59
S l a v k o  P re g l
RAZKOŠNO GNEZDO POD SINJIM NEBOM
Najprej se spominjam, kako za mizo v kuhinji sedimo mama, oče in trije sinovi. 
Oče iz papirnate vrečke, takrat se je plače dobivalo v konkretnem denarju, vleče 
bankovce in jih premišljeno podaja mami. Mama ima pred seboj več kuvert: na eni 
piše najemnina, na drugi elektrika, na tretji voda. Na največji kuverti piše izdatki. 
Zdaj mama iz nje potegne na drobno popisan list; v dolgih stolpcih so z njeno 
pisavo nanizani izdatki vseh dni v minulem mesecu. Kot bivša poštna uslužbenka 
ima smisel za red in natančnost. Pod vsakim stolpcem je potegnjena črta in pod njo 
seštevek. Na posebnem listku je zabeležen seštevek seštevkov. Bankovci romajo v 
vse te kuverte. Trije sinovi napeto opazujemo, če bo v očetovi kuverti še kaj ostalo. 
Oče vidi naše poglede, nekaj časa z resnim obrazom potuje po naših očeh, potlej pa 
se zasmeje in tudi vsakemu od nas odšteje nekaj bankovcev. Že pred časom smo se 
dogovorili, da doma ne bomo prosjačili za denar za svoje želje: dobivamo žepnino 
in sami odločamo, kaj z njo, kot vemo in znamo. Zdaj se razletimo vsak na svoj 
konec in iz svojih kuvert izvlečemo svoje spiske: kaj smo počeli z denarjem prejšnji 
mesec, kaj lahko izpeljemo do takrat, ko bomo z očetom spet sedli za mizo. Morda 
bomo takrat dobili kaj več? Okviri za želje in sanje so zaenkrat postavljeni.
Doma smo naročeni na revijo Ciciban in tednik Pionirski list. To gre iz skupnega 
proračuna. Pri knjigah je drugače.
Starejši brat je naročen na zbirko Kondor; to so težke knjige, ki jih jaz, srednji 
sin, še ne razumem. Brat mi pove, da sem še majhen in neumen.
Jaz sem naročen na knjige iz zbirke Sinji galeb. Mlajšemu bratu skušam dopo-
vedati, da je še majhen in neumen, a jih vseeno kdaj vzame v roke. Najbrž nič ne 
razume, a s knjigo v roki se dela pametnega.
Strašno imenitno se mi zdi, da imam svoj denar in da si kupujem svoje knjige. 
Ves čas jih prelagam po knjižni polici v kabinetu, kjer spimo vsi trije bratje. V šoli 
sem priden in vsako leto ob koncu dobim knjižno nagrado: v eni je celo podpisan 
župan, ki nas je sprejel v svoji pisarni in nas obdaril. Po delu med počitnicami 
grem z zaslužkom v knjigarno. Četudi v predmestju, jo imamo. Majhna, debelušna 
gospa Možek me vedno prijazno spusti med knjižne police za prodajnim pultom, 
kamor sicer stranke nimajo dostopa. Prvi dve knjigi, ki ju kupim za svoj denar, 
sta Plutarhovo Življenje velikih Grkov in Tukididove Peloponeške vojne. Z debe-
lima knjigama se opotekam proti domu in ju nesem tako, da sta vidna naslova; 
naj ljudje vidijo, do kam seže moja pamet. Khm, Peloponeških vojn še do danes 
nisem prebral do konca.
P O G L E D N A (S VO J E) D E L O
60
Otrok in knjiga 114, 2022 | Pogled na (svoje) delo
Poleti sem na počitnicah pri stari mami na Dolenjskem. Stari ata dobiva in pre-
bira Glas Amerike, stric je naročen na Sužnje Karla Maya, ki prihajajo v paketih 
po tri knjige. Sreča mi je naklonjena; vsakič se tudi z zvijačami nekako pririnem, 
da jih berem prvi. V bližnjem mestu v lepi hiši stanuje upokojena upravnica pošte, 
bivša šefica moje mame. Naklonjeno odpre vrata v svoj s knjigami založeni salon, 
v katerem hvaležna ljubljanska srajca pohlepno sega po natisnjenih zakladih.
