Leto XIV. 1916.
Št. 6. Junij.
Iv
T v


CERKVEN LIST ZA SLOVENCE
Izhaja začetkom vsa-:: kega mesca :: Tiska Katol. Tiskarna :: v Ljubljani ::
Stane: za celo Eeto K 2*—; za Nemčijo K 2-50; za Ameriko in vse ostale zuna-:: nje kraje K 3-— ::
Spisi in dopisi se pe-: šiljajo uredništvu, : naročnina in darovi pa upravništvu »Bogoljuba" v Ljubljani
Spisi se morajo poslali do 10., dopisi do 15. prej-:: šnjega mesca ::
Koledar za junij 1916.
Namen molitve, določen od sv. Očeta: Pobožnost do najsvetejšega Zakramenta.
Dnevi		Godovi	Posebni nameni za vsak dan so vse važne zadeve	češčenje presv ljublj. škoi.	. Rešnj. TelesajI lavant, Škot,
1 2 3	Četrtek Petek Sobota	Vnebohod Marcelin Klotilda	Povzdig. naših misli k nebeš. željam Ugodno vreme Kuge, lakote, vojske reši nas, o G.	Ljublj. Uršul. Škocijan p. M. Soteska	) Sv. Anton v f Slov. gor. 1 . j Ljutomer \ Sv. Jurij ob ) Ščavn. 1 Sv. Peter pri / Radgoni ( Kapela pri / Radincih \ Sv. Križ pri f Ljutomeru Mala nedelja Veržej j- Marenberg
4 5 6 7 8 9 10	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Frančišek K. Bonifacij Norbert Robert Medard Primož Marjeta Kr.	Mir in srečna vrnitev naših vojakov Kat. Cerkev na Nemš. in Slov. straža Naši škofje Ponižanje sovražnik, sv.kat. Cerkve Naši zdravniki Sotrudniki in bravci Bogoljuba Katoličani na Angleškem	Škocijan p. T. Ježica Mirna peč Planina p. V. Morobice Ajdovec Črni vrh n. Id.	
11 12 13 14 15 16 17	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Binkošti Janez Fak. Anton Pad Bazilij Vid Franc. Reg. Adolf	Birmanci Duhovnije brez duhovnih pastirjev Redovi sv. Frančiška Iztočne cerkve in razkolniki Spomin na ang. var. in pričuj, božjo Kat. misijoni doma in med neverniki Naši bogoslovci, ki so v vojski	Lušine Vrhpolje p. V. Štanga Št. Vid p.Zat. Št. Vid p. Lj. Št. Vid p. V. Topla reber	
18 19 20 21 22 23 24	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Sv. Trojica Gervazij Silverij Alojzij Sv. Beš. Telo Eberhard Janez Krst.	Živa vera v skrivnosti božje Krščanska odgoja otrok Pravo spoznanje poklica božjega Šolska mladina Bratovščine pr. Reš. Tel., Rudarji Pijanci in' zapravljivci Pravi duh pokore, novomašniki	Št. Vid p.Cirk. Zelimlje Preserje Kovor Škofja Loka Trata Preska	Remšnik Brezno Muta Pernice Sv. Ožbolt Sopota Radvanje
25 26 27 28 29 30	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek	Viljem Janez in Pavel Hema, Vlad. Leon II. pap. Peter in Pavel Srce Jezusovo	Avstrijska cesarska hiša Pogrešani vojaki Ogrsko in Koroško Družba sv. Mohorja Sveti oče in njegovi nameni Zadostil, sv. obhaj., vsi v jun umrli	Zasip Vojsko Dragatuš Černomelj Ljublj. sv.Pet. Radeče Dol.	j Šmarje i Sv. Jurij ob / juž. žel. j- Ponikva
Odpustki
za mesec junij 1916,
1. Četrtek, prvi v mescu. V n e -bohod Gospodov. Popolni odpustek: a) vsem, ki morejo dobiti odpustke rimskih šta-cijonskih cerkva; glej v 4. številki »Bogoljuba« izkaz odpustkov za Velikonoč; b) udom bratovščine naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; c) udom rožnovenške bratovščine v katerikoli cerkvi; d) udom Marijine družbe; e) udom škapulirske bratovščine kar-melske Matere božje v bratovski ali farni carkvi; f) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; g) udom družbe krščanskih družin; h) udom bratovščine sv. Družine; i) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa dvakrat v bratovski cerkvi, če te ne morejo obiskati brez velike težave, pa v farni cerkvi; j) tretjerednikom v redovni cerkvi; kjer te ni, pa v farni, — Tretjerednikom vesoljna odveza.
2.	Petek, prvi v mescu. Kdor opravlja pred Binkoštmi ali v osmini praznika devetdnevnico na čast sv. Duhu za zedi-njenje sv. Cerkve, dobi vsak dan odpustek 7 let in 7 kvadragen, enkrat pa popolni odpustek pod navadnimi pogoji. — Popolni odpustek:
a)	udom bratovščine presv. Srca Jezusovega;
b)	vsem vernikom, ki prejmejo svete zakramente, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca Jezusovega in molijo po namenu sv. očeta; c) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor včeraj.
3.	Sobota, prva v mescu. Popolni odpustek vsem vernikom, ki prejmejo svete zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast brezmadežni Materi božji, da nekoliko zadoste za razžaljenja, storjena Materi božji, in molijo po namenu sv, očeta.
4.	Nedelja, prva v mescu. Udom rožnovenške bratovščine trije popolni odpustki: 1. če v bratovski kapeli molijo po namenu
Srcu, ki nas je tako ljubilo!
Pozdravljen bodi, lepi mesec rožnik! Kaj drag in ljub si nam! Saj si mesec rož! Pod vplivom toplih solnčnih žarkov vse bujno cvete, raste, zori, ,,
Toda še ljubši in dražji si nam zato, ker si posvečen milemu Jezusovemu Srcu — božjemu Solncu, iz katerega izvira in se razvija v nadnaravnem pogledu še vse buj-nejše in čudovitejše delovanje božjega ve-Hčastva in ljubezni v korist nesrečnemu, grešnemu človeškemu rodu, Z vnebohodom Kristusovim se prične letos mesec rožnik; tja v nebesa hite vse naše misli, želje. Ta mesec nam prinaša ljubki in milosti polni binkoštni praznik. Praznik sv, Rešnjega Telesa nam podžiga ljubezen in hrepenenje po nebeški hrani, ki je dozorela v ognju božje ljubezni. Krona rožnikovih dni pa je mili in obenem tako veličastni praznik presv, Jezusovega Srca — veliki praznik sprave in zadoščenja božjemu Srcu za vsa žaljenja, s katerimi mu po vrača nehvaležni svet vse neprecenljive dobrote! Letos pride ta praznik na zadnji dan meseca rožnika.
Z vso skrbjo se pripravimo še posebno letos — v času stisk in težav — na ta veliki spravni dan Gospodov; vse misli, molitve, dela, križi celega meseca rožnika naj se strinjajo v božjem Srcu — naj bodo lepa, dostojna priprava na praznik presv, Jezusovega Srca, ki ga je ustanovil Zveli-čar sam za celo Cerkev.
Bilo je dne 16. rožnika 1675. BI. Marjeta Alakok je klečala pred izpostavljenim Najsvetejšim. Prikaže se ji Gospod, raz-
krije svoje ljubezni plamteče Srce ter toži nad nehvaležnostjo, mrzloto ljudi ter pristavi važno naročilo: »Zato zahtevam od tebe, da naj se prvi petek po osmini sv, Rešnjega Telesa praznuje kot poseben njemu na čast naj sprejemajo praznik v čast mojega Srca; ta dan sveto ob ha j i 1 o in mu s slovesnimi spravnimi molitvami zadostujejo v zadoščenje za vso nečast, ki se mu godi med tem ko je izpostavljeno na oltarjih,« Lahko razumemo, kako se je uboga, svetu nepoznana in brezvplivna devica ustrašila tega ukaza. Zato ugovarja Zveličarju: »Toda, Gospod! Na koga se vendar obračaš? Na tako nizko stvar, na ubogo grešnico, ki s svojo ne-vrednostjo lahko onemogoči izvršitev tvojih naklepov,« Toda Gospod odgovori: »Mar ne veš, da se poslužujem slabih, da osramotim močne in da navadno razodevam na nepoznanih in ubogih v duhu svojo moč v tem večjem veličastvu, da si sami ne morejo nič pripisovati,«
Težav, nasprotovanja ni manjkalo. Rim je odlašal. Toda mnogobrojnim prošnjam se ni mogel več ustavljati. Leta 1765, je papež Klemen XIII, dovolil praznovati praznik Jezusovega Srca, toda le nekaterim cerkvam. Kmalu nato je Rim razširil to pravico na vesoljno Cerkev, Priljubil se je praznik Jezusovega Srca celemu katoliškemu, svetu. S kakšnim veseljem ga pričakujejo! Kako slovesno ga praznujejo! Ni
11

'm
•*Vn
'ŽfšS"" Am
A


p
--•ž®-*
»
'iv
mk
y j
Presvcto Jezusovo Srce, zaupamo v Te!

čuda! Saj ta mili praznik vsebuje vse skrivnosti božje ljubezni. Jaslice, križ, sv. Reš-nie Telo in vsa ta čuda izvirajo iz božjega Srca, ki razliva žarke ljubezni in milosti po vesoljni zemlji.
Z veliko vnemo praznujmo ta lepi praznik in se pripravimo nanj še posebno letošnje leto. Ječimo pod vojsko, ki so nam jo nakopali naši grehi. Bojna vihra divja po zemlji, kot še nikoli. Vse strasti so raz-paljene! More se med seboj kristjani, ki jih je pobratila kri božjega Srca.
O presveto Srce Jezusovo, usmili se
nas!
Praznik božjega Srca bodi dan sprave, zadostitve za vse preobilne pregrehe, da potolažimo jezo božjo! Pripravimo se nanj s prav dobro, skesano spovedjo. Posebno še obžaluj vse pregrehe, ki si jih storil iz nespoštljivosti do najsvetejšega Zakramenta. Pred sv. obhajilom se popolnoma, prav z otroškim zaupanjem izroči Jezusu. Premišljuj velikost Jezusove ljubezni: Bog sam pride v tvoje srce z vsem bogastvom in usmiljenjem. Mnogi hodijo k sv. obhajilu tako mrzlo, brezmiselno! Zato se približaj ta dan obhajilni mizi s plamtečo ljubeznijo, z živo vero in pobožnostjo, da daš božjemu Srcu zadoščenja! Tako ustrežeš prvi želji Jezusovi na praznik božjega Srca.
Izpolni pa Jezusu tudi drugo prošnjo: S skesanim, ponižnim in spokornim srcem ga prosi odpuščanja in prizanesljivosti radi obilnih onečaščenj sv. Rešnjega Telesa. Koliko cerkva je vsled vojne porušenih! EJuhovnikov je veliko število odtrganih od oltarjev ter se morajo klatiti in klati v strelskih jarkih. Narodi odpadajo od Boga. Laži-učeniki hujskajo očitno k sovraštvu proti Gospodu Bogu . . . Kliči: »O mili Zve-ličar! Srce me peče, ko gledam vse krivice, s katerimi ti plačuje hudobni svet. O presveto Srce, usmili se nas!«
Tak o praznuj praznik Jezusovega Srca!
Pripravljaj pa se nanj cel mesec rožnik!
1.	Okinčaj v svoji stanici kip ali sliko presv. Jezusovega Srca, Tukaj se zbiraj pri molitvah cela družina.
2.	Vsako jutro daruj po rokah Marijinih božjemu Srcu sebe, svojo družino, sveto Cerkev.
3.	Naloži si vsak dan kako pokorilo.
4.	Beri vsak dan odlomek iz knjige, ki govori o presv. Srcu. Izkušaj širiti slike, ščitke presv. Srca Jezusovega. Vnemaj druge k pobožnosti do božjega Srca,
5.	Varuj se prostovoljnega greha, posebno tistega, ki ti je najbolj nevaren. Zdrobi stare grešne vezi!
6.	Posnemaj lepe čednosti božjega Srca: bodi krotak, potrpežljiv, vdan v sveto voljo božjo. Do trpečih in potrebnih imej odprto srce, odprte roke!
7.	Moli za umirajoče na bojiščih, za jetnike, žalostne, za duše v vicah.
8.	Ponavljaj večkrat: »Daj, Gospod, svoji Cerkvi varno in blagonosno prostost; daj vsem narodom red in mir; daj, da se bo od kraja do kraja zemlje razlegal en glas: Bodi hvala božjemu Srcu, ki nas je rešilo; slava in čast mu vekomaj!«
* * k
Tako se pripravi na veliki dan sprave — na praznik Jezusovega Srca, tako ga praznuj! Pa se bo nad teboj izpolnilo zagotovilo Jezusovo: »Obljubim ti, da se bo moje Srce razširilo in razlilo obilico svoje ljubezni nad vse, ki mu to čast izkazujejo in skrbe, da mu jo tudi drugi izkazujejo!«
Presveto Srce, slavo naj poje ti srce, le k Jezusu v višavo vsem srca naj žare! Oj bodi hvaljeno, Srce preljubljeno, naj jezik naš (e hvali v ljubezni vekomaj!
1 L*
Dežela Jezusovega Srca.
Malo je narodov, pri katerih bi bila pobožnost do božjega Srca Jezusovega postala vsemu ljudstvu tako draga in domača, kot je bratski naš narod hrvaški. Za božjo milostjo je to brezdvomno delo »Glasnika Presvetoga Srca Isusovega«, ki ga je prvotno ustanovil goreči nadškof dr, Stadler v Sarajevu in ga zdaj izdajajo v Zagrebu očetje jezuitje.
Ravnotako zelo razširjajo in utrjujejo pobožnost do Jezusovega Srca ljudski mi-sijoni. ki se vršijo načrtoma celo leto in sicer se vedno kolikor mogoče predela cela dekanija. Župnije, ki so že imele sv, misijon, se vselej udeležijo sklepne slovesnosti sosednih župnij, prva pri drugi, prva in druga pri tretji, prva, druga in tretja pri četrti, itd. Tako je omogočeno, da se uspeh sv, misijona še bolj utrdi in njegov vtis zopet poživi. Pri vsakem sv, misijonu se ljudstvo razdeli v »Zveze Jezusovega Srca«, da bi se tudi s pobožnostjo do Jezusovega Srca zagotovil uspeh. »Zveze« imajo svojega predstojnika, si prav kmalu preskrbijo zastavo Jezusovega Srca in dobijo kot zunanji znak svetinjico Jezusovega Srca, ki jo nosijo pri vsaki slovesnosti, mnogi tudi pri delu.
Ker je na Hrvaškem, podobno kakor ta Ogrskem in Laškem, zelo razširjeno preklinjevanje, zato se organizirajo najprej možje in mladeniči. Člani »Zveze Jezusovega Srca proti preklinje-vanju« se zavežejo, da bodo opravili vsak dan zjutraj in zvečer neke kratke, v ta namen sestavljene vzdihljaje; da sami ne bodo kleli in tudi druge od tega odvračali; da bodo vselej, če jim uide kakšna kletev, prosili Jezusovo Srce za odpuščanje in zadostili na ta ali oni način, in če bi zakleli vpričo drugih, da bodo plačali za kazen en vinar.
»Dekliška zveza na čast božjemu Srcu« napeljuje dekleta k pravemu krščanskemu življenju. Članice prejemajo še posebno pogostno sv. obhajilo in se izogibajo vseh zabav, ki bi bile nedolžnosti nevarne.
Njihova imena so napisana na določeni tabli v cerkvi. Če dekle zgubi dobro ime, se ne oznani za izbrisano, njeno ime ostane na tabli zapisano, toda — prečrtano,
V »Društvu Jezusovega Srca za m a • t e r e« so zbrane matere in gospodinje. Njihova dolžnost je, da po svojih hišah skrbijo za krščansko življenje, za skupno molitev, da se sploh trudijo, da postane njihova hiša svetišče Jezusovega Srca.
Kar po deželi »Zveze«, to storijo v Zagrebu večinoma Marijine družbe, ki združujejo pobožnost do Brezmadežne s če-ščenjem presv, Jezusovega Srca. Vsak prvi petek se zbirajo v jezuitski cerkvi Jezusovega Srca k skupnemu sv. obhajilu. Od prve do zadnje sv. maše skrbijo tudi za častno stražo pred izpostavljenim Najsvetejšim. Ginljiva je gorečnost M. D. za delavce, ki morajo pogosto mnogo žrtvovati, da jim je mogoče pred težkim delom pristopiti k obhajilni mizi. Marijine družbe /.a gospode in učiteljice so prostovoljno prevzele delo v centrali za »Zveze Jezusovega Srca« po deželi: brezplačno naročajo zastave, znake itd., in odgovarjajo na vsa vprašanja, ki zadevajo nadaljni razvoj zve?.
Pri tem skupnem sodelovanju Zvez m Marijinih družb se obhaja v Zagrebu praznik Jezusovega Srca vsako leto kot veličastno zmagoslavje božjega Srca. Že več let sem se ga udeležujejo tudi bližnje iri daljne župnije s svojimi zastavami in znaki. Praznovanje je še tudi zato mnogo prisrč-nejše, ker so gospe, učiteljice in delavci zagrebških M. D. do priprostih romarjev v vsakem oziru zelo postrežljivi: sprejmejo jih na kolodvoru, razkažejo v prostih urah mesto, uredijo pri spovednicah itd.
Lani je bilo to praznovanje še poseb<><> slovesno, ker so vojne razmere ljudsi ,'oj vabile k Jezusovemu Srcu po tolažbo m pomoč. Celo osmino je bila v cerkvi Jezusovega Srca pridiga in sveti blagoslov. Na : praznik je bila cerkev nad vse okrašena;' veliki oltar v cvetju, kip Jezusovega Srca
ves v sijaju električnih lučic, pročelje cerkve pa v zelenju in podobah. Nad velikim kipom Jezusovega Srca, ki je stal pod bal-dahinom pred glavnim vhodom, pa je žare' napis: »Presveto Jezusovo Srce, zaupamo v Te!« Cel dan je bilo izpostavljeno Najsvetejše in tisoči so pristopili k ob-haiilni mizi. Zagrebški nadškof, dr, Anton B uter, je sam pozval svoje vernike k veliki procesiji, ki je bila določena iz stolnice v cerkev Jezusovega Srca. Temu klicu se je odzvala taka množica, da so vsi časniki pisali, da ni bilo mogoče prešteti nepreglednih množic, ki so se v najlepšem redu pojoč in moleč pomikale po zagrebških ulicah: cenili so jih nad 30.000, Tisoči gledalcev so pa molili sv. rožni venec.
