Marjan Vončina
VIDIKI PROFESIONALIZACIJE SOCIALNEGA DELA
VSLOVENIJ
Vloga in vpliv strokovnih združenj sta
pomemben kazalec statusa profesionalne
skupine v družbi. V tem smislu je ustano-
vitev ali, bolje rečeno, revitalizacija strokov-
nega združenja socialnih delavk in delavcev
velik dogodek, ki že sam na sebi predstavlja
pomemben prispevek k profesionalizaciji
socialnega dela pri nas. Socialni delavci
lahko pričakujejo od svojega stanovskega
združenja tudi prispevek k ustreznejšemu
socialnemu statusu te profesionalne sku-
pine, ki se kaže v boljšem plačilu za delo in
v večjem ugledu v družbi. Kot temeljno
nalogo stanovskega združenja pa vidim
zlasti prispevek k boljši družbeni organi-
ziranosti poklica, v mobilizaciji notranjih
intelektualnih potencialov in v prispevku
k dograjevanju poklicne etike.
Dogajanje ob »Prvih dnevih socialnih de-
lavcev in delavk«, ki ga je organiziralo novo
društvo, me je še dodatno utrdilo v prepri-
čanju, da bi vrsto družbenih sprememb, no-
vih trendov in tudi pomembnih posamič-
nih dogodkov, vezanih na položaj in vlogo
socialnega dela, veljalo ovrednotiti tudi z
vidika profesionalizacije.
Ob upoštevanju globalnih družbenih
sprememb, ki so vezane na osamosvojitev
— prehod na tržno gospodarstvo, privatiza-
cija in uvedba večstrankarskega sistema —,
še vedno pogosto spregledamo spremembe
v sistemu socialnega varstva in spremembe,
ki jih prinašajo nove strokovne vrednostne
orientacije. Spremembe v sistemu social-
nega varstva se kažejo kot uveljavljanje
novih politik na posameznih področjih, na
primer invalidske politike, politike dušev-
nega zdravja v skupnosti, politike na po-
dročju uporabe drog, politike razreševanja
problemov nasilja v družini itn. Nove stro-
kovne vrednostne orientacije pa se kažejo
predvsem kot vpliv približevanja Evropi. Ni
dvoma, da te spremembe od socialnih de-
lavcev zahtevajo podroben premislek in
ustrezno akcijo.Več odločnosti v procesu
prilagajanja in spreminjanja bi bilo mogoče
pričakovati zlasti na tistih področjih social-
nega dela, ki so vezana na probleme deinsti-
tucionalizacije in organizacije skupnostne
skrbi, opolnomočenja uporabnikov storitev
socialnega dela, krepitvi zagovorniške vlo-
ge socialnega dela in upoštevanja etničnih
in spolnih razlik pri organizaciji pomoči.
Navedene spremembe vplivajo tudi na
spremenjene možnosti zaposlitve socialnih
delavk in delavcev. Na eni strani se socialni
delavci že desetletje soočajo z restriktivno
politiko zaposlovanja v javnem sektorju, na
drugi strani pa se odpirajo nove možnosti
zaposlovanja v okviru nevladnega ter pri-
vatnega sektorja. V nekaj letih bo jasnejša
tudi vloga socialnega dela znotraj delovnih
organizacij.
V	nadaljevanju bom poskušal opozoriti
na nekatere dileme, s katerimi se soočajo
socialni delavci glede na nove pogoje in
možnosti zaposlitve.