Ampak, kakorkoli se že odvijajo mamljive bralske pustolovščine, najsvetlejše 
zvezde so knjige iz zbirke Sinji galeb. Tam je vse, kar si odraščajoči mulc lahko 
zamisli ali želi: domišljija, pustolovščina, strašne bitke, skrivnosti, ljubezen, jeza, 
žalost, krivice, razkošen humor.
* * *
Ko danes gledam nazaj, se ne morem povsem odločiti, kaj mi je najbolj leglo v 
srce in možgane. Branje mi je popolnoma razvezalo domišljijo. Videl sem knjižne 
junake, jih v glavi oblikoval, jim dodajal obraze in barval lase, hodil sem z njimi, 
jih srečeval na ulici, včasih sem bil eden od njih … Pogosto me je zjezilo, če je po 
kakšni zgodbi iz Sinjega galeba nastal film, saj so filmski liki služili režiserjevim 
in ne mojim videnjem. Filmska Marjana iz Robina Hooda ni prav nič spominjala na 
najstarejšo hčer profesorice slovenščine iz zgornjega nadstropja našega bloka, kot 
sem Marjano videl jaz. Pošast iz 20.000 milj pod morjem je bila na filmu smešna 
igračka v primerjavi z grozljivo hobotnico, ki sem si jo po knjigi naslikal sam. Moj 
namišljeni Taras Bulba bi kar odpihnil kakšnih deset Tarasov – Yulov Brinnerjev 
iz filma. Vsakič sem se moral ustaviti, da ne bi moji ljubi, suhljati teti Angeli, ki 
je pekla najboljše maslene rogljičke na svetu, rekel gospa Iztepavka; kar videl sem 
našega plešastega, z debelimi očali opremljenega učitelja zgodovine, kako samega 
sebe ujame v stroj za lovljenje vlomilcev, kot si ga je zamislil profesor Modrinjak. 
In seveda, trenerju takrat jugoslovanske nogometne reprezentance bi, slovenskemu 
danes pa tudi, če bi ga srečal, predlagal v branje Nepremagljivo enajsterico. Kako 
sijajno je bilo prebrati: oče je rekel svojim enajstim sinovom, naj zmagajo, in sinovi 
so ga ubogali in zmagali. Ne vem, če sta to knjigo brala tudi moja mama in oče ter 
se navzela metod starega Ropotca, a malce osramočeno moram priznati, da sem 
ju – kajpak iz današnjega zornega kota – kar prevečkrat in precej pohlevno ubogal. 
No ja, saj če se danes pogledam, mi to niti ni preveč škodilo. Me pa, kajpak, to ni 
oviralo, da ne bi kaj nadvse koristnih življenjskih naukov povzel od Toma Sawyerja 
in Hucka Finna. Ko sem mnogo let kasneje nekoč postopal ob Mississippiju, je k 
meni ognjevito pristopil možak in mi ponudil sijajno enkratno poslovno priložnost, 
da zelo poceni kupim velik kompleks propadajoče tovarne na robu New Orleansa, 
če ne v celoti, pa vsaj kakšno delnico. Z zanimanjem sem ga poslušal, potlej pa 
povedal, da me je moj partner Samuel Langhorne Clemens malo prej obvestil, da je 
v mojem imenu kupil obsežno posest v New Yorku in da ta hip nimam več prostega 
denarja. Imel sem občutek, da je možak moje investicijske zadržke razumel, ni pa 
se mi zdelo, da bi mu bil moj partner znan. 