Kako globoko je pognala pobožnost do Jezusovega Srca v srce hrvaškega ljudstva, se je živo pokazalo ob izbruhu vojske. Več častnikov je uvedlo razdelitev znakov Jezusovega Srca med vojake, ki so na to skoro vsi dobili in nosili take raznovrstne znake. Še lepše pa se je potem ta pobožnost kazala na bojiščih v najtežjih trenutkih. Neki višji častnik je zaklicali »V Jezusovem Srcu je naša moč, v njem bomo zmagali.« »Rad umrjem; Jezusovo Srce me ne bo zapustilo,« »Jezusovo Srce je moje upanje in tolažba.«
V tem oziru so pač Hrvatje pred nami in ne bilo bi napak, če bi se mi Slovenci tudi od Hrvatov kaj učili; namreč še večjega češčenja Jezusovega Srca.
Ti solnce mojega življenja!
O najsvetejša hostija! Ti solnce mojega življenja, ti biser mojega srca, ti cilj si mojega stremljenja in moja radost v dneh solza,
O najsvetejša hostija! Vseh mojih sreč največja sreča, če ti prisiješ na oltar; v monštranci hostija blesteča, nebes je to najdražji dar.
O najsvetejša hostija! Vseh mojih hipov hip najblažji, ko Jezus sklene se z menoj, zakladov vseh zaklad najdražji
je hostija, v nji Jezus moj
O najsvetejša hostija! Ne vidim več sveta lepote, ko v le potaplja se oko; ti v blesku litijske krasote na zemlji moje si nebo.
O najsvetejša hostija! Še v smrti ti boš solnce moje, obžarjala boš zadnji hip; sprejel bo v svitu luči tvoje moj Jezus zadnji moj utrip.
M, Elizabeta.
Darujmo Bogu težave vojske!
Ko bi bilo vse trpljenje, kar ga trpe vojaki in drugi zaradi vojske, moje! Kaj bi počel s tem bogastvom? Plačeval bi Bogu vsak dan za ukradeno in prikrajšano mu čast in za vse dolgove: za svoje in drugih, sorodnikov in znancev, sobratov, za domačo hišo, župnijo, občino, deželo, domovino, narod, Evropo, ves svet in za duše v vicah. Srečen bi menda že bil, ako bi bilo
moje samo trpljenje, pomanjkanje, pokorščina enega vojaka, ki razmeroma malo trpi. Vem, da je brez trpljenja vse dobro malo vredno. Kristus ni odrešil sveta in ni zaslužil nebes ljudem samo z molitvijo in tudi ne samo s postom, pač pa s trpljenjem. Veseliti bi se morali, če imamo veliko trpljenja darovati Bogu, t. j. veliko zadoščenja in zasluženja.
Trpljenja je sedaj čez obilico. Škoda, da ne trpe vsi v božji milosti in ljubezni, vdani v sveto voljo božio, in da se tako neizmerno veliko našega bogastva izgubi. Ali ne moremo tega nekoliko popraviti s tem, da darujemo mi vsak dan (lahko po večkrat) Bogu na mestu vseh trpečih vse trpljenje sveta, seveda združeno s trpljenjem Kristusa, Marije in vseh svetnikov, vseh pobožnih? Verujemo v občestvo svetnikov, t. j. v vzajemnost kristjanov v grehih in dobrih delih. Vsi smo eno telo, katerega glava je Kristus. Skupno nekako grešimo, skupno pokoro delamo. Greh vsakega škoduje celemu telesu — Cerkvi — in pokora vsakega koristi vsem. Kristus je opravil nadomestilno pokoro, namesto vseh drugih otrok božjih je bil žrtev. Sv. Pavel pa pravi, da s svojo pokoro izpopolnjuje, kar še manjka na trpljenju Kristusovem. (Kol. 1, 24.) Vsak kristjan naj bi si v čast štel biti žrtev sprave žaljenemu Bogu za človeštvo, Cerkev, domovino, narod. Namesto hudovati se na hudobne povzročitelje strašne vojske in zatrjevati svojo nedolžnost, raje recimo: Vsi skupno smo gre-
šili. vsi skupno moramo zadostovati hudo razžaljeni božji pravici. Vojaki delajo naj. hujšo pokoro, pa tudi za nas doma. Grefljj očetov in starejših fantov še delujejo doma, v hiši in cerkvi, pri molitvi in drugod. Oni mislijo na vse, kar so pregrešili, tudi da svojih niso dosti lepo učili in vodili. Sprejmimo mi pokoro vojakov kakor za njihovo in svojo in Bogu darujmo za nje in za se. Pa tudi svojo pokoro doma združimo z njihovo pokoro za svoje in njih grehe, ki smo jih bili morda tudi mi krivi in deležni. Pokora nedolžnih pa je pred Bogom največ vredna.
Že zjutraj recimo: Vse, kar bom danes molil, delal in trpel, združim z molitvijo, zasluženjem in trpljenjem vseh pobožnih vojakov in vseh od vojske prizadetih, vse to p& združim z zasluženjem in trpljenjem Jezusa, Marije mučenikov in vseh svetnikov in tako združeno Tebi darujem zase, svojo hišo, rodovino, celo domovino, vso Cerkev, za žive in mrtve. Podobno darujmo pri sv. maši, darovanju in povzdigovanju, pri križevem potu, sv. obhajilu, pri delu, kaki težavi, na potu, po noči.
A. H.
Vzgoja otrok v krščanski družini.
(Priobčuje župnik Jožef Vole.) (Dalje.)
III. NADZOROVANJE.
Mogočen vzgojni pomoček, da mu ni treba v pohvalo še opletenih besedi! Brez bojazni lahko zatrdimo: Najboljši otroci se pokvarijo, če prezgodaj zdrknejo izpod nadzorstva. Brez uzde prostost, gotova norost. Modri Salomon poje hvalo le taki ženi, ki »pregleduje pota svoje hiše« (Preg. 31 27), to je taka, ki nadzoruje svoje domače. Med domačimi morajo biti pa otroci prvi. Otroku pač treba ust, ki ga uče; tudi luči zgleda, ki mu sveti; nič manj pa tudi očesa, ki ga čuva in rešuje. Kjer vzgojitelj v vsak kot pogleda, tam ni treba boljšega reda.
Sveti Hieronim je svetoval neki ma-
teri: »Še h grobovom mučencev ne puščaj svoje hčere same!« In naš Slomšek naroča slaršem- »Obeh oči nikoli ne zatisni!« Pa saj že sama pamet pove: Lažje je, zlo preprečiti, kot pa zlo odpravljati. Boljše drži ga ko lovi ga. Ah, koliko jih je že odšlo angelskih z doma, pa so prišli kot vragi nazaj! Ker niso imeli nadzorstva . . , Zlasti dandanes, ko je toliko propalic po vseh koteh, ki izrabljajo svoj razum in svoj ugled, svoj vpliv in denar, govor in pismo in tisk, silo in zvijačo — vse v pogibelj neizkušene mladine. Neka mati je imela navado. da je posvetila vsakega svojega novorojenčka ob upeljevanju očem Mari-
jinim: »Mati, kamor ne bodo mogle moje oči za tem otrokom, naj gredo tvoje!« Ta žena je vedela, da je previdnost tudi pri vzgoji mati modrosti.
Razberimo zdaj, zakaj je nadzorovanje mladine potrebno, kaj je nadzorovati pri otrocih in kako naj se vrši nadzorovanje.
Prvo: ali je nadzorovanje otrok potre b n o ?
Kje pa ni paznosti treba v tem nezanesljivem, nevarnostipolnem človeškem življenju? Paziti moraš nase, na svojce, na
zorstva? Ob nadzorovanju spoznaš otrokove slabosti, njegova huda nagnenja in napake, morda že grešne strasti. Pa pravočasno krepko poprimeš in izruješ, kar je v otroku od zla, in zdravo zasadiš in neguješ, dokler se čvrsto ne ukorenini in ne dobi moči. Že za to je nadzorovanje potrebno: študiraj otroka!
To pa tudi veš, da niso vsi otroci enaki, ne po močeh, ne po talentih, ne po dobrem, ne po slabem. Zato ni, da bi vzgajal vse po enem kopitu. Opazovati, nadzorovati moraš otroke, da jih spoznaš po
stanovanje, na obleko, na lastnino, na vse, kar je okrog tebe, na tebi in v tebi. Zlasti pa še na tisto, kar je tvoji oskrbi izrecno poverjeno. Morda celo pod težko kaznijo, če se ti pokvari ali izgubi, in z zagotovilom bogatega obdarila, če zvesto paziš na to in varuješ, kar je tebi izročeno.
In otrok, revše nezmožno in neizkušeno, kako naj pa lepo doraste in se razvije brez pažnje in nadzorstva? Že telo njegovo potrebuje nege in varstva, še bolj pa duševni razvitek. Kako boš pa oboje negoval in varoval brez skrbljivega nad-
njih osebnih svojstvih. To smo že več kot enkrat prej povedali. Pa moramo tod spet, da uvidiš, kako potrebno je nadzorovanje. Ker pa — posebno pri vzgoji — lastne oči rade varajo, in se otrok rad prikriva, moraš biti še vesel, vesela, če nadzorujejo tvoje otroke tudi drugi dobrohotni ljudje in ti odkrito povedo: tu pa tam na tvojem otroku ni vse v redu.
Potem pa nevarnosti zunanje, ki so povečini za otroka tako mikavne in zato tako nevarne! Ali se jim bo izognila zavedno in vedno mladostna lahkomiselnost,
Krščanska ljubezen.
ki se tako rada otresa vsega neprijetnega, se boji vsega težavnega, se brani vsega zoprnega — če ne bo imela nadzorstva in v izkušnjavi zanesljivega pomočnika? Vse novo pa mladino tako mika, vse lepo tako vabi, vse prijetno tako mami, da ne vidi trnja ob cvetu, ne sluti strupa pod blestf-čimi luskami, ne vidi prepada ob solnčni poti? Tedaj pa pristopi ti, vzgojitelj, ki otroka nadzoruješ v izkušnjavi in nevarnosti, pa mu pokaži trnje, pa ga spomni na strup in opozori na prepad. In rešil boš otroku dušo in telo, in hvaležna ti bo morda mladostna neizkušenost na vse veke, da ji nisi bil le učenik in vodnik na zemlji, ampak tudi pomočnik ob uri nevarnosti, Prida pomočnik pa ne boš nikoli, če ne boš gojenca nadzoroval.
Povemo pa še eno. Tudi temeljitega napredka ne bo na otrocih brez nadzorstva, Za napredek je treba nepretrgane rednosti in podžiganja. Če ni tega, voz zaide na napačni tir ali pa obstane. Le poglej deco, kako ravna, kadar ve, da je pod očesom, in ondaj ko nima paznika. Kako se — na primer — prekrižavajo otroci, če jih kdo nadzoruje, in kako brsajo, če vedo, da jih nihče ne pazi. Kako skrbno izvrše naročeno delo, če slutijo, da si ga oče ali piati ogledata! kako vnemarno, če vedo, da ni nikoli kontrole. Otrokova resnoba je pač od ure do ure, in modrost tudi. Vzgo-
jitelj mora pa vendar vedeti, ali gre z otrokovo izobrazbo naprej ali nazaj. To pa pokaže le natančno nadzorovanje.
Pri Poličarjevih so imeli dvoje zglednih hčera — tako sta menila Poličar in dolgo tudi Poličarica, drugi pa ne. Pa ie prišlo na dan,
»Mama, danes morava pa na Goro; ie vesoljna odveza tam,« sta se javili neke nedelje materi. No mati je dovolila kakor drugekrati. Slišala je pa od strani, da tudi tam ni vse zlato, kar se sveti. Zaskrbelo jo je. Ko bi znabiti tudi njenih katera —? Mladost svobodna, malokdaj dobra. Hajd za njima! Težka je bila dolga pot za na-dušljivo revo, pa česa ne zmaga skrbljiv 1 mati? Bolj privlekla se je kot prišla n .» Goro. In tam? Polna cerkev resnobnih deklet in žena, pretresljiva pridiga, iskrena pobožnost. A njeni dve? — Nikoder! Za božji dan! Zapeklo jo je prav v globini srca. Po končanem opravilu je oprezno malo po -vprašala tuintam. Ničesar ni zvedela, Trudna na smrt je prišla domov. Dekleti kmalu za njo. Samo eno besedo jima je rekla, a v nji je bilo toliko razočaranja in pekoče bridkosti:
»Vedve!«
Pozneje je zvedela vse, Ob praven, času je še pozvala nazaj v vzgojno službo oči, ki je mislila, da jih ji za ta sveti materini posel več ni treba.	(Dalje.)
Žalna mati.
V zatišju svetem Tvoj oltar — Marija, Globoko v srcu meči bolečin, v očeh solze, v naročju mrtvi — Sin.
In na večer, ko tihi Ave še plove kakor sladka sanja tja čez dobrave ... ob Tebi lilija se klanja ., ,
Izroča Ti vse misli svoje, ki vedno iščejo le Tebe, s Teboj sedmere meče Tvoje. Ob Tebi lilija se klanja, ob Tebi o ljubezni sanja . .,
In v solzah se smehlja Madona, ko se v deviški cvet ozira in v blagoslov sedmere rane Srca ji svojega odpira
Ljubimca.
Ahilova peta in mi.
Ali ste, dragi »Bogoljubovi« bralci, že slišali kaj o tej peti?
Ahil je bil največji junak, ki ga opeva grško bajeslovje, korenjak od nog do glave. Ko je bil še čisto majhen, ga je njego-v<". mati Tetis skopala v skrivnostni reki, Sfiks imenovani. Ta voda je imela baje c lovito moč. Kdor se je v njej skopal, tega ni potem ranila več nobena sovražna pušica. Zato pa je bil Ahil v velik strah s ojim sovražnikom. Ker ga je pa mati taki at. ko ga je potuknila v vodo, držala za p. to, voda tam ni mogla do kože. Ostal je n • tem mestu ranljiv in peta je bila zanj i> nevarnejši ud celega telesa. Od pete ;e bilo odvkno njegovo življenje in njegova smrt.
Pa vas že vidim, kako se mi muzate, češ; Kaj pa hoče pravzaprav ta peta v •-.Bogoljubu«? No, hitro vam razložim.
Ako pogledate malo bolj natančno v svoje življenje in potipafe pazljivo po skrivnostnih kotičkih svojega srca, boste takoj našli, da tiči nekje notri v vas nekaj vam tako nevarnega kakor Ahilova peta. To je tista slabost, tisto hudo nagnenje, kier sta najbolj šibki. To ie ona premalo utrjena fronta vašega srca, kjer vas sovražnik največkrat napada in tudi premaga. Vaša glavna napaka, v katero največkrat padete, je vaša »Ahilova peta«. Zato pa velja tu čuti in .paziti, da vam ne bo v spodtiko in padec.
Ta glavna napaka je navadno ena izmed sedmerih poglavitnih grehov, pa ne vselej. Koliko manj hudobije in zločinov bi bilo na svetu, koliko popolnejših kristjanov med nami, ako bi vsakdo pazil na svojo glavno napako! Glavna napaka je takorekoč glavna trdnjava vsega hudega v nas. Če pade enkrat ta, pade z njo hkrati cela vrsta drugih. Vzemimo n, pr. jezo! Koliko tisočev in tisočev ljudi mora bridko obžalovati in drago plačevati izbruhe svoje neukročene jeze! O tem pričajo vsa sovraštva, vse preklinjevanje in zmerjanje, vsi pretepi in poboji med ljudmi; pri-
čajo cele knjige po sodnijskih dvoranah; dokazujejo vse jetnišnice, ki jih je napolnila jeza. Vse gorje in zlo, ki ga rodi jeza, bo odkril pa še-le sodnji dan. Res je sicer, da vedno ni tako hudo. Počasi pa se daleč pride.
In če marsikatera zapeljana deklica pretaka bridke solze in si zakriva njena mati oči od sramote, kriv je največkrat napuh ene ali pa tudi obeh ,.,
Koliko greha in kakšno gorje rodi igranje in pijančevanje, o tem naj raje molčim! Preglasno vpijejo proti tem grdobam tisoči bednih žen in sirot, vpije toliko uničenih domov in premoženj.
Kako grda je n e v o š č 1 j i v o s t in kam človeka privede, priča glasno zgodba o Kajnu. Suši! se ie od same zavisti ter slednjič prišel tako daleč, da je umoril lastnega brata in sebi nakopal največjo nesrečo.
In da bi bilo lahko mnogo več ljudi ob delavnikih pri sv. maši in pri sv, obhajilu, da bi bilo posebno sedaj v vojskinem času lahko in za veliko potrebo mnogo več molitve in pobožnosti med nami, vemo vsi. Pa kriva je seveda lahkomišljenost in 1 e -n o b a.
Toda čemu bi še nadalje naštevali in dokazovali? Lastna bridka skušnja ti pravi, da bi bil tudi ti mnogo boljši in popol nejši, ako bi ne imel te ali one napake in navade, ki te najbolj pači in kvari in vleče v slabo.
Predragi! Dobro spoznanje je pa komaj prva stopinja k dobremu. Slediti mu mora še odločna vztrajnost, da se glavna napaka premaga in izruje iz srca.
Mesec Jezusovega Srca! »Bogoljub« vošči vsem svojim bralcem v tem mescu mnogo sreče in blagoslova iz nebes. Posebno pa vam želi mnogo duhovnega napredka, napredka v dobrem in čednosti. Ta napredek pa je le mogoč, ako se lotite najprej in z vso odločnostjo svoje glavne napake. Na delo torej! L, C.
Sv. maša staročastita mirovna molitev.
Pri sv. maši moli mašnik takoj po Oče-našu naslednjo prošnjo:
»Reši nas, prosimo, Gospod, vsega hudega, preteklega, sedanjega in prihodnjega, in pc priprošnji blažene in častitljive vedno device in božje porodnice Marije in svojih svetih apostolov Petra in Pavla in Andreja in vseh svetnikov daj milostljivo mir v naših dneh, da bomo s pomočjo tvojega usmiljenja vedno greha prosti in vsake zmote obvarovani.;; — (Glej molitvenik »Večno življenje str 111.)