V	skladu z novejšimi evropskimi social-
nopolitičnimi strategijami, ki gredo v smeri
decentralizacije, participacije državljanov,
privatizacije in deinstitucionalizacije, smo
s sprejetjem nove zakonodaje tudi pri nas
začeli uvajati pluralistični koncept socialne-
ga varstva. Pluralizacija sistema socialnega
varstva v načelu pomeni enakopravno in
enakovredno vključitev akterjev različnih
sektorjev družbe v sistem socialnega var-
stva. Poleg javnih služb so tako v sistem
207
MARJAN VONČINA
vključeni tudi akterji iz nevladnega in za-
sebnega sektorja družbe. Seveda je koncept
enakih možnosti vključevanja v sistem le
načelen, v praksi se namreč izkaže, da raz-
lični sektorji vstopajo v sistem na različen
način in pod različnimi pogoji. To pomeni,
da se socialni delavci srečujejo z različnimi
možnostmi pri oblikovanju pogojev svojih
delovnih mest, pač glede na to, v katerem
sektorju se zaposlujejo.
Pluralizacija sistema socialnega varstva
tako sicer odpira vrsto možnosti za nove
oblike zaposlovanje socialnih delavcev, pri
čemer pa morajo socialni delavci premisliti,
preveriti in se odločiti, kje se želijo zaposliti.
Kot nujna potreba se kaže soočanje z
dejstvom, da bodo morali bolj kot kdaj koli
preverjati in ovrednotiti temeljne pogoje
svojega dela ter skrbeti za to, da se ti pogoji
izboljšajo. Lahko rečemo, da je samozapo-
slovanje (v pomenu skrbi za izboljševanje
pogojev za svojo lastno profesionalno udej-
stvovanje) postala tako rekoč temeljna druž-
bena zahteva tega poklica.
Proces prilagajanja temu novemu dejst-
vu gre počasi, tako da je dobršen del social-
nih delavcev, zlasti tistih z večletnimi de-
lovnimi izkušnjami, obremenjen s kopico
dilem, občutkov negotovosti ter zmede, s
katerimi se ne znajo prav soočiti.
Poglejmo najprej težave, s katerimi se
srečujejo socialni delavci, ki so zaposleni
ali se nameravajo zaposliti v javnem sektor-
ju, konkretno v centru za socialno delo.
Osnovno delovno področje centra za
socialno delo je izvajanje javnih pooblastil
na področju socialnega varstva. Javna
pooblastila predstavljajo sistem ukrepov in
intervencij, predpisanih z področno zako-
nodajo. Na področju zaščite otroka tako na
primer izvajajo ukrepe, vezane na rejništvo,
posvojitv^e, urejanje stikov ob razvezi star-
šev, predloge za dodelitev otroka ob razvezi
staršev, nameščanje v druge ustanove so-
cialnega varstv^a itn. Poleg tega pa so tipični
primeri javnih poblastil še skrbništvo,
dodeljevnje denarnih pomoči, otroškega
dodatka, urejanje zadev v zvezi s porod-
niškim dopudtom itn.
Že ob ustanovitv^i centrov za socialno de-
lo v šestdesetih letih je bil temeljni namen
države formirati centralno službo za izvaja-
nje javnih pooblastil s področja socialnega
varstva.
Ta namen ostaja v veljavi tudi danes,
kljub novemu zkonu osocialnem varstvu, ki
predvideva nekatere druge rešitve.
Z zakonom o socialnem varstvu iz leta
1992 je država predvidela razširitev dejav-
nosti centrov za socialno delo. Zakon pred-
videva, da lahko centri za socialno delo
poleg javnih pooblastil izvajajo tudi social-
novarstvene storitve, kot so preventivno
delo, pomoč družini, prva socialna pomoč
in osebna pomoč. Toda danes je že povsem
jasno, da s tem predvidevanjem država ni
mslila popolnoma resno. V obdobju, nam-
reč, ko je sprejemala novi zakon o social-
nem varstvu, s katerim je poskušala širiti
dejavnost centrov za socialno delo tudi na
polje socialno varstvenih storitev, je začela
tudi intenzivirati restriktivno politiko
zaposlovanja v teh ustanovah. Temu je
sledila priprava normativov in standardov
socialnovarstv^enih storitev, ki predstavljajo
izhodiščno predstavo o tem, kako si predla-
gatelj zakona predstavlja, kaj pomeni po-
samezna socialnovarstvena storitev, ter
podajajo minimalne standarde storitve. To
je bilo dovolj za socialne delavce, saj lahko
ugotovimo, da so standardi za socialnovar-
stvene storitve, ki jih je država predpisala v
obliki podzakonskega akta, oblikovani
dovolj široko, da omogočajo razvoj načel in
metod za posamezno storitev. Lahko reče-
mo, da je pri tem v osnovi šlo za ustrezno
sistemsko rešitev.