Če se skratka spomnim svojih prvih branj, so knjige, in kajpak še posebej tiste 
iz Sinjega galeba, tudi spomin na toplo družinsko gnezdo, srečno vzdušje, na tisto 
premišljeno varčno razporejanje družinskega denarja, kjer se je vedno našlo tudi 
nekaj za knjige, in seveda tudi na rahlo, četudi ljubeče bratsko zbadanje. Če je 
bilo najmlajšemu bratu kdaj še posebej hudo, je – kot sem nekje že povedal – iz 
61
Otrok in knjiga 114, 2022 | Pogled na (svoje) delo
varne razdalje zakričal, da je pri nas doma kot v slovenskih ljudskih pravljicah: 
oče ima tri sinove, prva dva sta bedaka, najmlajši je pa pameten. Starejši brat je 
opazko vzvišeno preslišal, jaz pa sem užaljeno jezikal, da samo majhni in neumni 
pravljicam res verjamejo. 
* * *
Potem so leta po stari zvijači življenja začela teči drugače in polagoma sem se 
znašel sredi drugačnih knjig; ni jim manjkalo ne zelo posebnega humorja ne posebne 
žalosti in še najmanj je primanjkovalo krivic. Skratka, študiral sem ekonomijo. Do-
mače žepnine ni bilo več in šel sem prodajat blago, ki se je ponujalo samo: besede.
Takrat je urednica revije Pionir Draga Tarman, ki je v Mladinsko knjigo uvedla 
poljudno znanost za mlade bralce, dobila zamisel, da bi osvetlila zgodovino mla-
dinskega tiska, še posebej, kako se je to odvijalo v času narodno osvobodilne vojne 
pri nas. Dva honorarca, sodelavca Mladine, oba študenta ekonomije, sva zastrigla 
z ušesi ob obljubljenem honorarju. In če izpustim številna nenavadna odkritja in 
zabavne pustolovščine, naj se kar takoj ustavim pred vrati stanovanja v večji hiši na 
Ruski ulici v Ljubljani, blizu hale Tivoli in pivovarne Union, kamor me je prineslo 
raziskovanje. Na njih je pisalo: Tone Seliškar.
Ja, srečal sem Toneta Seliškarja v živo. Današnje brskanje po podatkih pove, 
da je bilo to nekaj let pred njegovo smrtjo. Pred tem je petnajst let služboval kot 
učitelj ročnega dela na osnovni šoli Prule. Leta 1985 je dobila ime po njem in ga 
kasneje, v zanimivih časih, izgubila.
Nekam nejasno se spominjam ne preveč velikega moža z visokim čelom, ki me 
je gledal nekako postrani, ne vem več, katero oko mu je povzročalo težave, in me 
posadil za kuhinjsko mizo. Bil je v karirasti srajci z zavihanimi rokavi, hlače so mu 
na pravi višini držale široke naramnice. Potem sva se pogovarjala, povedal je, da 
si je kot otrok želel postati strojevodja, kot je bil njegov oče. Hja, sem si rekel, jaz 
sem si želel postati kmet, tako kot moja babica. Očitno tisti ljudje, ki nam spodleti 
pri konkretnem delu, postanemo pisatelji.
Nisva kaj dosti govorila o Bratovščini sinjega galeba. Mene so bolj zanimale 
Mule, zbirka vsakršnih dogodivščin, ki so reševale ali oteževale življenje partiza-
nom med bojem. Mladim bralcem so bile po moji takratni vednosti zelo všeč; lahko 
je imeti rad, če se vse godi na papirju in ne v resničnem mrazu, snegu in ledu.
Zadnjič sem poslušal nek referat, v katerem je tudi Seliškar za nazaj dobil nekaj 
očitkov, da so v izdajah Bratovščine sinjega galeba po vojni in v novem družbenem 
redu glede na prvo izdajo iz zgodbe izginili božič in nedeljske maše in se spreme-
nili v novo leto in nedeljska druženja. Nadvse pohvalno je, če natančni teoretiki 
analizirajo črke in besede, ali pri Seliškarju ali pri Piki Nogavički, a jaz iskreno 
dvomim, da mlade bralce to zanima. Stavil bi, da jih bolj zanima zgodba, dogodiv-
ščine, prijateljstva, veselje in žalost, še več, po moje precej radi skupaj praznujejo 
oboje, božič in novo leto.
