262
Politični pregled.
Proti § 14, — Nemške obsfcmkcijske stranke so začele veliko akcijo proti uveljavi) en ju nagodbe s pomočjo § 14. Sklicuje se na besedilo ustave in preziraje popolnoma, da so one same preprečile in onemogočile sklepanje o nagodbi v državnem zboru, skušajo dokazati, da se je zgodilo kršenje ustave, pravi državni prevrat in ker je novi davek na sladkor jako trd, najdejo pri svojem občinstvu poslušna ušesa. Ne da se tajiti, da je v nemških krajih nastalo prav mogočno gibanje, katero je zlasti nevarno zategadel, ker tudi socialni demokratje svoje bataljone orgaaizujejo. Zdaj se oglašajo najprej občinski sveti nemških mest s protesti proti nagodbi. Ti papirnati protesti vladi pač ne bodo delali posebne preglavice in tudi protestov, ki se sklepajo na nemških shodih se jej ni bati. Vsi ti protesti imajo zgol akaiemičen pomen. Drugače pa je z gibanjem socialnih demokratov. Ako ti razburijo mase, potem utegnejo nastati resni viharji. In vse kaže, da jih hočejo res razburiti, in da se pripravljajo na nekaj posebnega. „Arbeiter Zeitung" je te dni rekla, da na jeseni hočejo socialni demokratje videti pred seboj drugo vlado. To pomeni, da morda poskusijo vdrugič to isto, kar se jim je za časa Badenija posrečilo.
Volitev delegacij — Na jesen bo vlada primorana, da skliče vsaj za nekaj časa državni zbor, kajti potreba je, da se izvoli delegacija. Ta bo letos imela rešiti jako važne naloge in ker Nemci to vedo, bi radi državo spravili v tako stisko, da bi morala pred njimi kapitulirati. Nemško časopisje agituje sedaj za to, da bi nemški poslanci preprečili izvolitev delegacije z obstrukcijo in s silo. S tem bi se onemogočilo dovoljenje skupnega državnega buigeta in bi prišla monarhija res v veliko stisko. Vladni krogi upajo, da si Nemci to stvar še premislijo. Tega mnenja je tudi dr. Ebenhoch, ki piše v svojem listu „Linzer Volksblattu" da bo opozicija svojo namero iz ozirov na krono, na armado in na trozvezo opustila. Zajedno pa grozi Ebenhoch, da bi si v nasprotnem slučaju vlada lahko pomagala s tem, da bi posegla nazaj na oktobrski diplom, to se pravi, da bi dala deželnim zborom pravico voliti državne   poslance,    cehom   in  Poljakom   kakor   nemškim
konservativcem bi bilo to seveda všeč, toda za nas bi bilo to jako slabo, kajti potem bi iz Štajerske in iz Koroške najbrž noben slovenski poslanec ne prišel v aržavni zbor
Srbija. — Vse okolnosti kažejo, da se razkralju Milanu njegov naklep ne posreči Sedaj je ves svet prepričan, da je atentat uprizorila policija sama, samo v Avstriji je še nekaj listov, kateri so na tako niz em stališču, da dajejo sibskemu generalisimusu potuho. Vprašalo se bo: Čemu pa je Milau potreboval atentat Odgovor na to je lahak: Potreboval ga je, da ugonobi svoje politične nasprotnike. Obrenovičem se maje prestol Narod jih je sit do grla in bi se zlasti Milana rad odkrižal. Milan je vedel, da se v sedanjih razmerah, z normalnimi sredstvi, ne mora dolgo vzdržati, a ohranitev prestola je zanj življensko vprašanje Ako pahne narod njegovega sina s prestola, sta izgubljena oba, kajti denarja nimata čisto nič pač pa ima Milan trideset milijonov dolga. Kje naj dobi obresti, ako se mu zapro srbske blagajne? Prva stvar zanj je torej, da se ga ne izpodrine iz Srbije, a ker se iz lepa ne more vzdržati, zato poskuša to iz grda. Naročil je atentat, da ima povoda, nastopiti proti radikalni stranki in da pokaže svetu, da vladajo v Srbiji take zazmere, da je opravičena poraba najgrozovitejših sredstev. Ta naklep pa se je Milanu ponesrečil, ker ni bil dovolj previden. Razglasil je obsedno stanje in ustanovil naglo sodišče, ki naj velja tudi za dejanja, ki so se zgodila pred atentatom. To je tako gorestasno, da obsojajo ta korak vse kulturne države in dasi se drže vse stališča, da nimajo pravice, se