Toda problem je nastal v tem, da država
ni predpisala normativov za izvajanje javnih
pooblastil. Če bi želela to storiti, bi morala
najprej ugotoviti, koliko dela zahteva izva-
janje javnih pooblastil, in ugotovila bi tudi,
da izvajanje javnih pooblastil zahteva polno
zaposlitev velike večine sedaj zaposlenih
socialnih delavcev na centrih za socialno
delo. Ugotovila bi tudi, da načrtovane širi-
tve dejavnosti centrov za socialno dela z
uvajanjem socialnovarstvenih storitev ne
bo mogoče izvesti brez dodatnih ukrepov.
Situacija je paradoksna: država je standardi-
zirala in normirala dejavnosti, ki v praksi
kot služba ne obstajajo, ni pa normirala in
standardizirala dejavnosti, ki je temeljna in
vsakdanja.
208
VIDIKI PROFESIONALIZACIJE SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
Reorganizacija centrov za socialno delo
je tako zastala. Zaposleni v centrih za so-
cialno delo danes svoj delovni čas pretežno
porabijo za izvajanje javnih pooblastil, pri
tem pa od države, vodstev centrov in
strokovne javnosti doživljajo pritiske, naj
svoje delo na javnih pooblastilih do te mere
poenostavijo, da bodo lahko izvajali tudi
storitve socialnega varstva. Na te pritiske
socialni delavci odgovarjajo, da predpisane
storitve tako in tako izvajajo, saj tudi javnih
pooblastil ni mogoče kvalitetno izvajati, če
pri tem ne izvajajo osebne pomoči ali
pomoči družini. Imajo seveda prav, saj bi
bilo težko dokazati nasprotno.
Hkrati pa se zaposleni seveda zavedajo,
da bi z oblikovanjem posebnih služb v
centrih za socialno delo, ki bi izvajale zgolj
socialnovarstvene storitve, bistveno izbolj-
šali kvaliteto svojega dela. Šele organizacija
posebne službe za posamezno socialnovar-
stveno storitev namreč omogoča oblikova-
nje načel in metod posamezne storitve, ob-
likovanje ustreznih organizacijskih rešitev,
dodatno izobraževanje in supervizijo,
preverjanje rezultatov, vse tisto, skratka, kar
omogoča kvaliteto in razvoj. Zavedajo se
tudi, da bo šele oblikovnje posameznih
služb za izvajanje socialnovarstvenih sto-
ritev omogočilo delo s tistimi osebami, ki
socialne službe ne potrebujejo zaradi stisk,
ki sodijo v okvire javnih pooblastil.
Če strnemo odprta vprašanja delovanja
javnih služb in posebej centrov za socialno
delo, ki so posledica neustrezne državne
regulacije:
•	neustrezna regulacija storitev
•	omejitev zaposlovanja ob hkratnih
zahtevah za poenostavitev delovanja
•	nedefinirani cilji pri uvajanju socialno-
varstvenih storitev
•	povečevanje deleža upravno admini-
strativnega dela na račun strokovnega dela.
