinila: »Nič hudega, če je vprašala. In ker sta moji sestri, vama povem, da ni lahko.« Začela je šepetati: »Če bi rekla, da nikoli ne pomislim na čedne fante, bi lagala, laž pa je eden hujših grehov. Dogaja se mi, naj mi odpusti dobri Bog, da se mi v sanjah prikažejo moške prsi in tudi druge moške stvari. Ker so sanje, jih ne morem kar tako pregnati in začeti sanjati nečesa drugega. Zgodilo se mi je tudi, da sem v spanju začutila nenavadno sladke občutke, ko mi je trepetalo celo telo. Tako prijetnih občutkov nisem še nikoli doživela. Ampak vem, da je to greh. Velik greh, ko telo premaga dušo in jo skuša. Povedala sem sestri Imakulati, kaj se mi dogaja, in takoj mi je izročila droben bič, s katerim si vsako jutro pokorim telo, da se ne bi vdajalo grehu.«

Magda jo je debelo gledala, meni pa se je zasmilila uboga sestra, ki zaradi svoje bolehnosti sploh še ni začela krvaveti. Predala se je Bogu in zato bo zadušila vse, kar ženska čuti do moškega. Mučila bo svoje telo, ki si bo želelo izpolnitve, da ne bi zapadla v greh. Nikoli ne bom razumela, kako je lahko nekaj tako naravnega, kot je privlačnost med moškim in žensko, grešno. Mar ni zato Bog ustvaril dva spola? Moškega in žensko. Katoliška cerkev je od svojih duhovnikov in članov redov zahtevala telesno čistost. Nekaj, čemur se marsikdo ni mogel upreti. Kako je že rekel oče? Cerkev uči, da je vzdržnost pokazatelj ljubezni do Boga. V resnici pa je prepoved poročanja med duhovniki nastala zato, da se njihovo premoženje ni dedovalo in ga je lahko cerkev kopičila v svojih rokah.

»Neža, upam, da se ne bičaš vsako jutro,« sem rekla.

»Vsako jutro tri udarce,« je ponosno povedala Neža, »na hrbtu že imam brazgotine.«

»Neža, nehaj s tem. Bog te ne bo imel nič bolj rad, če se boš iznakazila zaradi njega.«

»Ampak moja duša mora biti čista, oprana vse umazanije, s katero jo lahko oskruni užitka željno telo. Sicer pa, zdaj sem se preimenovala v Agnezo.«

»Sva slišali,« sem nejevoljno dejala.

»Kaj pa tiste druge sanje?« je vprašala Magda.

»Katere?«

»Tista sestra, ki naju je pospremila noter, nama je govorila o tem, da imaš videnja. Da si v sanjah videla neko žensko, ki so jo obsodili čarovništva in jo zažgali na grmadi.«

»To so grozne sanje,« je priznala Neža, »in še danes bodo na trgu sežgali neko čarovnico. Sestra Imakulata še vedno trdi, da imam božji dar.« Neža se je obrnila proti meni, kot bi iskala podporo za svoje besede.

»Videti smrt neke osebe je božji dar?« je spet vprašala Magda.

»Tako pravi sestra prednica.«

»Vidiš še kakšne druge stvari?«

»Nič lepega, samo ogenj in dim in kričanje in trpljenje,« je dejala Neža in zakopala obraz v dlani.

Pogladila sem jo po hrbtu: »Morda je pa samo nočna mora.«

»Ne vem,« je zastokala Neža, »včasih se mi prikaže Marko. Ves v belem, kot angel, ki mu svetli kodri segajo do ramen.« Ob omembi mojega sina me je zbodlo pri srcu. Kdaj sem bila nazadnje na njegovem grobu? Takrat ko sem ob pokopališkem zidu srečala Barbaro, ki mi je povedala, da je imel Johann brata? Moj bog, mar je mogoče, da že skoraj dva meseca nisem obiskala Markovega groba? In zdaj v meni raste njegov polbrat ali polsestra.

»Kako pa veš, da si videla ravno to žensko, ki jo bodo danes sežgali?« je še naprej spraševala Magda.

Neža je odkimala: »Tega ne vem. Nekatere sestre so šle gledat usmrtitev tiste prve ženske. Jaz nisem šla. Tudi danes ne grem. Groza bi me bilo, če bi spoznala, da sem res videla žensko, ki jo danes čaka smrt na grmadi.«

Zazrla se vame: »Greta, zdiš se mi spremenjena. Si napolnila svojo praznino?«

»Greta se bo čez pol leta poročila,« je skoraj zavriskala Magda.

»Res?«

»Tomaž Mlinar jo je zaprosil. Veš, tisti, ki ima mlin in živi s svojo tečno materjo.«

Zamahnila sem z roko in utišala Magdo: »Res me je zaprosil in poročila se bova pozimi.«

Neža se je nasmehnila: »To je dobro, Greta. Zelo dobro. Tako boš lahko omilila bolečino, ki jo je v tvoji duši izgrebla Markova smrt. Še danes bom pri molitvi zaprosila Gospoda, da blagoslovi vajin zakon, da bi bila složna in zadovoljna in da bi se vama rodilo veliko zdravih otrok.«

Nisem se hotela pogovarjati o tem, zato sem Neži začela pripovedovati o svoji babiški službi in o Ladi, ki se je z Ivom in Zofko priselila na trg. Magda je takoj dodala, da so vsi trije ubežniki pred Turki in da so doma hodili v pravoslavno cerkev, ki je nekoliko drugačna od katoliške. Vendar kljub temu pridno hodijo k maši ob nedeljah. Ivo ji je všeč, čeprav se večkrat na dan zapre v sobo, ki jo deli z materjo in sestro, kjer pravi, da moli. Čuden je ta pravoslavni bog, da je treba, tudi če se mu nisi zaobljubil, kar naprej moliti. Zofka pa je bolj tiha in se drži zase. Povedali sva ji še o puntarskih kmetih, ki se jih je baron Moscon znebil tako, da jim je pripravil večerjo.

»Tudi tukaj so govorili, da bodo prišli puntarji,« je rekla Neža, »ampak jih ni bilo veliko. Mislim, da so se pomaknili višje, stran od meje z Vojno krajino.«

Nekaj minut pred poldnevom je Neža dejala, da mora k maši. Tudi če je imela obisk, ni smela izpustiti svete maše, zato sva se z Magdo odločili, da greva na trg. V Gurkfeldu.

* * *

Takoj ko sva prišli do trške cerkve, ki so jo podobno kot v Lichtenwaldu obkrožale kamnite hiše z lesenimi podstrešji, mi je bilo žal. Sredi trga so bile nagrmadene trhle veje, na katerih je stal debel drog. Grmada za današnjo čarovnico je bila pripravljena.

Okoli nje so se že začeli zbirati ljudje. Starejše ženske v širokih krilih, ki so jih pokrivale s predpasniki, mlajše ženske, ki so na bokih nosile svoje majhne otroke, moški s širokokrajnimi klobuki in majhnimi sodčki v rokah, v katerih so nosili vino za kasnejše popivanje, in otroci, ki so se tako kot drugod podili po trgu, strašili potepuške mačke in se igrali balinanje s kamenčki. Vsako minuto je bilo na trgu živahneje. Kljub temu da so čakali na grozljivo usmrtitev, so ljudje kramljali in se glasno smejali, kot da bodo priča kakšni veseloigri.

»Oprostite, za koga imate pripravljeno grmado sredi trga?« sem vprašala najbližjo starejšo ženico, ki si je drgnila blago svojega predpasnika, da bi se znebila velikega mastnega madeža.

Najprej me je začudeno pogledala, ko pa je spoznala, da sem tujka, je rekla: »Danes bodo zažgali Dorotejo Vreg, čarovnico, ki je uročila našega župnika.«

»Kako ga je uročila?«

Ženska se je sklonila k mojemu ušesu in zašepetala: »Začarala ga je.«

»Kako pa to veste?«

»Saj je priznala. Najprej pred rabljem, potem pa še pred sodnikom. Potem že mora biti res.«

V pogovor se je vmešal mlajši fant, ki je stal zraven: »Za cerkvijo se je zgodilo, da je župnik naletel na Dorotejo in začel plezati na njeno zadnjico.«

»Kaj govoriš, bukselj,« se je ujezila ženska, »z belimi strelami iz oči ga je uročila, da se je spozabil in dvignil svojo kuto.«

Fant se je zarežal: »Če mu verjameš. Jaz pa mislim, da ga je že nekaj časa imelo, da bi potešil svojo slo na Dorotejinih zrelih ritnicah.«

»Ne govori tega, Lenart, da ne boš še ti končal na grmadi.«

»Jaz pravim samo, da je stari kaplan moški kot vsi ostali in da ga Dorotejino miganje z boki pač ni moglo pustiti hladnega. Saj še koga drugega ni.«

Ženska ga je okarala: »Da nisi slučajno ti med njimi.« Fant se je namuznil.

»Samo zato jo bodo sežgali na grmadi?« je vprašala Magda.

»Ne,« je z zapotegnjenimi ustnicami odgovorila ženska, »ženska pač ne more končati na grmadi samo zato, ker jo je naskočil župnik. Ona ga je zapeljala z belimi strelami, potem pa je hudiča nagovorila, da je nanj spustil gnojno bolezen. Trški zdravnik se je na vse načine trudil, da bi iz župnikovega uda odpravil smrdljivo tekočino, ki jo je izločal, vendar brez uspeha. Zdaj že nekaj tednov nimamo maš, ker se stari nikakor ne more pozdraviti bolečin med nogami.«

»Ampak, to je bolezen, ki ni nepoznana in je tudi kar pogosta.«

Ženska me je grdo pogledala: »Že mogoče, ampak župnik jo je dobil od Doroteje.«

Nisem mogla verjeti, kako neumni so lahko ljudje: »Seveda jo je dobil od nje, če je bila ona prej okužena. Vendar ona zato ni nič kriva. Kaj pa če je Bog vašega župnika kaznoval zato, ker ni znal biti vzdržen?«

Fant, ki mu je bilo očitno ime Lenart, je pokimal in se režal, ženska pa se je zgrozila: »Nikar ne govorite tako. Naš oče Jernej nikoli ne bi sam okušal ženskega mesa. Da se je lotil česa takega, so bile gotovo demonske sile posredi.«

»Je potem župnik Dorotejo obtožil čarovništva?«

»Seveda jo je. Takoj ko so se pojavile bolečine in zelena sluz iz njegovega uda. Ženska se je upirala in cepetala, ko je birič prišel v njeno domovanje, da bi poiskal čarovniške predmete, ki jih je uporabljala za čaranje in povzročanje škode svojim žrtvam.«

»Kako bi šele ti cepetala, Vera, če bi tebi birič brskal po stanovanju. Bog ve, kakšne pokvarjene stvari hraniš v svojih skrinjah,« se je oglasil Lenart.

Stara Vera je začela glasno cviliti: »Vrat ti zavijem, ti pobalin, če si me drzneš obdolževati za kakšne grdobije.« Potem se je obrnila k meni: »Črno svečo so našli pri njej.«

»Kaj to pomeni?« sem vprašala.

»Črno svečo, mar ne razumete? Zakaj bi Doroteja imela črno svečo. Za svoje črne maše s hudičem, zakaj pa drugega. In še do polovice je bila že dogorela.«

»Kaj so potem storili z njo?« je vprašala Magda.

»Birič jo je odpeljal v ječo, kaj pa drugega. Potem smo čakali deželnega sodnika. Tega je treba kar dolgo čakati, ker ima toliko dela drugje. Očitno se je čarovniška zalega razpredla po vsej deželi in precej časa bo treba, da jo izkoreninimo. Janez Lampertič, pravičen in pošten mož. Ko je končno prišel, so Dorotejo zaslišali. Nič ni hotela priznati, coprnica. Vsi vemo, da čarovnice nikoli ne priznajo.«

»Ste morda pomislili, da je nedolžna?« sem se oglasila, ko sem vse bolj nejeverno poslušala najbolj patetično zgodbo, kar sem jih kdaj slišala.

Vera je postala sumničava: »Ne verjamete v čarovnice?«

Odkimala sem, ona pa je dejala: »Potem niste pri pravi.

Kako lahko dvomite o besedah tako učenih mož, kot je gospod deželni sodnik. Dorotejo so peljali v mučilnico, pa še vedno ni hotela priznati, zato so jo slekli in našli tri čarovniška znamenja.«

»Kakšna čarovniška znamenja?«

»Od kod prihajate, da ničesar ne veste o tem?« je bila začudena Vera.

Ker nisva odgovorili, je pojasnila: »To so znamenja, ki jih imajo samo čarovnice. Bradavice, ki ne krvavijo, ko vanje zapičijo šivanko. Še vedno je trmasto molčala in posadili so jo na čarovniški stol.«

Sklepala je, da ne veva, kaj je to čarovniški stol.

»To je železen stol z ostrimi bodicami na sedalu in hrbtišču ter železnimi objemki za noge. Če je čarovnica zelo trdovratna in noče priznati, lahko birič pod sedalom še podkuri. Skoraj vedno začne takrat hudičevka čivkati.«

»To je grozno. Nihče ne more prenesti takih bolečin. Tudi vi bi čivkali, kar bi rablji hoteli, če bi vas posadili na tak stol,« sem rekla.

Vera je vehementno odkimala: »Nikoli. Čista duša ne more čutiti bolečin.« Neumnost, sem si mislila.

Lenart se je nagnil k meni in zašepetal: »Glede na to, kako srdito se znašajo nad starimi coprnicami, ne bi bil presenečen, če bo Vera naslednja. Preveč govori.«

Morda je res bolje, če smo tiho, sem si mislila. Očitno je bil Gurkfeld precej drugačen od Lichtenwalda, kjer so bili pogovori o čarovništvu redki in zelo previdni. Bolj bo hudič usekal po tistih, ki nekoga krivo obdolžijo, kot po morebitni čarovnici, nam je večkrat zabičal oče Jožef. Kot sem bila nanj jezna zaradi rohnenja nad heretiki in strašenja s peklom, sem bila zdaj hvaležna, da ni dovolil širitve vseh teh neumnosti o čarovnicah po trgu.

»Aha, zdaj bodo prišli,« je zakričala Vera in začela stegovati glavo v smer, od koder so se slišali vedno glasnejši vzkliki.

* * *

Prizor, ki se je odvil pred mojimi očmi, je bil grozljiv. V množici so vzklikali in kričali, nekateri so jokali, vsi pa so se odmikali bednemu sprevodu, na čelu katerega je hodil suh, plešast moški. Njegove poteze so bile kot poteze zlodeja, ki je ravnokar ujel svojo žrtev in jo namerava prav počasi, v strašnih mukah skuhati. Na sencih je še imel nekaj redkih sivih las, pod katerimi so čepela velikanska štrleča ušesa. Sredi obraza se je bohotil oster orlovski nos, od konic katerega sta se dve globoki gubi dotikali kotičkov tankih, sivih ust. Oči je stiskal skupaj, da se je sredi košatih obrvi naredila jamica, v kateri so rasle dolge dlake, ki so bile za razliko od tistih nekaj las, kolikor jih je še imel, vranje črne barve. Gubo je imel še sredi brade, da je delovalo, kot bi bil njegov obraz prepredla pajkova mreža z vodoravnimi in navpičnimi nitmi. Grdo je gledal okoli sebe in podil ljudi, ki so se spoštljivo odmikali. Tanke koščene prste desne roke je ovijal okoli lesene palice, s katero je mahal naokoli kot slepec, ki poskuša ugotoviti, kaj je pred njim.

»To je Janez Lampertič,« je v zanosu šepnila Vera.

Za sodnikom je dobro rejen birič, ki si je čez glavo potegnil rjavo masko z luknjami za oči in usta, za seboj vlekel nekaj, kar je bilo nekoč podobno ženski, sedaj pa je bilo le razmesarjeno telo v raševinasti srajci, polni krvavih madežev. Opotekajoča se postava se je komaj držala pokonci, njen obraz je bil zabuhel, lasje pa zlepljeni od posušene krvi. Opazila sem, da na nogah nima nohtov, njeni prsti so bili samo koščki mesa, ki so viseli s stopal. Glava ji je opletala sem in tja, dlani pa je imela trdno zvezane z ostro vrvjo. To je na drugem koncu držal rabelj, ki je žrtev vsakih nekaj sekund močno povlekel za seboj.

Plešasti sodnik se je ustavil pred grmado in dvignil svoj orlovski nos ter v nenavadno veliki nosni luknji potegnil zrak, kot da bi se hotel prepričati, ali je dovolj dober za sežig. Poleg njega se je na desno postavil še en mož, ki je bil bolj izbrano oblečen, v rokah pa je držal debelo knjigo. Na drugi strani se je od nekod priplazil majhen možic s privihanimi brki. Ta je v rokah držal neke papirje. Nesrečna ženska se je zrušila, še preden je prišla do grmade. Rabelj jo je najprej brcnil. Ker se ni premaknila, jo je zgrabil pod rameni in napol mrtvo zvlekel pred sodnika.

Ta je strogo pogledal po zbranih, dvignil roko, da so vsi utihnili, nato pa z raskavim glasom dejal: »Danes smo tukaj zato, da izrečemo sodbo Doroteji Vreg, ki smo jo tako, kot veleva pravo in pravičnost, spoznali za krivo čarovništva. Jaz, krvni sodnik Janez Lampertič, ki pred vami predstavljam njegovo cesarsko visokost, sem bil zraven, ko so to žensko dobro pregledali in ko je ta ženska priznala med zakonsko predpisano torturo in nato po njej. Pisar, preberite sodbo.«

Mali možic je s tresočimi se rokami bral z listov: »Po cesarski pravici in božji zapovedi, skladno z zakonom Constitutio criminalis Carolina in po navodilih Malleus maleficarium, po potrebnih in resničnih izkušnjah in zadostnih dokazih ter tudi po njej lastnem priznanju, kar se je vse zgodilo po kazenskem redu krvnega sodišča, je ta ženska Doroteja Vreg, ki sedaj stoji pred nami, izvršila hudodelstvo izvajanja čarovništva, s čimer je prestopila cesarsko in božjo zapoved. Kršila je svete zapovedi prave Kristusove katoliške cerkve in škodovala župniku Gurkfelda, ko je nanj priklicala hudo bolezen, ki se je naselila v njegovem telesu in je ne more pozdraviti. Poleg tega je posedovala in uporabljala čarovniške predmete, posebej črno svečo, s katero je hotela škoditi ljudem, živalim in pridelkom na njivah. Ta ženska naj bo, tako kot druge pravično obsojene in usmrčene čarovnice, zgled, zato se jo obsodi na smrt, ki se izvrši nemudoma. Po sodnikovi pravičnosti in usmiljenju se žensko usmrti z zadavljenjem, njeno telo pa naj zgori na grmadi, dokler ne postane prah in pepel. To je cesarsko krvna pravda razsodila.«

Pretresena sem bila do kosti. Ženska, ki jo je čakala smrt, ni pokazala nobenega življenja več. Visela je na rabljevih rokah, glava pa ji je omahnila na prsi.

Sodnik Janez Lampertič je razkorak stopil pred njo, očitno jezen, da je ženska izgubila zavest, in rekel: »Naj se bog usmili tvoje grešne duše.« Leseno palico, ki jo je imel ves čas v rokah, je na kolenu prelomil na pol in oba konca palice vrgel prednjo. Z gnusnim izrazom na obrazu se je obrnil.

Nisem hotela gledati, kako bodo ubogo Dorotejo Vreg zadavili. Ampak groza, ki se je polaščala vseh, ki so poslušali pisarjeve in sodnikove besede, me je prikovala na tla, da sem nemo opazovala, kako se je rabelj začel nerodno ozirati naokoli, če mu bo kdo pomagal držati žensko, da bo lahko izvršil izrečeno kazen.

Nihče ni pristopil, zato je po nekaj trenutkih sodnik prisedniku, ki je imel v rokah veliko knjigo, pomignil, naj nekaj stori. Mož je pisarju izročil knjigo in prevzel žensko iz rabljevih rok, da je ta lahko pripravil dolg trak, ki ga je zavil Doroteji okoli vratu. Močno je zategnil. Žrtvi so začele trepetati roke in noge, vendar glave ni dvignila. Slišali smo hropenje, nato pa smrtno tišino. Rabelj, ki je ves čas vlekel za oba konca traku, je na ženskini roki poiskal žilo in ugotovil, da ne utripa več.

Ljudje, ki so se še pol ure prej veselo zbirali na trgu in klepetali, so zdaj začeli drug za drugim hlipati. Nekatere ženske so celo naglas vpile. Rabelj je mlahavo telo v raševinasti srajci vrgel na grmado in vzel baklo. Trhel les se je hitro vnel in kmalu se je pod nebo začel valiti gost črn dim.

Začutila sem, kako mi Magda stiska dlan. Njen obraz je izžareval čisto grozo. Še stara Vera, ki je prej tako navdušeno pripovedovala in obsojala Dorotejin greh, je bila tiho, Lenart je stal nepremično kot kip. Čeprav smrt ni bila nekaj neobičajnega, sem prvič v življenju videla usmrtitev. Le kaj bi rekel oče, če bi bil tukaj? Bi lahko mirno stal in gledal to norost?

Magda me je pocukala: »Greta, greva. Nočem več gledati tega.«

Tudi jaz nisem hotela poslušati pokanja lesa in gledati ognja, ki je zajel telo nesrečne mlade ženske. Z Magdo sva odšli proti rečnemu bregu. Še dve uri sva imeli do takrat, ko bo Neža prosta po popoldanski molitvi. Molče sva hodili do lesenega mostu. Hoteli sva čim dlje od ognja. Tudi drugi ljudje so se začeli razhajati. Žrtev je bila mrtva, zato njen sežig ni bil več zanimiv.

»Vsaj milostno so jo zadavili, preden so jo sežgali,« je rekla Magda, ko sva se prebili čez rečno rastje vse do vode in sedli na čistino ob bregu.

»Tisti drog sredi grmade je bil tam zato, da bi jo nanj privezali, ali ne?«

»Verjetno,« sem potrdila.

»Vsaj žive je niso sežgali,« je rekla Magda, potem pa me je objela in tiho zajokala v mojo ramo.

* * *

V samostanu sem s sestrama sedla na vrt pod krošnjo starega drevesa, katerega veje so segale na vse strani in dajale prijetno senco. Z Magdo sva bili še vedno pretreseni od dogajanja na trgu. Neži nisva pripovedovali o tem.

»Danes sem začutila čudno bolečino v drobovju,« je povedala Neža.

Pogledala me je: »Ko sem razmišljala o tebi, Greta.«

»Ne razumem te,« sem ji odvrnila.

»Nisem prepričana, če bo poroka s Tomažem Mlinarjem pozdravila tvoje rane. Bojim se, da jih bo še poglobila, če se ne boš obrnila k Bogu.«

»Obrnila k Bogu?«

»Nekaj se dogaja s teboj. Čutim v trebuhu, kot bi se nekaj premikalo. Prosim, Greta, zaupaj Jezusu Kristusu svoje težave in prosi Marijo, naj posreduje zate.«

Kar bruhnilo je iz mene: »Neža, kje je ta bog, ki je dovolil, da so danes nedolžno žensko napol mrtvo od mučenja privedli na sredo trga, jo zadavili in sežgali kot zadnjo smet? Kateri bog to dovoli?«

»Bog je dober in pravičen.«

»Kako je lahko nekaj tako barbarskega dobro in pravično?«

Neža se je zamislila: »Misliš, da ženska ni bila čarovnica?«

»Kakšna čarovnica, vendar. Ne boš rekla, da verjameš v čarovnice.«

»Bog je tisti, ki določa, kaj je res in kaj ni.«

»Morda bi moral Bog sestopiti z nebes in se sprehoditi po zemlji.«

Neža me je prijela za roko: »Greta, iz tebe govorita sveta jeza in gnev. Ni na tebi, da presojaš dejanja, za katera nisi poklicana. Bog bo na koncu sodil tudi tistim, ki so obsodili nedolžne. Po smrti bomo vsi morali pred Stvarnika. In tedaj pride resnično trpljenje za tiste, ki so hudo grešili, za vse dobre in poštene pa bo na široko odprl nebeška vrata.«

»Upam, Neža, močno upam.«

»Ne upaj, ampak zaupaj. Bog ima načrt za vse nas. Nihče ni pozabljen.«

»Zakaj pa mi potem govoriš, naj pazim nase?«

»Zato, ker se moramo truditi, da ostanemo na božji poti.

Čeprav je naša usoda že vnaprej določena, nam je Bog dal voljo, ki jo lahko uporabimo za dobra ali slaba dela, za Bogu všečna ali nevšečna dejanja. Če v življenju hodiš po božji poti in ne ubiraš stranpoti, te čaka zveličanje v nebesih.«

Po strašljivem dogodku z Dorotejo Vreg mi ni bilo do pogovorov o Bogu s sestro, ki je bila več kot očitno pripravljena, da do konca življenja kleči pred razpelom. Magda in Neža sta se pogovarjali do večerje, ki sva jo smeli deliti s sestrami, vendar ne v refektoriju, ki je bil dostopen le za nune in novinke. Redko ovseno kašo sva pojedli v celici, ki so nama jo namenile. Magda je pred spanjem preiskala vse kote skromne sobice, da bi se prepričala, ali ni kje ostal kakšen predmet stare nune, ki je prejšnji teden umrla v postelji, v kateri sva se zdaj stisnili skupaj, in zmolili za dušo uboge ženske, ki je tega dne umrla na trgu.

»Misliš, da tavata zdaj okoli?« je vprašala.

»Kdo?«

»Duši teh dveh žensk. Stare nune in Doroteje Vreg.«

»Če še nista šli v nebesa, potem imata še nedokončane opravke na zemlji,« sem rekla.