Neposredno pred sv. obhajilom moli: »Jag-nje božje, ki odjemlješ grehe sveta, daj nam (svoji mir.« — »Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim apostolom: -Mir vam zapustim, svoj mir vam dam,« ne glej na moje pregrehe, ampak na vero svoje Cerkve, in utrdi jo po
svoji volji v miru in edinosti. Ki živiš in kraljuješ Bog od vekomaj do vekomaj Amen.
Najizdatnejša mirovna molitev je gotovo sv. maša. Vse, kar sicer storimo, je nepopolno in. omadeževano Sv. maša je izmed vsega, kar se vsak dan ponavlja, edina stvar, ki neskončno svetemu Bogu popolnoma dopada in mu pripravlja docela vredno počeščenje, saj se v sv. maši nekrvavo ponavlja Jezusova krvava daritev na križu. Tu je isti mašnik, kakor na križu, kajti človeški mašnik je samo namestnik: Kristus je, ki v resnici daruje. Kristus govori in blagoslavlja in daruje po mašniku
Združimo torej z iskreno pobožnostjo svoje slabe molitve pri sv. maši z močno molitvijo božiega Odrešenika! To bo izdatna mirovna prošnja.
Zgubljeni poklic
P o v e s t.
XXXVIII.
Zdaj sem še bolj mislil, da se moram raztresti z lahkomiselnim življenjem.
Neko noč sem se vračal domov iz kavarne popolnoma sam. Pri igri sem osušil svojega tovariša za več sto lir (kron). Na vogalu neke hiše naletim nanj. Kratko-malo zahteva priigrani denar nazaj.
»Ali se šališ, prijatelj?« ga resno vprašam.
»Nič se ne šalim! Denar sem sicer ga vzamem s silo!«
Nisem se mogel spuščati z njim v boj, ker je bil čvrst in močan mladenič. Poleg tega je pa še eno roko držal v žepu, in sem začel sumiti, da ima samokres. Izvlekel sem zato denarnico, da bi mu odštel 500 lir, ki jih je zaigral. A lopov zagrabi denarnico, z njo tudi ves moj denar, in se spusti v beg. Ni pa še storil pet korakov, že ga zagrabi za vrat železna roka, ga vrže na tla in ga prisili da mu da ravnokar ugrabljeni denar Ko sta se borila, sem
jaz odšel razburjen domov. Mislil sem da so tatovi, zato nisem vedel drugega kot pustiti, da si razdele plen.. Drugega dne mi poda vrtnar zavitek, ki je bil name naslovljen, V njem sem našel svojo denarnico, z vsem denarjem, kar sem ga imel prejšnjo noč. Priložen je bil še listek z napisom
»Usmilite se svojega napadalca Je ubog!	Vaš nocojšnji branitelj.
Kdo je bil ta velikodušni mladenič? V prejšnjih večerih sem večkrat opazil, da gre za menoj oddaleč visoka postava, pa se nisem za to nič zmenil.
Nekega večera, ko sem prišel iz licej-skega gledišča, se mi približa ta visoka postava in reče; »Dovolite, da vas spremljam, Na vas prežijo, zato ne hodite po tem potu,« Šla sva po ulici, ki se imenuje: Spalnica sv. Frančiška. Pri tej priliki sem ga hotel bolje spoznati.
»Ako se ne motim,« sem dejal, »ste me vi neko noč osvobodili onega lopova, ki me je hotel oropati. Veseli me, da se
vam morem zahvaliti za vašo velikodušnost Če bi vas ne bilo, bi bilo hudo zame, Ako se vam morem izkazati na kak način hvaležnega, sem vedno pripravljen. Veselilo me bo, ako vam bom mogel s čim po-streči.«
Nič mi ni odgovoril. Tu in tam je za-mrmra) kako besedo, ki je pa nisem razumel. Ker je neprestano gledal okrog sebe, sem začel sumiti, da je to kdo drug, in da me hoče okrasti. Ko sem bil zatopljen v te misli, stopijo naglo iz nekih vrat tri osebe. Ko so zapazile, da nisem sam, so nekoliko obstale. Toda drugače se je postavil moj spremljevalec. Pripravljen na napad, ni čakal ničesar. Pritisnil je enemu tako krepko zaušnico, da se je lopov kar stresel in zgrudil na zemljo. Drugega je močno udaril po glavi, da je zgubil zavest. Tretji pa je pobegnil.
Naredila sva par korakov. Kar se začuje strel, iz samokresa. Meni se ni ničesar prigodilo, a mojemu plemenitemu branilcu se izvije tih vzdih iz prs. Ustrašil sem se V resnici je bil ranjen na rami, kjer ie obilo tekla kri.
»Vi ste ranjeni!« sem zaklical.
Otipal se je le po rami in rekel: »Nič.« Silil je le, naj greva hitro na moj dom. Pred hišo se je ustavil. Prosil sem ga, naj gre z menoj, da si vsaj rano obveže. Nič ni odgovoril. Dal mi je z roko znamenje nai hitro grem v hišo. Prijel sem ga za roko. da bi jo poljubil, a mi jo je šiloma izvil in rekel-
»Ne hodite zvečer iz hiše, če vam je drago vaše in moje življenje!« Nato mi izgine izpred oči.
Kdo je bil ta nepoznani korenjak? Imel je v resnici vsa svojstva legendarnih junakov. Bežal sem prestrašen v hišo. Zaprl sem se v sobo in sem odprl okno na ulico. Hotel sem še enkrat videti svojega osvoboditelja. In res sem opazil v bledi mesečini, kako si z robcem obvezuje rano in gre počasi dalje. Jokal sem od ginjenosti Več kot mesec dni nisem stopi! zvečer iz hiše. Domače je zelo veselilo, da sem se tako poboljšal.
Srčno sem želel poizvedeti, kdo je ta junaški mladenič. Kaj naj storim, da mu izkažem svojo hvaležnost, saj je dvakrat stavil zame v nevarnost svoje lastno življenje.
Spoznal sem ga neko nedeljo, ko sem bil s sestrama v cerkvi Betlehem. Z začudenjem sem ga opazil, ko je pobožno stre-gel pri sveti maši. Vprašal sem v zakristiji po njem. Rekli so mi, da je zelo pošten in dober mladenič, pomočnik pri nekem bankirju v mestu, in da zelo malo govori; videti ga je le ponoči in ko pride streč k sveti maši; imenuje se Filip Tarchetti.
»Torej se ravno tako piše kot moj Karel.« sem začudeno dejal sam pri sebi. Raz veselil sem se, da sem zvedel vsaj nekai o tem pobožnem in nesebičnem mladeniču. Upal sem. da sem našel pot. da ga lahko bolje spoznam.
XXXIX.
Nekega dne dobim pismo iz Italije.
»Kdo pač more vedeti v Italiji,« sem si mislil »da sem jaz v Barceloni? Gotovo je pisal kak materin sorodnik.«
Kako me je iznenadilo, ko sem spoznal Karlovo pisavo. Odprl sem pismo z neko negotovostjo. Nisem vedel, kako naj ga začnem citati Srce mi je bilo močneje? ves vznemirjen sem se tresel. Neka sladka tesnoba mi je objela dušo; ugodni spomini so mj napolnili praznino, ki jo je zapustil greh.
O sveti dnevi, ki sem jih preživel s Karlom! O izgubljeni duševni mir! O sladka verska čustva! Oh nikdar več se ne morem povrniti nazaj! O, da bi mogel vsaj s pokoro izbrisati svoje zmote! O, da bi umrl po zadobljenem odpuščanju in miru!
Pismo te krasne in čiste duše se je tako-le glasilo:
24. avgusta 1885.
»Dragi brat v Jezusu!
Naš dobri oče ravnatelj me je obvestil o Tvojem naglem odhodu v Španijo. Ne moreš si predstaviti, kako sem se začudil in kakšna žalost me je. prevzela, ko sem to slišal. Hotel sem Ti takoj pisati,
pa me je od tega odvračal naš predstojnik, ki se zelo razžalosti, kadar govori o Tebi,
Ubogi starček! Ko bi Ti vedel, kako gine očividno. Nekega večera, ko se je spomnil, kako si bil vzor vsem tovarišem, se je razjokal in večkrat ponovil: »Ubogi sin! Bodite prepričani, da se še vrne. Bil je tako dober, pa bo tudi Bog dober z njim.«
Včeraj mi je naposled dopustil, da Ti pišem.
Okusil sem že vse radosti, ki so podeljene na tej zemlji siromašnim smrtnikom, Samo en oblak je zatemnel moje jasno obzorje. Nadejal sem se, da bom skupaj s Teboj naredil redovno obljubo, a glej, izmed sedmih tovarišev, ki smo bili v novicijatu, edino Tebe ni bilo,
S svojimi obljubami, z molitvijo in milostjo božjo upam ostati Jezusov do smrti Da, celo upam umreti za njega. Razen dveh so vsi Tvoji tovariši nadaljevali započete nauke. Julij Pavesi je odpotoval v misijon v Ameriko. Mene, ki sem tako želel iti z niim, je zadela nenadna sreča, ki sem je popolnoma nevreden, in mi bo obilno nadomestila žrtev, ki sem jo prinesel s tem, da sem moral ostati doma. Naš generalni voditelj me hoče imeti poleg sebe. Tukaj mi pravijo pes sv. Roka, ker grem povsod z dragim voditeljem, kamorkoli gre. Daj Bog, da bi bil zvest in vdan, kakor je bil sv. Roku njegov spremljevalec!
Piši mi tudi ti kaj! Kaj delaš doma? Ali si morda bolan? Z globoko žalostjo sem sprejel vest o smrti Tvojega očeta. Pa poznam Te dobro in mislim, da si zadosti močan in potrpežljiv, da preneseš ta udarec. Tvoja dobra mati ostane sama, a sestre? Nič ne dvomim, da bi Te ne pripeljala Tvoja mati sama nazaj med nas.
Spomni se velikih dobrot, ki Ti jih je izkazal Bog! Spomni se na svoj tako očiten in izreden poklic, ki Te je hotel odtrgati od prevarljivega sveta! Pomisli še, kako ljubiš Jezusa, in ne boš imel pomisleka, da se odločiš. Mislim, da so odveč moji opomini, toda minilo je že leto, kar
si nas zapustil, pa smo žalostni, ker ne slišimo nikakršnega glasu o Tebi. Moli zame, da v vsem popolnejše izvršujem voljo božjo.
Pozdravi svojo dobro mater in imej me vedno za svojega v Jezusu in Mariji vdanega
Karla Tarchetti.«
XL.
Ubogi Karel! Še vedno me je ljubil. Še vedno je upal, da se povrnem k njemu. Njegova plemenita duša seveda ni mogla niti misliti, da bi jaz v tem kratkem času mogel pasti tako globoko. Mislil je, da sem še vedno dober in bogaboječ. A jaz sem že živel tako hudobno življenje.
Ali bi imel toliko moči, da bi mu odgovoril? Mogoče bi me pekoča vest odvrnila od pota, po katerem sem hodil. Toda mesto tega sem si prizadeval, da pozabim na svojega iskrenega prijatelja. A kadar sem pismo zagledal, mi je bilo, kot bi mi kdo potisnil meč v nemirno srce. Videl sem pred seboj vse svoje razuzdano življenje. Grizoča vest me je tedaj ostreje in glasneje klicala k čednostnemu življenju. Zato nisem mogel nič več prenašati pisma; zgrabil sem ga in ga — raztrgal.
»Česa se je spomnil ta daljni prijatelj! Raztrganih vezi ne morem več obnoviti. Niti ni mogoče, da bo naša usoda še kdaj enaka in skupna.« Tako sem si tolažil vest.
A vse zastonj! Karlova slika mi je vedno stopala pred oči. Pa tudi proti lastni volji sem čutil, da še ljubim tega dobrega tovariša. Ne hotel bi ga žaliti za cel svet. Vedel sem, da me on ljubi še mnogo bolj, kot jaz njega. Doma sem o tem pismu molčal. Sklenil sem pa, da bom kmalu nanj odgovoril.
Medtem sem sklenil prijateljstvo z nekim mladeničem, ki je stanoval tik nas. Ker je bil edini sin plemenitih staršev, je bil od domačih nenavadno ljubljen. Dopuščali so mu vse, kar mu je poželelo srce.
Na nekem sprehodu sva se razgovar-jala o biljardu, V tem razgovoru sva sto-
pila v bližnjo kavarno. Bila je polna. Ni bilo nobene prazne mize za igranje. Čakala sva že dolgo. Začelo se je večeriti.
Ko so pa oni, ki so igrali, slišali, da hočeva igrati za stavo, so nama takoj odstopili prostor. Radovedni so bili, kako se bo stvar končala. — Igrava nekoliko minut. Kar opazim, kako se moj tovariš spretno približuje kroglam, jih premika in tako uravnava, da mu noben sunek ni zgrešil cilja.
Ugovarjal sem njegovemu nepoštenemu ravnanju. Tajil je. Vname se prepir. Eden drugega sva obkladala z žaljivimi besedami. V jezi ga udarim z biljardno palico po glavi in ga ranim. Curkoma se mu udre kri iz rane.
Vrgel se je name. Ljuto sva se borila, dokler naju ni spravila narazen neka močna roka. Močan človek me porine skozi vrata in zakliče:
»Beži, nesrečnež, ako imaš še čas!«
Blazen od jeze, strahu in sramote sem se zapodil v beg. S krvjo zamazano obleko sem pritekel domov. Bilo je že pozno ponoči, zato sluge v predsobi niso opazili moje vznemirjenosti.
Prisopihal sem v sobo; hitro sem se preoblekel in odšel v drugo sobo. Stopil sem k oknu. Zaslišal sem na drugi strani ulice pred hišo obstati kočijo. Pogledal sem ven. Ljudje so nesli ranjenega mladeniča v hišo, Obupni vrišč njegove matere
in strašne pretnje njegovega očeta so mi udarile na uho. Stresel sem se od groze ia žalosti.
XLI.
Zaprl sem okno in se vrgel na stol. Zdelo se mi je, da moram umreti, tako sem čutil svojo sramoto; a vendar jokati nisem mogel. Nebo se mi je zdelo zaprto. Plamen svetilke je gorel krvavo.
Kako je bilo moje življenje nemirno, nesrečno, grešno!..,
Bil sem, kot da me drži krč. Kar za-slišim ropot po celi hiši. Krik matere mi udari na uho. Prestrašen skočim na noge.
»Ah, ni mogoče!« je vpila mati. »Moj sin ni kriv! Vi se motite!« Tako kričeč ie prišla v sobo solznih oči. Alojzija jo je spremljala. Razprostrtih rok se je približala k meni, kot da me hoče ščititi,
»Hinko, moj ubogi Hinko! Po krivem so te obdolžili! Hočejo te odvesti v zapor, ali prej bodo ubili mene!«
»Umiri se!« sem ji rekel, »Prav imajo!« Pokazal sem na voz, ki je še vedno stal na cesti in dejal; »Glej, mati, glej moj zločin!«
Ni verjela. Hotela me je skriti pred redarji, toda jaz sem šel k vratom in se sam izročil redarjem. Stopal sem po stopnicah mimo hišnih hlapcev, ki so me motrili z grozo in pomilovanjem.
Skočil sem v voz — in bil sem odpeljan v zapor.	(Dalje.)
»Naj stane,
Odpovedi sledi — križ V križu je podobnost z božjim Odrešenikom, križanim Bogom. Le križ, zatajevanje dviga človeka spet iz prepada slabosti in greha, in ga približuje Bogu. Regnum coelorum vim pa-titur —- Božje kraljestvo se doseže le s silo.
V Gemi je bil prav zgodaj dozorel sklepf ua če postati svetnica, nai jo stane
Gema Galgani.
(Priobčuje Srečko.) Štirinajsto poglavje.
kar hočeS«
kar hoče. To jo je gnalo preko vseh ovir; zato pa ji ni bilo nikdar preveč zatajevanja in mrtvenja. Tega jo je ličila že rajn mati, v letih pa ji je želja po trpljenju za Jezusa dozorela v neutešno, edino hrepenenje njenega srca.
Prvo; kar mora zatajevati bogaboječa duša, so čutila, Gema ni nikdar grešila z
njimi, pa jih je vendar pokorila kot največji spokornik. Še majčkena, je nekoč iz radovednosti ogledavala lasni nakit svoje tovarišice. To se ji je zazdela taka krivda, da je sklenila nikdar več še koga pogledati. Tega se je tudi trdno držala. Odslej je popolnoma obvladala svoje oči.
Nihče ni nikdar zvedel, katera jed ji posebno tekne. Saj jo je bilo treba siliti, da je sploh kaj jedla. In še tedaj se je le navidezno vdala. Med jedjo je imela vedno kaj opraviti v kuhinji, da je tako zakrivala svoje pritrgovanje. — A bila je tudi ona iz mesa in kosti. Dobro je čutila slast do jedi, zato pa si je želela, da bi ji sploh ne bilo več treba jesti.
Nikdar je nisi videl duhati cvetlic, ali rabiti mazil in dišav. Najlepšo zmago pa je dosegla v težki borbi nad velikim nemirne-žem in upornežem — jezikom. Kot da ga ni imela! Če pa si je imela v tem oziru kdaj kaj očitati, je jokala cel dan pred Križanim, proseč ga odpuščenja. V otroških letih se je izmikala nepotrebnemu ali prepirljivemu govorjenju z begom, pozneje pa s skromnim in ponižnim molkom, dokler se ni polegel vihar na nasprotni strani.
Tudi radovednost ji je bila tuja. Saj je odmrla sebi in svetu, da ji je razen Jezusa vse drugo presedalo. Zato tudi nikdar ni marala na zabave ali k igram, pa naj so bile še tako nedolžne.
Najlepše zmage pa je slavila nad svojimi notranjimi slabostmi in strastmi. Žive narave in jako občutljiva je bila nagnjena k jezi in upornosti. A Gema je krotila te nagibe z vso odločnostjo. »Ne dam vam miru, je sklenila, dokler vas ne zamorim v sebi,«
Na zunaj se ni zdelo, a njeno srce ie bilo živ oltar, na katerega je od zore do mraka polagala žrtve neprestanega zatajevanja.