Vidimo torej, da institucionalni okviri
nikakor niso ugodni za razvoj socialnega
dela. Na praktični ravni se to kaže zlasti v
tem, da se socialno delo razume kot zgolj
izvajanje javnih pooblastil. V razmerah, ko
so meje med različnimi podsistemi social-
nega varstva (zdravstvo, šolstvo, pravo-
sodje...) postale neprehodne in prihaja do
zmanjšanja komunikacij tudi na praktični.
institucionalni in strokovni ravni, se vse
bolj utrjuje razumevanje socialnega dela, ki
ga enači z izvajanjem javnih pooblastil. Ne
samo država, ampak tudi druge ustanove
in strokovnjaki iz ustanov šolstva, zdravstva,
policije in pravosodja porivajo socialnega
delavca kot javnega uslužbenca v vlogo
molčečega izvrševalca restriktivnih ukre-
pov. Za primer: pritiske posameznih stro-
kovnjakov iz drugih služb o nujnosti odvze-
ma opravilne sposobnosti ali pa o nujnosti
izdelave predloga za odvzem otroka star-
šem je vse težje zavračati. Vse težje je
zavračati pritiske, ki izhajajo iz pogledov o
zadostnosti zgolj formalnopravnih inter-
vencij. Vse težje je uveljavljati nivo timske
obravnave, ki se sooča s celovitostjo social-
ne in človeške stiske.
Če bodo socialni delavci iz javnega sek-
torja dejstvo, da morajo zlasti sami skrbeti
za osnovne pogoje svojega delovanja, vzeli
resno, bodo morali odločno in vztrajno:
•	zavračati razumevanje socialnega dela
kot zgolj izvajanje javnih pooblastil
•	uveljavljati oziroma revitalizirati zago-
vorniško pozicijo socialnega dela
•	uveljavljati etične vrednote poklica
•	zahtevati in organizirati programe per-
manentnega izobraževanja
•	zahtevati jasno definiranje ciljev social-
no varstvene politike
•	zahtevati določitev prioritet znotraj
politike socialnega varstva
•	soočiti se z dejstvom restriktivne poli-
tike javnih financ.
Na tem nivoju profesionalizacije socialni
delavci potrebujejo povsem nove oblike or-
ganiziranja, katerih cilj bo med drugim tudi
odločno preverjanje in ovrednotenje dose-
danjih zavezništev ter ustvarjanje novih.
Ovrednotiti bo treba vlogo Socialne zbor-
nice, ovrednotiti bo treba vlogo Visoke šole
za socialno delo, ovrednotiti bo treba vlogo
posameznih ekspertnih skupin, ki jih naje-
ma država za oblikovanje predlogov poUtik
in državnih ukrepov socialnega varstva,
ovrednotiti bo treba delovanje kolegov, ki
delujejo v okvirih drugih podsistemov, o-
vrednotiti bo treba vlogo direktorjev javnih
služb. Nova zavezništva pa bo treba sklepati
z nastajajočimi uporabniškimi, drugimi ne-
vladnimi in mednarodnimi organizacijami.
209
MARJAN VONČINA
Socialni delavci in delavke, ki se zaposlu-
jejo v nevladnem sektorju, pa se soočajo s
precej drugačnimi problemi. Njihov osnov-
ni problem je boj z sredstva za izvajanje
programov. To pomeni, da se morajo isto-
časno boriti za preživetje načrtovanih
socialnih inovacij, ki jih ponavadi vsebuje
program, kot tudi za svojo lastno socialno
varnost, torej za plačilo svojega dela.
Nevladni sektor na področju socialnega
varstva sestavljata dve vrsti organizacij, ki
se razlikujeta glede na status v družbi. Inva-
lidske organizacije so svoj položaj utrdile
že v jugoslovanskih časih, medtem ko društ-
va, ki so nastala po uveljavitvi pluralistič-
nega sistema socialnega varstva, svojo os-
novno pozicijo v družbi šele ustvarjajo. Na
praktični ravni se razlika kaže predvsem v
tem, da nove organizacije ne razpolagajo s
stabilnimi viri financiranja, ki bi jim omo-
gočili nemoteno delovanje in doseganje
osnovnih ciljev. Tako so osnovni vir financi-
ranja javni razpisi za podporo socialnovar-
stvenim programom, ki jih razpisujejo
država, lokalne skupnosti ter različne, zlasti
mednarodne organizacije.