»Za nuno nočem, da me straši, ker ležim v njeni postelji.«

»Prepričana sem, da je ona v nebesih.«

»Doroteja Vreg pa naj le preganja tistega norega sodnika. Naj ga preganja do konca življenja,« je še dejala Magda, preden je zaprla oči.

* * *

»Oče Jožef, včeraj so na trgu sežgali žensko, ki so jo obsodili zaradi čarovništva,« je Magda rekla očetu Jožefu, ki naju je naslednjega dne zgodaj zjutraj čakal pred samostanom.

»Barbarstvo brez primere,« je siknil Jožef.

»Ne verjamete, da je začarala gurkfelškega župnika?«

»Oh, to verjamem, samo ne tako, kot je on povedal sodniku.«

»Kako pa?«

»Začarala ga je tako, kot ženska začara moškega, da izgubi razum. V tem ni nič čarovniškega, in kdor tako trdi, je velik grešnik, ki se bo na veke cvrl v peklu.«

Magdo sem potisnila naprej na voz, da ne bi še naprej spraševala, in pokimala Jožefu v pozdrav. Voz je bil prazen in lažji, zato smo v Lichtenwald prispeli še pred deveto zjutraj.

Vstopila sem v hišo, kjer me je čakala mama in mi naročila, da moram takoj k Zevnikovi Minki. Popadki so se že začeli, Suzano pa je tako uščipnilo v križu, da ni mogla vstati iz postelje. Postalo mi je slabo, zato sem, preden sem prispela do krčme Pri zlatem medvedu, dvakrat izpraznila želodec.

Minkina mama Zevnikova Marija je bila vsa na trnih in je živčno vila roke.

»Bog daj, da bi šlo vse gladko. Za mojo hčer in za vnuka,« je jecljala, ko me je vodila po stopnicah iz krčme, kjer je bilo zjutraj le za peščico gostov, do kamre, kjer je ležala Minka. Sredi stopnic sem zaslišala njene krike.

»Vse sem že pripravila. Vrelo vodo in čiste rjuhe.«

»Prinesite mi še nekaj svinjske masti,« sem ji naročila.

V kamri so Minko mirile in podpirale kar tri ženske. Podlogarjeva Anica jo je držala pod ramo na eni strani, Hočevarjeva Marija na drugi, Zevnikova dekla pa ji je ob vsakem kriku govorila, naj globoko diha, in ji masirala stopala.

Minkin obraz je bil rdeč in spačen od bolečine: »Kje si bila tako dolgo?«

»Šele pred pol ure sem prišla iz Gurkfelda,« sem mirno odgovorila.

»Kaj pa Suzana. Vsaj ona bi lahko prišla prej,« se je jezila Minka in začela od bolečine brcati z nogami kot jeznorit otrok.

»Suzana ima hude bolečine v križu. Vse bo v redu,« sem rekla, čeprav sem spet začutila naval slabosti, zaradi katerega se mi je cel prizor zamajal pred očmi.

Anica in Marija sta Minko še trdneje prijeli pod rameni, ker se je začela zvijati in kričati. Vrata v kamro so se odprla in vstopila je Zevnikova s čebrom, polnim svinjske masti.

»Kaj počnete?« je zavpila, »ne vidite, da je v hudih bolečinah.«

Pogoltnila sem slino in upala, da slabost čim prej mine. Segla sem v čeber in si desno roko namazala z mastjo. Potem sem preverila, kaj se dogaja v Minkinem telesu. Vse je bilo tako, kot mora biti. Otrok je bil obrnjen z glavo navzdol, vrat maternice je bil že precej odprt.

»Počakati moramo, da se dovolj razširi,« sem rekla Zevnikovi in z mastjo na debelo namazala Minko med nogami. Zevnikova je šla po mrzel obkladek, ki ga je nato položila hčerki na čelo.

Minka je tulila, kot bi jo dajali iz kože, Anica in Marija pa sta se spogledovali in se druga drugi režali ob nečloveškem kričanju, ker sta obe na svet že spravili nekaj otrok.

Okoli dveh popoldne se je rodil rožnat, zdrav deček. Potrepljala sem ga po ritki in ga dvignila pod strop: »Naj ti Bog podari dolgo in zdravo življenje. Bodi močan in pogumen v zadovoljstvo svojih staršev.« Nato sem ga zavila v čisto rjuho in podala Minki. Anica ji je pokazala, kako naj podoji otroka.

»Svečo, ki jo boste prižgali, pustite goreti do krsta. Do takrat naj otrok ne ostane zunaj, ko pade mrak,« sem še rekla, ko sem si v vedru umivala roke, čeprav masti nisem mogla sprati z vodo. Običajev in besed ob rojstvu sem se naučila od Suzane.

Zevnikova je bila presrečna, da je dobila vnuka.

»Ime mu bomo dali Benjamin,« je rekla in otroka, potem ko se je podojil, položila v košaro ob Minkini postelji. V sobo je stopil nekoliko debelušen in rdečeličen moški z gosto rjavo brado in se sklonil k otroku. Pogladil ga je po glavi in Minki namenil pogled, poln ponosa, ker mu je rodila sina.

Zevnikova mi je plačala v denarju. Od slabosti sem doma padla v posteljo.

* * *

Naslednji dan sva se z Johannom srečala na jasi. Govoril mi je o konjih, ki jih je dal baron Inocenc pripeljati iz Ogrske. Elegantni konji, ki so jih tam vzrejali, so bili vzdržljivi in močni in se niso bali glasnih zvokov, ker so jih ogrski kmetje navadili na pokanje debelih in dolgih bičev, s katerimi so mahali po zraku. Nisem mu mogla povedati o nosečnosti. V meni se je vse bolj razraščal strah pred tem, da me bo zapustil.

Ravno smo končali z večerjo, ko je nekdo začel razbijati po vhodnih vratih.

»Kje je, coprnica nemarna!?«

Oče je vstal izza mize in odprl vrata, pred katerimi je stala Zevnikova Marija. Tresla se je, njen obraz pa je bil zaradi rdečice, pačenja in solz skoraj nerazpoznaven. Ko je obstala pred očetom, je začela tolči kar po njegovih prsih.

»Kaj je, Marija? Kaj vendar počneš?«

»Kje jo imaš, svojo hčer nemarno?«

Oče je bil zbegan: »Katero hčer?«

»Greto, katero pa. Tisto, ki je včeraj začarala malega Benjamina.«

Noge so mi odrevenele, v prsih pa sem začutila pritisk, kot bi mi nekaj iztisnilo ves zrak iz pljuč.

»O čem govorite?« je vprašal oče, nič manj presenečen kot jaz.

»O tem, da je vaša hči včeraj prva prijela mojega vnuka, ga dvignila visoko v zrak in preklela.«

»Kako preklela?«

»Komaj rojenega otroka, ki mu je prerezala popkovino, je dvignila v zrak in izgovorila čarovniške besede.«

»Kakšne čarovniške besede neki,« sem stopila naprej in z ostrim pogledom premerila staro baburo, »blagoslovila sem ga, tako kot blagoslovimo vsakega otroka, ki se rodi.«

»Zakaj je potem mali Benjamin danes umrl?« je zakričala Zevnikova.

Osupnila sem: »Umrl je? Kako je umrl?«

»Po poldnevu ga je Minka položila v košaro tako kot vsakič po dojenju. Ko ga je čez tri ure prišla pogledat, otrok ni več dihal. Mrtev je bil.«

Z očetom sva se presenečeno spogledala.

»To ni mogoče,« sem lahko samo zajecljala.

»Gotovo mora obstajati razumna razlaga za to,« je rekel oče.

»Uročila si ga. Misliš, da nisem spregledala. Govoriš eno, misliš pa drugo.«

»Zakaj bi ga uročila?« sem vprašala.

»Ker si čarovnica, zato!« je zavpila Zevnikova. Ob besedi čarovnica me je stisnilo v grlu.

»Kakšne neumnosti so to!« se je zdaj iz izbe oglasila mama in prišla na prag.

»Tvoja hči je čarovnica. Začarala je našega edinega sina. Dediča naše krčme. Saj vem, da se vsakomur sline cedijo po njej. Pa še govorila je, da je prišla iz Gurkfelda, kjer so prejšnji dan na trgu zažgali čarovnico.«

Oče od presenečenja nekaj časa ni vedel, kaj bi rekel, mama je izbuljila oči, meni pa se je zdelo, da se bom vsak trenutek zrušila.

»Marija, ne nori,« se je oglasil oče, »saj si menda dovolj prisebna, da ne verjameš v čarovnice.«

»Kaj ne bi verjela, ko pa sem imela včeraj eno v hiši!«

»Dovolj,« je zavpila mama, »poberi se izpred našega praga!«

Oče je še vedno poskušal umiriti zariplo žensko: »Prepričan sem, da je mali umrl zaradi drugega razloga. Saj smo že slišali o tem, da so dojenčki umirali v posteljicah. Nihče ne ve, zakaj.«

Zevnikova je samo odkimavala z glavo.

»Pazi, koga obtožuješ čarovništva,« jo je posvaril oče, »take obtožbe ti bodo razžrle dušo in se slej ko prej obrnile proti tebi.«

»Škoditi nam je hotela, vem. Videla sem jo, kako čudno se je obnašala. Zibala se je, se držala za trebuh in nekajkrat celo izbruhnila.«

Oče me je začudeno pogledal, jaz pa sem rekla: »Slabo mi je bilo včeraj od dolge vožnje.«

»Vidiš, zelo razumna razlaga,« je pomirjeno rekel Zevnikovi.

»To, da sem otroka dvignila v zrak, sem naredila zato, da ga obvarujem zlobnih duhov in rojenic. Običaj, ki mu sledijo vse hebanke. Suzana me je naučila.«

Oče je pokimal: »Četudi zlobni duhovi in rojenice ne obstajajo drugje kot v človeški domišljiji, sem prepričan, da Greta otroku ni naredila ničesar žalega.«

Zevnikova je sklonila glavo, vendar je še vedno vila roke, cepetala in blebetala o čarovništvu.

»Dovolj je,« je odločila mama. Oče se je obrnil in stopil nazaj v izbo, jaz sem mu sledila, mama pa je s treskom zaloputnila vrata. Čez nekaj trenutkov jih je spet odprla in pred žensko na tla stresla kovance, ki sem jih prejšnji dan dobila kot plačilo za pomoč pri porodu.

»Ne morem verjeti, kaj sem pravkar slišal,« je zagodrnjal oče.

»Ničesar nisem storila, oče,« sem obupano rekla.

»Seveda nisi. Zagotovo ne tega, česar te je obdolžila ta bedasta ženščina.«

Očetu sem povedala o dogodku v Gurkfeldu. Poslušal me je in v njegovih očeh sem opazila presenečenje, jezo in gnev. Obraz je zakopal v dlani in dolgo molčal. Vsi smo pretreseno čakali.

»Ne morem verjeti, da je kaj takega mogoče. Moj bog, kaj se dogaja z ljudmi,« je zašepetal in po licu mu je spolzela solza, »če bi imeli dostop do znanja, do knjig, se kaj takega ne bi zgodilo.«

* * *

Marinino svetlo modro obleko sem oblekla naslednji dan, ko sem Johanna čakala na jasi ob rečnem bregu. Res se je potrudila, in ko sem se pogledala v njenem velikem ogledalu, sem bila všeč sama sebi.

Zgornji del s širokimi rokavi, obrobljenimi z belimi čipkastimi volančki, je bilo mogoče s trakovi iste barve zavezati, da sem poudarila vitek pas in širše boke, v krilo pa je bilo spredaj všito belo blago s čipkami. Pustila sem, da so mi lasje prosto padli na ramena. Johannu se je poželjivo nasmehnil, ko me je zagledal, in me takoj prekril s poljubi. Čeprav mi je godilo, da sem mu bila tako všeč, se nisem mogla zadržati, da mu ne bi takoj povedala o izpadu Zevnikove Minke, zaradi katerega sem bila še vedno pretresena.

»To je bedasto,« je bilo vse, kar je rekel, »kako bi lahko bila tako lepa ženska čarovnica.«

Nekaj v meni mi je prišepnilo, naj mu povem. Nisem nameravala, ampak da bi njegovega otroka skrivala pred njim, ni bila nikoli možnost. Čeprav me je bilo groza, je nekje globoko še tlelo upanje, da bo morda celo vesel in da bo zaradi tega morda storil nepojmljivo in izbral mene.

»Nekaj ti moram še povedati,« sem bila pazljiva.

Johann me je pogledal s kotičkoma očes, kar je znal narediti še posebej zapeljivo.

»Nekaj pomembnega,« sem rekla.

»Kaj bi lahko bilo bolj pomembno kot to, da imava vse popoldne zase?«

»To, kar ti moram povedati, je bolj pomembno.«

»Povej. Sama ušesa so me,« se je zasmejal, »saj mi ne boš pobegnila, kajne?«

»Ne,« sem olajšano izdihnila, »bojim se, da boš zaradi tega ti meni pobegnil.«

»Moral bi biti res prismojen, da bi pobegnil od tako sladkega bitja, kot si ti.«

»Prav,« sem rekla in oklevala.

»No, povej že.«

»Johann,« sem začela in za nekaj trenutkov pomolčala. Njegova nestrpnost je naraščala in začel se je prestopati z ene noge na drugo.

»Johann, noseča sem.« Tako. Zdaj je bilo zunaj. Povedala sem mu.

Johannu je zatrepetala zgornja ustnica, obrvi pa je stisnil močno skupaj, da so mu v očeh zaplesali svetli plameni: »Kako, noseča?«

»Tako, noseča. Kot je noseča vsaka ženska. Otroka bom imela.«

Obrnil se je stran, nato pa me je ostro pogledal: »Kako to misliš, da boš imela otroka?«

»Navadno se nosečnost konča tako, da ženska rodi otroka.«

»Ampak, ampak,« je začel jecljati, »čigav je ta otrok?«

Osupnil me je in srce mi je začelo razbijati kot noro: »Čigav pa misliš, da je? Tvoj vendar.«

»Kako to veš?«

Moj bog, ali je to mogoče? Je mogoče, da me Johann sprašuje, kdo je oče otroka, ki ga nosim pod prsmi?

»Tvoj je, ker ne more biti od nikogar drugega.«

»In kako naj jaz to vem?«

»Saj nisem bila z nikomer drugim. Samo s tabo.«

Johann me je še ostreje pogledal: »Jaz tega ne vem. Lahko si bila še s kom drugim. Saj nisva skupaj cele dneve in noči.«

Šlo mi je na jok: »Za koga me imaš? Otrok je tvoj in moj.«

Premišljeval je in grbančil čelo, meni pa se je svet začel majati pred očmi.

»To ne more biti, saj sem pazil,« je rekel nekoliko prijazneje.

»Prvič, ko sva bila skupaj,« sem zahlipala, »takrat se nisi pravi čas umaknil.«

Še vedno je grbančil čelo, jaz pa sem se spustila na kolena in prav naglas zajokala: »Sicer pa sem neumna. Res sem neumna. Suzana mi je večkrat rekla, da lahko pride do zanositve, tudi če se moški umakne pred izlivom. Da sicer ni tako pogosto, se pa dogaja.«

Johann je zdaj pokleknil k meni: »Daj no, bova že našla način, da se ta pankrt ne bo rodil.«

V trenutku se mi je v drobovju nabrala sveta jeza. Morda se je zjezil celo sam otrok, droben zarodek, ki je začutil, da se ga želi oče znebiti.

»Ne bom naredila ničesar, da bi škodovala temu otroku. To je najin otrok, sad najine ljubezni.«

»Zdaj pa res ne bodi neumna. Saj si vendar vajenka pri hebanki. Poznaš načine, da se znebiš nebodigatreba.«

»Ne grem se tega.«

»Kristina mi je povedala, da sta bili s hebanko pri Peterneli. Z nekim čajem sta ji pomagali, da je splavila. Torej dobro veš, kaj je treba narediti.«

»Ampak jaz tega ne bom naredila najinemu otroku.«

»Kaj pa boš?«

»Obdržala ga bom.«

Johann se je zravnal in z eno nogo jezno udaril ob tla: »Nehaj, Greta, oba boš spravila v težave.«

»To je najin otrok.«

Še vedno sem klečala, on pa me je prijel za ramena in me začel grobo tresti: »Nehaj že govoriti, da je najin otrok. Jaz nočem imeti nič s tem, prekleto.«

Dvignila sem se: »Pa boš moral imeti. Otrok je toliko tvoj kot moj.«

»Tiho bodi!« je zavpil, da me je streslo po celem telesu, »Prekleta kmečka trma. Ne misliš menda, da bom priznal tega otroka. Imej ga, če hočeš, samo trpela boš zaradi tega, ker boš rodila pankrta.«

Iz pet sem potegnila moč in rekla: »Prav, ga bom pa sama imela. Bom pa poskrbela za to, da bo baronica izvedela, kaj je počel njen možiček, medtem ko je počivala po kosilu.«

Udaril me je. Johann, moški, ki sem ga oboževala in kovala v zvezde, me je udaril. Tako močno, da me je zapeklo lice in da sem se sesedla.

»Samo poskusi,« je zarenčal. Skoraj ga nisem spoznala, tako zelo mu je jeza spremenila obraz.

»Bom poskusila, bom. Morda bo baronica potem dvakrat premislila, preden te bo porivala med deželne stanove in ti dala v upravljanje Herbersteinove posesti.«

»Nič ji ne boš govorila, si slišala, nič. Prej te ubijem, kot bi dovolil, da bi hodila h Kristini in uničevala moje življenje.«

Ne vem, od kod sem jemala moč, da sem mu kljubovala: »Torej je le res. Zate nisem bila nič drugega kot zabava. Zabava, ki je doma nisi imel zaradi dolgočasne in neprivlačne žene.«

Prijel me je za brado, iz oči pa so mu streljale nevidne puščice: »Ne drzni si govoriti čez mojo ženo. Vredna je več kot ti s celim trgom in gradom vred.«

»Verjamem, to ti pa verjamem. Posesti njenih sinov so širne, Herbersteinovo ime pa odpira mnoga vrata.«

»Kaj si pa mislila? Da bom pustil Kristino in se poročil s teboj? Da bova skupaj vzgajala svoje otroke? Nekje v blatu tega trga, kjer živiš?«

Spet me je premagal jok: »Rekel si mi, da me imaš rad. Da me ne boš nikoli prizadel.«

»Rekel sem marsikaj, ker si nisem mislil, da si tako nora, da bi dejansko obdržala otroka, če bi se nama ponesrečilo. Kaj ti je vendar? Baron in kmetica. Nikoli in za nobeno se ne bi toliko ponižal.«

Njegove besede so me zbadale kot ostri meči.

»Krut si, Johann. Ne poznam te takega. Morda je pa res, kar se govori o tvojem bratu.«

Plosk! Spet me je udaril, tokrat po drugem licu.

Nenadoma se je ves ponos sesul v prah in splazila sem se k njemu kot ranjena žival in objela njegove noge: »Ne zapuščaj me, Johann. Nisem tako mislila. Oprosti mi, prosim. Rada te imam.«

»Nič drugega nisi kot goneča se psica. Nastavila si se in jaz sem ugriznil v vabo. Bog ve, kakšne namene si imela?«

Spet se mi je povrnila moč: »Moj namen je bil, da ujamem tebe, ponižnega in zvestega moža, pravkar pečenega barona Herbersteina, ki se želi uveljaviti v plemiški družbi in služiti cesarju.«

»Ha, ha, ha,« se je zarežal, »smešno res, če ne bi bilo resnično.«

Čustva v meni so skakala kot ponorela, zato sem se mu spet vrgla okoli vratu: »Johann, moj Johann. Rada te imam. Prosim, prosim.«

Odmaknil se je od mene in zasikal: »Potem se znebi tega otroka!«

Nevidna bolečina, ostra kot sulica, me je presekala na pol. Komaj slišno sem zašepetala: »Ne morem.«

Sunkovito se je obrnil in odkorakal do Friderika, ki se je poleg Rike mirno pasel ob bregu.

Stisnila sem pesti in zavpila za njim: »Preklet bodi, Johann Savinšek. Preklet bodi ti, tvoj stan in tvoj ponos. Naj bo prekleto vsako tvoje dejanje in vse, česar se dotakneš!«

Johann, ki je že držal vajeti svojega konja, jih je spustil in se mi s hitrimi koraki približal. Ustrašila sem se, da me bo spet udaril, zato sem se zvila v dve gubi.

»Prav je imela tista krčmarica. Čarovnica si. Res si čarovnica. Čarovnica!«

Dvignila sem se, zajela zrak in izbruhnila: »Naj bo do smrti prekleto tvoje življenje! Nikoli več ne boš imel miru. Si slišal, Johann? Do smrti!«





XV.


ZAČETEK SEPTEMBRA 1635

Ležala sem ob gomili in grebla s prsti po črni zemlji Markovega groba. Hotela sem mu biti blizu, ga čutiti in objeti, čeprav samo v mislih. Kot da ne bi vmes minilo leto dni. Na lesen križ sem obesila venček iz marjetic. Gladila sem vrh gomile in si predstavljala, da božam njegovo kodrasto glavico. Pogovarjala sem se z njim, vendar najini pogovori niso bili več taki kot pred časom. Kdor me je videl, je nejeverno zmajal z glavo, misleč, da sem duh, ki se je vrnil v preteklost. Pozabila sem že, kako mirno in spokojno je bilo ob telesu mojega sina, ki je že mnogo mesecev trohnelo v majhni leseni krsti.

Zaprla sem oči in solze so se ulile kot neustavljiv slap.

»Zakaj jokaš, mama?«

»Zato ker sem si dovolila ljubiti in verjeti, da sem ljubljena.«

»Pa nisi bila?«

»Ne tako, kot bi si želela. Jaz pa sem mnogo preveč ljubila.«

»Jaz te imam rad mama. Ti si najlepša mama na svetu.«

»Zakaj mi to govoriš, sin?«

»Zato ker imaš tako lepe modre oči.«

»Ko bi vedel, kako rada bi te vsaj še enkrat objela. Ti vsaj še enkrat zašepetala, da si najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju. Da si najbolj popolno bitje, kar jih je bilo.«

»Ne jokaj, mama. Saj bova spet skupaj.«

»Jokam tudi zato, ker sem v trenutkih, ki sem jih preživela z Johannom, pozabila nate.«

»Mama, nikoli ne boš pozabila name. Jaz sem v tvojem srcu in tam bom ostal za vedno. Zakaj misliš, da se moraš kar naprej kaznovati s tem, da ne smeš biti srečna?«

»Življenje je kot reka, Marko. Včasih mirno in tekoče, drugič razburkano in valovito, včasih plitko kot posušena struga in drugič polno kot voda, ki prestopi bregove.«

»Vedno pa teče in se nikoli ne ustavi.«

»Izlije se v še večjo reko. Morda je to takrat, ko duša zapusti telo in se združi z ostalimi dušami, ki še niso našle novih teles.«

»To si lepo povedala, mama. Življenje se nikoli ne konča. Preliva se iz oblike v obliko, iz majhnega v veliko, pa potem spet v majhno. Kot sončni žarek je, ki nima ne začetka ne konca.«

»Nekaj ti moram povedati, Marko.«

»Saj že vem, mama.«

»Veš?«

»Vem, da v sebi nosiš novo življenje.«

»Si to ti? Je to tvoja duša, ki se je ugnezdila v meni?«

»Mama, to, kar nosiš, je del mene, tako kot sem jaz nosil del tebe.«

»Če si ti, Marko, potem sem se prav odločila.«

»Jaz sem vse in nič. Tudi če bi se drobno telesce izluščilo iz tebe, bi jaz vedno ostal v tebi.«

»Zdaj bi samo bila tukaj. Ob tebi.«

»Ne bodi žalostna, mama. Ne toči solz za mano, ker me boš spet videla. In ne toči solz za njim, ker te ni bil vreden.«

Njegove oči so se zableščale: »Pridem kmalu. Obljubim.«

»Ne bom te zapustila, nikoli te ne bom zapustila.«

Zbudila sem se, ko se je sonce že nagnilo za hribe. Tam je stala postava, ki je name metala dolgo senco, vendar ni bila Neža. Oblečena je bila v dolgo rjavo obleko brez životca, na glavi pa je nosila ruto, zavito okoli vratu, s katero si je skrbno pokrila vse lase.

Lada se je sklonila nadme: »Greta, pozno je. Zaspala si na sinovem grobu.«

Opotekajoče sem vstala, Lada pa me je prijela za nadlaket: »Si v redu? Slaba se mi zdiš.«

»Nič ni, samo Marka pogrešam,« sem rekla, joka pa nisem mogla zadržati.

»Žensko srce je kot brezno brez dna, ker lahko sprejme neskončne količine žalosti, obupa in trpljenja. Nikoli se ne napolni, vedno je prostor za več.«

Pogladila me je po laseh in rekla: »Ampak močna ženska se ne zlomi. Nobena veja ni dovolj težka, da bi jo upognila ali celo prelomila. Po vsakem padcu, pa naj bo še tako hud in boleč, vstane in gre naprej.«

Brisala mi je solze in me, držeč za nadlaket, pospremila domov.

* * *

Napovedoval se je lep poletni dan, ko je Jurij prišel v izbo in povedal, da pred vrati čaka župan Franc Koritnik z dvema biričema.

»Kaj je zdaj to?« je prestrašeno vprašala mama, »saj smo plačali vse, ali nismo?« Očeta je vprašujoče pogledala.

»Nobenih dolgov nimamo,« je rekel oče. Vsi trije smo stopili na prag.

Na dvorišču je res stal župan, zraven njega sem spoznala trškega biriča Lenarta, ki je na pohodih včasih spremljal nočnega čuvaja, drugi mi je bil neznan. Biriča sta imela okoli ramen zavite vrvi, za pasom obešene nože, tisti, ki ga nisem poznala, pa je imel v rokah še kratek bič.

Župan je stopil k očetu. Videlo se je, da se je premagoval, da bi ostal miren.