* * *
Potem me je nekega jutra, ko sem najbrž grizljal svinčnik in ob redakcijskem 
pisalnem stroju na Mladini premišljeval o vlogi inflacije v nadaljnjih zmagah samo-
upravnega socializma, zmotil Valter Samide, urednik Pionirskega lista. Prepričal 
62
Otrok in knjiga 114, 2022 | Pogled na (svoje) delo
me je, naj svoj humor raje stresam tistim, ki ga imajo radi, namesto da ga vsiljujem 
tistim, ki zanj nimajo nobenega smisla. Od gospodarskega komentiranja v Mladini 
sem torej preskočil k potepuški Odpravi zelenega zmaja v Pionirskem listu. To je 
bilo moje prvo daljše besedilo za mlade bralce. Še več, z njim sem se nedvomno 
vpisal v zgodovino slovenske mladinske literature, saj sem odkril ilustratorja Mar-
jana Mančka. Pravzaprav, odkril se je sicer sam, ampak jaz sem mu odprl vrata v 
knjižno ilustracijo, saj je bil Zmaj prva večja stvar, ki jo je ilustriral. Za knjigo so 
pripravili poseben prospekt in zaradi vrhunsko plačanih akviziterjev tudi prodajni 
uspeh ni izostal. Kasneje je sledilo še šest izdaj in še danes, po vseh desetletjih, 
gre Zmaj dobro v izposojo.
In kovati me je bilo treba, dokler sem bil še vroč. Samide me je nagovoril za 
novo zgodbo, tokrat za malo starejše bralce. Kot sem že omenil, so me v mladih 
letih naučili ubogati, in sem skratka napisal, kar mi je bilo naročeno zdaj. Za zgod-
bo sem pripravil tri naslove. Samide je med njimi izbral Genije v kratkih hlačah. 
Priznam, da se mu je naslov iz zornega kota tekstilne industrije dobro posrečil. Po 
kratkih pridejo dolge hlače in še kasneje ti država ali ljubezen pomagata, da nekoč 
ostaneš brez hlač.
Po objavi v Pionirskem listu sem Genije v kratkih hlačah odnesel uredniku Ivu 
Minattiju; poznala sva se, saj sva oba skupaj dremala na sejah delavskega sveta 
Mladinske knjige. Ivo je brez besed vzel rokopis in rekel:
»Slavko, takoj čez tri mesece ti bom povedal, kaj mislim.«
S spoštljivo pohlevnostjo sem se soočil z mislijo, da je čas relativen in da za teht-
ne urednike teče drugače kot za neučakane avtorje. Ampak Ivo mi čez tri mesece 
ni rekel nič o tem, kaj misli, pač pa sem dobil pogodbo za vstop v zbirko Sinjega 
galeba. To mi je bilo kajpak všeč in enkrat kasneje, morda je bilo na kakšen hladen 
dan, sem mu prinesel še Genije v dolgih hlačah in verjetno zaradi kompletiranja 
garderobe jih je Minatti dodal v zbirko. Geniji v kratkih hlačah so doživeli devet 
izdaj in štiri prevode.
Še najbolj zabavna doživetja so spremljala mojo knjigo Srebro iz modre špilje. Že 
ko je v nadaljevanjih izhajala v Pionirskem listu, mi je Niko Grafenauer namignil, 
da ni kakšne posebne potrebe, da vanjo, četudi zelo bežno, vpletam davno zgodbo 
o partizanski pustolovščini. V pripravi za knjigo sem to malce oklestil in vse skupaj 
odložil v predal. Čez čas sem besedilo odnesel drugemu uredniku v drugo založbo, 
ki ga je prebral in zavrnil rekoč, da mladim bralcem ne more ponuditi knjige, ki je 
tako polna erotike. Nadvse presenečen sem šel pohotno znova brat svoje besedilo 
in zelo razočaran ugotovil, da kljub primernim letom očitno na dan prihajajo kata-
strofalne posledice pomanjkanja ur spolne vzgoje v mojih občutljivih šolskih letih. 
Zgodbo sem spet za nekaj časa odložil v predal in jo potem odnesel uredniku Vasji 
Cerarju. Vasja je tako namig na partizanščino kot obilico erotike dobro prenesel, a 
počakal me je za drugim vogalom.