Načelno so javni razpisi ustrezen meha-
nizem za spodbujanje razvoja pluralnih
pristopov, pa tudi zdrave konkurenčnosti.
Vendar se v naši praksi pokaže, da ta način
podpore nevladnemu sektorju ni najbolj
ustrezen. Znano je, da je sprejem prora-
čuna, prek katerega se financira tudi dejav-
nost socialnega varstva, odvisen od trenut-
nih političnih bojev in razmerij. Zato tudi
ni mogoče predvideti datumov letnih spre-
jemov proračuna. Ker pa je treba zagotoviti
nemoteno delovanje sistema služb, ki se
financirajo iz proračuna, ima država na
voljo mehanizem začasnega financiranja, ali
kot ga popularno imenujemo, »financiranja
po dvanajstinah«. Ta je vsakoletno v veljavi
do tistega obdobja, ko parlament proračun
sprejme.
Problem, ki se v zadnjem času, ko so
nevladne organizacije začele z intenzivnim
izvajanjem svojih programov, močno zaos-
truje, pa je v tem, da država za te organiza-
cije ne priznava začasnih oblik financiranja.
Tu ne moremo mimo načelne ugotovitve,
da so nevladne organizacije v primerjavi z
javnimi službami v podrejenem položaju.
Na praktični ravni to pomeni veliko oviro
za izvajanje programov nevladnega sektor-
ja. Tudi tisti izvajalci programov, ki so že
večkrat uspeli na razpisu in lahko sklepajo,
da država njihov program podpira in ga bo
podpirala tiidi v prihodnje, ne vedo, kdaj
je pričakovati razpis in kdaj bo prišlo do
priliva sredstev.
Poleg navedenega pa nestabilnost in
nezanesljivost financiranja povzroča tudi
dejstvo, da država, pa tudi lokalne skup-
nosti denarja, ki ga razdeljujejo na osnovi
javnih razpisov, še vedno ne razdeljujejo na
temelju jasno določenih kriterijev in prio-
ritet. To nevladnim organizacijam onemo-
goča, da bi zlasti svoje dolgoročne cilje
prilagodili realnim možnostim in se na tej
osnovi lotili izdelave svojih prioritet in
strategij delovanja.
Problem ustrezne organizacije in delitve
dela je poleg nestabilnega financiranja
drug velik problem, s katerim se srečujejo
socialni delavci, ki se zaposlujejo v nevlad-
nem sektorju.
Vsekakor je nehirarhičnost in fleksibil-
nost organiziranja nevladnih organizacij
njihova velika prednost, toda pri vsakdan-
jem delu to prinaša tudi vrsto težav. Ena od
teh je na primer, da v takih organizacijah
pogosto vsi delajo vse. Tako bo moral social-
ni delavec poleg svojega osnovnega dela,
zaradi katerega se je vključil v organizacijo,
opravljati še vrsto drugih opravil, na primer
administrativna dela, zbiranje informacij o
razpisih, priprava dokumentacije za prijavo
na razpise, pisanje poročil financerjem,
organiziranje dela, pridobivanje sodelavcev
in prostovoljnih sodelavcev, skrb za zakoni-
tost delovanja itn. Pogosto se bo pri vsem
tem spomnil, kako se je ravno zaradi ne-
zadovoljstva z načinom delovanja javnih
služb, kjer zaposleni pogosto večino svojih
moči porabljajo za vzdrževanje institucije
in jim za kvalitetno delo z uporabniki
zmanjkuje volje in časa, odločil, da se bo
zaposlil v nevladni organizaciji. Začuden bo
opazil, da so pogosto tudi v teh organiza-
cijah vprašanja o kvaliteti uslug in storitev
postavljena v drugi plan. Če se bo odločil,
da se ne bo predal obupu in s tem postal
podoben tistim svojim kolegom, katerih
delo in način je ocenjeval kritično, če se bo
210
VIDIKI PROFESIONALIZACIJE SOCIALNEGA DELA V SLOVENIJI
torej odločil, da bo začel skrbeti za pogoje
svojega delovanja, potem bo moral ostriti
svoje spretnosti in pridobivati nova znanja
na zanj morebiti povsem novih področjih.