Da gotovejše doseže zmago, je posegla tudi po pokorilriib orodjih, seveda s spc-vednikovim dovoljenjem in le za vkratko dobo. ker je bila preslabotnega zdravja. Zadnje tako orodje ji je odvzel o. Stanislav, širok pas z železnimi ostrinami, petjermen-
ski bič ter vozljato vrv. Pa tudi potem se je Gema znala »odškodovati« na sto drugih načinov, »Moji naravi,« je dejala, »se hoče vedno samo sladkosti, zunanjih in notranjih. Ali mi dovolite znositi se, kolikor morem, nadnjo? Telo bi rado zapovedovalo, pa bo moralo služiti zdaj in vedno,« Seveda ji je dušni vodnik le redko kaj dovolil, ker ji je trpljenja, dušnega in telesnega, že Jezus sam v obilici naklanjal.
Vsaka duša je tem popolnejša, čim bolj se zna zatajevati; vse druge čednosti rasto samo na drevesu samozatajevanja. Gemi je njeno dosledno in popolno zataie-vanje prineslo najlepših sadov.
Predvsem popolno gospodstvo nad njenimi čutili in nagnjenji. Njena duša je pre-okušala rajskosladki mir, ki pa je na tej zemlji le sad — zmage. Njeno telo je bilo pokorno vsem duševnim ukazom in nagibom in najvzvišenejšim poletom. Kot da so imeli njeni udje edino to nalogo, da služijo duši!
Gema jih je popolnoma obvladala povsod, v molitvi, v zamaknenju, na cesti, pri jedi . ., Človek na vso moč hrepeni po sreči: ali ni ta nadzemeljski mir, ta prostost, ta neodvisnost duha od sveta in telesa, največja tu doli mogoča sreča!?
Ta sreča Geme tudi v dneh poskušnje ne zapusti popolnoma. Bog ji pošilja vsakovrstne križe in bridkosti in skušnjave, a Gemina duša je v svojem dnu tudi tedaj mirna in pokojna, ker oprta edino le na Boga,
Mir pa je vir veselja in blaženosti. Gemi sta se zrcalila z angelskega obličja in vse njene postave. Samo strah pred grehom in pred ukrepi božje Pravice je zasenčil včasih za hip njeno nadzemeljsko vedrost; sicer bi se bil lahko podrl svet okoli nje, pa bi je ne vznemirilo, ker bi ji še vedno ostal njen Jezus. Isto je izdaj?! tudi neprestani smehljaj na njenih ustnah. Zunanjost človekova neredko izdaja nje* govo notranjost: Gemina zunanjost je izdajala žarek, odsev svetu nepojmljive sreče najtesnejšega združenja z Bogom , . ,
(Dalje.)
O mati, zlata moja rnati!
f 9./V. 3916.
O mati, zlata moja mati! Je li res srce odbilo, ki tako me je ljubilo? Je li res srebrni maj zbrisal z usten tvoj smehljaj, mati, moja mati?
Li ne veste vi, ki ste kopali temno jamo, mater sem imela eno samo, in to eno mater ste mi vzeli . . .
Kdaj skeleča rana se zaceli?
2.
0 mati, zlata moja mati!
So li res tam v mrtvih vrsto položili tvojo krsto? So li res, ti, biser moj, grob zaprli nad tebo)?
Mati, moja mati!
4.
Li ne veste, da je bila biser moje duše, vi ste skrili ga pod temne ruše da je bila ves zaklad otroka; zdaj med nama jama je globoka
O mati, zlata moja mati! Kar tebe ni, je mrtev maj, je nema gora, mrtev gaj; ves mik in blesk je noč zastrla, o mati, ko si ti umrla.
7.
O mati, zlata moja mati! Povsod budi se majev cvet, a zame prazen je ves svet; edino k tebi v raj me vleče, tam blažena si v morju sreče.
O mati, moja mati! Ti, mojega življenja maj, ti, mojih zlatih dni smehljaj -— o ti, vseh blagih najmilejša, o ti, vseh zvestih najzvestejša Raduj se v Bogu, zlata mati!
M. Elizabeta.
Srce Jezusovo — ti si moje solnce!
Kvišku — k zadostiinemu sv. obhajilu!
Stopiva pod križ! S sočutjem in ljubeznijo opazujva trpečega Boga! Ni je bolečine, ki bi bila enaka njegovi!
Mož bolečin!.,.
In vendar! Kako gori, plamti še v raz-tepenem in umirajočem telesu Zveličarje-vem neugasljiv ogenj ljubezni do Boga in ljudi! A za vso to nerazumljivo, nepremagljivo ljubezen naj žanie le mrzloto, brez-čutnost, krivice, nehvaležnost! To skeli in boli božje Srce bolj kot vse muke trpljenja.
»Čakal sem sočutja, pa ga ni bilo, in tolažnika, pa ga nisem našel. In so mi dali
žolča namesto jedil in v moji žeji jesih? na mesto pijače. (Ps. 68.)
»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« Tako tožiš, o Jezus, v silnih svojih mukah, v strašni zapuščenosti!
Toda ne toži več tako, o mili moj Jezus! Saj nisi zapuščen od vseh! Glej, še bi-jejo zate zvesta srca, ki gore zate, s teboj trpe, s teboj žalujejo Kako hrepene tebe tolažiti in ti dajati zadoščenja za vse goro-stasne krivice, za vso črno nehvaležnost hudobnega sveta ...
Poglej, o Jezus! Ko si potil na Oljski gori krvavi pot, je prišel angel te tola-
žit! Ko si omagoval pod težkim križem, ti je breme odvzel poštenjak, kmet Simon iz Cirene. Milosrčna Veronika se je prerila skozi množice krutih vojakov ter ti obrisala potni, okrvavljeni obraz Iz sočutja so jokale na ves glas jeruzalemske žene z otroci vred. Krog križa stoje zveste duše, ki te ne zapuste in te v zadnjih urah tolažijo s svojo navzočnostjo. S teboj trpi žalostna, zlata tvoja mati! Poleg nje glej svetega Janeza, Marijo Magdaleno in pobožne žene.
Ko boš umrl, bodo tvoji prijatelji Jožef Arimatejec, Nikodem itd. tvoje truplo mazilili in pokopali.
Oj, ne toži več, dragi Jezus! Sočutna ljubezen teh zvestih duš naj odvaga in popravi nehvaležnost sveta, naj te tolaži v mukah, trpljenju ter ti sladi zadnje ure.
Kdo ni prepričan, da sta ljubezen in sočutje teh blagih src bila v največjo tolažbo in zadoščenje užaljenemu božjemu Srcu, ko je tonilo v morju žalosti? In Jezus je pač zrl nanje s hvaležnostjo in jim pripravljal za to izredno zvestobo plačilo preobilno, nevenljivo ,..
* * +
Jezus Kristus — Bog od vekomaj, odsvit Očeta, ki sedi na desnici božji, ki ukazuje vesoljstvu in vodi usodo držav in narodov, — Onšeživiinbi vasredi nas: njegov prestol je oltar, tabe.rnakel. Toda prav tako kot so nekoč sovražni Judje kričali: Proč, na križ ž njim; tako so delali skozi vsa stoletja in še delajo sovražniki njegovi: Proč od Boga, proč od Rima, proč od Kristusa! Politika ne mara zanj. Njeno delovanje govori: Le ostani lepo v svojem svetišču, ti skriti Bog! Mi nismo več otroci. Sami se znamo vodili — Tako govori slepa svetna modrost — a koplje sebi in narodom jamo, Priča nam je sedajna strahovita svetovna vojska, ki je sad človeške laži-modrosti! Zanj ne marajo mnoge družine, ki nikakor niso podoba nazareške sv. Družine. V naših družinah Jezus ni več tako domač, kot je bil v Lazarjevi družini v Betaniji, ki jej je bil tolažnik, varuh, hišni prijatelj. In posamniki? Je !i njim Jezus
drag? Prezirajo ga, njegove zapovedi in zglede zametavajo! Bolj so pozorni na I-nje živinče v hlevu, kot nanj! Celo nev. i :|-no ga zavživajo, ker nočejo zdrobiti st; ■ grešnih razvad! Jezus v peklu božjeropin -ga srca! Judeži! Izdajstvo, izdajstvo!...
Zdi se, da tudi iz tabernakla kliče: »Čakal sem sočutja, pa ga ni bilo, in to! >. nika. pa ga nisem našel.« Njegovo oko išče željno prijateljev, tolažnikov, ki bi imeli pred očrni njegovo ljubezen in jo povrače-vali s podvojeno zvestobo, vdanostjo . . .
Posebno pa želi in koprni Jezus po najpopolnejšem načinu zadoščenja: po zadostilnem svetem obhajilu. Pred vratmi tvojega srca stoji in trka, proseč: .sprejemaj me pogostokrat v zadoščenje pri sv. obhajilu; srce tvoje bodi zavetišče, kjer najdem varstvo prsd svojimi sovražniki; ne moreš mi naprsv-ljati večjega veselja, ne dajati izdatnejše tolažbe, kot če me zavživaš z živo vero in koprnečo ljubeznijo. Takrat vselej za-irepeče moje Srce radosti, da pozabim na vse trpljenje, vso nehvaležnost sveta.
Pr ed vsem želi mili Zvebear, da bi qa sprejemali v zadostilnem sv. obhajilu na praznik Jezusovega Srca t r prve petke (ali prve nedelje! v m e s c u.
Tistim, ki prejmo zaaostilno sv. obhajilo na prve petke deveterih zaporednih mescev, je dal Gospod izt ečno v e 1 i ko obljubo, da bo d o stanovitni do konca, da bo- i o umrli v milosti njegovi, ker bodo našli ob smrti v njegovem Srcu varno u-vetje. »Ti si me ogrevaj s svojo ljubeznijo« — mu bo govoril — »ko me je obdajal mraz nevere. Jaz te tolažim, ko ti smrtni pot stopa na čelo. Ti si se z menoj solzil, -<.o me je svet zaničeval; jaz born tvoja moča ko bo pekel zadnjikrat z odločilno silo navalil nate! Ti si mi delal tovaršijo na Oljski gori tabernakla; jaz ti bom stal na strani v smrtni stiski. Zapisal sem te v Srce. Ne pozabim te. Tvoja smrt bo veselo potovanje na moj večni dom. Jaz sam bom tvoj« večno plačilo!«
Ni čuda, da se je zadostilno sv. obhajilo na prve petke (ali prve nedelje) v mescu tako hitro razširilo in udomačilo med vernim ljudstvom. Po mestih, trgih in po deželi se polnijo cerkve take dneve. Možje in žene, fantje in dekleta hite trumoma v cerkve, zadostovat jetniku ljubezni. V dolgih vrstah jih vidimo pri obhajilni mizi. Navdaja jih le ena želja: tolažiti hočejo Zve-ličarja, popraviti hočejo vse krivice, vse žalitve; vse življenje mu darujejo v spravo.
Zares, zadostilno sv. obhajilo je najkrasnejši cvet katoliškega življenja, je jedro zadoščenja božjemu Srcu ter vrhunec ljubezni do Zveličarja.
Kdo bi torej ne vzljubil iz celega srca zadostilnega sv. obhajila, posebno še na prve petke ali prve nedelje v mescu? Katero blago srce bi moglo preslišati željo in prošnjo Jezusovo? Zima in mraz obda-
jata marsikak tabernakel tudi v slovenskih cerkvah. Naj posije vanje ljubko- pomladno solnce gorke, čiste ljubezni do Kristusa. Mnogotere župnije po katoliškem svetu je prerodilo zadostilno sv. obhajilo; naj bo isto tudi jutranja zarja boljše bodočnosti vseh slovenskih župnij!
Zato kliče »Bogoljub« med verno slovensko ljudstvo na ves glas: Kje ste Jezusu zveste duše, kje pravi prijatelji njegovi? Prihitite ve blage Veronike, otirajte mu obraz z zadoščenjem! Težak je evharistični Jezusov križ! Oj pridite vi Simoni, pomagajte mu nositi križ! Katero blago srce more odreči Jezusu tolažbo?
»Kviško torej! Vsak prvi petek ali vsako prvo nedeljo k sv. obhajilu v zadoščenje in spravo Jezusovemu Src u.«
Prelepo plačilo zadostilnega sv. obhajila.
Leta 1889. — bilo je 6. sept., prvi petek v mescu — se je razletela velika tvor-nica (fabrika) patron v Antwerpnu. Pri tem groznem dogodku jih je zgubilo mnogo svoje življenje. Bilo- je ob 2. uri popoldne. Neki delavec se je mudil krog 70 metrov oddaljen od kraja eksplozije ter je štel prazne sode. Naenkrat se zasveti iz bližnjega poslopja ognjen trak kot raketa. Bel dim pokrije hipoma okolico, grozen ogenj nastane; strašen pok in ropot. Razvaline poslopja je neslo v zrak, — med njimi mnogo delavcev in delavk, ki so ondi našli strašno smrt. Zemlja se je tako strašno po-tresla, da je imenovanega delavca vrglo na tla. To vse se je zgodilo v hipu. Ogenj pride do patronov, katerih je bilo ondi nakopičenih krog 45 milijonov.
Delavec piše: To je bilo grozovito bobnenje in pokanje. Šinila mi je v glavo misel: Uslani, poglej naokrog, če se morda še moreš rešiti. Toda hkrati čujem dvakrat čisto jasen glas; »Ostani na tleh!« — Ako bi bil vstal, bi me bile razletele se patrone raztrgale na drobne koščke. Divjalo je in bobnelo tako krog mene, da v peklu ne more biti hujše. Ko sem preplašen ležal na tleh, sem se spomnil; »Ali ne veš, da prej-
mo častilci Jezusovega Srca ob smrtni uri popolni odpustek, ako kličejo sveto ime Jezus?« Storil sem to. Šest ali osemkrat sem zaupno zaklical: »Jezus, moj Jezus!« To me je navdalo z velikim zaupanjem; vdal sem se v sveto voljo- božjo. Ko se je pomiril grozen vihar, sem vstal. Toda kakšen pogled krog mene! Vse razdejano, razmetano, ožgano! Naokrog leže razmesarjeni udje sodelavcev, — jaz pa rešen! Mnogi, ki so bili mnogo bolj oddaljeni, so bili mrtvi ali težko ranjeni. Jaz pa sern tako ceno ušel nesreči: Le desna roka je bila malo spahnjena in na glavi sem bil malo ranjen. Obleka moja pa je bila vsa sežgana in je padala v kosih od mene, Pohi-tim domu. S kakšnim veseljem me je sprejela moja žena!
Ta delavec je pripisoval svojo čudovito rešitev pobožnosti Jezusovega pre-svetega Srca. Sam piše: »Jaz sem spoznal pobožnost do Jezusovega presv. Srca po nekem jezuitu. Temu presv. Srcu v čast sem že 7 let zaporedoma vsak prvi petek v mescu prejel sv, obhajilo. Dan strašne eksplozije je bil prvi petek v mescu. Ta dan me je ljubi Zveličar bogato poplačal zato. ker sem častil njegovo presv. Srce.
Koga ne gane ta resnična dogodba ter ga obenem nagne k sklepu, da bo ob prvih petkih v mescu hodil k sv. obhajilu tolažit Jezusovo presv. Srce? Spremljal te

bo v življenju viden božji blagoslov! Obenem boš pa tudi skusil, da je sladko umreti na božjem Srcu
Slovo.
Zgodovinska drobtina.
Od leta 1870. do 1873. so bili oo. jezuitje Srca. Na ukaz ministrstva za uk in bogočasijc nastanjeni v Repnjali, v župniji Vodice na Go- pa so se morali od tam posloviti. Pred odln renjskem, kjer jim je »Jerajeva mati« preskr- dom je o. Valjavec zložil sledečo pesem, i.š bela čedno hišo in lično cerkvico Jezusovega zasluži, da se olme pozabljivosti:
Noč.
Noč lepa je, vse svetlo, jasno, Megličice zazreti ni; Le luna s čedo zvezdic krasne Na čistem nebu se blišči.
Oko se vzdiga na planine, Miloljubč obsvitane, Kako se svetijo višine! Res, vrh mem' vrha lepši je.
Plani so mirne, hribje tihi, Polje in gaj in les molči; Le vetriča majejo pihi Jesensko listje, da šumi.
Pogledi gori in v nižave Mi semkaj tjekaj begajo — A ne višave ne planjave Jim beganja ne vstavijo.
Je v duši žalost nezrečena Skeleča ko žrjavica — Globoko v njej vsa vsa vtopljeG-_ Ječi uboga revica.
Slovo naenkrat mi je vzeti Od doma, hribov in ravni — Na gore več, ne v dole zreti Mi srčno drage dano ni!
Pustiti moram lepe gaje In trate, gozde, travnike, Mladosti te najdražje kraje —-Na ptuje iti proč zemlje!
»Izgnanstvo!« Težka si beseda, Kdo tebe prav izreči zna? V oči ki smrti bledi gleda — Le temu se čutiti da.
S a n
Objel me san je. Žalostne pustile Me niso misli tudi v spanju ne; Ko trenil bi, pred dušo razgrnile So mi reči še večje, tužnejše.
Oltar je Srca božjega pred mano, In Jezus kakor živ na njem stoji, Ko ravno družbo repenjsko zaklano Očetu svojemu za greh dari.
Podoba Sina božjega je mila In vendar zraven tud' resnobna vsa. Globoko v dušo me je pretresnila Podoba čudna ta Zveličarja.
Tu Srce Jezusovo je odprto, Krvavo rano sredi njega zrem, Obličje ljubeznivo vse potrto, Le tuga, žalost vidi se na njem.
Pred njim v okovih težkih pak devica Stoji od nog do glave črna vsa, Objokana so zabledeli lica, Ime siroti je Slovenija.
Pred božje Srce zdaj vse tožbe znosi In joka presunljivo, pregrenko -Potem roke v železju vzdigne, prosi Kleče Srce Zveličarja tako:
»Poslušaj srčne glase tužne, Poslušaj materinski jok. Sinove proč ženo ko kužne Iz tal mi mojih, kar na skok
Sinove, pravim, drage moje Ženejo proč neusmiljeno! Oh, sini moji — vlasti svoje -V domovju svojem nimaio!!
Kje žalost moji je enaka, Kje tuga pač občutnejša?! V resnici — ni nobena taka, Ki z mojo meriti se da.