»Ivan, žal mi je, tako zelo mi je žal.«

»Kaj se dogaja? Zakaj ti je žal?« je vprašal oče in zmedeno gledal vse tri prišleke.

»Ivan, obtožba je. Huda obtožba,« je jecljal Franc Koritnik.

»Kakšna obtožba?«

»Za tvojo hčerko gre.«

»Katero hčerko?«

»Za tvojo najstarejšo, Greto.«

V trenutku se mi je grozljiv občutek izlil od glave do pet.

Franc Koritnik je pogoltnil slino: »Ivan, tvojo hčerko Greto so obtožili čarovništva.« Gledal je v tla.

»Kdo jo je obtožil?«

»Predvčerajšnjim se je pri meni oglasil baron Johann Savinšek, soprog baronice Herberstein. Tvojo hčer Greto je obtožil, da ga je s hudičevimi uroki zapeljala v prešuštvo, ogrozila njegov plemiški stan in njegovo članstvo v deželnem zboru. Govoril je, da se noben moški ne bi mogel upreti njenim čarovnijam, ki so bile tako močne, da je večkrat ležal z njo. Zahtevala je, da počneta take stvari, ki jih nobena normalna ženska ne počne.«

Osuplost je bila tolikšna, da nihče ni rekel besede.

Franc Koritnik je s sklonjeno glavo nadaljeval: »Da je čarovnica, je sumil že, ko jo je spoznal, ker se je pred njim takoj slekla do golega. Uroki so imeli takšno moč, da več tednov ni mogel misliti na nič drugega kot nanjo. Bal se je, da mu bo hudič ugonobil dušo, vendar ni mogel nič zoper neizmerno slo, ki se mu je pretakala po žilah. Zato se je večkrat združil z njo, misleč, da bo s tem zmanjšal moč čarovnij, ki jih je napletla. Počasi so uroki izgubljali na moči, vendar je pred nekaj dnevi spoznal, da ga ne bo izpustila iz svojih krempljev, ko mu je rekla, da nosi hudičevega otroka, za katerega trdi, da je njegov. Da je res čarovnica, je izvedel, ko mu je sama povedala, da je uročila otroka Zevnikove Minke, ki je izdihnil en dan po rojstvu.«

Mama se je sesedla: »Moj bog,« obraz je zakopala v dlani.

Oče je poskušal ostati priseben: »To je neumnost. Greta ni ležala z nikomer.«

»Oprosti, Ivan, ampak moral jo bom peljati v temnico.«

Oče je zarjul: »Franc, saj nisi pri pravi. Kakšna čarovnica. Kakšni uroki. Slaboumnež, ki ti je to natrosil, bi moral sedeti v temnici.«

Franc Koritnik je zmignil z rameni. Na oči mi je v trenutku padel mrak. Kot takrat, ko sem spoznala, da Marko ne diha več. Noge me niso ubogale, kolena so se mi zamajala in z vso težo sem se sesedla na tla. Nisem več vedela, kako naj vdihnem, zato me je začelo dušiti. Jurij je skočil k meni in mi poskušal pomagati na noge. Od nekod daleč sem slišala, da je oče obupano prosil župana, naj ne dela neumnosti.

»Saj sam dobro veš, da čarovnic ni, Franc. Pameten mož si. Vprašaj očeta Jožefa, če meni ne verjameš. Saj poznaš mojo Greto. Nikomur ni nikoli storila nič žalega. Bog mi je priča, da je v življenju več trpela kot marsikdo drug.«

»Kaj naj storim, Ivan? On je baron, plemič. Rekel je, da bo sam dal poklicati deželnega sodnika, če ga jaz ne bom. Moja dolžnost je, da poskrbim za pravičen proces v primeru takih obtožb.«

»Ampak,« je obupano prosil oče, »ali je kdo videl delati Greto stvari, ki jih navadno naprtijo čarovnicam?«

»Kaj misliš s tem?«

»Jo je kdo videl leteti na metli, kopati po grobovih, plesati s hudičem?«

»Jaz se ne spoznam na te stvari, Ivan,« je odgovoril Franc Koritnik, »deželni sodnik je tisti, ki bo odločil, ali je čarovnica ali ne.«

Biriča sta odrinila očeta in vstopila v izbo. Prijela sta me vsak na eni strani pod ramo. Zdelo se mi je, da sanjam.

»Pustita jo!« je zakričal Jurij in začel Lenarta vleči stran. Brezzobi birič je nekaj zagolčal, nato pa je Jurija z eno samo roko pahnil, da je padel ob steno.

»Bodite razumni, lepo vas prosim,« je še naprej govoril oče, »na našem trgu ni čarovnic. Zadnjo so sežgali že pred več kot tridesetimi leti. In še to po krivici. Si boš res umazal svojo dušo s krvjo nedolžne ženske, Franc?«

Župan je še enkrat skomignil z rameni: »Rekel sem ti, da to ni moja stvar in da mi je žal. Zakon je zakon in vsako obtožbo čarovništva je treba preiskati. Lahko pa ti obljubim, Ivan, da bo tvoja hči deležna poštenega postopka.«

Oče ni odnehal: »Kakšnega poštenega postopka? Tega v primeru čarovništva vendar ni. Saj vem, kako gre. Poskušali jo boste prisiliti, naj prizna. Če ne bo priznala, jo boste mučili.«

Franc Koritnik ni odgovoril. Biričema je namignil, naj me dvigneta. Zagrabila sta me, in ker se nisem mogla postaviti na noge, sta me odvlekla k vratom.

Oče se jima je postavil na pot in še zadnjič poskušal nagovoriti župana: »Kaj pa dve priči? Vsaj dve priči morata izpovedati v čarovniških procesih. Vi imate samo eno, tega lažnivega barona.«

Franc je zavzdihnil: »Še ena priča je, Ivan.«

Oče je izbuljil oči.

»Nisem šel takoj po tvojo hčer. Včeraj sem dal predse poklicati Zevnikovo Marijo, ki je potrdila, da je Greta uročila njenega komaj rojenega vnuka, ki je zaradi tega umrl naslednji dan. Drugega vzroka, razen čarovniških urokov, za njegovo smrt ni najti.«

»Ne, ne, ne!« je zavpila mama, ki se je na dvorišču sključila v dve gubi.

»Moj bog, kaj se dogaja v teh prekletih neumnih glavah,« je zastokal oče.

Ko sta me biriča vlekla mimo očeta, ju je poskušal ustaviti, vendar sta bila mlajša in močnejša kot on. Moj ubogi oče. Najboljši človek, kar sem jih poznala. Bil je moj učitelj, moj branitelj in moja opora. Zaslužil bi si boljšo hčer. Verjel je vame, mi zaupal in name prenašal svoje znanje, da ne bi bila neuka, da bi lahko bolje živela. Kako ironično, da so me zdaj odvedli, obtoženo zločina, ki ga oče s svojim pogledom na svet ni mogel dojemati kot resničnega.

* * *

Franc Koritnik je hodil spredaj, za njim pa biriča, ki sta me še vedno vlekla, držeč vsak pod eno ramo. Počasi sem spet začutila noge in sem opotekajoč poskušala krevsati med njima. Ljudje so gledali iz hiš, ko smo šli po poti proti trgu, in se čudili.

»Kaj je storila? Zakaj jo tako ženete? Kaj se dogaja?« so bila vprašanja, ki so mi odmevala v glavi. Župan ni odgovarjal, zato smo vsi štirje molče prišli do trga. Tam je bila ob trškem vodnjaku kot ponavadi zbrana gruča vaških žensk. Živahen pogovor je takoj zamrl in nastopila je smrtna tišina, ko so nas zagledale.

Iz Marinine šiviljske delavnice je pritekla Lada. Dolga obleka, v katero je bila zakrita, se ji je zapletala med noge.

»Kaj počnete? Pustite jo! Kaj je storila?« je zavpila.

Župan se je ustavil: »Greta Weber je obtožena čarovništva. Peljemo jo v ječo, ker jo čaka zaslišanje.«

Lada je od presenečenja obstala: »Čarovništva?« Obupano se je ozirala naokoli, kot bi iskala razlago za besedo, ki jo je pravkar slišala.

Ženske pri vodnjaku so začele šepetati, iz šivalnice pa se je prikazala še Marina.

»Greta, moj bog!« Obrnila se je k županu, »kdo jo je obtožil čarovništva?«

»Prva priča je baron Johann Savinšek, zakonski mož skrbnice dedičev Rudolfa Herbersteina, baronice Herberstein,« je povedal Franc Koritnik, skoraj slovesno, kot bi govoril na kaki predstavi.

Marina si je z roko pokrila usta: »Ne, to ni mogoče.«

»Baron je lažnivec in prevarant,« se je oglasila Lada.

»Pazite, kaj govorite. Baron je le baron in njegova beseda je vredna veliko več kot besede neke ženske, ki se je pritepla na trg in za katero se šušlja, da je nevernica,« je ostro odvrnil župan.

»Kaj pa je naredila takega, da ji baron očita tako gnusen zločin?« je vprašala Marina.

»Nisem tukaj zato, da vam bom odgovarjal. Spraševal bo deželni sodnik, ko pride. Brez skrbi, gotovo vas bo dal poklicati predse, da boste lahko pričali zoper njo.«

»Nihče ne bo pričal zoper njo,« je rekla Marina, »prosim, dovolite mi, da se pogovorim z njo.«

Župan je odkimal: »Nihče ne bo govoril z njo, dokler ne pride deželni sodnik. Nočem biti obtožen prikrivanja zločinov.«

»Kdaj pa pride?«

»Jutri. Krvni sodnik deželnega sodišča gospod Janez Lampertič se ravno te dni mudi v bližini.«

To ime sem že slišala. Poskušala sem se spomniti, kdaj in kje, nato pa sem z grozo ugotovila, da gre za brezčutnega moža, ki je dal sežgati Dorotejo Vreg v Gurkfeldu. Svet mi je zaplesal pred očmi in morala sem bruhati. Lada je priskočila, da bi mi pomagala, vendar jo je birič odrinil proč. Ko je opazil, da bljuvam rumeno žolčno tekočino, je še sam odskočil. Marina je pohitela k meni, še preden jo je lahko drugi birič zaustavil.

»Greta, bodi močna,« mi je zašepetala.

* * *

Biriča sta me odvlekla po strmi poti na grad do grajske kleti. Še vedno se mi je zdelo, da je vse, kar se je dogajalo, neresnično in da sem bom vsak trenutek zbudila ter olajšano ugotovila, da so le sanje. Po tej poti sem hodila na grad, ko sva šla z očetom k baronu Inocencu na pogovor, kako se bomo lotili skrivanja knjig, po njej smo gazile z Barbaro, Elviro in Magdo, ko smo pomagale streči gostom na baronovi večerji, po njej sva šla z očetom tiste noči, ko smo skrili knjige v vinske sode, in po njej sem hodila za skupino več kot sto kmečkih upornikov, ki so zahtevali uveljavitev stare pravde.

Prišli smo do Trubarske kleti, kjer je Franc Koritnik biričema ukazal, naj me zapreta v majhno ječo pod stražarnico, ki je stala nad bregom v kotu spodnjega dvorišča. V stražarnici je stal eden od baronovih stražarjev in nemo opazoval, kako sta me biriča sopihajoč odvlekla navzdol ob stražarnici po strmem bregu. Nisem vedela, da se pod majhno kamnito hišico, kjer je bilo prostora le za enega stražarja, nahaja majhna ječa, katere vrata so se odpirala navzven nad strmino. Skoraj sem se skotalila po bregu, ko sta me biriča privlekla do lesenih vrat, jih odklenila, eden od njiju pa me je grobo pahnil noter. Slišala sem škrtanje ključa v ključavnici.

Moja ječa je bil majhen, okrogel prostor, nad katerim je stala stražarnica. Zidovi so bili kamniti in debeli, da ni mogoče slišati skoraj ničesar od zunanjih glasov. V njej je bilo temno, saj je svetloba padala le skozi ozko okroglo lino pod stropom. V strašljivi in zadušljivi temnici je bilo ravno dovolj prostora, da se je jetnik lahko ulegel počez. Smrdelo je po urinu. Ko so se moje oči privadile temi, sem zagledala vedro, v katero naj bi opravljala svoje potrebe. Tla so bila hladna in vlažna. Stisnila sem se k steni in spodvila noge.

Kako je mogoče, da sem še pred eno uro sedela doma, za mizo, zdaj pa sem se znašla v ječi, za katero sploh nisem vedela, da obstaja. Da bom sojena za zločin, za katerega sem vedela, da ne obstaja. Kako je mogoče, da sem se še pred nekaj dnevi topila v objemu moškega, ki sem ga neizmerno ljubila, zdaj pa me je ta isti moški obtožil dejanj, ki jih sploh ni bilo mogoče zagrešiti. Lahko sem kriva samo tega, da sem ga preveč ljubila. Kako je mogoče, da nekdo, ki mi je govoril, da sem v njegovem srcu izkopala tako globoko luknjo, da je nič ne bo moglo zakriti, zdaj o meni govori, da sem ga začarala, uročila, da nosim hudičevega otroka. Saj nosim njegovega otroka, prekleto. Je morda on sam hudič?

V glavi so se mi mešale podobe dobrega in ljubečega Johanna z jeznim in neusmiljenim Johannom. Kdo sploh je človek, v katerega sem se zaljubila? Morda je sam Belcebub, ki se je spustil na zemljo, da bi me skušal. Kaj sem storila takega, da bi Boga tako razjezilo, da me pošilja čez tako preizkušnjo? Nisem bila dovolj pobožna? Nisem bila dovolj spoštljiva? Nisem bila dovolj poslušna? Katere grehe bom morala sprati s sebe, če me vržejo na grmado, tako kot so ubogo Dorotejo Vreg. Spomnila sem se grozljivih ran na njenih nogah in posušenih madežev krvi na raševinasti srajci, ki jo je nosila. V želodcu se mi je dvignilo in spet sem morala bruhati. Tokrat vsaj v vedro, ki je bilo pri roki.

Moj bog, kaj bodo rekli ljudje? Suzana, Katarina, Barbara? Podlogarjeva Anica in Tkalčeva Ana? Mesar Karel Hočevar in njegova žena Marija? Oče Jožef? Ob misli na starega župnika sem zatrepetala. Mar ni vedno svaril pred obtožbami o čarovništvu? Mi lahko pomaga? Mu je dovolj mar zame? Kaj bosta rekli Magda in Sibila, ki sta ob reki prali perilo, ko so me odpeljali? Kaj pa Neža? Bo novica prišla do njenega samostana pravi čas? In gospod baron Inocenc Moscon? Ali lahko kaj naredi? Prepriča Johanna, naj prekliče obtožbe proti meni? Potem sem se spomnila še Tomaža Mlinarja. Moškega, s katerim naj bi se poročila in ki me je morda res imel rad.

Odrevenela sem sedela s spodvitimi nogami ob mrzli steni na mrzlih tleh, moje misli pa so se spreminjale v pisano in vedno bolj nerazločno meglo. V glavi mi je odzvanjala kakofonija zvokov. Vrvež s trga, zven besed očeta Jožefa pri maši, očetovo pripovedovanje o luterancih, cesarju Ferdinandu in pogumni angleški kraljici, mamino neskončno mrmranje molitvic kleče pred razpelom, Nežini kriki, ko se je potna in prestrašena zbujala sredi noči, Johannovo šepetanje o tem, da sem najlepša ženska, ki jo je imel v rokah, Rikino rezgetanje vsakič, ko sem prišla v hlev in nanjo položila sedlo, pokanje lesa, ko je jezuit baklo približal vinskim sodom, gromki vzkliki Matije Kačiča, ki se je boril proti zatiralskim plemičem, zadnje besede Valentina Webra, ko se je odpravil v svet, prvi glasovi otrok, ki so se komaj rodili, Sibilino moledovanje, naj ji oprostim, Pankracovo nerazumljivo žlobudranje in šumeč zvok barvastih kril Margarete Radeške.

Sedela sem in se predajala brezobličnim mislim, dokler nisem od utrujenosti zaspala. Zbudilo me je škrtanje ključavnice, vrata pa je odprl tisti birič, ki me je z Lenartom privlekel v temnico. Prinesel mi je leseno skledo z mrzlo zelenjavno obaro.

Zamežikala sem, ker je bilo zunaj še svetlo, moje oči pa so bile že privajene teme. Ko je skozi vrata vstopilo več svetlobe, sem opazila rdeče progaste sledove na okrogli kamniti steni in plesen, ki se je razraščala po vlažnih kamnih.

»Kaj je to?« sem vprašala in pokazala na rdeče lise.

»Kri. Ostala je od drugih jetnikov,« je dejal birič, mi v roke podal skodelo ter zaprl in zaklenil vrata.

* * *

Naslednji dan so me bolele kosti od ležanja na trdih in hladnih tleh. Razen biriča, ki mi je prinesel hrano, več ur ni bilo nikogar k meni. Kisel in postan vonj se je širil po majhnem prostoru. Gledala sem majhno lino pod stropom in čakala.

Ko so se vrata spet odprla, je vstopil Lenart, naš birič s trga. Namignil mi je, naj sklenem dlani, okoli katerih je zavezal vrv. Zunaj se mi je skoraj zavrtelo, ker je bil pred menoj samo strm, poraščen breg. Lenart je potegnil za vrv in stopila sem za njim ter splezala po bregu navzgor do položnega dvorišča pred grajsko kletjo.

»Kam greva?« sem vprašala.

»Danes je prišel krvni sodnik,« je zamomljal z brezzobimi usti, da sem ga komaj razumela.

Gnal me je po hribu navzdol, da sem se opotekala z zvezanimi rokami. Kanček upanja je zatlel v meni. Morda bodo spoznali, da je vse skupaj velikanska zmota in me bodo spustili domov? Morda je Johann pred sodnikom priznal, da si je v strahu, da ne bi baronici Kristini povedala za njegovega otroka, izmislil, da sem ga začarala? Da bi deželni sodnik verjel, da sem uročila otroka Zevnikove Minke, mi je bilo kar nepredstavljivo.

Trg je bil bolj molčeč kot ponavadi. Ljudje so bili tam, vendar se niso živahno pomenkovali. Med seboj so si šepetali na ušesa, možje pa so sneli svoje čepice, ko sva šla z Lenartom mimo. Videla sem Barbaro, ki je sklonila roke, kot bi molila in mi poskušala nekaj reči, vendar je bila predaleč, da bi jo slišala.

Lenart me je pripeljal do županove hiše. Takoj za vhodom je bil majhen hodnik, desno pa se je odpirala večja izba, v kateri je bila miza, obkrožena s stoli. Dva sta bila zasedena. Na enem je sedel štajerski deželni sodnik. Isti človek kot tisti, ki sem ga videla na sprevodu v Gurkfeldu, ko so sežgali Dorotejo Vreg. Tog človek z dolgim obrazom, ki je deloval, kot da je iz kamna. Plešasta glava s pahljačastimi ušesi, vranje črnimi obrvmi, ki so se stikale, če se je namrščil, dolge ukrivljene brazde, ki so vodile od konice nosu do kotičkov ustnic in razpoka na sredi brade. Njegova pojava je bila zastrašujoča, iz nje pa je vela popolna brezčutnost. Janez Lampertič me je z ostrim pogledom premeril, stisnil obrvi skupaj, da je nastala ena sama črta črnih dlak pod čelom, in pomignil biriču, naj me posede na dolgo leseno klop, ki je stala pred mizo in bila s hrbtom obrnjena proti vhodu.

Lenart me je porinil na klop, da sem se skrušeno sesedla. Drugi človek v izbi je bil mali možicelj z ukrivljenimi brki in bolščečim pogledom, ki sem ga tudi videla v Gurkfeldu. On je bil tisti, ki je prebral sodbo. Sodnik in pisar sta bila pripravljena, da začneta s prvim zasliševanjem.

»Povejte ime in priimek,« je zahteval sodnik.

»Greta Weber,« sem zajecljala.

»Veste, zakaj ste pred mano?« Njegov glas je bil nizek z zoprnim tonom.

»Ne vem.«

Sodnik se je zmedel: »Res ne?«

»Menda me je nek plemič obtožil čarovništva, vendar upam, da sodišče ne priznava hudodelstva, ki bi se tako imenovalo.«

»Česa da ne poznamo?« je zarenčal sodnik. »Čarovništva? Seveda ga poznamo. Zelo dobro ga poznamo. Sam sem na grmado spravil na ducate čarovnic, takšnih, kot ste vi. Z milim obrazom in ostrim umom, kar gotovo ne pritiče normalni pobožni ženski.«

»In kje je zakon, ki bi določal, kaj je čarovništvo?« sem se opogumila.

Sodnik se je zarežal: »Aha, pred sabo imamo žensko, ki se bo na zakone sklicevala. Bodite brez skrbi, da vas bomo sodili po zakonu, cesarskem zakonu, ki ga je sprejel zelo mogočen mož.

Bil je avstrijski nadvojvoda, španski kralj in še cesar povrhu, cesar Karel V. Boste dvomili o njegovi zakonodajni moči?«

Nisem dobro vedela, o čem govori, zato sem molčala.

»Greta Weber, nad vami visi obtožba, da ste od konca poletja lanskega leta nad plemičem, baronom Johannom Savinškom, soprogom častite baronice Kristine Herberstein, vdove po baronu Rudolfu Herbersteinu in skrbnice njegovih dedičev Hansa in Arnolda, izvajali čarovniške uroke, ki so gospoda Savinška povsem oropali njegove lastne volje in moči ter mu zastrupili razum, da ni mogel razumeti, kaj se dogaja, in ni zmogel imeti v oblasti svojega ravnanja. S tem ste ga zapeljali v prešuštvo in ogrozili tako njegov plemiški stan kot članstvo v deželnem zboru. Zaradi vaših čarovnij je gospod Johann Savinšek ležal z vami, kar ste izkoristili za to, da ste potešili svojo neznansko slo po moškem mesu. Gospod Savinšek je bil ves čas v strahu za svojo dušo, ki bi lahko bila ugonobljena, ni pa se mogel upirati močnim silam, s katerimi ste ga privlekli k sebi. Vse to ste storili zato, da bi vam zaplodil otroka, ki ga boste darovali hudiču. Kako se izrekate?«

»Nisem kriva,« sem kriknila.

»Greta Weber, obtoženi ste še enega dejanja čarovništva, in sicer da ste pred nekaj dnevi uročili komaj rojenega otroka Minke Zevnik s tem, ko ste otroka dvignili visoko v zrak, ga trepljali po zadnjici in izrekali magične besede. Zaradi vašega uroka je otrok naslednji dan izdihnil v spanju. Kako se izrekate?«

»Nisem kriva,« sem rekla, sedaj tišje.

Besede sodnika Janeza Lampertiča so se mi zažirale v srce in mi zadrgnile grlo. Začela sem tiho hlipati, kar je sodnika vznejevoljilo.

»Ne preizkušajte svojih čarovnij na meni, ker vam ne bo uspelo. Še pred nobeno nisem popustil, ker bi se cmerila,« je ostro dejal.

Grdo sem ga pogledala: »Kako pa, da sodite sam, gospod sodnik? Kje so prisedniki?«

Sodnik je zmedeno pogledal naokrog in se potem zastrmel v pisarja, kot da je on kriv, ker ni bilo drugih, ki bi sodili kot prisedniki.

»Odvedite mi to žensko izpred oči,« je jezno rekel sodnik in birič je takoj priskočil, me grobo potegnil za nadlaket in postavil na noge.

»Zaprite jo do jutri, ko bomo našli prisednike. Ne boste nam ušli, Greta Weber. Še nobenega postopka nisem pustil nedokončanega.«

* * *

Minil je en dan, ko me je Lenart z zvezanimi dlanmi spet odvedel na trg in nato v županovo hišo v izbo na desni strani. Bila sem še bolj izmučena z umazanimi in zavozlanimi lasmi, ker sem že drugo noč spala na trdih kamnitih tleh. Ponovnega srečanja z zoprnim sodnikom Janezom Lampertičem me je bilo groza.

V izbi so me tokrat pričakali štirje možje. Sodnik in pisar, ki sta sedela na istem mestu kot prejšnji dan, levo od pisarja še župan Franc Koritnik, desno od sodnika pa oče Jožef. Že to, da je bil zraven stari župnik, mi je prineslo malce olajšanja. Birič me je spet potisnil na dolgo leseno klop.

»Ste zadovoljni, Greta Weber? Zdaj ko imamo popolno sodišče?«

Nisem vedela, ali naj na to odgovorim, zato sem bila tiho. Proseče sem gledala zdaj župana zdaj župnika, vendar sta oba sklanjala glavo. Nista me upala pogledati v oči.

»Danes vas bomo najprej pregledali, nato pa zaslišali priče,« je oznanil sodnik.

»Pokličite Ozvalda!« je velel županu, ki je urno vstal in odšel iz izbe.

»Kaj se dogaja?« sem vprašala, vendar nisem dobila odgovora.

Župan se je vrnil že čez nekaj trenutkov, sledil pa mu je zajeten, rdečeličen možak z drobnimi očmi, ki so se skoraj izgubile v kožnih gubah njegovega obraza. Kljub temu da ga takrat nisem videla, ker si je čez glavo potegnil masko, sem hitro ugotovila, da gre za tistega rablja, ki je v Gurkfeldu zadušil Dorotejo Vreg in njeno mrtvo telo nato vrgel na grmado. Spoznala sem ga po kratkih in debelih podlakteh in klobasastih prstih.

»Slecite se!« mi je ukazal sodnik.

»Menite, da je to res potrebno?« se je oglasil oče Jožef.