Moral bo izboljšati ali pa se na novo naučiti
organizirati svoje delo, skrbeti za organi-
zacijo dela sodelavcev, pridobivati nove
relevantne informacije, se pogajati z oblast-
mi, načrtovati in predstavljati svoje delo,
pridobivati denar. In kar je morebiti naj-
težje, vse to bo moral zahtevati tudi od
svojih sodelavcev.
Socialni delavci, ki so zaposleni v delovni
organizaciji, se bodo morali najprej soočiti
z dejstvom, da jih zaposluje kapital. To po-
meni, da njihova temeljna vloga ni v razre-
ševanju socialnih stisk zaposlenih, temveč
v tem, da prispevajo k maksimalni učinko-
vitosti zaposlenih za doseganje končnega
cilja delovne organizacije, ta pa je ustvarja-
nje profita. Prehod v kapitalizem in demo-
kracijo je usodno zarezal v vizijo socialnega
dela v delovnih okoljih. Na nobenem dru-
gem področju ni prišlo do tako temeljne
redefinicije vloge socialnega dela.
V trenutnih razmerah, ki vladajo v kapi-
talskih organizacijah, ni prostora za razreše-
vanje socialnih stisk zaposlenih; temeljno
merilo je namreč krčenje delovnih mest.
kar naj bi bil pogoj za povečevanje učinko-
vitosti in kapitalske uspešnosti podjetja. V
taki situaciji je edina možnost socialnega
delavca, da se angažira sindikalistično, da
stopi na stran tistih, ki jim grozi izguba de-
lovnega mesta, in s tem tvega svoje lastno
delovno mesto. Vendar je mogoče ugoto-
viti, da so ti procesi kapitalizacije že v zadnji
fazi. V obdobju, ki bo sledilo, bodo kapital-
ske organizacije začele ugotavljati, da tudi
med zaposlenimi, ki jim je uspelo obdržati
zaposlitev, obstaja določen odstotek tistih,
ki zaradi osebnih in družinskih stisk ne pri-
spevajo k učinkovitosti organizacije toliko,
kot bi lahko, če teh stisk ne bi poznali.
Takrat bo vloga socialnega dela v delovnih
organizacijah zopet postala pomembnejša.
Socialni delavci bodo imeh nove možnosti
zaposlitve, kapital jih bo začel vključevati v
sistem. Vendar pa bo kapital tudi določal
osnovna pravila, določal bo pogoje delova-
nja, skratka, imel bo odločilen vpliv na
avtonomijo strokovnega delovanja. V takih
pogojih bodo morah socialni delavci raz-
rešiti temeljno dilemo, ali vstopiti ali pa te
obetajoče zaposlitve raje prepustiti kakšni
drugi stroki, ki se ukvarja s stiskami ljudi,
na primer psihologiji.
Literatura
J. škerjanc (1996), Zgodba o ekologiji in moči. Socialno delo 35, 4: 283-288.
T. Lamovec (1998), O vedi, ki nima dovolj dobrega imena. Socialno delo 37, 1: 43-47
A. Kavar Vidmar (1998), Kakovost delovnega življenja. Socialno delo 37, 2: 81-115.
S. Dragoš (1995), Pripombe k Osnutku kodeksa socialnega varstva. Socialno delo 34, 2: 159-162.
V. Milosevic (1989), Socialno delo. Ljubljana: samozaložba.
H. Denbury (1986), Teaching Practical Social Work. Aldershot: Gower.
N. Thompson (1996), People Skills. London: Macmillan.
211