»Kdo pa je sploh glavni junak v tej zgodbi? Jaz ga ne vidim.«
Sreča je na strani pogumnih. Samozavestno sem odvrnil:
»Gre za kolektivnega junaka. Marjana Kobe je že pri Odpravi zelenega zmaja 
znanstveno ugotovila, da v mojih zgodbah nastopa kolektivni junak.«
Vasja je molče in herojsko prenesel moj nizki udarec in Srebro iz modre špilje 
uvrstil v Sinjega galeba. Knjiga je kasneje dobila nagrado večernica in bila preve-
dena v štiri jezike.
63
Otrok in knjiga 114, 2022 | Pogled na (svoje) delo
O tem, kako se je v zbirko Sinjega galeba skozi roke urednika Boštjana Gorenca 
Pižame uvrstila moja knjiga Spričevalo, ne vem povedati nič posebnega. V pripravi 
se nista soočila ne skupna masa Pižaminih uredniških argumentov ne moja pisa-
teljska višina in besedilo je izšlo v svoji izvirni podobi. Kasneje sem na cesti srečal 
Petra Svetino, ki mi je zaradi nesramnega centimetra več odvzel naziv največjega 
živečega mladinskega pisatelja. Prijateljsko mi je rekel: 
»Če kje obstaja kakšna nagrada za mladinski roman, jo mora dobiti Spričevalo.«
V tistem hipu sem kajpak takoj zrasel več kot za centimeter in si na prsa pripel 
Petrovo priznanje. Potem sva se razšla in vse je bilo tako kot prej.
Prav je, da omenim še Genije brez hlač, ki niso izšli v zbirki Sinji galeb. Ko 
sem rokopis ponudil svoji ljubi založbi, so mi povedali, da lahko izide takoj čez tri 
leta, morda celo čez dve. Meni se je to kajpak kljub relativnosti časa zdelo preveč 
in sem rokopis odnesel drugam. Knjiga je izšla čez tri mesece, doslej doživela dve 
izdaji ter prevode v pet jezikov. Na šolah je bila precej popularna, dekleta in fantje 
pa so me z vprašanji vseh vrst veselo skušali spravljati v zadrego. Neka deklica me 
je vprašala, če sem že videl kakšnega genija brez hlač. Brez najmanjšega zardevanja 
sem ji zaupal, da ga vidim vsako jutro v lastni kopalnici.
Jubilejni ponatis Srebra iz modre špilje, moje četrte knjige v zbirki Sinji galeb, 
je izšel pod skrbnimi rokami moje četrte urednice Alenke Veler. Kajpak sem jih bil 
nadvse vesel. Verjamem, da se jim bom z veseljem prepustil še kdaj.
* * *
Zbirka Sinji galeb je najstarejša, in naj dodam, najboljša zbirka mladinske 
literature pri nas. Mnogi mladi bralci so pred mnogimi leti izdatno zajemali iz 
nje, mnogi se vanjo potapljajo danes. Iz teh knjig je mogoče pohlepno črpati in se 
navdihovati ob širnih daljavah človeškega duha, v teh knjigah je na voljo obilica 
materiala, iz katerega se kujejo dobri ljudje. Te knjige so skupaj neke vrste raz-
košno gnezdo, topel dom, iz katerega pod sinje nebo na miselnih galebih vzletajo 
mladi ljudje. Danes se žal v preveliki meri srečujemo tudi z ljudmi, ki razdirajo 
to, pa seveda še vsa druga topla gnezda, ljudi, ki so zamudili ponujeno bogastvo v 
izbranih knjigah, saj naduto mislijo, da vse vedo. Tem bodo galebi iz sinjih višin 
na hudobne glave spustili kakšno sporočilo; pa si bodo morda očedili glave in tisto, 
kar je v njih. Pravice do toplih gnezd in sinjega neba si ljudje ne smemo pustiti 
vzeti. Skratka, Sinjemu galebu zdajle želim sto let. Obljubim, da takrat na proslavi 
ne bom imel govora.