»Ste vi glavni tukaj ali jaz?«

»Ne gre za to. Vaščanko dobro poznam in lahko jamčim, da je krepostna in verna ženska. Nobene potrebe ni, da bi iskali kakšna znamenja, ker je nedolžna.«

»Ste sentimentalni gospod župnik?« se je sodnik cinično obrnil k Jožefu, »vi bi bolj kot jaz morali vedeti, kako pretkane so coprnice. Morda tudi nad vami visi kakšen njenih urokov, pa čeprav ste duhovnik. Slekli jo bomo že zato, da nam ne bo škodila.«

Sodnik se je potem spet obrnil k meni in ponovno ukazal: »Slecite se!«

Rabelj mi je odvezal dlani in počasi, s tresočimi se prsti sem se začela slačiti. Zaradi strahu sem se kar nekaj časa ukvarjala s trakovi na životcu, zato je sodnik postajal nestrpen.

»Dajmo, malo hitreje. Nimamo celega dne.«

Ko sem se slekla do tunike, je siknil: »Tudi perilo.«

»Ne morem,« sem zajecljala. Kljub strahu me je bilo strahotno sram, da bi pred štirimi moškimi stala gola. Oče Jožef je gledal v tla in stiskal dlani v pest, da so se mu pobelili členki na prstih.

»Ozvald!« je poklical sodnik in rabelj je tako vedel, kaj mora storiti. Tuniko je prijel na spodnjem robu in mi jo z enim potegom slekel.

Sodnik Lampertič se je z očmi pasel po mojem telesu kot nepotešen bik. Iz kotičkov ust mu je spolzela slina in se nabrala v polkrožni gubi, ki je segala do nosu. Z rokami sem si pokrila prsi in čakala. Zdelo se mi je, da je minila cela večnost, ko je sodnik končno nehal strmeti vame in je rablju dal znak, naj začne s pregledom.

Rabelj Ozvald je imel očitno več kot dovolj izkušenj, ker je takoj vedel, kje mora pogledati. Najprej se je lotil dimelj in s svojimi debelimi prsti grebel po pregibu, kjer se stikajo trup in noge. Dolgo je gledal in tipal, vendar ni našel tistega, kar je iskal. Medtem je sodnik Lampertič, udobno naslonjen na naslonjalo stola, užival v pregledu, župan Koritnik in oče Jožef pa sta še vedno gledala v tla. Ozvald se je pomikal k prsim in tipal po mojem trebuhu. Na prsih sem imela madež, svetlo rjave barve.

»Tukaj je nekaj,« je zagolčal Ozvald in sodniku Lampertiču pokazal madež.

»Preverite, če krvavi!«

Ozvald je od nekod privlekel šivanko. Zgroženo sem opazovala, kako je zapičil šivanko v sredo madeža, ki je takoj začelo krvaveti.

»Ni znamenje,« je rekel Ozvald.

Sodnik ni bil zadovoljen: »Išči naprej!«

Na spodnji strani hrbta, tik nad zadnjico, je Ozvald našel izbočeno znamenje temno rjave barve. Odkar sem vedela zase, sem imela to znamenje. Včasih me je motilo, ker je bilo na takem mestu, kjer se je zavezovalo krilo.

Ozvald je spet vzel šivanko, vendar je tokrat ni zapičil globoko, saj nisem skoraj nič čutila.

»Aha!« sem slišala sodnika. Videla sem, kako je oče Jožef dvignil glavo.

»Čarovniško znamenje! Imamo ga!« je bil vesel Ozvald.

»Ne verjamem,« je rekel Jožef, »igle niste zapičili dovolj globoko!«

»Ali dvomite o sposobnostih mojega rablja?« je vprašal sodnik Lampertič.

»Videl sem, da igle ni zapičil dovolj globoko, zato znamenje ni zakrvavelo,« je dejal Jožef.

»Kaj pa vi? Ste videli, kar sem videl tudi sam, namreč da znamenje ne krvavi in je torej jasno, da gre za čarovniško znamenje?« je sodnik vprašal župana Koritnika, ki je do takrat strmel v tla.

Župan je dvignil glavo in zmedeno gledal okoli sebe.

»Ste videli ali ne?« je grozeče vprašal sodnik.

»Videl sem,« je začel jecljati Koritnik, »videl sem, videl.«

»No, kaj ste videli?«

»Videl sem, da ni krvavelo,« spet je povesil glavo.

»Torej sva dva proti enemu, žal mi je gospod župnik,« se je zarežal sodnik Lampertič.

»Nadaljuj!« je zaklical Ozvaldu.

Rabelj je še naprej s prsti šaril po mojem telesu in pod pazduho odkril še eno znamenje. Spet je vanj poskušal zapičiti šivanko in spet ni zakrvavelo. Sodnik je bil vedno bolj zadovoljen.

»Mislim, da bi jo morali obriti med nogami,« je dejal Ozvald, »zelo verjetno je, da se kakšna znamenja skrivajo med dlakami.«

Onemela sem, sodnik pa je mlaskal z ustnicami in se namuzal ob misli, da bi mi rabelj obril mednožje.

»Kaj takega! Kdo vam daje pravico, da stikate po intimnih ženskih delih? Pritožil se bom pri deželnem glavarju, morda celo pri samem cesarju,« je rekel Jožef in protestno vstal.

Sodnik se je vznejevoljil, vendar se je vdal: »Obtoženke ne bomo brili. Odkrili smo dvoje hudičevih znamenj, in to nam zadostuje. Dajte obtoženki nekaj, da se obleče.«

Šele zdaj sem opazila, da je med tem, ko je rabelj iskal znamenja po mojem telesu, Lenart odnesel moja oblačila. Da bi se zakrila, mi je pomolil raševinasto srajco, prav tako, kakršno je na morišče nosila Doroteja Vreg.

Sodnik Lampertič je nato oznanil, da je na vrsti zaslišanje prič. Pred vrati je že čakala krčmarjeva žena Zevnikova Marija. Vstopila je oprezno kot tatica in mi namenila le bežen, zajedljiv pogled. Lepo se je uredila za zaslišanje pred sodiščem, v čisto obleko s snežno belimi rokavi. Sodnik jo je poklical predse tako, da je meni kazala hrbet.

»Ime in priimek!« je bil uraden sodnik.

»Marija Zevnik.«

»Povejte, zakaj ste obtoženko, ki sedi za vami, obdolžili čarovništva!«

Marija je zajela zrak: »Greta je prišla k nam dopoldne, ko je moja Minka rojevala. Zahtevali smo sicer našo trško hebanko Suzano Rebernik, kovačevo ženo, vendar je prišla le Greta, ki naj bi bila njena vajenka. Če je to res, ne vem. Jaz Greti že od začetka nisem zaupala.«

»Zakaj ji niste zaupali?«

»Že prvič, ko je prišla, me je spraševala stvari, ki jih ne bi smela spraševati.«

»Kakšne stvari?«

»Hotela je vedeti, kdo so trije jezuiti, ki so pri nas prenočevali.«

Sodnik je pokimal, kot da je izvedel pomembno novost in pisarju naročil: »Vse zapišite.«

»Zakaj pa je spraševala po treh menihih?«

»Ne vem. Meni se je zdelo zelo čudno. Spraševala je, ali gredo fratri gor na grad k baronu in ali so prišli iz ne vem katere komisije. Že takrat sem si mislila, kaj bo eno kmetico z rečnega brega zanimalo, kakšna so pota treh potujočih menihov. Zdaj vem, da se jih je hotela ogniti. Jezuiti menda hitro zavohajo čarovniško kri.«

Pomolčala je, da bi videla, ali so njene besede na sodnika naredile vtis, nato pa nadaljevala: »Minka je težko rojevala. Greta je bila zraven, vendar ji ni pomagala tako, kot bi morala.«

»Kaj to pomeni?«

»Bila je bleda in ves čas ji je bilo slabo. Kar je gotovo znak, da je čarovnica, saj nobeni normalni ženski ni slabo, če je prisotna ob porodu. Samo čarovnici se gabi, če se rojeva novo človeško življenje. Potem je Minki končno uspelo iztisniti otroka,« Zevnikova je vmes spustila nekaj solz, »krasnega malega otročička, sinek je bil, veste. Lep in zdrav sinek, dedič naše krčme.«

»Dobro, to me ne zanima. Povejte, kaj je obtoženka naredila!«

»Ko se je rodil, mu je prerezala popkovino, nato pa ga je tiščala pod strop in zraven izgovarjala magične besede.«

»Katere besede so bile to?«

»Nisem jih dobro slišala,« se je zlagala Zevnikova, ne da bi trenila z očesom, »gotovo pa so bili uroki. Zakaj bi sicer naš Benjaminček naslednji dan kar tako, meni nič tebi nič, umrl med spanjem.«

»To je res nenavadno,« je rekel sodnik, kot da bi bil poznavalec vseh znanih vzrokov, zaradi katerih so umirali mali otroci.

Zevnikova se je obrnila, name pokazala s prstom in brez kančka dvoma v glasu rekla: »Greta Weber je čarovnica. En dan prej, preden je prišel naš dedič na svet, je v Gurkfeldu gledala, kako so na trgu zažgali njeno pajdašinjo, in zdaj se maščuje za njeno smrt tako, da je moral umreti povsem nedolžen otrok. Za dušo tiste coprnice iz Gurkfelda je hudič zahteval najbolj čisto otroško dušo in nobena ni bila čistejša kot Benjaminova.«

Janez Lampertič se je komaj opazno zdrznil, ko je slišal, da sem bila v Gurkfeldu, kjer je ravno on obsodil Dorotejo Vreg, vendar je hitro nadaljeval: »Dobro, Marija Zevnik. Dovolj ste povedali.«

Zevnikova se je že obrnila, da bi odšla, ko se je oglasil oče Jožef: »Pazi se, Marija, kajti zaradi obtožbe nedolžne ženske boš večno čepela ob hudiču. Lažnivci in prevaranti ob smrtni uri niso deležni nobene milosti, zato tudi kesanje ne bo pomagalo.«

Zevnikova Marija se je zdrznila in si položila roko na prsi: »Naj me božja jeza že zdaj udari, če se lažem.« Nič se ni zgodilo, zato se je, pomirjena, pobrala iz izbe.

»Naslednji je kaplan baronice Ane Marije Moscon, oče Bernard,« je sodnik najavil mladega duhovnika, ki ga pred tistim dnem še nikoli nisem videla. Ko je vstopil, sem ocenila, da ne more imeti več kot osemnajst let, ker je bil golobrad in suh kot prekla, da mu je dolga črna halja, zapeta do vratu, opletala okoli gležnjev. Sredi las nedoločljive barve se mu je svetila gola koža. Čeprav je bil le kaplan, si je očitno pobril lase na temenu, da bi se z meniškim sijem čim bolj približal svetnikom. V rokah je nosil veliko debelo knjigo, dlani pa je imel na sredini povite z močnimi povoji, na katerih so bili še sledovi krvi. Kasneje mi je postalo jasno, da si je ta mladi kaplan v svoji verski blaznosti sam zadajal rane na dlaneh, ker je hotel, da bi ga Bog obdaril z enakimi ranami, kot so jih Rimljani prizadejali Kristusu, ko so ga križali na Golgoti.

Ko ga je sodnik vprašal po imenu, je povedal, da je oče Bernard in da je prišel iz neke vasi blizu Rudolfswerta. V službo barona Inocenca Moscona oziroma njegove soproge baronice Ane Marije Moscon je vstopil pred dobrim letom. Njegova poglavitna naloga je, da skrbi za dušni mir baronice, ki je zelo pobožna ženska. Mašo poje vsak dan samo zanjo, skupaj pa molita najmanj trikrat na dan, pri čemer prosita, da bi bog baronici, ki ni več dobrega zdravja, pustil še čim dlje živeti. V Trubarski kleti je bil, vendar ne mašuje v kapeli, kjer so se zadrževali heretiki, pač pa ima raje majhno kapelico na gradu, ki sicer sprejme le okoli pet ljudi. Kar je velika škoda, ker so njegove maše tako doživete, da vernikom pridejo solze na oči.

»Kaj pa ima ta priča sploh s primerom Grete Weber?« je vprašal oče Jožef, očitno nejevoljen, ker se je mladi župnik čutil tako obsijanega z božjo milostjo. Sodnik pa se ni dal motiti.

»Kaj imate v rokah?« je vprašal mladega Bernarda.

»To je Malleus maleficarium,« je ponosno odgovoril kaplan in pomahal z debelo bukvo pred občinstvom. Oče Jožef je zavil z očmi in odkimaval.

»Povejte tako, da bomo razumeli!« je zahteval sodnik Lampertič.

»Malleus maleficarium, ali če naslov prevedemo v vulgarni jezik, Čarovniško kladivo. To je knjiga, ki sta jo po papeževem nalogu napisala dva zelo spoštovana dominikanska meniha Kramer in Sprenger. V knjigi sta natančno in z izjemno skrbnostjo opisala vse nečednosti in sprevrženosti, ki jih počnejo čarovnice. Zahvaljujoč njunemu trudu bo cerkev lahko s svojo inkvizicijo izkoreninila to zlo iz vseh pravovernih dežel,« je govoril menih in bil pri tem nadvse ponosen na svoje znanje.

Sedela sem na klopi v raševinastem oblačilu in zdelo se mi je, kot da bo moja duša vsak trenutek zapustila telo. Vse, kar se je dogajalo v izbi, sodišče z zlobnim sodnikom Janezom Lampertičem, županom, ki je trmasto bolščal v tla, in očetom Jožefom, ki je zmajeval z glavo in gledal v strop, kot da se bo Bog iz nebes vsak čas spustil na tla in na trg prinesel spet mir in spokojnost, se mi je zdelo neresnično. Tam sta bila še Ozvald, ki je neumno gledal predse in v mislih štel, koliko čarovniških znamenj je našel na mojem telesu, in Lenart, trški birič, ki si je z umazanimi prsti šaril po ustih, kot da bi hotel preveriti, ali je v njih morda le ostal še kakšen zob.

Mladi kaplan je govoril in govoril ter pri tem postajal vedno bolj goreč. Vsebina Čarovniškega kladiva je sodnika Lampertiča hudo zanimala, še posebej deli, v katerih sta plodna avtorja opisovala telesno združevanje čarovnic s hudičem in z breztelesnimi demonskimi bitji. Spolna sla čarovnice ni nikoli potešena, zato se loteva tudi čisto navadnih, pobožnih moških, ki jim sicer nikoli ne bi prišlo na pamet, da bi svojo dragoceno moškost vtikali v čarovniške luknje. Čarovnica neprenehoma išče nove žrtve, njenim urokom pa se noben mož ne more upreti. Ni je zemeljske sile, ki bi bila tako močna, kot je močna sila, s katero čarovnica vleče moškega v svoje drobovje. Temu se ne more upreti niti maziljen duhovnik, pa naj bo župnik, škof ali celo sam papež. Zato se nikoli ne sme kriviti moškega za to, da je spustil svoje seme v čarovniško nenasitno brezno. Kriva je vedno coprnica, preoblečena v zapeljivo žensko. Zato je nujno in potrebno, da se izpraša in tudi muči, če je treba, vsako žensko, ki je lepša od drugih, in tudi vsako, ki preveč misli. Ker taka ženska je skoraj zagotovo čarovnica. Ženske je namreč Bog naredil slaboumne in manjvredne od moških, zato je v nasprotju z božjim redom, če ženska zna in ve več od moškega. V skupino zelo sumljivih žensk spadajo tudi hebanke. Ker pri porodih ponavadi moških ni zraven, je babištvo treba jemati kot zelo resno grožnjo, da gre za čarovništvo. Vsako obtožbo zoper hebanko je treba natančno preučiti, osumljenko pa nujno podvreči čim bolj surovemu mučenju, ki bo iz telesa zagotovo privleklo še tako skrito čarovniško umazanijo.

Ker je bil proti meni obrnjen s hrbtom, sem videla, kako je postajal pobrit krog sredi kaplanove glave vedno bolj pordel. Sodnik se kar ni mogel nasititi bogatega znanja mladega Bernarda, zato je ta začel podrobno opisovati, kako so čarovnice tešile svoje telesne potrebe. Plešasti del na kaplanovi glavi je postal temno rdeč, sodnik Lampertič pa je vedno bolj globoko dihal.

V nekem trenutku je oče Jožef s pestjo udaril po mizi: »Kaj se dogaja tukaj? Smo prišli, da sodimo Greti Weber ali da se naslajamo nad pokvarjenimi, brezbožnimi opisi dveh potrebnih menihov?«

Kaplan Bernard je utihnil. Sodnik je tudi potreboval nekaj časa, da je prišel do sape.

»Dobro, oče Bernard.«

»Zakaj sploh govorimo o tej knjigi?« je vprašal oče Jožef, »mislil sem, da smo pred posvetnim sodiščem, ne pa pred inkvizicijo.«

»Ne vem, zakaj se ne bi poučili o čarovniških nemarnostih od učenih fratrov?« je skoraj užaljeno rekel sodnik Lampertič, »obtoženki se očitajo ravno taka dejanja, kot jih opisujeta avtorja knjige. Odkar sem krvni sodnik, vsak primer preučim skrbno in natančno, kar pomeni, da želim imeti pred seboj vse dokaze, ki kažejo na obtoženkino krivdo. Kar nam je povedal mladi kaplan, je izjemno pomembno za primer, ki ga imamo pred sabo.«

»Ne verjamem, da sta ta dva dominikanca kdaj videla stvari, ki sta jih tako natančno zabeležila v svoji bukvi,« je dejal Jožef.

»Mar dvomite o delu, ki ga je naročil sam papež?« se je ogorčeno oglasil kaplan Bernard.

»Utihni, mladič,« se je razjezil Jožef, »precej dlje sem na svetu kot ti, in če boš preživel vsaj pol toliko let, kot sem jih jaz, se boš lahko Bogu tisočkrat zahvalil, da te je pustil na zemlji toliko časa.«

Kaplan ni vedel, kaj bi rekel na to, sodnik pa se je zarežal: »Nihče vam ne oporeka, da že dolgo tlačite zemljo, gospod župnik. Je pa zelo neverjetno, da v vsem tem času niste opazili veščarije med svojimi ovčicami. Res zelo neverjetno.«

Kaplanu je bilo dovoljeno, da odide, sodnik pa mu je naročil, naj knjigo le posodi sodišču, ki se bo pustilo iz nje še poučiti o čarovniških grdobijah. Bernard se je obrnil, in ko je odkorakal, se mu je črna halja še bolj nerodno zapletala med noge. S povito dlanjo je segel med noge, da je pokril neprijeten hribček, ki je zrasel med tem, ko je tako doživeto pripovedoval o urokih, ki so jih čarovnice preizkušale na nemočnih možeh.

»Še eno pričo imamo,« je naznanil sodnik, »naj pride baron Johann Savinšek.«

V tistem trenutku sem vztrepetala tako kot sem vedno, ko je prišel čas najinega srečanja. Vznemirjenje, ki sem ga čutila po celem telesu, je v rokah povzročilo mravljice od navala krvi, ki jo je po žilah pognalo razburjeno srce.

Johann je bil lep kot vedno. Sveže obrita brada, prodorne rjave oči, valoviti kostanjevi lasje, močna čeljust in drobne jamice pri kotičkih ustnic. Ko me je pogledal, ni mogel skriti razočaranja, ker sem bila v tako bednem stanju. V srajci, ki so mi jo nataknili po telesnem pregledu, z zlepljenimi lasmi, z modrikastimi podočnjaki in umazanimi nohti.

»Baron Johann Savinšek,« je dejal, ko ga je sodnik vprašal po imenu.

Janez Lampertič se je naslonil na hrbtišče stola in rekel: »Povejte zdaj, kaj se je dogajalo med vami in obtoženko.«

In Johann je pripovedoval, v nemškem jeziku, ki ga župan Koritnik ni prav dobro razumel, zato je moral pisar kakšne stvari zanj prevajati. Vendar zgodba, ki jo je govoril Johann, ni bila tista, ki sem jo jaz doživela z njim. V njegovi različici sem bila lepa sirena, ki je ob rečnem bregu gola čakala nanj in ga uročila s svojim pogledom, s svojim telesom in besedami. Da sem čarovnica, je posumil takoj, ko je videl, da sem imela s seboj knjigo z zgodbo o lepi Kriemhildi, ki je začarala Siegfrida. Brala in govorila sem tekoče nemško, česar preproste ženske s trga niso znale. Kljub temu, da se je poskušal odtrgati, je bila zanka, ki sem mu jo vrgla okoli vratu, premočna. Čeprav sva se telesno takoj združila, kar je bilo spet nekaj, česar krepostne ženske niso počele, in je bil torej telesno povsem potešen, je vendar vsako noč sanjal o meni, prikazovala pa sem se mu tudi sredi belega dne, ko je bil sredi povsem drugačnih opravkov. Nobena ženska nima take moči, da bi moškega čisto zasvojila, zato so morale biti posredi nevidne nezemeljske, demonske sile. Kot moški, ki je imel že na ducate žensk, lahko potrdi, da ne obstaja tako močna privlačnost med moškim in žensko. Samo čarovniški uroki lahko človeku zameglijo um in ga naredijo povsem nesposobnega obvladovati svoje ravnanje.

Z vsako Johannovo besedo sem bolj lezla vase. Kljub temu da me je z lažmi vse bolj tiščal v greznico, sem ga še vedno imela rada. Lahko bi se obrnil k meni, mi povedal, da je vse skupaj samo velika napaka, me dvignil in odnesel iz izbe, ki je začela zaudarjati po zatohlem. Lahko bi me samo objel in rekel, da sem njegova. Takrat do njega še nisem čutila nobenega sovraštva, samo neznosno željo po tem, da bi me imel rad. Vse sem mu bila pripravljena odpustiti.

Vendar se Johann ni obrnil, ampak je sodniku, ki je ves čas njegovega pripovedovanja zavzeto prikimaval, povedal, da z otrokom, ki menda raste v moji maternici, nima nič. Samo čarovnica bo demonskega otroka naprtila poštenemu moškemu, nato pa bo novorojenca darovala hudiču, da si bo lahko iz njegove kože in kosti izdelala mazilo, s katerim bo mazala svoje metle, ki jo bodo ponesle na hudičeva zborovanja. On, Johann Savinšek, si ne bo mazal duše z otroško krvjo, pa čeprav je bilo rojeno iz čarovničinega telesa.

»Torej lahko pri polni zavesti in zdravi pameti potrdite, da je čarovnica, ki vas je uročila, ženska, ki ji danes sodimo, Greta Weber?« je zdaj z narejeno resnostjo vprašal sodnik.

Johann se je obrnil in se zazrl vame. Njegove oči, ki so bile vedno tople in polne, so bile zdaj mrzle in prazne. Nikjer ga ni bilo več. Tistega moškega, ki sem ga tako zelo ljubila.

»Ona je bila,« je rekel.

»Greta Weber je bila tista ženska, ki vas je z urokom zapeljala, da se vam je omračil um in niste mogli obvladati svojega telesa. Greta Weber je bila tista ženska, s katero ste se telesno združevali, ker se niste mogli upreti njenim magičnim silam. Greta Weber je bila tista ženska, ki vas je izrabila za to, da bo lahko vragom in demonom v podzemlju podarila še enega hudičevega otroka,« je govoril sodnik Lampertič, Johann pa je mrtvo strmel vame in mehansko ponavljal sodnikove besede.

Župan Koritnik je bil kot ponavadi tiho, oče Jožef pa je zmajeval z glavo in sklepal roke pred seboj, kot bi hotel, da Bog konča to nesrečno predstavo.

»Kako pa lahko trdite, da je nad vami izvajala uroke in čarovnije?« je Johanna vprašal Jožef v čisto pravilni nemščini.

Johann se je obrnil nazaj k sodnikom in prisednikoma: »Ne razumem vašega vprašanja?«

Oče Jožef je zavil z očmi: »Razen tega, da ste nam povedali, da normalne ženske po vašem mnenju ne počnejo ali ne znajo početi tega, kar očitate Greti Weber, nismo slišali, da bi ona govorila ali delala kaj, kar nima popolnoma naravne razlage.«

»Čarovnice so zelo pretkane, oče, zvite kot lisice in zelo dobro se znajo pretvarjati,« je namesto Johanna odgovoril kar sodnik Lampertič.

»Pa vendar mislim, da bi nam moral gospod baron postreči še s čim drugim kot zgolj s tem, da sta se združevala in da je ona pri tem pač zanosila. Kar so, Bog mi je priča, povsem normalne stvari,« je Jožef poskušal biti stvaren.

Sodnik se je zasmejal: »Oče, združevanje moškega in ženske je greh, če ni storjeno v svetem zakonu.«

»Kar pomeni, da je on ravno toliko grešil kot ona,« je vzkliknil župnik.

Sodnik se je zmedel, nato pa ostro pogledal Johanna: »Ali ste pri Greti Weber videli kakšna neobičajna ravnanja ali pa je morda izrekla kakšne besede, po katerih bi lahko sklepali, da je izrekala uroke?«

Johann je pomislil in čez nekaj trenutkov zmagoslavno dejal: »Preklela me je. Preklela je vse, kar je povezano z mano, tudi vsako moje bodoče dejanje.«

Sodniku so se zasvetile oči: »Imate zaradi tega težave?«

»Velike težave,« je odgovoril Johann in potem umolknil.

Oče Jožef je že odprl usta, ko je sodnik Janez Lampertič z glasom, ki ni trpel ugovorov, odločil: »Zaslišanje je končano. Lahko greste, baron Johann. V prihodnje pa bodite bolj previdni, s kom se spuščate v mesene užitke!«

Ko je Johann odšel, mi je krvni sodnik ukazal, naj vstanem.

»Kako je zdaj z vami, Greta Weber? Se po vsem, kar ste slišali zoper sebe, še vedno izrekate za nedolžno ali ste pripravljeni priznati?«

»Nisem kriva,« sem zašepetala.

»Kako, prosim?« je zarenčal sodnik.

»Nisem kriva,« sem glasneje ponovila.

»Kljub zanesljivim dokazom, da ste uročili Zevnikovega otroka in z magičnimi uroki zapeljali barona Johanna Savinška, še vedno govorite, da niste čarovnica?« je zakričal sodnik.