vmešavati v notranjepolitične zadeve Srbije, so vender svarile Milana, naj ne gre predaleč. Ruski car je na posebno odločen in jaien način pokazal, kako mnenje ima o Milanu Ta je srbskega poslanika v Petrogradu generala Grniča odstavil in degradiral, češ, da je zapleten v zaroto proti njemu, ruski cai pa je Grmiču podelil visok red in ga zagotovil, da mu Milan ne sme skriviti nobenega lasa. Te okolaosti so prisilile Milana, da postopa nekoliko pra-pičnejše, kakor je iz začetka nameraval Moralno je bil pri-moran dovoliti, da se bodo obravnave naglega sodišča javno vršile in da jim bodo smeli prisostvovati tudi diplomatje oziroma njegovi pooblaščenci Tako se bode vsaj preprečilo, da se ne bodo ljudje kar kupoma masakrirali, kakor je nameraval razkralj Milan, obsebi pa je umevno, da se bode delalo s krivimi pričami in s fahificiranimi pismi. Ker Milan pravih dokazil proti zaprtim radikalcem nima, poslal je finančnega ministra Vukašina Petrovčica k Taušanoviču in k Pasiču v ječo in jima je ponudil svobodo, če se psimeno zavežeta, razpustiti radikalno stranko in se izseliti iz Srbije Oba sta to odločno odbila. Milan je sedaj v največji stiski in si ne ve pomagati na nobeno stran. Umevro je, da je ves svet radoveden, kako izteče stvar, značilno pa je, da prodira povsod spoznanje, da največji element nemira v Srbiji je razkralj Milan.
— Mirovna konferenca v Hagu je končana in o njej se lahko reče, da so krožila gorovja in da se je rodila miš. Sklepi konference so jako majhnega pomena. Zaključni zapisnik obsega: Konvencijo glede mirne poravnave mednarodnih prepirov; konvencijo glede vojne na kopnem; konvencijo, s katero se razteza genevski dogovor iz I. 1864 tudi na pomorsko vojno; tri izjave, s katerimi se prepoveduje metanje eksplozivnih tvarin iz zrakoplavov, raba takih krogel), ki eksplodirajo v človeškem telesu in raba strupenih plinov; končno je izrečenih več želja glede znižanja vojskih bremen, glede pravic in dolžnosti nevtralnih držav za časa vojne, glede kalibra pušk in topov in glede veljave genevske konvencije tudi za privatno lastnino na morju. Manj se že skoro ni moglo skleniti. Iz revnosti teh sklepov izhaja, da svetovne razmere še dolgo niso take, da bi mogli misliti na občno razoroženje.
Francija. — Za dan 7. augusta je določen začetek obravnave v Drevfussovi zadevi pred vojnim sodiščem v Ren-
263
Besu. Zanimanje za to obravnavo je na Francoskem seveda velikansko. Pred vojnim sodiščem se razvije cela ta afera in bo ves svet zamogel opoznati, kaj je resnice na raznih obdol-žitvah. Poklicanih je nebroj prič, mej njimi tudi bivši major Esterhazv, čigav izpored, da je on falstificiral tisto listino, na katere podlagi je bil Drevfuss obsojea, je postala usodnega pomena za Drevrussove nasprotnike. V generaiiteti je seveda zavladala velika nezadovoljnost, toda sedanja vlada ne dopušča nikakih agitacij več, niti Drefussu v korist, niti proti njemu. Eazni generali in drugi častniki, ki so rogovili proti Drey-fussu ali so se zapletli v agitacijo proti njemu, so bili premeščeni ali odstavljeni, mej njimi tudi general Negrier, član najvišjega vojnega sodišča. Iz tega je razvidno, da hoče vlada na csak način in za vsako ceno narediti konec vsem agitacijam tako za Drevfussa kakor proti njemu. Sodišče naj govori in potem naj bo mir.
Kitajska — Evropske velesile so si začele razdeljevati Kitajsko Eusi, Angleži, Francozi, Nemci in v zadnjem času celo Italijani so se polastili lepih kitajskih pokrajin. Kitajska vlada se je zdaj tega naveličala in se hoče upreti razdeljevanju njenih pokrajin. Ker je pa sama za resen odbor preslabotna, sklenil* je zvezo[z naprednimi Japonci. Ti so v Aziji mogočen faktor in tudi nič prav prijazno ne gledajo, kako se evropske države polastujejo pokrajine, na katere so že dolgo mislili oni sami.