Srce najbolje moje hčere, Ki cerkev, dom sezidala, Da bi v življenja si večeri Pri sinih odpočivala.
Ko jim leto vse izročila Na čast je božjega Srca; Da slava njemu povzdignila Po vsej Sloveniji se bila.
Zdihuje milo in tuguje, Pretaka solze pregrenke — In noč in dan to premišljuje, Kar strgalo ji je srce. — —
In zraven nje možje in žene, Mladina mojega rodu — Ko jaz — sirote zapuščene — Od tuge nimajo glasu. -— — —
Poglej me, Oče, vso vkovano In tužno tukaj pred teboj, Poglej le semkaj — srčno rano — Imej usmiljenje z menoj!!
Ne	pusti torej sinom iti Od mene v ptujo proč zemljo.
Ne	daj sirote zapustiti,
Oh	ti, vsaj ti ubrani to!«
Tako bila devica govorila Objokana pred božjim Srcem je; In kaj v odgovor reva je dobila Od njega je na prošnje in solze?
Hčerka moja, gledaj vame, Glej tu ranjeno Srce!« Jezus govoriti jame, Ljubo vanjo se ozre.
Rano vidiš ponovljeno Sredi mojega Srca — Vse, vse v žalosti vtopljeno Je nad tem, kar priti ima , .,
Pa zastonj je žalovanje, In zastonj vsak klic v pomoč. Priti mora preganjanje, Družba moja mora proč!
Doba zda) miru minila; Ura temnih je noči — Naj za mirom pride sila, Da se vsem odpro oči1
Moji pak sinovi z mano Križ na rame naj vzemo. In častijo srčno rano, Delež naj imajo ž njo!
Da v trpljenju je življenje, Križ da z venci venča se, Veš. Po smrti pak vstajenje Pride lepše, slavnejše.
Torej, hčerka, me ne prosi Zase več, ne za svoj rod, Križ zadeni, voljno nosi S sini mojimi povsod!« —
Prikazen zgine, prešlo spanje, Že slišim petelina glas. Zvon kliče- Zapustite sanje! Molitve tu je dragi čas.
Ko obledela je danica, Se v cerkvi sveti dar skonča — Že sanje bile so resnica: Ločitve ura vdarila.
Družbani grejo v cerkev ljubo Pozdravljat Jezusa Srce. Se zjokat zadnjikrat nad zgubo, Da Repnje drage zapuste.
In Jezus ljubi jih pozdravlja, Nedolžne, ki pred Njim kleče. Z roko častito blagoslavlja. Zapiše v svoje vse Srce.
Poslavljajo se zdaj družbani, Od doma že jemljo slovo. Gredo naprej — objokovani — Njim samim se solzi oko.
Ločitev težka —. Stari, mladi Pred hišo jočejo na glas. In zdihajo: »V tem svetem gradi Je proč tolažbe zlati čas!«
»Da, proč so časi, zlati časi Za nas, o ljudstvo, in za te« — Se čujejo družbanov glasi. »Če vidimo se še? Bog ve.«
»A predno z Repenj dalje gremc In se od vas poslovimo, Naj žalostinko zapojemo Vsem ljubim, dragim za slovo!
Slovo.
Ura ločenja prišla je določna, Mile planine ve blizu neba, Storžič, Stol, Ojstrica, Grintovec, Kočna, Z Bogom, prekrasni vrhunci gora!
Najveličastnejši v severzapadi Kralj gor slovenskih, orjaški Triglav! Ki te zmir krije najlepši sneg mladi, Solnce obseva, oh, bodi nam zdravi
Mangart in Kepa in Nanos vipavski, Snežnik, Kum, štajarske južne gore, Notranjski hribje vsi, dolnji posavski, Zadnjič vas lepo pozdravljamo vse.
Jezera, reke, domovja, vodice, Kar vas stoji in vas teče naprej; Poti poznane, neznane stezice, Z Bogom! — ne vidimo vas odselej.
Kokra in Sora, Vipava in Sava, Bistrica, Krka, Ljubljanica ti! Soča in Mura, Savinja in Drava, Sotla, vse z Bogom oko vas pusti.
Mi vam sinovi Slovenije blage Z Bogom zakličemo, ravni lepe. Vinske gorice, doline in drage,
V	srcu nam ljube ostanete ve.
Zemlja domača, oj zemlja slovenska! Štajer, Primorje, Koroške ve tla, Kranjska — in ti sosebno Gorenjska, Bodi, oj bodi pozdravljena vsa.
Trgi, vasice, bogata ve mesta, Kar vas slovenska le zemlja ima,
V	vas več ne bomo, še mimo nas cesta Morda v prihodnje več ne popelja.
Sini smo tvoji, od tebe pa gremo, In pri odhodu nas nič ne teži. Lep proč spomin vsi na tebe nesemo, Nepozabljiva povsod si nam ti!
Veš, da branili smo tvoje pravice, Tvoje svetinje so naše bile. Radostni vzdignemo svoje desnice Da tvoji tudi v prihodnje smo še.
Tebi, preljubljena o domovina, Zžte naš vrli in miljeni rod, Delala roka, um tvojega sina Z radostjo vselej bo tudi drugod!
Dom ti preljubi in cerkev še drajša, Lepi hrib repenjski, travniki vi! Z Bogom, oj z Bogom! Kar srce nam lajša, Zdaj pri odhodu, le ljudstvo si ti.
To je tolažba pri našem odhodi: Božjemu Srcu da bodeš zvesto Notri do konca ostalo. — Oh bodi Srcu presvetemu varstvo čvrsto!
Najprej slovenski možje! Kakor skala Stojte za vero, cesarja in dom! Moč vas nobena ne bode končala, Dokler bo rekal vsak: za vas le bom'
Žene! ve bodite možem enake, Nepremakljive v pravičnih rečeh; Nepremakljive le bodite take V grozo sovražnikom, nikdar v zasmeh
In vi mladeniči slovenski prezali, Našega roda prelepi ponos! Oh da vi tudi bi zvesti postali Dobremu vsemu: vsem bili bi kos.
Ve pak dekleta! vse vaše veselje Bo naj vam zmiraj le božje Srce! Božjemu Srcu, Mariji vse želje Dajte in srčne ter blažene ve.
In otročiči preljubi in nežni! Bodite pridni, poslušni vselej, Bogu in staršem za dobro hvaležni, Jezuščka vsak pred očmi zmir imej
Ve duhovnije, ki milost misjona Dal vam učakati ljubi je Bog! Ne pozabite naukov in zvona, Ki vam je pel na rešenje okrog!
Dušni pastirji vsi preljubeznivi, Ki smo za duše skup trudili se — Če se na zemlji ne snidemo živi, Da bi po smrti v nebesih se le!
Jezusa družbe preljubi družbani! Skupaj le bili smo kratkih par let — Narazen gremo po sili izgnani, Tam pa se, upajmo, združimo spet.
Slednjič še Tebi slovo izrečemo, Naše škofije najviši pastir! Srčno za vse Ti dan's hvalo dajemo. Naj bo plačilo nebeški Ti mir!
Blage vse duše, oj srečne bodite, Znanci, prijatelji, rojaki dragi! Z Bogom, oj z Bogom zdravi ostanite, Raj za dari naj vam Bog podeli!
Vojaška pisma.
i.
Iz Judenburga.
Po dolgih zimskih dneh je tudi sem prispela pomlad. Kraj je dobil lepo lice, vse kipi življenja, vse je polno božje slave. Tako v
naravi?
Tudi v naših srcih se je naselila. Večina nas je opravila velikonočno spoved in sv. obhajilo. Vzklila pa je spočetka na tihem še neka cvetlica, ki se je sedaj že precej razrastla. Ime ji je: Marijino češčenje. Počasi je poganjala, skoro nevidno; začetkom maja pa se je razcvetela in zdi se, da jo presv. Devica sama goji in ji priliva.
Vsak večer se ob sedmih zberemo pred oltarjem Prečiste, Okrasili smo Nje kip sami in izdali za to nad 20 K; nič ni preveč, saj je za Marijo, Eden izmed vojakov bere letošnje Jeršetove »Šmarnice«. Nato pojemo litanije Matere božje. Po cerkvi mogočno doni iz sto vojaških grl: »Marija, k Tebi uboge reve ...« Na koncu zapojemo še kako lepo Marijino pesem. Tudi Nemci nas radi pridejo poslušat, kajti čez slovensko pesem je ni. Seveda velja petje v prvi vrsti Mariji in ne Nemcem, ki so tukaj z nami zelo prijazni.
Ne bojte se za nas; dokler se zbiramo okrog svoje nebeške Matere, bomo ostali dobri in bomo kot taki tudi prišli nazaj domov. Stavili smo si tudi posebno nalogo, da se bomo z vso ljubeznijo oklenili mladeničev, ki bodo prišli sedaj ven v razkuženi svet, nepokvarjeni, pa tudi neizkušeni. Matere, ki ste dale svoje ljubljence cesarju v službo, sveto Vam obljubljamo, da hočemo nanje paziti in tudi te peljati k Mariji. Ona jih bo gotovo obvarovala. Ve same pa nas podpirajte z molitvijo.
Pozdravljeni vsi v ljubi domovini!
II.
V bližini Marije se nam ni hudega bati.
Bilo je 15. svečana 1916. Zapuščali smo dobro zavarovano postojanko. Podati smo se morali proti drugemu koncu bojne črte na silno nevaren kraj. Ko smo šli proti določenemu mestu, smo že slišali prasketanje strojnic in regljanje pušk. Kar pravi moj prijatelj: »Ti, ali si slišal? Prav preko glave sta mi pribren-čale ena za drugo.« Komaj to izgovori, že prileti tretja prav med naju. Nato pa se usujejo kakor toča na gosto. Obmolknili smo in pospešili korake. Mudilo se nam je, da hitreje pridemo v določeno postojanko. Pridemo do
vasi Kal. Vse razbito in pogorelo. Kakih petnajst korakov proč pa je stala kapelica nebeške Kraljice. Krog in krog vse razvrtano, same jame, izkopane od sovražnikovih granat. Najbližja luknja je oddaljena od kapelice en meter. Kapelica pa stoji še zmeraj nepoškodovana, Vsi smo se odkrili in izročili v varstvo Oni, ki nam edina more pomagati tudi v najhujši nevarnosti. Približno 40 korakov proč pa smo postavili našo baterijo. Nismo bili še dva dni v novi postojanki, že nas je Lah začel obdelavati s šrapneli in granatami vsakovrstnega kalibra. Ali popolnoma brez uspeha. Niti najmanjše reči se ni nobenemu zgodilo.
Do kapelice smo skopali globok jarek. Po tem jarku smo hodili iskat pomoči in tolažbe do kapelice, v kateri je kraljevala kraljica in pomočnica kristjanov. Res smo bili vsak čas v nevarnosti. Ali čutili smo se vsi nekam bolj varne, kakor pa v najboljšem kritju med velikimi skalami. Kaj bi ne bili! Saj je gledalo na nas skrbno oko nebeške pomočnice, saj smo se njej hodili priporočat in izročat vsak večer, in tudi čez dan, če nam je dopuščal toliko čas. Tako smo prebili v tej postojanki še čez dva meseca. In vsi smo prišli srečni in zdravi zopet na drugi kraj bojne črte. Zahvaliti pa se moramo preblaženi Devici Mariji. Vse v Mariji, vse po Mariji, vse z Marijo!
Vaš	Janko Filipič.
III.
Preljuba sestra!
Lepa ti hvala za poslane »Bogoljube«, s katerimi imam zelo kratek čas, pa ne samo kratek čas, tudi mnogo koristnega za mojo dušo si bom zapomnil iz njih. Meni se zelo dopade, da tako lepo piše, da naj molijo za vojake in prejemajo sv. zakramente. »Bogoljub« piše, da se jih je dosti izpreobrnilo, pa vidim tudi jaz, da je resnica. Pa vendar se dobijo še taki, ki trdijo, da so Cerkev in duhovniki krivi vojne. Tako Ti povem, da je bil tudi tukaj en mladenič, doma iz Gorice, ki je vedno grdo govoril zoper Cerkev in duhovnike, Boga je preklinjal in Mater božjo. Jaz ga nisem mogel več poslušati. Kaj sem storil. Poprosil sem presveto Devico, da naj me vzame proč od njega, in res, drugo jutro sem bil prestavljen v drugo sobo. Vedno sem vesel in zadovoljen, čeravno vlada okoli in okoli strašna vojna, pa jaz je prav nič ne slišim; v mojem srcu vlada vedno ljubi mir božji,
Ivan G., Lir. 27.
©

ari/tno ci/gM
a
o)
Dekleta — na Sveto vojsko
?
Za vojsko je treba orožja in za sveto vojsko svetega orožja in to je: sveta, dobra volja! Sveta volja pa zato, ker ima svete nagibe in namene. Le pogum pa nikar se toliko ne izgovarjati: »Ne morem.« Kaj misliš, da je Jezus lahko pil na sv. križu vino, z žolčem mešano. In to zaradi tako dragih mu človeških duš. Ali se ne bomo tudi me iz ljubezni do Boga in do bližnjega odpovedale vsaki upijanljivi pijači? Vsaj v drugi stopnji Svete vojske bi že tako morala vsaka biti, katera se hoče šteti za Marijino hči. Premaguj se! Brez premagovanja ne bomo nikdar dosegli večnega zveli-čanja. In če se boš premagovala tudi v tej reči, da se boš popolno zdržala vsake opojne pijače, o potem se boš tudi v drugih rečeh lahko premagovala. Le pogum, saj telo mora biti duhu pokorno.
Čedalje bolj se približuje praznik svetega Janeza Krstnika, zaščitnika abstinence. Do takrat upajmo, da še marsikatera pristopi k Sveti vojski. Saj to ni tako hudo kakor si marsikdo misli. Samo poskusiti je treba, pa gre. Tudi jaz sem mislila preje, da je to nekaj strašno hudega, popolna zdržnost. Pa hvala Bogu, do sedaj se še nisem kesala nikdar, da sem stopila v prvo stopnjo. Nasprotno. Sedaj sem tako zadovoljna, kot preje nikdar, čeravno prileti včasih odkod kakšna granata ali šrapnel. Samo odločna volja mora biti. Torej dekleta le pogum, pa pripravite se za praznik sv. Janeza Krstnika, da nas bo do takrat že lepo število v prvi stopnji. Katera ne more stopiti v prvo, pa naj se zapiše vsaj v drugo stopnjo zmernosti. To čisto lahko vsaka stori. Živela abstinenca!
Marijina hči, abstineniinja.
Še enkrat: Čuvanje pri mrličih in Marijine družbe.
Morda se bo komu zdel ta-le napis malo čuden, češ, kaj pa ima Mar. dr. opraviti z mrtvimi. »Res, dekleta Mar. družbe naj puste mrtve na miru!« to je naša želja in zahteva. Marsikje je ukoreninjena grda razvada, da hodijo ljudje, v prvi vrsti mladina, čut k mrličem. Tu opravijo nekaj molitev, potem se pa prične — razveseljevanje pri mrliču: sprva pridejo na vrsto najnovejše vaške novice (obrekovanje, opravljanje), sledi vino in žganje, prično se »ženiti« itd. V jutranjih urah se razidejo. To so »obredi«, ki se ponavljajo pri mrliču. Ža-
lostno dovolj! Proti takim razvadam se mora boriti vsak pameten človek, ker to je pagan-ska navada in ne krščanska! Nikakor pa ne smemo trpeti, da bi se udeleževale dekleta Mar. družb teh ponočnih grešnih sestankov. Dekleta, ki vam je še kaj na dekliški časti, pustite enkrat za vselej to grdo razvado!
Marianus.
Op. uredništva. Ne razumemo, zakaj se take razvade trpe. S krepkim nastopom od strani vodstva bi se jim napravil hiter konec.
Z bojišča.
Marijin družbenik in darovanec piše iz bojne črte. Kajne, kako velik čudež je to: od binkošti pa do sedaj sem skoraj vsaki dan v smrtni nevarnosti ponoči in podnevi, ravno-tako na praznik in v nedeljo kot delavnik, ko brenčijo sovražne krogle okoli mene, kot bi
osenjak ali sršenjak prerezal, in še do danes me je božja Previdnost tako lepo in čudno ohranila. Vedno sem zdrav in zadovoljen, vesel in čil. Tu ima človek priložnost občudo« vati božjo Previdnost in mogočno varstvo. Vsak dan si mislim, mogoče da ine danes po-
kliče Gospod pred sebe, ali mi pošlje rano, eno ali morda več, pa dozdaj je bila Njegova volja še vedno tako, da me ohrani. Marija, brezmadežna Devica, moja mati, odkar sem se pameti zavedal, je pač gotovo tudi moja mogočna priprošnjica. Ljubil sem jo, ljubim jo, ljubil jo bom. Na vojski je bridka, treba je poguma, treba je srčnosti, treba je mirne vesti, treba neomajne potrpežljivosti, treba je tolažbe, oh tolažbe, pri vsem tem, da človek ne obupa, ko ne sliši nikoli dobre, lepe besede,
nikoli zvona, nikoli bitja ure, nikoli lepega petja, nikoli poduka v verskih rečeh, kje naj si človek v tem divjem življenju tolažbe išče? Da, srečna je duša, ako si tu ve pomagati, srečna, ako zna in je vajena občevati s svojim Gospodom Bogom. O srečna je duša, katera se s svojim zaupanjem in s svojo ljubeznijo vedno bolj trdno oklepa tega dvojnega sidra Zveličarja Jezusa in Marije, kajti ta se ne pogubi.	M.
i?
Pritiska boj sovražni vroč, — podpiraj moč, prinesi zadnjo nam pomoč!
f Ignacij Orešek, abiturijent
je bil marljiv član novomeške dijaške kongre-gacije. O njem piše njegov duhovni vodnik P. Pavel med drugim takole: Orešek Nace je padel v vojski v Galiciji. Ti, ki si bil ponos in čast dijaški družbi. Kdo Te ni poznal in rad imel v kongregaciji? Ali niso čestokrat nižješolci pri mesečnih shodih vprašali, kako je onemu višješolcu ime, ki tako požrtvovalno deluje v korist družbe? To je Nace Orešek, doma iz Sv. Trojice v Tržišču. Znan je bil kot
tih in miroljuben dijak. Bil je prijatelj glasbe in dober pevec, ki je kaj rad popeval v cerkvi, osobito pri šmarnicah in zornicah.