»Nisem čarovnica. Nikoli nisem nikogar uročila.«

»Potem nam ne preostane drugega, kot da vas pošljem na torturo!« je odločil Lampertič. Oče Jožef je obupano vil roke, župan je odsotno gledal stran, Ozvald pa me je trdo prijel za nadlaket. Današnja obravnava je bila končana.

* * *

Ko me je Ozvald z zvezanimi dlanmi odvedel iz izbe, nisem več čutila ničesar. Ljudje s trga so se zbrali pred županovo hišo in čakali na konec zaslišanj. Završalo je, ko sva z Lenartom prišla na prag. Gledala sem v tla, ker si nikomur nisem upala pogledati v oči. Ozvald je potegnil za vrv, da sem se opotekla in padla na kolena. Prijazne roke so me prijele in mi pomagale, da sem vstala.

Bil je moj oče. Po rdeče obrobljenih očeh sem vedela, da je jokal. Zdelo se mi je, kot da se je v zadnjih nekaj dneh postaral za več let. Tistih nekaj sivih las, kolikor jih je še imel, mu je odpadlo, pod očmi sta mu visela dva kožna žepka, več dni stara brada je kazala na v obupu preživete neprespane noči.

»Oče, oprosti mi,« sem zašepetala.

Hitro me je stisnil k sebi: »Ničesar ni, da bi ti oproščal, hčerka.«

Njegov objem je bil topel, močan in varen. Poskušala sem čim bolj použiti trenutek, ko sem se lahko naslonila na njegova ramena, preden me je Ozvald potegnil stran.

Slišala sem nemirno hrzanje in topotanje s kopiti. Oče je na povodcu vodil Riko. Pogled nanjo je bil še bolj žalosten kot na očeta, ker sem v njenih globokih očeh zaznala neznanski strah. Konji imajo neverjetno sposobnost čutiti to, kar čutimo sami. In odzivajo se tako, da nam odgovorijo s podobnim čustvom. Pomirjen človek bo vedno mirno deloval na konja, strah pa v konju prebudi njegov močan nagon po begu.

»Moral sem jo pripeljati,« je dejal oče, »tako nemirno je tolkla po jaslih, da jih je razbila.«

»Rika!« sem zavpila in kobila je spustila najbolj predirljiv glas, kar sem jih do tedaj slišala. Slutila je. Magda, ki je stala poleg nje, jo je poskušala pomiriti. Tudi moja sestra je bila videti kot prikazen. Z obraza si je brisala solze.

»Pustite me naprej!« je zavpila ženska, ki se je prerinila med množico. Bila je Suzana, sključena, kot bi bila v pasu prelomljena na pol.

»Kaj delate?« se je zadrla na rablja in se od bolečine nakremžila, »kam peljete mojo vajenko? Kaj ne veste, da je edina na trgu, ki zna spravljati otroke na svet? Z menoj je konec, trg potrebuje novo hebanko. Brez nje bodo ženske in otroci umirali pri težavnih porodih.«

Ozvald jo je bebavo gledal in spet potegnil za vrv, na katero me je imel privezano. Na pragu županove hiše je sodnik Janez Lampertič opazoval prizor pred sabo.

»Slabo ste izbrali svojo vajenko, hebanka,« se je zasmejal, »čarovnica ne bi nikoli smela sodelovati pri porodih.«

»Kakšna čarovnica neki?« se je namrdnila Suzana, »brez nje bi najmlajši Lilekov otrok umrl pa še kakšen bi se našel.«

Ljudje so začeli pritrjevati, sodnik pa je previdno vprašal: »Kateri otrok je to?«

»Od Lilekovega Mihaela in Katarine,« se je oglasila Podlogarjeva Anica, »tisti, ki je star več kot štiri mesece, pa še vedno ne drži glave pokonci.«

»Aha,« je zmagoslavno rekel Lampertič, »tudi tega otroka je uročila, torej.«

»Brez nje bi otrok umrl,« se je zdaj izmotavala Anica.

»Morda bi bilo bolje, da bi umrl, kot da se rodi pokvečeno bitje, ki bo celo življenje bebavo in se bo plazilo po vseh štirih. Bolje, da se ga znebite čim prej.«

Kri v žilah mi je zamrznila ob sodnikovih krutih besedah. Da so imeli otroci, ki dolgo po rojstvu niso zadihali, lahko telesne težave, ni bilo nič nenavadnega. Če pa so bili zraven še bebasti, niso znali govoriti, iz ust pa jim je kapljala slina, so jih hitro lahko označili za hudičevo seme.

»Kje je tisti prekleti kurbin sin?« sem zaslišala iz množice. Ljudje so se začeli prestopati in se umikati, pred presenečenega sodnika pa je stopil baron Inocenc Moscon. Pokimal je mojemu očetu in se poskušal čim bolj zravnati, da je kljub svoji starosti lahko sodniku pogledal naravnost v oči. Napravljen je bil v svoj zelen suknjič, kjer so mu izpod rokavov gledale bele čipke spodnje tunike, v široke zelene hlače in zloščene čeveljce.

Možakarja sta se nekaj časa gledala, nato pa je baron Inocenc dvignil roko s tremi prsti in požugal: »Kakšen proces se greste? Kdo vam je dovolil, da staro temnico pod stražarnico uporabljate za svoje umazanije?«

Sodnik ni niti trznil: »Gospod baron, v tej stvari nimate nobene pravice, da mi odrekate pristojnost, zato se kar pritožite deželnemu glavarju, če želite.«

»Moje lastnine ne boste uporabljali.«

»Katere vaše lastnine?« je prhnil sodnik. »Kolikor je meni znano, imate lichtenwaldski grad samo v fevdu. Še vedno je last salzburških.«

Baron je povesil glavo. Torej Moscon le ni zmagal v pravdi proti salzburškim škofom, sem pomislila. Nikoli ni dobil gradu v Lichtenwaldu v popolno last, ampak mu je bilo dovoljeno, da ga ima samo v najemu. Potrpljenje le ne premaga vsega.

»Zato mi boste pustili tudi, da v grajskih ječah izvedemo torturo,« je nadaljeval sodnik.

Ob besedi tortura se je nekaj ljudi pokrižalo.

»Ne bom plačeval stroškov za cirkus, ki ga zganjate, ko mojo podložnico obtožujete čarovništva,« je spet poskušal baron Inocenc.

Sodnik je dvignil obrvi in se približal baronu, ki je poskušal ostati miren, čeprav so mu na sencih utripale žile.

»Ne bodite neumni, stari baron,« je preteče rekel sodnik, »dobro vem, čigave so bile knjige v sodih, ki so jih jezuiti sežgali pred nekaj tedni.«

»In kaj potem?«

»Luteranske smeti, ki so bile v sodih, bi vas lahko odnesle z vaših posesti. Že pred šestimi leti je cesar ukazal, naj se protestantske podgane izselijo iz habsburških dežel. Kot vidim, so nekatere še ostale.«

Med ljudmi je završalo, baron pa je stisnil roko s tremi prsti v pest in jo pomolil sodniku pod nos: »Prekleti podlež!«

»Vaš italijanski denar vam tukaj ne bo pomagal, gospod baron. Nikogar ne boste mogli podkupiti. Pravici bo zadoščeno, pa če bom moral sam odgnati to žensko na morišče!« je zavpil sodnik.

Baron je spustil pest, sodnik Lampertič pa je še dodal: »Za stroške pa le pripravite mošnjo. Moje in rabljeve storitve niso poceni.«

* * *

Mučilnica, ki so jo pripravili zame, je bil v zemljo vdelan prostor pod grajskim notranjim dvoriščem. Pot do nje je vodila okoli prvega grajskega stolpa do v sredini vzhodnega trakta vdelanih vrat, za katerimi so se stopnice spustile v klet. Tja me je pripeljal Ozvald z zvezanimi dlanmi. Ko sem šla za njim po ozkih stopnicah v temo, se mi je telo treslo od groze. Slišala sem o mučenju, ki so ga krvni sodniki uporabljali zato, da so od obtožencev dobili priznanje, saj brez tega ni bilo mogoče izreči kazni. V procesih proti čarovnicam je bilo mučenje nekaj običajnega in je trajalo tako dolgo, dokler se ženska ni zlomila od bolečin in priznala vsega, česar so jo obdolžili. Kri je divjala po mojih žilah, poganjal pa jo je grozljiv strah pred telesno bolečino. Najhujša bolečina, ki sem jo v svojem življenju do tedaj občutila, je bilo rojstvo otroka. Vendar je bila takrat bolečina z majhnim bitjem, ki sem ga dobila v roke, pozabljena. Sploh se nisem več spomnila, kako je bolelo. Ali je bolečina, ki jo povzročijo z mučenjem, tudi tako velika? Je večja? Kdaj je dosežena meja, ko človek ne more več zdržati? Je mogoče, da bi molčala in umrla brez priznanja? Kaj bi potem rekli? Da sem bila čarovnica?

V zadušljivem prostoru je z baklo v roki že stal krvni sodnik, ob njegovi strani pa njegov zvesti pisar. Mučenje je bilo treba skrbno popisati, sodnik pa je moral biti vedno zraven.

»Danes vam bomo pokazali, kaj vas čaka, če se boste še naprej upirali,« je resno dejal sodnik in z baklo posvetil naokoli, da so po kamnitih, s plesnijo pokritih stenah zaplesale srhljive sence.

Sredi mučilnice je stala miza, na njej pa so bili nametani kovinski predmeti različnih velikosti in oblik, pripomočki za zadajanje telesnih bolečin. Več nožev, bičev, dve sekiri, ploščate klešče za puljenje jezika, stiskalnica prstov, ploščice z bodicami in cela zbirka različno debelih in dolgih jermenov. Sodnik si je zadovoljno oblizoval ustnice, medtem ko sem strmela v strašljivo zbirko orodja. Ko je pomahal z baklo, sem ob steni videla lesen stol z navznoter obrnjenimi ostrimi kovinskimi bodicami. Te so bile vsepovsod, na sedalu, hrbtišču in na ročajih stola. Za dlani in stopala je imel še kovinske objemke, s katerimi so žrtev priklenili na stol. Na tleh so bila pripravljena drva in nekaj veder.

Dolgo sem strmela v kovinske naprave na mizi in na strašljivi stol. Počasi sem požirala slino in poskušala krotiti svoj strah, ki mi je vse bolj stiskal prsi in gomazel po udih. Nisem vedela, kaj naj storim. Nisem vedela, ali je moje telo zmožno zdržati bolečine, ki jih zadajajo ti strašni predmeti.

»Boste priznali?«

»Ne morem priznati nečesa, česar nisem storila,« sem izdavila.

»Ste si ogledali, kaj vas čaka, če ne boste priznali?«

»Ne morem priznati. Ampak nočem tudi, da me mučite.«

»Če ne boste priznali, nam ne preostane drugega,« je rekel sodnik. »Z mučenjem se telo očisti vseh laži in skrivnosti, ki jih nosi v sebi. Iz človeka je mogoče samo s torturo iztisniti resnico, da ta prileze iz por, v katere se je zalezla.«

»Ne vem,« sem zajecljala, »ne vem, ali bom zdržala.«

»Seveda ne boste zdržali. Še nihče v mojih postopkih med mučenjem ni zdržal. Se je že zgodilo, da je kdo umrl, ampak to je nekaj, kar je treba vzeti v zakup. Zdržal pa ni nihče. Tudi vi ne boste.«

Kolena so mi klecnila: »Ne morem priznati. Nisem čarovnica. Nobene od stvari, ki mi jo očitate, nisem storila. Sem samo preprosta ženska s trga, ki se je zaljubila v plemiča in mu verjela.«

»Nobena preprosta ženska ne more zapeljati plemiča na tak način, kot ste ga vi.«

Še vedno sem strmela v mučilne naprave, ki so čakale, da se zagrizejo v moje telo. Prešinila me je misel, da v meni raste otrok, star dobra dva meseca.

»Noseča sem. Saj si ne bi drznili mučiti noseče ženske,« sem rekla.

Sodnik se je zasmejal: »Slišali smo, da ste noseči. Baron Johann Savinšek pa naj bi bil otrokov oče, kajne?«

Pokimala sem.

»Potem nimamo nobenega razloga, da vas zaradi tega ne bi mučili.«

Ob misli, da konice tistega stola ob steni prebadajo majhno telo otroka v maternici, mi je postalo slabo.

Sodnik se je odločil, da je bil dovolj potrpežljiv: »Prav. Torej nam ne dajete druge možnosti, kot da jutri začnemo. Ozvald, veš, kaj moraš narediti.«

Rabelj je z mize vzel škarje. Otrpnila sem, ko se mi je približeval z njimi. Zaprla sem oči, da ne bi videla, kam jih bo vtaknil, rabelj pa me je trdo pocukal za dolge lase, ki so bili zlepljeni od znoja in umazanje, in jih začel rezati. Moji svetli lasje so v dolgih trakovih padali na tla. Jokala sem kot otrok, ker so z lasmi odrezali tudi del moje duše. Najprej so mi vzeli dostojanstvo, potem so mi vzeli ženskost, čakala sem, da mi vzamejo še človeškost.

* * *

Sedela sem v temnici pod stražarnico na mrzlih tleh, pred očmi pa so se mi prikazovali kovinski pripomočki, s katerimi bodo naslednji dan iz mene poskušali iztisniti priznanje. Priznanje, da sem čarovnica. Kako je mogoče, da sem jaz, Greta Weber, hči Ivana Webra, sedela v ječi in čakala, da me obsodijo kot čarovnico? Kako je mogoče, da ob vsem, kar me je oče naučil, nisem bila toliko previdna in razumna, da ne bi zapadla pod tako barbarsko obdolžitev? Ali me ni oče učil ravno zato, da bom lahko razumela svet in s tem tudi njegovo neznansko omejenost? Zdaj pa sem postala del te omejenosti. Ne Margareta Radeška, ki je gledala v sonce, nabirala napol polomljene predmete in gladke kamenčke, se vrtela okoli svoje osi in zdaj temu zdaj onemu napovedovala nesrečo, ne ona, jaz bom obsojena kot čarovnica. Kako ironično, sem pomislila. Torej niso napol trčene ženske tiste, ki ogrožajo moške in skrbno postavljeno in varovano lestvico stanov, ki je določala, kdo je na vrhu in kdo spodaj, pač pa so razsvetljene ženske tiste, ki predstavljajo grožnjo. Spoznanje me je presekalo kot strela. Ženske z močno dušo so nevarne. Take ženske so čarovnice.

Na vratih je v ključavnici najprej zarožljal ključ, nato pa so se vrata škripaje odprla. Strah mi je spet oblil vse ude. Mar niso rekli, da bodo začeli naslednji dan? V majhno okroglo temnico je stopila ženska postava, ogrnjena v dolg plašč s kapuco. Z orokavičeno roko si je zatisnila nos, ker jo je zmotil plesniv vonj, pomešan s hlapi, ki so prihajali iz vedra, edine stvari, ki je bila poleg mene še v temnici.

Ko se je privadila, si je snela kapuco. Prikazal se je kot kreda bel obraz, z rdeče občrtanimi ustnicami, s črno obrobljenimi očmi, narisanimi rdečimi ličnicami, ki so jih obdajali snežno beli kodri. Baronica Kristina Herberstein je bila oblečena v nekoliko preprostejšo obleko kot ponavadi. Če bi nosila eno svojih krinolin, se ne bi mogla spraviti v mojo majhno ječo.

»Dober večer,« je pozdravila.

Stisnila sem se še bolj k steni in se spraševala, kaj hoče zdaj ta ženska od mene. Da ji priznam? Da sem uročila njenega lepega moža? Jo je poslal sodnik?

»Oprosti,« je rekla, »nisem prišla, da bi te kar koli spraševala.«

»Ne morem vam povedati drugega kot to, da nisem začarala vašega moža,« sem hripavo dejala in s prsti iskala oporo v kamnitem zidu.

Baronica je zavzdihnila in se ozrla naokoli: »Žal mi je, da se ti je to zgodilo.«

Spraševala sem se, ali prav slišim. Je res baronica Herberstein pravkar rekla, da ji je žal zame.

»Ne razumem vas.«

»Vem, da nisi čarovnica,« je rekla baronica, »jaz že dolgo ne verjamem več v te stvari.«

»Zakaj ste prišli sem?« sem vprašala.

»Zato ker se mi je zdelo pomembno, da veš, da Johannu niti malo ne verjamem. Ni prvič, da je lagal, da bi si rešil kožo.«

»Torej je bilo več žensk, ki jih je zavrgel?«

Baronica je zavzdihnila: »Nisi prva.«

Počasi sem se, naslanjajoč na steno, dvignila na noge. Baronica si je obrisala solzo, ki ji je spolzela iz očesa in za seboj pustila drobno sled na belo pobarvani koži.

»Večkrat se je to že zgodilo?«

»Johann ni moški, ki bi lahko ostal zvest eni ženski. Očarljiv, kakor je, mu vsaka prej ko slej pade pred noge. Res pa je, da ste vi prva podložnica, ki se je je lotil. Ponavadi mu bolj dišijo ženske iz visoke družbe, od katerih lahko ima še kakšno drugačno korist kot zgolj to, da se mu predajo v postelji. Ti si prva, od katere ni mogel zahtevati ničesar drugega.«

»Zakaj to prenašate in ostajate z njim?«

»Zato ker ga ljubim,« je zaječala baronica, »ker sem trapa, tako kot vse ostale ženske, ki jih je dobil. Ker nočem ostati sama z otrokoma. In tudi ne s kakšnim starim dedcem, kot je bil Rudolf Herberstein. Zato zamižim in mu pustim, da počne, kar hoče. Pomilovanja vredno je, da sem dejansko jaz tista, ki se boji, da bi ga izgubila, in ne obratno.«

»Zaradi vas je prišel do položaja, kot ga ima. Nikoli vas ne bo zapustil,« sem rekla. Kako dobro sem vedela, o čem govori. Kaj nisem bila tudi jaz pripravljena storiti marsičesa, samo da bi lahko doživela še kak trenutek z njim?

Baronica se je zresnila: »Johann je koristoljuben in maščevalen. Da bi dosegel, kar hoče, se ne ozira na morebitne žrtve. Takoj ko sem izvedela, da te je obtožil, sem vedela, da nisi ničesar kriva.«

»Skoraj ne morem verjeti, da to poslušam od vas, ko pa sem vendarle ženska, ki je ležala z vašim možem.«

Baronica je zamahnila z roko: »Tega ti ne morem odpustiti. Prav je, da si za to kaznovana, vendar nisi čarovnica. Koliko ur sem presedela z očetom Jožefom lansko leto, ko sva se pogovarjala tudi o tem. Rekel je, da Bog nikoli ne bi ustvaril nekaj tako ostudnega, kot je demon v človeški podobi. Bog je dober in milosten. Bog nam odpušča grehe in nas ziblje v svojem naročju, ko nas pot zanese v njegovo kraljestvo.«

»Kaj pa Johann? Ali se on ne boji Boga?«

»Johann se ne boji nikogar, najmanj pa Boga. Želim si, da bi rešil svojo dušo pred peklom, dokler še ni prepozno,« je dejala baronica in si poveznila kapuco nazaj na glavo.

»Res mi je žal zate,« je ponovila, »vendar ti ne morem pomagati. Obtožbe čarovništva se težko znebiš. Nisem še slišala, da bi kakšno žensko obtožili veščarije in jo potem oprostili. Ponavadi so vse končale na grmadi. Tudi na naših posestvih se dogaja, da jih krvni sodnik ujame. In zemljiški gospodje nimamo pri tem nobene besede. Še celo vse stroške za sojenje moramo plačati.«

Naredila je samo korak in že je bila pri vratih: »Molila bom zate, Greta Weber.«

»Hvala,« je bilo vse, kar sem v tistem trenutku lahko izdavila.

Baronica Kristina Herberstein je potrkala po vratih. Odprl jih je Lenart, birič s trga, ki je bil očitno zadolžen za današnjo nočno stražo. S tihimi koraki se je baronica izgubila v noč.

* * *

Ozvald je prišel pome že zgodaj zjutraj. Celo noč nisem spala, ker so se mi pred očmi kar naprej pojavljale slike mučilnih naprav. Zato sem se komaj premikala za rabljem, ki me je vlekel po bregu gor do prvega grajskega stolpa. Pomislila sem, kako prikladno so si snovalci gradu zamislili pot do mučilnice in grajskih ječ. Obdolžence so peljali samo do vzhodnega stolpa, s čimer so se izognili grajskemu vhodu in notranjemu dvorišču, da s svojo bedno pojavo niso vznemirjali mirnega grajskega življenja.

Od smrtnega strahu pred bolečino mi je postalo slabo in po poti sem nekajkrat bruhala, čeprav iz mene ni prišlo skoraj ničesar razen goste rumene sluzi. Počutila sem se golo, čeprav sem bila že od tistega strašnega zaslišanja na trgu oblečena v raševinasto srajco. Obraza nisem mogla več skrivati za gostimi, dolgimi lasmi, ker so namesto njih ostale le še štrleče štrene. Čeprav so me peljali na mučenje, sem se ozirala okoli sebe in upala, da me nihče ne bo videl.

V zatohlem, temnem prostoru je gorel ogenj. Pisar z zavihanimi brki si je na koncu dolge mize, na kateri so ležali pripomočki, s katerimi me bodo zbadali, pripravil prostor, da bo skrbno zapisal vse, kar se bo dogajalo. Sodnik je stal sredi mučilnice in tako kot prejšnji dan z baklo svetil naokoli. Ko sva z Ozvaldom vstopila, je baklo nataknil v ročaj na steni.

»Danes bomo izvedeli resnico, pa če hočete ali ne,« je resno dejal sodnik Janez Lampertič, »kakor nam zapovedujeta Bog in vest, bomo najprej začeli z lažjimi stvarmi.«

Jezik sem imela povsem otopel, zato nisem nič rekla. Srce v prsih mi je skakalo kot ponorelo, v nogah in rokah sem čutila gomazeče mravljince, dihala sem hitro in plitko.

Kot bi se v trenutku zbudila iz morastih sanj in ugotovila, da niso bile sanje, sem začela z zvezanimi rokami mahati okoli sebe in kričati. Groza me je bilo tega, kar bo sledilo. Ozvald mi je roke zvil na hrbet. Občutek sem imela, da mi s trdim prijemom že lomi zapestja.

»Nehajte!« je zatulil sodnik. »Saj sem vam včeraj rekel, da priznajte, in nič od tega, kar imamo pripravljeno danes, vas ne bo zadelo!«

»Kaj naj priznam? Nisem čarovnica, nikoli nikomur nisem storila ničesar žalega, Bog mi je priča.«

»Ne kličite Boga, da vas ne udari še njegova jeza,« je zarenčal sodnik. Namignil je rablju, da me je posedel na majav lesen stol za mizo. Tresla sem se in strmela v nože, klešče in biče.

Ozvald mi je odvezal dlani. Desno roko mi je položil na mizo, da sem razprla prste. Vzel je kovinske klešče z zaobljenimi oprijemkami. Z grozo sem opazovala, kako se je z njimi približal mojemu kazalcu. V klešče je vtaknil moj noht in začel vleči. Ostra, skeleča bolečina se mi je iz prsta širila po celi dlani in nato naprej po telesu. Stiskala sem zobe, da ne bi kričala, iz oči pa so se mi ulile solze.

Potem ko je izpulil noht na kazalcu, se je lotil naslednjega prsta in nato še naslednjega. Prsti na desni roki so se spremenili v podolgovate, krvaveče kose mesa. Bolečine so bile tako hude, da sem na trenutke zaradi njih omedlevala. Takrat me je Ozvald udaril po licu, da sem se spet zavedla.

Sodnik Janez Lampertič je stal zraven z razkrečenimi nogami in ni niti trznil, ko sem se na stolu zvijala od ostrih bolečin in so moje solze kot narasel studenec močile mizo.

Ko je izpulil še noht na mezincu, je rabelj pogledal sodnika. Ta je samo pokimal, Ozvald pa je zagrabil mojo bolečo, krvavečo dlan in s kleščami prijel še palec.

Pisar je mirno popisoval, kje in kako so mi izpulili nohte. Obtoženka kljub temu še vedno ni priznala, je verjetno zapisal.

Kričala sem, ko sem opazovala svojo desno dlan, ki je bila zdaj samo še groteskna podoba same sebe. Ozvald je pospravil klešče in mi vrgel krpo, s katero sem si ovila krvavečo roko.

»Ne bo dovolj,« je rekel sodnik, »če zdaj ne priznate, vas bom dal sedeti na čarovniški stol.«

Stol z bodicami je bil pripravljen ob steni, zdelo se mi je, kot da je nekdo bodice očistil in priostril, ker so bile bolj svetleče in ostrejše kot prejšnji dan.

»Ne morem priznati nečesa, česar nisem storila,« sem zastokala.

Ozvald me je dvignil in pahnil proti stolu. Brez besed me je posadil nanj, da so se bodice zažrle v meso v mojih stegnih in na hrbtu. Vedela sem, da dlje ko bom sedela na stolu, bolj neznosno bo postajalo. Roke mi je trdo položil na naslonjala in dlani vtaknil v kovinske objemke, s katerimi je stisnil moja zapestja. Kljuvajoča bolečina v desni roki se je zdaj razširila po celem telesu. Kot strela ostra nabodala so začela prebadati kožo in vrtala vedno globlje.

Počasi sem se izgubljala in prizor v mučilnici je postajal gosta meglena prikazen. Sodnikovih besed nisem več dobro razumela, odmevale so mi v glavi. Ozvaldove debele, kosmate roke so nekaj šarile okoli mene, vendar se nisem več zavedala, kaj počnejo. Pisar se je izgubil nekje v daljavi. V meni se je nagnetlo eno samo trpljenje v strašanskih mukah. Ne vem, ali so me kaj spraševali, ali sem kaj odgovarjala.

Začutila sem, da postajajo bodice na sedalu vedno toplejše. Rabelj je pod stolom držal gorečo baklo, kar je segrevalo les in kovinske bodice. Človeško telo zdrži bolečine le do določenega praga. Jaz sem imela srečo, da sem potem omedlela. Zagrnila me je tema in bolečina je za trenutek prenehala.

Ovedla sem se, ko me je Ozvald polil z vedrom vode.

»Dovolj bo za danes,« je odločil sodnik.

Nagnil se je k meni: »Nisem si mislil, da ste tako vzdržljivi, Greta Weber. To le še bolj dokazuje, da ste res čarovnica. Ljudje se ponavadi prej zlomijo, ker ne zdržijo takih muk. Morda vas še hudič ne mara, da vam pusti takole trpeti.«

Obrnil se je k pisarju: »Ste zapisali potek mučenja?« Pisar je pokimal.

Spet se je nagnil k meni: »Boste priznali? Takoj ko dobimo vaše priznanje, bomo končali s torturo. To vam obljubim.«

»Ne morem priznati,« sem komaj slišno zaječala.

»Ne slišim vas,« je zarohnel Lampertič.

»Ne morem priznati!« sem se zdaj zadrla, Ozvald pa me je potegnil dol s čarovniškega stola. Čutila sem, kako se mi ob tem trga meso na nogah. Eno izmed bodal se mi je zasadilo naravnost v meso med nogami. Kričala sem in jokala, padla na tla, Ozvald pa me je spet polil z vedrom mrzle vode. Takrat je moje telo odrevenelo. Z zdravo roko sem se poskusila povleči naprej, ker me noge niso ubogale.

»Ne trudite se,« je rekel sodnik, »Ozvald vam bo pomagal nazaj v temnico. Jutri se spet vidimo. Toliko časa boste sedeli na tem prekletem stolu, dokler se vam ne razveže jezik.«

Pisar je skrbno pospravil svoje pero in črnilo, si obliznil brke in brezčutno odkorakal iz mučilnice. Sodnik mu je sledil.

»Pa po mizi in po tleh pobriši,« je navrgel Ozvaldu, »da bo jutri čisto.«

Rabelj je nekaj zamrmral, me prijel za ramena, vendar me ni mogel dvigniti na noge. Kot vrečo si me je oprtal na ramena in moje skeleče, razboleno telo odnesel dol do grajske kleti, v temnico pod stražarnico. Zaprla sem oči, da ne bi gledala sveta okoli sebe.

* * *

Popoldne je iz mene zdrknil kos zmečkanega in zdrizastega tkiva. Vedela sem, kaj se je zgodilo. Otrok, ki je do tedaj rasel v meni, je umrl. Moj in Johannov otrok ni prenesel mučenja nad materinim telesom, zato se je odločil, da se ne bo rodil. Z levo dlanjo sem pobrala tkivo in tiho zajokala. Oprosti, oprosti. Ne vem, kaj bi bil. Fantek ali punčka. Bil pa bi moj in jaz bi te imela rada.

Od nekod je prišel glas: »Ne joči, mama.«

»Marko, si ti? Kje si?«

»Vedno sem s tabo. Tudi takrat, ko najbolj trpiš. Bodi močna, mama.«

»Kako naj bom močna, ko pa so mi vzeli vse, kar sem ljubila.«

»Nikoli ti ne morejo vzeti vsega. Nikoli ti ne morejo vzeti tvoje duše.«

Moje duše? Je še kje ostal kak košček moje duše? Ali je tudi ta razmrcvarjena, kot je bilo moje telo? Pogledala sem krvavo krpo, ki sem jo ovila okoli desne roke, pogledala sem krvavo srajco, ki so jo prebodle bodice čarovniškega stola.

Kje je Bog, ko ga človek potrebuje? Je kje sploh kakšen bog? Kateri koli? Katoliški, luteranski, pravoslavni? Ne vidim in ne slišim ga. K vragu z njim. Nobeno zveličanje v nebesih ni vredno tolikšnega trpljenja.

Zarjaveli tečaji na lesenih vratih so zaječali, ko so se odprla. Birič je v temnico potisnil razcapano žensko. Ta se je opotekla in padla na tla, vrata za njo pa so se zaprla. Dolgi rdeči lasje so se ji usuli na hrbet, ko me je pogledala.

»Sibila!« sem kriknila.

Splazila se je k meni in me objela: »Kaj so ti naredili, Greta?« Gledala je moje izmučeno krvavo telo.

»Kaj so ti naredili?«

»Kaj počneš tukaj, Sibila?«

»Prišla sem k tebi.«

Na moj vprašujoči pogled je odgovorila: »Tvoja dolžnica sem, Greta. Prišla si in me rešila bede na Logu. Držala si besedo in si res prišla pome. Tvoja družina me je vzela k sebi in ravnala z menoj kot z lastno hčerjo. Jaz sem hvaležnost izkazala tako, da sem izdala tvojo in očetovo skrivnost.«

»Ampak saj sem ti oprostila, Sibila. Res sem ti oprostila.«

»Najhuje je, ko človek ne more oprostiti sam sebi.«

»Zaradi tega so te vrgli v ječo?«

»Ne, ne zaradi tega. Sama sem šla do župana in mu povedala, da želim, da me peljejo k tebi. Tam, kjer si ti, bom tudi jaz.«

»Zakaj bi se žrtvovala, Sibila? To je neumno.«

»Jaz sem tudi čarovnica, Greta. Mar nisem?«

Gledala sem v njene svetleče se oči, v njene kot ogenj rdeče lase: »Čarovnic ni.«

»Kaj nisva čarovnici?« se je zasmejala, »mar nisi tako ti kot jaz ljubila in bila zaradi ljubezni izdana? Mar nisi tako ti kot jaz izgubila otroka?«

»To je res, vendar tebe ni nihče obtožil.«

»Kako da ne?« me je vprašujoče pogledala, »spomnim se dneva, ko je Margareta Radeška prišla v Marinino šiviljsko delavnico in prerokovala, da bom trgu prinesla nesrečo. Da bom na trg prinesla ogenj. Takrat sem si tudi jaz mislila, da je zmešana, pa se je izkazalo, da je imela prav.«

Srce mi je zatrepetalo od usmiljenja do nje: »Sibila, pojdi nazaj.«

»Ne morem,« je rekla, »tistemu staremu plešastemu smrduhu sem že povedala, da kamor greš ti, grem tudi jaz. Vprašal me je, ali sem jaz tudi čarovnica, pa sem rekla, da sem tisto, kar si ti.«

Čeprav mi je bilo hudo zanjo, sem bila vseeno na nek način vesela, da je bila pri meni. Ker je bila še oblečena v svoja oblačila, je iz predpasnika strgala dolge trakove, s katerimi mi je zavila desno dlan. Prsti so bili otečeni, na konicah se je sušila kri, skelelo je kot žerjavica, če sem samo poskušala premakniti katerega od njih.

»Poglej, kaj te čaka, Sibila. Še si lahko premisliš,« sem rekla.

»Ni kaj premišljevati. Moji grehi so isti kot tvoji grehi. Če je to čarovništvo, pa naj bo. Ni me strah.«

Njen pogum je bil očarljiv. Mene je bilo strah, zelo me je bilo strah. Groza me je bilo naslednjega dne, ko me bo Ozvald spet posadil na čarovniški stol in podkuril pod njim.

»Kaj je to?« je vprašala Sibila in pokazala na kupček tkiva pri vratih.

»To je moj otrok,« sem rekla. Razširila je oči.

»To je moj in Johannov otrok, ki ni preživel današnjega mučenja.«

Sibila se je po kolenih splazila do vrat: »Moj bog, Greta.« Vzela je kupček v roke in ga zavila v enega od trakov, ki jih je naredila iz predpasnika. Pokrižala se je.

»Dobri Bog, vzemi to drobno dušo v nebesa. Naj najde mir pri tebi, ker ji ni bilo dano, da bi hodila po zemlji.«

Začela sem se smejati. Sibila me je začudeno pogledala.

»Bog je uslišal Johannovo željo,« sem izdavila med smehom, »Johann je želel, naj se ga znebim. Saj si vajenka pri hebanki, boš že vedela, kaj narediti, mi je rekel. Pa nisem hotela. Nazadnje pa se je le zgodilo tako, kot je on hotel.«

»Vsi bomo prišli pred sodnika, pa ne pred tega starega dihurja,« je rekla Sibila.

»Tam gor,« pogledala je proti stropu, »nas čaka sodnik, ki bo sodil našim dušam. Tudi Johannovi.«

»Ne vem, kaj je tam gor,« sem rekla, »vem pa, da mu nikoli ne bom oprostila.«

Naenkrat sem v sebi začutila val moči: »Nikoli mu ne bom oprostila. Pa če se bom zaradi tega cvrla v najglobljem delu pekla. Moja duša bo ostala tukaj in ga strašila. Njegovo življenje nikoli več ne bo tako, kot je bilo.«

»Ne govori tega, Greta. Saj si menda ne želiš, da tvoj duh blodi po zemlji. Saj veš, kaj nas uči oče Jožef. Odpuščanje je božja milost.«

»Morda mu bo oprostil bog. Jaz mu nikoli ne bom.«

Sibila se je po vseh štirih splazila k meni in me objela. Njeno telo je bilo toplo in mehko. Božala me je po ostriženi glavi in mrmrala. Kljub bolečinam sem zaprla oči, se naslonila na njeno ramo in zaspala.

* * *

Naslednji dan se je postopek mučenja ponovil. Sibila me je podpirala celo noč, zjutraj pa me je rabelj strgal iz njenega naročja in odvlekel na grad. V prstih, na katerih nisem imela več nohtov, me je grozovito kljuvalo, in ko je Ozvald mojo levo roko položil na mizo, sem spet stisnila zobe. Drugega za drugim je slekel moje prste in enaka bolečina kot prejšnjega dne se je vnela v moji dlani. Še vedno sem molčala.

»Torej vam še ni dovolj?« se je oglasil sodnik Lampertič, ki je bdel nad tem, da je Ozvald temeljito opravil svoje delo.

»Na stol!« je zarenčal in spet so se mi v telo zažrle bodice na sedalu in hrbtu, tokrat sem jih čutila še na golenih. Ozvald je stisnil moja zapestja in gležnje s kovinskimi objemki in jih trdno privil. Čutila sem, kako mi zatekajo stopala.

»Klado ji dajte na kolena,« je ukazal sodnik.

Ozvald je prijel težko leseno klado, ki je ležala ob stolu, in mi jo položil na stegna. Bodice so v trenutku prodrle še globlje v meso. Stiskala sem pesti in zobe. Ko nisem čutila ničesar več razen neznosnih muk, me je spet zajela blažena omotica, nad katero se je spuščala tema. Spet je Ozvald mahal z rokama pred menoj, sodnik se je sklonil in bedasto gledal, ali sem še pri zavesti. Preden me je zajel mrak, sem občutila drobec zmagoslavja nad tem, da me ne more prisiliti k priznanju. Morda se pa Bogu le lahko zahvalim vsaj za omedlevico, ko sem se izgubljala v velikem, temnem niču. Kjer ni bilo ne bolečin ne radosti, samo mir.

Voda mi je pljusknila na obraz in počasi sem se vračala v resničnost. Skeleče telo se je prebudilo, Ozvald me je dvignil s stola in spet sem padla na tla.

»Hudiča, zmanjka jo, še preden se sploh dobro usede,« je zarenčal sodnik, »tako nikoli ne bomo dobili priznanja.«

Sklonil se je k meni: »Včeraj sem spoznal tvojo prijateljico. Kar sama je prišla do mene.«

»Kaj imate proti njej? Ničesar ni storila. Nedolžna je,« sem zaletavo govorila.

»Nikjer ni kraja, kjer bi bila samo ena čarovnica. Vedno jih je več.«

»Sibila ni čarovnica.«

»Še sam sem bil presenečen, ker se še ni zgodilo, da bi katera od vas, coprnic, prišla sama pred sodnika. Ponavadi se skrivate v svojih luknjah kot podgane. Razen takrat, ko se zbirate na kakšnem hribu, kurite ogenj, kuhate človeške kosti in plešete s hudičem. Kako je prišel oblečen, boš povedala?«

»Kdo?«

»Hudič vendar.«

»Ne vem, o čem govorite. Še nikoli nisem videla hudiča.«

»Je prišel kot v viteški opravi ali kot majhen črn možicelj? Morda je bil pekovski vajenec z ožganimi rokami?«

»Nehajte,« sem zavpila in si krvave dlani potisnila na ušesa.

»Kaj ste počele tam z njim? Ste mu dovolile, da je vtikal svoj kosmati ud v vaše luknje? Koliko vas je bilo?«

»Nehajte!«

»Ste ga prijele za rogove, ko vas je oblizoval s svojim rdečim, dolgim, preklanim jezikom? Coprnice nemarne. Da tako zasramujete našega boga, Očeta in Sina in Svetega Duha. Vam že pokažem, kaj se pravi pečati se s hudičem. Kaj ste hotele? Ugonobiti cel trg morda? V pekel potegniti vse ljudi, ki se ljubeče obračajo k Bogu?«

»Hudiča ni!« sem zakričala.

»Kaj pravite? Da ni hudiča? Vaša duša mora biti še posebej umazana, da lahko trdi kaj takega. Ne bi bil presenečen, če ste ljubica od samega Belcebuba. Vam nižja demonska bitja niso dovolj. Zato ste se pa spravili na barona. In komaj rojenega otroka darovali vragu. Ampak mene ne boste pretentali. Uničil vas bom. Vse, vse vas bom dal žive sežgati na grmadi!« Janez Lampertič je zaripel od jeze začel poskakovati po mučilnici in mahati z rokami, kot bi bil obseden. Od jeze je bil ves penast okoli ust.

»Hudičeva zalega. S svojimi rokami vas bom pobil, sežgal, iztrebil iz dežele. Nastavljate svoje riti, najprej hudiču, potem pa še nič hudega slutečim možem! Preklete kurbe coprniške!«

Pisar je nemo opazoval prizor, na rabljevem obrazu pa se je zarisal kanček presenečenja.

»Odpelji to nesnago, Ozvald!« je vpil sodnik.

Rabelj si me je spet oprtal na ramena in me, napol mrtvo, odvlekel v temnico, kjer mi je Sibila povila rane.

* * *

»Vroča si kot peč,« je dejala Sibila, ko mi je potipala čelo. Vzela je kos blaga in ga namočila v vodo, ki nama jo je birič prinesel v vedru. Z obkladkom mi je hladila glavo, medtem ko sem se zavedala, da spet izgubljam stik z resničnostjo.

»Vse bo še dobro,« je govorila Sibila in si ob tem brisala solze, »Bog bo pravično kaznoval vse, ki so ti naredili slabo.«

»Boga ni,« sem zašepetala.

Sibila me je pobožala po obrazu: »Ne veš, kaj govoriš, Greta. Seveda je Bog. Prosim, ne ugonobi svoje duše z zanikanjem Jezusa, ki je za nas trpel na križu.«

Siblia je začela moliti. Njene enakomerne besede so me zazibale v prijetno neskončnost. Slonela sem na njeni rami in zaprla oči.

Ne vem, koliko časa je minilo, preden sem se zavedla. V majhni, okrogli temnici nisva bili več sami. Pri vratih je stal suh, plešast moški. Uhlja sta mu na vsaki strani visela z glave kot povešena lista. Tanke, sive ustnice so bile stisnjene v črto nad brado. Gube so od kotičkov ustnic segale do nosu, ki je kot orlovski kljun čepel sredi obraza. Pod golim temenom so se bohotile goste, štrleče, črne obrvi. Guba sredi brade se je poglobila, ko je začel mlaskati z ustnicami. Bil je krvni sodnik Janez Lampertič.

Sibila je čepela sredi temnice s sklonjeno glavo.

»Čarovnica z rdečimi lasmi,« se je oglasil sodnik Lampertič, »take so še posebej nevarne. Najhujše so čarovnice z rdečimi lasmi, ker nosijo hudičevo znamenje.«

Sibila ni govorila, samo sedela je tam, dolgi rdeči lasje so ji padali na obraz.

»Poglej me, če govorim s tabo!«

Sibila je dvignila glavo.

»Misliš, da me boš lahko zapeljala? Misliš, da se ti ne bom mogel upreti?« stopil je k njej in jo z obema rokama prijel za vrat, »Hudičevka! Misliš, da me boš preganjala v spanju? Da mi boš ponujala svoje sladke prsi in luknjo med nogami?«

V njegovih očeh sem zaznala poželenje. Prekleto, stari pohotnež, ki se je naslajal že, ko je Ozvald stikal po mojem telesu, si je zaželel mladega mesa.

Sibila je sklenila roki pred prsmi in začela moliti, kar je sodnika še bolj razkačilo.

»Ti boš molila, rdeča kurba! Ti boš izgovarjala ime našega Gospoda!«

Razkačen je stal pred njo z napetim mednožjem. Globoko je sopihal in zavijal z očmi.

»Ne boš me, ne!« je dejal in si odpel hlače. Sibilo, ki je s ponižno sklonjeno glavo še vedno molila pod njim, je prijel za ramena in jo sunil na tla. Zgrabil jo je za pas, obrnil in ji dvignil krilo.

»Nehajte!« sem zavpila. Moj zlomljeni glas ga je ustavil.

»Pustite jo, vzemite mene, če že morate,« sem rekla.

Ni mu bilo treba dvakrat reči. Skobacala sem se na kolena, čeprav me je peklo celo telo, on pa je stopil za mano in začutila sem skelečo bolečino med nogami. Suval je vame, medtem ko je strmel v Sibilo in si v mislih verjetno predstavljal, da leži z njo. Kak pomilovanja vreden človek, sem pomislila. Mož, ki je izrabljal svoj položaj, da je lahko potešil svojo slo. Še njegovo potiskanje je bilo pomilovanja vredno. Ko je končal, se je najprej zgrudil name kot prazna vreča, nato pa je vstal in si zapel hlače.

»Jutri se vidiva tudi midva,« je siknil Sibili, »gor na gradu. Bova videla, če si tudi ti vzdržljiva tako kot tvoja prijateljica.«

Ob misli, da bodo mučili Sibilo, se mi je stemnilo pred očmi.

»Pustite jo. Ničesar ni kriva. Nihče je ni ničesar obdolžil. Ne mučite je, ker vam nima ničesar povedati,« sem prosila.

»V tako gorečih laseh se gotovo skriva greh,« je zagrulil sodnik.

»Priznala bom.«

»Kaj boste?«

»Priznala bom. Samo ne mučite je. Vse bom priznala, kar boste hoteli.«

Sodnik je nekaj časa stal in pomišljal. Verjetno se je veselil sadističnih načrtov, ki jih je imel s Sibilo, vendar se je na koncu odločil, da popusti.

»Jutri bom sklical sodišče. Oba prisednika in pisarja. Priznanje mora biti jasno in brez prisile, da je veljavno.«

»Razumem,« sem rekla. Sibila me je objela in obe sva se stisnili k steni.

* * *

Na dvorišču pred grajsko kletjo so za mizo, ki so jo tja postavili samo zanje, sedeli nemi pisar, oče Jožef, sodnik Janez Lampertič in župan Franc Koritnik. Bila sem preveč slabotna, da bi me vlekli dol na trg, zato me je Ozvald prignal kar na dvorišče. Na isto dvorišče, kjer sem večkrat čakala Johanna, ko se je Rika pasla pri zgornjih vratih, ki so vodila v grajsko kapelo. Na isto dvorišče, kamor so jezuiti iz Brennerjeve komisije privalili vinske sode, v katere smo skrili prepovedane knjige, in jih zažgali. Na isto dvorišče, kjer sem sedela v stražarnici, kadar tam ni bilo stražarjev, in opazovala življenje dol na trgu. Kdaj je že bilo to? Zdelo se je kot cela večnost. Takrat nisem vedela, da je pod stražarnico majhna okrogla temnica z lino pod stropom, ki v temnico pušča nekaj svetlobe in zraka.

Sodnik je imel pred seboj tisto debelo knjigo, ki jo je na zaslišanje prinesel grajski kaplan Bernard. Čarovniško kladivo. Zavzeto je brskal po njej in nekaj govoril županu, ki se je trudil, da bi kazal zanimanje. Oče Jožef je prebledel, ko me je zagledal.

»Greta Weber se je odločila povedati resnico,« se je oglasil sodnik Lampertič, ko me je Ozvald privedel predenj in me posadil na edini stol, ki je stal pred mizo.

»Resnico, ki ste jo izželi iz nje z mučenjem?« je vprašal oče Jožef.

»Z mučenjem, tako kot je predpisano v malefičnem redu,« je odgovoril sodnik in se obrnil k meni. »Se zavedate, da dajete današnje priznanje brez prisile?«

Pokimala sem.

»Da bi vam bilo lažje, je pisar priznanje že zapisal,« je dejal sodnik, »vi ga boste le podpisali.«

Možic s privihanimi brki je vstal z listom popisanega papirja v rokah. Pomel si je steklene oči in bral: »Jaz, Greta Weber, hči Ivana Webra, iz Lichtenwalda pri polni zavesti in po svobodni volji priznavam, da sem z demonskimi uroki začarala Benjamina, vnuka Janeza in Marije Zevnik, tako da sem ga po porodu dvignila v zrak in izgovorila čarovniške besede, s čimer sem ga preklela, da je v spanju izdihnil naslednjega dne. Priznavam, da sem z demonskimi uroki in čarovniškimi ukanami zapeljala plemiča, barona Johanna Savinška, da je mimo svoje lastne volje in po ravnanju, ki ga ni mogel obvladovati, večkrat ležal z mano in se z mano združeval na vse mogoče načine ter da sem hotela otroka, ki naj bi ga nosila v sebi, darovati svojemu hudičevemu gospodarju. S tem sem kršila cesarski zakon in svete zapovedi katoliške cerkve ter dvakrat izvršila hudodelstvo čarovništva.«

Papir je predal Ozvaldu, ta pa mi ga je pomolil pred nos.

»Podpišite tako, da boste na list odtisnili svoj prst,« je rekel sodnik.

»Saj se znam podpisati.«

Sodnik je dvignil obrvi: »Aha, saj res, vi znate pisati in brati, tudi nemško menda.«

Pomenljivo je pogledal najprej župana Koritnika nato pa očeta Jožefa: »Še en dokaz več, da je čarovnica. Ženske nikoli ne bi smele znati takih stvari.«

»Da zna Greta brati in pisati, se ima zahvaliti svojemu očetu Ivanu, njega pa je vzgojil grajski oskrbnik Valentin Weber. Nič ni narobe s tem,« je rekel Jožef.

»Kaj pa vi pravite?« je sodnik vprašal župana.

»Nekoliko nenavadno je, res.«

Ker nisem mogla vstati, mi je Ozvald prinesel pero, namočeno v črnilo, da sem podpisala priznanje.

»Tako, Greta Weber, sodba bo javno razglašena čez tri dni dol na trgu. V tem času boste ostali v temnici, kjer boste razmišljali o svojih hudodelstvih in drugih grehih. Župnik bo prišel do vas, preden izrečemo in izvršimo sodbo, da se boste lahko spovedali. Morda se vas Bog usmili in ne boste končali v najglobljem delu pekla.«

»Sodba ne bo soglasna, to vam že zdaj povem,« je dejal Jožef, »ne verjamem v pravičnost tega procesa.«

»Ampak dokazov je veliko, Jožef,« sem zaslišala župana, ki se je prvič, odkar je bil prisednik v postopku, oglasil z bolj odločnim glasom.

»Kakšnih dokazov? Zmešana ženska, ki mora nekoga obdolžiti za smrt svojega vnuka, ker jo skrbi, kdo bo dedoval, in zaljubljeni baron, ki se je ustrašil za svoj položaj, ker je ljubici zaplodil otroka?«

»Pazite, kako govorite o pričah, duhovnik. In ne pozabite, da smo na njej odkrili tudi čarovniška znamenja,« je rekel sodnik.

»Ne verjamem, da so bila znamenja čarovniška. Niste pustili, da bi sami preverili, ali res ne krvavijo,« se ni dal Jožef.

»Celo življenje te ženske je sumljivo,« je rekel sodnik.

»Kako prosim?«

Sodnik se je odkašljal, kot da bo govoril na slovesnosti: »Vsi vemo, da je bila Greta Weber vajenka pri trški hebanki Suzani Rebernik. Vsaka ženska, ki se ukvarja z babištvom, je sumljiva. Kdo je lahko povsem prepričan, da ne preklinjajo novorojenih otrok? Hebankam nikoli ne bi smeli dovoliti, da lahko izvajajo sveti zakrament krsta v sili. Bog ve, kaj počnejo z otroki, ki potem umrejo. Morda je hotela obtoženka otroško truplo uporabiti za svoja mazila.«

»Kaj pa otrok, ki ga je oživila?« je vprašal župan.

»Lilekov otrok. Ko se je rodil, dolgo ni vdihnil, pa ga je Greta odnesla ven na mraz in vpihovala zrak vanj, da je začel dihati,« je pojasnil.

»Boste videli, kaj vse bo narobe s tem otrokom,« je poznavalsko povedal Lampertič, »da je pihala vanj svojo čarovniško sapo, že ne more biti dober znak.«

»Morda tako, kot je bilo z njenim sinom,« se je oglasil župan.

»Kaj govorite?« je poskočil sodnik.

Kuhala me je vročina, zato sem pogovor le napol spremljala. Ko pa je Franc Koritnik omenil mojega otroka, sem postala pazljiva.

»Greta Weber je rodila otroka s padavico,« je povedal župan.

»To nima s tem primerom nobene veze,« je odločno dejal oče Jožef.

»Božjasten otrok, pravite. Otrok, ki ga je obsedel hudič,« je sodnik zastrigel s plahutajočimi ušesi, »še kako zelo je to povezano z njenimi čarovnijami. Bog mi je priča, da se božjastni otroci rodijo samo coprnicam. Kje je zdaj ta otrok?«

»Umrl je,« sem rekla.