Kot družbenik je bil natančen izpolnjeva-lec družbenih pravil ter se vselej in povsod, v šoli in zunaj šole zavedal dolžnosti, ki mu jih v spomin kliče napis nad kongregacijsko sobo: Monstra te esse filium; skaži se ne samo v družbeni sobi, da si Marijin sin, temveč tudi med svetom z zglednim vedenjem.
Ko je bil potrjen k vojakom, je rekel ves pogumen: »Zdaj sem zadovoljen, v boj! Kot Marijin sin sem na vse pripravljen.« Ko je postal izvežban vojak, je odrinil na bojišče v Galicijo. Tam se snide s svojim prijateljem kongreganistom V. Skuškom, ki je kmalu pisal svojemu vodniku v Novo mesto sledeče žalostno poročilo: Naznanim Vam in dijaški kongregaciji, da je padla prva žrtev iz naših starejših vrst na polju krvi za čast domovine,
Ignacij Orešek, Ni ga več, Načeta; ne boste ga videli več ne Vi, ne njegova mati. Do zadnjega se je v toči krogel hrabro bojeval meni ob strani, toda v divjem bojnem metežu je izginil, zadet od krogle v glavo. — Pa saj je rekel sam: Kot Marijin sin sem na vse pripravljen — torej tudi na smrt. — Truplo bo do vstajenja počivalo v daljni Galiciji, njegov duh pa je splaval k svoji Materi.	V,
V spomin f Pepici Golavšek,
vzorni Marijini družbenici v Celju.
Že razgrinja maj veseli svoje pisane cvetove, kinča polja in vrtove, kot en sam cvet svet je celil
Že je tu Kraljica maja! Želja, ki si jo gojila, Pepca, se je izpolnila: Mati prišla je iz raja.
Mati, ki si jo ljubila s celim srcem, z dušo celo, tudi Ona, rečem smelo, nate, Pepca, ni zabila.
Prišla je, velela smrti... cvet utrgan v roke vzela, djala, lilije vesela: »Naj dehti v nebeškem vrti.
Tiha jamica te krije, polna svetega pokoja. Spavaj mirno sestra moja, spavaj sladko hči Marije!
In tam gor v veselem zbori moli še za nas ostale, da bi vse se vzradovale svidenja v nebeški zori!
Družbenica.
Molimo za sv. misijone
Vsled svetovne vojne trpe silno škodo sv. misijoni po vseh deželah, po vsem svetu. Misijonarji so bili po nekaterih misijonskih deželah izgnani ali internirani (zaprti), dočim so morali po drugih (francoskih) pod orožje. Beseda božja se mnogokje med pogani več ne oznanjuje, in v veri še neutrjeni kristjani se bodo tuintam zopet po-poganili. Najžalostnejše je na Turškem, kjer je vse misijonsko večstoletno delo skoro popolnoma uriičeno in kjer je vsled
novih postav misijonsko delo skoro onemogočeno,
V Evropi so darovi za sv, misijone skoro popolnoma izostali. Misijonskega naraščaja ni, ker so vse mlade ljudi, ki so se pripravljali za misijonski poklic, pozvali pod orožje. Kamor človek pogleda, same podrtije in ruševine.
Vendar obupati ne gre. Bog svojih ne zapusti. »Prosite in boste prejeli,« je rekel Kristus, naš Gospod. Uspeh misijonskega
dela je odvisen predvsem od božjega blagoslova. Ta se prejme po gore.či in vztrajni molitvi.
Seveda sedanjemu svetu se čudno zdi, da je molitev neizogibno potrebna za uspešno misijonsko delo. Ljudje so mnenja, da je denar sveta vladar. In vendar trdimo, da je molitev prva moč pri misijonstvu. Poglejmo!
Zgled najboljšega in najpožrtvovalnej-šega misijonarja je naš božji Zveličar Jezus Kristus, In kaj poroča o njem sv, evangelij? Preden si je izvolil apostole, svoje prve misijonarje, je premolil celo noč. Zakaj? Zato, ker je vedel, kako silno važen je poklic apostolov-misijonarjev, katerim je namenil izročiti skrb za neumrljive duše. To nam pove on sam z besedami: »Prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev v svoj vinograd,« Te besede so poziv našega Gospoda, da molimo za sv. mi-sijone.
Kakor je mislil in govoril naš Gospod, prav tako je mislil in delal sv. Pavel, ki se po vsej pravici imenuje apostol poganov. V pismu do Tesaloničanov piše: »Bratje, molite za nas, da bi se beseda božja razširjala in poveličevala.« (II. Tes. 3. 1.) Podobno v pismu do Efežanov (6, 19) in do Kološanov (4, 3). V pismu do Rimljanov pravi: »Prosim vas, bratje, po Gospodu našem Jezusu Kristusu in po ljubezni sv. Duha, da mi pomagajte v svojih m o -1 i t v a h zame pri Bogu.« (Rim. 15, 30.)
Tudi v poznejšem času so misijonarji sami veliko molili in tudi drugim priporočali molitev, da bi imelo misijonsko delo uspeh. Tako beremo o sv. Frančišku Ksaveriju, da )e podnevu neumorno delal, ponoči pa večinoma premolil. Svojemu tovarišu Marzilhasu je pisal: »Moli Boga zame in priporoči otrokom, da molijo za moje delo pri Bogu.«
Misijonarji iz vseh misijonskih dežel se v svojih pismih, ki jih pišejo v Evropo, vedno priporočajo v molitev.
Veliki kardinal L u v i g e r i e , ki je oče nesrečnim afrikanskim ljudstvom, je cenil molitev za sv. misijone nad vse. Ko
je začel oznanjati sv. vero tam, kjer je vsled slabega podnebja umrlo premnogo misijonarjev, je bila prva njegova skrb, da je v svoji škofiji ustanovil karmeličanski samostan. Zakaj? Z molitvijo in pokoro naj bi pobožne redovnice izprosile obilnega blagoslova za spreobrnenje nesrečnih afrikanskih ljudstev.
Iz istega razloga so bile karmeličanke poklicane na Kitajsko in Zadnjo Indijo,.To vse priča, kako potrebna je molitev za uspešno misijonsko delo.
In kaj je lepšega in lažjega, nego moliti za sv, misijone! Ne potrebuješ za to nič denarja, ampak le nekaj dobre volje. Brez uspeha gotovo ne bo, saj pravi Jezus sam: »Karkoli boste Očeta v mojem imenu prosili, to bom storil, da bo Oče v Sinu po-veličan,« (Jan, 14, 13,) Potemtakem se po-služujmo vsi tega uspešnega sredstva, namreč molitve, da se bodo zapuščeni in razdejani misijoni zopet obnovili in se še lepše razvijali.
Sicer smo pa dolžni moliti za sv, misijone iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Kdo pa je naš sobrat, naš bližnji? Vsak človek. Potemtakem je pa tudi molitev za sv. misijone delo ljubezni do Boga, Kajti tudi pogan ima neumrljivo dušo. Tudi zanj je Kristus umrl na sv, križu. Zato moramo ljubiti tudi pogane, in to svojo ljubezen pokažemo zlasti s tem, da molimo zanje.
Naš lastni dobiček naj nas nagiblje, da se bomo tem gorečneje spominjali v molitvah ubogih poganov. Prepričali se bomo, da je res, kar pravi sv. Terezija: »Nikdar nisem prejela zase več milosti, kakor ta-čas, ko sem za druge molila.«
Zato je molitev za sv. misijone eno izmed najvažnejših, najsvetejših in najvzvi-šenejših opravil. Za sv, misijone ne moremo nikdar dovolj storiti, zlasti če pomislimo, kako so delavni verski nasprotniki, V Afriki se zelo širi mohamedanstvo, deloma tudi v Aziji. Protestantovstvo in mode rno brezverstvo odpošiljata svoje agitatorje skoro k vsem narodom sveta, ki ovirajo na vse mogoče načine delovanje katoliških misijonarjev. Radi tega je treba,
da tudi katoličani napno vse sile za pro-speh katoliških misijonov.
Zato, katoliški Slovenci, kvišku, na delo za razširjenje vere Jezusove! Zdru-
žimo se k molitvi v ta namen, saj pobožna in iskrena molitev je prvi pogoj za uspešno misijonske delo.
A. M.
Po svetu.
Izpreobrnjenja na Angleškem. Nedavno je doživel anglikanski škof dr. Hicks v Lincolnu srečo (?), da je bil njegov najmlajši sin sprejet v katoliško Cerkev. — Sestra Katarina, prednica dveh anglikanskih samostanov, se je tudi povrnila v naročje katoliške Cerkve. — Pozornost vzbuja osobito angleški častnik Shep-pey Greene, ki je bil najprej anglikanski duhovnik; ker je bil pa nezadovoljen s svojo cerkvijo, je postal častnik, te dni pa katoličan.
Oproščeni. Vsled prošnje katoliških škofov so katoliški duhovniki na Angleškem oproščeni vojaške službe.
O kardinalu Mercier-u so listi pisali razne stvari ter mu očitali hujskajoče nastope i. dr. Pripomniti je, da se taki očitki časih porode ali vsaj pomnože v glavah Cerkvi sovražnih časnikarjev. Po vojski bomo videli, koliko je na tem resnice. Kardinal Mercier je izredno učen in pobožen mož ter uživa pri sv. stolici v Rimu največji ugled,
250 spreobrnjencev. Nedavno je podelil kardinal Gibbons v Washingtonu 250 spreobrnjencem zakrament sv. birme.
Kardinal Csernoch o krščanstvu na Vzhodu. Pred izbruhom vojske je delovalo na Vzhodu (Mala Azija in drugod) okrog 600 katoliških duhovnikov latinskega in 2000 grškega obreda. Ko so se Turki zapletli v vojsko, pa tudi že izpočetka vojske so se morali francoski in italijanski duhovniki umakniti; njih poslopja so se uporabila za vojaške namene, šole so bile razpuščene, bolnike so odslovili: vse je prenehalo. Misijoni med Armenci so uničeni, cerkve sežgane, prebivalstvo odvedeno ali umorjeno. — Te stvari je z obžalovanjem navajal ogrski kardinal Csernoch na občnem zboru družbe sv. Štefana v Budimpešti, zraven pa povdarjal, da hočejo Ogri v sporazumu s sv. stolico stopiti v službo sv. katoliške Cerkve, češ, da so že po zemljepisni legi in po plemenskem sorodstvu s Turki poklicani za kulturno delo na Vzhodu. — Najprej —
pravi — treba obrniti pozornost na Carigrad in Jeruzalem. Tu naj bi bilo izhodišče ogrskih misijonarjev: V Carigradu da je treba ustanoviti misijonsko šolo, v Jeruzalemu pa obnoviti ogrski hospic za romarje in zavod za svetopisemske nauke. Obadva zavoda bodo prevzeli ogrski frančiškani, ki že delujejo na Vzhodu. V ta namen so že določeni patri.


f Ignacij Orešek.
Misijon za vojake. V Inomostu so nedavno napravili sv. misijon za vojake vseh narodnosti, Tri dni — vsak večer govor, četrti dan skupno sv, obhajilo, po sv. maši skupen zajtrk v jezuitskem zavodu — to je bil spored. Vse kratko, a jedrnato. Vsaka narodnost je imela svoje govore. Slovencev in Hrvatov se je udeleževalo sv. misijona 156 mož. Govore so imeli oo. jezuiti. Ob slovensko - hrvaškem misijonu se je čula zopet mila slovenska pesem. Slovenec in Hrvat je ostal dober in pošten. Radi prejemajo sv. zakramente in radi molijo.
Za misijon na vzhodu se je odločilo več patrov iz kapucinske redovne province na severnem Tirolskem. Prevzeli bodo misijonsko delo v San Stefano pri Carigradu, v Smirni, Beirutu, Haifi ter nekaj postaj v Armeniji.
Sv. misijon med begunci. Od 9. do 16. apr. so imeli naši begunci v Brucku sv. misijon, ki sta ga vodila gg. misijonarja Zdravlič in Krivec iz Ljubljane. Sv. obhajil je bilo do 6000.
700 prvoobhajancev in prvoobhajank. Na Vnebohod Gospodov je določena velika mladinska slavnost v Brucku o. L. Begunski otroci pristopijo ta dan prvikrat k mizi Gospodovi, nato bodo pa prejeli še zakrament sv. birme. V ta namen pride nalašč z Dunaja kardinal dr. Piffl sam. Botrov in botric manjka, zato so se oglasili dobri Slovenci in Slovenke iz cele Slovenije, ter poslali primerne darove v denarju. Zastopali so jih namestniki begunci in begunke.
Po domovini.
Umrl je v Mariboru preč. gosp. K a r o 1 Hribovšek, stolni prošt lavantinski. Pokojnik je bil jako blag in pobožen gospod. Ker je bil obenem odličen cerkveni slovenski dostojanstvenik, želimo, da bi nam iz Maribora kaj več o njem sporočili in tudi njegovo sliko poslali. — Dober mesec prej pa je umrl ravno tam drug priden in pobožen duhovnik, č g. Ivan M a r k o š e k , profesor veronauka na realki in urednik »Glasnika najsv. Src«. Bil je vnet za vse dobro, zato je bil tudi abstinent in odbornik štajerske »Svete vojske«. Smrt ga je iztrgala iz srede dela; izpolnil je šele dobrih 40 let Naj uživata oba pridna Gospodova delavca za svoj trud zasluženo plačilo pri Bogu!
Župnijski izpit so delali 3. in 4. maja 1916 iz II, polovice čč. gg.: Dolenec Ivan, kaplan v Trnovem pri Ilir. Bistrici; Jerše Valentin, kaplan v Mengšu; Klavžar Ivan, kaplan v Cirk-nici; Kragl Viktor, župni upravitelj na Koč. Planini; Krhne Franc, župni upravitelj v Vavti vasi; Likar Peter, župni upravitelj na Gorah pri Idriji; Perko Ivan, župni upravitelj v Šmar-jeti; Sedej Franc, kaplan v Polhovem gradcu; Šimnic Edvard, kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani; Zupane Andrej, stolni kaplan v Ljubljani; Žbontar Matej, kaplan na Jesenicah. •— Iz I. polovice: Kogej Franc, beneficijat v Šmartnem pri Litiji; Omahen Ignacij, kaplan v Dobrepoljah; Tavčar Matej, kaplan v Selcih; Tomažič Ivan, kaplan v Cerkljah na Gorenjskem; Vodopivec Ivan, beneficijat na Vrhpolju pri Moravčah.
Duhovske zadeve. V vojno službovanje kot vojaški kurat je poklican č. g. Martin Škrjanc, župnik na Premu. Odšel je na fronto ob Soči. Nadomestuje ga č. g. Ign. Žgajnar, kaplan v Trnovem. — Župnija Senožeče je podeljena č. g Ivanu Rihar, župniku na Gori pri Sodražici.
Novomašniki leta 1916. Posvečeni bodo v ljubljanski škofiji v mašnike naslednji gg. bogoslovci: a) Iz IV. leta: 1. Bukovec Martin iz Trebnjega. 2. Gorše Martin iz Sodražice. 3. Jager Matija iz Ljubljane. 4. Kalan Janez iz Škofje Loke. 5. Klemenčič Jožef iz Dola.
6.	Lavrič Vincencij iz Starega trga pri Ložu.
7.	Skobe Ignacij iz Žužemberka. 8. Skubic Anton iz Šmarija.' 9. Sparhakl iz Štange. 10. Tome Alojzij jun. iz Šmarija. 11. Torkar Anton z Bleda. 12. Žužek Karol iz Velikih Lašč.
—	b) iz III. leta: 13. Flajnik Peter iz Vinice. 14. Komljanec Janez iz Bučke. 15. Stare Andrej iz Sore. 16. Traven Štefan iz Vodic. —
17.	Urbanec Frančišek iz Srednje vasi p. Bohinju. 18. Zor Vincencij iz Preske. 19, Zore Janez iz Smlednika. 20. Žužek Jožef iz Velikih Lašč, — Višji redovi se bodo delili: sub-dijakonat dne 7. maja (drugo nedeljo po Veliki noči), dijakonat 17. junija (kvatrno sgboto po binkoštih), presbiterat 24. junija (god sv. Janeza Krstnika).
Novomašniki lavantinske škofije. Iz IV. letnika: Gg. Kotnik Ivan, Rajevo selo, Slavonija; J. Mirt, Rajhenburg: Satler Franc, Sv. Anton v Slov. goricah; Slaje Milan, Celje; Škorc Hinko, Sv. Peter na Medvedovem selu.
—	Iz III. letnika: Avšič Martin, Sromlje; Gro-bler Franc, Št. Jurij ob Taboru; Krošl Jožef, Brežice; Molan Franc, Dobova; Tovornik F., Št. Vid pri Planini; Urleb Franc, Št. Jurij ob južni železnici.
V	krški škofiji bo mašniško posvečevanje
18.	junija. Med drugimi bo posvečenih tudi šest Slovencev, kateri bodo imeli novo mašo po sledečem redu: Valentin Brandstatter na Zilj-ski Bistrici dne 25. junija; Franc Kovač na Breznici na Gorenjskem dne 2. julija; Anton Oblak na Trati 2. julija; Jakob Moschitz v Blačah na Žili dne 29. junija; Kristo Koschier v Logivasi dne 2. julija. Lojze Skriner v Št. Ru-pertu pri Velikovcu 9. julija.
V	Gorici oskrbujeta dušno pastirstvo poleg druge duhovščine dva čč. pp. kapucina: o. Janez in o. Gabriel Bajec, ki se je počet-kom posta preselil iz Celovca v Gorico ter je imel ondi postne pridige ob obilni udeležbi slovenskih Goričanov.
Častno svetinjo za 401etno zvesto službovanje je prejel vpokojeni župnik kostanjeviški č. g. Damijan Pavlič.
Kapelica sv. Jurija na ljubljanskem Gradu se je sedaj tekom vojne dobe dokaj prenovila in uredila. Vse je snažno, dostojno, naravnost lepo. Mož, ki gospodari sedaj v taboru laških ujetnikov na Gradu, c. kr, major vitez Kern, je spravil vse poslopje, kakor tudi kapelico, v tak red, da se je res čuditi. V kapelici imajo
ujetniki sv. mašo, ker se nahaja med njimi tudi neki italijanski redovni duhovnik-dominikanec. Na velikonočno nedeljo je pa imel g. katehet A. Čadež peto sv. mašo, pri kateri so ujetniki pravilno in dosti uglajeno peli latinsko mašo.