»Kako je umrl?«

Nisem hotela govoriti. Nisem hotela, da se ta zlobni sodnik naslaja nad Markovo smrtjo.

»Kako je umrl, sem vprašal?« je zarenčal.

Koritnik je hitro rekel: »Padel je in se udaril v glavo.«

»Zaradi tega je umrl?«

»Potem je imel božjastni napad, iz katerega se fant ni več zbudil.«

»Je bila ona z njim?«

»Imela ga je v naročju.«

»Potem nam je vse jasno.«

»Mislite, da bi umorila svojega lastnega sina?« je vprašal župan.

»Greta Weber je bila skrbna mati. Potem ko je v vojni padel njen mož, je skrbela za tega otroka, kot je najbolje mogla. Vsi smo vedeli, kako prizadeta je bila zaradi otrokove bolezni. To, na kar namigujete, je strašno,« je rekel Jožef. Starca je zdelovala krivica, ki ji je bil priča, vendar ni imel ne moči ne znanja, da bi se ji lahko uprl.

»Morda je pa tudi vas začarala, ko jo tako vneto branite?« se je zarežal sodnik.

»Naj vas Bog kaznuje, ko nedolžne ljudi dolžite tako gnusnih zločinov in jih peljete v smrt. Bog vse vidi in vse ve. Samo on je pravičen razsodnik, nihče drug. Ni ga bolj podlega dejanja, kot je obtožiti nedolžnega.«

»Še nikoli nisem obtožil in obsodil nedolžnega,« je mirno dejal sodnik, »tudi tokrat ga ne bom. Postopek je bil izveden tako, kot je predpisan. Tortura se je končala takoj, ko je obtoženka priznala. Priznanje je podpisala tu, pred krvnim sodnikom in prisednikoma ter pisarjem. Dokazi proti njej so več kot dovoljšnji. Dve priči sta jasno izpovedali, kako je izvajala svoje čarovnije, pri telesnem pregledu pa smo našli dve znamenji, ki sta bili preizkušeni z iglo in nista krvaveli. To, da je obtoženka pismena, da govori plemiški jezik, da je bila vajenka pri hebanki in da je imela božjastnega otroka, so posredni dokazi, ki samo potrjujejo ugotovitev, da gre za čarovnico.«

»Kaj pa to, da ima sestro v samostanu?« je vprašal Jožef.

»Njena sestra je odšla v frančiškanski samostan svete Klare v Gurkfeldu,« je pojasnil župan.

»In kaj potem?«

»Sestra prednica mi je pisala, da ima sestra Klara Agneza videnja,« je povedal Jožef.

»Kakšna videnja?«

»Da vidi stvari, ki se še niso zgodile. Morda je celo svetnica.«

Sodnik je za trenutek pomolčal, nato pa dejal: »Ste prepričani, da je res svetnica? Da ni morda tudi ona čarovnica? V Gurkfeldu sem jih že sežgal nekaj.«

»Moja sestra ni nobena čarovnica. Pustite mojo družino pri miru. Sibili dovolite, da se vrne v dolino, z menoj pa naredite, kar vas je volja,« sem zaklicala.

Tudi sodnik Janez Lampertič se je odločil, da je dovolj: »Obravnava primera Grete Weber, ki je obtožena čarovništva, je končana. Sodba bo izrečena javno čez tri dni na trgu v Lichtenwaldu. V primeru obsodbe bo obtoženka sežgana na grmadi, postavljeni na kraju, kjer bo vsem v opomin.«

* * *

Čeprav je sodnik Sibili dovolil, da lahko odide, ni hotela. Ostala je z menoj v majhni temnici, mi hladila čelo in si s krila trgala trakove, s katerimi je povijala moje rane.

Sloneli sva ob hladni steni temnice, jaz sem zapadla v rahle nezavesti in se spet prebujala. Vedno bolj se mi je v mislih prikazoval Johann. Ni bil več takšen, kakšnega sem imela rada in o katerem sem sanjala. Spreminjal se je v jezno pošast, ki je s kremplji poskušala izbezati nerojenega otroka iz mene, ali pa v mrtvo hladen kip, ki je s prstom pokazal name in rekel: »Ona je bila.«

Nič več ni bilo nežnih besed, ki mi jih je šepetal na uho, nič več ni bilo tople kože, na katero sem se naslonila, nič več ni bilo strastne omame, v kateri sva se kopala. Ljubeči Johann, moški, zaradi katerega se je zatresel moj svet, je izginil. Namesto njega se je priplazil srhljiv duh, ki me je hotel odplakniti s sveta. Neverjetno, kako hitro se ljubezen lahko spremeni v sovraštvo. Ni mu bilo dovolj, da me je zavrnil, morala sem še izginiti, da se ne bi kdaj prikazala kot ostanek v njegovem življenju, polnem bogastva in položajev.

Ne vem, kaj se zgodi po smrti. Nehala sem verjeti, da me bodo velike božje roke ponesle v nebo, kjer bom živela neko drugo, večno življenje. Če pa res duša ob smrti zapusti telo, bom sedla na Johannove prsi, da bo vsako jutro lovil zrak.

Tresla sem se od vročine, bolečina se je razlila po mojem telesu, da nisem več vedela, kaj me boli, kadar sem naredila kak gib. Vendar moje izmučeno telo ne bo nikoli tako zelo bolelo kot takrat, ko je Johann hladno, skorajda mrtvo gledal vame. Je bil to res on, moj ljubi Johann. Moški, ki me je oboževal in ki mi je govoril najlepše stvari, ki jih lahko moški govori ženski. Moški, ki je raziskal vsak delček mojega telesa, nato pa mi je dahnil v uho: »Moja si, tako si moja.« Bog, kako zelo sem si želela, da bi se vrnil. Ampak zdaj te sovražim. Tako zelo te sovražim, da ti misel name nikoli več ne bo dala miru. Plazila se bom za teboj kot senca, kot koščena smrt. Dokler boš živ, bo živela tudi moja duša. Tvoja bolečina bom, ki je čas ne bo izbrisal. Ko boš ležal na smrtni postelji, bom zadnja stvar, na katero boš pomislil, preden te bo zajela črna tema. To bo moje maščevanje.

Po vratih je nekdo previdno potrkal. S Sibilo sva se zdrznili. Birič, ki nama je prinašal hrano, ni mogel biti, ker je vedno glasno s pestjo pobobnal po trdem lesu. Še bolj sva se stisnili k steni. Spet je narahlo potrkalo.

»Greta,« je nekdo zašepetal.

Sibila se je po vseh štirih splazila do vrat in poskusila pokukati skozi ključavnico.

»Kdo je?« je vprašala.

»Greta, jaz sem. Elvira.«

Elvira, Barbarina mlajša sestra. Le kako ji je uspelo, da se je prišla mimo stražarnice do temnice? Še sama sem se počasi po komolcih in kolenih privlekla do vrat.

»Elvira, kako si prišla sem?«

»Gor po bregu sem hodila.«

»Pa te ni nihče opazil?«

»Saj sem pazila in še noč je.«

»Draga Elvira,« sem zastokala, »povej mi, kaj se dogaja na trgu.«

Zunaj za vrati je bilo nekaj časa tiho, potem pa se je oglasila: »Strah nas je. Vse nas je zelo strah. Vsi molimo zate, Greta, in tudi za Sibilo. Ampak nihče si ne upa nič reči ali ugovarjati sodniku. Dol v krčmi Pri zlatem medvedu je nastanjen in nihče razen samih Zevnikovih noče več tja.«

»Kaj pa moja oče in mama?«

»Ne misli zdaj na to, Greta. Misli nase in na svojo dušo.«

»Povej mi, kako je z mojimi?«

Slišal se je globok izdih: »Zaprla sta se v hišo, zato ju ne vidimo. Tvoj brat Jurij se je včeraj stepel na trgu s tistim robavsom, Novakovim Martinom, ki je govoril, da si zastrupila trški vodnjak. Menda mu je pred nekaj dnevi poginila oslica, ko je pila vodo, ki so jo prinesli s trga.«

»Je Jurij v redu?«

»Hvala bogu, da je bil Konrad že nared za nočno stražo in je oba hitro spravil narazen. Martina je napodil domov, Juriju pa je rekel, da bi bilo bolje, če se nekaj časa izogiba trga.«

»Moj bog,« sem rekla, »zdaj bo še vsa moja družina trpela zaradi mene.«

Bodi preklet, Johann. Če je le kaj čarovnice v meni, bodi preklet na veke, skupaj s tisto Zevnikovo Marijo, ki jo tako skrbi prihodnost njihove preklete krčme.

»Lahko kaj naredim zate, Greta?« je tiho vprašala Elvira.

»Kaj pa bi lahko naredila zame? Paze nase, ko boš šla dol s hriba.«

»Gotovo je kaj, kar lahko naredim. Potrebuješ kaj? Dobro plezam in bom splezala po steni gor do tiste odprtine tam zgoraj.«

»Obsojena sem na smrt, Elvira. Ničesar ni, kar bi lahko vzela s seboj v grob.«

Elvira je za vrati začela tiho ječati. Mlado dekle, ki še nikoli ni zapustilo Lichtenwalda, si ni moglo predstavljati grozot, ki so me čakale.

»Morda pa je nekaj, kar mi lahko prineseš.«

»Samo povej.«

»Pojdi k nam domov in izpod moje slamnjače vzemi rdeče ogrinjalo. Že nekaj časa ga skrivam tam. Prinesli mi ga.«

Sibila me je zmedeno pogledala: »Kaj pa boš z ogrinjalom?«

Poskušala sem se nasmehniti: »Jutri ga bom vrnila svojemu tožniku.«

»Prav,« je na drugi strani vrat dejala Elvira, »jutri zvečer ti ga prinesem.«





XVI.


SREDI SEPTEMBRA 1635

Sedim na mrzlih tleh temnice in k sebi stiskam rdeče, z zlato nitjo obrobljeno ogrinjalo. Tisto ogrinjalo, s katerim me je Johann ogrnil prvič, ko sva se srečala. Ob meni kleči Sibila, me objema in moli. Po licih ji polzijo solze, kadar se ozrem k njej, pa se mi nasmehne.

»Vse bo še dobro,« so besede, ki jih je danes izrekla že neštetokrat.

Pred nekaj urami je bila pri meni mama. Z revmo v kosteh je prepešačila vso pot do temnice, pa čeprav doma zaradi bolečin tudi po lesenih stopnicah ni več hodila. Prišla je, vsa posušena, zgubana in izjokanih oči. Da oče ne bo prenesel nesreče, ki se je zgrnila nad našo hišo, je rekla. Da je Jurij prišel domov z zlomljenim nosom in veliko modrico pod očesom. Da je Rika v hlevu podrla jasi in je nihče ne more umiriti. Da je Neža napisala pismo, v katerem piše, da bo noč in dan molila zame. In kar je najhujše od vsega, da je nekdo poteptal rože na Markovem grobu.

* * *

Večer je in to je moja zadnja noč na zemlji. Nekdo trka na vrata, in ko se odprejo, vstopi sključen starec s sivimi lasmi in rdečim obrazom. Počasi se skloni k meni.

»Greta,« mi toplo reče, »prišel sem.«

Oče Jožef me prime pod brado in jo dvigne. V njegovih žalostnih očeh vidim, kako hudo mu je. Sibila se stisne k steni in nama pusti, da šepetava drug drugemu.

»Oče, grešila sem.«

»Povej mi, otrok moj, kakšni so tvoji grehi, in si olajšaj dušo,« reče oče Jožef in me prime pod rameni, da lahko svojo glavo naslonim na njegove prsi.

»Oče, ležala sem z baronom Johannom Savinškom in zanosila z njim. Otroka ni več, splavila sem ga, ker ni prenesel mučenja.«

Jožef me boža po obrazu. Njegove prsi so tople, z brado me rahlo žgečka po obrazu in se kleče na tleh ziblje sem in tja.

»Oče,« nadaljujem, »grešila sem tudi, ker sem v sode barona Inocenca pomagala skriti heretične knjige. Grešila sem, ker sem brala Biblijo v nemškem jeziku. Grešila sem, ker sem imela v rokah knjige, ki so prepovedane.«

Jožef me še vedno boža po obrazu.

»Grešila sem,« govorim, »ker sem bila zraven, ko je Rebernikova Suzana pomagala ženski odpraviti plod. Grešila sem, ker sem zakopala nerazvito telesce, ki je prišlo iz Šterkove Jerice.«

Oče Jožef se še vedno ziblje z menoj v naročju, solze iz njegovih oči pa padejo na mojo srajco.

»Oče, velika grešnica sem.«

»Otrok moj, nihče ni brez greha. Tvoji grehi niso nič hujši od grehov drugih ljudi. In tudi nič takega, za kar ne bi vedel.«

Na moj vprašujoči pogled odgovori: »Res sem star, vendar še nisem slep in gluh. Vem, kaj se govori po trgu, vem, kakšna so srca ljudi in katere skrivnosti skrivajo. Tako tudi vem, da si z očetom govorila o odpadnikih od prave katoliške vere.«

Še bolj sem bila presenečena.

»Takrat ko smo peljali tvojo sestro v samostan.«

»Z očetom sva mislila, da naju ne slišite.«

Jožef se je nasmehnil: »Slišim, vendar nočem slišati.«

»Zakaj naju niste pograjali?«

»Kdo sem jaz, da bi grajal druge zaradi njihovih misli? Samo beden črv v božjih očeh. Kdo sem jaz, da bi sodil, kaj je prav in kaj narobe? Bog mi je priča, da sem poskušal zavarovati ljudi na tem majhnem trgu. Pa mi ni uspelo, čeprav sem klical hudiča in vse druge vrage, da bi ljudje ostali na pravi poti, in ne bi bilo nikoli treba gledati tega, kar imamo zdaj. Grmade. Ni Bog tisti, ki žene ljudi na grmade. Ljudje so najhujše živali, ki v svoji nevednosti in sebičnosti škodijo drug drugemu. Gledajo trpljenje in povzročajo še hujše trpljenje. Moja stara pamet ni premogla drugega, kot da sem jih strašil s hudičem, da bi se raje bali njega kot pa svojega soseda. Bog ne mara sovraštva in vojn. Bog je ljubezen in mir. Ampak ljudje so plitki, polni jeze in mržnje, zato rabijo hudiča, da na njem sproščajo svoj gnev. Kdo je kriv za slabo letino? Hudič je kriv. Kdo je kriv za to, da soseda ni donosila? Hudič je kriv? Kdo je kriv, da se je Janez Mantl obesil? Hudič je kriv.«

»Mislite, da hudiča ni?«

»Ne vem več. Kako zelo sem pogrešil, ko sem ljudem vlival strah pred peklom v kosti, misleč, da se zato ne bodo lotili drug drugega, da bodo ostali dobri. Kot so vedno bili.«

»Kaj pa nerojeni otroci, ki so se jih ženske znebile?«

»To je greh, velik greh. Vzeti življenje je greh, pa čeprav je še tako majhno in nebogljeno. Ampak nočem soditi, kaj se dogaja v globinah ženske duše, ki se odloči, da se bo znebila otroka. Včasih je bolje ne vedeti, ne razumeti, pustiti. Duše same najbolje vedo, kaj morajo storiti za svoje zveličanje.«

»Dober človek ste, oče Jožef. Ne bom pozabila tudi, kako ste zaščitili Lado.«

»Muslimanko? Seveda vem, kdo je in kaj je. Jaz je ne vidim z ognjem in mečem na trgu. Zakaj bi jo potem podil, jo obsodil na večno tavanje in s tem morda spravil še svojo dušo v nevarnost.«

»Lichtenwald je lahko hvaležen, da vas ima.«

Jožef ne more zadržati solz: »Ni mi uspelo, Greta. Ni mi uspelo, da bi te zaščitil.«

Stisnem se k njemu in dolgo, dolgo me drži v naročju. Zibljeva se sem in tja. Premišljujem, kakšno srečo sem imela, da sem živela tu, kjer sta nad nami bdela baron Inocenc Moscon in oče Jožef. Njegov topli, nekoliko starikav vonj me pomirja, ko me boža po glavi in mrmra molitvice.

»Otrok moj, vse ti je odpuščeno. Ne poslušaj sodbe, ki jo bo izrekel krvoločni sodnik, ne poslušaj nikogar, ki ti bo govoril, da si storila kaj narobe. Vsi tvoji grehi so ti odpuščeni in Bog te bo z odprtimi rokami sprejel v svoje kraljestvo.«

»Nekdo bi rad še govoril s tabo,« reče oče Jožef, ko se neha pozibavati.

»Kdo?«

»Nekdo, ki je prišel z mano in zdaj čaka zunaj za vrati. Podkupil je biriča, da ga je spustil zraven.«

Pri vratih se pokaže moška postava, njegove modre oči me prebodejo. Tam stoji Tomaž Mlinar, in ko mu oče Jožef pomigne, naj vstopi, prihiti in se spusti na kolena.

Joče, ko me objema in stiska k sebi: »Greta, moja Greta.«

Njegova ramena so široka, njegov objem je trden, njegove besede so tople.

»Zakaj me nisi mogla imeti rada?«

»Tomaž, zaslužiš si več, kot bi ti jaz lahko dala.«

»Ko bi mi le dovolila, da bi lahko vedel, kaj se je dogajalo v tebi.«

»Oprosti, Tomaž. Oprosti.«

Tomaž prime moje povite dlani in si jih potisne na prsi. Zavzdihne, ko vidi krvave madeže na srajci, in dvigne rob, da se pokaže globoka, natrgana rana na desnem stegnu. Še bolj me privije k sebi.

»Kaj so ti naredili?«

»Vzeli so mi vse, kar so mi lahko.«

»Greta, če bi bila moja, se to nikoli ne bi zgodilo. Nikoli ne bi dovolil, da se te kdo dotakne.«

»Ampak to ni bila moja pot, Tomaž, niti tvoja.«

»Ni bila božja volja,« je zašepetal Tomaž.

Boža me po glavi: »Ostrigli so te. Vzeli so tvoje lepe lase.«

»Saj so samo lasje, duše mi ne morejo vzeti.«

»Delček moje duše so pa iztrgali,« prizna Tomaž. »Zakaj nisi prišla k meni? Zakaj? Zakaj me nisi mogla imeti rada? Vzel bi te, vse bi vzel. Tudi njegovega otroka bi vzel.«

»Žal mi je, tako zelo mi je žal.«

Oče Jožef začne moliti, pridruži se mu Sibila in na koncu še Tomaž. Jaz molčim in ne mislim na nič. Poskušam samo biti, obstati v tistem trenutku, v objemu moškega, ki me je imel rad, in v varstvu župnika, ki mi je govoril o odpuščanju.

Birič z nekaj udarci po vratih naznani, da je obiska konec. Srce se mi trga, ko odhajata.

Očetu Jožefu zakličem: »Oče, rada bi prevzela očetov in mamin greh. Naju jima Bog oprosti, kar sta v življenju grešnega storila, in naj bo moja žrtev tudi plačilo za njune grehe. Očetova modrost in dvom o resnicah katoliške cerkve ter mamin namerni splav pred več leti. Moja žrtev naj bo njuno opuščanje.«

Jožef, ki ne more skrivati solz, pokima: »Vsem vam je odpuščeno, Greta. Bog je dober. Bog je ljubezen in zato ne potrebuje žrtev.«

»Pazite nanju, na očeta in mamo. Pazite na mojega brata in sestri.«

Obrnem se k Tomažu: »Želim ti srečno življenje, ki ga boš gotovo našel, samo oči moraš odpreti in pogledati okoli sebe.«

»Še nekaj te prosim,« mu rečem, »jutri ne hodi na trg. Obljubi mi.«

* * *

Zora se prebuja in skozi lino pod stropom v temnico pošlje žarek svetlo rdeče svetlobe. Glavo položim Sibili na kolena. Čakam, da pride Ozvald in me odpelje na trg. Čakam na sodbo, ki bo javno razglašena pred vsemi, ki jo bodo hoteli slišati. Opazujem snop svetlobe, ki prihaja skozi lino in na steni riše vedno bolj polno črto. Rdečkasta barva se počasi spreminja v svetlo rumeno in belo. Sibila je ponoči zadremala in s sklonjeno glavo sloni ob steni. Gosti rdeči lasje ji zakrivajo obraz.

Na svoj zadnji dan sem presenetljivo spokojna. Srce mi mirno bije in bolečine, ki mi jih je povzročil čarovniški stol, so blažje. Počasi svetloba išče pot po kamniti steni in se od stropa spušča proti tlom. Želim si, da bi ta trenutek trajal. Ali si nisem že nekoč želela, da bi se trenutek podaljšal v večnost? Kdaj je bilo to? Ko je okoli mojih ramen ogrnil tisto rdeče ogrinjalo in me nežno privil k sebi?

Že čez nekaj minut se odprejo vrata. Čas je. Sibila se predrami in mi pomaga na noge. Težko bom hodila, ampak ona bo ves čas ob meni. Najprej hlipa potiho, potem vse glasneje. Ozvald vstopi v temnico in mi okoli rok zavije vrv. Kot da bi lahko kam pobegnila? Dlani imam zavite v krpe blaga. Prsti me bolijo, ne ubogajo. Sibili naročim, naj mi okoli vratu zavije rdeče, z zlato nitjo obrobljeno ogrinjalo. Ozvald debelo pogleda, vendar ne reče ničesar. Ogrinjalo je dolgo in široko, da zakrije raševinasto srajco z velikimi krvavimi madeži.

Do stražarnice me Ozvald skoraj nese, ker ne morem plezati po bregu. Sibila me drži za roko, ko se od spodnjega dvorišča grajske kleti po strmi poti spuščamo proti trgu. Že od daleč se vidi, da so grmado pripravili na tlakovanih tleh kar sredi trga. Sredi lesa v nebo štrli debel kol. Strah me je, vedno bolj me je strah. Nihče ne more iti v smrt miren. Tudi če poskuša delovati mirno, se v njem odvija grozovit boj za preživetje. Čeprav vzravnano hodi smrti naproti, bi njegovo telo najraje zbežalo daleč stran. Samo močan razum lahko premaga željo telesa, da bi preživelo. Kako dragoceno je življenje, se včasih zavemo šele, ko ga izgubljamo, ko nam polzi skozi prste in izginja. Naj cerkveni očetje tako lepo opisujejo večni mir in blaženost v nebesih, kjer ni trpljenja in bolečine, ampak so duše povezane v večni ljubezni, nihče si ne želi prostovoljno tja. Tudi tisti, ki si sam vzame življenje, tega ne stori zato, ker bi se mu mudilo k nogam Jezusa Kristusa, ampak ga v to pahnejo hude okoliščine. Ljudje radi živimo. Kako kratko in trhlo je življenje, spoznamo šele, ko po nas grabi smrt. Ker nas je strah, kaj je tam v temi? Je res Bog? Je res radost in sreča? Kaj pa če ni nič? Kaj če bom umrla in se spremenila v nič? In ko bodo umrli še tisti, ki so me poznali, ne bo na svetu več nobene sledi, da je nekoč v Lichtenwaldu živela neka Greta, ki je preveč vedela, preveč znala in predvsem preveč ljubila. Če bi imela vsaj otroka, ki bi nesel delček mene naprej. Ob tej misli me zbode, ker je moj otrok umrl. In ravno tega mrtvega otroka imam rada bolj kot vse na svetu.

Na trgu se ob grmadi že zbirajo vaščani. Glave vseh so sklonjene, usta vseh zaprta. Ozvald naju s Sibilo pripelje pred grmado. Slišim tih jok in molitve. Oče naš, ki si v nebesih. Zdrava Marija, milosti polna. Nekateri ljudje so začudeni nad mojo rdečo opravo.

Najprej zagledam Suzano. Sključeno stoji pred kovačnico s svojim možem Janezom Rebernikom. Ona dviguje roke v zrak, on mrko gleda predse. Ne levi čakata Marina in Lada. Marina, moja prijateljica. Kolikokrat me je posvarila, pa je nisem poslušala. Nisem je hotela poslušati. V rokah ima svetlo modro obleko, ki mi jo je naredila za poročno darilo. Stiska jo k sebi in moči s solzami. Lada je vsa v črnem. Črno ruto ima zavezano trdno okoli vratu, črna obleka ji pokriva ramena in sega do gležnjev. Njene oči so zaprte. Šepeta. Neko drugo molitev. Verjetno kliče Alaha. To je dobro. Njene ustnice se enakomerno premikajo. Zraven vidim Magdo, svojo drago sestro, ki z eno roko zdrži Iva, z drugo pa Zofko. Zdi se, kot bi jo oba podpirala, da se ne bi sesedla. Magda joče. Joče glasno. Njen jok mi gre do srca. Najprej je izgubila sestro dvojčico, zdaj bo še mene. Sibila ji bo ostala, pomislim, in se obrnem k Sibili, ki stopa za menoj in mi nameni ohrabrujoč pogled, čeprav ima oči rdeče in zabuhle.

Nekje zadaj vidim Katarino z malim Mihaelom v naročju. Res mu mora še vedno podpirati glavico. Pa Barbara in Elvira sta tudi tam. Držita se za roke, njune prsi pa se hitro in plitko dvigajo in spuščajo. Elviri se poskušam zahvaliti, da mi je prinesla ogrinjalo. Res je šla k nam domov in očeta prepričala, da ji je pustil vzeti bogato blago izpod moje slamnjače. Nato je počasi spet zlezla gor v breg in po okrogli kamniti steni, kjer je s prsti na rokah in nogah iskala oporo, drobne razpoke med kamenjem, težko ogrinjalo pa je držala z zobmi. V temnico ga je potisnila skozi lino. Zato nama je bilo s Sibilo ponoči malce topleje.