—	Tem ujetnikom se na Gradu — kakor videti — prav dobro godi. Če bi se le tudi našim na Laškem tako!
Redovni jubilej. 50letnico redovnih obljub je obhajala v nedeljo, dne 30. aprila t. 1., čast. M. Katarina Majhnič, prednica uršu-linskega samostana v Škofji Loki, Pomenljiv dan za č. predstojnico samo in za ves samostan, ki se je domalega ves prezidal, preuredil in prenovil, odkar mu je ona na čelu. V letih njenega priorata se je prizidal trakt za oba gg. duhovnika, se je preslikala in preuredila cerkev z delom samostana, dokupilo se je graščinsko poslopje ter se je nastanil ondi pen-zijonat za gojenke, ki imajo ondi zračne šolske učne, spalne prostore s kopališčem, električno razsvetljavo, krasnim vrtom in divnim razgledom na planine in na vso Gorenjsko. V času, kar modro, odločno ter z železno vztrajnostjo vodi sedanja jubilantka samostan in zavod, se je napeljala ob stroških samostana bistra studenčnica iz strmega ozadja v Leb-niku — v vse prostore redovne hiše, kar je neizmerne važnosti osobito za dekliški zavod.
—	To so samo nekatere poteze iz velikih napeljav in prezidav preteklega četrtstoletja, ko je vodila ta veliki ustroj skrbna gospodarica čast. Mati Katarina Majhnič. Naj Bog še nadalje blagoslovi njo in njeno delo v prid vsem, ki imajo korist od loškega uršulinskega samostana.
Umrla je na Glincah pri Ljubljani mati naše pesnice č. M. Elizabete Kremžar, ki je sedaj prednica uršulink v Idriji. Tudi ranjki materi je bilo ime Elizabeta. Ker je bila dobra in pobožna žena in lepo vzgojila svojo hčer, je šla v nebesa po zasluženo plačilo.
Marijine družbe.
Ljubljanske M. D. so imele, kakor je bilo napovedano, na praznik Marijinega oznanjenja v cerkvi sv. Petra skupen shod. Ker je bil škofijski vodnik zaradi bolezni zadržan, se je zadnji trenutek odločil, da nastopi č. g. Ciril V u g a , kurat razdrte Podgore pri Gorici. Pripovedoval je prav zanimivo o svoji M. D., ki je sedaj razkropljena po svetu, ter dodal primerne nauke Marijinim otrokom, potrebne posebno v teh časih. Vsa slovesnost se je zvr-šila prav čedno.
Dolenja vas pri Ribnici. Pred praznikom sv. Jožefa je imela dekliška Marijina družba
tridnevne duhovne vaje. Dekleta smo bile nadvse vesele. Še posebej so bili govori za fante Marijine družbe in Marijin vrtec. Po duhovnih vajah sta se ustanovila dva odseka: abstinenčni in Vincencijev odsek. Evharistični odsek in za razširjanje časnikov smo imeli že prej. Abstinenčni je dobil lepo število članic. Tudi odsek za oslabele bolnike in reveže je začel svoje delovanje.
Z Blok. Dne 25. marca je tukajšnja dekliška Marijina družba praznovala svojo petnajstletnico. Tekom let je vstopilo v našo družbo 526 članic; izmed njih se je poročilo 91; v samostan jih je šlo 18; Amerika nam jih je vzela 33, nebesa pa 16, a ples in njegovi bratci celo 133 članic; svet je tudi zahteval svoje žrtve: 33 jih je kar samo od sebe odstopilo. Življenje Marijine družbe se lepo zrcali v odsekih, ki so sledeči: bolniški, evharistični, pevski in patronat sv. Vincencija, ki je kot poseben odsek dobil pri družbi prav varno zavetje (in treznostni, kje je pa ta? Ur.). Pa mu tudi dobro gre. Dobil je že do zdaj blizu 500 K, odkar se je ustanovil. Vsaka članica ima svojega »Bogoljuba«. Pa tudi za otroke se je družba zelo pobrigala. Ustanovila jim je »Marijin vrtec«, ki ima 153 »Angelčkov« naročenih. Molitvena ura in sv. rožni venec pred deseto sv. rnašo je družbino delo. »Kronika« je družbina last in gradiva v ta namen je že precej nabranega. Stala je tedaj naša družba vedno na višku svojega delovanja, zato je po vsej pravici zelo lepo praznovala svojo petnajstletnico. Pred praznikom samim smo imeli tridnevne duhovne vaje s skupnim sv. obhajilom, ki so ga članice skupno prejele tudi na praznik sam. Po popoldanski cerkveni slavnosti se je vsa družba zbrala v okusno okrašeni dvorani, kjer nam je dala slavnostna akademija prav lepega in raznovrstnega razvedrila. Dohodkov nam je prinesla naša petnajstletnica čez 400 K, a po odbitih stroških nam je še ostalo 170 K. Od novega leta pa do zdaj je družba nabrala do 1000 K — vsem., blagim darovalcem naj Marija obilno povrne! Kot lep spominek na našo slavnost pa bosta ostala oba prekrasna svečnika, ki naj še dolgo pričata o marljivem, vnetem in požrtvovalnem delovanju naše Mar. družbe.
Svibno. Žalostne smo se ločile veliko soboto od svežega groba, v katerem počiva vrla, za vse dobro vneta Marijina hčerka Marija Špitalar, stara 31 let. V predstojništvu je bila več let. Oskrbovala je časniški odsek; tu se je veliko trudila za dobre časopise, zlasti še za »Bogoljuba«. Bila je v II. stopnji družbe treznosti. Sploh je bila jako trezna in zmerna. Skoro vsak dan je prišla k sv. maši ter je pre-
jela sv, obhajilo, akoravno je bila oddaljena od cerkve. Ni je odvrnilo od tega slabo vreme. Redno je prihajala k molitvenim uram in shodom. Mesečne govore si je vse zapisala. Koliko cvetlic je prinesla v cerkev! Bila je vedno vesela in vsem prijazna. Uživaj plačilo! — Glede molitve smo pa precej na boljšem kakor drugje. Tukaj molimo glasno in pravilno, kar je zasluga preč. g. župnika in spošt. učitelj-stva, ki navaja otroke k temu. Le za abstinenco je še vedno premalo vneme. Dobro bi bilo tudi to malo bolj poživiti.
Prečina. Po daljšem času naj sledi kratko poročilo. Vseh deklet skupaj v družbi je 151. »Bogoljubov« imamo 115. Vsak mesec ima družba skupno sv. obhajilo; red pri sv. obhajilu je tak, kakor ga je priporočal lanski »Bogoljub«. Poskusite še drugodl Odseke imamo 4: za ročna dela, za pogostno sv. obhajilo, absti-nenčni odsek (33 članic) in cvetlični odsek. To spomlad si je omislil cvetlični odsek svoj vrt. V odseku za pogostno sv. obhajilo bi bilo lahko več članic. — 24. marca je umrla članica Ivanka Kukman iz Cegelnice. Počivaj v Gospodu!
Smledniška Marijina družba za žene in za dekleta je poromala dne 8. maja z svojim voditeljem v Velesovo h Kraljici miru. Tamošnji župnik in dekanijski voditelj Marijanskih družb, g. Brešar, je imel primeren nagovor. Med sv. mašo je bilo skupno sv. obhajilo.
V Idriji je umrla 11. sušca Marija Lampe, članica dekl. Mar, družbe. Ž njo je izgubila Mar. družba vzorno, za vse dobro vneto članico, ki je dajala vsem najlepši zgled ponižnosti in požrtvovalnosti. V zdravih dneh je skoro vsak dan pristopila k mizi Gospodovi. Bila je navdušena pevka pri cerkvenem zboru in pri vseh naših društvih. Tako vztrajno pridna je bila, da ni zamudila skoro nobene pevske vaje, nobene cerkvene slovesnosti, nobenega družbenega shoda in nobene društvene prireditve. Povsod in pri vseh naših društvih je rada pomagala kot izvrstna pevka in igralka. Pogreb je imela veličasten, kakršnega je pošteno zaslužila. Marijinim družbam in našim društvom želimo mnogo tako zvestih, delavnih članic, kot je bila rajna Marija.
Iz Bevk pri Vrhniki. V teh burnih časih so redke slavnosti, kakršno smo obhajali pri nas v nedeljo 26. marca. Po petih letih, kar imamo Marijino družbo, smo dobile svojo zastavo, Najlepša hvala vsem, ki so darovali Mariji na čast, nam vsem pa v veselje in ponos! — Čeprav smo imeli ta dan slabo vreme, vendar je prihitelo na našo slovesnost mnogo družbenic iz sosednjih krajev. Radostnega srca smo pohitele k cerkvi, ko nas je pozvalo slo-
vesno zvonenje. Iz župnišča je poneslo v cerkev šest deklic na belih trakovih zastavo, tri dekleta pa trakove. V procesiji smo jih spremile me vse. Po vznesenem govoru g. vrhniškega dekana se je blagoslovila zastava. Mile Marijine pesmi, namenjene temu lepemu trenutku, so nas globoko ganile. Po blagoslovu so bile še pete litanije. — Dobile smo torej dolgo zaželjeno zastavo, Bog daj, da bi nas pripeljala vse v Marijino naročje!
Sostro, Velikonočni ponedeljek popoldne je priredila naša dekliška Mar, družba zgodovinsko predstavo »Junaške Blejke«. Ves čisti dobiček — nad 100 K — se je obrnil v javne dobrodelne namene. — Na praznik Brezmadežne je pristopilo v Mar. družbo 24 novih članic, vseh kupaj je zdaj 183, Shode imamo redno vsako prvo nedeljo v mescu; ta dan je tudi mesečno sv. obhajilo, — 31. januarja je umrla članica Frančiška Gorše iz Dobrunj. V njeni dolgi bolezni ji je bila največja muka to, da ni mogla k sv. obhajilu in k shodom Mar. družbe. V bolezni je bila večkrat obhajana, največjo milost pa ji je izkazala Mati božja zadnji dan: par ur pred smrtjo je še enkrat prejela presv. Gospoda. (Kako ste pa kaj preživeli veliki petek? Ur.)
Šmarje na Dolenjskem. V naši dekliški Mar. dr. smo imeli od 20. do 23. marca duhovne vaje, prvič, odkar obstoji družba. Vodil jih je č. p. Kunstelj S. J. Članice so se jih udeleževale prav pridno. K duhovnim vajam smo povabili tudi dekleta, ki niso v družbi, ker tudi njim preti premnogo nevarnosti, posebno še sedaj radi nastanitve vojakov po naši fari. Hoteli smo jih tudi navdušiti za družbo, o kateri imajo mnogo predsodkov. Odzvale so se v obilnem številu. Cel čas duhovnih vaj so dekleta pridno prejemale sv. zakramente. Posebno lepo pa je bilo ob sklepu duhovnih vaj. Nad 300 deklet in žena je naenkrat pristopilo k mizi Gospodovi. Naša družba šteje sedaj 155 članic in 11 kandidatinj. »Bogoljuba« prihaja v družbo pod skupnim zavitkom 56, nekaj tudi posebej; ni sicer veliko, a v primeri s preteklim letom (26) se kaže vendar nekaj napredka.
Črni vrh nad Polhovim gradcem. V dnevih 23., 24. in 25. marca je imela naša dekliška Mar. družba duhovne vaje. Vodil jih je goriški kapucinski pater Marko Fišer. Kljub grdemu vremenu in slabim potom so se dekleta lepe pobožnosti vzorno udeleževala. 25. marca je bilo skupno sv. obhajilo in nanovo sprejetih 17 članic.
Rajhenburg. Od 8. decembra smo imeli slovesne shode za dekliško Mar. družbo 2. februarja in 25. marca. Pri nagovoru na Sveč-
nico so nam g. voditelj prav posebno nagla-ševali imenitnost in srečo brezmadežnega življenja. Marijina družba ima v sedanjih razmerah še prav posebno dolžnost, dajati lep zgled ter se varovati krivih prerokov, ki pod krinko mučeništva in trpljenja v vojski skušajo vzbujati pomilovanje in usmiljenje v dekliških srcih, da bi jih potem toliko lažje preslepili. Kdor ljubi Marijo, sovraži hudobijo. — V mladeniško družbo je bilo na Jožefovo sprejetih 31 fantov z opominom, naj redno prejemajo sv. zakramente ter izpolnjujejo pravila in dolžnosti Mar. družbe, kakor poslušajo in ubogajo vojaki povelje svojih predstojnikov. Iz mladen. družbe jih je odšlo v vojsko do 120. Doma jih je še ostalo približno ravno toliko.
Sv. Ema. 30. aprila smo imele nauk za Marijino družbo. Prišli so č. g. Gomilšek, župnik od Sv. Petra na Medvedovem selu. Pc trudapolnem delu svoje župnije so se potrudili še k nam ter nas navdušili za gorečnost apo-stolstva. Družbenice se iskreno zahvaljujemu za nauke vodniku Mar. družb v rogaški delt aniji.
Dol pri Hrastniku. Tudi pri nas bi se bilo skoraj tako zgodilo, kakor sem brala: »Gospod, v vse bratovščine me zapišite, samo v toto ne.« Marsikatera reče: »Saj ga ne pijem, samo v čaju včasih.« Tukaj le ni nobenega, da bi to reč kaj razširjal. Zato je pa sitno začeti. Ko smo brale 2. številko »Bogoljuba«, smo se počasi podpisovale, da je prišla prej celo 4. številka. Zabolelo nas je, ko smo jo prebrale, da se ni več kot ena Mar. družba oglasila. Pa smo mislile: »To gre tudi nam mar, ker se še tudi nismo nič oglasile.« Še smo čakale in iskale, ko bi še katero dobile, sedaj pa ne gre več čakati. Najrajši bi nič ne poročale, ker jih je premalo. A da izpolnimo željo sv. očeta in Vaše priporočilo, naznanimo tem potoni, da se nas je v dolski Mar. družbi za vezalo proti žganju 25 deklet — vsaj doklet traja vojska, tri pa kar za tri mesece.
Sveti Martin na Pohorju. Tudi pri nas se lepo razvija dekliška Marijina družba. »Bogoljubov« prihaja v našo župnijo 52 iztisov. Imamo redno mesečne shode in sv. zakramente pogosto in z veseljem prejemamo, kar znači, da versko življenje v naši župniji lepo napreduje.
Predloka v Istri. Vojska je in me se nahajamo blizu južne fronte. Tukaj slišimo marsikatero kletvino zoper Mater božjo, ki ni v navadi med slovenskim ljudstvom. To nas žalosti, a še bolj smo žalostne, ko slišimo, da je ravno v teh resnih časih toliko deklet in tudi
žena, ki tako lahkomiselno prodaja svoje poštenje ter na ta način delajo nečast svoji veri in svojemu narodu. Ko so nam zato naš g. kaplan Anton Les oznanili v cerkvi na praznik Brezmadežnega spočetja, da nameravajo ustanoviti pri nas Marijino družbo, da bi se pod njenim varstvom ohranile poštene, se nas je oglasilo iz vseh vasi v kratkem 126. Med kandidaturo jih je nekaj odstopilo, tako da nas je bilo za sprejem ravno 100. — Neizbrisljiv je dan 2. aprila v naših srcih, bila je res nedelja »Laetare — veseli se«. Tisti predvečer smo sprejeli preč. g. Ivana Slavca, kanonika in škofijskega vodja Marijinih družb tržaške škofije. Drugo jutro smo imele sv. mašo ob 8. in skupno sv. obhajilo. Ob dveh smo se zbrale v župni-šču, kjer je dobila vsaka svojo svečo in so nam izročili zastavo, umetno delo tvrdke Krickl & Schweiger z Dunaja, ki stane 820 K. Z navdušenjem smo zapele: »Marija bodi zdrava nam, Kraljica naša ti« in smo se v procesiji podale v cerkev, ki je bila prenapolnjena. Po blagoslovu zastave so nas g. kanonik z navduševal-nimi besedami bodrili k ljubezni in zvestobi do Marije. Sledil je sprejem po običajnem obredu. Kako radost je občutilo naše srce, ko se nam je zasvetila na prsih sveiinja Brezmadežne! Zahvalna pesem nam je prihajala prav iz srca.
Trbovlje. Dne 25. marca smo obhajali 10-letnico Marijine družbe. Da smo se tem lepše pripravile na ta praznik, smo se pridno vadile v duhovnih tridnevnih vajah, katere so spretno in vse hvale vredno vodili naš domači veleč, g. župnik, vodja Marijine družbe. Na praznik pa imamo zjutraj skupno sv. obhajilo. Popoldne molitveno uro pred izpostavljenim presv. Rešnjim Telesom in nato nauk in sklep duhovnih vaj. Po nauku slovesen sprejem petih deklet v Marijino družbo pri Marijinem oltarju. Za tem pa še sprejem žen v žensko Marijino družbo; nato zopet govor pri oltarju Marijinem. — Dobili smo tudi v Trbovljah v cerkvi podobo sv. Antona. Takoj se je v ogromnem številu pokazalo, koliko častilcev da ima ta veliki priprošnjik pri Bogu. Ravno ta dan so tudi slovesno blagoslovili podobo sv. Antona. Nato sledi občni zbor Marijine družbe. — Dal ljubi Bog, da bi ta slovesen trenutek nam ostal v spominu, in bi se dobri sklepi uresničili. Potem se ne bo več reklo: »V Trbovlje ne hodi,« ampak: »V Trbovlje pojdi.« — Tudi abstinenčni odsek ima nekaj lepih cvetov »popolnih abstinentov«. Želimo še mnogo, mnogo takega cvetja.
Vogrče pri Pliberku. (Koroško.) Meseca junija bo štiri leta, odkar se je ustanovila v naši župniji Marijina družba za dekleta. Sprejetih je bilo v tem času nad 50 deklet. Od teh
je bilo nekaj zbrisanih, par jih je izstopilo, ena se je poročila in dve sta se preselili v večnost k svoji nebeški Materi. Sedaj šteje družba 45 članic in 9 kandidatinj in Marijin vrtec 25. Sicer ni veliko število, a treba je pripomniti, da je župnija majhna in šteje le okoli 350 duš. Glede družbinega življenja: Udeležila se je družba vseh v tem času prirejenih letnih shodov slovenskih Marijinih družb na Koroškem in tudi več slovesnih shodov sosednih družb s svojo družbeno zastavo. Dvakrat je romala k sv. Križu nad Spod. Dravogradom, prvič 12. septembra 1913 ob priliki Konštantinove slavnosti in drugič 2. avgusta 1915 skupno z sosednjima družbama iz Kazaz in iz Globas-nice. Shode imamo redno vsak mesec in tako tudi skupno sv. obhajilo. Za časa vojske imamo tudi celodnevno češčenje ob nedeljah in praznikih. Od 2. do 6. februarja 1915 smo obhajale trdi. duhovne vaje. Vodili so jih č. g. vodnik sami. Dne 21. junija 1915, to je na drugi glavni praznik družbe, — prvega imamo 8 decembra — smo se po mesečni pripravi na Grinjonov način posvetile Mariji. Odseke imamo štiri: 1. evharistični s 24, 2. dobrodelni z 8, 3. pevski s 7, 4. abstinenčni s 7 prve stopnje in 5 druge stopnje udi. Sedaj bomo ustanovili še misijonskega. Nadalje poročamo, da je na z o p e t e n poziv »Bogoljuba« pristopilo nanovo 16 udov iz družbe in 8 izven družbe k abstinenci. Ravno ta poziv nam je dal povod, da smo se prvič oglasile v »Bogoljubu«,
Iz Reteč pri Škofji Loki. Dekliška Marijina družba je priredila 19. marca in ponavljala 26. marca igrokaz »Lurška pastarica«. Čisti dobiček 130 K je namenjen za oslepele vojake in za vdove in sirote padlih vojakov. — Umrla je 23. marca družbenica Antonija Naglič iz Reteč, stara 27 let; 26. marca pa Marija Starman iz Godešiča, stara 21 let. Obe zgledni družbenici priporočamo v molitev.
Sv. Trojica pri Moravčah. Na tiho nedeljo se je v pridigi ljudstvo z resnimi besedami opomnilo na članek v »Bogoljubu«, na cvetno na cvetno pa oznanil post z abstinenco in molila priložena molitev s prižnice.
Od nekod s Štajarskego. Zelo me zanimajo in veselijo tvoji spisi, dragi »Bogoljub«, o zdržnosti alkoholnih pijač. Še bolj me žalosti to, da se v naši ......fari nihče ne odzove tvojemu vabilu. Jaz pa smatram to zdrž-nost za jako resno in sveto stvar. Ker nisem storila na veliki petek obljube zdržati se opojnih pijač, kakor si nam to sporočil, zato danes prvega maja pokleknem pred oltar majniške Kraljice: »O Marija, iz ljubezni do tebe in iz ljubezni do Jezusa, ki
sta trpela, Ti pod križem, On pa na križu, Ti obljubim, da se hočem zdržati vseh opojnih pijač do konca vojske.« Isto so torile tudi nekatere druge. Da bi hotele pač vse!
SPOMINJAJTE SE UMRLIH!
Marija Hirtiš, Sv. Lovrenc na Drav. polju. Karolina Šiška, Sela-Prečina. Ivana Grdadolnik na Samatorci. Frančiška Kogeljšek na Vrzdencu. Ivana Rožmanec na Vrzdencu. Alojzija Kubale, Terlična pri Sv. Roku ob Sotli.
Marija Golob v Šmihelu pri Novem mestu. Jožefa Hvale, Sv. Peter pod Sv. gorami. Marija Wuk, Sv. Peter pod Sv. gorami. Marija Štefur, Sv. Peter pod Sv. gorami. Ivana Kavčič, Tržič na Gorenjskem. Frančiška Petan, Vrh pri Ljubnu, Dolenjsko.
Frančiška Blažič, Šmihel pri Novem mestu. Ivana Kukman, Cegelnica pri Prečini. Marija Zore, Sv. Gora nad Litijo. Janez Pregelj, Šmartno pri Litiji. Ivana Ambrožič, Šmartno pri Litiji. Jožef Ponebšek, Šmartno pri Litiji. Marija Iskra, Nemški Rovt. Demšar Marija, Poljane nad Škofjo Loko. Levičar Marjeta, Krško. Antonija Trobevšek, Nevlje.
V MOLITEV SE PRIPOROČAJO:
Marijina hči za premagovanje hudih skušnjav, dušni mir in vredno prejemanje sv. zakramentov. — Marijina hči za vredno prejemanje sv. zakramentov ter za srečno vrnitev svojega brata in svaka iz vojne. Marijina hči, da bi premagala hude skušnjave. — Marijina hči svojo bolno sestro. — Marijina hči za obuditev popolnega kesa, vredno prejemanje sv. zakramentov in za dušni mir. — Neki duhovnik na Krasu za ljubo zdravje. — Marijina hči, da bi zadobila dušni mir in ozdravila na živcih. — Sestra svojega brata-novomašnika in brata-vojaka, da bi se srečno vrnil iz vojne.
—	Družina J. Redenšek za srečen izid pravde in za mir med sosedi. — Marijina hči za za-dobljenje dušnega miru, zmago v skušnjavah, vredno prejemanje sv. zakramentov ter rešitev iz velike stiske in nevarnosti v važni zadevi.
—	Neko dekle za milost redovniškega poklica, razsvitljenje v dušnih zadevah in za sedmere darove sv. Duha. Sestra svojega brata-vojaka, ki se že osem mescev pogreša, da bi se srečno vrnil. — Neka oseba za stanovitnost v dobrem, za mir in edinost v hiši ter za pomoč božjo pri vzgoji otrok. — Marijina hči za vredno prejemanje sv. zakramentov in stanovitnost v do-
brem. — Pijančevanju udana oseba. — Neka oseba za stanovitnost v premagovanju hudih skušnjav. — Dve družini, v katerih vlada razdor. — Franc Kramar svojega sina-vojaka. — Vse še ne uslišane prošnje.
ZAHVALE.
M. P. sv. Antonu Pad. za večkratno usli-šanje po opravljeni pobožnosti devetih torkov. — Marija Kodrca Praškemu Jezuščku, brezmadežnemu Spočetju Marijinemu, sv, Frančišku Ksav. ter čast. Janezu Bosku za vrnjeno zdravje po petletni bolezni po opravljeni devetdnev-nici. — D, K, presv. Srcu Jezusovemu, prebl. Devici Mariji, sv, Antonu ter sv. Frančišku Ksav. za čudežno pomoč v dveh slučajih bolezni, — F. Stranjšak presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, sv. Jožefu ter sv. Frančiški, da se je neki mož, kateri je več let svoje krščanske dolžnosti opuščal, v svoji bolezni izpre-obrnil, prejel sv. zakramente za umirajoče ter mirno izdihnil svojo dušo. — M. P. Ant. Martinu Slomšeku in sv. Antonu Pad. za ozdravljenje bolne noge. — Marjeta Birtič presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu za uslišano molitev. — N. N. Materi božji in sv. Antonu za večkratno pomoč v večjih stiskah ter dušnih in telesnih nevarnostih. — M. P, presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu za uslišano prošnjo v važni zadevi.
Darovi.
Za »Dejanje sv. Detinstva« so poslali čč. gg.: Evgen Legat, katehet v Ljubljani, 15 K; Anton Porenta, župnik v Hinjah, 34 K; prof. dr. J. Marinko, župni upravitelj v Mavčičah, 82 K; Mat. Kastelic, župnik v Dolu pri Ljubljani, 26 K 80 vin.; Ant. Kocijančič, župnik na Mirni (Dol.), (II. zbirka), 76 K; svetnik Gustav Koller, župnik v Podragi, 13 K 20 vin.; msgr. M, Arko, dekan v Idriji (dar Marijine družbe žena), 100 K; dr, Frančišek Knavs, dekan v Št. Petru pri Gorici (II. zbirka), 10 K; Ign. Oma-hen, kaplan v Dobrepoljah, 24 K; Jos. Mlakar, dijak v Mariboru, 5 K; Terezija Drobnič iz Blok 5 K 44 vin.; Franja Goluh, Unično, 2 K 50 vin.
Za apostolstvo sv. Cirila »n Metoda. Zbirka dekliške Marijine družbe na Dunaju 13 K 10 vin.; goriško centralno semenišče v Zatičini 33 K 24 vin.; župnija Zatičina 67 K 30 vin.; Radovica 17 K 2 vin.; Škofja Loka 50 K; Hinje 14 K; Duplje 10 K; Adlešiči 12 K; Dobrepolje 17 K 14 vin.; Dijaški dom misij, družbe 40 K;
dijaki v Marijanišču 1 K 60 vin, (II. zbirka); vodja dr, J. Lesar 5 K; A. Kovačič 10 K: J. Kotnik 5 K; Marijina družba v Trstu 26 K; Žužemberk 130 K.
Za vojaško-misijonske namene. Slov. kat, izobraževalno društvo iz Semiča na Dol. (čisti dobiček igre: Dekleta na Vrtači) 150 K.
Za misijone. Neža Bartol, Hrib, Dol., 23 K 45 vin.; Marija Kramar 2 K; šolski otroci na Dol. Zemonu, Notranjsko, 6 K; J. Miklavčič, župnik iz Zavrača pri Idriji, 3 K.
Za najpotrebnejše misijone. Franc Kramar 1 K.
Za misijone v sveti deželi. Dekliška Marijina družba, Sv. Jurij ob Taboru, 14 K.
Za afrikanske misijone. J. Miklavčič, župnik iz Zavrača pri Idriji, 5 K.
Za kruh sv, Antona, Frančiška Vovšek, Braslovče, 13 K.
Za sv. maše za padle vojake, V. Kladnik, Trebelno, 1 K; Marija Pogtšek, Šmiklavž, 10 K.
Za varuhe božjega groba. Župnija Črnivrh nad Idrijo 10 K.
Pravilne naslove za ujetnike v Rusiji! Nekateri naši ujetniki pišejo domov karte, na katerih je naslov za nazaj pisan samo v ruskem jeziku s cirilico. Priprosti ljudje zato ne morejo napraviti pravilnega naslova in posledica tega je, da ujetnik nobenega pisma ne dobi. Kdor si ne ve pomagati, naj se obrne na podpisanega. Pošlje naj dotično karto, ki jo je pisal ujetnik in naj naznani, koliko kart z naslovi hoče imeti. Napravi se vse brezplačno. Gregorij Potokar, župnik, Bočna, p. Gornjigrad, Štajarsko.
Prodajalna iri domoljiiT
v Ljubljani, Kolodvorska ulica št. 35,
prodaja vse vrste slamnikov za moške, ženske in otroke. Klobuke, čepice in krtače. Stari slamniki se sprejemajo v pre-novljenje. (Pozneje se bodo prodajale še
druge reči.) Čisti dobiček od prodanih predmetov se bo porabil v prid našim ubogim vojakom-invalidom, ki pridejo pohabljeni iz vojske. Zato podpirajte to prodajalno vsi pravi domoljubi in kupujte pri njej. S tem podpirate obenem dobro stvar!
Urejuje: Janez Ev. Kalan.
sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. — Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir.
11. Nedelja. Binkošti. Popolni odpustek: a) udom škapulirske bratovščine karmelske Matere božje; b) udom rožnovenške bratovščine v katerikoli cerkvi; c) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; d) udom bratovščine sv. Duha danes ali v osmini, če obiščejo bra-tovsko ali farno cerkev. — Tretjerednikom vesoljna odveza. — Glede devetdnevnice glej 2. dan tega mesca. Kdor jo je že opravil, jo lahko ponavlja in dobi iste odpustke.
13. Torek. Sv. Anton Padovan-s k i. Tretjerednikom popolni odpustek kakor 1. dan.
17.	Sobota. Z v. Pavel Buralis. Popolni odpustek onim, ki nosijo višnjevi škapulir
18.	Nedelja. Presv. Trojica. Tretjerednikom: a) popolni odpustek in vesoljna odveza; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir.
19.	Ponedeljek. Z v. Mihelina. Popolni odpustek tretjerednikom kakor 1. dan.
21.	Sreda. S v. A 1 o j z i j. Popolni odpustek vsem vernikom, ki prejmo svete zakramente, obiščejo oltar, kjer se ta praznik obhaja in molijo po namenu sv. očeta.
22.	Četrtek. Praznik presv. Rešnjega Telesa. 200 dni odpustka vsem vernikom, ki prejmo sv. obhajilo in gredo za procesijo. — Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa danes ali v osmini kakor 1. dan; b) udom bratovščine za uboge duše v vicah; c) udom bratovščine sv. Družine; d) tretjerednikom. — Tretjerednikom vesoljna odveza.
24.	Sobota. Sv. Janez Krstni k. Popolni odpustek: a) tretjerednikom kakor 1. dan; b) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor 1. dan; c) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; d) udom bratovščine Srca Marijinega; e) udom družbe treznosti.
25.	Nedelja, zadnja v mescu. Popolni odpustek tistim, ki trikrat na teden skupaj molijo sv. rožni venec.
29.	Četrtek. Sv. Peter in Pavel. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor l.dan; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega v bratovski cerkvi; spovednik more obisk cerkve spremeniti v kako drugo dobro delo; c) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; d) udom bratovščine za uboge duše v vicah danes ali v osmini; e) tretjerednikom. — Tretjerednikom vesoljna odveza.
30.	Petek, Praznik presv. Srca Jezusovega. Popolni odpustek: a) vsem vernikom v cerkvah, kjer se obhaja praznik Srca Jezusovega, če prejmejo svete zakramente ter molijo po namenu sv. očeta; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega danes ali prihodnjo nedeljo; c) udom apostolstva molitve; d) udom bratovščine naše ljube Gospe v bratovski cerkvi; e) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor 1. dan. — Tretjerednikom vesoljna odveza.
izborno se je obneslo za vojake v vojski in sploh t* vsakega kot najboljte
bol oblažajoče mazanje
ptl fnhlajenjD, reumatizmn, gib t a, lafMBCl, prsni, Tralni in bolesti T hrfcta
Sidro-I
Nadomestilo
Dr. filchter-Ja
aapoici
l oompos.
Sidro-Pain-Expeller.
Steklenica kron. —-M, l'M, a —.
Dobiva se v lekarnah ali direktno v Dr. Richter-ia lekarni „Pri ilatem leT«*, Praga, 1., Elizabetna cesta 6.
Dnevno razpošiljanje.
470
Vam plačam, ako Vaših kurjih očes, bradavic in trde kože,
tekom 3 dni s korenino, brez bolečin ne odpravi
Ria-Baisam. ,?msatveInimk pismom K 1 «/„ 3 lončki K , 6 lončkov K 5«/s. KEfflENY, Kaschau (Kassa) I., poštni predal 12/606, Ogr.
^iiiiiiii iiiiittiiitiiiii i»iiiiiiti(iifitiiiiiiiifiiiEiiriiiiiii)iritf iiiiaiiiiiiiiiiiiiai iiiiiiTiiiifiiiiDfiiriitiiifif iiititiaimtiittf il^ ^niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii:
Dnevnik:
.Slovenec'
celoletno polletno četrtletno mesečno
26—	|
13-—	|
6-50	§
2-20	i
stane po pošti prejeman:
Sobotna izdaja celoletno 7 kron.
.................................................................................................................iiimiiiiiiiiimif
i katoliška Tiskarna i
V LJUBLJANI	|
sprejema v natisk vsakojake tiskovine od preproste do — najfinejše izvršitve. =
niMiiiinniiiiiiiiMiiiiiMiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii^
5 vinarjev
stane dopisnica, potom katere izvolite zahtevati moj glavni cenik s 4000 slikami, obsegajoč bogato izbero pripravnih predmetov za vsakdanjo rabo in darila; cenik se pošlje vsakomur zastonj in poštnine prosto.
Prva tovarna ur JAN KONRAD,
o. In kr. dvorni založnik, Briix št,1225 (Češko).
Pristne nikeln. žepne ure po 4'20 K, 5'— K. V srebru 8-40 K, 9 50 K. Nikeln. budilka 2 90 K, ure s kukavico 7-85 K, ure z nihalom 9'— K. Pcšilja se po povzetju. - Neugajajoče se za-572	menja ali denar nazaj.
Bogafa zaloga 546
šivalnih strojeu,
Koles, pisalnih strojev
Ivan Jai«i
Ljubljana,
Dunajska cesta 17.
1.	Poj le Bogu v čast in ne imej nikakršnega posvetnega namena!
2.	Ne bodi prevzeten (prevzetna) vsled svojega glasu in ne ponašaj se z njim!
3.	Ne govori na koru, ne oziraj se po ljudeh v cerkvi in ne moti nikogar! Vedi se svetemu kraju primerno! Obleka pevcev, zlasti pa pevk, naj bo dostojna, a preprosta!
4.	Spoštuj organista ali pevovodjo ! Njegova povelja izpolnjuj radovoljno!
5.	Ne povzročaj nesloge in prepira med pevci in ne bodi jim nevoščljiv, ako tudi oni lepo pojejo.
6.	Ne postani cerkvenemu petju nikoli nezvest! Potrpi, ako ni vse tako, kako bi si ti želel, in vztrajaj!
7.	Ne kradi pevovodju in pevcem dragega časa, ampak udeležuj se pevskih vaj redno in pravočasno! Ne prihajaj prepozno na kor!
8.	Ne pričaj z vsiljivo glasnim petjem, da hočeš v svojem napuhu, naj te ljudje izmed vseh pevcev najbolj slišijo, ampak poj vedno po predpisih in organistovih navodilih!
9.	Ne želi, naj bi se pele posvetne ali neprimerne skladbe v cerkvi, kajti cerkev je hiša božja.
10.	Ne želi, da bi te ljudje radi petja hvalili!
Pripomnja: Cerkveno petje je gotovo sveta stvar, toda pevci ali pevke so ljudje. Teh „Deset zapovedi" pa opozarja na razne slabosti, ki bi se lahko pripetile tudi pri najboljši volji. V takem slučaju potem lahko pevovodja pokaže kar na paragraf! — Te ,.Zapovedi" se dobijo tiskane v Kat. tiskarni v Ljunljani (form. 3ytl cm) in se lahko kot tabla obesijo na koru na viden prostor, kakor so že to ponekod storili.