Podlogarjeva Anica, Tkalčeva Ana in njen mož Janez, mesar Karel Hočevar in njegova žena Marija, pek Velimir, županova žena Koritnikova Ljudmila, ranocelnik Pavel Stoviček stojijo v ravni vrsti in strmijo vame. Na koncu se Šterkova Katra sključi v dve gubi in vpije. Župnikova sestra Karla jo poskuša dvigniti, vendar ji kljub močnim rokam ne uspe.

Nočni čuvaj Konrad in brodar Jeremija stojita skupaj tam, kjer se tlakovano trško dvorišče sreča z vaško potjo, ki vodi med hišami. Njuna obraza sta bleda in polna strahu. Ne da bi trenila z očmi, zreta v kup lesa in suhega dračja, ki ga je nekdo znosil na sredo trga. Ampak ni bila stara Tereza. Ona je že umrla. Zasliši se predirljiv krik, kot bi kričala ranjena žival. Margareta Radeška stoji na robu vodnjaka in lovi ravnotežje. Pogled nanjo je srhljiv. Zvija se v pasu, da njena debela krila valovijo sem in tja. Gleda v nebo in tako glasno tuli, da si tisti, ki stojijo bližje, zatisnejo ušesa.

Spredaj ob grmadi stoji oče. Moj oče. Upadel in posušen z zdrobljeno dušo. Kako se mu naj zahvalim za vse, kar je naredil zame. Nikoli ne bi bila takšna, kot sem, če ne bi bilo njega, Ivana Webra. Razsvetljenega človeka, ki ima rad knjige in spoštuje vse barve in oblike življenja. Ni si zaslužil, da gleda, kako njegova hči zdaj stopa na grmado kot čarovnica. Moj oče, ki me je vedno reševal, me zdaj ni mogel rešiti. Upam, da mi bo nekoč odpustil. Kako zelo nespametna sem bila, oče. Bogato znanje, ki si ga s trudom nabiral in ga predajal meni, bo šlo v nič. Zato ker se nisem mogla upreti moškemu. Kakšna prekleta bednica sem. Mame ne vidim. Ko je prišla k meni v temnico, je rekla, da ne bo mogla gledati moje usmrtitve. Za mater je najhuje, če izgubi otroka. To sama dobro vem. Razumem svojo mamo. Vem, da je doma, kleči pred razpelom in moli. Zdaj bo še več časa preživela pod križem, ker bo prosila milosti za svojo nesrečno hčer. Ampak mama, vedi, da jemljem na svoja ramena tudi tvoj greh. Nehaj se poniževati in kesati za že davno storjeno dejanje. Če že mora kdo trpeti zaradi tega, naj bom to jaz.

Na očeta se naslanja baron Inocenc Moscon. Ustnice so stisnjene, čelo nagrbančeno, oči pa težke kot svinec. Na Lichtenwald, v katerega je tako rad prihajal in v katerem je iskal radost, je legel težek plašč žalosti in obupa. Baron ne mara trpljenja, življenje bi moralo biti užitek. Ne verjame duhovnikom, da je treba na tukajšnjem svetu trpeti, zato da bomo na drugi strani zveličani. Baron Inocenc ni maščevalen človek, zato baronice Kristine ni nagnal iz svojega gradu, Johanna pa je spodil tistega dne, ko je pričal zoper mene. To mi je povedal birič, ki nama je s Sibilo nosil večerjo. Johann se brez baronice ni mogel vrniti na Herbersteinove posesti, zato si je našel prenočišče Pri zlatem medvedu, kjer ga je krčmarica z veseljem vzela pod streho.

Oče Jožef sedi na edinem stolu, ki ga je nekdo postavil na trg. Glavo ima naslonjeno na dlani, komolce pa upira v stegna. Na temenu so mu že davno odpadli lasje, zato mu tisti, ki mu še rastejo okoli ušes in jih Karla ni postrigla, prekrivajo obraz. Zmajuje z glavo, kot bi hotel nekaj zanikati. Česa ni, oče Jožef? Kaj ste tako vztrajno iskali, pa na koncu ugotovili, da je vse en prazen nič?

Gledam okoli. Še vedno imam pod vratom zapeto rdeče ogrinjalo, ki je obrobljeno z zlato nitjo. Kje je Johann? Nekaj časa traja, da ga opazim. Zadaj za vodnjakom stoji, poleg njega pa baronica Kristina Herberstein. Še fanta sta zraven, Hans in Arnold. Baronica je bleda, spet si je obraz namazala s kredo in spet si je z rdečo barvo narisala velike okrogle ličnice. Rdečilo je nanesla tudi na ustnice. Bela obleka je bolj široka kot dolga, z ogromnimi volani v sredini in na rokavih. Dlani ima skrite v rokavicah, ki ji segajo do komolcev. Na njenem obrazu ni zaznati ničesar. Če bi zdaj na trg prišel popotnik, bi bil prepričan, da je baronica kamnit kip sredi trga. Ni ji vseeno. Morda ji je žal zame, vendar svojega moža ne bo zapustila. Preveč jo je prevzel in preveč se boji biti sama. Moški ob njej, pa čeprav tak, ki ji nikoli ne bo zvest, ji daje vsaj malček trdnosti in jo spominja, da je vendarle ženska.

Johann je tak kot vedno. Neverjetno lep. S pogledom, ki prestreli in spodnese tla pod nogami. Z ustnicami, ki pogrejejo in spodbudijo prijetne občutke v trebuhu. Ko zapiha rahla sapica, mu vzvalovijo lasje. Moškost, ki jo izžareva, je popolna in jemlje dih. Vidim, da je spoznal svoje lastno rdeče ogrinjalo. Kotički ustnic se mu malo povesijo.

Mimo vaščanov si pot utira sodnik, ki mu sledita zvesti pisar in župan Franc Koritnik. Pisar ima kot vedno v rokah papirje, župan pa je praznih rok. Hvala bogu, vsaj tiste grde knjige s strašnim imenom niso prinesli. Nočem vedeti, kaj vse je v njej. Take knjige bi morali zažigati. Vse, kar jih je, bi morali zmetati na kup in spremeniti v pepel. Menda je ta knjiga tako znamenita in uporabljiva, da jo je bilo treba že večkrat natisniti.

Sodnik se ustavi pred mano in debelo pogleda: »Kdo vas je tako oblekel?«

»Sama sem se,« odgovorim.

»Kje ste dobili to?«

»To je bilo darilo mojega tožnika, barona Johanna Savinška. Dal mi ga je prvič, ko me je zagledal.«

»Ozvald!« zavpije sodnik Janez Lampertič, kot da bi bil njegov rabelj daleč stran, stoji pa poleg mene, »takoj spravite to stvar z nje. Mar ne veste, da nas lahko čarovnica vse začara, prekleto.« Ob tem iz žepa potegne majhen mošnjiček in seže vanj. Okoli sebe začne trositi sol, ki ga bo obvarovala pred čarovniškimi uroki.

Ozvald hiti trgati ogrinjalo z mene. Počakam, da me slečejo. Ko ljudje vidijo raztrgano srajco, prepojeno s krvjo, vzdihujejo in ječijo. Oče si pokrije oči.

Sodnik gleda po ljudeh kot sokol, ki išče naslednjo žrtev. Dvigne nos in skozi široke nosnice potegne zrak. Spomnim se, da je tako storil že v Gurkfeldu. Dvigne roko in čaka, da bo napetost narasla.

»Danes smo tukaj, da izrečemo sodbo Greti Weber, ki smo jo, tako kot velevata pravo in pravičnost, spoznali za krivo čarovništva. Jaz, krvni sodnik Janez Lampertič, ki pred vami predstavljam njegovo cesarsko visokost, sem bil zraven, ko so to žensko dobro pregledali in ko je ta ženska priznala med zakonsko predpisano torturo in nato po njej. Pisar, preberite sodbo.«

Kljub položaju, v katerem sem, se mi uspe nasmehniti. Sodnik Janez Lampertič ima vedno enak govor.

»Greta!« se tedaj zasliši od daleč. Vsi pogledamo nekam gor.

»Greta!« spet isti glas. Poznam barvo tega glasu. Moj brat Jurij je splezal na zvonik trške cerkve. Vidim ga pri cerkvenem zvonu. Le kako mu je uspelo zlesti tja?

Še sodnik in pisar se ozreta v smer, iz katere prihajajo klici.

»Greta, sestra moja. Rad te imam, sestra. Odpusti mi. Odpusti mi za vse, kar sem ti slabega storil. Neverjetna ženska si. Najmočnejša, kar ji je kdaj hodilo po Lichtenwaldu. Naj te Bog blagoslovi in sprejme v svoje naročje. Tvoja dobrota bo poplačana v nebesih, vse, ki ti delajo krivico, pa čaka debel bič in vrelo olje v peklu. Nikoli ne boš pozabljena, moja draga sestra. Nikoli!«

Oče glasno joče, tudi meni tečejo solze. Odpuščam ti, Jurij. Če je kar koli, kar naj bi ti odpustila, ti odpuščam z vsem srcem. Odpusti tudi ti meni.

Z roko narišem po zraku križ, ker ne morem kričati, da bi me Jurij slišal.

Iz daljave se sliši konjsko rezgetanje. Zateglo in dolgo rezgetanje. Rezko in žalostno. Rika se poslavlja. Moja kobila, ki me je nosila po poljih, travnikih in utrjenih poteh. Kolikokrat sem jo objela okoli vratu in pustila, da je dirjala po gozdnih jasah, kjer so se s tal dvigale meglice, sonce, ki je hotelo utoniti za hribi, pa je nebo pobarvalo z vsemi odtenki oranžne in rdeče.

Pisar začne brati sodbo in me vrne v sedanjost: »Po cesarski pravici in božji zapovedi, skladno z zakonom Constitutio criminalis Carolina in po navodilih Malleus maleficarium, po potrebnih in resničnih izkušnjah in zadostnih dokazih ter tudi po njej lastnem priznanju, kar se je vse zgodilo po kazenskem redu krvnega sodišča, je ta ženska Greta Weber, ki sedaj stoji pred nami, izvršila hudodelstvo izvajanja čarovništva, s čimer je prestopila cesarsko in božjo zapoved. Kršila je svete zapovedi prave Kristusove katoliške cerkve, ko je s svojo čarovniško močjo in uroki zapeljala in zaslepila barona Johanna Savinška, da je mimo svojega razuma in volje večkrat ležal z njo, popolnoma nezmožen upreti se magiji, ki ga je obdajala. Greta Weber je to storila zato, da bi škodovala baronu in njegovi družini, ki jo je preklela. Svojega nerojenega otroka je hotela darovati hudiču, medtem ko je nad komaj rojenega Benjamina Zevnika priklicala uroke, zaradi katerih je naslednjega dne umrl. Ta ženska naj bo, tako kot druge pravično obsojene in usmrčene čarovnice, zgled, zato se jo obsodi na smrt, ki se izvrši nemudoma. Zaradi narave njenih gnusnih zločinov sodišče ne bo dovolilo milostne smrti z zadavljenjem, zato bo Greta Weber živa zažgana, njeno telo pa bo gorelo, dokler ne postane prah in pepel. To je cesarsko krvna pravda razsodila.«

Groza zajame Lichtenwald. Pisar odloži papirje, sodnik Janez Lampertič pa se ustopi predme. Šele zdaj opazim, da ima v rokah leseno palico. Drži jo nad glavo, kot da bo vsak trenutek zamahnil z njo. Zdaj se postavi tako, da ga gledam od strani in da ga lahko vidijo tudi drugi ljudje. Pokrči koleno, da bi zlomil palico, vendar se les ne vda. Poskusi še enkrat, spet brez uspeha. Tretjič mu končno uspe, da prelomi leseno palico na pol. Jezen je in osramočen, kar se mu vidi na obrazu. Pljune proti meni in mi oba konca palice vrže pred noge.

Potem se obrne k vaščanom in zarjove: » Naj se Bog usmili njene grešne duše!«

Sodnik pomigne Ozvaldu, ki me začne gnati na grmado. Ljudje s trga ječijo, molijo, tu in tam kdo zakriči. Pogledam tja, kjer sem videla Johanna. Pretresen je. Prvič ga vidim pretresenega. Čeljust mu trepeta, roke se mu tresejo. Čutim, da bi rad zbežal s trga, vendar ne more. Njegov pogled je prikovan name. Ne more ga umakniti, tudi če bi hotel. Dlani sklene pred seboj. Ali moli?

Naenkrat pade na kolena in dvigne sklenjene dlani: »Oprosti!«

Ljudje se ozirajo. Johann je na kolenih in na ustnicah mu trepeta pravkar izrečena beseda.

Ozvald me poriva gor na vrh grmade, h kolu, ki grozeče štrli iz sredine nametanega lesa in suhih vej. Obrnem se. Johannov pogled je proseč in skoraj usmiljenja vreden.

»Nikoli!« mu odgovorim.

Vidim ga, kako se prime za prsi, kot bi prejel smrtni udarec z mečem. Hlasta za zrakom. Baronica ga sliši, vendar ne stori ničesar. Johann Savinšek skloni glavo in se zvije v dve gubi. Tam je, na tleh. Sam.

Zdaj sem že na vrhu grmade. Ozvald mi odveže dlani in me s hrbtom postavi pred kol, roke pa mi zvije zadaj okoli kola in zaveže zapestja. Pogledam v nebo. Oblačno je. Kmalu se bo v zrak začel dvigati dim. Ozvald prinese baklo in suho vejevje se hitro vname. Ljudje na trgu zdaj kričijo in glasno molijo. Tudi jokajo. Oče mi govori, da je ponosen name, potem se sesede. Spet slišim rezgetanje. Veje pokajo pod ognjem in les se vdaja pod njegovimi ostrimi zublji. Zavoham dim. Srce mi razbija, kri po mojem telesu pa se pretaka tako hitro, da ne čutim več bolečin od mučenja. Pogledam še enkrat po ljudeh. Johanna ne vidim več. Tudi drugih ne vidim. Hitro bližajoči se ognjeni jeziki spreminjajo resničnost v megleno migotanje. Vedno bolj je vroče. Začenjam se potiti in rada bi se rešila. Razbolene dlani pritiskam ob kol, vendar je vozel, ki ga je naredil rabelj, premočan. Še več dima prihaja. Začenjam se dušiti. Kašljam. Dim je črn in sajast. Sili mi v nos, oči in usta. Kričanje ljudi je še hujše, pomešano s prasketanjem ognja.

»Mama,« zaslišim.

Pogledam gor, kjer se mi z oblaka smeji Marko.

»Pridi mama,« mi reče in pomaha. Marko se smehlja. Njegove modre oči so prijazne, obraz mu obkrožajo svetli kodri. Stopi z oblaka.

»Čakal sem te, mama. Zdaj si prišla ni nikoli več naju ne bo nihče ločil.«

Oblije me val olajšanja: »Marko, prišel si pome.« Pogledam svoje roke, na katerih je koža spet bela in gladka. Čutim, kako mi dolgi, svileni lasje padajo na hrbet.

»Mama, ti si najlepša mama na svetu.«

»Zakaj?«

»Zato ker imaš tako lepe modre oči.«

»In ti si najpogumnejši fant na svetu.«

Prime me za roko in popelje stran od vročine, dima in kričanja. Vidim, kako se s trga proti nama stegujejo roke.

»Ne skrbi mama. Vse bo v redu.«

Sina stisnem v objem in končno lahko izjokam solze sreče. Spokojno je in mirno. Pogledam mu v obraz.

»Nikoli te ne bom zapustila. Skupaj bova. Skupaj za vedno.«





KONEC





Doslej izšlo



Zbirka Avtorji

USODNO SREČANJE, roman | Šerif Đogić

VONJI ŽIVLJENJA, kratke zgodbe | Nataša Žilevski

ABSTRAKTNA PODOBA, ljubezenski roman | Gabriella M.

KDAJ IN KAKO DUŠA UMRE, roman | Zdenka Kunčnik - Sidonija

ALAH POD SVETO TROJICO, Pretresljiva zgodba sirskega begunca | Roman Kukovič

FANT, KI JE SEJAL ZVEZDE, mladinski roman | Vida Kokalj

JE MAR ERIK?, roman | Tanja Dimitrievska

BREZ PANIKE, Priročnik za osvoboditev telesa paničnih napadov | Anja Janko

BESEDE V (V)ETRU, Zbirka radijskih napovednikov in komentarjev | Martina Kuplenk Premru

VIDEO ZA ZAČETNIKE 1, priročnik | Mia Brunej, Matej Žibert

VIDEO ZA ZAČETNIKE 2, priročnik | Mia Brunej, Matej Žibert

TO NE, roman | Slavko Skarlovnik

ILKA, roman | Slavko Skarlovnik

O ČLOVEKU, KI NI IMEL KROMPIRJA, roman | Slavko Skarlovnik

RESNICA DREVES, Gnomska pesnitev | Žiga Valetič

KILOGRAM ZAREČENEGA KRUHA, PROSIM!, roman | Anita Zupanc

LOVEC 1. del, domišljijski roman | Aleš Matoh

LOVEC 2. del, domišljijski roman | Aleš Matoh

SPEČI SPOMINI, roman | Nataša Mrvar

NJUNI ŠTIRJE MOŽJE, roman | Slavko Skarlovnik

ZMAJ S SRCEM, mladinski roman | Iztok Brišnik

TISTI NJIHOVI SREBRNI GLASOVI, Zgodba o delovanju MP Trboveljski slavček | Roman Kukovič

KATARZA, roman | Slavko Skarlovnik

ZADNJA VOŽNJA, roman | Slavko Skarlovnik

HRIBARCA, roman | Aleksandra Veble

GLASNA TIŠINA POŽELENJA, Ona in on - fenomen Adama in Eve | Božidar Veljković

DRUGAČNA BARVA NEBA 1. del, ljubezenski roman | Nejka Štiglic

DRUGAČNA BARVA NEBA 2. del, ljubezenski roman | Nejka Štiglic

SILVESTRSKI VEČER, mladinski roman | Olga Pega Kunstelj

SENCA V TEMI 1. del, roman | Sagy M. Lew

SENCA V TEMI 2. del, roman | Sagy M. Lew

JEBOPISI, erotični roman | Eva Pacher

POTOVANJE GURUJEV, roman | Rok Babnik

POSLEDNJA TABLETA, kriminalni roman | Ivan Blagus

KAKOR NEMIRNA REKA, roman | Bojan Fekonja

DRUGAČNA BARVA DEŽJA 1.del, ljubezenski roman | Nejka Štiglic

DRUGAČNA BARVA DEŽJA 2.del, ljubezenski roman | Nejka Štiglic

TRI DESNE, DVE LEVI, mladinski roman | Vida Kokalj

RAČUNARKA IN MOŽ Z REŠITVIJO, roman | Majda Rupnik

RAZMETANOST POZLAČENEGA DROBCA, po-etika | Andraž Teršek

GNEV, roman | Silvo Teršek

DNEVNIK NEKEGA ANGELA 1. del, Zoa in njeno poslanstvo | Slavko Skarlovnik

DNEVNIK NEKEGA ANGELA 2. del, Med peklom in nebesi | Slavko Skarlovnik

DNEVNIK NEKEGA ANGELA 3. del, Še Hudir ji ni mogel do živega | Slavko Skarlovnik

ZALUŽANI, kratke zgodbe | Bojan Bizjak

VRNITEV, Pisma bivšega odvisnika | Petja Kužel

ZAPISKI NORE SLADOSTRASTNICE, roman | Sara Zupan

DRUGAČNA BARVA TRAVE, ljubezenski roman | Nejka Štiglic

AVERY CARNO, Bitka starodavnih, domišljijski roman | Rene Vrhovec

VESOLJSKA UGANKA 1.del, mladinski roman | Maja Lavrič

VESOLJSKA UGANKA 2.del, mladinski roman | Maja Lavrič

KO VAS ŠE NI BILO 1. del, avtobiografski roman | Srečko F. Klemenc

KO VAS ŠE NI BILO 2. del, avtobiografski roman | Srečko F. Klemenc

PREDSEDNIKOVA NOROST, tragikomedija v dveh dejanjih | Jure Godler

PISMA IZ JLA, avtobiografski roman | Barbara Pešut

RAK 'N' ROLL, avtobiografski roman | Nikola Kekić

RAK 'N' ROLL 2, Loterija življenja, avtobiografski roman | Nikola Kekić

DRUGAČNA BARVA SRCA, ljubezenski roman | Nejka Štiglic

HEROJI NEKEGA TRENUTKA, V.P. 8164/20-4, avtobiografski roman | Tomaž Klinar

KREATIVNO PISANJE, priročnik | Bojan Bizjak

RAZMERJA, kratke zgodbe | Damjana Bakarič

EKVORNA IN IVANA 1. del, mladinski roman | Dušan Enova, Vanja Osterc

EKVORNA IN IVANA 2. del, mladinski roman | Dušan Enova, Vanja Osterc

MENOPAVZA, Je to konec, le pavza ali nov začetek? | Vesna Cetinski

UMETNIK, KI SE JE IGRAL Z LUNO, roman | Ema Simončič

ZGODBA O POTOVANJU, potopisni roman | Vid Legradić

TEMNA SENCA, roman | Bojan Fekonja

VONJ DENARJA, roman | Bojan Bizjak

ON, KURBA, erotični roman | Borut Mustar

NEBO NAD SKALNIM 1. del, roman | Marjan Peternelj Štravs

NEBO NAD SKALNIM 2. del, roman | Marjan Peternelj Štravs

ZNOVA GOVORIM, avtobiografski roman | Ivan Blagus

URMAL, MAMUTOV PRIJATELJ, mladinski domišljijski roman | Jože Urbanija

KLATEŽI, roman | Izidor Dolenc

KAKOR NEMIRNA REKA 1. del, ljubezenski roman | Boris Brunec

KAKOR NEMIRNA REKA 2. del, ljubezenski roman | Boris Brunec

ZA VSE NAS, roman | Bojan Jurina

KRVAVI PARK, kriminalni roman | Slavko Skarlovnik

UČITELJICA, erotična kriminalka | Eva Pacher

SAMOOKLICANI, kriminalni roman | Samo Javornik

VARUHI ČASA, mladinski domišljijski roman | Janja Naglič

NAJINA DVOJINA, roman | Tončka Stanonik

NJEGOVO MNENJE 1.del,roman | Goran Ajtič

NJEGOVO MNENJE 2.del,roman | Goran Ajtič

VELIKI KROG, potopis | Emilijan Čuček

LEVO SRCE ALI TA PREKLETI ŽENSKI ROMAN, roman | Vida Kokalj

MALO NORA, MALO ZMEŠANA, zapiski z bloga | Eva Duša Hodnik

ORGANSKI SPOMIN, priročnik | Jolanda Kraner

CASINO BANALE, roman | Jure Godler

MOJ BEG IZ RUSKEGA UJETNIŠTVA, spomini | Ivan Prinčič

PRESNETI DEVETI, mladinski roman | Darja Arh Centrih

ZDRAVILNA PISMA, kratka proza | dr. Nina Divina

VRAČANJA, roman | Bojan Bizjak

RUSALKIN ZALIV, roman | Barbara Ribič Jelen

GOSPOD, KI SE JE IZDAJAL ZA STERZEBACHA, komični znanstvenofantastični misterij | Nik Beseničar

DNEVNIK MALEGA GLASBENIKA NA VELIKEM OCEANU, potopis | Matej Grahek

182 DNI, Življenje na psihoterapevtskem oddelku | Tina Pegan

ZA PETAMI, mladinski kriminalni roman | Mira Sušić

PAJEK, kratke zgodbe | Vanja Osterc

KOTALEČE SE FRNIKOLE, kratke zgodbe | Vanja Tajnšek

RUŠEVEC, roman | Marjan Peternelj Štravs

VIHRE MLADIH, mladinski kriminalni roman | Jože Zorman

ZAPISNIKARICA, kriminalni roman | Andreja Hergula





Več informacij in naročila:

07 496 55 05

info@primus.si • www.primus.si





Založba Primus

Projekt Avtorji

Ste napisali knjigo in jo želite izdati? Založniška hiša Primus sodeluje z izjemno ekipo zanesljivih sodelavcev. Zagotovimo vam lahko kakovostne urednike, natančne in strokovne lektorje, ustvarjalne in skrbne oblikovalce in tiskarje, ki so vešči svojega dela.

Lahko vam pomagamo, da izdate knjigo v samozaložbi. Nudimo vam tudi možnost, da vaše besedilo zaživi v knjižni obliki pod okriljem zbirke Avtorji.

Namen projekta ni klasične komercialne narave. V prvi vrsti želimo pomagati avtorjem, da ustvarijo kakovosten izdelek.

Knjige izdelamo po vseh založniških standardih in avtorjem omogočimo vstop na knjižni trg.

__________________

Več informacij si lahko preberete na

www.primus.si

Kontakt: urednik.avtorji@primus.si

Prosimo, da sporočilo naslovite:

Projekt Avtorji





URŠKA KLAKOČAR ZUPANČIČ

Gretin greh

Roman

Zbirka Avtorji


©Urška Klakočar Zupančič, Založba Primus, 2021

Nobenega dela te knjige ni dovoljeno reproducirati s kakršnim koli mehanskim, fotografskim ali elektronskim procesom ali v obliki zvočnega posnetka. Prav tako brez predhodnega pisnega dovoljenja založnika ni dovoljeno shranjevati besedila v sistem za priklic podatkov, ga posredovati ali ga kakor koli drugače kopirati za javno ali zasebno rabo, z izjemo »poštene uporabe« v obliki kratkih navedkov v člankih ali recenzijah.


IZDALA IN ZALOŽILA: Založba Primus d.o.o., Brezina 19, 8250 Brežice

ZA ZALOŽBO: Damjan Racman

UREDNICA: Suzana Kramar Dodič

LEKTORICA: Špela Antloga

OBLIKOVANJE: Janja Baznik

NASLOVNICA: Janja Baznik


Elektronska izdaja

Dostopno na: www.biblos.si


Brežice, 2024





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 197362947

ISBN 978-961-7224-04-7 (ePUB)